časopis
za
kritiko
znanosti
Paul Mattick / Kritika Marcusejevega enodimenzionalnega
človeka
Maja Košak / Industrija in ženske v deželah v razvoju
Slavko Gaber / Taylorizem in kapital
Dr. Branko Medojević / Dvije osnovne zablode u
objašnjavanju ekstraprofita
Boško Živkovič / Dve hipoteze o uzrocima opadanja
efikasnosti strategije ekstenzivnog privrednog razvoja
Franček Drenovec / O trgu, kapitalu in utopičnem socializmu
81/82 1985
UDK 3
__ [Ž264332
Icasopisl
_^а/_________
kritiko
znanostil
Časopis za kritiko znanosti 81/82 1985
Kritika enodimenzionalnega človeka
Vsebina
3 Paul Mattick / Kritika Marcusejevega enodi-
menzionalnega človeka
51 Maja Košak / Industrija in ženske v deželah v
razvoju
73 Slavko Gaber / Taylorizem in kapital
99 Dr. Branko Medojević / Dvije osnovne zablude
u objašnjavanju ekstraprofita
109 Boško Zivkovič / Dve hipoteze o uzrocima
opadanja efikasnosti strategije ekstenzivnog
privrednog razvoja	*
121 Franček Drenovec / O trgu, kapitalu in
utopičnem socializmu
81/82 1985
Časopis za kritiko znanosti
81-82 1985
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omer-
za, Leo Šešerko
Uredništvo:
Igor Bavčar, Srečko Kirn, Milan Balažič, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Miha Bregant
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu- Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina
za posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
Kritika Marcusejevega
enodimenzionalnega človeka
Paul Mattick
Paul Mattick, Kritik an Herbert Marcuse Der eindimensionale
Mensch in der Klassengesellschaft Europaische Verlaganstalt 1969
Frankfurt an Main
Marksist se ne sme pustiti slepiti z mistifikacijami ali iluzijami.
Herbert Marcuse
I
V govoru, ki ga je Marcuse Herbert imel leta 1964 na jugoslovanskem
otoku Korčuli, je zastavil vprašanje: »Ali si je mogoče predstavljati
revolucijo, za katero ni nobene vitalne potrebe?« Zahteva po
revoluciji,« je izjavil, »je nekaj čisto dpugega kot želja po boljših
delovnih pogojih, višjem dohodku, več svobode itd; vsi ti cilji so
dosegljivi v okviru obstoječega reda. Zakaj naj bi ljudje čutili od-
stranitev obstoječega družbenega reda kot silno nujnost, če so lahko
lepo oblečeni, imajo polne shrambe, televizijske aparate, avtomobile,
hiše itd. ali pa vsaj upajo, da si bodo tovrstne dobrine — v okviru
obstoječega reda — nekega dne pridobili.«1
Marx, na katerega se Marcuse sklicuje, je pričakoval revolucijo de-
lavskega razreda, ker po njegovem mnenju delovne množice utelešajo
1 Herbert Marcuse, Socialism in the Developed Countries in: International
Socialist Journal, Rim, april 1965, str. 150.
3
absolutno negacijo meščanskega reda. Akumulacija kapitala v privat-
nem interesu posameznikov je obsodila delavce na naraščajočo so-
cialno in materialno bedo. Tako so v isti meri pripravljeni in prisilje-
ni (geneigt und getrieben) zoperstaviti se kapitalističnemu družbene-
mu redu in vplivati na njegovo spreminjanje. Če pa proletariat kljub
temu ne uporablja več negacije kapitalizma, potem se po Marcuseju
kvalitativno ne razlikuje več od drugih razredov, zato tudi ni več
sposoben ustvariti kvalitativno drugačne družbe.2
Marcuse se popolnoma zaveda socialnega nemira v razvitih kapitalis-
tičnih državah, pa tudi obstoječih ali potencialnih revolucionarnih
situacij v mnogih nerazvitih državah. Vendar so politična gibanja v
razvitejših državah le gibanja za »meščanske pravice«; tak je npr.
boj črncev v Združenih državah. Politična gibanja v nerazvitih deželah
pa očitno niso proletarsko orientirana, temveč nacionalno orientirana,
njihov cilj je preseganje tujega zatiranja in izboljšanje lastnih zaosta-
lih razmer. Četudi proslovja kapitalizma obstajajo dalje, pa Marxova
teorija revolucije, tako meni Marcuse več ne ustreza današnji situaciji,
kajti »kapitalistični sistem je sposoben svoje antagonizme kanalizirati
tako daleč, da z njimi lahko manipulira. Tako materialno kot ideo-
loško so razredi, ki so nekoč upodabljali absolutno negacijo kapita-
lizma, zdaj vse bolj integrirani v sistem.«3
Pomen in obseg te integracije Marcuse izčrpno razvija v svoji knjigi
Enodimenzionalni človek.4 Integrirani človek živi v družbi brez opo-
zicije. Čeprav sta meščanstvo in proletariat slej ko prej družbeno kon-
stitutivna razreda, pa sta se njuna struktura in funkcija spremenili
na ta način, »da ne kažeta več, da bosta nosilca zgodovinske pre-
obrazbe«.5 Čeprav je razvitejša industrijska družba za bližnjo pri-
hodnost sposobna preprečiti kvalitativno spremembo, pa Marcuse
priznava, da so prisotne »sile in tendence, ki lahko ta jez prebijejo in
družbo razstrelijo«.6 Vendar pa meni, da »je prva tendenca vlada-
joča in so vsi predpogoji preobrata, ki morebiti obstajajo, izrabljeni,
da bi ga preprečili«.7 Ta položaj se lahko po naključju spremeni, toda
»dokler pripoznanje tega, kar je storjeno in kar je onemogočeno, ne
revolucionira zavesti in ravnanja ljudi, tudi katastrofa ne bo privedla
do spremembe«.8
S tem pa ne bo padel zgolj delavski razred kot subjekt zgodovinske
spremembe, temveč tudi njegov meščanski nasprotnik. To je, kakor
da bi znotraj razredne družbe nastala nekakšna »brezrazredna družba,
kajti nekdanji nasprotniki so zdaj združeni v skupnem interesu za
2	ibid, str. 150.
3	ibid. str. 140
4	Herbert Marcuse, Der eindimensionale, Mensch, Neuwied und Berlin
1967.
5	ibid. str. 15
ć ibid. str 17.
7	ibid. str. 17.
8	ibid. str. 17.
4
ohranitev in izboljšanje institucionalnega statusa quo, ki gre prek
vsega«.9 Po Marcuseju se to zgodi zaradi tega, ker tehnični razvoj —
vtem ko transcendira kapitalistični produkcijski način — teži k ust-
varjanju totalitarnega produkcijskega aparata, ki ne determinira
zgolj družbeno nujnega dela, sposobnosti in nastavitve, temveč tudi
individualnn potrebe in želje.
Produkcijski aparat »tako poravnava nasprotje med privatno in jav-
no eksistenco, med privatnimi in individualnimi potrebami. Tehnika
služi za vpeljavanje novih, učinkovitejših in prijetnejših oblik so-
cialne kontrole in socialne kohezije«.10 V totalitarno nastali tehniki
se »kultura, politika in gospodarstvo zlijejo v vseprisoten sistem,
ki posrka vse alternative ali pa jih odbije. Produktivnost in potencial
rasti tega sistema družbo stabilizirata in zadružujeta tehnični napre-
dek v okviru gospostva«.11 Marcuse seveda priznava, da na šte-
vilnih področjih totalitarne tendence h kontroli in koheziji niso pri-
sotne. Vendar je zanj le še vprašanje časa, kdaj se bodo te težnje
uveljavile povsod in postale očitne tudi tako, »da se bodo razširile na
manj razvitih, celo predindustrijskih področjih sveta in bodo pro-
izvedle podobnosti v razvoju kapitalizma in komunizma«.12 Ker
tehnična racionalnost teži k temu, da bi postala politična racionalnost,
Marcuse meni, da je treba zavreči tradicionalno predstavo o »nevtral-
nosti tehnike«, kajti vsaka politična sprememba »bi prešla v kvali-
tativno družbeno spremembo le v tolikšni meri, kot bi spremenila smer
tehničnega napredka — to pomeni — razvila novo tehniko«.13
Očitno je, da Marcuse danih razmerij ne opisuje realistično, temveč
opisuje le bolj opazne tendence znotraj teh razmerij. Po njego-
vem mnenju vpričnega kaže, da bi neoviran razvoj možnosti
sistema vodil v popolnoma integrirano totalitarno družbo. Da
bi preprečili razvoj v to smer, bi bilo po Marceseju nujno, da bi se
zatirani razredi »osvobodili tako samih sebe kot svojih gospodarjev«.14
To transcendiranje gosposkih razmerij bi moralo slediti prav iz njih
samih; enodimenzionalni človek bi se moral osvoboditi iz enodimenzi-
onalne družbe — bilo bi umetnost, storiti kaj takega. Tako nadaljuje
Marcuse: »Kritična teorija družbe nima nobenih pojmov, ki bi lahko
premostil prepad med vpričnim in njegovo prihodnostjo; vtem ko
nič ne obljublja in ne kaže nobenega uspeha, ostaja negativna«.15 Z
drugimi besedami: kritična teorija — torej marksizem — je le še
lepa gesta.
9	ibid. str.	15.
10	ibid. str.	18.
11	ibid. str.	18.
12	ibid. str.	18.
13	ibid. str.	18.
14	ibid. str.	19.
15	ibid. str.	268.
5
II
Vtem ko se Marcuse brani priznati navidezno nespremenljiva nova
»barbarska« razmerja, katera njihovi ideologi arogantno slavijo kot
višek kulture, spremeni svoj negativizem v učinkovito družbeno
kritiko; ta ostane veljavna, čeprav iz nje izpeljane splošne tendence
ne morejo nastopiti ali ne morejo nastopiti ravno tako, kot je pred-
videval Marcuse. Četudi z njim ne delimo daljnosežnega »pesimizma«
glede »bližnje prihodnosti«, pa ta spričo vladajočih razmerij ni prav
nič manj upravičen.
Upanje na socialistično revolucijo je bilo in je zmeraj znova končano
zaradi pričakovanja, da so socialni problemi rešljivi v mejah kapita-
lizma z reformami. S tega stališča se revolucija ne zdi le popolno-
ma neverjetna, temveč tudi povsem nepotrebna. Ne le, da nastanek
enodimenzionalne družbe in enodimenzionalnega človeka ni otežen,
temveč se slavi kot splošni uspeh dela in kapitala v prid celotni
družbi. Marcuse se distancira od takšnih »kritikov« marksizma in
proletarske revolucije, s tem da zavrne »končne« rezultate reformis-
tičnih prizadevanj. Zanj se svet nahaja v slabem in brezupnem
stanju prav zato, ker nobene proletarske revolucije ni bilo in tudi nič
ne kaže nanjo, ravno zato, ker marksizem ni našel razlage za prilagod-
ljivost kapitalizma ter njegove sposobnosti, da absorbira revolucionar-
ne možnosti delavskega razreda ter jih celo izrabi v lastno korist.
Današnji položaj v razvitih kapitalističnih deželah kaže, da zgodovina
potrjuje prej marksistični revizionizem kot revolucionarni mark-
sizem. Le-ta je bil rezultat razvojnega obdobja, v katerem je akumu-
lacija kapitala dejansko pomenila naraščajočo stisko za delovno pre-
bivalstvo. Vendar je bilo na prelomu stoletja jasno, da Marova na-
poved v odločilnih vidikih odstopa od dejanskega razvoja: tako se
je npr. izkazalo, da kapitalizem ni povzročil naraščajočega obubožanja
delavskega razreda. Tudi sami delavci so — daleč od večje razredne
zavesti — postajali vse bolj zadovoljni z rednimi izboljšavami svojega
življenjskega položaja v okviru kapitalističnega sistema. Prva svetovna
vojna je razkrila, da je delavski razred prenehal biti revolucionarna
sila.
Vojna beda in trajna depresija, ki ji je sledila, sta do določene stopnje
spet oživeli opozicijska nagnjenja delavskega razreda in strah pred
socialno revolucijo se je znova prikradel v svet. Toda kapitalizem je
spet pokazal, da je sposoben preusmeriti revolucionarne energije in
jih uporabiti za lastne cilje. Druga svetovna vojna in povojni razvoj
sta praktično in ideološko vodila skoraj k popolnemu propadu so-
cializma. Nesmiselno bi bilo zanikati to dejstvo. Kljub temu pa je
obveljalo, da je vsaka učinkovita opozicija kapitalističnemu sistemu
izključena šele z njegovo sposobnostjo, da stalno izboljšuje življenjske
pogoje delovnega prebivalstva. Če proces ne poteka kontinuirano, se
lahko današnja »povezava« kapitalističnega sistema spet popolnoma
izgubi — kot se je že dogajalo v prejšnjih dolgotrajnih krizah.
6
Mercusejev pesimizem temelji na vtisu, da je kapitalizem danes spo-
soben reševati ekonomske probleme s političnimi sredstvi. Po nje-
govem mnenju se laissez fair e-kapitalizem s svojimi kriznimi
ciklusi uspešno spreminja v »regulirano profitno gospodarstvo pod
nadzorom države in velikih monopolov; posledica tega procesa je
sistem organiziranega kapitalizma«.16 Marcuse priznava dejstvo, da je
tak sistem sposoben večati produkcijo in produktivnost s pomočjo
avtomatike, s čimer lahko delavcem zagotovi višji življenjski standard.
Hkrati meni, da obstaja v tem sistemu naraščajoče izobilje, ki ga
spremlja nikoli dosežena stopnja koncentracije kulture, politične in
ekonomske moči in ki zadovoljuje materialne potrebe ljudi toliko, da
izničuje njihovo zahtevo po družbeni spremembi in da mu uspe »to-
talna prilagoditev«.
Nekaterim teoretikom je možnost »organiziranega kapitalizma« uga-
jala, medtem ko je druge zmedla. Na tej ideji temelji npr. Hilferding-
ova teorija nastanka generalnega kartela,17 v katerem naj
bi bila produkcija popolnoma organizirana, ob tem pa bi vendarle
temeljila na antagonističnem sistemu delitve. Takšen brezkonkurenčni
kapitalizem, ki bi si ga bilo na nacionalni ravni morda še mogoče
predstavljati, bi bil kot svetovni sistem popolnoma nemogoč in zato-
rej tudi na nacionalni ravni spet le delno uresničljiv. Organiziranje
nacionalnega kapitalizma je bilo v prvi vrsti reakcija na zaostritev
mednarodne konkurence; in kolikor bolj je bilo »planiranje« vklju-
čeno v tržni mehanizem in ga je s tem spreminjalo, toliko bolj je
kapitalistični sistem kot celota kaotičen in destruktiven. Kapitalistična
lastninska razmerja izključujejo vsako učinkovito obliko družbenega
usmerjanja gospodarstva in le tam, kjer so se lastninska razmerja
radikalno spremenila, tako kot npr. v Rusiji, se je pokazala možnost,
da se družbena produkcija do neke določene stopnje centralno orga-
nizira na osnovi antagonističnega sistema delitve. Vendar ostane
tudi v tem primeru značaj planskega gospodarstva delno določen z
mednarodno konkurenco in kot tak predstavlja »organizacijo«, ki pri-
speva k ovekovečenju splošne anarhije kapitalskega procesa uvredno-
tenja.
Marcuse opisuje to situacijo kot koeksistenco komunizma in kapita-
lizma, »kar pojasni oboje: spremembo kapitalizma in nastanek prvot-
ne ideje socializma v praksi.«18 Medtem ko ta koeksistenca izključuje
polno uresničenje socializma, jo hkrati vidi kot »gonilno silo« splošne-
ga naraščanja produktivnosti in produkcije. Po njegovem mnenju ka-
pitalizem sili k ustalitvi in zato vodi k družbeni integraciji znotraj
sebe; nasprotja in protislovja znotraj kapitalistične družbe so suspen-
dirana.19 Seveda ne gre dvomiti o tem, da je v t.i. komunističnih
14 Socialism in the Developed Countries, str. 140.
17	Rudolf Hilferding, Das Finanzkapital, Frankfurt am Main und Wien 1968
(Erstdruck 1910)
18	Socialism in the Developed Countriers, str. 139.
19	ibid. str. 139.
7
deželah in v kapitalizmu produktivnost narasla in da bo s tehničnim
razvojem še naprej naraščala. Vendar pa to ne vodi nujno k na-
daljnji stabilizaciji in družbeni integraciji; po našem mnenju ta
razvoj lahko oziroma mora povzročiti nasprotne posledice.
III
Ne glede na dejstvo, da s konkurenco stimulira akumulacijo kapitala
tudi brez koeksistence prispeva dovolj »gonilne sile«, da dviga de-
lovno produktivnost, bi moralo biti jasno, da dinamika kapitalistične
produkcije ni preprosto istovetna s tehničnim razvojem. Kapitalizma
ne ženeta naprej produkcija in produktivnost kot taki, namreč pro-
fitni motiv z akumulacijo kapitala. Tako npr. ni neke vrste tehnična
nesposobnost produciranja tista, ki pelje v nazadovanje produkcije
in v krizne situacije, temveč nesposobnost produciranja s profitom.
Prenatrpanost trga z blagom ponazarja razliko med produkcijo in ka-
pitalistično produkcijo. Stanja kapitalistične ekonomije torej ne ozna-
čuje tehnična zmožnost za produkcijo izobilja, temveč izključno mož-
nost — ali nezmožnost — v izobilju doseči profit. Tehnika »izobilja«
(Überfluss) v resnici ne ustvarja nobenega izobilja, če ta služi danim
družbenim potrebam. Brez dvoma se je realni dohodek današnjega
delavca povečal, vendar se je to zgodilo le v pogojih kapitalske
ekspanzije; to pomeni, da odnos mezda-profit v splošnem ostane isti.
Delovna produktivnost se je povečevala dovolj hitro, da je v isti meri
omogočala nadaljnjo akumulacijo kapitala in višji življenjski standard.
V obdobju depresije je včasih mogoče opazovati spremembo tega
tenda. Tam, kjer se ni vršila nikakršna akumulacija kapitala, se je
življenjski standard zmanjšal ali pa se je zaustavil na pi-edkapitalistič-
ni stopnji. Po Marxu — tu predpostavljamo poznavanje njegove teo-
rije kapitalističnega razvoja — stopnjevana akumulacija kapitala nuj-
no zmanjšuje profitno mero, ki se meri po naraščajoči sestavi kapi-
tala, s tem pa vodi v krize in depresije, ki so dovolj uničujoče, da
pripeljejo do socialnih pretresov in morda celo do zloma kapitalistič-
nega sistema. Toda Marx svojega »splošnega zakona kapitalistične aku-
mulacije«, ki je izpeljan iz kar najbolj abstraktnega proučevanja
strukture in dinamike kapitalizma, ni vezal z nobenim časovnim na-
črtom. Protislovja kapitalistične produkcije bi lahko svoj vrhunec do-
segla prej ali pozneje — mogoče celo zelo pozno.
Proti težavam, ki nastopijo v procesu kapitalskega uvrednotevanja, so
seveda zmeraj uporabljena vsa razpoložljiva sredstva, pripravljena za
ponovno vzpostavitev željene profitne mere in za zagotovitev nadalj-
njega obstoja kapitalizma. Vendar pa golo povečevanje produkcije ni
znak kapitalistične ekspanzije, ta poteka le, če povečanje produkcije
vodi do oblikovanja kapitala z vedno večjimi stopnjami rasti. Čeprav
se v vojnem obdobju produkcija nenormalno poveča, je istočasna
stopnja oblikovanja kapitala zelo nizka. Presežno delo se takrat ne
steka v produkcijska sredstva, ki zagotavljajo nov profit, temveč je
8
uporabljeno za proizvodnjo neproduktivnih vojnih naprav in za uni-
čenje že akumuliranega kapitala. Tudi v »mirnih časih«, pri stagni-
rajoči ali padajoči stopnji oblikovanja kapitala, se produkcija lahko
poveča, če je ustrezno motivirana z državnimi ukrepi. Prevladovanje
»mešanih« gospodarskih sistemov kaže, da bi se kapitalizem nahajal
v zatonu, če ne bi bilo ekspanzivnih državno upravljanih gospodarskih
sistemov.
Kar se tiče laisezfaire-kapitalizma, bo njegov razvoj Marxovo napoved
njegovega zatona in možnega izginotja slej ko prej potrdil. Tudi
Marcuse poudarja, da »lahko gospodarstvo deluje le s pomočjo direkt-
nih ali indirektnih posegov države v življenjsko pomembna področ-
ja«.20 Kaj pa pomeni ta intervencija za privatno tržno gospodarstvo?
Brez dvoma se s tem poveča produkcija, produkcijski aparat pa razširi
v obsegu, ki brez državne intervencije ne bi bil mogoč. Kolikor se
vrši akumulacija kapitala, jo omogoča država. S kupovanjem določe-
nih izdelkov od privatnih podjetnikov, se poslužuje produktivnih sil,
ki niso njene. — Ce imajo te transakcije za cilj stabiliziranje tržnega
gospodarstva, potem državno inducirana produkcija ne sme biti kon-
kurenčno naravnana. Ce bi država kupovala potrošne in trajne do-
brine, da bi jih podarila, bi v obsegu svojih nakupov zmanjšala pri-
vatno popraševanje po teh dobrinah. V primeru, da bi del teh dobrin
producirala v lastnih državnih podjetjih in jih prodajala, bi povečala
težave svojih privatnih konkurentov, ker bi zmanjšala njihov delež
v danem popraševanju. Državni nakupi in produkcija kot njihova
posledica morajo izpasti iz tržnega sistema: gospodarski ukrepi drža-
ve morajo dopolnjevati privatno produkcijo za trg. Gospodarska de-
javnost države se zato usmerja predvsem v produciranje tistih dobrin
in uslug, ki nimajo mesta v tržnem gospodarstvu, to pomeni v javna
dela in javne izdatke vseh vrst.
Ostra ločitev privatne in državne produkcije seveda ni možna. Poli-
tične okoliščine lahko narekujejo vladam poseganje na področje pri-
vatne tržne produkcije (npr. s subvencioniranjem določenega blaga
ali z nakupom presežkov za zunanje in notranje programe pomoči).
Privatne in javne gospodarske dejavnosti se pokrivajo na različnih
področjih produkcije, pa tudi pri prodaji in financiranju. V sploš-
nem pa vendarle lahko izhajamo iz razdelitve gospodarstva v pro-
fitno določeni: privatni in manj profitno orientirani javni sektor. Pri-
vatni sektor mora svoj profit realizirati na trgu, medtem ko javni
sektor deluje neodvisno od trga, čeprav njegova prisotnost in njegove
dejavnosti vplivajo na tržne odnose.
Država zvišuje »učinkovito popraševanje« z nakupi pri privatni in-
dustriji, davki ali posojili trgu kapitala. Ce svoje izdatke financira z
davki, zgolj preusmerja denar, ki je nastal v privatnem sektorju, v
javni sektor, s čimer se lahko spremeni usmeritev produkcije, ne pa
20 ibid. str. 141.
9
brezpogojno tudi njen obseg. Če si država ustvarja denar na trgu
kapitala, lahko s svojimi nakupi poveča produkcijo. Vendar se pri tem
načinu naraščanja produkcije zvišajo državni dolgovi zaradi deficitar-
nega financiranja.
Kapital eksistira ali v likvidni formi (to pomeni kot denar) ali v
fiksni formi (to pomeni kot produkcijsko sredstvo in produkcijski ma-
terial). Denar, ki ga prevzema država, aktivira produkcijske sile. Te
so v privatni lasti in da bi funkcionirale kot kapital, se morajo
reproducirati in širiti. Zahteve po odpisu in profiti, ki jih namerava-
jo doseči z državno vzpodbujeno produkcijo — pa se na trgu ne more-
jo realizirati, se »realizirajo« s posredovanjem danarja, ki ga posoja
država. Tako stroški dodatne produkcije, ki jo vzpodbuja država,
povečujejo državne dolgove.
Da bi poravnala dolgove ter obresti, država pobira davke ali pa
ustvarja nove dolgove. Stroške dodatne državno inicirane produkcije
tako nosi privatni kapital, čeprav so ti porazdeljeni znotraj cele druž-
be in v daljšem razdobju. Z drugimi besedami: dobrin, ki jih »kupi«,
v resnici ne pridobi država sama, marveč jih pridobi brezplačno, kajti
za protiuslugo ne more dati nič drugega kot svojo kreditno sposob-
nosti, ki pa spet nima nobenega drugega temelja kot višino davkov in
sposobnost, da olajša ustvarjanje kreditov. Tu ne bi razpravljali o
težavah teh precej kompleksnih procesov; kakorkoli že: razširi se
kreditna zmogljivost in ta vpliva na povečanje državno vzpodbujene
produkcije. Eno je jasno: državni davki in obresti nanje so lahko po-
ravnani le z zmanjšanjem tekočega in bodočega dohodka iz privatnega
sektorja gospodarstva.
Če državnih posegov v gospodarstvo ne povzroči vojna, jih utemeljuje
funkcioniranje privatne kapitalistične produkcije. Ta ne prinaša do-
volj profita, da bi si zagotovila lastno ekspanzijo, ki je predpogoj za
popolno uporabo produktivnih sil. Profita ni mogoče zvišati z nepro-
fitno produkcijo; če kapital producira ne glede na profit, ne funkci-
onira kot kapital. Čeprav se neizkoriščene kapacitete aktivirajo s
pomočjo države, so tako dobljeni »profiti« in tako »akumuliran« ka-
pital glede na državne dolgove čiste knjigovodske količine in niso
produkcijska sredstva. To velja tudi tam, kjer s povečanjem produkcije
obstoječi produkcijski aparat raste. Relativno hitreo povečanje dr-
žavno inicirane produkcije implicira relativno zmanjšanje privatnega
oblikovanja kapitala. To zmanjšanje je pokrito s povečanjem produk-
cije na državni račun, njeni »zaslužki« pa pri vzamejo obliko,
državnih terjatev,
t
Ker je državno inicirana produkcija sama znak padajoče stopnje ob-
likovanja kapitala v tradicionalnem smislu, ne moremo pričakovati,
da bo služila kot sredstvo ekspanzije privatnega kapitala, ki je dovolj
močan, da zagotovi predpogoje za polno zaposlitev in splošno blaginjo.
Državno aktiviranje produkcije se izkaže za oviro takšni ekspanziji,
kajti državne terjatve od gospodarstva ter stare in nove terjatve od
10
države odškrnejo od uporabe za privatne namene večji del na novo
pridobljenega profita.
Seveda je mogoče zanemariti zunanje terjatve državi, ki jih predstav-
ljajo državni dolgovi; s tem se »profiti« iz državno inicirane produk-
cije pokažejo kot to, kar dejansko so, namreč imaginirani profit. Tudi
če se ne more izmikati neskončno dolgo, pa bo država kot reprezentent
privatnega kapitala vendarle čakala tako dolgo, kolikor je mogoče, da
bi te dolgove ovrgla, kajti tudi inogriranje teh še ne zagotavlja po-
novne oživitve profitonosne privatne akumulacije kapitala. Medtem
se z naraščanjem inflacije sicer počasi, toda zakonito zmanjšujejo do-
hodki in dolgovi. Ta razvoj je nujno povezan z razcvetom deficitarno
financirane produkcije, ki jo je vzpodbudila država.
Ne glede na dolga obdobja »blagostanja« v industrijsko razvitih deže-
lah pa ni nobenega razloga za soglašanje s tem, da je kapitalistični
način produkcije z državnimi posegi v gospodarstvo premagal svoja
notranja protislovja. Posegi sami kažejo na nadaljnji obstoj krize ka-
pitalistične produkcije, naraščanje državno upravljane produkcije je
zanesljiv znak za nadaljnje propadanje privatnega kapitallističnega
tržnega gospodarstva. Ce bi hoteli ta propad zadržati, bi morali zahte-
vati ne le omejevanje že razrasle državno vzpodbujanje produkcije,
temveč tudi ponovno vzpostavitev ekspanzivnih sil kapitalistične pro-
dukcije; skratka, to bi pomenilo zaobrnitev splošnega razvojnega tren-
da kapitalizma v 20. stoletju. Ker pa je to popolnoma nemogoče, bo
država prisiljena še pogosteje posegati v privatni sektor gospodarstva
in bo s tem postala sama orodje uničenja tržnega gospodarstva. Toda
tam. kjer država zastopa privatni kapital, bo ravnala v tej smeri
le zelo zadržano, poleg tega pa delovala tudi naraslemu uporu pri-
vatnega kapitala. To zavlačevanje bi lahko zadostovalo za spreminja-
nje predpostavk navideznega »blagostanja« v predpostavke za go-
spodarsko krizo.
Marcuse vidi, da obstajajo »konflikti med privatnim in državnim
sektorjem«, toda ne verjame, »da so to ostri konflikti, ki bi lahko
vodili v uničenje kapitalizma«; in sicer zlasti zategadelj ne, ker ti
konflikti »v zgodovini kapitalizma niso novi«.21 Seveda so obstajali
stalni upori proti državni kontroli, kot je mogoče videti pri ideologih
laissez faire, vendar pa je današnji objektivni konflikt med
državo in privatnim gospodarstvo druge vrste; temelji namreč na re-
lativno neizbežni hitrejši rasti državno upravljane produkcije v toku
splošne ekspanzije kapitala. Kvantitativna sprememba nakazuje neho-
teno, vendar prav tako neizbežno kvalitativno spremembo. Privatni
kapital se mora tej spremembi upreti po isti logiki, kot se upira so-
cializmu samemu, kajti razširjena državna kontrola gospodarstva kaže
na možni konec privatnega podjetništva. To je razlog, da se kapitali-
zem upira državnim kapitalističnim sistemom, kot da bi ti bili so-
cialistični režimi, kajti gledano iz njegovega interesnega položaja, se
2' ibid. str. 144.
11
obe vrsti izenačita ne glede na to, koliko je državni kapitalizem, or-
ganiziran na nacionalni ravni, (ali državni socializem,) dejansko od-
daljen od »izvirnega koncepta socializma«.
Objektivno nasprotje med državno kontrolo in privatno kapitalistično
produkcijo je še zastrto. Prikazuje se kot subjektivna kooperacija med
privatnim gospodarstvom in državo v načeloma tržno določenem go-
spodarstvu. Ta »kooperacija« pa je mogoča le zato, ker država svojo
politiko slej ko prej podreja zahtevam obsežnih poslov. Vendar po-
sebne potrebe teh nasprotujejo splošnim potrebam družbe in družbeni
konflikti, ki tako nastanejo, postanejo konflikti ki zadevajo vlogo drža-
ve v gospodarskih zadevah, izražajo pa se v političnih bojih, da bi
omejili ali razširili kontrolo vlad, njihovih posegov v gospodarstvo.
Ta boj regresivno spreminja etablirana razmerja — progresivno
znotraj teh razmerij.
IV
Kapitalizem se ne bo sam spremenil v socializem. Vendar pa se tudi
ne more v neskončnost ohranjati kot »mešani« gospodarski sistem, v
okviru katerega država rešuje probleme kapitalistične produkcije s
političnimi sredstvi. Same možnosti državnih intervencij v kapitalisti-
čno gospodarstvo so omejene z mejami kapitalističnega produkcijskega
načina. Obsežna organizacija družbene produkcije predpostavlja uki-
nitev privatne lastnine. Vsekakor bo državno kapitalistična revolucija
prav tako težka kot socialistična. Vendar pa bodo brez nacionaliza-
cije produkcijskih sredstev vsi državni posegi v tržno gospodarstvo
— medtem ko se s tem produkcija morda še povečuje — v bližnji
prihodnosti še povečali težave konkurenčnega oblikovanja kapitala.
Po Marxu določena družbena — in s tem produkcijska razmerja —
ustrezajo določenim družbenim produkcijskim silam; te proizvajajo
prva in ta so zvezana z njihovim obstojem. V kapitalizmu je razvoj
tehnike povezan s akumulacijo kapitala, z razmerjem med delom in
kapitalom. Znanost in tehnika povečujeta obseg družbene produkcije
z večanjem delovne produktivnosti le v okviru profitno naravnanega
oblikovanja kapitala. Pri nadaljnjem obstoju kapitalističnih produk-
popolnoma realizirane, kajti ta realizacija bi uničila obstoječa ka-
pitalska produkcijska razmerja. Od določene stopnje razvoja po-
cijskih razmerij možnosti za podružbljeno produkcijo ne morejo biti
stane kapitalizem ovira za nadaljnji razvoj produktivnih sil družbe
in s stališča produkcijskih možnosti postane nazadnjaška sila, medtem
ko je bil prej napredna. Danes lahko nadaljnje napredovanje druž-
benega razvoja zagotovi le uničenje kapitalističnega sistema.
Marcuse prav tako poudarja, da je v Marxovi teoriji »temeljni zgo-
dovinski faktor produkcijski način, ne pa tehnika«.22 Vendar pa, če-
prav si prizadeva nasprotno, odstopa od tega stališča, ko ugotavlja,
22 Enodimezionalni človek, str. 169.
12
da družba »ohranja hierarhično strukturo, ko vedno bolj učinkovito
izkorišča naravne in duhovne razerve in deli rezultate tega izkorišča-
nja v vedno večjem obsegu«.23 Z drugimi besedami: Marcuse verjame,
da lahko kapitalizem hkrati z ohranitvijo svoje razredne strukture še
naprej razvija produktivne sile. Po njegovem mnenju razredni značaj
kapitalizma ne nasprotuje toliko tehničnemu napredku, pač pa prav
tehnika zagotavlja nadaljnji obstoj kapitalizma.
»Tehnični napredek, tehnika sama«, pravi Marcuse, »je postala novi
sistem izkoriščanja in gospostva«,24 sistem, ki ne izziva več, pač pa
ga vsi družbeni razredi prostovoljno in pasivno sprejemajo. Vendar
pa ostane Marcuse na tem mestu nedosleden, kajti meni, »da tehnika
ni najvažnejši dejavnik, odgovoren za to situacijo«.25 Pojasnjuje, da
tehnika in tehnološki napredek »tvorita sistem gospostva, ki je or-
ganiziran tako, da v veliki meri povezuje obstoječi družbeni sistem v
najbolj industrializiranih kapitalističnih državah«.26 Za Marcuseja
današnja tehnika sicer pripada kapitalizmu, vendar pa z njim ni
omenjena. Kapitalizmu nudi izhod, zato je najtežja ovira za njegovo
odpravo. Za Marxa znanost in tehnika prav tako pripadata kapitaliz-
mu, vendar pa zgolj v tem smislu, da pomeni kapitalizem omejitev
za njuno usmeritev in razvoj. Ce bi bila ta razmerja odpravljena, bi
lahko znanost in tehnika začeli neoviran razvoj in sicer v skladu
s razumnimi odločitvami družbeno zavednih ljudi. Kajti za Marxa
niti znanost niti tehnika ne konstituirata sistema gospostva, gospo-
stvo kapitala nad delom je namreč tisto, ki (z vsem drugim) napravi
znanost in tehniko za instrumenta izkoriščanja in razrednega gospo-
stva. Po Marcuseju pa kapitalizem ne določa več stanja in bistva
tehnike, temveč obratno, bistvo in razvojna stopnja kapitalizma sta
določena s stanjem tehnike.
