Jože Župancič: Nemško manjšinsko šolstvo v dravski banovini V stolpcih našega »Učiteljskega tovariša« smo že večkrat razpravljali o zanimivem in važnem ter zelo poučnem vprašanju — glede manjšinskega šolstva. S tako zadevo se je prav koristno pobaviti tudi za lastno informacijo. Jaz, na primer, sem zašel lanske počitnice na Kočevarsko in sem o tem nekaj drobniti vtisov priobčil v »Učit. tovarišu« pod zaglavjem: »V dolini Divjega potoka«. Takrat sem — s pomočjo tov. Šerbca, ki službuje v Črmošnjicah v novomeškem srezu, dobil bežen pogled v manjšinsko šolstvo naše banoyine. S tovarišem Kovačičem iz Šmartna in tov. Netkom Adamičem iz Zagorja pa smo vtaknili svoje radovedne nosove v razmere manjšinskega šolstva na severozahodu naše države ob priliki, ko smo potovali na cerske svečanosti. Ugotoviti moram, da vsa naša javnost posveča tej zadevi premalo svoje pažnje. Inozemci čuvajo budno nad svojimi pobratimi in najdejo najmanjšo priliko, da razpihnejo vsako dozdevrio nepovoljnost, ki se jim je dogodila (ali pa se iim ni ugodila kaka pretiranost) njihovim sobratom v velikansko afero, ki zaide često tudi na mednarodno diplomatsko polje. Naj omenim mimogrede le epizodo t razboritimi burševskimi študenti iz Rajha. Prigodila se je te dni. Izbrali so si za svoj počitniški izlet vodno pot skozi Zasavje. Po Savi so zaveslali v kajakih. Mladi nergači pa so imeji pritrjene na krnicah svojih kajakov nemške praporce s hitlerjevskimi »hakenkrajci«. Naši domači kopalci so se seveda razburjali, ko so mimo njih švignili izzivajoči izletniki. Na pozive s kopnega, da je neumestnost potovati skozi naše kraje s hitlerjevskimi insignijami, so naši dobili iz kajakov zasmehovalne odgovore, o čemer je bila obveščena tudi varnostna oblast. Mlade tevtonce je našla kasneje službujoča orožniška patrulja na idiličnem savskem brežuljku, ko so si kiAali pod pravkar zgrajenim platnenim domom večerjo. In vrhu šotora je spct plapolala germanska trobojka s hitlerjevskim znamenjem. Uro kasneje, ko so se morali buršaki predstaviti pri oblastvih zaradi izzivanja, pa je že zavrtel nemški konzulat telefonsko ročico — vrag vedi, kje je zvedel za svoje korajžne fante — in posredoval za mlade »Volksgenosse«... Ta dogodek je, menim, značilen za tip nemškega človeka, ki tvori v naši državi vsekakor pomembno manjšino. V letošnji proračunski debati je senator dr. Rožič, po poklicu ljubljanski profesor, ki se je že svoj čas močno udejstvoval pri narodno obrambnem delu, sprožil tudi vprašanje glede narodnih manjšin. Navedel je, da je po naših statističnih podatkih v Jugoslaviji 470.000 Nemcev, medtem ko trdijo Nemci, da jih je raztresenih po vsej državi 600.000 (kakor naše kompaktne narodne manjšine v Julijski Benečiji). Gotovo je, da vživajo v političnem oziru jugoslovanski Nemci toliko političnih pravic, kakor Srbi, Hrvatje ali Slovenci. Saj smo zvedeli prav te dni iz listov, da je bil sprejet v JNS celo sam voditel^ nemškega življa v naši državi dr. Kraft (ki pa je glasoval, — če se ne motim, •— proti letošnjemu budžetu). Nemška narodna manjšina ima pri nas svoje ilole celo v takih krajih, kjer jih prej niso imeli, saj so dobili v lanskem šolskem letu 58 nemškfli oddelkov samo v savski banovini. Za primero pa naj navedem naslednjo statistiko iz šol. leta 1931./32. Takrat so imeli Nemci v Jugoslaviji: 39 otroških vrtcev z 2894 otroki, 620 osnovnošolskih razredov za 29.904 otroke, 188 razredov višjih narodnih šol