Društvo v poffloč učiteljem, njM vdovam in sirotam na Kranjskem. iii. Dragi tovariši! K učiteljskemu zborovanju 2. t. m. sešlo se je okoli 50 udov učiteljev. Ako to primerjamo s številom vseh učiteljev na Kranjskem, to pač ni ogromno število. Ko minejo poročila na dnevnem redu občnega zbora navadna, pride na vrsto: Prememba društvenih pravil, kakor je uže znano našim čitateljem. Tajnik jame govoriti o zgodovini tega društva, primerjaje ga s sadunosnim drevesom, katero je vsadil prejšnji škofijski šolski nadzornik g. korar Jurij Savašnik. Iz malega raste veliko. Prvotna pravila so bila uže dvakrat po potrebi časa prenarejena. Da bi bilo društvo lože pristopno vseinu učiteljstvu po Kranjskem, je odbor skleuil, pravila času primerno prenarediti. Tajnik nadaljuje nekako tako-le: Uže v odborovi seji 13. avgusta so nasvetovani osnovi odborniki ugovarjali: 1. Ker skozi dolgo dobo 40 Itt bode malokdo vplačeval; 2. Ker se načrt premalo ozira na poglavitni smoter vdovskega društva; 3. Ker bodo učitelji videli, da bodo dolgo vrsto let vplačevali, da dosežejo to, kar so dosegli sedaj v dobi 31etnega vplačevanja, še manje pristopali, kakor poprej. Ko so bila vabila razposlana, oglašali so se učitelji; med drugim je nekdo rekel: Koliko let pa mislite, da bodem učakal, ako sem uže sedaj blizo 70 let star? Drugi pak je rekel: -Čeniu taka dolga doba vplačevanja, vi gledate le ua to, da bi se denar množil za prihodnjost, na sedanje vplačnike pa pozabljate; ako mlajši učitelji nočejo pristopati _za lase jih ne bode nihče vlekel". Tretji pa mi je rekel: Ako ustanovnikom vsem kaj daste, zarad tega društvo ne bode škode trpelo ... Nekaj resnice je nad temi ugovori. Oziraje se na te okoliščine, umaknein svoj predlog, osoovan tni podlago 40letnega vplačevanja in glede vsote 200 gld., ki se iinajo izplačevati vdovam, a tudi drugiin udom, učiteljem, in predlagam sledeče: Doba za vplačevanje naj traja le 30 let. Vdove obdrže vse to, kar so dosihinal imele, a vse tiste, kateiih možje bodo nad 25 let vplačevali, imajo pravico do 120 gld. Ta pravica pa se začenja z 20 gld. Ako namreč mine dvoje let, preizkušnje zdravja, ima vdova uže pravico do 20 gld. in vsakih let ,,vplače vanj a" se dobiva pravica do 20 gld. Z dovršenirn 25letnim vplačevanjem dobi soproga, oziroma vdova, pravico do 120 gld. Tedaj po pravilu, ako je mož v življenji vcč vplačal, več dobi vdova v slučaji njegove srarti; leta preizkušnje se odstranijo. Dosihmal je dobila soproga, oziroma vdova, precej 3. leto po pristopu nje soproga pravico do vse pokojnine, isto tako tista, katere mož, oziroma ranjki soprog, je plačeval 20 ali še več let. Neoženjenim učiteljem in učiteljicam pa raste preužitnina na leto po 2 gld., tako da v 30 letih vplačevanja dobe pravico do „60 gld.", a le tedaj, akosoupokojeni. In do teh 60 gld. iniajo pravico tudi vsi oženjeni učitelji za svojo oscbo; ako pa soprog umrje, dobiva pa vdova navadno penzijo". Na to se prične živo razgovarjanje. Poročevalec poudarja, da sedanji udje, oziroma njih soproge, niso s temi pravili, ako veljavna postanejo, prav nič prikrajšane v njih pravicab, marveč, da lehko dobe po 120 gld., ako soprog več kot 25 let vpiačuje. Ta prenaredba pride na korist le starejšim udom, kajti to zahteva pravica in poštenje. Društvo se je začelo 1. 