Marcuse meni: »Marx ni predvidel tehnično razvitih družb, prav tako
ne vseh ostalih stvari, ki jih je kapitalizem sposoben preprosto pro-
izvesti z izrabljanjem svojih tehničnih dosežkov«.27 Vendar pa se
kapitalizem celo po Marcusejevem mnenju ohranja prav z zadrže-
vanjem tehničnega napredka v mejah razrednega gospostva. Ker pa
ima tehnika popolno podporo vseh družbenih slojev (pomaga namreč
zadovoljevati njihove materialne potrebe), lahko zagotavlja svoje
gospostvo nad razredno družbo in njen razvoj v svojih okvirih.
Marcusejevo trditev, da Marx ni predvidel tehnološko razvite družbe,
je komajda mogoče ubraniti spričo Marxovega osnutka družbenega
razvoja v smeri »ukinitve dela« z razvojem družbenih produktivnih
sil, h katerim spadata tudi znanost in tehnika. Vsekakor je res, da
Marx ni verjel, da bi bilo v tem oziru mogoče veliko pričakovati v
mejah kapitalizma. Iz te predpostavke je izpeljal nadaljnjo utemelji-
tev za zahtevo po preseganju tega.
23	ibid. str. 159.
24	Socialism and Developed Countries, str. 140.
25	ibid., str. 148.
24 ibid., str. 148.
27 ibid. str. 149.
13
Utopična formula »odprava dela« implicira odpravo kapitalizma in
vsake naslednje oblike razrednega izkoriščanja. Ta, v dejanskosti
nedosegljiv cilj, služi le, da nakaže splošno usmeritev družbenega
razvoja, ki naj bi jo ta privzel, da bi zmanjšal nujni delovni čas v
prid prostega. Popolna »odprava dela« ni le nedosegljiv, pač pa tudi
nečloveški cilj, kajti šele delo je privedlo do razlikovanja človeka in
živali in pomeni bistveno človeško lastnost. »Odprava dela« lahko
pomeni le postopno odpravo nujnega in prisilnega dela. Prosti čas je
lahko tudi »delovni čas«: prostovoljna zaposlitev v številne indivi-
dualne in družbene namene. Toda prosti čas v tem pomenu predpo-
stavlja skrajšanje tistega delovnega časa, ki je nujen za ohranjanje
družbenega življenja, in zahteva naraščajočo produktivnost dela na
temelju znanstvenih in tehničnih dosežkov.
Socializem so razumeli tudi kot konec izkoriščanja in osvoboditev
družbenih produktivnih sil njihovih kapitalističnih vezi, s čimer bi za-
gotovili kar največ prostega časa. Socializem predpostavlja socialistično
revolucijo. Marcuse misli, da je čas, da se preveri nadaljnja veljavnost
(Marxovega) koncepta, po katerem ostane kraljestvo dela kraljestvo
nujnosti, medtem ko se kraljestvo svobode lahko razvija le onstran
kraljestva nujnosti«, kajti po njegovem mnenju je »konec nujnega dela
to ni utopija, je realna možnost«.28 Seveda je Marcuse dovolj previ-
previden, da svojo napoved obleče v obliko vprašanja. Vpraša na
primer: »Kaj pomeni, če je v tehnizirani masovni družbi delovni čas
— družbeno nujni čas — reduciran na minimum in večino vsega časa
predstavlja prosti čas?«.29 Čeprav postavlja le vprašanje, se vendarle
zdi, da implicira možnost takega stanja. Toda glede kapitalizma so to
napačna vprašanja. Tehnična revolucija, ki bi ji sledilo skrajšanje
delovnega časa v prid prostega časa, ni združljiva s kapitalizmom.
Kapital je strjeno presežno delo v obliki presežne vrednosti, ki na-
staja in raste z živim delom. Ce je tehnični razvoj funkcija kapi-
talskega procesa uvrednotanja, je akumulirani kapital opredmeten
neplačan delovni čas. Skrajšanje delovnega časa (ne glede na njegovo
popolno ukinitev) implicira tudi skrajšanje neplačanega delovnega časa
in s tem zmanjšanje oblikovanja kapitala. Seveda je neplačani delovni
čas lahko povečan na račun plačanega in sicer s skrajšanjem celot-
nega delovnega časa, če v toku kapitalske ekspanzije ustrezno nara-
ste delovna produktivnost. Ker je za produkcijo ekvivalenta dobrin
za mezdo potrebno manj delovnega časa, lahko steče v produkte, ki
si jih prilaščajo kapitalisti, večji del delovnega časa. Vendar pa mora
stalno skrajševanje delovnega časa naposled reducirati tudi nepla-
čani delovni čas in tako privesti proces kapitalske ekspanzije v zastoj,
ki se na temelju naraščajoče delovne produktivnosti najprej še na-
daljuje. Kjer ni več dela, tudi presežne vrednosti ne more biti in zato
tudi ne akumulacije kapitala. Kakorkoli že, avtomatizacija je lahko
razvita, vendar produkcijska sredstva sama ne morejo niti producirati
28	ibid. str. 150.
29	ibid. str. 149
14
niti se reproducirati. V najmanj verjetnem primeru, če bi lastniki
produkcijskih sredstev — kapitalisti — sami ohranjali produkcijo, bi
prenehali biti kapitalisti (to pomeni kupci delovne sile za izkoriščanje).
V	bolj verjetnem primeru, če bi nenehno uspešno reducirali število v
produkciji dejavnih delavcev, bi reducirali tudi neplačan delovni
čas v primerjavi s celotno maso akumuliranega kapitala. Potem bi
bilo vedno težje nadaljevati s procesom kapitalskega vrednotenja, ki
ne predstavlja drugega kot akumulacijo neplačanega dela, ki se kon-
centrira v novih profitonosnih produkcijskih sredstvih.
Razmerje med kapitalom in delom je vrednostno razmerje; to pomeni,
da produkcijska sredstva ne predstavljajo zgolj produkcijskih sred-
stev, temveč tudi kapitalsko vrednost, delovna sila pa ni samo delovna
sila, temveč hkrati vir vrednosti in presežne vrednosti. Da bi se ka-
pitalistični produkcijski proces lahko nadaljeval, mora biti presežna
vrednost v določenem razmerju s kapitalsko vrednostjo; dosegljiva
presežna vrednost mora biti dovolj velika, da zagotavlja razširjeno
reprodukcijo kapitala. Ker so vrednostna razmerja delovna razmerja,
bi moralo biti — vsaj marksistom — jasno, da skrajševanja delovnega
časa ni več mogoče združiti s kapitalizmom, če je s tem moteno raz-
merje med presežno vrednostjo in obstojem kapitala. V tem primeru
bi bil kapitalistični produkcijski proces prekinjen ali celo končan.
V
Predhodna argumentacija poteka na zelo visokem nivoju abstrakcije.
Vendar pa je samo na ta način mogoče razkriti temeljna družbena
razmerja, ki so za ekonomskimi kategorijami kapitalizma. Ta razmerja
določajo nujnost kapitalistične produkcije, vendar pa komajda vplivajo
na ravnanje kapitalistov. Medtem ko skrajšanje družbenega delovnega
časa neugodno vpliva na kapitalistično produkcijo, ostane reproduk-
cija stroškov dela brezpogojna zahteva vsakega posameznega podjetja.
Dobiček podjetja se poveča v enakem razmerju, kot se zmanjšajo
stroški dela. Zaradi tega je v konkurenčnem procesu kapitalskega
vrednotenja nemogoče zadrževati nadomeščanje dela s kapitalom, če-
prav to spodkopava temeljno strukturo kapitalistične družbe.
Družbeni napredek vedno temelji na sposobnosti produciranja več
produktov z manj delovnimi stroški. Pri tem kapitalizem ni nobena
izjema. Tehnični napredek nadomešča delo in drugače, produkcija
narašča z zviševanjem produktivnosti. Vendar se lahko pri visoki
stopnji akumulacije absolutno število delavcev poveča, medtem ko
število zaposlenih v razmerju z naraščajočo sestavo kapitala pada.
Število delavcev se absolutno znižuje samo v časih relativne stag-
nacije.
Naraščajoča produktivnost se ne kaže samo v relativnem zmanjšanju
števila delavcev glede na povečano sestavo kapitala, temveč tudi v
skrajšanju delovnega časa. Z izboljšanjem delovne in strojne tehnike
15
je mogoče v krajšem času proizvesti več. Skrajšanje delovnega časa
je le drugi izraz za zvišanje realnega dohodka; tega kapitalistom v
isti meri izsilijo delavski boji in racionalnost modernih produkcijskih
metod.
Medtem ko kapitalizem živi od dela in iz množic prebivalcev napravi
mezdne delavce, pa hkrati stalno zmanjšuje število delavcev in krajša
njihov delovni čas v sorazmerju z množino dobrin, ki jih producirajo.
Kapitalizem si po eni strani prizadeva za kar največ presežne vred-
nosti in presežnega dela, po drugi strani pa mora čimmanj vloženega
dela proizvesti čimveč dobrin. »Ideal« bi bil seveda maksimum pre-
sežnega dela kar največjega števila delavcev, vendar pa se ta ideal
ne sklada z danostmi kapitalistične produkcije ali s cirkulacijskim pro-
cesom, ki ga ta producira.
Posamezna kapitalistična podjetja proizvajajo za trg in realizirajo do-
biček s prodajo svojega blaga. Konkurenca, ki vlada na trgu, izvaja
stalen pritisk na produkcijske stroške, ki jih za podjetnike predstav-
ljajo zlasti stroški dela. Ta pritisk je oslabljen s tehničnimi izboljša-
vami, ki omogočajo pri isti ali manjši delovni prizadevnosti večji de-
lež blaga. Proces se zrcali v spremenjenem razmerju med delom in
kapitalom, ko nasproti večje množine kapitala v podobi produkcijskih
sredstev stoji manj delavcev.
Ce zajamemo ta potek v abstraktnih vrednostnih pojmih, se izkaže,
da na profitno stopnjo, merjeno po celotni sestavi kapitala, pritiska
hitrejša rast vlaganj v produkcijska sredstva od rasti vlaganj v de-
lovno silo. Vendar ni nujno, da to kapitaliste, ki realizirajo svoje
običajne profite, moti, zlasti, če jim uspe povečano produkcijo prodati
po konkurenčnih cenah. Večji produkcijski delež vloženega dela ust-
rezno kompenzira relativno zmanjšanje delovnega prizadevanja na po-
dlagi tehničnih izboljšav in proces akumulacije se tako lahko nada-
ljuje.
Vendar pa ni razloga za soglašanje s trditvijo, da prirast produkcije
avtomatsko poveča trg ali da je tendenčni padec profitne mere v toku
oblikovanja kapitala z naraščajočo produktivnostjo dela avtomatično
presežen. Različni vidiki procesa se vedno ne dopolnjujejo tako, da
bi bila zagotovljena skladna ekspanzija kapitala. Morda naraščajoča
produktivnost dela ne zadostuje za ublažitev vse večjega pritiska
strukturnih sprememb kapitala na profitno mero; mogoče je tudi, da
se profitov, ki so nastali v produkciji, ne da realizirati na trgu; pa
še mnogo drugih težav lahko pod določenimi pogoji zavlačuje ali celo
prekine proces oblikovanja kapitala. Vsekakor je bil razvoj kapitaliz-
ma pred kratkim prekinjen z vse pogostejšimi in daljšimi obdobji
depresije.
Kapitalisti prikazujejo gospodarske težave kot probleme prodaje, kot
pomanjkanje učinkovitega popraševanja, ki vodi v zmanjšano produk-
cijo in brezposelnost. Nobene vzpodbude za nadaljnjo ekspanzijo ka-
16
pitala ni. V stagnaciji ali depresiji, ki odtod izvira, propadajo mnoga
podjetja, s čimer se spet izboljšujejo profitne možnosti ostalih, ker si
pridobijo večje tržišče. Manj podjetij zdaj obvladuje večje poslovno
področje. Nanovo pridobljeni položaj branijo in utrjujejo z zmanjše-
vanjem stroškov dela in novimi investicijami ter tehničnimi inovaci-
jami. Konkurenca sili vsa podjetja, da v večjem ali manjšem obsegu
počno isto, tako da je z novim investicijskim valom, ki spremeni raz-
merje mezda — profit, vpeljano novo obdobje kapitalistične produk-
cije. Problemi kapitalizma, ki se razodevajo na trgu, se razrešijo v
območju produkcije, čeprav je njihova rešitev popolna šele, če se iz-
razi tudi v tržnih razmerjih.
Ta kratek opis ni dovolj, da bi podal kompleksnost konjunkturnih
ciklusov. Vendar pa naj tu zadostuje, če namignemo, da gre pri tem
v bistvu za problem doseganja profita. Vsako obdobje poleta po ob-
dobju depresije poveča produkcijo daleč prek njenega prejšnjega sta-
nja. Produkcijski pogoji, ki vladajo do začetka depresije, odvzamejo
spodbudo za ekspanzijo kapitala. Ko ta izostane, se gospodarska de-
javnost zmanjša in pojavi se prenatrpanost tržišča: pomanjkanje kup-
ne moči ali pomanjkanje učinkovitega povpraševanja. Produkcija, ki
se zaradi poleta bistveno poveča, si v procesu ekspanzije kapitala ust-
vari svojo kupno moč; ekspanzija kapitala nastane sama po sebi na
temelju spremenjenih produkcijskih pogojev, ki omogočajo višjo pro-
fitno mero.
Za ohranitev konjunkture je nujna stalna ekspanzija kapitala. Takšna
ekspanzija obvladuje depresijo. V preteklosti so bile depresije predpo-
goj za rast in blagostanje, iz česar so praviloma spet nastale depre-
sije. Na ta način se je kapital »reorganiziral« prek trga — na katerem
so se nakazovale spremembe produkcijskih pogojev — brez zavestnih
posegov v tržni mehanizem. Toda zaradi sprememb produkcijskih po-
gojev — to pomeni sprememb v razmerju med delom in kapitalom
— bodo v prihodnosti podobne spremembe zmeraj težje, kajti kapital-
ska masa narašča, kar spet zahteva stalno pospešeno naraščanje pro-
duktivnosti, da bi s strukturnimi spremembami, ki nastajajo pri aku-
mulaciji kapitala, preprečili kapitalu lastno tendenco padajoče pro-
fitne mere.
Vendar pa je laissez faire — kapitalizmu sledilo to, kar Mar-
cuse imenuje »organizirani kapitalizem«, in popolnoma mogoče je, da
je dinamika »starega« kapitalizma, ki se je razvejala v vse bolj uni-
čujočo depresijo, v »novem« kapitalizmu izgubila svojo veljavnost
ali pa je gospodarstvo označeno z monopolističnimi potezami in ob-
sežno državno intervencijo. Z vprašanjem državne intervencije smo
se že ukvarjali. Kar zadeva monopolizem, ta »organizira« le posamične
interese monopolnega kapitala znotraj konkurenčnega kapitalizma;
medtem ko je ta razvojna stopnja neizogibna, pa monopolizem ni zato
nič manj dezintegracijski — sploh ni integracijski dejavnik kapitali-
stičnega razvoja.
17
K monopolu spada tudi konkurenca. Monopolna situacija, to pomeni
prevladovanje monopolnih, usmerjenih cen, je odvisna od celotnega
tržišča. Kolikor višja je monopolna cena, toliko manjše je popraševanje
po dobrinah, ki jih po tej ceni ponujajo, kajti tudi tržno popraševanje
samo je omejeno z velikostjo razpoložljivega monopolnega dohodka.
In kar je pri tem v monopolni ceni »preplačano«, ne more biti izdano
za dobrine, ki podležejo konkurenci. Na področjih gospodarstva, kjer
vlada konkurenca, bo zato popraševanje padalo. Pri danem nacional-
nem dohodku, katerega višino določa celotno popraševanje, monopol-
ne cene potiskajo ostale cene pod velikost, ki bi jo imele pri popolni
konkurenci. Kar se pri tem dogaja, je »prenos« dohodka s področij,
na katerih prevladuje konkurenca, na področja brez nje, in sicer
brez sleherne oblike integracije družbene organizacije produkcije.
Vsekakor takšni »prenosi« ne prizadenejo nujno absolutnega obsega
kateregakoli individualnega poslovnega dohodka, če narodni dohodek
raste in se trg širi. Le pri gospodarski stagnaciji bi naraščajočo mono-
polizacijo, ki je po svoje delno tudi odraz stagnacije, spremljalo ne-
nehno izključevanje konkurenčnih podjetij, proces, ki bi imel svoj
»logični« konec v popolni monopolizaciji celotnega gospodarstva, kar
bi bil hkrati konec kapitalističnega tržnega gospodarstva.
VI
Kapitalistično stabiliziranje, organiziranje in inte-
gracija, o katerih govori Marcuse, so posebne vrste. V referatu
v Nemškem društvu za sociologijo leta 1964 Marcuse
opisuje: »Razviti kapitalizem v dejavnosti svojega uma napravi celo
plansko uničenje milijonov ljudi in plansko uničenje njihovega dela
za izvor večje in boljše prosperitete, pa tudi kako popolni nesmisel
postane ne samo temelj nadaljnjega obstoja, temveč celo prijetnejšega
življenja ...; spričo nečloveške bede in metodične grozljivosti »affluent
society1 izginejo (njene) nepredstavljive tehnične in intelektualne mo-
či, ki jih zlorabi za permanentno mobilizacijo.«30 Včitno lahko žrtve
tega razvoja komajda delijo navdušenje, ki ga za »affluent society«
propagirajo njeni uživalci. Družbo razpenjajo gosposka razmerja,
sile opozicije pa negirajo Marcusejev koncept enodimenzionalne druž-
be brez opozicije.
Vsekakor je res, da se sile opozicije ne kažejo v razrednem boju
med proletariatom in meščanstvom, marveč v kapitalistični konku-
renci, imperialističnem rivalstvu ter hladni vojni med različnimi druž-
benimi sistemi. Tako so mnoge »enodimenzionalne« družbe v medse-
bojnem konfliktu, torej v situaciji, ki je vladala že v preteklih petde-
30 Herbert Marcuse, Industrialisierung und Kapitalismus, v Marx Weber
und die Gesellschaft 2, Frankfurt aM. 1965 — Edition Suhrkamp — str.
124; Soziologie heute, Verhandlungen des fünfzehnten deutschen Soziolo-
gientages, Tübingen 1965, str. 167.
18
setih letih. Če ti konflikti sploh dopuščajo kakšno spoznanje, potem
razločno razkrivajo nesposobnost kapitalizma, da bi organiziral in sta-
biliziral integriran kapitalistični sistem, sistem, ki bi bil sposoben
obvladovati bližnjo prihodnost.
Kapitalizem je bil ves čas hkrati produktiven in destruktiven družbeni
sistem; to se ni kazalo samo v vsakdanji konkurenci, temveč še raz-
ločneje v obdobju kriz in depresij. Imperialistični konflikti, ki so na-
stali zlasti iz gospodarskih bojev, so vodili v uničujoče svetovne
vojne. Uničenje kapitalskih vrednosti z miroljubno konkurenco in z
vojnami je bilo instrument za vpeljavo obdobij novega zagona kapi-
talistične produkcije in za nadaljnjo širitev tržišč. Kar je Marcuse
označil kot tipično za »razviti kapitalizem«, je bilo za kapitalizem
tipično zmeraj; le družbene konsekvence so bile manj razdiralne in
manj črne, ker so omejene možnosti produkcije omejevale tudi dest-
ruktivne možnosti. Kvantitativna razlika med preteklostjo in seda-
njostjo je postala kvalitativna v dvojnem smislu: sedanjost ne skriva
v sebi le možnosti uničenja večjega dela zemlje in prebivalstva, tem-
več tudi izključuje uporabo vojnih sredstev za namen akumulacije ka-
pitala.
Če naj služijo kot instrument akumulacije, potem morajo biti dest-
ruktivne sile kapitalistične produkcije v določenem razmerju s produk-
tivnimi silami. V obdobju depresije je uničen le majhen del kapitala.
Produkcijski aparat ostane največkrat nedotaknjen in le s prehodnim
zmanjšanjem nominalnih kapitalskih vrednosti se koncentrira v
manjšem številu rok. Nasprotno pa vojna uniči kapital hkrati v njegovi
realni in vrednostni formi; če je pri tem uničen prevelik del realnega
kapitala, je preostali kapital potisnjen nazaj na neko »zgodnejšo«,
stopnjo kapitalističnega razvoja, na kateri postanejo njegove lastne
produkcijske tehnike anahronizem. Ker so profiti odvisni od višine ce-
lotnega nacionalnega dohodka, zmanjšanje tega reducira tudi profit
ostalega kapitala. Z drugimi besedami, zaradi pomanjkanja kupcev
ne more prodati svojih produktov, ker njegova lastna produkcija in
produktivnost predpostavljata večjo splošno produkcijo in produktiv-
nost. Da bi se splošni proces akumulacije kapitala lahko spet nadaljeval,
morajo biti najprej presežena nesorazmerja, ki jih je povzročilo uni-
čenje in vojna zmešnjava.
Dve vojni nista bili dovolj, da bi spet vzpostavili progresivno privatno
kapitalistično produkcijo, ki je prevladovala v kapitalizmu devetnaj-
stega stoletja. Zadnja velika depresija mednarodnih razmer, ki je pri-
vedla do druge svetovne vojne, je trajala predolgo in je pregloboko
prizadela družbene sklade, da bi lahko takšne depresije še naprej to-
lerirali kot nujno zlo in znanilce novih konjuktur. Depresije takšnih
razmer so se izkazale kot družbeno neznosne, zato jih je potrebno
preprečiti z državnimi ukrepi. Možno funkcijo za proces kapitalskega
vrednotenja so popolnoma izgubile. Kar pa zadeva vojno kot sred-
stvo akumulacije, je popolnoma jasno, da bi tretja svetovna vojna med
19
kapitalističnimi državami sprostila toliko uničujočih sil, da pri tem ne
bi propadel le kapitalizem, temveč celo človeštvo.
Nadaljnji obstoj kapitalizma izključuje vojno in depresijo. Vendar
pa ni tudi nobenih drugih poti za izvedbo ogromnih strukturnih spre-
memb, ki jih zahteva stalna ekspanzija kapitalistične produkcije. Da
bi ohranili obstoječo strukturo tako v svetovnem merilu kot v vsaki
posamezni kapitalistični državi, to pomeni, da bi omogočili izrabo
produkcjskih rezerv, je v večji meri potrebna neprofitonosna produk-
cija; z Marcusejevimi besedami »-poraba tehničnih, materialnih in in-
telektualnih sil za permanentno mobilizacijo«. Da bi to dosegli, se
mora (ob hkratni ohranitvi t. i. presežka) stalno zviševati produktiv-
nost, da bi pri relativno padajočem profitonosnem deležu produkcije
zagotovili nujno profitno mero.
Po Marcuseju lahko moderna tehnika daje prav to, omogoča oboje:
nepredstavljivo razsipnost in »izobilje«, ki razen manjšine nezaposle-
nih integrira v sistem vse družbene razrede ter ustvarja enodimen-
zionalnega človeka. V tem smislu, tako meni Marcuse, ljudje pro-
dajajo upanje na resnično humano prihodnost, v kateri bi sami od-
ločali, za drobtine trenutno visokega življenjskega standarda. Koliko
bolj smiselno bi bilo njihovo življenje in koliko višji življenjski stan-
dard, če bi bilo razsipavanje s produkcijskimi silami izključeno in bi
družbena produkcija tekla racionalno v interesu potreb ljudi.
Razsipnost je v »družbi izobilja« seveda to, kar ta družba sprejme kot
»v izobilju«, vendar ne da bi neposredno vplivala na zvišanje profitne
in akumulacijske stopnje kapitala. Rentabilnost se lahko ohrani le z
naraščajočo produktivnostjo, to pomeni z manj dela in s tehničnimi
inovacijami, ki varčujejo s kapitalom. Kolikor bolj »izobilno« nesmo-
trno produkcijo (waste production) bo družba imela, toliko večja bo
potreba po delovnih sredstvih, ki z delom varčujejo, da bi se tako
izravnalo zmanjševanje rentabilnosti, ki bi v drugih primerih sovpa-
dala z zvišanjem produkcije.
Stalno večanje produkcije in produktivnosti s sredstvi, ki prihranijo
delo, zagotavlja rentabilnost kapitala in hkrati reproducira potrebo
po nadaljnjem zviševanju produktivnosti na vedno šibkejši bazi obli-
kovanja kapitala. Tudi če lahko inovacije, ki varčujejo s kapitalom,
vloženim v produkcijska sredstva, in kapitalom, vloženim v delovno
silo, zadržijo padec profitne mere, je lahko to zgolj začasni blažilni
dejavnik. Nadomeščanje dela ni možno v nedogled, ker se mora sled-
njič končati v uničenju vseh profitnih možnosti. Toda kapitalizem
prav tako ne more opustiti nadaljnjega intenziviranja produkcijskih
metod, ki prihranijo delo, kajti to je očitno še edina odprta pot, da
bi se uprli vse večji neprofitonosni produkciji v profitno usmerjenem
gospodarstvu. Čeprav je za kapitalizem prihranek pri stroških dela
najprej izhod, pa kasneje vodi le v slepo ulico. Nove tehnike, ki jih
20
Marcuse dojema kot kapitalistično rešitev težav kapitalizma, dejansko
zaostrujejo nerešljivo protislovje kapitalističnih produkcijskih in last-
ninskih razmerij.
VII
Medtem ko prihodnost lahko pokaže, da je Marcusejev pesimizem
glede možnosti proletarske revolucije upravičen, pa bo dejanski raz-
voj najverjetneje spodbil njegov »optimizem« glede sposobnosti kapi-
talizma, da se obdrži s pomočjo tehničnih in političnih sredstev. Dan-
danes je na Marcusejevo trditev seveda mogoče odgovarjati zgolj z
nasprotno trditvijo. Glede na razvoj po drugi svetovni vojni bi se
lahko zdelo, da je kapitalizem našel sredstva za zmago nad nevarnost-
mi svoje razredne strukture in da se je sposoben spremeniti v družbo
brez učinkovite opozicije. Marcuseja, to naj ponovimo, »optimizem«
v tem oziru nikakor ne osrečuje; sprejema ga le nejevoljno, da bi
se osvobodil iluzij. Vsaka stopnja kapitalizma je prehodna stopnja,
čeprav lahko traja dalj časa. Toda vsaka stopnja kapitalističnega raz-
voja postane vidna kot zgodovinska z opazovanjem splošnih zakonov
kapitalističnega razvoja. Prihodnost kapitalizma temelji na njegovi
nadaljnji sposobnosti, da iz družbene produkcije potegne dovolj pro-
fita za zagotavljanje svoje razširjene reprodukcije. Nenehno padajoča
stopnja kapitalske ekspanzije pa kaže tendenčno nesposobnost, da bi
si zagotovil ta pogoj kljub splošnemu povečanju produkcije z držav-
nimi ukrepi. Ce je povečanje s posredovanjem delovne produktivnosti
morda še združljivo z reduciranjem privatnega oblikovanja kapitala,
bi bilo mogoče »mešani« gospodarski sistem obravnavati ne kot pre-
hodno stopnjo, temveč kot dejansko spremembo, s katero bi bila re-
šena protislovja kapitalistične produkcije. Toda tudi to je iluzija.
Ostane vprašanje, ali se kapitalizem ne more razviti v nekaj drugega,
kot je, ali je lahko splošni zakon kapitalističnega razvoja izločen s
tehničnimi in političnimi sredstvi, sredstvi, ki s pomočjo porabe v
isti meri služijo profitnim interesom privatnega kapitala in splošnemu
blagostanju. V resnici se danes dogaja prav to. Toda, dojemati ta pro-
ces kot nenehno, zmerom bolj razširjeno družbeno prakso, pomeni
sprejeti, da se kapitalizem sam lahko spremeni v kak drug sistem, v
katerem — po Marxovi terminologiji — ne vlada več menjalna, tem-
več uporabna vrednost. Takšne spremembe bi implicirale spremembo
lastninskih razmerij, ki temelje na produkciji in distribuciji menjal-
nih vrednosti. Z drugimi besedami, takšna sprememba bi zahtevala
socialno revolucijo.
Iz Marcusejeve argumentacije seveda to ne sledi. Industrijsko razvita
družba je po njegovem mnenju »statična družba kljub vsej svoji
dinamiki(...) Njena stalna ekspanzija, hitro naraščajoča produktivnost
in njen vse večji obseg ne proizvajajo nič drugega kot vse obsežnejše
kvantitete brez kakršnekoli kvalitativne spremembe ali upanja na-
21
njo.«31 Toda Marcuse govori o kapitalistični metamorfozi kot o reak-
ciji na hladno vojno, ki kapitalizem sili predvsem v to, da se »orga-
nizira« in razširi svojo produkcijo. Vendar pa po Marcuseju »meta-
morfoza« ne implicira nobene kvalitativne, temveč kvantitativno spre-
membo z »vedno širšim tokom dobrin in vedno višjim življenjskim
standardom, ki se kaže kot vedno bolj zaželen in daje množicam za-
dosten razlog za integracijo v sistemu«.32 Po Marcuseju »ostane celo
v najbolj organiziranem kapitalizmu družbena potreba po privatnem
prilaščanju in razdelitvi profita usmerjevalec gospodarstva«.33 S tem
se distancira od teoretikov, ki »v pričujočem konfliktu med kapitaliz-
mom in komunizmom vidijo dve obliki in dva načina iste kompleksne
industrijske družbe.«34 Zanje obstaja med podržavljenim in privatnim
kapitalističnim gospodarstvom temeljna razlika, čeprav oba sistema
označuje ista tehnika in oba kažeta isto nagnjenje — zadržati razvoj,
ki bi lahko ogrozil temelj razrednega gospostva. Marcusejev »organi-
zirani kapitalizem« ni istoveten z državno upravljanim gospodarstvom,
kakršno prevladuje v Sovjetski zvezi, kajti, kot je bilo rečeno, »po-
treba po privatnem prisvajanju in razdelitvi kot regulatorju gospo-
darstva ostane.«
Ce pa je tako, ostane »organizirani kapitalizem« tudi sistem kapita-
lističnih vrednostnih odnosov in Marcuse bo moral pokazati, da je te
odnose treba uskladiti s kontinuiranim širjenjem produkcije s po-
močjo tehničnih in političnih sredstev. V tej zvezi Marcuse navaja
Marxa: »Po Marxu stroj nikoli ne proizvede vrednosti, marveč zgolj
prenaša svojo lastno vrednost na produkt, medtem ko je presežna
vrednost rezultat izkoriščanja živega dela. Stroj je utelešenje člo-
veške delovne sile in z njenim posredovanjem se ohrani preteklo
(mrtvo) delo ter določa živo.«35 Vendar Marcuse glede avtomatizacije
pripominja: »Kaže, da se je razmerje med živim in mrtvim delom
kvalitativno spremenilo; teži k točki, ko bo produktivnost določena ,s
stroji' in ne z individualnim delovnim prizadevanjem.«36 Na to je
mislil tudi že Marx; pokazal je, da družbeno bogastvo ni samo vred-
nostno razmerje, temveč ga v vedno večji meri uteleša produk-
cijski aparat, ki produktivnost dela napravi za produktivnost kapi-
tala. Čeprav produkcijska sredstva predstavljajo določeno vrednost-
no velikost in bi lahko bila v kapitalističnem smislu produktivna le
s povečanjem te vrednostne velikosti v njeni realni formi, pa sta kvan-
titeta in kvaliteta produkcijskih sredstev tisti, v katerih se odraža na-
raščajoča produktivna sila družbenega dela, ne pa delovni čas. Z
Marxovimi besedami: »Kakor hitro je delo v svoji neposredni formi
prenehalo biti velik izvor bogastva, delovni čas ne more biti več nje-
31	Socialism in the Developed Countries str. 141.
32	ibid. str. 143.
33	Der eindimensionale Mensch str. 73.
34	Herbert Marcuse Die Gesellschaftslehre des Sowjetischen Marxismus,
Neuwied und Berlin 1964, str. 16.
35	Der eindimensionale Mensch, str. 48.
36	ibid. str. 48.
22
gova mera in zato tudi menjalna vrednost (mera) uporabne vredno-
sti ne.«37
Vendar za Marxa odprava menjalno-vrednostnih razmerij pomeni
odpravo kapitalizma samega. Ce ne bi šlo za kapitalistična razmerja,
potem bi bilo mogoče razbrati vse večje družbeno bogastvo v konti-
nuiranem skrajševanju delovnega časa; bogastvo družbe se ne bi me-
rilo po dolžini delovnega časa, temveč po prostem času. Vendar pa
ostane tako dolgo, dokler je ustvarjanje menjalne vrednosti cilj pro-
dukcije, dolžina delovnega časa izvor in mera kapitalističnega bogast-
va, kajti kapital kot vrednostna velikost ne more biti nič drugega
kot prisvojeni delovni čas. »Razvoj fiksnega kapitala nakazuje«, piše
Marx, »do katere stopnje je postalo splošno družbeno védenje (know-
ledge) neposredna produktivna sila in zaradi tega so pogoji družbe-
nega življenjskega procesa prišli pod kontrolo generalnega intelekta
in se ustvarjajo v skladu z njim.«38 Poseben prispevek kapitalizma
k temu razvoju je v tem, da povečuje »presežni delovni čas množice
z vsemi sredstvi umetnosti in znanosti, ker njegovo bogastvo obstoji
direktno v prilaščanju presežnega delovnega časa.«39
Zmanjševanje dela, ki predstavlja vir in mero vrednosti, se začne
že v kapitalističnih razmerjih. To je odvisno od danih pogojev in
strukture kapitala in na akumulacijo kapitala lahko učinkuje pozi-
tivno in negativno. Ce Marcuse pisavi, da ostane celo v najbolj orga-
niziranem kapitalizmu družbena potreba po privatnem prilaščanju in
razdelitvi profita regulator gospodarstva, potem se tem le ugotav-
lja, da menjalno-vrednostni odnosi v kapitalistični produkciji ostanejo
in regulirajo gospodarstvo. Z drugimi besedami: gospodarstvo se
usmerja s svojo sposobnostjo ali nesposobnostjo produkcije kar tako.
