In memoriam: Prof Dr Andrej O. Župančič, 1916-2007 V spomin: Prof. Dr. Andrej O. Župančič, 1916-2007
V začetku decembra 2007 nas je pretresla žalostna novica, da je umrl dr. Andrej O. Zupančič. Bil je med ustanovnimi člani našega društva v letu 1979. Ze v samem začetku ustanovitve uredniškega odbora revije Acrocephalus je postal njegov član in v njem ostal več kot 15 let. V letu 1981 je bil izvoljen v Izvršilni odbor društva in v njem deloval vse do leta 1995, med tem časom pa je bil 8 let tudi njegov podpredsednik. Na letni skupščini leta 1996 je bil predlagan in sprejet za častnega člana društva.
Dr. Andrej O. Zupančič, po izobrazbi doktor medicine, je bil upokojen redni profesor in zaslužni profesor patološke fiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1970 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Poleg svojega poklica, raziskovalnega dela na tem področju, ki mu je bil popolnoma predan vse življenje, si je našel čas, da se je posvetil naravi in vsemu, kar je v njej. Leta 1973 se je upokojil. Nekaj let je preživel v pragozdovih Venezuele ob reki Orinoko kot sodelavec Centra za tropsko ekologijo. Med tem časom je posnel film o Indijancih Janomami, ki smo ga imeli priložnost videti tudi na naši televiziji. Ob vrnitvi domov se je posvetil domačemu rastlinstvu in živalstvu ter posnel tudi film.
Dr. Andrej O. Zupančič je bil poleg svoje visoke izobrazbe predvsem človek, kolega in prijatelj. Vedno je bil pripravljen na razgovor o čemerkoli in je bil vselej enak vsakemu, ne glede na izobrazbo ali družbeni položaj drugih navzočih.
Skratka, v njegovi družbi je bilo vedno prijetno, ob njegovih pripovedih o dogodivščinah v Južni Ameriki in zgodbah iz živalskega sveta smo ga samo tiho poslušali. Ob strokovnih debatah, predvsem na temo ornitologije, je bil vedno pripravljen na pogovor. Bil je visoko čuteč človek do narave, in v razgovorih je že pred leti napovedal, da bo človek z uporabo znanosti sčasoma uničil ekološki sistem, kar se nam danes že dogaja.
Vsi tisti, ki smo dolga leta sodelovali z njim, smo lahko ponosni in srečni, da smo imeli prijatelja, kolega dr. Andreja, ki se nam je v popolnosti predajal tako po človeški kot strokovni plati. Veliko smo se naučili od njega in nekaj tega znanja je ostalo tudi v društvu, katerega ustanovitelj je bil. Kaj naj na koncu zapišem v njegov spomin?
Spomin na kolega, prijatelja Andreja, ker je vedno sam hotel biti nam vsem samo Andrej.
Rudolf Tekavčič