za 7045 šolarjev. Naša organizacija JUU je kot čuvarica državnih in nacionalniH interesov posvečala vso potrebno pozornost manjšinskemu šolstvu, zlasti še, ker je to v naši banovini precej razširjeno. Iz poročil nekaterih agilnih sreskih društev posnemamo v »Učit. tovarišu« čestokrat, kako pazno zasledujejo gibanje naših narodnib manjšin. Tem zadevam pa smo pogledali do dna na predsedniških zborovanjih, koder so naši obmejni tovariši prinesli mnogo žalostnega materiala, ki je dokazoval, kako se favorizira manjšinsko šolstvo na škodo naše nacionalno usmerjene jugoslovanske šole. Ves ta zbrani material smo predložili merodajnim činiteljem v opozorilo in uporabo. JUU pa se je znašlo pri obrambi naših nacionalno-šolskih interesov ramo ob rami tudi z drugimi narodnimi korporacijami. Močno oporo imamo zlasti v CMD, čije generalni tajnik je ing. Mačkovšek, ki je poudaril na lanskoletni glavni skupščini Cirilmetodarjev v Slov. Bistrici, da pride na tisoč Nemcev več razredov, kakor pa na tisoč Jugoslovanov!... Prinašamo še kratko statistiko, kakor jo je sestavil Odsek za manjšinsko šolstvo pri naši banovinski sekciji JUU: Število učencev: Srez Razredov Nemcev Jugosl. Skupaj Celje 1 25 5 30 Črnomelj 2 69 12 81 Kočevje 21 830 — 830 Ljubljana 2 59 5 64 Ljutomer 8 319 — 319 Maribor 1. br. 3 101 — 101 M. Sobota 3 125 4 129 Novo mesto 9 361 31 392 Zanimivo je, da so namerjali ustanoviti nemški manjšinski razred celo v Hrastniku v Zasavju. Nad vse zanimivo pa je bilo postopanje celjskih Nemcev v začetku šolskega leta 1930./31. Tam je bilo v tistem času le 23 nemških otrok, s čimer seveda n i bilo zadoščeno pogoju za ustanovitev nemškega manjšinske- ga razreda. In od teh 23 nemških prijavljencev je imelo 20 (!) otrok pristne naše slovenske priimke, v živ dokaz, kako je germanizacija že posegla po slovenskem življu v mestu ob Savinji. Kako znajo biti Nemci nasilni, kadar jim gre za ustanovitev nemških manjšinskih razredov, pa naj govori stenografski zapisnik iz našega senata. Iz njega posnemamo naslednje: Nemška kulturna in prosvetna društva v Jugoslaviji, ki so povezana v »Kulturbundu«, štejejo 415 edinic. Kulturbund pa nima samo manjšinskega namena. temveč lovi tudi jugoslovensko deco in nadaljuje že v Avstriji započeto germanizacijo. Eklatanten primer nudi za to Sladki vrh, malo naselje v srezu Maribor levi breg. Za te otroke so priredili Kulturbundovci celo nemško božičnico. Njih starše pa so nato prisilili, da vpišejo svojo deco v nemški manjšinski razred. Šolski upravitelj je to seveda odklonil, ker je to v nasprotju s § 45. in 46. zakona o narod. šolah. Na podlagi nekega tozadevnega poverljivega akta ministrstva prosvete, ki govori o organizaciji manjšinskiiFi razredov, je nemški »Kulturbund« tega šolskega upravitelja ukoril. Dovolj značilen incident, ki jasno ilustrira nemško — lojalnost. Često se dogodi, da trpi nacionalni pouk jugoslovanske dece, ki je zaradi krajevnih neprilik »družena z manjšinsko deco. Ta naša mladež bi nikakor ne smela izgubiti prilike do pouka v materinščini. Zatorej naj v vseh teh primerih obvelja stališče našega narodno obrambnega odseka; a če je v manjšinskem razredu tudi en sam otrok naše jugoslovanske narodnosti, mora, uživati pouk v svojem materinskem jeziku. Kajti ne gre nikakor, da bi bil naš mali državljan ob prirodne pravice na korist matijšinskih tovarišev. Prihodnjič pa še kaj o naših narodnih manjšinah v Korotanu in v Julijski Benečiji.