Privatno prisvajanje in razdelitev profita predpostavljata tržna raz-
merja, ta pa spet predpostavljajo menjalno-vrednostna razmerja. V
takih pogojih ostane profit presežna vrednost oziroma presežno delo
tudi tam, kjer se je razmerje »mrtvega« in »živega« dela zaobrnilo.
V takih pogojih pa zmanjšanje dela v razmerju do naraščajoče sesta-
ve kapitala implicira zmanjšanje presežne vrednosti, tudi če produk-
tivnost dela narašča hitreje, kot se zmanjšuje količina dela.
Produktivnost dela, ne »produktivnost kapitala«, tvori kapitalistični
profit. Seveda profit predpostavlja obstoj kapitala in bolj kot je »pro-
duktiven« realni kapital, višje so profitne mere. Vendar pa je treba
priznati, da so profiti samo posledica razlike med plačanim in nepla-
čanim delom. Ce bi profiti nastali na skrivnosten način iz »produktiv-
nosti kapitala«, torej neodvisno od dela, potem ne bi šlo več za pro-
fite v kapitalističnem smislu, to pmeni da rezultate izkoriščanja de-
lovne sile. Slej ko prej bi kapital predstavljal spremenjeno preteklo
37	Karl Marx, Grundrisse der politischen Ökonomie, Berlin, 1935, str. 593.
38	ibid. str. 594.
39	ibid. srt. 595.
23
presežno delo, ne bi pa več dolčal živega dela. Kapital brez dvoma
predpostavlja mezdno delo, kot tudi mezdno delo predpostavlja ka-
pital; mezdno delo in kapital sta nujni plati kapitalističnih produkcij-
skih odnosov za ustvarjanje presežne vrednosti. Kjer ni kapitala, ni
kapitalistične družbe in kjer kapital več ni zvezan z mezdnim delom,
je kapitalizem prenehal obstajati.
Marcuse poudarja, da »bi avtomatizacija, ki bi postala materialni pro-
dukcijski proces kar tako, revolucionirala celotno družbo.«40 Zato
meni, da mora podržavljeno in privatno kapitalistično gospodarstvo
zavirati tehnični razvoj in »ohranjati materialno in duhovno rast na
točki, kjer je gospostvo še racionalno in znosno.«41 Po njegovem mne-
nju pa je ta točka vendarle še daleč: medtem kapitalizem odgovarja
izzivu komunizma z »opaznim razvojem produktivnih sil, potem ko
so bili privatni interesi, ki so tak razvoj ovirali, postavljeni na
strana.«42
Razen tega pa po Marcuseju »ni le komunistični izziv tisti, ki ta raz-
voj žene naprej; tudi tehnični napredek in množična produkcija uni-
čujeta individualistične forme, v katerih se je vršil napredek v libe-
ralističnem obdobju.«43 Ne glede na dejstvo, da so bile te individualne
forme najprej odločilno uničene v tehnično zaostalih deželah, velja:
če bi bilo dejansko res, da so te »individualistične forme« uničene,
potem hkrati ne bi moglo biti res, da je »ostalo privatno prilaščanje
in razdeljevanje profita« slej ko prej »regulator gospodarstva«, niti
ne bi moglo biti res, da so »privatni profitni interesi« postali podre-
jeni družbeni potrebi po nadaljnjem »opaznem razvoju produktivnih
sil.«
Ni mogoče hoditi po obeh poteh hkrati : ali ostane gospodarstvo pre-
puščeno »samoregulaciji« (skozi vrednostno-cenovne odnose konku-
renčnega trga z individualno usmerjenimi producenti, to pomeni kapi-
talistično) ali pa je zavestno, bolj ali manj uspešno usmerjano z
državnimi ukrepi, ki zadevajo nacionalno gospodarstvo kot tako in za
katere so na razpolago določene institucije. Tržišče in plan lahko v
gospodarstvu obstajata le drug poleg drugega; s tem pa gospodar-
stvo ne postane zares »mešano«, temveč v toku razvoja teži k temu,
da bi se znebilo ene ali druge strani, v primeru da ene od njiju ni
mogoče trajno ohranjati v podrejenem položaju. Vendar pa ohranja-
nje takega stanja nujno omejuje gospodarsko učinkovitost.
VIII
Rekapitulirajmo. Da bi ohranili kapitalistični značaj gospodarstva,
državno spodbujena produkcija ne sme konkurirati privatnemu kapi-
40	Der eindimensionale Mensch, str. 57.
41	ibid. str. 65.
42	ibid. str. 75.
43	Die Gesellschaftslehre des sowjetischen Marxismus, str. 90.
24
talu, sicer bi sčasoma izrinila privatni kapitalistični produkcijski na-
čin. Državno spodbujena produkcija, ki se širi, zato ne more povečati
privatnega oblikovanja kapitala, temveč ga prej omejuje, kajti njene
stroške mora končno nositi privatni sektor gospodarstva. Ohranitev
kapitalistične produkcije tako zadaja določene omejitve državno spod-
bujeni produkciji. Zato mora stalno potekati širitev produkcije na
privatni bazi. Vendar privatno kapitalistična produkcija podleže vred-
nostnim odnosom in njihovim tržnim zakonom ter najde svoje meje
v lastnih ekspanzijskih možnostih. Obstoje torej meje znotraj kapi-
talističnih produkcijskih razmerij, ki so v isti meri zastavljene pri-
vatni in državno stimulirani produkciji; meje zadnje izničujejo meje
kapitalistične produkcije nasploh.
Struktura današnjega kapitalizma je le navidezno »mešana forma«;
ta vtis nastaja spričo dejstva, da državno spodbujena produkcija sti-
mulira celotno gospodarstvo. Očitno je, da se z javnimi deli ter z ne-
smotrno produkcijo poženejo in zaposlijo stroji, material in delo. De-
nar, ki je v to investiran, je izdan v privatnem sektorju gospodarstva
in na trgu ustrezno poveča privatno popraševanje. Toda denar sam
izvira iz privatnega sektorja gospodarstva, s čimer vodi celoten pro-
ces v širjenje kreditnega mehanizma. Privatni kapital bi to lahko do-
segel tudi brez državnih posegov in to do določene stopnje tudi
počne. Vendar pa ne v zadostni meri, kajti spričo danih tržnih pogo-
jev se širitev produkcije očitno ne izplača. Medtem ko privatni kapital
zavlačuje, država zagotovi povečanje kreditov in jih usmeri v nekon-
kurenčno orientirano produkcijo. Kljub temu se s tem celotna pro-
dukcija poveča, kajti državna iniciativa ustvarja dodatni trg za vse
kapitalije, ki pripomorejo k oblikovanju naložb, ki so del državno sti-
mulirane produkcije, vključno s konzumnimi dobrinami za tako za-
poslenega delavca. Končni produkt državno stimulirane produkcije,
ki vključuje več produkcijskih procesov, ni blago, ki bi ga bilo mo-
goče profitonosno prodati na trgu. Stroški za produkcijo tega blaga
ne morejo z nobeno tržno ceno spet postati konkurenčni, kajti kupcev
za javna dela ali za luksuzno blago ni.
S svojim javnim in privatnim sektorjem se gospodarstvo tako pri-
kazuje kot »mešan« gospodarski sistem, ki enako koristi privatnemu
kapitalu in družbi. Slavi ali obtožuje se kot nov tip kapitalizma;
včasih se govori celo o »pokapitalističnem« sistemu. Toda slej ko prej
gre za že znani kapitalizem, ki se ohranja z državnimi ukrepi; ti pa
so lahko po svoji lastni naravi in po naravi kapitala le začasno upo-
rabni. Medtem ko se nekateri problemi kratkoročno razrešijo, pa ti
posegi v bližnji prihodnosti prikličejo nove in večje probleme.
Pri presoji gospodarskega položaja ekonomi praviloma ne razlikujejo
med državno stimulirano in privatno kapitalistično produkcijo. Če-
tudi se obe vrsti med seboj toliko razlikujeta, da je ena profitno
usmerjena, druga pa ne, sta s produkcijskimi in tržnimi procesi prav
tako neločljivo povezani. Tako se kapitalistično gospodarstvo v p r a,
25
k s i upodablja kot »mešan sistem«, četudi državno vzpodbujana pro-
dukcija ne povečuje celotnega profita, ki nastopa v družbeni produk-
ciji, temveč ga prej zmanjšuje. Nič redkeje ne tretirajo državno spod-
bujene produkcije kot sredstvo za akumulacijo kapitala. Vendar pa
se pri tem načinu obravnavanja odlaganje problema zamenjuje z nje-
govo rešitvijo.
Medtem ko hitro naraščanje produktivnosti dovoljuje istočasno rast
privatne in državne produkcije, pa je konjunktura, ki tako nastane,
vseskozi varljiva, kajti prek kreditnega mehanizma temelji na profi-
lih, od katerih se pričakuje, da bodo morda realizirani v prihod-
nosti. Razen tega temeljita konjunktura in njena ohranitev na stalnem
zviševanju produktivnosti. To zahteva nadomestitev manj produktiv-
nih produkcijskih sredstev z bolj produktivnimi in s tem spremembo
enega dela realiziranega profita v dodatni kapital. V tem je izražena
nujnost vedno večjih profitov, da bi ohranili konjunkturo.
Toda medtem ko na eni strani »produktivnost kapitala« z njegovo
modernizacijo raste, se na drugi strani na temelju te večje produktiv-
nosti zmanjšuje »produktivnost dela«. Čeprav to najprej zveni para-
doksalno, pa vendar ni tako. V kapitalizmu se »produktivnost dela«
zmeraj meri glede na višino profita. Zvišanje »produktivnosti kapi-
tala« pomeni, da so bile že obstoječim kapitalskim dobrinam dodane
nove. Novi in stari kapital tvorita skupno določeno, v denarju izraženo
vrednostno velikost, in da bi zmanjšali dezinvestiranje, mora biti ce-
lotni kapital reproduciran in povečan. S povečanjem in modernizacijo
kapitalske opreme se spremene investicijska razmerja; v produkcijska
sredstva se stalno vlaga relativno več kapitala kot pa v delovno silo.
Vendar postane z modernizacijo možno, da manj delavcev producira
več, s čimer se profitna mera kljub zmanjšanim naložbam delovne sile
veča. Tako stoji nasproti več kapitala manj delavcev in ta usmeritev
se na vsaki stopnji razvoja ponovno okrepi.
Ne želimo se poglabljati v tehnične detajle vprašanja, zakaj učinka
padajočega števila delavcev, ki zmanjšuje profit, ni mogoče trajno
nevtralizirati ali kompenzirati s povečanjem produktivnosti ter zakaj
se mora zaradi tega tendenca padajoče profitne mere od določene stop-
nje ekspanzije kapitala dalje izliti v njen dejanski propad. Spričo
napredujoče avtomatizacije je danes splošno, čeprav nedoločno prizna-
no, da mora vse večji razkorak med delom in kapitalom doseči točko,
ko bo nadaljnja progresivna ekspanzija kapitala z izkoriščanjem dela
postala nemogoča.
To vse večje prepričanje implicira nezavedno priznanje Marxove te-
orije akumulacije, čeprav v obliki nemarksističnih pojmov. Namesto
da bi možni zlom kapitalizma izpeljali iz »produktivnosti dela«, ki je
le drugi izraz za akumulacijo, ga spreobrnjeni »marksisti« deducirajo
iz »produktivnosti kapitala« in njegove tendence, da nadomesti delo.
Proces uvrednotenja kapitala, ki temelji na izkoriščanju, v vsakem
26
primeru teži k svojemu koncu. Naraščajoča produktivnost dela namreč
implicira naraščajočo produktivnost kapitala in vice versa, konec
kapitalizma in temelju avtomatizacije pomeni isto kot konec kapita-
lizma zaradi pomanjkanja presežne vrednosti.
Toda kakorkoli že je formulirana teorija, kaže, da je konec kapita-
lizma zelo daleč; presežna vrednost je še producirana v zadostnem
obsegu, da bi — tudi pri padajoči stopnji akumulacije — zagotovila
profitonosnost kapitala; avtomatizacija pa vpričo razvojne stopnje
svetovnega kapitalizma ni nič več kot eksotična izjema tehnike, ki
zdaleč stagnira.
Naj spomnimo na to, da teče Marxova teorija akumulacije na visokem
nivoju abstrakcije in opisuje le temeljno značilnost razmerja med de-
lom in kapitalom v teoretski konstrukciji oziroma modelu, ki ne more
biti zvesta odslikava kompleksne dejanskosti. Tendence razvoja, ki so
v tem temeljnem razmerju, so v vsakokratnih okoliščinah kapitali-
stičnega sveta pospešene ali upočasnjene. Toda konkurentna razmerja
ne bi bila razumljiva in ne bi dajala nobenega temelja za razlago vpri-
čnega razvoja, če jih ne bi zajeli v strogo teoretsko analizo. Ce pa
vendarle hočemo govoriti o dejanskem poteku dogodkov, potem mo-
ramo pomisliti, da so večjega pomena dogodki sami, ne pa teorija, ki
razlaga njihov pomen. To velja za vsako teorijo, včasih tudi za tisto,
ki ima tehniko za temeljni element družbenega razvoja. Potem ni vpra-
šanje, kaj zmore avtomatizacija, temveč kaj v danih pogojih dejansko
daje in kateri pogoji morajo obstajati za njen neoviran razvoj.
Po Marcuseju avtomatizacija, ki »tako reducira delovni čas, da prosti
čas dobi veliko večji pomen od njega ... ne more biti realizirana v
okviru (obstoječih) političnih in gospodarskih institucij ;... to bi brez
dvoma privedlo do končnega zloma kapitalističnega sistema.«44 S to
ugotovitvijo Marcuse vsaj delno ovrže hkrati zastopano tezo, po kateri
moderna tehnika »transcendira« kapitalistični produkcijski način. To-
da novo v tehniki je prav avtomatizacija, ki, če v kapitalizmu ni upo-
rabna, po svoje »transcendira« tehniko, ali, drugače rečeno, determi-
nira stopnjo razvoja. Brez dvoma obstoji razlika med popolno in delno
avtomatizacijo, toda to, ali lahko uspe le delno ali popolnoma, je
spet odvisno od produkcijskih razmerij.
S pojmom transcendence Marcuse označuje tendence, »ki v dani družbi
,ciljajo preko' etabliranega univerzuma govorjenja in ravnanja v smeri
njegovih zgodovinskih alternativ (realnih možnosti).«45 Avtomatizacijo
dojema kot alternativo, zaradi katere se kapitalizem ne more razvijati.
Ker pa ni v kapitalizmu zato nič manj prisotna, naj bi v skladu z
obsegom svoje prisotnosti nakazovala začetek konca kapitalizma, ne
pa njegovo »stabilizacijo« in »integracijo«. Vendar pa Marcuse misli,
da je kapitalizem, zato da bi si zagotovil lastno eksistenco, sposoben
44	Socialism in the Developed Countries, str. 142.
45	Der Eindimensionale Mensch, str. 13, opomba I.
27
izkoristiti novo tehniko — ki delno vključuje avtomatizacijo — in si-
cer preprosto tako, da zviša življenjski standard in da produkcija
izobilja neizmerno naraste. Vendar pa bi bil sistem prej ali slej pri-
siljen, da zaustavi nadaljnji tehnični razvoj v smeri avtomatizacije,
kajti število nezaposlenih bi bilo večje od števila zaposlenih. Končno
bi morala manjšina skrbeti za veliko večino, kar bi običajna razmerja
razredne družbe spremenilo v nasprotja. Toda, kje in kdaj se bo ta
proces ustavil, če se vsaka naslednja stopnja razvoja kapitalizma pri-
bližuje dokončni rešitvi? Kolikor tehnika transcendira kapitalistični
produkcijski sistem, nakazuje nek drug družbeni sistem. Po Marxu
produktivne sile, ki se sicer razvijajo v okviru kapitalističnih produk-
cijskih razmerij, s katerimi pa niso združljive, konstituirajo družbeno
protislovje, ki mora biti razrešeno z družbenimi spremembami. Po
Marcusejevem mnenju, ki izključuje družbeno revolucijo, transcendi-
rajoča tehnika obvladuje družbo s prilagajanjem družbenih razmerij
tehniki. Dejansko ne nakazuje zgodovinske alternative, temveč se iz-
liva v »napredno zasužnjenje človeka s produkcijskim aparatom, ki
ovekoveči boj za bivanje.«46 Kljub priznanju razlik med državno
upravljanim in privatnokapitalističnim gospodarskim sistemom, se
Marcuse npr. boji, da lahko prinese socialistični prevzem kapitali-
stične tehnologije enako slabe rezultate kot v kapitalizmu. Zaradi tega
Marcuse vidi možnost »izenačenja obeh sistemov«.47 Torej najhujši
zločinec ni kapitalizem, temveč sta to znanost in tehnika, ki grozita
z uničenjem rezultata družbene spremembe kapitalizma v socializem
(oziroma sta jo že onemogočili).
IX
Presenetljivo je, da Marcuse pri preiskovanju družbe, kot je ruska,
uporablja pojma socializem in komunizem v običajnem po-
menu. Tako kot za čisti »ideološki komunizem« in za tradicionalno
buržoazijo tudi za Marcuseja podržavljenje ustvarja »socialistično bazo
produkcije.« Seveda je za Marcuseja »podržavljenje zgolj tehnično-
politično sredstvo za zvišanje produktivnosti, pospeševanje razvoja
produktivnih sil in njihovo nadzorovanje od zgoraj (centralno plani-
ranje) — bolj sprememba v načinu vladanja, modernizacija gospost-
va, kot pa predpostavka za njegovo odpravo.«48 Tako je po njegovem
mnenju to, da razredna razmerja, ki so tipična za družbe, temelječe
na privatni lastnini, niso več motor državno vodenega produkcijskega
procesa, le pol resnice. »Druga polovica resnice je, da bi se kvantita-
tivna sprememba še vedno mogla spremeniti v kvalitativno, v izgi-
nitvi države, partije, plana itd., kot neodvisnih, individuom vsilje-
nih moči.«49 Toda kolikor »ta sprememba pušča bazo družbe (podržav-
ljeni produkcijski proces) nedotaknjeno, bo omejena na politično
46	ibid. str. 159.
47	Socialism in the Developed Countries, str. 149.
48	Die Gesellschaftslehre des Sowjetischen Marxismus s. 90.
49	Der Eindimensionale Mensch, str. 63.
28
revolucijo.«50 Na žalost Marcuse vsekakor meni, da »vladani ne le, da
težijo k temu, da se podvržejo vladajočim marveč so tudi priprav-
ljeni v sebi reproducirati podrejenost. Ta proces pa spet ni tipičen za
sovjetsko družbo. Sredstva in pridobitve visoko razvite industrijske
družbe, način ravnanja pri delu in v prostem času, ki so nastali z
njeno organizacijo produkcije in razdelitve, etablirajo človeško biva-
nje, ki povzroči spremembo temeljnih vrednot — spreobrnitev od svo-
bode v gotovost.«51
Vrnimo se k neki že omenjeni točki. Marx ni narobe predvidel splo-
šnega toka tehničnega razvoja, temveč je slabo presodil to, da lahko
podržavljenje produkcijskih sredstev vodi v novo formo kapitalskega
uvrednotevanja in izkoriščanja. Seveda je govoril o podržavljenju pro-
dukcijskih sredstev, toda le v smislu enkratnega revolucionarnega
prehoda in kot o predigri za nastop socializma. Marxov pojem kapi-
talizma je bil tesno povezan s pojmom privatne lastnine; kjer je ka-
zalo, da je kapitalizem izgubil svojo privatnolastninsko posebnost,
kot recimo v državnih podjetjih ali pa v delniških družbah, je videl
delno odpravo kapitalističnega produkcijskega načina znotraj kapita-
lističnih produkcijskih razmerij; to je razlagal kot znak propada ka-
pitalističnega sistema. Ni si delal nobenih skrbi glede državnokapita-
lističnih sistemov, kakršni danes prevladujejo v t. i. socialističnem
delu sveta. Pri tem so po njegovi teoriji predpogoju socializma ustre-
zale le visokorazvite kapitalistične dežele; prekomerna akumulacija
kapitala je povzročila tista posebna družbena trenja, za katera je dom-
neval, da vodijo v socialistično revolucijo, ne pa kakršnokoli nerazvito
stanje. Toda pustimo Marxovo »napačno predvidevanje« ob strani.
Prevzem kapitalistične tehnike za t. i. socialistične režime ni tisto, kar
jih zadržuje, da bi prispeli od »polovične resnice« svoje določitve za
socialistične države do »popolne resnice« socialistične svobode, pač pa
je sprememba privatnega v državno prilaščanje presežne vrednosti
»polovično resnico« prikazala kot popolno laž. Ne tehnika, pač pa
sprememba družbe v državnokapitalistično, pojasnjuje obtožbe vredna
razmerja v domnevnih socialističnih deželah. Ker se je prehod od
privatne v državno kontrolo produkcijskih sredstev izkazal kot neza-
dostna »baza za socialistične produkcijske odnose«, niso potrebne no-
bene druge »vrednote«, pač pa nove forme oblikovanja družbe.
Nadaljevanje kapitalskega procesa uvrednotenja (s tem pa nadaljnja
reprodukcija mezdnega dela) ne omogoča izbire med »svobodo in go-
tovostjo«, temveč dejansko izključuje obe. Kajti podržavljeni kapital
je nasprotje privatnega, čeprav sta oba načina kapitalskega uvredno-
tenja — s stališča producenta — povezana z izkoriščanjem. Na tem
temelji njuno »izenačevanje«, medtem ko se v vsakem drugem oziru
med seboj razlikujeta. Očitno je, da skupno točko omogoča razširjeno
upanje na možno konvergenco sistemov. Toda medtem ko se oba si-
stema skladata v vrednotenju akumulacije kapitala, se razlikujeta v
50	ibid. str. 64.
51	Die Gesellschaftslehre des Sowjetischen Marxismus s. 181.
29
mnogo pomembnejšem vprašanju, namreč, kateri družbeni sloji naj
bodo uporabniki izkoriščanja. Medtem ko je v »sovjetskem« sistemu
vprašanje odločila vojna in revolucija v škodo privatnega kapitala,
pa ta v »zahodnem« sistemu prej ko slej prevladuje in se upira inter-
ni socializaciji prav tako kot »komunističnemu svetu«. Ker v kapitali-
stičnem sistemu ni socialistične opozicije, se kapitalistična opozicija
nasproti »socializmu« omejuje na upor proti širjenju državne kon-
trole, ki bi lahko ogrozila privatnokapitalistični značaj gospodarstva in
ga morda tudi uničila.
Podržavljeno gospodarstvo ni več tržno gospodarstvo, čeprav ohranja
ali lahko ponovno vpelje nekatere, tržnim podobne odnose, ki pa osta-
nejo podrejeni obsežni državni kontroli. Najsi uspeva slabo ali dobro,
državno gospodarstvo lahko produkcijo in razdelitev vsekakor plani-
ra, čeprav sta način in vsebina planiranja določena tudi z notranjimi
nujnostmi, svetovnim trgom in z vse večjimi zahtevami hladne vojne.
Lahko deluje proti izkoriščanju kapitalističnih držav; četudi to pri
menjalnih odnosih zmeraj ne more uspeti, pa vendarle uspe pri tujih
investicijah. Na ta način državno gospodarstvo postavlja meje širjenju
privatne akumulacije. Njegova lastna eksistenca in prostorska razsež-
nost ogrožata eksistenco privatne lastnine. Da bi si še naprej zago-
tovil svoj lastni obstoj, hoče kpitalizem zajeziti širjenje podržavljene
produkcije in jo, če je mogoče, sploh uničiti.
Zdi se, da se obstoj »mešanih« gospodarskih sistemov in njihovega
prenosa na mednai^odno raven kot možne harmonične koeksistence
različnih družbenih sistemov upira ostremu nasprotju med privatno
in državno kontrolo, tržnim in državnim kapitalizmom. Seveda čisto
kapitalistično tržno gospodarstvo ni nikdar in nikjer obstajalo; pri-
vatni sektor je bil od nekdaj dopolnjen z javnim sektorjem, njegov
relativni pomen pa je bil odvisen od vsakokratnih zgodovinskih po-
gojev razvijajočih se kapitalističnih dežel. Toda javni sektor ni bil
pojmovan kot neodvisni sektor gospodarstva, temveč kot neizogiben
vložek za zagotavljanje tekočega funkcioniranja tržnega gospodarstva.
To je načeloma veljajo tudi tam, kjer je javni sektor — poleg vojne
oborožitve — obsegal tudi transport in oskrbo ter druga posebna po-
dročja nacionalnega gospodarstva.
V državah z »mešanim« gospodarskim sistemom se vlade v svojih go-
spodarskih dejavnostih omejujejo na reproduktivna, to pomeni nepro-
fitonosna področja; v ZDA je taka primera jedrsko raziskovanje in
raziskovanja vesolja, za kateri na drugih področjih gospodarstva ni
nobenih predvidljivih uporabnih možnosti in ga tudi komercialno ni
mogoče neposredno uporabiti. Ali pa država participira v industrijah
s stalno izgubo, kot je recimo rudarstvo v Angliji in Franciji. Pri-
vatnokapitalistično organizirana, ta panoga več ne more profitonosno
proizvajati in napredovati, zato je za nadaljnje izpopolnjevanje ve-
zana na subvencije. Včasih lahko država poseže tudi v privatno pro-
dukcijo dobrin z nuđenjem kapitalske pomoči iz javnih sredstev neiz-
30
A
popolnjenim industrijam. Lahko pa se zgodi tudi, da so industrijska
podjetja podržavljena iz političnih razlogov; to se je zgodilo recimo v
Franciji po drugi svetovni vojni, da bi kaznovali podjetja, ki so so-
delovala s sovražnikom.
V	kakršnikoli obliki že ali iz kakršnihkoli razlogov kapitalistična
država poseže v produkcijsko sfero, stori to, da bi podprla privatnoka-
pitalistično produkcijo, ne pa, da bi jo uničila. Teoretično bi seveda
lahko bilo tudi drugače. V »demokraciji« ne bi bilo popolnoma ne-
predstavljivo, da bi prišla na oblast vlada, katere cilj bi bil bolj ali
manj dosledno podržavljenje industrije. Takšna vlada bi bila toliko
revolucionarna in protikapitalistična, kolikor je privatna lastnina pro-
dukcijskih sredstev identična s kapitalizmom. Da bi uresničila svoj
program, bi bila prisiljena tržni sistem nadomestiti s planskim, s
čimer bi lahko produktivne sile centralno razporejala ter organizirala
produkcijo in razdelitev na nekompetitivni bazi. Za kapitaliste bi to
bila smrtna obsodba in komajda mogoče si je predstavljati, da bi to
sprejeli brez upora. Verjetneje je, da bi podržavljenje industrije vo-
dilo v državljansko vojno. Prav strah pred socialnimi posledicami
obsežnega podržavljenja zadržuje partije, ki se za takšen program
počutijo ideološko zadolžene, da bi resno poskušale kaj takega. »De-
lavske vlade« v Angliji in drugod do zdaj še nikoli niso uporabile
svoje oblasti, da bi privedli podržavljenje prek točke, na kateri bi
privatni kapital prenehal zgolj nedejavno opazovati.
X
Popolnoma neverjetno je, da bi se tržno gospodarstvo samo, brez re-
volucije, nenehno spreminjalo v plansko gospodarstvo. Prav tako ne-
verjetno je, da se že podržavljeno gospodarstvo vrne nazaj v kapita-
listične tržne odnose. Ponovna vzpostavitev trga bi pomenila restav-
racijo privatne lastnine — če že ne de iure, pa vsaj de facto.
V	zahodnih kapitalističnih deželah obstaja zmotni koncept »ljudskega
kapitalizma«; mišljen je sistem s široko razpršenim lastništvom del-
nic, v katerem se vse bolj govori o ločitvi lastnine od kontrole pro-
dukcijskih sredstev. Na tem mestu je zanimiva le domnevna ločitev
kontrole od lastninskih pravic, s čimer neposedujoči industrijski ma-
nagerji navidezno postanejo zares delujoči kapitalisti. Ce lahko naloge
kapitalistov izvajajo neposedujoči menežerji, potem lahko postanejo
zaslužki lastnine tudi zaslužki managemente. Sicer je komajda
verjetno, ni pa nepredstavljivo, da menežerji ruske industrije v
sodelovanju z vlado in s soglasjem širših krogov prebivalstva nada-
ljujejo z vzpostavljanjem konkurenčno usmerjenega tržnega gospodar-
stva, ki temelji na privatnem dobičkarstvu toliko, kolikor se vsako
podjetje obnaša tako, kot bi to počel privatni podjetnik oziroma pri-
vatno podjetje. Država bi na preizkušen način odvzemala za pokri-
tje svojih lastnih potreb s potrošnjo plačanega in neplačanega dela.
Vendar takšen razvoj ne bi bil nič drugega kot privatnokapitalistična
31
kontrarevolucija pod plaščem »managerske revolucije«, ki bi v ru-
sko ekonomijo takoj spet uvedla vsa protislovja, ki so inherentna
privatnokapitalističnemu konkurenčnemu sistemu.
Privatnokapitalistično gospodarstvo si lahko priskrbi neko vrsto psev-
doplaniranja, državno gospodarstvo pa lahko spet uvede psevdotržišče.
V primeru neprave tržne konkurence ter tudi v primeru nepravih po-
skusov planiranja postanejo očitne obstoječe težave v tržnem sistemu
in v planskem gospodarstvu. Toda premagovanje teh težav s sredstvi,
ki so sistemu tuja in so mogoče le začasno uporabna za potrebe do-
ločenega sistema, je treba pravočasno ustaviti, da bi ohranili temeljne
značilnosti sistema. Nobene konkurence planskega in tržnega gospo-
darstva ni, čeprav so nekatere ekonomsko-tehnične ustanove za raz-
liko od socialno-ekonomskih razmerij lahko v obeh sistemih skupne.
Vsi državnokapitalistični (ali, če hočete, državnosocialistični) sistemi
so glede odnosov med delom in kapitalom in glede uporabe kapita-
lističnih poslovnih metod podobni kapitalističnemu tržnemu gospodar-
stvu. Na mesto kapitalističnih lastninskih odnosov stopi v državnem
kapitalizmu vladna kontrola produkcijskih sredstev. Vlade ovrednotijo
obstoječa produkcijska sredstva (v denarnih enotah) in pričakujejo
povišanje njihove vrednosti (spet merjeno v denarnih enotah) v pro-
dukcijskem procesu. Delavci dobijo izplačane denarne mezde, katerih
vrednost pa je manjša od vrednosti produkcije. Presežna vrednost se
uporabi v skladu z vladnimi odločitvami. Dobijo jo nedelavni druž-
beni sloji, zagotavlja obrambo dežele, služi financiranju javnih usta-
nov in je uporabljena za dodatne naložbe kapitala. Vsi gospodarski
postopki so menjalni postopki ali pa se kažejo kot taki. Delovna sila
se prodaja določenim podjetjem, z mezdami pa kupuje blago dru-
gih podjetij. Med podjetji se vrši kvazimenjava, tako kot se vrši npr.
med različnimi podjetji in oddelki velikih podjetij v kapitalistčnih
deželah. Svojo najpopolnejšo formo doseže praviloma v centraliziranih
državnih gospodarstvih. Formalno ni nobene velike razlike med
privatnokapitalističnim in državno kontroliranim gospodarstvom, če ne
upoštevamo centralizirane kontrole presežnega pro-
dukta oziroma presežne vrednosti.
Vsi obstoječi državno kontrolirani gospodarski sistemi so se nahajali
in se nahajajo v deželah z relativno majhno kapitalsko opremo. Zato
je bil in je še vedno njihov najnujnejši cilj ustvariti kapitalske do-
brine kot predpogoj za njihovo nacionalno neodvisnost in kot pogoj
za načrtovano podružbljanje produkcije in distribucije. Bolj ali manj
(glede na posebno situacijo vsake dežele) navezane na kapitalistično
»mednarodno delitev dela« morajo urejati svoja gospodarska prizade-
vanja glede na pogoje na svetovnem trgu in se udeleževati medna-
rodne gospodarske konkurence, kar omejuje ali celo izključuje nji-
hovo željo, da ne ustvarjajo denarnega gospodarstva in da njegovo
širjanje ni temeljni motiv gospodarske menjave. Težišče je na aku-
mulaciji, s tem pa na izkoriščanju, ki označuje tudi kapitalistično
gospodarstvo.
32
»Socializacija« produkcijskih sredstev pomeni tu naprej le »po-
državljenje kapitala kot kapitala« — to pomeni, da
imajo produkcijska sredstva tudi kot neprivatna lastnina, ki jo kon-
trolira država, še kapitalski značaj, namesto da bi z njimi razpolagala
celotna družba. Čeprav privatna akumulacija kapitala ni več možna,
se vrši izkoriščanje človeka po človeku še naprej v neenakem sistemu
razdelitve in sicer tako glede produkcijskih kot glede konsumpcijskih
pogojev. To perpetuira konkurénco kot boj za bolj ugodne pozicije in
bolje plačana delovna mesta in vnaša v državnokapitalistični sistem
antagonizme kapitalizma. Državni kapitalizem ostane sistem, ki pro-
ducira presežno vrednost, vendar pa se ne »uravnava« s konkurenco
in krizami. Presežni produkt se v konkurenčnem boju ne realizira več
kot profit; njegove posebne materialne izrazne oblike in njegova raz-
delitev podležejo zavestnim odločitvam planskih organov. Čeprav so
te odločitve omejene tudi z mednarodno gospodarsko in politično kon-
kurenco ter z nujnostjo akumulacije, pa je zaradi pomanjkanja in-
ternega trga kapitala za razvrstitev družbenih produktivnih
sil in za razdelitev družbenega produkta vendarle potrebna centralna
instanca odločanja.
V	takih pogojih so tržnim podobni odnosi znova oživljeni takorekoč
zaradi udobja, ne pa iz nujnosti, čeprav so bili državnokapitalističnim
sistemom morda vsiljeni pod pogoji, katerim se niso nameravali upi-
rati. V SSSR npr. zagotavljajo tržnim podobni odnosi podjetjem neko
kvaziavtonomijo, potrošnikom kvazisvobodo izbire dobrin in delav-
cem kvazisvobodno izbiro delovnega mesta. Vendar so vsi ti tržnim
podobni odnosi podrejeni obsežni kontroli državni kontroli.
V	določenih okvirih je to »svobodno igro« tržnih sil mogoče razširiti
ali omejiti, ne da bi s tem resno ogrozili planski sistem kot tak. Dan-
danes je razširjeno mnenje, da je s tem povečana »učinkovitost«, ne
da bi zmanjšali učinkovitost planskega sistema. Pri tem gre zlasti za
določeno decentralizacijo procesov odločanja in za več samoodločanja
v posamičnih podjetjih; te tendence niso usmerjene proti obsežnemu
vodenju celotnega gospodarstva, temveč ga olajšujejo. S temi ukrepi
ni spremenjeno bistvo gospodarskega sistema; z okrepljeno uporabo
kapitalističnih stimulansov le služijo povečanju rentabilnosti.