1860. Po obstoječih pravilih je moral vsak učitelj, ki je pristopil od 1. 1861. naprej vse doplačati, kakor tisti, ki je vstopil 1. 1860., in tako je prišlo, da so do 1. 1870. vsi učitelji enako vplačali. Še le od 1. 1870. naprej, ko so bila pravila prenarejena, je prestalo to nakradno vplačevanje. Takih udov ustanovnikov je uže 30, ki vplačujejo; nekateri več ne vplačujejo, ker nimajo ničesa pričakovati od društva. Prihodnje leto bodo ti imenovani dovršili 30. leto vplačevanja, tedaj se spodobi, da se društvo nekako ozira na njih opravičene zahtcve. A tudi ti se ne bodo vsi oglasili. Smrt kosi dan na dan, stari so prej na vrsti, kot mladi, nekaj jih bode pa še v službi, in ti ne bodo nič zabtevali; recimo pa, da se jih oglasi kacih 10 za preužitnino, bode društvo to už_ znaoglo. V pravilih (predlaganih) je pa tudi za ta slučaj preskrbljeno, ko bi društvo ne moglo zmsgati teh troškov; prveso vdove in sirote, potem pridejo na vrsto še le učitelji, kolikor društvo zamore. Kljubu temu pojasnjevanju ugovorov ni bilo konca, ne kraja; videti je bilo, da učitelji vso to stvar niso dobro premislili, sploh, da še ni zrela za rešitev. Nekdo je celo raislil, učiteljice se nimajo sprejeinati v tako društvo, ako se omože, dobivajo namreč denar povrnjen. Izvrstno! Naj si le dobrega moža izbero, učiteljev in učiteljic bode še dosti ostalo. Društvo ne bode na škodi, ker taka učiteljica dobi le denar povrnjen, obresti pa ostanejo društvu. Pri tej priliki naj se to omeni, da v nekakem oziru učiteljice še bolj potrebujejo tacega štedilnega društva. — Ni teško učiteljice pridobiti za učiteljstvo. A, kaj bode z njimi, ko svoje najboljše moči puste pri učiteljstvu. Navadno se jitn najtežje breme pri šolstvu, I. razred naklada. No, to uže zmagujejo, dokler so pri dobrih letib. A uže pri možu, ko prekorači 45. leto, moči pojenjujejo, koliko bolj pri ženski, ki navadno manj more prenašati. Naj bi na večrazrednih šolah otroke po spolu ločili, in deklice naj bi se izključljivo izročile učiteljicani, potem bi bilo v marsičem bolje. To le mimogrede. — Za prenarodbo pravil je treba 3/4 glasov. Predsednik stvar še enkrat razjasni rekoč, da tukaj gre le zato, ali se pravila prenarede, ali ne. Ker so pa učitelji stvar le še pretresovali, stavi nadzornik Žumer nasvet, naj se vsa stvar odloži in prihodnjemu odboru naložf, da se o tej stvari dalje posvetuje. Tajnik prebere še § 25. dr. pr., ki govori o prenaredbi pravil; tak predlog more priti v sklepovanje, ako se je vsaj 14 dni pred občnim zborom predložil in ga je podpisalo vsaj 10 udov. — Pri učiteljih bode sedaj, da se bodo za stvar zanimali in odboru svoje mnenje razodeli; ako bode kazalo, se tudi v ta namen skliče izredni občni zbor. Iz te razprave učitelji lehko vidijo, da ni vse eno, ali se zborov udeležujejo, ali ne. Tista govorica: Bbodo že brez mene naredili", je slab izgovor, za katerim se rada zakriva malomarnost, ali pa tudi ošabnost. Učitelji naj s svojira vedenjem pokažejo, da so sposobni, svoje zadeve sami oskrbovati; slednjič naj se pa nikar na druge ne zanašajo, ako si morejo kaj pomagati.