STOLETNA BURKA Začelo se je menda z Levstikom. Ta je v svoji slovnici slovenskega jezi ka 1866. določil, da se piši »bralec«. To pa ni bilo kar tako iz rokava sne to. Vprašanje pisave besed tipa »bralec« kakor tudi celotno vprašanje pisave in izreke nagajive črke l na koncu besed (vol) in pred soglasniki (volk) je viselo v zraku, je bilo času dano. Široko po Slovenskem so namreč tedaj razpravljali o tako imenovanem parlamentarnem je ziku, to je o tem, kako naj bi se glasila slovenska beseda v novo nastajajočih javnih tribunah, v čitalnicah, na tabo rih, zlasti pa v parlamentih. Po komaj končanem riovooblikarskem viharju se je začelo negodovanje drugod. Zapičilo se je v eno samo vprašanje. Kar se je do tedaj že tristo let rabilo, to ni bilo več dobro: »bravec« je nenadoma zasmrdel po hlevu in gnoju: na rovtar- sko. na kravje mukanje in umazanega iplanšarja spominjajoče govorjenje, da je primerno pač za vaške beznice. v parfu- mirane čitalnice in gosposke zbornice pa ne gre. Za tja je treba nekaj lepšega, uglajenega, salonskega. Za tja bi po Koseškem take spakedran- ščine potrebne bile »mika, tehtanja, gladbe. pile. lika. žehtanja«. V tej stiski se je oglasil Levstik, takrat nesporna jezikoslovna avtoriteta. Zamak njen v Kopitarjeve starocerkvenoslovan- ske motnje in svoje vseslovanske privide je določil pisavo »bralec« in deloma tudi zmagal: velik del po tisku pišočih in na raznih zborih govorečih se je brž urav nal po njem in začel rabiti na videz od rešilno novost. Velik del — vsi pa ne. Mnogo jih je namreč ostalo pri dotedanjem »bravcu«. Med prvimi so bili po večini mladi, »na predni«, med drugimi pa starejši, »kon servativni«. In začel se je žabje-mišji boj, ne boj. pisarsko klanje, boj. ki ima začetek, kon ca pa še ne. Mlatili so z desne, z leve, kamižola in surka, kakor da gre za vse. Elarji so v svoji ihti celo pozabili, da se je začelo samo pri brav/lcu, in v svoji vnemi raztegnili svoje napade na vse. Začelo se je splošno elanje: tudi »vol« in »volk« sta se morala pokoriti. Pri tem je razen drugih dejavnikov, zelo goreče sodelovala tudi oziroma prav šola. in to še globoko prav v naš čas. Nam gimnazijcem je še pred šestdeseti mi, sedemdesetimi leti za zgled dobrega branja »čital« profesor slovenščine Aš kerčev »Mejnik« takole: Sejm bili je žif, prrodall i on je Lahom tam parr volof. Zakasnili se je; f temni, pozni noči sam grre domoj. Bitka je valovala sem in tja. zdaj temu zdaj onemu v prid. Nazadnje se je za zdelo, da je boj končan: Slovenski pra vopis 1962 je končno le pristal na trd nem bregu in odločil pisavo (in se razu me izreko) »bravec«. Tedaj pa se je dvignila visoka napred na senca, sam prezident SAZU, in po turško, z nekakšnim fermanom zapove- dala: Bodi bralec, brallec in samo bra- lllec! Raja je ostrmela. Ubogala pa je samo deloma. In tako bere danes, kdor še bere, v eni knjigi samo pokorno »bralec«, v drugi pa še zmeraj neposlušno »bravec«. Ce ima smolo, lahko najde celo v enih in istih bukvah zdaj to zdaj ono zver. . . Ker pa je vse to početje od Levstika do Vidmar ja očitno samo burka, pa še prav plehka fičafajska burka, se ne čudi, če naletiš kar na eni in isti strani ene in iste knji ge na pravo grotesko: »volivec«, kar je prav po Pravopisu samem, a napak po fermanu. in »bralec«, kar je napak po Pravopisu in prav po fermanu! (L. F. Ce" line, Potovanje na konec noči, str. 67). Kriterijev, s katerimi se hoče »bralec« uveljaviti, je dozdevno več. Najprej naj bi bil tako določil Levstik. To pa je samo na hiter pogled res. Levstik je namreč ločil dvoje: pisavo in izreko. Za prvo je res uvedel novost, to 312 pa je »bralec« namesto starega »bravca«. toda takoj podčrtal, da se izreka »bra- vec«, to se pravi, kakor bi se tudi pisa lo — »bravec«! Levstikovo določilo je torej samo ope racija »volk sit in koza cela«. Levstik se nikakor ni mogel odreči sta remu, tristo let staremu in edino upra vičenemu »bravec«. Da bi pa ustregel tu di po novem hlepečim. je brez posebne razložitve koncediral še pisavo »bralec«. Levstik je bil potemtakem dejansko za »bravca«. Kdor od drugače mislečih se še danes sklicuje nanj, ga ali ne pozna in je ignorant, če ga pa. je prevarant. Po tem bi bila splošna raba. Ta zares ravna pravopis, ali joj z njo v našem prerekanju! Splošno, občo rabo ima »bra vec« tristo let. od srede 16. do srede 19. stoletja. Od tedaj dalje pa velja zanj in za »bralca« le sporedna raba. to se pravi: piše se obenem tako eno kot drugo. »Bralec« pa splošne rabe nima niti za eno desetletje! Končno, tretjič, pa še slovnica ali na tančneje fenomenologija jezika. Ta dolo ča, da se delajo iz glagolov imena delu jočih oseb z obrazili -al/vec, il/vka itd. Pravilo ni zadovoljivo. Na primer gle dati: gledal/vec — to je jasno in prepro sto; gledati je glagol 5. vrste. Kaj pa drugi glagoli, recimo 1., brezpriponski. denimo prav naš »brati«? Torej bi morali suponirati bra-ti, bra- alec in podobno še celo vrsto (kla-alec. bri-ilec. kri-ilec itd.). Takih oblik ali iz njih kakršnihkoli nastalih refleksov pa nikdar in nikjer ni bilo. Deverbativa delujočih oseb iz brezpri- ponskih glagolov (1. vrsta) se ne delajo z navedenimi obrazili, marveč z obrazi lom -,)c, torej bra-ti : bra-ac. in soglasni- kom. ki to nastalo zev ali ta hiat zadela tj. j ali v (za-ac > za-j-oc ali za-v-oc): bra-v-jc; ali bri-oti. bri-oc, bri-v-ac itd. Fenomenološko je »bralec« ničvreden pošvedran škrpet. Joka Zigon 313