Posamezna podjetja dobijo več manevrskega prostora pri oblikovanju
produkcije, tako da lahko izpolnijo in presežejo naložene produkcij-
ske kvote; z nadaljnjim upoštevanjem želja potrošnikov si zagotovijo
podporo planov produkcije in manjše razsipavanje; obtežitev izpo-
sojenih kapitalov z obrestmi mora privesti do večje gospodarske ra-
cionalnosti pri investicijskem odločanju; mezdne razlike v podjetjih
so do določene mere prepuščene presoji poslovnega vodstva; del pro-
fita, ki je pridobljen s povečano produktivnostjo in izboljšano orga-
nizacijo dela, ta lahko obdrži in uporabi za zvišanje mezd. Takšne
in drugačne »novosti« naj zgolj okrepijo že zdavnaj običajno upo-
rabo kapitalističnih stimulansov v državnokapitalističnem gospodar-
stvu. Takšna praksa se ne vmešava v državno kontrolo investicij, pa
33
tudi ne v kontrolo celotne gospodarske produkcije in delitve dela v
smislu splošnega plana. Kjerkoli rezultat teh »novosti« ne ustreza na-
meram splošnega plana, lahko vlada izvede korekture z ureditvijo ali
s spremembo cenovne politike. Omejen »svobodni trg« je lahko vsak
trenutek ukinjen na temelju dejanskih razmerij moči, ki stoje za
psevdotržnimi odnosi.
V vsakem primeru bi moralo postati jasno, da se v času, ko niti pri-
vatnopodjetniški sistem ne more eksistirati brez načrtnih državnih
ukrepov, noben državnokapitalistični sistem ne bo ponovno razvil v
kapitalistični tržni sistem. Njegova edina prednost nasproti zadnjemu
obstoji le v popolni kontroli vseh gospodarskih ukrepov, s čimer kom-
penzira svojo manjšo ekonomsko učinkovitost v primerjavi z visoko-
razvitim kapitalističnim sistemom. Državni kapitalizem ne boluje za
posebnim nasprotjem med profitonosno in neprofitonosno produkcijo,
ki muči kapitalizem, temelječ na privatni lastnini, iz česar se končno
ponuja le alternativa med stagnacijo in uničenjem. Ker je državno-
kapitalistično gospodarstvo to nasprotje premagalo, lahko producira
rentabilno ali nerentabilno, ne da bi to nujno vodilo v stagnacijo.
Ne da bi pobliže analizirali, smo hoteli le poudariti, da je trajna mi-
roljubna koeksistenca med državnokapitalističnim in tržno usmerjenim
gospodarskim sistemom prav tako iluzorična kakor trajen obstoj »me-
šanega« gospodarskega sistema kot tržnega gospodarstva. Dejansko
prav povečana državna kontrola v tržnih gospodarstvih zaostruje kon-
flikt med obema, v tem različnima kapitalističnima sistemoma. Vojne
med istovrstnimi kapitalističnimi sistemi so pokazale, da je kapitali-
stična konkurenca postala imperialistična in da vojne so, četudi ne
obstaja nobena državnokapitalistična dežela. Druga svetovna vojna je
pokazala možnost začasnih zvez med državnokapitalističnimi in
»liberalističnimi« gospodarskimi sistemi; toda kljub temu se je izpo-
stavila nezdružljivost obeh sistemov in to ne le zaradi nasprotujočih
si nacionalnih in imperialističnih interesov, temveč tudi zaradi raz-
ličnih družbenih struktur. Daleč od tega, da bi približeval »tradi-
cionalni« kapitalizem in državno upravljano gospodarstvo, nastop »me-
šanih« gospodarskih sistemov zaostruje njihova nasprotja, pa čeprav
le zato, da bi zaustavil širjenje državne kontrole v tržnih gospodar-
stvih. V današnji politiki je »zajezitev komunizma« postala predpogoj
za nadaljnji obstoj privatnokapitalističnega sistema.
XI
Marcuse vidi v koeksistenci tako ločevalno kot združevalno silo. Po
njegovem mnenju je konkurenca tista, ki popači oba sistema, vendar
jima tudi »služi«; pojasni hiter razvoj »komunizma« in nezmanjšano
zmogljivost kapitalizma obenem. Pojasni tudi nasprotne vidike obeh
sistemov. Marcuse na primer misli, da »lahko položaj sovražne koeksi-
stence pojasni teroristične poteze stalinistične industrializacije.«52 Toda
vsako kapitalistično bivanje je sovražno bivanje. Razen tega terorizem
34
ni bil omejen na Stalinovo Rusijo in njegove tamkajšnje korenine te-
melje bolj v spremembi ruskega agrarnega gospodarstva v državno
vodeno industrijsko gospodarstvo kot v sovražni koeksistenci. Kolikor
je imel teror »racionalni« temelj, je bila nevzdržnost centraliziranega
planiranja in produkcije za trg tista, ki je narekovala stalinističnemu
režimu uničenje nastajajočega privatnokapitalističnega sistema vključ-
no s kmeti in drobno industrijo.
S tem pa ni treba zanikati, da je bila prisilna industrializacija Rusije
nujna za zavarovanje boljševističnega režima. Toda v popačenje »so-
ciilizma« ni vodila sovražna koeksistenca; teror je bil uporabljen zato,
da bi končal sožitje s potencialnim »notranjim sovražnikom«, to po-
meni — privatnokapitalističnimi tendencami, katere je vsebovala
drobna agrarna produkcija in katere so grozile, da bodo uničile
državnokapitalistični značaj boljševistične revolucije. Prav tako koek-
sistenca ne pojasni »konsolidacije« kapitalizma, kar bi upravičevalo
trditev, za katero Marcuse misli, da bi jo lahko zadel, namreč, da
»je postal komunizem zdravnik kapitalizma na bolniški postelji«. Če
ne bi bilo komunizma, tako meni, »bi bilo nemogoče pojasniti poli-
tično in gospodarsko zedinjenje kapitalističnega sveta.«53
Politično in gospodarsko zedinjenje kapitalističnega sveta, o katerem
govori Marcuse, se v resnici ni izvršilo. Marcuse sam prizna, da »še
obstoje številna protislovja in trenja med imperialističnimi silami,
venda pa«, po njegovem mnenju, »ni verjetno, da bodo ta protislovja
v bližnji prihodnosti privedla do izbruha vojne.«54 Toda zgolj sama
neverjetnost vojne med kapitalističnimi silami še ne pomeni politič-
nega in ekonomskega zedinjenja kapitalističnega sveta. Dejansko je
vojna sama vplivala na določeno stopnjo »enotnosti«, ki jo je kapi-
talistični svet sposoben vzpostaviti — namreč združitev nekaterih
držav nasproti povezavam drugih. V današnjih pogojih vojna za ka-
pitalizem ne predstavlja izhoda. Toda to ne pomeni, da se ne bo več
zatekel k njej ali da ga ne bi bilo mogoče preseči z vojno. Dejansko
je mogoče manjše vojne, ki danes potekajo, imeti za znanilke novih
svetovnih požarov, ki lahko pokažejo, kako zelo neurejena je še ka-
pitalistična enotnost.
Edina »enotnost«, ki kapitalizmu uspeva in ki pomeni več kot zača-
sno zvezo v vojni koaliciji, je združevanje z absorbcijo, združevanje z
nacionalno in internacionalno koncentracijo ter centralizacijo kapi-
tala.
Na internacionalni ravni to zahteva »svobodni« svetovni trg in »svo-
bodni« promet kapitala. Z drugimi besedami: pogoje, kakršni so bili
dani v devetnajstem stoletju in ki so do določene mere vodili v ka-
pitalistično integracijo v gospodarskem oziru. Ta »enotnost«, ki je
nastala prek trga, je nepovratno izgubljena. Gospodarsko integracijo
52	Der eindimensionale Mensch, str. 62.
53	Socialism in the Developed Countries.
54	ibid.
35
je treba danes vzpostaviti s političnimi sredstvi: z družbenimi ukrepi
in z združevanji, s katerimi se oblikujejo skupine držav v opoziciji
do drugih skupin. Prava združitev kapitalističnega sveta bi predstav-
ljala odpravo profitnega načela v prid racionalne alokacije produk-
tivnih sil glede na nacionalne potrebe. Skratka, to bi pomenilo od-
pravo kapitalizma. V nasprotnem primeru lahko pomeni »-integracija«
le oblikovanje interesnih sfer; nastanejo nasprotno usmerjeni go-
spodarski bloki. Oblikovanje takšnih blokov pa priča le o vedno ost-
rejši konkurenci na skrčenem svetovnem trgu. Toda celo te omejene
oblike kapitalistične »-enotnosti« zahtevajo dobe konjukture. V kri-
zah bloki zmeraj razpadejo, kajti vsaka država skuša premagati krizo
na račun drugih držav. Produkcijski aparat razvitih kapitalističnih
dežel je koncipiran in izdelan za svetovni trg, ki se širi ter raztrešči
meje vsakega nacionalnega trga.
Ker to velja bolj ali manj za vse kapitalistične dežele, njihova celotna
produkcija presega meje svetovnega trga, če se le-ta ne širi tako
hitro kot industrijska produkcija. V preteklosti se je zahodnemu ka-
pitalizmu bolj splačalo omejevati industrijski razvoj na lastnem po-
dročju. Ko pa je bila ta monopolistična pozicija že dosežena, je spet
ni bilo mogoče kar tako ukiniti, ne da bi pri tem motili celotno zgrad-
bo zahodnega kapitalizma. Ohranitev neindustrializiranih dežel za
tržišča predelovalne industrije industrijskih nacij je tako prešla v
središče gospodarske politike vseh razvitih dežel. Glede na odvisne
države je bila okrepljena še s političnimi sredstvi. Ne glede na vpra-
šanje, ali bi nerazvite dežele z lastnimi silami začele industrijski
razvoj, če bi jih pustili pri miru, bi postala prisotnost in premoč ko-
lonialnih sil zadostna ovira, da bi bil vsakršen razvoj v razvitih de-
želah podrejen potrebam prvih. Uveljavljena je bila domneva, da je
narava sama določila nekatere dežele za producente industrijskih do-
brin in druge za dobavitelje surovin. Razen zagovarjanja tega »na-
ravnega dejstva«, je bil prevladujoč ekonomski nauk — posebno izra-
žen v teoriji komparativnih stroškov, da je »bolj gospodarno« pro-
ducirati primarne dobrine v enih, industrijska končna blaga pa v
drugih, namreč industrijskih deželah. Na ta način bi menda vsak
pridobil od »mednarodne delitve dela«, to pomeni od delitve sveta v
industrijske in neindustrijske dežele. Dejansko pa je menjava med te-
mi deželami vendarle dala prednost razvitim in pomenila izgubo za
nerazvite.
Obogatitev kapitalističnega sveta je ustrezala obubožanju nekapitali-
stičnega. Spričo kolonialnega in polkolonialnega stanja v nerazvitih
deželah so poskusi, da bi ušli profitnim interesom industrijskih držav
in določeni »mednarodni delitvi dela«, privedli do političnih bojev,
ki so zagotovili določeno stopnjo nacionalne neodvisnosti in razvoj,
ki se razlikuje od tržno določenega »samorazvoja« kapitala. Kolikor
je sploh mogoče, se njihov razvoj kaže kot nacionalen in pogosto celo
kot nacionalno-revolucionaren. To je seveda zelo kompleksen proces,
ki vključuje družbena gibanja in nacionalistične ideologije; da bi bil
36
uspešen, so potrebni ugodni pogoji, nastane pa tudi v vojnih in kriz-
nih pretresih svetovnega gospodarstva.
Medtem ko je nacionalizem zadnjega stoletja razširil »svobodni sve-
tovni trg« in privedel do tiste stopnje ekonomske »soodvisnosti«, ki
je mogoča v pogojih privatnega oblikovanja kapitala, pa je današnji
nacionalizem nastal iz opozicije proti odtekanju privatne akumulacije
kapitala na »svobodni svetovni trg«. Industrializacija nerazvitega de-
la sveta se razvija v opoziciji do zahodnega monopolnega kapitala,
kajti ta ni niti pripravljen niti sposoben industrializirati svet. Premiki
kapitala so določeni z višino profitne mere, v novejšem času pa tudi
s preverjanjem varnosti. Države, ki nudijo najboljše profitne mož-
nosti, pritegnejo največji del svetovnega kapitala in ustrezno pove-
čajo njegovo učinkovitost. To nenehno slabša že tako neugoden kon-
kurenčni položaj manj produktivnih in nekapitaliziranih dežel ter
zagotavlja vse večje izkoriščanje teh s pomočjo obstoječih mednarod-
nih menjalnih odnosov. Zaradi pomanjkljive kapitalske opreme so te
dežele obsojene, da s stalnim večanjem vrzeli med produktivnostjo
razvitih in nerazvitih dežel postajajo v vseh ozirih revnejše.
Večina nerazvitih dežel ne razpolaga z industrijo, ki bi bila sposobna
rasti in ki bi uspela zasenčiti tuje konkurente. Takšno industrijo je
treba šele zgraditi. Toda, izvleči iz številnega in predvsem kmečkega
prebivalstva — ki že trpi lakoto — nujno presežno delo za akumula-
cijo kapitala, je naporen podvig, ki zahteva delo celih generacij. Ne-
malokrat so ga skušali izpeljati v bolj ali manj ugodnih pogojih. Ven-
dar pa zahteva odstranitev tujega izkoriščanja in obsežno kontrolo
kmečkega prebivalstva, tako da ima industrijski razvoj prednost pred
privatnimi interesi. To privede gospodarstva v težke konflikte ne le
z njihovimi lastnimi vladajočimi razredi, ki se navadno podrejajo raz-
meram na kapitalističnem svetovnem trgu, temveč tudi s tržno struk-
turo svetovnega kapitalizma.
Tendence koncentracije in centralizacije v kapitalističnem produkcij-
skem načinu ne ovirajo samo industrializacije sveta, posebej nerazvi-
tih področij zaradi vse večjega obubožanja; hkrati je tudi nadaljnja
ekspanzija koncentriranega kapitala v razvitih deželah vse manjša.
Sposobnost nerazvitih področjih, da kupujejo industrijske produkte,
je dodatno zmanjšana z izkoriščanjem surovine, profiti, ki so doseženi
na teh področjih, pa so transferirani v industrijsko razvite dežele ter
s tem utrjujejo »terms of trade« v prid razvitim kapitalističnim de-
želam. Cim revnejše postajajo nerazvite države, toliko težje nudijo
tržišče za industrijske produkte razvitih dežel. Cim več dajejo kapi-
talističnemu svetu, tem manj od njega dobe in toliko manj sposobne
so same oblikovati kapital ter v skladu s splošnim povpraševanjem
zvišati tudi povpraševanje po dobrinah razvitih dežel.
Stanje v nerazvitem delu sveta priča o nesposobnosti kapitalizma, da
bi razširil svojo produkcijo v svetovnem merilu. Bil je sposoben le
ustvariti svetovni trg, ki je po svoje razcepil svet v revne in bogate
37
dežele. Individualno kopičenje kapitala pušča vnemar vse dejanske
družbene potrebe in sicer tako nacionalne kot internacionalne, s tem
pa zaide kapitalistična produkcija v vse ostrejši konflikt z dejanskimi
zahtevami prebivalstva. V trenutku, ko naj bi se trgi spričo povečane
produktivnosti in produkcije razširili bolj kot kdajkoli prej, jih uniči;
toda to le kaže, da so zdaj tržna razmerja izgubila svojo skladnost s
produktivnimi silami, ki jih je proizvedel kapitalizem ali, kar pomeni
isto, da so kapitalistična lastninska razmerja postala ovira za nadaljnji
razvoj družbenih produktivnih sil v svetovnem merilu.
Pridobivanje presežnega dela ali profita, ki zaradi strukturnih spre-
memb v razmerju med delom in kapitalom postane težje, je le polo-
vica — pa čeprav bolj bistvena polovica — težav ekspanzije kapitala.
Druga polovica zadeva problem realizacije profita, to pomeni nuj-
nost prodaje proizvedenega blaga po cenah, ki zagotavljajo zadostno
profitno mero kapitala. Povečanje produkcije na temelju povečane
produktivnosti mora voditi v širitev trgov, kajti sicer kapital ne po-
stane samo neprofitonosen, temveč se celo delno izgubi.
S stališča posameznega kapitalista je naraščanje produktivnosti s teh-
ničnimi izboljšavami in avtomatizacijo brez dvoma prednostno, če
kapitalist s tem doseže povečanje svojega tržnega deleža z izključit-
vijo manj efektivnih konkurentov. Kar zaradi zmanjšanja profitne
mere na temelju zmanjšanega presežnega dela izgubi, lahko takorekoč
nadoknadi ali poveča s povečanjem svojega tržnega deleža. Seveda se
posamezni kapitalist ne zaveda in se niti ne more zavedati zmanjšanja
profita zaradi skrčenja presežnega dela, kajti njegove odločitve se
omejujejo le na produkcijske stroške in neposredne prodajne izku-
pičke. Krčenje presežnega dela se kaže le kot zniževanje povprečne
profitne mere celotnega kapitala, kar je za vsakega kapitalista le do-
datni razlog, da s povečanjem svojega kapitala ohrani lastno profitno
mero.
Prav na ta način zviševanje profitne mere zaostruje prizadevanje za
večjo produktivnost, s tem pa tudi iskanje novih trgov. Ker svet se-
stoji iz mnogih držav, se v svetovnem merilu ponovi proces, ki se
vrši v vsaki posamični državi, s čimer koncentracija kapitala doživi
svojo internacionalno razširitev. Tako kot si v vsaki posamezni deželi
kapitalsko močnejša podjetja pridobijo večjo udeležbo na trgu na ra-
čun manj prodornih, skušajo tudi gospodarsko razvitejše dežele zvi-
šati svoj delež na svetovnem trgu na račun drugih narodov. To po-
meni uničenje šibkejših kapitalij v tujini na isti način kot doma. Le
da se ta proces v tujini težje oblikuje: celi narodi se lahko upro
priključitvi k drugim kapitalističnim državam. Konkurenca je tu hkra-
ti ekonomska in politična, medtem ko v državnokapitalističnih deže-
lah politična dimenzija ohrani prednost.
V času, ko nenehna koncentracija kapitala in nadaljnje zviševanje
produktivnosti v visokorazvitih državah prinašata s seboj nenehno
padajočo profitno mero, se te države vedno bolj zaskrbljeno ozirajo
38
za drugimi trgi, ki bi lahko zagotavljali njihove profite ne glede na
lastne potrebe ekspanzije. Vendar pa možnosti za kapitalsko ovred-
notevanje in realizacijo profita za »-svobodna-« tržna gospodarstva kop-
nijo, medtem ko se začenja razvijati industrija na področjih, ki so
do zdaj proizvajala surovine. Medtem, ko se zarisuje nastanek »dru-
gega svetovnega trga« — ki ga kontrolirajo in obvladujejo na novo
nastale državnokapitalistične dežele — je kapitalistični svetovni trg
spet potisnjen nazaj v svoj izhodiščni položaj. Medtem ko se novi sve-
tovni trg širi, se zmanjšujejo možnosti za starega in to v času, ko
se le-ta mora širiti, da bi zagotovil prihodnost kapitalističnega tržnega
gospodarstva. Torej je kapitalistična svetovna politika takšna, da si,
če je potrebno, ohranja odprta zožena področja za kapitalsko uvredno-
tevanje tudi s fizičnim uničenjem državnokapitalističnih dežel.
»Obramba svobodnega sveta« pomeni obrambo določenega sistema
pridobivanja profita, ki se upravičeno čuti ogrožen na podlagi rezul-
tatov svoje lastne zgodovine.
Današnji svetovni položaj ter razmerja v posameznih deželah ne ozna-
čujejo stabilizacija, organizacija in integracija, kot misli Marcuse. Na-
sprotno, kapitalistični svet je mnogo manj stabilen, organiziran in
integriran kot recimo pred petdesetimi leti. Današnja mešanica svo-
bodne in usmerjane produkcije, svobodnih in kontroliranih tržnih
razmer v isti meri onemogoča tako »avtomatsko« kot »usmerjano«
integracijo v nacionalnem in svetovnem gospodarstvu, namesto da bi
prinesla večji red. Razen tega vodita nacionalizem kot imperializem
ter nacionalizem kot nasprotje imperializma v vse večji mednarodni
razkroj v času, ko bi bila svetu resnično potrebna svetovna in kon-
kretna produkcijska razmerja najširše ekonomske integracije, da bi po-
stale upravičene vsaj najbolj pereče potrebe svetovnega prebivalstva.
XII
Kapitalizem že davno ni več napreden produkcijski način, postal je
— kljub nasprotnemu videzu — nazadnjaški način družbene produk-
cije. Privedel je do delitve sveta na maloštevilne visokoindustrializira-
ne dežele in na številne dežele, ki se same niso sposobne osvoboditi
stanja vse večje revščine. Toda usode vseh dežel so medsebojno ne-
ločljivo prepletene; celotna svetovna situacija bo nazadnje določala pri-
hodnost vsake posamezne dežele. Tudi izglede za bogate dežele je
treba obravnavati v zvezi z odnosi, ki vladajo v svetu, če pa jih obrav-
navamo tako, potem so dejansko mračni. Družbeni in politični pred-
pogoji blagostanja so komajda ustvarjeni — in to vpričo svetovne
človeške revščine.
Vladajoče kapitalistične sile, ki nimajo nobene možnosti več, da bi iz
lastnega delovnega prebivalstva iztisnile tisto presežno delo, ki je
nujno za zagotovitev donosne privatne akumulacije kapitala, se danes
soočajo z dejstvom, da so usahnili tudi izvori presežnega dela v ne-
razvitem delu sveta. Prekomerna akumulacija v razvitih deželah je
39
najpomembnejši razlog za nizko akumulacijo v nerazvitih deželah.
Ker profitov v industrijsko razvitih deželah z nadaljnjo akumulacijo
kapitala ni več mogoče večati v zadostni meri, se ti zaradi pomanjka-
nja kapitala zmanjšujejo tudi v zaostalih deželah. Dolgotrajno izko-
riščanje nerazvitih območij počasi zavira tudi nadaljnjo možnost nji-
hove eksploatacije. To pa učinkuje na že tako nezadostne profite v
razvitih deželah. Zaradi tega bodo te skušale izkoriščanje povečati,
namesto da bi ga zmanjšale; če to več ne uspeva v sodelovanju s tra-
dicionalnimi vladajočimi razredi v zaostalih deželah, potem poskušajo
z neokolonializmom, to pomeni v sodelovanju z novimi vladajočimi
razredi, ki so nastali z antikolonialnimi gibanji.
Vendar pa nadaljnje posredno ekonomsko obvladovanje nerazvitih de-
žel s strani zahodnega kapitalizma ne daje nobene rešitve za dejanske
potrebe velikih množic prebivalstva v njih, pa tudi temeljni problem
dobička za zahodni kapitalizem s tem ni rešen. To gospodarstvo lahko
s pomočjo brutalnega zatiranja vseh uporov, ki nastajajo iz narašča-
joče socialne bede, ohrani življenjsko sposobnost razpadajočega sve-
tovnega kapitalističnega gospodarstva le še nekaj časa. Zlahka mo-
remo napovedati, da bo prevladujoča revščina v nerazvitem delu sveta
vedno pogosteje vodila v nove upore proti gospodujočim tujim silam,
pa tudi proti lastnim kolaboracionistom.
Seveda ima Marcuse prav v tem, da punti v nerazvitih deželah niso
proletarska gibanja v Marxovem smislu. Tudi če bi ta nacionalno-re-
volucionarna gibanja uspela, bi to privedlo najdlje do družbenih odno-
sov, ki označujejo kapitalistični svet vzhoda ali zahoda, kjer stanje
ne kaže na možnost proletarskih revolucij v Marxovem smislu. Po
Marcuseju »potane Marxov .proleratiat' spričo dejanskosti delovnih
razredov v razvitih industrijskih družbah mitološki pojem, (in) Marxo-
va ideja spričo današnjega socializma sen.«55 Vendar pa ne obstaja
»današnji socializem«, ki bi s svojo strukturo dokazoval neuresničljivost
Marxovega koncepta socializma, to pomeni koncepta brezrazredne
družbe brez ekonomskih vrednostnih odnosov. Pa tudi dejanskost de-
lovnih razredov v razvitih industrijskih deželah ne nasprotuje realni
vsebini Marxovega koncepta proletariata samo zato, ker se je njihov
življenjski standard izboljšal in ker je njihova razredna zavest skop-
nela. Slejkoprej ostane družba razcepljena na lastnike produkcijskih
sredstev in razlaščene delovne razrede, na kontrolorje kapitala in
nemočne mezdne delavce.
Le če sprejmemo, da se status quo ohranja, lahko upamo, da je
mogoče družbene probleme razrešiti v okviru obstoječih institucij, da
se je zgodovina spričo doseženih razmerij ustavila, da je možno za-
nikati vlogo proletariata v zgodovini — to pomeni vlogo ogromne
večine prebivalstva v razvitih industrijskih deželah, ki je nujno lahko
le opozicionalna vloga in se more zato izraziti v spet prebujeni ali
na novo prebujeni razredni zavesti. Seveda Marcuse ne dvomi v na-
55 Der eindimensionale Mensch, str. 203.
40
daljnji zgodovinski razvoj: že sama avtomatizacija, tako poudarja,
»nakazuje možnost revolucije v kapitalizmu.« Vendar pa je to po nje-
govem mnenju »dolg proces«, tako da »revolucije ni mogoče planirati
za danes in jutri«. Zaradi tega Marcuse svoje pesimistične napovedi
opremi z dodatkom »v bližnji prihodnosti«. Toda kaj vsebuje izraz
»bližnja prihodnost«, če ne priznanje nekih temeljnih usmeritev, ki
zadevajo in spreminjajo obstoječa razmerja v določeni smeri. Potem-
takem ne smemo poudarjati možne stalne trdnosti obstoječih razmerij,
temveč sile znotraj razmerij, ki oznanjajo njihovo razrešitev.
Kaže, da Marcuse verjame in hkrati obžaluje, da so novejša in priču-
joča razmerja pri delavcih, živečih v »izobilju« v industrijsko razvi-
tih deželah nespremenljiva. Tradicionalna marksistična razlaga, da je
pomeščanjenje delavskega gibanja zajelo le maloštevilno delavsko ari-
stokracijo, po Marcusejevem mnenju ne di~ži več, ker »so spremenjene
delovne metode in zvišanje življenjskega standarda napravili večino
organiziranega delavskega razreda za delavsko aristrokracijo, medtem
ko je to v Leninovih časih veljalo le za manjšino.56 Po Marcuseju se
je izvršila v samem delavskem razredu razcep, s katerim so skoraj
vsi organizirani delavci postali delavska aristrokracija«;57 to je pri-
vedlo do »nove vrste solidarnosti v delavskem razredu« — »solidar-
nosti med delavci, ki imajo delovno mesto in določeno varnost; na-
sproti tem pa stoje tisti, ki so brez dela, in tudi nič ne kaže, da ga
bodo v bližnji prihodnosti dobili.«58
Toda tu ne gre samo za novo solidarnost delavskega razreda, temveč
za zmoto o sleherni solidarnosti, kajti tudi med organiziranim delav-
stvom — ki ga predstavlja samo manjšina — ne obstoji solidarnost,
temveč največkrat le nekak medsebojni sporazum o spoštovanju de-
lovnih monopolov različnih sindikatov. Sindikati so postali reakci-
onarni preprosto zato, ker tržna razmerja, v katerih delujejo, niso
več napredna, temveč zastarela družbena razmerja. To ni vprašanje
»družbene integracije«, pri kateri sovpadejo interesi dela in kapitala,
temveč je le izraz nadaljnjega obstoja zastarelih institucij v razpa-
dajočem tržnem gospodarstvu.
Toda na ta način njihov današnji družbeni položaj ne bo zagotovljen
za vse čase. Ker kapital od brezposelnih ne dobi nič, temveč jih mora
podpirati v taki ali drugačni obliki, lahko (če mora dobiti — to pa
mora) dobi kaj le od zaposlenih delavcev. Zelo težko, če ne celo ne-
mogoče, je znižati doseženi standard, ne da bi s tem izzvali težavne
družbene pretrese. Ce izvzamemo vojno obdobje, ko ohranja socialni
mir z vojaškimi sredstvi, potem država nikoli ni skušala resno zni-
žati družbenega standarda. Prej je v obdobjih depresije zadostoval pri-
tisk brezposelnih na trg dela, da bi znižali mezde v določenem obsegu.
Vendar pa je učinkovita sindikalna organiziranost večini delavcev
kmalu omogočila, da so ohranili doseženi nivo mezd. Namesto da bi
56	Socialism in the Developed Countries, str. 145.
57	ibid.
58 ibid.
41
zmanjševali mezde, se je njihova produktivnost zvišala, s čimer je
bilo mogoče povečati rentabilnost kapitala kljub »nefleksibilnim«
mezdam. Spričo današnjih pogojev in spričo nadaljnje avtomatizacije
pomeni to vse večje nadomeščanje dela s kapitalom.
Visok življenjski standard, ki je bil dosežen v industrijskih deželah,
mora končno ogroziti samo ekspanzijo kapitala. Kajti, da bi ohranili
ta življenjski standard pri padajočih profitnih merah, je treba stalno
širiti neprofitonosno produkcijo, ker ima spričo vladajočih razmerij
(ali razmer) isti pomen kot naraščajoča brezposelnost. Brezposelnost
povzroča vedno večje stroške in skupaj z vsemi drugimi stroški »izo-
bilja« bo prej ali slej skrajno obremenila celo najvišjo »gospodarsko
in tehnično storilnost«. »Izobilja« ni mogoče ohraniti, če se ne spre-
meni samo bistvo družbe. Prav »izobilje« samo in družbene težave, ki
nastanejo zaradi njegovega zmanjšanja, s spreminjajo v revolucionar-
ne sile.
To še ne pomeni, da »izobilje« avtomatično vodi v revolucijo. Pomeni
samo, da ni le popolno obubožanje tisto, ki lahko pripelje do opo-
zicijskih vlad. Ljudi ni treba potisniti pod eksistenčni minimum, da bi
se začeli puntati; vzkipijo lahko že pri prvih omejitvah svojega nor-
malnega življenjskega standarda ali pa, če jim je doseganje zahteva-
nega življenjskega standarda onemogočeno. Cim višji življenjski stan-
dard imajo, toliko težje občutijo vsako odpoved in toliko trdnovratneje
se držijo svojih življenjskih navad. V tem smislu lahko za ukinitev
obstoječega konsenza zadostuje delna izguba prevladujočega »izobilja«.
Na nekem mestu pravi Marx, da je »proletariat revolucionaren ali pa
ne«. Dandanašnji to ni in čisto mogoče je, da tudi v prihodnje ne bo. To-
da to ni gotovo. Marx pravi tudi, da so »vladajoče ideje ideje vladajo-
čega razreda«, kar ne izključuje nastanka subverzivnih idej! Nedvom-
no se bodo subverzivne ideje širile le ob nezadovoljstvu; v današji
družbi blagostanja pa prevladuje zadovoljstvo, pa čeprav gre za lažno
blagostanje. Tako vlada enodimenzionalna ideologija v družbi brez
opozicije. Ker v takšnih pogojih ni mogoče pričakovati nič drugega,
se nismo podrobneje ukvarjali z Marcusejevimi prodornimi in kritič-
nimi analizami vladajoče ideologije v razviti industrijski družbi. Pri
tem se strinjamo z vsemi njegovimi opažanji in smo mu zanje hvalež-
ni. Po Marcuseju je bilo od Marxa naprej pričakovati, da bo »ra-
zvita enodimenzionalna družba spremenila razmerje med racionalnim
in iracionalnim. V ospredju fantastičnih in blaznih vidikov racional-
nosti je področje iracionalnega postalo mesto dejansko racionalnega,«59
končni rezultat kapitala in blagovnega fetišizma.
V resnici pa še vendarle obstaja nefetišistična racionalnost, za kar je
priča Marcuse sam, vendar je to mogoče za vse praktične namene
zanemariti. Obstoječa opozicija ostaja v popolni temi. Ne more po-
stati družbena sila, ker za zdaj ne zastopa nobenih materialnih inte-
resov, ki bi bili tako izraženi, da bi se lahko zoperstavili onim ma-
59 Der eindimensionale Mensch, str. 528.
42
terialnim interesom, na katerih temelji vladajoča ideologija in vlada-
joči nesmisel. Kjer opozicija nima nobene materialne moči, preneha
delovati kot učinkovita opozicija. Globje razumevanje mislečih ljudi,
ki lahko prezirajo družbo in njene žrtve, ker le-te tako bornirano
branijo vladajočo iracionalnost, postane razkošje. Vendar je nemočna
manjšina prisiljena, da s to iracionalnostjo živi in jo nujno sprejema,
kar se nato spremeni v vrlino, da bi bilo bolj okusno. Tudi tam, kjer
opozicija privzame politično formo, se izraža neprimerno, tak primer
je boj ameriških črncev za več državljanskih pravic; nesmiseln in
celo v svoji nesmiselnosti nedosegljiv cilj. »Outsider« (Aussenseiter)
se ne more postaviti izven obstoječih razmer, če noče s požiganjem
in ropanjem zastaviti vsega, s svojim življenjem vred. Toda s tem se
že spet znajde na poti k neki racionalni realnosti.
Osamljene vstaje razočaranih manjšin lahko organi, ki reprezentirajo
zadovoljno večino, pri čemer ta vključuje proletarske množice, brez
napora kontrolirajo. Naj bodo črne ali bele, »skupine izvržencev in
odpadnikov« je mogoče postopno uničiti ravno z eksistenčnimi pogoji,
v katerih živijo. Ker pa njihovo število dejansko narašča, bo vse po-
gosteje tako njihovo upiranje kot pazljivost mnogih zadovoljnih,
vključujoč možnost, da se lahko nekega dne tudi oni znajdejo na
kupu človeških odpadkov kapitalizma. Preteklost je pokazala, da na-
raščanje družbene bede daje moč prav isti bedi in da lahko vodi v
zavestno akcijo za njeno preseganje. Ce Marcuse glede nezaposlenih
pravi, da so »ekonomske in tehnične kapacitete obstoječih družb do-
volj velike, da dovoljujejo spravo in popuščanje zaposlenim, njihove
oborožene sile pa dovolj izurjene in opremljene, da uredijo izredne si-
tuacije,«60 potem pravilno opisuje obstoječe razmere v industrijsko
razvitih deželah. Toda to, kar je res danes, ne bo nujno res tudi še
jutri in bo vedno manj res, če se bo trend kapitalističnega razvoja
nadaljevala tako kot v preteklosti.
Seveda se ni mogoče ravnati po preteklih dogodkih. Ti ne morejo biti
ponovljivi. Lahko, da je doba revolucije res minila in da je enodi-
menzionalna, stacionarna, totalitarna družba neizogibna. Toda če ne
moremo presojati na temelju preteklih izkušenj, potem sploh ne more-
mo soditi. V tem primei'u je mogoče vse — celo proletarska revolu-
cija. To predpostavlja nadaljnji obstoj proletariata, ki se menda že
nahaja v obdobju razpadanja, in sicer tako glede razredne zavesti kot
glede na svojo družbeno funkcijo. Pogosto je razlikovanje med »kla-
sičnim delavskim razredom«, to pomeni industrijskim proletariatom
v Marxovem pomenu, ter modernim delavskim prebivalstvom, kjer le
manjši del izvaja produktivno dejavnost. Vendar je to razlikovanje
umetno, kajti proletariat se od buržoazije ne razlikuje po posebnih de-
javnostih, ki jih izvaja, temveč po tem, da ne more razpolagati s
svojo eksistenco, ker nima kontrole nad produkcijskimi sredstvi. Ka-
kršnekoli dejavnosti že izvajajo, so mezdni delavci proletarci. Tudi
če je danes manj delavcev zaposlenih v neproduktivnih, t. i. usluž-
60 ibid. str. 267.
43
nostnih dejavnostih, ostane njihov družbeni položaj nasproti kapita-
listom nespremenjen. Zaradi koncentracije kapitala in odprave pose-
dujočega srednjega sloja, je danes proletarcev več kot kdajkoli prej.
Seveda je res, da znatni del teh odvisnih dobiva dohodek, ki jim omo-
goča meščanski ali malomeščanski življenjski standard. Vendar z ozi-
rom na življenjski standard ogromna večina spada v skupino mezdnih
delavcev ne glede na to, kako reproduktivno je lahko njihovo delo.
Delovno prebivalstvo ni rado proletariat in nasprotovanje priznanju
lastnega družbenega položaja prispeva k enodimenzionalnosti vlada-
joče ideologije. Da pa bi vendarle izpolnili svojo družbeno funkcijo,
morajo ideologi imeti določeno razumevanje za dejanske razmere; če
izgubijo vsak odnos do realnosti, so v nevarnosti, da postanejo neučin-
koviti. Medtem ko dobro plačan delavec noče priznati svojega prole-
tarskega položaja, nezaposleni toliko prej pristanejo nanj, obubožani
pa, ki so obravnavani kot odpadniki, končno nimajo nobene izbire.
Vendar pa spoznanje lastnega družbenega položaja še ne pomeni isto
kot revolucionarna razredna zavest. To spoznanje je le prvi predpo-
goj za razvoj protikapitalistične ideologije in gibanja.
Ce je Marx govoril o »zgodovinskem poslanstvu« delavskega razreda,
da napravi konec kapitalističnemu sistemu, potem je mislil razlastitev
maloštevilnih s strani mnogih. Pravilno je razsodil, da vodi ekspan-
zija kapitala tudi v razdelitev družbe na manjšino kapitalistov in ve-
liko večino razlaščenih ljudi, pri čemer so slednji prisiljeni prodajati
svoje delo, da bi ohranili svojo eksistenco, in ne morejo eksistirati, če
njihovo delo ni kupljeno. Industrijski proletariat izpred stotih let je
medtem postal amorfna množica tistih, ki prejemajo mezde in so od-
visni od volje trga in od slučajnosti procesa akumulacije. Naj o sebi
razmišljajo kakorkoli, nikakor ne spadajo v vladajoči, temveč v vla-
dani razred.
Kapitalizem je v temelju dvorazredna družba, ne glede na statusno
diferenciacijo v posameznem razredu. Vladajoči razred odloča; drugi
razred ne glede na svojo statusno diferenciacijo podleže tem odlo-
čitvam, ki oblikujejo splošna družbena razmerja, čeprav so bile spre-
jete glede na posebne potrebe kapitala.
Vladajoči razred ne more ravnati drugače kot to počne; kar pomeni,
da bo na razumnejši ali inteligentnejši način storil vse, da bi se ob-
držal kot vladajoči razred. Tistim, ki nimajo vpliva, ni treba soglašati
s sprejetimi odločitvami, ker te morda nasprotujejo njihovim lastnim
interesom ali pa jih sploh imajo za napačne. Vendar pa bi za to, da
bi vplivali na te odločitve ali jim spremenili smer, potrebovali lastno
moč. Odločitve vladajočih morajo biti stalno usmerjene na področje
produkcije in biti vidne, ker so distribucija in potrošniške navade v
isti meri odvisne od produkcijskega načina. Razred, ki ne izvaja kon-
trole nad produkcijskim procesom, ne more vladati ali vsaj sodelo-
vati pri vladanju. Kontrola produkcije se izvaja s kontrolo produkcij-
skih sredstev ter z ideologijo in oblastjo. Toda niti lastnina niti ide-
44
ologija niti oblast ne morejo ničesar producirati. Celotna družbena
stavba temelji le na produktivnem delu. Delavci, ki producirajo, la-
tentno razpolagajo z več družbene moči kot katerakoli druga druž-
bena skupina in vse druge družbene skupine skupaj. Za to, da bi la-
tentno moč spremenili v dejansko, sta potrebna le spoznanje družbene
resničnosti in uporaba poznavanja le-te za dosego tistih ciljev, zade-
vajo producente same.
Glavna naloga meščanske ideologije je negiranje tega dejstva. To se
kaže npr. v ekonomskih teorijah in v splošnem podcenjevanju rezul-
tatov produktivnega dela. Vendar je, kljub prevladujoči predstavi nje-
govega vse manjšega pomena, industrijskemu proletariatu posvečene
več pozornosti kot kdajkoli poprej. Njegova potencialna moč, da bi
zavladal družbi, ni bila namreč nikdar tako velika, kot je danes. Teh-
nična in organizacijska »socializacija« produkcije, to pomeni narašča-
joča soodvisnost nacionalne gospodarske produkcije in popolna odvi-
snost celotnega prebivalstva od neprekinjenega poteka produkcije,
dajeta delavskemu razredu skorajda absolutno oblast nad življenjem in
smrtjo družbe. Družbo bi lahko uničili, če bi preprosto prenehali de-
lati. Medtem ko to ne more biti njihov namen, ker pripadajo prav tej
družbi, pa ne bi nič manj pretresli družbo v njenih temeljih, če bi
se odločili, da spremene njeno strukturo. Sindikati so se prilagodili
kapitalističnemu establishmentu prav zato, da bi kontrolirali delavske
nemire; zaradi tega vlade — vključno z delavskimi vladami — spre-
jemajo zakone proti stavkam, medtem ko totalitarni režimi, ki se
najbolj zavedajo latentne moči delavstva, stavke popolnoma prepo-
vedujejo.
Ker ima industrijski proletariat latentno moč za spreminjanje druž-
be, je slej ko prej razred, od katerega je odvisna dejanska spremem-
ba družbe. Tu hočemo opozoriti na to moč ne glede na vprašanje, ali
se ta moč kdaj uporablja oziroma ali jo je mogoče uporabiti. Vseka-
kor, če ta moč in možnost njene uporabe ne bi bili realni, potem res
ne bi bilo utemeljeno nobeno upanje na prevladovanje vladajočih pri-
sil in prisilnih sredstev z neko drugo materialno silo. Ostalo bi edino
upanje, da bi se lahko spremenile gole ideje, vladajoča ideologija ter
materialni interesi, na katerih temeljijo.
Vsi družbeni spopadi so obenem tudi ideološki; toda, če naj bodo
uspešni, mora obstajati materialni rešitelj, da bi premagali obrambna
prizadevanja obstoječe družbe. Ni čisto nepredstavljivo, da bo na-
raščajoča iracionalnost vodila v preobrat pri množici prebivalcev in
— neodvisno od razredne pripadnosti — do prepričanja, da ni niti nujno
niti smiselno še naprej ohranjati izkoriščevalskih razrednih razmerij,
pač pa, da bi družba lahko bila preoblikovana v skladu z interesi ra-
zumne zagotovitve eksistence. To bi kulminiralo v zmagi razuma nad
iracionalnimi razrednimi interesi ter samoodpravi vladajočega razre-
da. Ce se ne bo zgodil takšen čudež, potem se bo potrebno boriti
za novo družbo z vsem razpoložljivim orožjem, tako na ideološkem
področju kot na področju realnih razmerij moči.
45
Nobenega dvoma ni, da se široki sloji prebivalstva, ki običajno niso
bili všteti v delavski razred, v krizi priključujejo le-temu in se upi-
rajo vladajočemu razredu. Že danes, ko so delavci precej apatični,
kažejo študentje, intelektualci in drugi člani neposedujočega sred-
njega razreda znaten interes za navidezno izolirana področja proble-
mov, kot so vojna, r azoro že van je, državljanske pravice itd ... Vendar
ostajajo njihovi protesti neučinkoviti, če se ne morejo opreti na učin-
kovito politično silo, ki bi lahko izhajala le iz delovnega prebivalstva.
Če ni proletarske revolucije, potem sploh nobena revolucija ni mogoča.
Po Marcuseju revolucije delavskega razreda v industrijsko razvitih
družbah ne kaže več pričakovati. Tudi če bi jo glede na okoliščine
pričakovali, kontrola produktivnih sil »od spodaj« ne bi privedla do
družbene spremembe. Predstava takšne kvalitativne spremembe »je
bila in je veljavna tam, kjer so delavci bili in so še živa negacija in
obtožba obstoječe družbe. Kjer pa je ta razred postal opora vladajo-
čemu načinu življenja, bi se njegov vzpon na kontrolo tega le po-
daljšal.«61 Z drugimi besedami: buržoazija in proletariat sta zdaj za-
menljiva; ne glede na to, kateri razred vlada, se etablirani način
življenja v osnovi ne spremeni. Ce je delavski razred postal »opora«
vladajočega načina življenja, potem so vsi drugi razredi to gotovo že
dolgo, toda medtem ko je »izobilje«, ki je napravilo delavca za »opo-
ro«, lahko precejšnje, pa vendarle ni nič v primeru z »izobiljem«, ki
so ga deležni drugi razredi. Nedvomno obstaja neenakost v »izobilju«
in zato boj za relativno udeležbo v splošnem »izobilju«. V tem tekmo-
vanju ne more biti nihče zadovoljen in dejansko se vsi ljudje ne ču-
tijo v »izobilju«. Dejansko je »izobilje« delavskega razreda celo v naj-
bolj razvitih družbah precej negotova priložnost, ki je dosegljiva s
čisto izjemnimi prizadevanji v produkciji. Kljub temu kaže, da zado-
stuje, da je delavec zadovoljen vsaj tako, da ne razmišlja o koristnosti
družbenih sprememb. Hipoteza o »kontroli od spodaj«, ki bi pustila
stvari nespremenjene, tako praktično ni preizkušena.
Bistveni poudarek celotne problematike sloni na v kapitalizmu predpo-
stavljeni možnosti ohranitve pričujočega življenjskega standarda delov-
nega prebivalstva. V vseh predhodnih utemeljitvah smo kapita-
lizmu to sposobnost odrekali. Brez dvoma je iz današnje situacije
mogoče razbrati takšno sposobnost, vendar to za prihodnost nič
ne dokazuje. Vdločilnoč je, kam gre nadaljnji razvoj, kajti kljub
»izobilju« na majhnem delu sveta postajajo razmere, v katerih
živi večina človeštva, iz dneva v dan neznosnejše in grozlji
vejše. Tega razvoja ni mogoče zadržati v okviru kapitalizma; konec
kapitalizma pa si je mogoče predstavljati samo kot konec razrednih
socialnih razmerij in kot ukinitev delavskega razreda. Enodimenzi-
onalna družba eksistira le kot ideologija; v vsakem drugem oziru
ostane kapitalistična družba v prvotnem pomenu. Ideološki konfor-
mizem je mogoč le v obdobjih blagostanja; v drugih se spet razkroji.
Toda, če vsa teoretska razglabljanja niso popolnoma brez vrednosti
61 ibid. str. 263.
46
in kolikor dovoljujejo napovedi, potem ne nakazujejo le zmanjšanja
kapitalističnega blagostanja, temveč konec kapitalizma samega.
Pred koncem kapitalizma lahko vsekakor nastopi obdobje, v katerem
kapitalistični sistem prevzame bistvene državnokapitalistične poteze.
Prehod v državnokapitalistično fazo pa še zdaleč ne bi pomenil so-
cialistične revolucije: državni kapitalizem bi prinesel prenos kontrole
nad produkcijskimi sredstvi — s tem pa nad produkcijo in razdelitvijo
— z dosedanjih lastnikov na politične grupacije, ki se organizirajo
kot država. Proletariat bi ostal vladani razred, ki ne more odločati o
svoji lastni usodi. Takšna državnokapitalistična revolucija je do neke
mere verjetna, ker bi se uresničila kot logični zaključek vse večjega
vpliva države na gospodarstvo in družbeno življenje nasploh in ker
bi sledila znanemu vzorcu že etabliranih državnokapitalističnih siste-
mov, ki jih danes nasploh obravnavajo kot socialistične. Pri tem
državni kapitalizem v t. i. socialističnih deželah prvotno ni bil ust-
varjen s ciljem odprave delavskega razreda, temveč prav za njegovo
pospešeno oblikovanje. Vendar se zdaj za prikritje povečanega izko-
riščanja uporablja socialistična ideologija, kar je delno razumljivo
spričo izvršenega podržavljenja produkcijskih sredstev. V industrijsko
razvitih deželah bi državni kapitalizem nasprotno ustvaril prav tako
iracionalni sistem kot kapitalizem. Problemov teh dežel ni mogoče
rešiti s povečanim izkoriščanjem, temveč le z odpravo sistema izkori-
ščanja. V teh deželah ravno naraščajoča produktivnost spodkopava
profitno možnost kapitala, s tem pa glavni motiv vsakega drugega ka-
pitalističnega razvoja. To pa zato, ker se kapital tu prikazuje kot
privatna lastnina pod pritiskom tirnih razmerij, v katerih prisila
ustvarjanja nadaljnjega kapitala obvladuje kapitaliste, namesto da bi
ti obvladovali njo. Vendar pa profiti nastanejo iz presežnega dela in
celo, če se profitno določeno oblikovanje kapitala prekine, produkcij-
ski proces še naprej zahteva delo in presežno delo. Ce ima država
monopol nad produkcijskimi sredstvi, lahko sama določi razmerje
med delom in presežnim delom. Produkcijski proces in proces razde-
litve lahko usmerja s stališča enakosti ali neenakosti. Enako kot vla-
dajoči v deželah, kjer kapitala primanjkuje, ohranjajo razredna raz-
merja v okvirih državnega kapitalizma, lahko store tudi vladajoči v
industrijsko razvitih državah. Zanje ne bi veljalo isto »opravičilo«,
vendar bi lahko ustvarili politični mehanizem zatiranja, ki ne bi bil
odvisen od »opravičila«. Razredna razmerja so lahko konzervirana
prav za ohranitev privilegiranega razreda in plansko gospodarstvo bi
lahko bilo planirana razredna družba.
Začela bi se revolucija, toda ne socialistična. Jedro te je prav podruž-
bljanje produkcijskih sredstev, s tem pa kontrola producentov nad
rezultati njihovega dela in njihovo razdelitvijo. Drugače eno obliko
mezdnega suženjstva nadomesti druga — ne glede na možnost, da je
ena lahko bolj prijetna od druge. Socializem se lahko udejanji samo
s samoodločanjem delavskega razreda, pri čemer samoodločanje ob-
sega vse produktivne in ustvarjalne dejavnosti, od katerih je odvisno
47
življenje in ki ga oplemenitijo. Merilo za zavestno oblikovanje druž-
benega produkcijskega procesa in delitev dobrin morajo biti
interesi celotne družbe. Da bi to omogočili, je treba prekiniti gospo-
stvo nekega posebnega razreda nad družbo, tako da so potrebne nove
forme družbene in gospodarske organizacije, katerih smotrnost je treba
eksperimentalno preveriti in izboljšati. Družbena sprememba, ki uki-
nja kapitalistični način življenja, pomeni isto kot revolucija delavske-
ga razreda, kajti s stališča produkcije je samo ta razred sposoben
spremeniti družbo v brezrazredno in razumno skupnost.
Socializma se ne da ustvariti z golo spremembo oblik vladavine. Ob
tem je potrebna radikalna sprememba družbe, v kateri odločajo pro-
ducenti sami. Socialistično planiranje mora biti organizirano tako, da
planerji in producenti zastopajo iste interese ter postanejo deli enotne
produkcijske organizacije. Pri obstoječem izobilju bi lahko razdelitev
v industrijsko razvitih deželah tekla brez vsakih vrednostnih odnosov,
prav v tem smislu pa bi lahko dosegli »enotnost«.
Vendar pa tu ni treba razpravljati niti o praktičnih možnostih soci-
alizma niti izčrpno opisovati za to potrebne institucije. Velja le zabe-
ležiti, da mora biti zamenjava kapitalizma s socializmom nujno delo
razreda, ki producira.
Da se vrnemo nazaj na trdna tla: spričo dosedanjega razvoja delav-
skega razreda se uresničitev socializma prav zaradi nepogrešljivosti
delavcev še bolj oddaljuje in očitno postaja le še »Marxov sen«. Toda
sarrio pomislimo na to, kam bo razvoj brez socialistične revolucije naj-
verjetneje vodil, da bi si predstavljali možnost nekega drugega na-
čina ravnanja delavskega razreda. To, kar se mora neizogibno zgoditi,
se delno že dogaja: poskus projekcije vpričnih razmerij v bližnjo pri-
hodnost kaže absolutni utopizem, ki ostaja pri reševanju družbenih
problemov s kapitalističnimi sredstvi. Fraza »socializem ali barbar-
stvo« kaže na edino realne alternative; vendar pa bi sile, nasprotne
od tistih, ki so stanje barbarstva vzpostavile, le-tega spet lahko spre-
menile.
Nobenega dvoma ni, da bo beda, ki grozi svetovnemu prebivalstvu,
zdaleč prekosila vse dosedanje in bo zajela celo tiste privilegirane
manjšine v razvitih deželah, ki mislijo, da so imune pred posledicami
svojega lastnega početja. Ker za protislovja kapitalistične produkcije
ni nikakršnih ekonomskih rešitev, skušajo proizvesti »ekonomske re-
šitve« s političnimi sredstvi, ki ustrezajo socialno-ekonomski strukturi
kapitalizma. To pomeni, da privzemajo destruktivni vidiki kapitali-
stične družbe vse bolj nasilen značaj ; v notranji politiki z naraščajočo
produkcijo izobilja, v zunanji politiki pa s pustošenjem ozemlja tistih
narodov, ki se niso pripravljeni podrediti profitnim interesom kapi-
talističnih sil, ker bi to pomenilo njihov propad. Medtem ko bo splo-
šna beda rasla, bodo izginile tudi dosedanje oaze »izobilja«, kajti pred-
nosti naraščajoče produktivnosti se ob neusmiljenem lovu za profiti,
ki so vse manjši, izničijo.
48
Seveda si je mogoče predstavljati, da delovnega prebivalstva ni mo-
goče z ničemer vznemiriti; da bo raje prenašalo najhujšo bedo, kot da
bi se uprlo sistemu, ki je zanjo odgovoren. Toda pri tem ne gre ize-
načiti pomanjkanja razredne zavesti s pomanjkanjem inteligence.
Mnogo verjetneje je, da sodobni delavski razred ne bo mogel ne-
skončno prenašati vsega, kar mu je namenil kapitalistični sistem;
lahko bi dosegli točko, ko bo inteligenca zaobsežena v razredni za-
vesti.
Pripravljenost za revolucionarno ravnanje ne predpostavlja, da je nu-
jen obstoj opozicijskega ravnanja že pred prvim samostojnim kora-
kom. Delavski razred, ki se v določenih pogojih obnaša apatično, bi
lahko v drugih pogojih postal uporniški razred. Ker je bil prav ta
razred tisti, ki so ga spremembe usode kapitalistične produkcije ali
kapitalistična vojna prizadevanja najbolj prizadela, bi lahko prvi pre-
kinil z enodimenzionalno ideologijo kapitalističnega gospostva.
Toda tudi tega ni mogoče napovedovati z gotovostjo. Kot je Marcuse
pripomnil v neki drugi zvezi, obstoji ena sama možnost. Toda to ni
ena sama možnost zaradi tega, ker bi del proletariata ušel kapitali-
stičnemu procesu integracije, temveč, ker bi kapitalizem lahko uničil
svet, preden se ponudi možnost, da se mu to prepreči. Integracija v
smrti je edina možnost integracije, ki je kapitalizmu dejansko na
razpolago. Ce kapitalizem ne bo ubral te poti, potem enodimenzionalni
človek ne bo več dolgo obstajal. Pri prvem zlomu kapitalističnega go-
spodarstva bo izginil — v potokih krvi, ki jih kapitalizem že zdaj pri-
pravlja. Na vrhuncu svoje moči je kapitalizem hkrati tudi najbolj ran-
ljiv: nobenega drugega izhoda nima kot konec. Naj bodo možnosti za
revolt še tako majhne, pa vendar ne gre vreči puške v koruzo.
49
Industrija in ženske v deželah
y razvoju
Maja Košak
Glede na aktualnost problematike (zaključek Dekade OZN za ženske,
poudarjanje izvozne usmerjenosti našega gospodarstva, pogodbeni po-
sli jugoslovanskih tekstilnih podjetij) objavljano v treh nadaljevanjih
članek o problemih zaposlovanja žensk v deželah v razvoju v njihovi
izvozni industriji.
Članek je sestavni del magistrske naloge z naslovom Ženska delovna
sila v deželah v razvoju v procesu l-estrukturiranja svetovne industri-
je, ki je bila izdelana v okviru podiplomskega študija na Ekonomski
fakulteti B. Kidriča v 1984. letu. Naloga analizira selitev nekaterih
proizvodnih procesov v dežele v razvoju zaradi koriščenja cenene
delovne sile, način in akterje (predvsem transnacionalna podjetja) te
selitve ter daje prikaz načina zaposlovanja in pogojev dela v takih
industrijah. V zaključku analizira pomen takega razvoja za gospo-
darstva dežel v razvoju, njihovo vključevanje v svetovni trg ter še
posebej pomen zaposlovanja za ženske. Članek povzema poglavja, ki
se ukvarjajo predvsem z žensko problematiko.
Zaposlovanje ženske delovne sile: osnovne značilnosti
in primerjalne prednosti
Številčnost, starost in izobrazbena raven žensk, zaposlenih v relocirani
industriji
V industriji v deželah v razvoju običajno ni zaposlene veliko ženske
delovne sile, vendar sc položaj s procesom relociranja delovno inten-
51
zivnih proizvodnih dejavnosti spreminja. Vrsta industrije, primerne za
relokacijo, je značilna tudi po tem, da zaposluje predvsem žensko
delovno silo v razvitih deželah kot v deželah v razvoju. Ugotavljajo,
da je visoka stopnja vključenosti ženske delovne sile v proizvodnem
delu močan pokazatelj primernosti take proizvodnje za relokacijo.1
Podatki o zaposlenih v izvoznih proizvodnih conah kažejo izrazito osre-
dotočenje ženske delovne sile, saj so v večini izvoznih proizvodnih con
nad 80 % vseh zaposlenih ženske. V Mehiki je 85 % delavcev v ma-
quiladorah2 ob ameriški meji ženskega spola. V Južni Koreji je med
vsemi zaposlenimi v izvozni industriji 75 % žensk. V izvoznih conah
Kaohsiung, Nantze in Taichung je med vsemi zaposlenimi 80 % žensk.
Podobno koncentracijo ženske delovne sile ugotovimo tudi v »mlajših«
izvoznih conah, kot npr. na Mauricijusu ali v Sri Lanki (Katunayake
Free Zone). Prav tako ni bistvenih razlik v osredotočenju ženske de-
lovne sile med podružnicami transnacionalnih družb ali lokalnimi
podjetji, ki na osnovi pogodb proizvajajo za izvoz.3
Podatki po posameznih industrijah še jasneje kažejo izredno koncen-
tracijo ženske delovne sile. Ocenjujejo, da so leta 1977 v elektronski
industriji samo ameriška podjetja v deželah v razvoju zaposlovala
nad pol milijona delavcev, 90 % proizvodnih delavcev in praktično
100 % vseh delavcev pri tekočem traku (assemblers) pa je bilo ženskega
spola.4 Med delovno silo, zaposleno v elektroniki v Maleziji, je 90 %
žensk.5 V Južni Koreji je med vsemi zaposlenimi v tekstilni industriji
85 % žensk, v industriji igrač pa je tako v J. Koreji kot na Filipinih
med vsemi zaposlenimi 90 % žensk.
Poleg visoke stopnje koncentracije zaposlovanja žensk v proizvodnji
se je relocirana industrija odločila predvsem za zaposlovanje mladih
deklet. Približno tretjina vse industrijsko proizvodne delovne sile v
Južni Koreji so mlada dekleta v starosti od 14 do 24 let. Povprečna
starost tekstilnih delavk je 19 let. V azijskih proizvodnih conah je v
letu 1977 bilo 77,6 % delavk mlajših od 25 let in kar 90 % mlajših od
30 let. V Maleziji je v največji izvozni proizvodni coni v povprečju 85 %
85 % delavka v starostni skupini od 18 do 24 let, v nekaterih tovar-
nah pa so vse delavke stare od 16 do 25 let.
Spodnja meja za zaposlitev je v čini dežel v razvoju določena z za-
konom (17 let v Mehiki, 16 v Maleziji, 14 v Hong Kongu in na Filipinih
1	V ZDA je 90 % vseh proizvodnih delavcev v elektroniki in tekstilni kon-
fekciji ženskega spola (podatki iz UNIDO: Women in the Redeployment
of Manufacturing Industry to Developing Countries, str. 6—7).
2	Maquiladoras — A profile of factory workers in Ciudad Juarez, 1979.
3	Susan P. Joekes tako ugotavlja, da je v izvozno usmerjeni tekstilni in-
dustriji v Maroku med vsemi zaposlenimi 85 % žensk, odstotek pa je
višji v tistih podjetjih, ki so vezana na izvoz s podpogodbo. (Joekes Su-
šam P.: Female — led Industrialisation Women's jobs in Third World
Export Manufacturing m the case of Moroccan clothing industry, 1982, str.
11.
A NACLA: Electronies — the Global Industry, april 1977.
5 Profile of Women in the Electronies Industry; ISIS — Women and New
Technology; 1982, str. 13.
52
itd.), vendar zlasti domača industrija včasih zaposli tudi mlajše de-
lavke.
Zgornja meja starosti je običajno določena s poroko delavke, do ka-
tere pride kasneje kot v povprečju v teh družbah. Skupna značilnost
delavk je tako, da so neporočene ali vsaj brez otrok, če so poročene.
Za delavke v preseljeni industriji je značilna tudi sorazmerno visoka
stopnja izobrazbe glede na splošno izobrazbeno raven deklet v teh
deželah kot tudi glede na stopnjo znanja, ki ga zahteva delovno me-
sto. Čeprav za delo pri tekočem traku v elektroniki zadošča »osnovno
znanje računskih operacij in pismenost«12 zahtevajo delodajalci vsaj
nekaj razredov srednje izobrazbe.6 Tudi v tekstilni industriji, kjer
sicer ne zahtevajo srednje šole, imajo prednost pri zaposlitvi delavke
z višjo stopnjo izobrazbe.7 Skupna ugotovitev delodajalcev je, da je
bolj (ali dalj) šolana delovna sila bolj učinkovita, ker je bolj navajena
na zunanje nadzorstvo. Mislijo, da daljše šolanje pomembno vpliva na
razvoj delovne discipline in poslušnosti ter da usposobi delavke, da
lažje prenašajo dolgo, naporno in enolično delo, ki je običajno predvsem
v elektronski industriji. Torej se »izobrazba ne ceni zaradi nekih po-
sebnih znanj, ki jih dosega, temveč zgolj zaradi osebnih značilnosti, ki
naj bi jih izobražena oseba imela«.8 Stopnja izobrazbe, ki jo npr. zahte-
vajo tudi investitorji v svojih podružnicah, je višja, kot se običajno
zahteva za enaka opravila v razvitih državah, od koder se industrija
seli.
Kakšno delovno silo relocirana industrija želi zaposliti in jo večinoma
tudi zaposluje, nam nazorno ponazarja tale oglas, povzet iz lokalnega
časopisa v Ciudad Juarezu v Mehiki: »Potrebujemo delavke, starejše
od 17 in mlajše od 30 let, samske in brez otrok, najnižja izobrazba
osnovna šola, najvišja eno leto srednje šole; sposobne za delo v vseh
izmenah.«9
Razlogi za zaposlovanje ženske delovne sile
Stiri pomembne sestavine vplivajo na odločitev, da posamezne proizvo-
dne procese preselijo v dežele v razvoju:
1.	razpoložljivost praktično neomejene količine delovne sile,
2.	zaposlitev najproduktivnejše delovne sile,
4 Lim Y. C. Linda: Women Workers in Multinational Corporations: the
case of the Electronics Industry in Malaysia and Singapore; v Transnatio-
nal Enterprises Their Impact on Third World Societies and Cultures, ed.
by Kristina Kumar, 1980, str. 117.
7	Joekes Susan: op. cit., str. 17.
8	Isti vir, str. 20. Joekes dalje ugotavlja v razgovorih z delodajalci, da bi
višjo stopnjo izobrazbe želeli tudi pri moški delovni sili, vendar jim ob
danih mezdah to uspe samo pri ženskah, ki imajo tako malo možnosti za
druge, bolje plačane zaposlitve. Tako je v povprečju 74 % delavk in samo
25 % delavcev, zaposlenih pri istih opravilih, končalo osnovno šolo.
9	Enrenreich B. in Fuentes A.: Life on the Global Assembly Line, 1981,
str. 55.
53
3.	zaposlitev najcenejše delovne sile,
4.	zaposlitev najbolj »prilagodljive« delovne sile.10
Relocirana industrija raje zaposluje žensko delovno silo, ker je hkrati
cenejša in produktivnejša v nekaterih operacijah v proizvodnih pro-
cesih kot moška delovna sila tako v razvitih kot v deželah v razvoju.
Razloge za tako imenovane »primerjalne prednosti« ženske delovne
sile v delovno intenzivni industriji običajno razvrščajo v tri skupine:
a)	telesne značilnosti,
b)	družbene in kulturne značilnosti,
c)	položaj žensk na trgu delovne sile, ki omogoča, da je plačilo za si-
cer produktivnejše delo nižje.
a) Telesne značilnosti
Običajna razlaga za zaposlovanje ženske delovne sile v delovno inten-
zivnih proizvodnjah je »naravna« prednost ženske pri delu, ki zahteva
ročno spretnost. Žene običajno tudi opravljajo dela, ki terjajo ročno
spretnost (šivanje, pletenje).
Tako naj bi ženske imele boljši in ostrejši vid, spretnejše roke, giblji-
vejše prste kot moški. Tako so naravno primernejše za delo pri teko-
čem traku (asemblažo) v elektroniki, poprejšnje znanje šivanja pa jih
»usposablja« za delo v tekstilni industriji.
Prav te »naravne« značilnosti poudarjajo celo vlade nekaterih dežel
v razvoju, ko prikazujejo svoje prednosti za tuje investitorje. V bro-
šuri, ki jo je izdala malezijska vlada, je bilo na primer objavljeno
takole besedilo: »Ročne spretnosti vzhodnjaške ženske so slavne po
vsem svetu. Njene roke so drobne in njeno delo hitro in skrajno pre-
vidno. Kdo bi torej lahko bil bolj usposobljen po naravi in vzgoji za
delo pri tekočem traku v proizvodnji, kot je vzhodnjaško dekle?«11
Višja stopnja učinkovitosti za izvrševanje delovnih opravil v relocirani
industriji torej po mnenju delodajalcev in zagovornikov ženske delov-
ne sile v delovno intenzivni proizvodnji izvira predvsem iz telesnih
značilnosti, ki so povezane s spolom. Vendar ta razlog ne zdrži podrob-
nejše razčlembe. Ce res velja, da so ženske po svoji naravi spretnejše
pri natančnih ročnih opravilih, kako to, da se ta »naravna« prednost
ne uveljavi pri zahtevnejših opravilih, npr. v mehaniki, v kirurgiji,
kjer se prav tako zahteva velika ročna spretnost? Gibki prsti delavk
so prej rezultat učenja tistih nalog, ki jih imajo v družbi za ženski
primerna,12 in so ga bila deležna dekleta od rane mladosti dalje od
matere ali drugih ženskih sorodnikov. Ker tako učenje, ki poteka kot
10	Kreye Otto: op. cit.
11	Malaysia: The Solid State for Electronics, povzeto po: Grossman R.:
Women's Place in the Integrated Circuit; 1979, str. 8.
12	Elson Diane in Pearson Ruth: The Subordination on of Women and
Internationalisation of Factory Production; iz knjige Marriage and the
Market: Women's subordination in international perspective, ed. by Kate
Young, Carol Wolkowitz and Roslyn McCullagh, 1981, str. 149.
54
številne druge ženske dejavnosti v okviru tako imenovanega gospodinj-
skega dela, ni vidno v družbi in ni družbeno priznano, imajo tako
pridobljeno znanje za »naravno«.
S poudarjanjem naravnih razlik pa se tako poskuša uskladiti enako-
pravne možnosti in družbeno delitev dela. Vendar lahko naravne raz-
like pomenijo družbeno neenakost samo v neenakopravni družbi.13
Na to se navezuje tudi tale ugotovitev V. Stoike: »Izražanje družbe-
nih odnosov v bioloških izrazih je zgolj ideološki mehanizem, da se
družbeni dejavniki spremenijo v naravne in tako neoporečne dejav-
nike.«
b) Družbene in kulturne značilnosti
Poleg »telesnih« značilnosti, ki omogočajo, da delavke opravljajo svo-
je delo bolje in z višjo produktivnostjo, so še bolj pomembne tiste zna-
čilnosti delavk, ki izvirajo iz njihove vzgoje in tradicionalnega polo-
žaja žensk v patriarhalni družbi. »Ženske imajo pravilen odnos do
dela,« meni vodja kadrovske službe v tovarni elektronike v eni izmed
dežel v razvoju: »Lahko jih je nadzorovati, so prijetne in pripravljene
sodelovati, z disciplino sprejmejo enolično, za vid naporno delo pri
tekočem traku.«
Tudi v tekstilni industriji so delodajalci prišli do podobnih sklepov
(kar je še posebej očitno v Maroku, kjer je običajno delala v tekstilni
industriji moška delovna sila in se je razmerje šele s preusmeritvijo v
izvoz začelo spreminjati v korist večjega zaposlovanja žensk): »Delav-
ke so bolj ubogljiva, resna in manj problematična delovna sila kot
moški.«14
Nekaj poskusov, da bi v obratih relocirane industrije zaposlili moške,
se je neuspešno končalo. Na Tajvanu je vodja kadrovske službe tak
neuspeh razložil tako: »Mladi delavci so preveč nemirni za opravljanje
enoličnega dela, kjer ni nobene možnosti napredovanja (no career va-
lue). Ce niso zadovoljni, sabotirajo stroje in celo grozijo preddelavcu.
Dekleta pa v najhujšem primeru le malo jokajo.«15
Pasivnost, poslušnost in potrpežljivost mladih deklet izvira tako iz
vzgoje16 in splošnega podrejenega položaja ženske v tradicionalni pa-
triarhalni družbi kot iz položaja na trgu delovne sile. Zaradi svojega
podrejenega položaja kot spol, se ženske navzven obnašajo proti mo-
13	Stoike Verena: Women's Labours — The Naturalisation of Social Ine-
quality and Women's Subordination; iz Marriage and the Market, op. cit.,
str. 38—39.
14	Joekes Susan, op. cit., str. 21.
15	Enrenreich, Fuentes, op. cit., str. 55.
14 Pomen vzgoje npr. opisuje Celia Mather, ko govori o tradicionalnih
cerkvenih šolah, ki jih dekleta obiskujejo v Indoneziji: »Dekleta učijo,
da je za žensko edino sprejemljivo obnašanje sramežljivost, pasivnost,
ponižnost do nadrejenih in strah pred novimi doživljaji.« Mather Celia:
Women Workers and the Islamic Patriarchy: Industrialization in West
Java, 1982, str. 38.
55
škim ponižno in pasivno, posebno proti tistim moškim, ki imajo kak-
šno neposredno avtoriteto nad njimi, npr. proti očetu, možu, šefu.
Vendar taka pasivnost ni niti naravna niti spontana: da jo dosežejo,
je treba veliko samodiscipline.17 Na tako »notranje« zatiranje kažejo
tudi primeri množične histerije, ki občasno izbruhne v proizvodnih
obratih — samonadzorstvo popolnoma popusti zaradi prevelike utru-
jenosti in vsa notranja vrenja izbruhnejo nenadzorovano.
Položaj žensk na trgu delovne sile v deželah v razvoju
Osnovni razlog za relokacijo posameznih proizvodnih procesov iz raz-
vitih v dežele v razvoju je zaposlovanje cenene delovne sile. Dejstvo,
da so v deželah v razvoju mezde ženske delovne sile še bistveno nižje
kakor moške, je še bolj pomembno pri odločitvi za zaposlovanje ženske
delovne sile, kot so njene telesne in kulturne značilnosti. Telesne, druž-
bene in kulturne značilnosti vplivajo na višjo produktivnost ženske
delovne sile, položaj na trgu delovne sile pa omogoča delodajalcem
kombinacijo višje stopnje produktivnosti ob nižji mezdi — ta kom-
binacija pa je tako pomembna primerjalna prednost zaposlovanja
žensk v relocirani industriji.
Zaposlovanje ženske delovne sile, ne samo v deželah v razvoju, je
povezano z več dejavniki, med drugim tudi z organizacijo proizvod-
nega procesa. Kakor je ugotavljal že Marx: »Kolikor postane zaradi
strojev fizična moč odvečna, postane stroj sredstvo za uporabljanje
delavcev brez mišične moči ali delavcev, ki telesno še niso dozoreli,
a so bolj gibčnih udov. Prvo geslo kapitalistične uporabe strojev je
zato bilo žensko in otroško delo.«18 In dalje: »S tem da spravi stroj
na delovni trg vse člane delavčeve družine, porazdeli vrednost delovne
sile moža na vso družino. Zato delovno silo razvrednoti.«19 Tako
zaposlovanje ženske delovne sile omogoča splošno nižjo mezdo, speci-
fični položaj žensk kot potencialne rezervne delovne sile, ki se upo-
rabi ali zavrne glede na konjunkturne cikle, pa skupaj z drugimi
dejavniki vpliva na to, da je cena ženske delovne sile nižja ne glede
na njeno produktivnost.
Na položaj delavk na trgu delovne sile pomembno vpliva razlikovanje
zaposlitev glede na spol, ki je v deželah v razvoju še močnejše kot
v razvitih industrijskih deželah, saj je tudi razlikovanje položaja in
vloge posameznega spola v tradicionalnih družbah zelo močno. Čeprav
se ženske tradicionalno ukvarjajo s tako pomembnimi posli za pre-
življanje, kot je prehranjevanje, zdravje in izobraževanje, imajo prav
te posle za preproste in so često nizko plačani ter najpogosteje
obravnavani kot nizko kvalificirani. »Nizek položaj, nizka plača in
nizka usposobljenost so tako trije stebri, na katerih temelji žensko
delo.«20
17	Elson Diane in Pearson Ruth: Subordination..., op. cit., str. 153.
18	Marx K.: Kapital I, str. 447.
19	Isto, str. 448.
20	Ahooja-Patel Krishna: Working Women in Asia Today — The Three
Immobilities, 1982, str. 44.
56
Vrednotenje ženskega dela v družbi kot celoti se prenese tudi na trg
delovne sile za industrijsko proizvodnjo. Pomanjkanje izobrazbe uu-
datno omejuje možnost zaposlitve v drugih sektorjih ali na delovnih
mestih, kjer se zahtevajo posebne usposobljenosti. V družinah, iz ka-
terih prihajajo mlade delavke, se običajno daje prednost šolanju
fantov, ker pričakujejo, da bodo dolgoročno tisti, ki bodo preživljali
družino. Dekletova zaposlitev je zgolj začasna, do poroke. Po poroki
pa morebitne koristi, ki bi jih dekle lahko imelo od višje izobrazbe in
boljše usposobljenosti za delo, ne bi več neposredno koristile njenim
staršem, ampak novi družini. To je še dodaten razlog, da se v izobra-
ževanje hčera ne splača vlagati že tako skromnih sredstev.
Prepričanje, da bodo delavke slej ko prej zapustile delovno mesto
zaradi poroke in otrok, opravičuje zaposlovanje žensk na delovnih
mestih, kjer ni možnosti napredovanja, kjer so delovne naloge po-
navljajoče se in enolične, kjer ni potrebno dodatno vlagati v usposab-
ljanje delovne sile.
Čeprav je zaradi segregacije zaposlitev glede na spol nemogoče na-
tančno ugotoviti, kakšne so razlike med »moško« in »žensko« mezdo,
ocenjujejo, da na svetovni ravni znaša razlika med eno in drugo
povprečno mezdo 27 odstotkov, v posameznih državah in po posa-
meznih industrijah pa razlika presega 50 odstotkov.21 V deželah v
razvoju je tudi velika razlika med mezdo za nekvalificirano in kvali-
ficirano delo in ker se dela, ki jih opravljajo ženske, običajno označu-
jejo kot nekvalificirana,22 je razlika med zaslužkom za delo v indu-
striji med moškim in žensko bistveno večja, kot je v razvitih državah.23
Nižje vrednotenje ženskega dela ni omejeno samo na dežele v razvoju
niti ni pojav selitve posameznih proizvodnih procesov. Vendar prav
z množičnim zaposlovanjem ženske delovne sile kot najprimernejšega
dela delovne sile v boju za ohranitev profitne stopnje z internaciona-
lizacijo industrijske proizvodnje kapital izraža svojo sposobnost iz-
koriščanja tako imenovanih družbenih norm za svoje uspešno delova-
nje. Iz razvoja kapitalističnih družbenih odnosov in buržoazne zamisli
monogamne družine kot osnovne celice družbe izvira tudi vrednotenje
ženskega dela in položaja ženske v družbi.
Ne obseg ne namen naloge ne dopušča celovitejše obravnave odnosov
med spoloma, vendar je potrebno za natančnejšo razlago, zakaj oziro-
ma od kod izvira cenenost ženskega dela in njen podrejen položaj na
trgu delovne sile vsaj v grobem orisati zapleteno problematiko pod-
rejenosti ženskega spola.
21	Boesved Mary: Women and industrial Development, v UNIDO: Women
and Industrialization in Developing Countries, 1981, str. 50.
22	Tu se zastavlja zanimivo vprašanje: ali so zaposlitve, ki jih zapolnjujejo
ženske, označene kot nizkokvalificirane, ker jih opravljajo ženske, ali
ženske zaposlujejo predvsem na delovna mesta, ki so označena kot nizko-
kvalificirana? Več o tem vprašanju na naslednjih straneh.
23	Boserup Ester: Women's Role in Economic Development, 1970, str. 142.
57
Delitev dela glede na spol je obstajala že v najbolj primitivnih človeš-
kih družbah: »Celo v najbolj primitivnih obdobjih družinske avtar-
kije je obstajala določena delitev dela v družini, za katero sta bili
poglavitni merili starost in spol.«24 Vendar delitev dela sama po sebi
ne razslojuje vrednosti posameznega dela. Implikacije delitve dela
glede na spol so odvisne od družbenih odnosov, v katerih se to delo
opravlja. Za položaj ženske v družbi in za vrednotenje njenega dela
je bil ključnega pomena razvoj patriarhata kot oblike odnosov v druž-
bi, ki dejstva bioloških razlik izraža v posebnem družbenem razmerju.
Skupaj z zasebno lastnino in pravico do dedovanja se je razvil patriar-
hat kot tista oblika družbenih odnosov, ki je postavila pred žensko
kot njeno temeljno nalogo v življenju »proizvodnjo« genetsko legi-
timnih dedičev. Moški je prevzel nalogo zagotavljanja življenjskih
sredstev s stiki z okoljem, »ženska pa je bila degradirana in ponižana
v vlogo služabnice, postala je sužnja njegovega poželenja in zgolj
instrument za proizvodnjo otrok«.25 Patriarhat se tako kaže kot ma-
terialni izraz posebnih reprodukcijskih odnosov med ljudmi v danem
zgodovinskem trenutku.26
Tako je bila biološka razlika med spoloma preoblikovana v biološko
neenakopravnost z moškim v nadrejenem položaju. Ta družbena
oblika patriarhata je zgodovinski izraz razvoja družbenih norm glede
reprodukcije življenja. Ce torej ločimo proces reprodukcije življenja
(roditev) od procesa produkcije za življenje, se neenaka vrednost, pri-
pisana ženskemu delu, kaže kot sad zgodovinskega razvoja družbenih
odnosov, ki se nanašajo na oba proizvodna procesa, in ne kot posle-
dica bioloških razlik.27 Od kod izvira drugačno vrednotenje reproduk-
cije življenja ali materinstva glede na proces produkcije za življenje?
Del odgovora najdemo v razmišljanju Verene Stoike28 o zamisli ma-
terinstva v buržoazni družini. »Ce naj ženska zagotavlja genetsko
legitimne dediče, jo morajo moški v svoji družini učinkovito nadzo-
rovati. To nadzorstvo dosežejo s čimbolj popolno osamitvijo od družbe
— v okolje doma — kjer ima stike samo z moškimi iz svoje družine.
Ti moški — oče, bratje, mož — so njeni naravni čuvaji in skrbniki.
Na ideološki ravni zahteva osamitev v krog doma še sprejemanje
materinstva kot osnovnega poslanstva v življenju, hkrati z odvisnostjo
24	Boserup Ester: op. cit., str. 15. Dalje Boserupova ugotavlja: Tako v pri-
mitivnih kot v bolj razvitih skupnostih se ima tradicionalna delitev dela
znotraj družine za »naravno«, v smislu, da je tako očitna in v osnovi
izvira iz razlike med spoloma. Vendar, medtem ko člani neke skupnosti
lahko mislijo, da je njihova delitev dela med spoloma »naravna«, ker
je skozi čas doživela tako malo sprememb, lahko druga skupnost, ik ima
popolnoma drugačno delitev dela med svojimi člani glede na spol, misli
prav tako, da je to »naravna« delitev.
25	Engels Frederick: Origin of the Family, povzeto po The Women Question
— Selections from the Writings of Lenin, Marx, Stalin and Engels, 1982,
str. 10—11.
26	Kurian Rachel: Income Distribution, Poverty and Employment, 1979, str.
2.
27	Kurian Rachel: op. cit., str. 44.
28	Stoike Verena: op. cit., str. 44.
58
od moških in njihovim gospostvom. Materinstvo se tako kaže kot vir
osrečitve za ženske, je njihova naravna naloga, zato niso razen tega
jn dejavnosti, povezane z materinstvom, sposobne opravljati nič dru-
gega. Tako se ženske označujejo kot drugačna bitja od moških, šibka
in odvisna od moških in njihovega varstva. Ker sta roditev in vzgaja-
nje otrok naravni nalogi žensk, za to niso potrebna nobena znanja. To
tudi ni delo in tako ne zasluži nobenega posebnega nadomestila razen
tako imenovane notranje sreče ob izpolnitvi najglobjih ženskih in-
stinktov za roditev otrok in njihovo vzrejanje. To ne pomeni, da
materinstvo ni priznano v družbi kot pomembna naloga. Se več,
družba ga ima za tako pomembnega, da je potrebno ščititi in nadzo-
rovati. Kako pa naj se to nadzorstvo bolje upraviči in bolje izvaja
kot tako, da se nadzorovanim vcepi njihova odvisnost in potreba po
varstvu moških s prikazom njihove manjvrednosti? Tako se domina-
cija moških »ustoliči«. Pomembno je poudariti, da vprašanje ni materin-
stvo kot tako, ampak posledica, ki jih ima za položaj ženske v razredni
družbi. Poroka in družina kot ustanovi za družbeno reprodukcijo v
razredni družbi sta torej temeljni izvor podrejenega položaja žensk
v buržoazni družini.«
»Prvo razredno nasprotje, ki ga srečamo v zgodovini, sovpada z raz-
vojem antagonizma med moškim in žensko v monogamnem zakonu,
in prvo razredno izkoriščanje sovpada z izkoriščanjem ženske s strani
moškega. Mogogramni zakon je bil velik zgodovinski korak naprej,
vendar je skupaj s suženjstvom in privatno lastnino odprl obdobje,
ki traja še danes, v katerem je vsak korak naprej relativno tudi korak
nazaj, v katerem bogastvo in razvoj za nekatere prihaja iz revščine
in frustracije drugih.«29
Zamisel buržoazne družine in razmerja med spoloma se je z razvojem
kapitalizma razširila v številne družbe. Moški je kot vzdrževalec dru-
žine upravičen tudi do višje mezde kot ženska, ki ima omejene finanč-
ne obveznosti in je njen zaslužek drugotnega pomena. S širjenjem
mezdnega dela je tako kapital zajel že prej obstoječo delitev dela
med moškim in žensko ter jo vgradil v tako delitev dela, ki mu je
najbolj ustrezala. Prav zaradi obstoja delitve dela glede na spol je
kapital sposoben izvleči iz delovne sile večji profit, kot bi ga sicer.30
Na trgu delovne sile ženske v nasprotju z moškim niso sposobne
prevzeti vse klasične lastnosti mezdnega delavca.31 Ženska ima obvez-
nosti do dela doma in tako ne razpolaga samostojno s svojo delovno
29	Engels Frederick: op. cit., str. 16.
30	Mackintosh Maureen: Gender and Economics — The Sexual Division
of Labour and the Subordination of Women; iz Marriage and the Market,
op. cit., str. ¡5—6.
31	»Za spremembo denarja v kapital mora torej posestnik denarja dobiti
na blagovnem trgu svobodnega delavca, svobodnega v dvojnem smislu:
da kot svobodna oseba razpolaga s svojo delovno silo kot s svojim
blagom in da, po drugi strani, nima naprodaj drugega blaga, da je brez
vsega in predvsem brez vseh stvari, ki so potrebne za udejstvovanje
njegove delovne sile.« Marx: Kapital I, str. 192.
59
silo kot s svojim blagom. Prav tako lahko sredstva za preživljanje
dobi tudi drugače, mimo kapitalističnega delovnega procesa, v zameno
za nekatere osebne storitve moškemu (ali seksualne in/ali oskrbovalne
narave) z zakonom. Prav ta razlika med spoloma pa daje ženski
»drugotni« položaj na trgu delovne sile.32 Druge obveznosti in dru-
gačne možnosti za preživljanje vodijo v manjšo »predanost« formalno
plačani zaposlitvi kot pri moških: nenehno glede na stopnjo zaposle-
nosti z gospodinjskimi dolžnostmi ter občasno — ko popolnoma izo-
stane iz plačane zaposlitve zaradi otrok.33 Manjši pomen, ki ga ima
plačana zaposlitev zaradi drugih obveznosti, ki jih mora sprejemati
ženska glede na »osnovno« delitev dela po spolu, v primerjavi s po-
menom, ki ga ima plačana zaposlitev za moškega, prav tako vodi v
drugotni položaj žensk na trgu delovne sile. Njihova prisotnost v
formalni delovni sili je časovno krajša, zato je opravičljivo tudi nji-
hovo zaposlovanje na delovnih mestih, kjer se zahteva nizka kvalifi-
ciranost, kjer ni možnosti za napredovanje, delovne naloge pa so
preproste, dolgočasne in enolične.
Neenakopravni položaj ženske tako v družini kot na trgu delovne sile
se nenehno obnavlja, vendar spiralno. Zaradi svojih domačih obvez-
nosti so v drugotnem položaju na trgu delovne sile. Tako lahko dobijo
le slabše plačane in nestalne zaposlitve. Taka zaposlitev ne daje za-
dostnega dohodka, da bi lahko samostojno skrbele zase in svoje otroke
in tako ostajajo še naprej odvisne od pomoči moškega in v podreje-
nem položaju.34
V	relocirani industriji, pa tudi sicer pri proizvodnem delu, so ženske
zaposlene pri opravilih, ki so označena kot nekvalificirana ali nizko
kvalificirana dela. Številna taka delovna opravila v svojem bistvu
niso nizko kvalificirana, vendar jih tako označujejo (glede na kratko
dobo usposabljanja in nizko plačo), ker temeljijo na znanjih, s ka-
terimi se ženske srečujejo pri opravljanju gospodinjskih (zasebnih)
del.35 Tako lahko ugotovimo tudi obratno povezavo: ne le, da so žen-
ske zaradi svojega manjvrednega položaja na trgu delovne sile za-
poslene na slabših delovnih mestih: tudi delovna opravila, ki jih
opravljajo ženske kot manjvredna delovna sila, postanejo tako ozna-
čena kot nizko kvalificirana.
V	deželah v razvoju so možnosti za redno formalno zaposlitev žensk
izredno skromne, posebno še v mestnih naseljih, kjer se zaposlitvene
možnosti skrčijo na sektor storitev, ki še ni posebno razvit in ne za-
posluje ženske delovne sile v tako velikem številu kot jo npr. v razvi-
tih deželah (v deželah v razvoju v vrsti opravil, ki jih v razvitih
državah opravljajo skoraj izključno ženske, zaposlujejo še vedno
moško delovno silo) in v izvozno usmerjeni industriji. Ženske so za-
poslene v večji meri tudi v t. i. neformalnem sektorju, kjer opravljajo
32	Elson in Pearson: The Subordination..., op. cit., str. 157.
33	Joekes Susan: op. cit., str. 61.
34	Boesvel Mary: op. cit., str. 57.
35	Joekes Susan: op. cit., str. 71.
60
enkratne priložnostne posle. Skromne možnosti za redno zaposlitev še
dodatno vplivajo na to, da so ženske pripravljene sprejeti še tako
slabo plačano in naporno delo. Za večino delavk je zaposlitev nujna iz
ekonomskih razlogov in njihov zaslužek je pomemben ali celo edini
vir denarnega dohodka za družino, iz katere prihajajo. Visoka stopnja
nezaposlenosti moških ter nizke mezde, ki ne zadostujejo za osnovne
življenjske potrebe družine, zahtevajo dopolnilni zaslužek ženske (ali
žene ali hčere).
Tako je žensko delo postalo ekonomska nujnost, ki jih sili v naporno
delo, v slabih delovnih razmerah za kar najmanjše mezde.36
»Ne glede na to, kako slabo je, delo je. To pa je bolje kot nič,«37 je
na vprašanje, zakaj dela v takih delovnih razmerah in ob tako nizki
mezdi, odgovorila indonezijska delavka v elektroniki.
Sindikalna organiziranost žensk
Nizke mezde, slabi delovni pogoji in nizka stopnja socialnega varstva
so tudi posledica nizke stopnje organiziranosti delavk. Sindikalna gi-
banja so v deželah v razvoju manj razvita, še zlasti v izvozno usmer-
jenih industrijah, kjer so pretežno zaposlene ženske. Sindikalna giba-
nja so bila često ustanovljena s pomočjo vlade in z njo tesno sodelu-
jejo (zato jih pogosto imenujejo tudi »yellow unions«) v izvajanju take
politike, ki ustreza tujemu kapitalu. V nekaterih deželah v razvoju
vlade celo prepovedujejo ali omejujejo formiranje sindikalnega giba-
nja v industrijah, kjer je soudeležen tuj kapital. Prav tako prepove-
dujejo v teh industrijah (ali pa v posameznih proizvodnih obratih
tudi stavko ali druge oblike protestov delavcev. Posebna zakonodaja
s še bolj zaostrenimi oblikami nadzorovanja delavskega gibanja je
veljavna za poslovanje v izvoznih proizvodnih conah.
Poleg vsesplošnega manjšega pomena sindikalnega gibanja je tudi v
obstoječih sindikalnih organizacijah udeležba žensk neznatna. Kot je
bilo ugotovljeno v prejšnjih poglavjih, so ženske že po tradicionalni
vzgoji bolj pasivne in nenavajene organiziranega, javnega samostoj-
nega delovanja. Ahooja-Patel tako ugotavlja v analizi položaja delavk
v Aziji, da je praktično v vseh industrijah, »tudi tam, kjer je večina
zaposlenih žensk, njihova zastopanost v sindikatih pod povprečjem.
Njihova skromna udeležba je sad splošnih družbenih norm, ki pre-
prečujejo dejavnejše prevzemanje odgovornejših vlog«.38 Ne samo da
družbeno ozračje ni naklonjeno soudeležbi žensk v javnem življenju,
ženske so pogosto tudi tako obremenjene z drugimi obveznostmi, da
ne utegnejo dejavneje sodelovati v organiziranem gibanju. Brez aktiv-
ne udeležbe v sindikalni organizaciji je tudi ženska »pogajalska« moč
bistveno oslabljena, saj o zadevah, ki se neposredno nanašajo na po-
goje njihovega dela, ne soodločajo.
36	Boesvel Mary: op. cit., str. 51.
37	Grossman Rachel: op. cit., str. 6.
38	Ahooja-Patel Krishna: op. cit., str. 51—52.
61
Na majhno sodelovanje žensk v sindikalnem gibanju vpliva tudi odnos
gibanj kot takih do delavk. V sindikatu prevladujejo moški, delavci,
ki vidijo v naraščajočem zaposlovanju žensk ob sočasni veliki neza-
poslenosti moških novo grožnjo za svoja delovna mesta in za raven
mezd v industriji nasploh.
Ker naj bi ženske predvsem »skrbele za družine in se ne vmešavale
v zadeve, ki se jih ne tičejo«,39 nekateri sindikati sploh ne vključujejo
delavk. Ce pa jih že, jih ni v vrstah voditeljev sindikatov.40
Nizko stopnjo organiziranosti delavk cenijo delodajalci kot eno od
prednosti pri zaposlovanju ženske delovne sile. Ce pa se že zgodi, in
z naraščajočim zaposlovanjem delavk se, da se odločijo za organiziran
nastop, se delavkam hitro zgodi, da jim delodajalci »svetujejo«, naj
se taki dejavnosti odpovedo, če želijo ohraniti delo. Za preprečevanje
razraščanja sindikalnega gibanja med delavkami uporabljajo različne
metode znotraj posameznih podjetij, med podjetji (dogovor o neza-
poslovanju delavk, ki so bile odpuščene zaradi agitiranja) ter v so-
delovanju z vlado države gostiteljice. Da bi zadržale tuj kapital,
vlade podpro tujega investitorja in z vsemi razpoložljivimi sredstvi
nastopijo proti delavkam. Transnacionalna podjetja namreč svojo pri-
sotnost v kakšni državi često odprto pogojujejo z nadzorovanjem sin-
dikalne dejavnosti. O tem priča tudi tale članek: »Več ameriških
družb, vključno z Motorolo, National Semiconductors, Monsanto, Texas
Instruments in RCA, se je nedavno srečalo z vodilnimi predstavniki
zveznega biroja za industrijski razvoj (Federal Industrial Development
Authority) v Maleziji, da bi izrazili svojo zaskrbljenost glede sindikal-
nega gibanja. ,Zaenkrat še ni veliko agitacij,' je izjavil eden izmed
prisotnih poslovnežev: ,Vendar smo želeli opozoriti vlado, da bi radi,
da možnosti razširitve sindikalne dejavnosti čimprej preprečiti.'«41
Organizacija in pogoji dela v relocirani industriji
Postopek najemanja delovne sile
Zagotavljanju vsestransko primerne delovne sile so transnacionalna
podjetja podredila tudi postopek najemanja delovne sile. Zlasti za
elektronsko industrijo ugotavljajo, da so metode »novačenja« izredno
premetene in vedno znova prilagojene posebnemu položaju v deželi
gostiteljici in okolju, iz katerega črpajo delovno silo.
39	UNIDO: Women and Industrialization in Developing Countries, op. cit.,
Summary of Discussion, str. 30.
40	V sindikatu južnokorejskih tekstilnih delavcev je bila v sekretariatu
samo ena delavka v funkciji tajnice (iz Outcries of the Poor Workers:
Appeal from South Korea, ISIS International Bulletin — Women and
Work).
41	Asian Wall Street Journal, 30. dec. 1977.
42	Profile of Women in the Electronic Industry, op. cit., str. 13.
62
Navajamo dva primera: iz elektronske industrije v Maleziji42 in iz
splošno izvozno usmerjene industrije v Indoneziji.43
Večji del delavk v malezijskih izvoznih proizvodnih conah prihaja iz
kmečkih krajev. Tako uprava običajno pošlje svojega predstavnika za
najemanje delovne sile v vaška območja, kjer s pomočjo krajevnega
upravnega uradnika (ki mu sodelovanje posebej »plačajo«) organizira
»kampanjo« zbiranja potencialnih delavk. Predstavnik podjetja opiše
delo v elektronski tovarni v čimbolj privlačni luči ne le za dekleta,
temveč predvsem za njihove starše. Poleg visoke plače, ki jo lahko
dosežejo z leti, hitrega napredovanja na delovnem mestu, prijetnih
delovnih pogojev, poudarjajo še posebne dodatke, kot so plačani obro-
ki, delovna uniforma (ki naj bi bila lepša, kot so drugje), ugodni in
ceneni pogoji bivanja, posebni izobraževalni in zabavni programi itd.
Z vsem tem se ustvarja vtis, da so pogoji dela v elektronski industriji
in s tem tudi delo samo veliko boljši in bolj spoštovani kot v drugih
industrijah, ki običajno zaposlujejo žensko delovno silo, npr. v tekstil-
nih tovarnah ali v živilski industriji.
Dekleta, ki se prijavijo za delo, morajo poleg zadostne izobrazbe
izpolnjevati še tele pogoje: biti morajo zdrave, imeti brezhiben vid
(20/20) ter opraviti poseben preizkus ročne spretnosti. Z vsemi bo-
dočimi delavkami opravijo razgovor, v katerem predvsem poskušajo
izslediti tiste delavke, ki bi eventualno lahko povzročale nemire.
Kakor v Maleziji poudarjajo privlačnosti mestnega življenja in mož-
nosti srečanja z moderno, zahodno kulturo, tako kaže primer iz Indo-
nezije na izredno sposobnost prilagajanja personalne politike krajev-
nim posebnostim in kulturi. Na zahodni Javi je prevladujoča religija
islam. V vaseh je pogosto močno prisoten odpor do modernizacije in
tako tudi do zaposlovanja žensk zunaj družinskega ali vaškega kroga.
Zato se podjetja zadeve lotevajo drugače: za najemanje deklet za-
poslijo predstavnika vaškega sveta ali predstavnika islamske cerkve
v vasi. Ne le da ti v vasi spoštovani ljudje prej prepričajo svoje so-
vaščane, da dovolijo zaposlovanje svojim hčeram in ženam, ampak je
v njihovih rokah tudi nadzorstvo nad disciplino na delovnem mestu.
Tako se tradicionalno spoštovanje in ponižnost, ki so ju dekleta dolžna
izkazovati taki osebi v vsakdanjem življenju, preneseta še na delovno
mesto in ubogljivost ter mirnost delovne sile je tako zagotovljena.
V podjetjih se »domače« vzdušje ustvarja tudi s tem, da dekleta ne
nosijo modemih (zahodnih) delovnih uniform, ampak svoja tradicio-
nalna oblačila, namesto zabavne glasbe pa v odmorih organizirajo
skupno molitev v »mošeji« tovarne.
Organizacija delovnega procesa
Podatki o produktivnosti delovne sile v delovno intenzivnih izvoznih
industrijah v deželah v razvoju kažejo, da se v kratkem času doseže
enako ali celo višjo produktivnost, kot jo dosegajo v podobnih pro-
43 Mather Celia: op. cit., str. 38.
63
izvodnih obratih v razvitih državah. Ob enaki tehnologiji, ki jo upo-
rabljajo v delovnem procesu, je višjo stopnjo produktivnosti moč
pripisati samo večji intenzivnosti dela. Večja intenzivnost se kaže na
več načinov: kot daljši delovni dan, kot daljši delovni teden in tudi
kot daljše delovno leto.
V povprečju je delovnik v izvozno usmerjeni industriji, posebno v
obratih, lociranih v izvoznih proizodnih conah, daljši kot sicer, po-
gostejše pa so tudi nadure in nočno delo.
Tako nam statistika ILO daje tole sliko:
Delovni teden v predelovalni industriji44
za sektor kot	, , ___
celoto	za obrate v IPC
Južna Koreja
skupaj	53,6 ur	54 — 60 ur
moški	53,4
ženske	53,9
Malezija
skupaj	47,5 ur	delovni teden enak,
več nočnega dela
Filipini
skupaj	43,7	53,9
Sri Lanka
ženske	47,7	54 ur
(v tekstilni
industriji)
Ob upoštevanju daljšega delovnega tedna in manjše odsotnosti z de-
lovnega mesta ocenjujejo, da je delovno leto v relocirani industriji
lahko s preselitvijo v deželo v razvoju tudi do 50 % daljše kot v raz-
viti deželi.45
Ena izmed značilnosti dela v izvoznih industrijah je tudi nadurno
delo. Glede na zahteve trga je zlasti v tekstilni proizvodnji treba
občasno močno povečati proizvodnjo, vendar ne z zaposlovanjem do-
datnih delavk. Tako so za več kakor 70 % delavk v elektroniki v
Hong Kongu ugotovili, da delajo v povprečju vsak mesec deset dni
nadure, in to povprečno 2,5 ure na dan.46 Razmere v tekstilni indu-
striji v marsičem spominjajo na Marxovo opisovanje londonskih mo-
44	ILO, Yearbook of Statistics, str. 440—441, povzeto po Ford C.: op. cit.,
str. 20.
45	Elson D. in Pearson R.: Subordination..., op. cit., str. 147.
44 Health and Profit in the Electronics Industry; iz ISIS Women and New
Technology, op. cit., str. 19.
64
distkinj,47 tudi po izjemno dolgem delavniku. Delodajalci zahtevajo
prisilne nadure v času posebnih naročil (rush orders), v enem tudi do
48 ur, vendar »poskrbijo«, da obremenitev, ki presega človeške zmož-
nosti, ženske preživijo z različnimi »doping« tabletami in amfetamin
injekcijami.48
Transnacionalna podjetja uporabljajo tudi bolj rafinirane metode or-
ganiziranja proizvodnega procesa kot zgolj podaljševanje delovnega
časa. Za visoko produktivnost dela je zelo pomembna primerna inten-
zivnost dela. Delo pri tekočem traku je strogo normirano, doseganje
norme pa povezano razen z osnovno mezdo še z izplačilom dodatkov.
Delavke imajo pogosto na delovni mizi pred sabo tabelo, kjer zapisu-
jejo doseganje norme. Organiziranje tekmovanj na delovnem mestu
— med posameznimi delavkami, med posameznimi skupinami delavk
in celo med posameznimi proizvodnimi enotami v različnih deželah
v razvoju — je česta oblika pospeševanja intenzivnosti dela. O delavk
pričakujejo nepretrgano preseganje noreme, ki dokazuje, da v svojem
delu napredujejo. Seveda se preseganju čez čas prilagodi tudi osnov-
na norma.
Poleg normiranja skrbi za neprekinjeno intenzivnost dela tudi strogo
nadzorovanje delavk, kjer spodbujajo predvsem samonadzorstvo in
nadzorstvo delavk sosed.49 Disciplino nadzirajo s sistemom nagraje-
vanja in kaznovanja: izredni delovni dosežki vodijo do posebne po-
hvale ali celo denarne nagrade, obratno pa nedoseganje norme vodi
v opomin, trajnejša kršitev delovnih norm pa v odpust. Pomembno
vlogo pri zagotavljanju discipline imajo tudi nadzorniki, ki so nepo-
sredni šefi delavkam. Čeprav zastopajo v razmerju do delavk delo-
dajalčeve interese, ga delavkam predstavljajo kot posameznika, ki se
peha za »svojo« korist. Tako vodstvo tovarne ohrani podobo tiste
avtoritete, ki jo usoda delavcev skrbi, kar je posebno pomembno v
primerih nezadovoljstva delavcev.50
S svojo kadrovsko politiko (oziroma »public relations«) želijo pod-
jetja kar najbolj izkoristiti značilnosti deklet, kot so pasivnost, po-
slušnost in mirnost. Cilj vseh metod je dvigniti tekočo produktivnost
delavk in jim vcepiti občutek pripadnosti podjetju, podoben tistemu,
47	»Ta dekleta delajo povprečno 16 in pol ure, med sezono po 30 ur, in
tedaj jim ginečo »delovno silo« kdaj pa kdaj oživljajo s sherryjem, port-
skim vinom ali kavo. Mary Anne Walkley je delala nepretrgoma 26 ur
skupaj z drugimi 60 dekleti, po trideset v eni sobi...« Marx, Kapital I,
str. 286. Take razmere so Marxa in njegove sodobnike pretresle, »naše
bele sužnje spravlja delo v grob, in propadajo in umirajo, ne da bi se
kdo zmenil zanje«, (isti vir, stran 287), kapital pa tudi 120 let kasneje
izkorišča delovno silo na enak, le nekaj bolj »izpiljen« način.
48	Ehrenreich B. in Fuentes A.: op. cit., str. 57.
49	V internem glasilu v tovarni elekronike je direktor dajal delavkam
takle nasvet: »Ko opazite ljudi, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, ki škoduje
produktivnosti, lahko osebno pomagate s tem, da se jim ne pridružite.
Lahko jih opozorite, da s svojo dejavnostjo ne škodujejo samo sebi,
ampak tudi vam, s tem ko ne izpolnjujejo svojih obveznosti do skupine.«
(Vir: Proile of Women in Electronics Industry, op. cit., str. 18).
50	Tako proteste delavk »rešijo« z odstranitvijo nadzornika kot »zatiratelja«.
65
ki veže dekleta na družino. Pasivnost kot izraz ženskosti je »odlika«,
ki jo spodbujajo zaradi preprečevanja sindikalne dejavnosti med de-
lavkami.
Hkrati uporabljajo še druge metode, ki »emancipirajo« in modernizi-
rajo mlada dekleta: organizirajo npr. razne rekreacijske in izobraže-
valne51 dejavnosti znotraj podjetja, kot na primer v elektronski in-
dustriji v nekaterih azijskih državah. Največ organizirane reakcije
temelji na tekmovanju: to naj bi razvilo samospodbudo in motivira-
nost za individualne dosežke. Z razvojem občutka individualizma se
vnese med delavke načelo tekmovanja: tako na rekreativnem področ-
ju kot, kar je najbolj pomembno, na delovnem mestu.
Mezde in posebni dodatki
Za delo v relocirani industriji znašajo mezde v deželah v razvoju v
povprečju (ne glede na spol) od 5 do 25 odstotkov mezde v razvitih
deželah. Posebno nizke so mezde za žensko delo. Čeprav v velikem
številu dežel v razvoju zakonsko velja načelo enakega plačila za enako
delo ne glede na spol, so povprečni zaslužki žensk v formalni zapo-
slitvi bistveno nižji od moških.
Ahooja-Patel53 navaja, da je na osnovi novejših ocen v Singapuru
76 % delavcev zaslužilo dohodek v višini 200 ameriških S na mesec.
Takih je bilo le 49,3 % delavk. V Hong Kongu so delavke zaslužile le
60 % tega kar so delavci, za Indijo je naveden odstotek 59,7 in za Sri
Lanko 66 %. V Maleziji so praktično vse delavke v najnižje plačani
kategoriji delovne sile, tj. dobivajo manj kot dolar na uro.
Razliko med moško in žensko mezdo razlagajo običajno tudi s tem,
da ženske ne opravljajo enakih del in da je njihovo osredotočenje
največje na delovnih mestih, ki jih obravnavajo kot nekvalificirana
ali polkvalificirana. Vendar podatki kažejo, da tudi v primerih, ko
opravljajo enako delo, ženska mezda ne dosega moške. Susan Joekes
tako navaja, da so delavke v tekstilni industriji v Maroku za enako
delo kot moški prejemale povprečno 72 % tiste plače, ki so jo dobivali
moški.54
Pomanjkanje možnosti za redno zaposlitev, nizka raven sindikalne
organiziranosti, zatiralna politika vlad in njihova želja, zadržati in
privabiti čimveč tujih investitorjev na osnovi cenenega dela, omogo-
čajo ohranjanje mezd na izredno nizki ravni.
Transnacionalke med sabo tudi sodelujejo pri oblikovanju mezd. Tako
Lim ugotavlja v študiji o elektronski industriji v Maleziji in Singa-
puru, da so v obeh državah direktorji podružnic transnacionalnih
podjetij stalno v stiku drug z drugim, da skupaj spremljajo gibanje
5' Kolikor lahko imamo tečaje kozmetike za izobraževanje.
53	Ahooja Patel Krishna: op. cit., str. 49, 50.
54	Joekes Susan P.: op. cit., str. 13.
66
na trgu delovne sile in se dogovarjajo o višini in morebitnih spre-
membah mezd. Mezde se morajo obdržati na njim »primerni« ravni,
tudi v času sorazmernega pomanjkanja delovne sile. Poleg nadziranja
ravni mezd sodelujejo podružnice tudi pri nadziranju gibanja po-
sameznih delavk. Menjanje službe iz ene v drugo podružnico omeju-
jejo ali celo prepovedujejo z medsebojnim dogovorom podružnic, da
na delo ne bodo sprejemale delavk iz druge podružnice (če jih že,
jim ne priznavajo delovnih izkušenj in jih pri mezdi obravnavajo kot
začetnice).55
Zaslužek, ki ga dobijo delavke, je sestavljen iz osnovne mezde in
dodatkov ali bonusov. Podjetja raje uvajajo različne in številne do-
datke kot višajo osnovno plačo, saj jim izplačilo dodatkov omogoča
izvajanje nenehnega pritiska na delavke tudi po končani začetniški
dobi. Dodatki namreč pripadajo samo delavkam, ki imajo že »po-
trjen« status. Oblike dodatkov in posebnih ugodnosti so različne v
posameznih državah, v posameznih industrijah in lastništvih. Dosti
bolj jih uporabljajo in so obdelani v državah z daljšo tradicijo re-
locirane industrije (Malezija, Singapur, Hong Kong), v elektronski
industriji, ki je v celoti ali po večinskem deležu v rokah tujih inve-
stitorjev.
Dodatke, ki naj bi spodbujali delavke, delijo v tri osnovne skupine:
1.	Dodatki za proizvodno produktivnost:
—	izplačujejo se posebni dodatki na redno prisotnost, točno priha-
janje na delovno mesto, za večji obseg dela z mikroskopi ter 13.
plača konec leta. Trinajste plače ne dobi delavka, ki nastopi delo
med letom, kot tudi ne delavka, ki zapusti delo pred iztekom leta.
Tako je ceneje izplačevati kot posebno nagrado 13. plačo kot pa dvig-
niti osnovno mezdo. Poseben dodatek izplačujejo tudi za izredno pre-
seganje norme.
2.	Nedenarne posebne ugodnosti:
—	obsegajo delovno uniformo, brezplačen ali subvencioniran prevoz
na delo, brezplačne ali subvencionirane obroke v tovarni ter posebna
priznanja za 3-letno ali 5-letno zvestobo tovarni.
3.	Druge posebne ugodnosti:
—	organiziranje raznih oblik zabavnega življenja: lepotnih tekmo-
vanj, letnih plesov in večerje.
Medtem ko se drugi dve obliki ukvarjata predvsem z ustvarjanjem
primernega vzdušja v tovarni in sta del kadrovske politike, ima prva
skupina dodatkov pomemben vpliv na oblikovanje zaslužka delavk.
Da bi zaslužila potrebni dohodek (večji kot je minimalna mezda, ki
redko zadostuje za več kot osnovne preži vit vene /subsistence/ stroš-
ke), mora delavka izpolniti vse zahteve za pridobitev dodatkov. Vsako
kršenje pravil podjetja ali en sam izostanek z dela (tudi »upravi-
55 Lim Linda Y. C.: op. cit., str. 119.
67
čen«, kot je bolniški dopust) ali zakasnitev na delo se kaznuje z
odvzemom vseh dodatkov za posamezni mesec.56
Pomen dodatkov v razmerju do osnovne mezde nam nazorno kaže
tale tabela, ki je bila sestavljena na osnovi razgovorov z delavkami:57
Mezde v ameriških S
Začetne mezde	Po dveh letih
Država	osnova / z dodatki	mesečni
na dan	na mesec na mesec stroški58
Indonezija	0,80----19,20	29,25	26,00
Filipini	1,40—1,90	34,00— 45,60	75,00	37,00
Malezija	2,00—2,25	54,00— 60,00	100,00	45,00
Hong Kong	5,00—6,35	120 —152,00	198,00	123,00
Na osnovi različnih podatkov (različni viri, različne industrije) se
mezde delavk v azijskih državah v razvoju spreminjajo od 11 centov
na uro za delo v tekstilni industriji v prosti proizvodni coni v Sri
Lanki do več kakor 5 dolarjev v elektronski industriji v Hong Kongu.
Analize ILO kažejo, da so mezde v izvoznih proizvodnih conah po-
gosto nižje kot v industriji zunaj con. Na sploh pa so nižje mezde v
tekstilni industriji, ki je v rokah domačih kapitalistov in proizvaja na
osnovi podpogodb za izvoz. V tekstilni industriji se mezda pogosto
veže tudi na število proizvodov, ki jih mora delavka proizvesti na
dan.59
Varnost pri delu
Zaradi pomanjkanja predpisov o minimalnem varstvu na delovnem
mestu in osnovnih delovnih pogojih v deželah v razvoju posvečajo
54 Tak način «-obračunavanja-« mezde ni nič novega. Marx opisuje takle
primer iz leta 1863: »30 tkalk... je začelo stavkati, ker je Harrupp imel
lepo navado, da jim je za jutranje zamude odtrgoval mezdo, in sicer
za 2 minuti 6 penijev, za 3 minute 1 šiling in za 10 minut 1 šiling in
6 penijev. To znaša na uro 9 šilingov ali 4 funte 10 šilingov na dan,
medtem ko njihova povprečna mezda nikdar v letu ne znaša več kot
10 do 12 šilingov tedensko. Harrupp je tudi najel dečka, da je s troben-
tanjem oznanjal začetek dela, kar je storil včasih tudi sam, pred 6. uro
zjutraj, in če roke niso bile na svojih mestih, kakor hitro je odtrobil,
je vrata zaprl in vsi, ki so ostali zunaj so bili kaznovani-«. Kapital I.,
str. 481.
57	Grossman Rachel: op. cit., str. 10.
58	Mesečni stroški vključujejo osnovne izdatke za eno osebo: za najemnino
(povprečen izdatek za posteljo ali tla v sobi, ki jo delijo štiri ali več oseb),
za hrano in prevoz na delovno mesto.
59	Charles Ford navaja primer »obračuna-« mezde v tekstilni tovarni v
Šri Lanki. Na vprašanje, koliko srajc proizvede delavka v enem delov-
nem dnevu, je direktor odgovoril: »250. Ce jih ne konča v rednem
delovniku, ostane pač še toliko dlje, da izpolni kvoto.« (Ford Charles,
op. cit., str. 19.)
68
v relocirani industriji le malo pozornosti ustvarjanju ugodnih in
varnih delovnih razmer. Ne le da zakonodaja zaostaja za potrebami
delavcev, še tisti predpisi, ki obstajajo, se ne izvajajo, saj njihovo
neizvajanje za lastnika nima nobenih posledic. Tako obnašanje se
najbolj nazorno kaže pri obsegu dejanskega delovnega časa v indu-
strijski proizvodnji, ki bistveno presega zakonske omejitve, kakor
tudi pri izvajanju izmenskega dela, ko premori med koncem dela v
nočni izmeni in pričetkom dela v dnevni ne znašajo običajno dolo-
čenih 48 ur počitka.
Visoka stopnja intenzivnosti dela, dolg delovni dan in slabi pogoji
dela vodijo v hiter razmah »poklicnih« obolenj in vsesplošne izčr-
panosti. V tekstilni industriji se pogosto pojavljajo predvsem bolezni
dihal, prebavnega in živčnega sistema: tekstilni prah povzroča različ-
ne bolezni dihal, nočno delo in pogoste prisilne nadure pa okvare
prebavnih organov.60
Na prvi pogled manj škodljiva in bolj urejena elektronska industrija
pušča lahko še težje zdravstvene posledice. Ameriški National Insti-
tute on Occupational Safety and Health uvršča elektronsko industrijo
na listo industrij z najvišjo stopnjo nevarnosti za zdravje, zaradi ve-
likega števila toksičnih in kancerogenih snovi, ki jih uporabljajo v
delovnem procesu. Taka kategorizacija velja za industrijo že v Ame-
riki, kjer so standardi varstva pri delu bistveno višji kot v deželah
v razvoju. Ciste in dobro osvetljene delavnice v elektronski industriji
(ki so take predvsem zaradi materiala, ki zahteva posebno pozorno
obravnavo in ne zaradi boljšega počutja delavk) prikrivajo vrsto
nevarnosti, o katerih so delavke slabo obveščene. Zaradi premajhnega
varstva in neobveščenosti o možnih nesrečah in potrebni previdnosti
pri delu so nesreče, zlasti pri uporabi kemikalij, zelo pogoste. Ugotov-
ljeno je tudi, da številne kemikalije, ki jih uporabljajo v elektronski
60 Zdravstvene posledice dela v tekstilni industriji lahko opišemo tudi z
uporabo citata iz Engelsa: »V mnogih delavnicah bombažnih in lanenih
predilnic je v zraku vse polno prahu od vlaken, ki zlasti v mikalnicah
in česalnicah povzroča težave na pljučih. Nekateri ljudje ga lahko pre-
nesejo, drugi ne, vendar delavec ne more izbirati, sprejeti mora tisto
delavnico, kjer dobi delo, pa naj ima dobro plačo ali ne. Najobičajnejše
posledice tega vdihanega prahu so bruhanje krvi, težko, piskajoče dihanje,
bolečine v prsih, kašljanje, nespečnost, z eno besedo, vsi znaki naduhe,
ki se v najhujšem primeru nehajo z jetiko.« (Engels Friedrich: Položaj
delavskega razreda v Angliji, 1977, str. 741.) In dalje: »Z eno besedo,
ta nesrečna dekleta (modistkinje) zdrže z moraličnim suženjskim bičem
— z grožnjo odpusta — pri tako nepretrganem in nenehnem delu, ki
ga ne bi mogel zdržati noben močan moški, kaj šele nežna štirinajst do
dvajset let stara dekleta... Kmalu se pojavijo utrujenost in onemoglost,
slabost, pomanjkanje teka, bolečine v prsih, hrbtu in bokih, posebno pa
glavobol in... boleče oči, ki postanejo kmalu kratkovidne.« (Isti vir,
str. 792 in 793.) Opis Engels končuje s tole ugotovitvijo: »...ne bi bilo
mogoče iznajti nobenega drugačnega načina življenja, ki bi bolj kot ta
pospeševal uničevanje življenja in zgodnjo smrt.«
Kakor je temu podobna organizacija dela in delovni pogoji v današnji iz-
vozni tekstilni industriji v deželah v razvoju, tako so tudi posledice
blizu tistih, za katerimi so trpele delavke v 19. stoletju.
69
industriji, zlasti v mikroelektroniki, povzročajo rakasta obolenja (rak
kože, dihal). Delo v asemblaži v elektronski industriji, kjer delovni
proces opravljajo z mikroskopom, v nekaj letih tako izčrpa vid, da
delavke niso več sposobne dosegati norme in jih zato odpustijo. 2e
po enem letu jih ima nad 88 % kronični konjuktivitis, 44 % pa jih je
kratkovidnih.61
Tako so leta 1980 ocenjevali, da je relocirana industrija v deželah
v razvoju od časa svojega prihoda že izrabila več kakor 6 milijonov
delavk tretjega sveta — to so delavke, ki so prehudo bolne in pre-
stare (nad 30), da bi bile zmožne proizvodnega dela take intenzivnosti,
kot jo izvozno usmerjena proizvodnja zahteva.
Stalnost zaposlitve
Za zaposlovanje v relocirani industriji je značilna tudi izredna ne-
stalnost zaposlitve. Za veliko menjavanje delovne sile navajajo več
razlogov:
a)	narava dela — izredna dinamika in napor vodi sčasoma v nedose-
ganje norme ali v zastoj pri izpolnjevanju delovnih nalog ter v
večje število napak pri delu. To pa vodi v odpust z delovnega me-
sta ali odhod delavke »na lastno pobudo«;
b)	delavke se poročijo in ustvarijo družine ter morajo zato prekiniti
delovno razmerje;
c)	gibanja na svetovnem trgu, ki vplivajo na povpraševanje po pro-
izvodih izvozne industrije.
Veliko menjavanje delovne sile ima za relocirano industrijo po izjavah
delodajalcev svoje prednosti. Podjetja prilagajajo število delavk ali
celo zaprejo obrat v skladu z možnostmi poslovanja. Dejstvo, da zapo-
slujejo žensko delovno silo, jim olajša postopek odpuščanja delavk,
saj v družbi ocenjujejo kot manjše zlo izgubo delovnih mest za žen-
ske, ki po širšem prepričanju ne preživljajo družin, kot pa nezaposle-
nost moških.
Tudi »spontano« menjavanje ženske delovne sile je za stroške po-
slovanja koristno. »Dobro je imeti visoko stopnjo menjavanja delovne
sile v industriji, kakršna je naša, kjer je potrebno obseg delovne sile
tekoče prilagajati potrebam trga in naravi proizvodnega procesa. Mez-
de se lahko dvignejo, nov tehnološki postopek lahko zahteva manj de-
lovne sile ali drugačno po kvalifikacijski sestavi. Visoka stopnja me-
njavanja nam omogoča, da strukturo in obseg delovne sile tekoče pri-
lagajamo potrebam,« je direktor tovarne elektronike v Maleziji pove-
dal kot odgovor na vprašanje, ali dejstvo, da ženske sorazmerno hitro
zapustijo delovna mesta, vpliva na donosnost poslovanja.62
41	Ehrenreich B. in Fuentes A.: op. cit., str. 57.
42	Hkrati pri oblikovanju mezde pogosto uporabljajo menjavanje oziroma
nestalnost ženske delovne sile kot razlog za nižje plačilo.
70
Visoka stopnja menjavanja je koristna tudi zaradi tega, ker omogoča
podjetju najemanje nove, neizkušene delovne sile. Sama učna doba za
opravljanje delovnih nalog je tako v tekstilni industriji kot v elektro-
niki sorazmerno kratka (od enega dneva v tekstilni industriji do naj-
več treh tednov v elektroniki), tako da se bolj splača najemati vedno
novo delovno silo in ji plačevati začetniške mezde za prve tri mesece
ali pol leta dela, kot pa plačevati višje mezde na račun daljše delovne
dobe. Zahtevano stopnjo produktivnosti dela dosežejo delavke običajno
že po treh do štirih mesecih dela, kasneje se njihova produktivnost ne
veča, obratno občasno opažajo zaradi utrujenosti in zdolgočasenosti
padec produktivnosti pri »starejših« delavkah.
Občasno začne podjetje menjavo, ko se želi »znebiti« nekaj de-
lavk. Uporabljajo razne metode: od začasne ustavitve proizvodnje in
odpusta vse delovne sile, ki jo čez kratek čas nadomestijo z novo,63
do odpusta posameznih delavk, da bi prihranili izplačilo trinajste
plače. Delavke nekaj časa podrobno nadzorujejo, izločijo jih nekaj,
ki delo manj kakovostno opravljajo, potem pa jih strogo nadzorujejo
in ob prvi najmanjši napaki odpustijo.64
Strah pred odpustitvijo je velik tudi zaradi tega, ker se delavke v
relocirani industriji izuče malo prenosljivih znanj, ki bi jim omogočila
delo v drugih industrijah. Analiza znanj, ki se jih nauče delavke, za-
poslene v relocirani industriji, kaže, da se zaradi specifičnih opravil,
ki jih zahteva proizvodni proces, delavke ne usposobijo oz. kvalifi-
cirajo za neko splošno uporabno opravilo. Še zlasti v elektronski in-
dustriji velika segmentacija proizvodnje in hiter tehnološki napredek
v proizvodnem procesu ne omogočata pridobitve potrebnih znanj niti
za delo v drugi tovarni elektronike. Sicer pa se v dežele v razvoju že
v osnovi selijo samo tiste industrije, ki zahtevajo ceneno nekvalifici-
rano delovno silo.
63	Na primer: V Penangu je podjetje odpustilo več kot 200 delavk z iz-
govorom, da je padlo svetovno povpraševanje in je potrebno upočasniti
proizvodnjo. Isto podjetje je manj kot dva meseca kasneje zaposlilo več
novih delavk. (Vir: Profile of Women in Electronics Industry, op. cit.,
str. 15.)
64	Direktor tovarne elektronike opisuje strategijo takole: Vsako posamezno
delavko izberemo z opazovanjem in iskanjem tudi najmanjše prekršitve
pravil podjetja« (iz istega vira).
71
Taylorizem in kapital
Slavko Gaber
1. Rhodus(i) kapitala in skok s palico
Dejstvo, da kapital »... ne more izvirati iz cirkulacije in prav tako
ne more ne izvirati iz cirkulacije....«, da mora nastajati »... obenem
v njej in ne v njej ... -k1 je šele prvi velikih problemov, s katerimi se
srečujejo personifikatorji kapitala. Primer kapitalista, ki je odkril, da
mu omogoča produciranje kapitala v cirkulaciji in hkrati ne v njej
nakup blaga delovne sile, nas poduči, da prva kombinacija (uporabna
kombinacija) rhodusa in palice ni zadnja.
a) Kapitalska idila — prvič
Ko je, kot skrben gospodar, nakupil vsa sredstva, ki so mu potrebna
za produkcijo »... bivši imetnik denarja koraka naprej kot kapitalist,
posestnik delovne sile...« pa »...mu sledi kot njegov delavec; prvi
se pomenljivo muza, vnet za posel, drugi je plah in se upira, kot
nekdo, ki nosi svojo lastno kožo naprodaj in ne more pričakovati dru-
gega, kot da mu jo bodo strojili«.2 Slika je za kapitalista idealna in
zdi se, da mu je uspelo. Začenja se proces produkcije. Jutranja zarja
nam razkriva slepečo sivino industrijskega obrata, v katerem proizva-
jalna sredstva in predmeti dela puhtijo v želji začutiti na sebi raz-
krajajočo silo dela. Kot dober gospodar je tu tudi naš personifici-
ranec. Zvedavo, z rokami na hrbtu in poln pričakovanja stoji ob iz-
hodu iz obrata in čaka prve produkte vloženega kapitala. Caka. No,
1 K. Marx, Kapital, CZ KZ 43/44, str. 15.
73
saj se ne mudi. Vsak začetek je težak. Nestrpno se prestopi. V mislih
prešteva denarce. Hip zatem se zdrami. Tu nekaj ni v redu. Plodovi
vloženega bi morali biti že davno pred njim. »Fant, ne bodi len!« si
reče in nemudoma odhiti v obrat. In kaj odkrije? Delavec, ki mu je
namenjeno strojenje kože, se temu upira. Blago, s katerim si je kapita-
list obetal razvozlati prvi vozel, noče izvrševati svoje naloge v procesu
produkcije. Najprej prepričuje. Nato grozi. Mora uspeti! Ce je pred
to negativno izkušnjo še verjel (saj so ga opozarjali, toda kdo bi ver-
jel) v delavčevo dobro voljo, poštenost in pripravljenost na prosto-
voljno strojenje kože, zdaj te iluzije ne goji več.
b) Kapitalska idila — drugič
Za kapitalista je nujno, da iz delavca izvleče več kot vanj vloži. To
sámo pa še ni zadosti. »Bistveno je, kolikšno bo to povečanje.«3 Zdaj,
ko ve, da delavca ne more pustiti, da bi delal sam in kolikor bi hotel,
mu je ob novem Rhodusu nujno potrebna nova palica. Dokler ne
najde kaj bolj lastnega kapitalu, prilepi delavcu senco, ki spominja na
starega dobrega valpta — delavčev memento, ki opozarja na pogod-
bene dolžnosti blaga delovne sile.4 Proces podrejanja dela kapitalu, ki
se začne v svoji najbolj grobi obliki s prvotno akumulacijo, se nada-
ljuje z medsebojnim prepletanjem realne in formalne subsumpcije.
Vse dokler oziroma kjer kapital ne najde njemu lastnih sredstev podre-
janja, ko in kjer pa najde svoje načine podrejanja, nastopa realna sub-
sumpcija kapitalu. V slednji se kapital zapopada v svojem bistvu.
Meje med obema vrstama subsumpcije so težko določljive5 in se vzpo-
stavljajo z razrednim bojem med delom in kapitalom za vsako dobo
posebej tako, da realna subsumpcija vključuje formalno, kar pa ne
velja nujno obratno.6 Na tem mestu bomo vprašanje razmejevanja pu-
stili ob strani, orientacijsko pa zapisali, da bo govora o eni od oblik
podrejanja, ki pripeljana do pojma pomeni realno subsumpcijo (RS),
vendar ji je za doseganje nivoja pojma potrebna prepletnost z mašine-
rijo. Marxova delitev subsumpcije na a) formalno in b) realno omogo-
ča v tej točki razmišljanje
2	Prav tam, str. 20.
3	H. Braverman, Rad i monopolistički kapital, Globus, Zagreb, str. 53. Re-
cenzijo tega pomembnega dela marksistične teorije glej v TIP 12/83 —
avtor B. Kavčič.
4	»Za kapitalista je izrednega pomena..., da nadzor nad procesom dela
preide iz rok delavca v njegove roke. ... za kapitalista je to problem
upravljanja« (isto).
5	Glej: 1. K. Marx, Kapital, tretji odstavek — Proizvodnja absolutne
presežne vrednosti, in sedmi odstavek — 24. poglavje.
2.	K. Marx, Rezultati neposrednega procesa proizvodnje (Rokopis neobjav-
ljenega Šestega poglavja prve knjige kapitala) Komunist, Beograd 1977,
predvsem str. 46—89.
3.	Ob že omenjenem delu Bravermanna glej še delo skupine avtorjev
Technology the Labour Process and the Working Class, Monthly Review
Press, USA 1976.
M. Godelier, MUS 1/84.
6	K. Marx, Rezultati neposrednega ..., str. 46.
74
1.	o novi materialni bazi — novih strojih, ki so potrebni za R. S,
2.	o novi organizaciji dela, ko delavcu ni več dovoljeno, da se giblje
okrog in dela kot v dobrih starih časih, ampak prav nasprotno ka-
pital prvič v svoji zgodovini temeljito poseže v njegov način dela.
Ni več zadosti, da dela zanj, da dela profit — delati ga mora tako,
da ga bo naredil čim več. Ce razmišljamo z Marxom, potem bi
izgledalo, kot da:
a)	Kapital že z industrijsko revolucijo 1760—1770 izvede RS, ker uve-
de svojo materialno bazo. Tako dokaj radikalno poseže tudi v ri-
tem dela delavca: 1. vsi v tovarni, 2. ob ritmu stroja.
b)	Vendar pa še vedno ostane precejšen del delavstva zunaj dosega
diktirajočega tempa mašinerije, zato rabi kapital dvoje: 1. novo
dodatno opremo, tekoči trak in 2. »Sientific management«.
Njena analiza, predvsem v vpričnosti je praktično nemogoča brez te
dialektične enotnosti. Dejstvo, da jo bomo začeli obravnavati v nje-
nem rojstnem mestu, ko so prepotrebne povezave z mašinerijo šele
začete, nam dovoljuje, da si monstrum znanstvenega upravljanja (ZU)
ogledamo pretežno v »čisti« obliki.
2. Znanstveno upravljanje kot palica kapitala
Ogromna naloga, katere cilj je iztisniti iz delavca čim več, kot mòra
tlači vse generacije kapitalistov, ,vprašanju' ali se kapital potem tu na
robu tovarne ustavi ali pa se celotna družba dlje, kot je bolj podreja
isti logiki, in zakaj? Konec 19. stoletja, ko velika koncentracija kapi-
tala zahteva ogromno akumulacijo in je potrebna vsaka kaplja presež-
ne vrednosti, se ni mogoče več zadovoljiti z laičnim upravljanjem
produkcije in družbe v celoti. Najverjetneje lahko brez pretiravanja
prav čas na prelomu stoletja označimo kot točko pospešenega razširjanja
realne subsumpcije dela pod kapital, tako na nivoju posamične kot
na nivoju celotne meščanske civilizacije. Povečana moč delavskega gi-
banja in zaostrene razmere znotraj kapitala — v ožjem pomenu be-
sede — so kot možnega in dejanskega rešitelja gordijskega vozla pri-
klicale v življenje znanstveno upravljanje.
Splošno priznani oče te plemenite umetnosti, F. W. Taylor, spada v
plejado »odkritosrčnih« meščanskih mislecev.7 O pogledih H. Span-
7 Ob dušebrižniški pomoči ZDA imamo od leta 1967 tudi v Jugoslaviji mož-
nost brezplačno uživati blagodati njegove znanosti. Nastopa kot postvareli
mesija, katerega naloga je podučiti naše gospodarstvenike, kako razumno
gospodariti. Dejstvo, da na začetku beremo: »Ta izdaja je objavljena na
osnovi jugoslovansko-ameriškega programa PL-480 o izdajanju del za
brezplačno razdeljevanje prosvetnim inštitucijam in ni za prodajo«, nas
prepričuje, da bi veljalo razmisliti o ponatisu tega kot tudi drugih del
(npr. J. A. Schumpeter, Zgodovina ekonomske analize) podobne znanst-
vene vsebine. V teh razmišljanjih nas ne vodijo študijski, ampak prak-
tični cilji. Casi, ki nas dialektizirajo — predvsem naše razumne gospodar-
stvenike in politike — obvezujejo, da moramo pri prizadevanjih udejaniti
besede: RED, DELO, MIR, svoboda. Navdih išče(mo)jo tudi v teh dolgo
zapostavljenih dosežkih.
75
cerja, ki izrecno poudarja delitev dela na fizične in umske, glej tiste,
ki bodo dodatno zapisani za Kavčiča. Original pa str. 659, 660, in še
prej delo o upravljalcih, ko govori o posamičnih delih organizma, str.
79—108. Naši zametki teorij v ZU so že tu glej str. 659.
a) Ugotavljanje dejanskih zmožnosti delovne sile ob pomoči ZU
Kot dober agent kapitala se Taylor ukvarja predvsem z vprašanjem,
na kakšen način maksimalno izžeti presežno vrednost. Temeljne raz-
loge za slabo izkoriščenost delavca vidi v neracionalnem trošenju časa
in v lenarjenju.
Pred mislecem se pojavi veliko vprašanje. Zakaj delavci lenarijo?
Poglejmo odgovor! »Ovo dangubljenje ili ,zabušavanje' proističe iz
dva razloga. Prvo, iz prirodnog instinkta ljudi da sve uzimaju olako, što
bi mogli nazvati ,prirodnim zabušavanjem'. Drugo, iz mnogo zamrše-
nijih zadnjih misli... ovo bi se moglo nazvati ,sistematskim zabuša-
vanjem'.«8 Ko smo ugotovili, da kaže vzroke za lenarjenje iskati v
naravnem in sistematskem »zabušavanju«, se nam kot praktičnim
raziskovalcem zastavlja vprašanje, kako nadlogo odpraviti. Brž se
odpravimo na delo, da ne bi, kot filozofi, sveta samo razlagali ali
pa kritizirali. Kapitalizem uporablja proti tej nevarni bolezni delavca
različna zdravila. Med njimi je najbolj pogosto nagrajevanje po kosu.
Taylor, ki na veliko razlaga svojo nevtralnost do predmeta razisko-
vanja, odkrito kritizira takšen sistem nagrajevanja kot slabši od
»Taun-Helsijevega«. »Razlika izmedju ovog sistema i običnog rada po
komadu je u tome što radnik na radu po komadu dobija celu razliku
izmedju stvarnog vremena za obavljanje posla i standardnog, dok pre-
ma Taun-Helsijevom sistemu dobija samo deo ove razlike.«9 Ko takole
preletimo zgodovino kapitalističnega izkoriščanja, kaj hitro od-
krijemo, da nismo prvi, ki se borimo proti »lenobi«, hkrati pa
kosu za odpravljanje še druge metode. Zakaj bi se branili, poskusimo
tudi mi! Le na tej osnovi je mogoče odpraviti lenarjenje v vrstah de-
lavstva.
Apostoli ZU so se odpravljanja nedela lotili sistematično:
1.	»Za vsaki posao postoji najkraće vreme za koje prvoklasan radnik
može, da ga obavi.«'0
2.	Ta najkrajši čas, oz., kaj je prav, da naredi posamezen delavec, je
mogoče določiti, odmeriti le na osnovi natančnega in pazljivega
znanstvenega proučevanja.
3.	»To moraju, da rade iskreni, pošteni i nepristrani ljudi.. .«n
4.	Ti pošteni ljudje s štoparico v roki ugotavljajo, koliko časa de-
lavec dejansko potrebuje za izdelavo določenega izdelka.
8	F. W. Taylor, Naučno upravljanje, RAD, Beograd 1967, str. 35.
9	Prav tam, str. 41. Podobna razredno nevtralna stališča najdemo tudi na
drugih mestih, glej str. 246—247.
10	Prav tam, str. 56.
11	Prav tam, str. 119.
76
5.	Pri proučevanju dejansko potrebnega dela oz. delovnega časa pa
se razkrije, da delavci pri svojem delu ne samo da lenarijo, ampak
tudi ne znajo optimalno ravnati s produkcijskimi sredstvi in na ta
način po nepotrebnem izgubljajo za kapitalista dragocen čas in
energijo.
6.	Upravljalska znanost si naloži še eno breme: podrobno prouči od-
večne gibe in napake pri delu, ugotovi optimalno obtežitev lopate
pri pretovarjanju določenega materiala in razdeli »... rad se lo-
patom ... na dva dela: ... vreme za punjenje lopate, uspravljanje i
pripremu za bacanje,... vreme za bacanje jedne pune lopate.«12
Če je na začetku tega stoletja natančnost opisne stopnje še zadoščala,
se je kasneje pokazalo, »da je tako preučavanje vremena pregrubo da
bi moglo zadovoljiti sve strože norme uprave i njezinih inžinjera«.13
Taylorjev »učenec« Gilberth je naredil velik korak naprej, ko je pro-
učevanje gibov dodal klasifikacijo osnovnih gibov telesa neglede na
posebno in konkretno obliko dela in tako človekovo delo še nadalje
odrešil odvečne vsebine. Današnji upravljani znanstveniki upravljanja
tako navajajo dvaindvajset osnovnih simbolov, gibov oz. stanj člove-
kovega telesa in jih delijo še naprej na manjše enote. Simbol G po-
meni prijemanje in se deli na:
»Gl — kontaktno hvatanje (uzimanje dodirivanjem vrhom prsta),
G2 — hvatanje stiskom (palac nasuprot prstu),
G3 — hvatanje okruživanjem (ruka se uvija oko predmeta),
G4 — ponovno hvatanje (pomicanje predmeta da bi se bolje uhva-
tio).«14
Delo, ki ga sprejema delovna sila, je danes do potankosti določeno
vnaprej. Enota načrtovanega časa, potrebnega za določeno opravilo, je
36-tisočinka sekunde. »Na primjer, da bi se dosegao predmet udaljen
50 cm ... potrebno je ... 18,6 TMU-a ili 0,6696 sekundi. (Upozoravamo
čitaoca da to nisu dvije trećine sekunde što bi bilo 0,6666 sekundi. Ta
bi razlika u operaciji koja se ponovi tisuću puta na dan, iznosila tri
sekunde)«.15 Ni kaj reči, od sile je ta upravljana znanost. Kljub dej-
stvu, da je opisano natančnost dosegla šele pred kratkim, je že pod
Taylorjem veliko obetala; Taylor in njegovi se namreč niso ustavili
le pri proučevanju časa in gibov.
b) Nagrajevanje po delu
Proletariat se je znanstvenemu upravljanju kaj kmalu uprl prav zato,
ker je bilo očitno, da pomeni nov način dela večje izkoriščanje. Toda
ta vidik znanstvenega upravljanja je vse do danes za večino delav-
skega gibanja ostal edini argument v boju proti upravljalcem. Možni
ugovori, ki prihajajo s te pozicije, in so največkrat nedomišljene, pa
so bili že vnaprej prestreženi. Taylor namreč poleg zahteve po ugo-
12	Prav tam, str. 135.
13	H. Braverman, nav. delo, str. 146.
14	Prav tam, str. 147.
15	Prav tam, str. 148.
77
tavljanju optimalne zmogljivosti delavca zahteva tudi večjo plačo za
opravljeno delo. V celotnem razmišljanju se zavzema za uveljavljanje
principa nagrajevanja po delu:
1.	Ce delo ni niti preveč težko in ne zahteva prevelikega znanja, »tre-
ba dati za trideset posto veču platu nego prosečnom radniku.«16
2.	Za naporna dela, ki ne zahtevajo dosti pameti, »neophodno je pla-
titi izmedju 50 do 60 odsto iznad prošeka .. .«17
Taylorjeva teza: »Ljudi neće da rade kako najbolje mogu ukoliko im
se ne obezbedi odgovarajuće povećanje plate,«18 je postala za večino
delavskega gibanja gornja meja ideologije. Le malokdaj je bila ta
ideološka zavesa predrta in se je pokazalo na bistvo taylorizma, ki
varno ždi za meglo uspešnosti, nagrajevanja po delu. racionalizacijo
gibov, merjenjem časa ipd..
c) Bistvo taylorizma
Kot izredno jasno opozarja H. Braverman, taylorizem kljub natančne-
mu merjenju potrebnega časa, proučevanju gibov ter nagrajevanju po
delu ne bi postal palica kapitala, če bi ne nosil v sebi ideje o nujno-
sti delitve dela na ukazovalsko, zamišljevalsko in kontrolorsko na eni
strani ter izvrševalsko na drugi.19
Dajmo besedo idejnemu vodji:
»U svakom proizvodnom radu pri kome je neophodna saradnja dva
različita čoveka ili dve strane, gde obe imaju podjednaku moć ili pravo
glasa, skoro je sigurno da će doći do... sporenja, pa čak i svadja ...
Medjutim, ukoliko se bilo kojoj strani poveri celokupno upravljanje,
16	F. W. Taylor, nav. delo, str. 31.
17	Prav tam, str. 31—32.
18	Prav tam, str. 32.
19	Na pomen Taylorjeve delitve dela na ukazovalsko-zamišljevalsko in iz-
vrševalsko opozarja v svojih delih tudi G. Friedman (glej njegovo delo
Razmrvljeni rad, Naprijed, Zagreb 1959, str. 66—71). Na omenjenem
mestu avtor opozarja na izredno delo G. Worthyja Why Men Work?
(Staford University Press, 1948), ki ostro kritizira taylorizem prav zaradi
omenjene delitve. Naj dodamo, da je prav ta točka znanstvenega uprav-
ljanja doživela kritiko tudi s strani istega — neotaylorizma. (Glej : G.
Friedmann, Kuda ide ljudski rad, RAD, Beograd 1959, predvsem str.
127—187, in The Division of Labour Humanities Press, 1976, Edited by
A. Gorz, str. 71 in dalje) J. N. Scanlon, R. Likert, Herzberg, Lewin so
ostro napadli ločitev delavca od procesa zamišljanja. Posebej zanimiv je
v tem primeru način zavzemanja za ponovno vzpostavitev enotnosti pro-
cesa dela. Z veliko vnemo so se zavzemali za »soupravljanje« delavcev,
ki naj po njihovem skupaj z agenti kapitala načrtujejo boljše poti iz-
žemanja delovne sile. Poleg tega so nekatere pred tem ločene operacije
ponovno združili (t. i. job enlargement — glej G. Friedmann, omenjeno
delo, str. 93—109). Oboje naj bi ob povezavi z boljšim zrakom in živimi
barvami strojev ustvarilo videz, da je taylorizem mrtev. Povsem »slu-
čajno« so v svojih ostrih napadih pozabili, da tudi njihov način uprav-
ljanja ne prinaša ničesar novega in da so bile delavcem prepuščene le
samoizžemalske funkcije. Taylorizem je torej po nastopu njegovih me-
ščanskih kritik le še bolj vitalen. Če natančno preberemo Taylorjeva
dela vidimo, da »neotaylorizem« s tezo o vključevanju proletariata v
proces samoeksploatacije ne pove ničesar bistveno novega. Bistvo taylo-
78
preduzeće će napredovati stalno i verovatno harmonično, čak i ako je
kontrola možda u rukama jedne od strana koja greši.«20
Kljub temu, da je Taylor zelo nevtralno opisal položaj, do katerega
pride, če imamo dva gospodarja, je vendarle jasen, ko je treba pove-
dati, komu je treba prepovedati misliti v tem odnosu. »Delavec«, ugo-
tavlja Taylor, »sve vreme, svakog dana, stvarno radi tako, da ... nema
ni vremena ni prilike da razvija zakone, jer... otkrivanje zakona zah-
teva saradnju dva čoveka, pri čemu jedan radi dok mu drugi meri
štopericom«.21 V procesu produkcije imamo dve strani; ena od obeh
— delavec — ne more misliti, preprosto nima časa. Nastopi resen pro-
blem. Delavci ne morejo misliti. Za odločanje pa je potrebno znanje!
Kdo naj misli in odloča? No, da ne pozabimo. Na drugi strani imamo
še kapitalista in upravo, katerima časa ne manjka. Pokličimo na po-
moč »mojstra«. Kot vedno ima tudi tokrat odgovor že pripravljen.
«Sav umni rad ... ukloniti iz pogona i koncentrisati u planskom ode-
ljenju.. ,«22 Sele na ta način »... prijateljskom saradnjom, naime pra-
vednom podelom svakodnevnih dužnosti i obaveza,... dobije se maksi-
malni učinak svakog čoveka i svake mašine u postrojenju«.23 Ni kaj
dodati. Ce ima človek čas, se vsega domisli. Problem je rešen. Delavcu
ni treba več opravljati zamudnih umskih del, pa še uprava ne lenari
več. Vsak i,.qiOra-zja)
»na obema stranama, da zameni stari duh rata«.24
d) Konji, delavci, psi in filozof
Neznosno prijeten občutek navdaja človeka, ko posluša udarce znan-
stvene palice in odkriva:
1.	da delavci zaradi »naravne« in sistematične lenosti ne delajo, ko-
likor bi lahko,
2.	da se da to neprijetnost odpraviti z natančnim merjenjem časa in
gibov,
3.	da je delavec za svoje izžemanje pod nadzorstvom znanstvene pa-
lice nagrajen po delu,
rizma ostaja in mu tudi »smart machines«, vodenje s pomočjo računal-
nikov, niso kos. Kljub temu, da kibernetika odstrani ».neposredno pro-
duktivno' vlogo delavca« (L. Hirschorn, The Post Industrial Labour Pro-
cess, NPS 3/81, str. 16) in da dejansko »tu ni prostora za proučevanje
gibov« in prav tako »ni prostora za proučevanje časa« (prav tam, str.
17), pa ne drži, da bi bili na ta način »onstran taylorizma«. Tisto, čemur
smo priča, je le druga oblika istega ali, še drugače, je le Nič, enak
Biti — ne tako, da Bit v Nič prehaja, ampak je že prešla. Dejansko
onostranstvo taylorizma bi znotraj meščanskega kozmosa predstavljalo
šele samoupravljanje pod diktatom vrednostne forme. Seveda pa to
dejanskost ni moč razglasiti za dejansko, vse dokler se samoupravna
organizacija vrednostne produkcije ne odpravi v trans vrednostni samo-
upravno organizirani produkciji — v sferi odpravljenega dela.
20	F. W. Taylor, nav. delo, str. 44.
21	Prav tam, str. 226.
22	Prav tam, str. 84.
23	Prav tam, str. 178.
24	Prav tam, str. 420.
79
4. da je za udejanjenje zgoraj zapisanega nujno delo razdeliti na za-
mišljevalsko in izvrševalsko.
Ob vsej prijetnosti — ali pa morda prav zaradi neznosne prijetnosti
— se nam poraja želja po naslednjem udarcu palice. V naivni glavi
se namreč kar samo porodi vprašanje, kako neka upravljana znanost
razdeli ljudi na delavce oz. izvrševalce in ukazovalce oz. upravljalce.
Prava znanost se seveda ne ustraši nobenega vprašanja in odgovarja:
»Niko ne bi pomislio da upotrebi rasnog kasača da vuče kola za raz-
nošenje mleka, niti rasnog trkačkog konja da obavlja posao obične
mazge.«25 »Želim, da podvučem činjenicu koju izgleda svet uopšte ni-
kako ne shvata — da se radnici razlikuju medju sobom kao što se raz-
likuju i konji. Mi znamo da postoji ogromna razlika medju konjima.«26
Tako kot konji se tudi ljudje razlikujejo po naravnih lastnostih. Ko
Taylor govori o delavcih, ima v mislih ljudi, ki so »zbog svojih men-
talnih sposobnosti... osudjeni na jednostavne poslove, kao što je ru-
kovanje glodalicom.«27 Prav ti naj bi znali izpeljati, kar si bodo za-
mislili ».... ljudi koji su rodjeni kao intiligentni i koji mogu da obav-
ljaju poslove visoke klase.. .«28 Da, da. Neizmerno veliko je odvisno
od prirojenih sposobnosti.
Danes, ko je za nami romantična doba socializma in ko se vse bolj
spuščamo na realna tla, postaja tudi nam jasno, da bo potrebno po-
svečati vedno večjo pozornost sposobnostim ljudi in skrbeti za razvoj
tistih, ki so že po naravi sposobni, onim, ki so po naravi mentalno
zaostali, pa zagotoviti njihovim sposobnostim primerna dela. Konec
je z meščanskimi frazami o brezplačnem šolanju za vse in za vsako-
gar dostopnim fakultetam. Realna politika zahteva slovo od fraz revo-
lucionarnega meščanstva, ki je govorilo: »Razlika u prirodnim ta-
lentima kod različitih ljudi u stvari je mnogo manja nego što nam se
to čini... Na primjer, razlika izmedju najraznolikijih karaktera, iz-
medju filozofa i izmedju običnog uličnog nosača..., ne potiče toliko
iz prirode koliko od običaja, navike i odgoja. Kad su došli na svet,
i u prvih šest ili osam godina života, oni su možda bili veoma slič-
ni... U tom ili uskoro posle počeli su se zapošljavati veoma različitim
zanimanjima. Onda se počinje primjećivati razlika u talentima... dok
na kraju taština filozofa jedva priznaje neku sličnost s uličnim no-
sačem.«29
Težki in dolgi bodo boji proti tej in podobnim frazam — celo notra-
njih bojev v nas samih ne bo malo, preden bo dokončno prodrlo spoz-
nanje, da ne drži, da »Filozof nije prirodnoj obdarenosti ... ni upola
tako različit od uličnog nosača kao što je buldog od hrta, ili hrt od
prepeličara.. .«30 Morda bomo ob pomoči upravljanih znanstvenikov
nekoč ugotovili, da se delavci med seboj ne le razlikujejo prav tako
25 Prav tam, str. 32.
24 Prav tam, str. 354.
27	Prav tam, str. 353.
28	Prav tam, str. 353.
29	A. Smith, Istraživanje bogastva naroda, Beograd 1970, knjiga I, str. 63.
80
kot konji, ampak jih njihove prirojene sposobnosti celo še bolj ločijo
med seboj kot pse. Naj živi realist Taylor.
e) Od mane v puščavi do božjega kruha znanstvenega upravljanja na
vseh področjih življenja
Kot božji sin tudi Taylorjevi »sinovi« niso skoparili s svojo nadna-
ravno močjo. Ne kot nekoč Kristus — kruh in ribe — znanstveno
upravljanje samo, to zgoraj dokaj podrobno opisano blagodat, so
pomnožili in jo še za življenja mojstra razširjali na nova področja.
Taylorju res ni uspelo, ». .. da bi svojo metodo apliciral na celotno
življenje, na vsak korak, na vseh štiriindvajset ur — ni znal zintegri-
rati svojega sistema od 1 do 24«.31 Toda kljub temu mu je treba
priznati pionirsko delo tudi na tem področju. Ob tem, da se je nav-
duševal nad uvajanjem znanstvenega upravljanja in njegovih princi-
pov na področje medicine, se je izredno navduševal nad poskusi
znanstvenega upravljanja mesta — Filadelfije. V tem mestu je bil
neki direktor, ki naj bi »uveo principe naučnog upravljanja u uprav-
ljanju gradom ... On veoma brzo napreduje«32 je z veseljem poudar-
jal Taylor. Kar pa kljub prizadevnosti ni uspelo njemu, vse bolj uspe-
va njegovim naslednikom. Eden najdoslednejših izvrševalcev Taylor-
jeve oporoke je bil Henry Ford, ki je med prvimi, vsekakor pa najbolj
na široko razvil na taylorizmu utemeljeno produkcijo stvari in ji pri-
dal še ustrezno produkcijo ljudi. Ali, kot poudarja Gramsci: »V Ame-
riki je racionalizacija zbudila potrebo, da bi izdelali nov tip človeka,
ki bi ustrezal novemu tipu dela in proizvajalnega postopka .. .«33 Ford
si je od srca prizadeval urediti življenje delavca tako, da bo naslednje
jutro ponovno sposoben stopiti za tekoči trak oz. na mesto upravljalca
in poprijeti za delo. Ker je ob uvajanju tekočega traku postalo jasno,
da samo večje plače ne bodo zadosti, je bilo treba iskanja nujno
usmeriti drugam. Fluktuacija je v Fordovih tovarnah dosegla celo 380
odstotkov. To ga je prisililo, da je poleg plač za sistematično privezo-
vanje delavcev na tovarno uporabil tudi znanost, ki si je za cilj po-
stavljala: ». .. skicirati obrise znanosti, ki je med sodobno laboratorij-
sko psihologijo in problemi ekonomije — psihološki eksperiment bomo
predložili sistematično v službo trgovini in proizvodnji.«34 Znanost,
ki se je v tem primeru vrgla v objem kapitalu, je bila, kot opozarja
Braverman, meščansko odkrita. Münsterberg si ni belil glave z vpra-
šanji, kakšni so cilji produkcije, ampak se je spraševal: »... kako najti
ljudi, katerih umske sposobnosti bodo najbolj ustrezale delu, ki ga
morajo opravljati, drugič, v kakšnih psiholoških razmerah si moremo
zagotoviti od vsakega človeka največji in najustreznejši obseg dela,
in kako moremo doseči kar najbolj popoln vpliv na človeške možgane,
ki je želen v poslovnem interesu.«35
30	Prav tam, str. 64.
31	J. Zamjatin, Mi, CZ, Ljubljana 1975, str. 63.
32	W. Taylor, nav. delo, str. 415.
33	A. Gramsci, ID, CZ, Ljubljana 1974, str. 307.
34	H. Braverman, nav. delo, CKZ 43/44, str. 175.
35	Glej CKZ 43/44, str. 175.
81
Zvijačnost uma je v tej točki tolikšna, da je mogoče omeniti le neka-
tere manifestacije. Proučevanja, ki jih je opravila upravljana znanost,
so pokazala, da je v interesu kapitala sistematično nadzirati osebno
in družinsko življenje, preverjati moralo, pivske navade, vzpostav-
ljati ideologijo o brezrazrednosti družbe, skrbeti za izobraževanje, ki
bo na vsakem koraku vcepljalo ideologijo upravljane družbe — dela,
delovne discipline itd. Na področju izobraževanja so se »nasledniki«
dodobra okoristili tudi s področjem jezika, ki na prvi pogled za to
ne daje nobenih priložnosti. »Jezikovno izobraževanje, ki je odgovar-
jalo neposredno zahtevam proizvodnje, so začeli... pri Fordu 1914.
leta. Prva lekcija Harvesterjevega (chicaškega) tečaja angleščine je
vsebovala »cvetke«, kakršni sta : ,Slišim piščal, moram pohiteti' in
,Delam do zadnjega žvižga'... Pri Fordu, najbolj zagnanem med ame-
riškimi kapitalisti njegovega časa, je bilo jezikovno izobraževanje
obvezno. Forda in Harvester j a so morda presegle le rudarske korpo-
racije v Južni Afriki, ki so sestavile ... poseben jezik, imenovan fa-
nakalo, v katerem so komandirale novincem različnega etničnega iz-
vora. Komuniciranje med samimi delavci je bilo s tem praktično one-
mogočeno, razen v kvazi vojaškem jeziku, ki so ga izumili njihovi
šefi.«36 V kontekstu zahteve po racionalizaciji produkcije gre razu-
meti tudi Fordovo zanimanje za spolno življenje. ».... resnica je, da
ni mogoče razviti novega tipa človeka, kakršnega zahteva racionaliza-
cija proizvodnje in dela, dokler ne bo spolni nagon primerno reguli-
ran, dokler ne bo tudi sam racionaliziran.«37 Družina je v tem kon-
tekstu dobila vlogo stabilne enote reprodukcije delovne sile, žena pa
vlogo dekle kapitala in sle izmozganega delavca, ki naj ne bi zaprav-
ljal kapitalu dragocenih moči za pohajkovanje in lovljenje žensk.
II. Delo in taylorizem
Taylor v svojih delih večkrat navaja težave, na katere je naletel, ko
je hotel uvesti svoj sistem v železarni »Midvale Steel«, ki je bila pre-
izkusni kamen njegove znanosti. V isti sapi pa s ponosom poudarja,
da pod njegovim sistemom upravljanja ni prišlo do štrajka vse do
leta 1911, ko so se mu uprli modelarji v Watertownu in dosegli, da
se je moral zagovarjati pred posebnim komitejem predstavniškega
doma.38
Njegovi uspehi, kot tudi uspehi delavskega gibanja, so vprašanje
znanstvenega izrabljanja pripeljali v fokus razredno teoretskega spo-
prijema. Dokaj presenetljivo se je s tem vprašanjem med prvimi
spopadla Leninova bolševiška partija! Presenečenje je precej manjše,
če vemo, da je bila za »... ZDA Rusija... država, v kateri so najbolj
na široko prakticirali znanstveno upravljanje — večinoma v privatnih
obratih v železarstvu .. .«39
34 J. Henderson, R. Cohen, Kapital in delovna etika, CKZ 43/44, str. 181.
37	A. Gramsci, ID, CZ, Ljubljana 1974, str. 315.
38	Glej F. W. Taylor, Naučno upravljanje, RAD, Beograd 1967, str. 253—443.
39	S. Smith, Taylorism Rules OK?, RSJ, summer 1983, str. 13.
82
Prav zaradi tri- do- štirikrat nižje produktivnosti kot npr. v ZDA je
kapital v Rusiji pokazal velik interes za omenjeno vrsto upravljanja.
Zanimanje za znanstveno upravljanje se je posebej povečalo po letu
1905. Prizadevanja so rodila največje uspehe v Petrogradu z uvedbo
novega načina upravljanja v železniško industrijo. Taylorizem pa je
kot buržoazen ukrep v svojih nedrjih že nosil tudi nasprotnika. Ko-
maj je proces znanstvene proizvodnje stekel, je Petrograd zajel velik
štrajk.40 »-Ta štrajk je vzpodbudil obširno polemiko o taylorizmu v
ruskem delavskem gibanju in na socialistični levici.«41
1. Lenin o taylorizmu42
Lenin je v dveh člankih leta 1913 in 1914 v Pravdi ostro napadel
taylorizem. V prvem članku z naslovom »Znanstveni sistem izcejanja
znoja« poudarja, da t.i. znanstveni sistem sestoji iz tega, »... da iz
radnika u istom radnom danu istisne trostruko više rada,... iscrp-
ljuje nemilosrdno sve njegove snage, isisavaju trostruko više rada,
isisavaju trostrukom brzinom svaku kap energije, živaca i mišića
najamnog roba«.43 Leto dni pozneje pa v članku z naslovom »Taylorjev
sistem — sužnost človeka stroju« poudarja, da taylorizem zasužnjuje
delavca in poleg tega opozarja na t.i. »dobro stran« taylorizma —
ogromno produktivnost dela. Po njegovem mnenju »... Taylorov sis-
tem — brez znanja i protiv volje svojih autora priprema ono vrijeme
kada će proletariat uzeti u svoje ruke čitavu društvenu proizvodnju
i odrediti svoje radničke komisije za ispravno razpoređivanje i ure-
đivanje sveukupnog društvenog rada. Krupna proizvodnja, strojevi,
željeznica, telefon — sve to pruža tisuću mogućnosti, da se četvero-
struko skrati radno vrijeme organiziranih radnika, dajući četvero-
struko veće blagostanje nego danas.«44 Daljša navedba opozarja na
domet Leninovih pogledov na taylorizem kot tudi na gornje dosege
Leninove misli sploh. Prvi oz. drugi spoprijem z omenjenim vpra-
šanjem predstavlja povzetek vseh Leninovih razmišljanj o tem in nje-
mu sorodnih vprašanjih. Teze o delavskem urejanju celotne proizvod-
nje in delitve dela ter o omejevanju delovnega časa ostajajo za Le-
nina nepresegljive in nikoli tematizirane.
Ko se v jeku oktobrske revolucije ponovno vrne tudi k vprašanju
taylorizma, začne v članku »Nadaljnje naloge sovjetske oblasti« izred-
no obetavno in poudarja, da je potrebno po uspešeni osvojitvi oblasti
preiti na » .. .zadatak upravljanja državom ... Zadatak sovjetske vla-
sti, da upravlja državom ... predstavlja još tu osobitost što se radi...
o takvoj upravi kada prioritetnu važnost ne dobiva politika nego eko-
40	Poleg S. Smith, nav. delo o tem in o štrajkih, ki so sledili še A. P. G.
Maksimov, Revolucionarno-sindikalno gibanje v Rusiji v zborniku De-
lavska opozicija, KRT 1984, str. 197.
41	S. Smith, nav. delo, str. 13.
42	Leninova stališča o taylorizmu bodo na tem mestu obravnavana v kon-
tekstu celote njegovih razmišljanj o bistvenih vprašanjih časa, zato naj
ne presenečajo iskanja konteksta in razlage v skladu s kontekstom.
43	V. I. Lenin, Dela 18, str. 157—158.
44	V. I. Lenin, Dela 19, str. 320—321.
83
nomika ... i sama bit prijelaza od kapitalističkog društva u socija-
lističko, sastoji se u tome da politički zadaci zauzimaju podređeno
mesto u odnosu na ekonomske zadatke«.45 Podobno piše Lenin tudi
v končni varianti istega članka in še kje. Skratka, zdi se, da mu je
povsem jasno, da brez vzpostavitve novega načina produkcije ne bo
socializma »... jer se radi o tome, da se na nov način organizuju
najdublji, ekonomski, temelji života desetaka i desetaka milijuna ljudi.
I to je najzahvalniji zadatak, jer če se tek poslije rješenja tog zadataka
(...) moći reći da je Rusija postala ne samo sovjetska nego i socija-
listička republika«.46
Natančen študij njegovih tekstov nas opozarja na dejanski pomen
zapisanih misli. Lenin namreč opozarja, da se je socializma treba učiti
»... u znatnoj mjeri kod rukovodilaca trustova, učiti socijalizam
treba kod najkrupnijih organizatora kapitalizma«.47 To dejstvo samo
po sebi ne bi povedalo dosti, če se v nadaljnji eksplikaciji ne bi
ponovno pojavil naš stari znanec Taylor. »Poći ću dalje.... Na prim-
jer, čuveni Taylorov sistem,... čuven je upravo po tome što pred-
stavlja poslednju riječ najneobuzdanije kapitalističke eksploatacije ...
Ali u isto vrijeme ne treba ni za trenutak zaboravljati da Taylorov
sistem sadrži golemi progres nauke koja sistematski analizira proces
proizvodnje i otkriva puteve golemog povečanja proizvodnosti ljud-
skog rada«.48
a) Kontekst Leninovih razmišljanj
Naj komaj začeto analizo avtorjevih razmišljanj o taylorizmu v jeku
revolucije zaustavimo pri točki, ki ponavlja že iz leta 1914 znane
teze o slabih in dobrih straneh.
Analizo grobo prekinjamo, da bi se v njenem nadaljevanju poglobili v
nastajanje analiziranih tez in tako omogočili kompleksnejši vpogled v
genezo ter dojetje stališča.
Polom ruske industrije pod novo oblastjo je sovpadal z izredno
nizko produktivnostjo, kar je samo od sebe postavljalo v ospredje
vprašanje, kako povečati produktivnost in postaviti na noge uničeno
industrijo. Da je bilo prav to eno ključnih vprašanj v letih državljan-
ske vojne in v prvih letih po njej, ni dvomil nihče. Pojavljale pa so
45	Prav tam, Dela 28, str. 302—303. V zapisani misli ni težko »prepoznati«
Marxovih misli:
1.	o tem, da bo moral delavec »... nekega dne zgrabiti za politično oblast,
da bo lahko zgradil novo organizacijo dela«, (MEID IV, str. 338);
2.	kot tudi zgodnejših iz (Nemške ideologije, kjer pravi: »...da je v
vseh dosedanjih revolucijah način dejavnosti ostajal nedotaknjen in da
je šlo le za novo distribucijo te dejavnosti, za novo razdelitev med druge
osebe, medtem ko se komunistična revolucija usmerja proti dosedanjemu
načinu dejavnosti, odstranjuje delo...« (MEID II, str. 47). Teza o od-
stranitvi dela je seveda preveč radikalna za Lenina, vse ostalo pa bi
bilo moč pričakovati po obetavnem začetku.
46	V. I. Lenin, Dela 28, str. 332
47	Prav tam, str. 308.
48	Prav tam, str. 310.
84
se različne variante predlogov, kako doseči »skupen« cilj. Lenin je
tako samo prispeval »svojo pomembno težo k tistim v sindikatih,
ki so zagovarjali taylorizem kot sredstvo krepitve delovne discipli-
ne... Po oktobru je skupina znotraj sindikata kovinarjev — vklju-
čno z A. Gastevom, G. A. Goltsmanom, Oborinovom in Filipovom —
oblikovala platformo o delavskem industrializmu, ki je trdila, da je
Rusiji namenjeno, da bo živela v dolgem obdobju 'državnega kapita-
lizma', preden se bodo odprli pogoji za socializem ... Predlagali so
povečanje razlik med mezdami, popolno obnovitev nagrajevanja po
komadu in taylorizem kot ključ za doseganje postavljenih ciljev
družbe«.49 Proti predstavljeni koncepciji so bili levičarji in del sin-
dikata ter povsem spontano delavski razred, ki je prevzemal orga-
nizacijo proizvodnje v svoje roke v obliki t.i. delavske kontrole in
delavskega upravljanja.50 Gastev (osrednja oseba gibanja za uvelja-
vitev znanstvene organizacije dela) je vse nasprotnike taylorizma
okarakteriziral za neke vrste ludiste — ne glede na brezpredmetnost
svoje označbe — ki se borijo proti uvajanju strojev v tovarne, in šel
še dlje, kot nasprotje tezi, da buržoazni strokovnjaki sabotirajo pro-
izvodnjo, je postavil tezo: »Zdaj smo soočeni s sabotažo milijonov...
Opraviti imamo z nacionalno sabotažo, s sabotažo ljudstva, proleta-
riata.«51 Čeprav skorajda nikjer ne zasledimo uradnih stališč do tega
spopada, je ustanovitev centralnega inštituta za delo leta 1920 in
imenovanje A. Gasteva za direktorja inštituta dovolj zgovoren dokaz
odločitve vodilne garniture in še posebej Lenina.52 Oblast se je od-
ločila za znanstveno organizacijo dela (NOT) in podprla tehnokratsko
frakcijo, ki je videla prihodnost družbe v mašinizaciji in je tej družbi
dobesedno pesnila slavospeve. »Ne posameznik, ne avtoriteta, tem-
več »tip«, skupina bo upravljala druge »tipe« oz. skupine. Ali, celo
50	Več o tem vprašanju glej v: 1. M. Mesić, Oktobar i radničko upravljanje
proizvodnjom, Biblioteka Pitanja, Zagreb 1982, predvsem str. 79—132.
2. T. Mastnak, H kritiki stalinizma, KRT, Ljubljana 1982.
Obe deli predstavljata nov pristop do vprašanj »oktobra« in po našem
mnenju odpirata pot prevrednotenju nekaterih vprašanj, ki so bistvena
za razvoj samoupravljanja. Naj na tem mestu omenimo, da smo bili
šele v zadnji fazi študija obravnavanega problema opozorjeni na Mesi-
čevo delo in smo v njem s teoretskim užitkom nahajali podobna in iden-
tična stališča glede ključnih vprašanj. Na to bo v nadaljevanju tudi
opozorjeno. Na pomen Mesičevega dela opozarja J. Kolenc v uvodni
študiji k izboru tekstov, ki nosijo naslov »Delavska opozicija« in so izšli
v KRT 14. Branje stališč Gasteva in njemu podobnih sinov ljudstva nas
spomni na B. Brechta in njegove besede, da vlada še zadnjič poziva
ljudstvo, naj se poboljša, ker bo v nasprotnem primeru prisiljena ljud-
stvo zamenjati. Birokratska poštenost Gasteva pa nas hkrati opozarja na
množičnost spontanega odpora do uvajanja »taylorizma« v proces pro-
dukcije.
49 S. Smith, Taylorism Rules OK?, RSJ, summer 1983, str. 14. Poleg na-
vedenega glej še K. Bailes, Alexei Gastev and the Soviet controversy
1918—1924, Soviet Studies, vol. 29, 3 July 1977, pp 373—394.
51	Primerjaj: 1. S. Smith, navedeno delo.
2.	K. Bailes, Technology and Society under Lenin and Stalin, Princenton
University Press, 1978.
3.	K. Bailes, navedeno delo.
52	Navedeno po K. Bailes, nav. delo.
85
stroji v dobesednem pomenu bodo upravljali žive ljudi. Stroji bodo
iz upravljanih postali upravi j alci«.53 Gastev je užival v Rusiji velik
ugled, vendar ne kot »sindikalist, ampak kot najodločnejši ruski dela-
vec poet, kot Ovid inženirjev, rudarjev in kovinarjev... Mnogo let je
v delavskem tisku objavljal .proletarske' pesnitve, ki so bile hvalnice
moderni industriji, prežete s podobami grmenja mašinerije, plavžev,
siren in piščalk«.54 Poglejmo si eno njegovih umetnin:
Delo — je vaša moč
Organizacija — vaša spretnost
Red — vaša volja
To je potem cilj sedanje kulture
Vse skupaj je enako kulturni revoluciji.
Navedenemu naj dodamo še stališče istega avtorja, ki je zapisano
v prozi, a ni nič manj poetično od prejšnjega: »V sferi družbe moramo
začeti dobo natančnega merjenja predpisov, načrtovanja, nadzornega
preverjanja družbenih norm. Ne moremo dopustiti sentimentalnim
filozofom, da bi nas zmedli ob iluzijah v zvezi z emocijami in člo-
veško duševnostjo. Postaviti moramo problem matematizacije psiho-
logije in ekonomije.«55 Tako se nam v povsem določeni luči zariše
položaj »šibkih« glasov, ki so v Rusiji, ki je zaostala in porušena ter
zato bolno željna industrije, mislili drugače in reflektirano zagovar-
jali prakso proletariata. Dejstvo, da niso bili proti industriji, proti
uporabi znanosti v procesu produkcije njegovega položaja, tega ne
spreminja. Ko je Gesteva podprl še Lenina, je bilo vprašanje vodenja
produkcije zapečateno.
b) Še o kontekstu Lenin in vprašanje države
Ko opozarjamo, da se je Lenin s svojim pojmovanjem taylorizma
samo priključil določeni tendenci znotraj nove republike, je treba
poudariti, da je, kot bomo poskušali dokazati, ostal popolnoma zvest
svojim načelom o oblasti, ki da pripada sovjetom. Natančneje —
njegova predhodna dela, še posebej iz leta 1917 in po letu 1918, ne
53	S. Smith, nav. delo, str. 16.
54	Navedeno po istem delu, str. 17.
55	Dokaj podobno stališče zagovarja tudi M. Mesić v omenjenem delu, str.
121—122. V nasprotju z nami pa K. Bailes zapiše, da je: »Lenin, soočen
z nujnostjo povečanja produkcije, opustil svojo prejšnjo borbo proti
taylorizmu in se odločil sprejeti, kar je našel uporabnega v znanstvenem
upravljanju.« (Soviet Studies, 3/77, str. 376) Pri tem pa je značilno, da
Bailes omenja kot dokaz drugačnega odnosa Lenina do taylorizma čla-
nek, objavljen v Pravdi leta 1913 (glej Dela 18, str. 157—158), kot tudi
članek, ki je bil v Pravdi objavljen leta 1914 (glej Dela 19, str. 320—321)
in povsem nedvoumno govori o dobrih in slabih straneh taylorizma.
Zdi se, da avtorja vnaprejšnja konstrukcija, po kateri je Lenin šele
soočen z razsulom gospodarstva sprejel taylorizem, sili v omenjen spre-
gled. O Leninovem stališču do znanstvenega upravljanja dokaj zgovor-
no priča tudi izjava A. Gasteva (Bailes), da je Lenin proti koncu svo-
jega življenja nameraval napisati delo o znanstvenem upravljanju. Poleg
tega je znano, da so od Lenina »izsilili« ogromna sredstva za Centralni
inštitut za delo.
86
nasprotujejo tej odločitvi, čeprav na nekaterih mestih opozarjajo na
notranje boje. Odločitev je preprosto izraz meje principa.56
Poglejmo najprej Leninova stališča, ki so relevantna za umeščanje
zaustavljene analize in so osnova spisa o »Nadaljnjih nalogah izgrad-
nje sovjetske oblasti«. Lenin je uničujoče kritiziral Drugo internacio-
nalo in njeno oportunistično stališče do precejšnjega števila vprašanj.
Leta 1917, na predvečer revolucije, pa je zlasti ostro napadel njen
odnos do države ter dokazoval, da nas je Marx učil, »da proletariat
ne more kratko in malo osvojiti državne oblasti v tem smislu, da bi
stari aparat prešel v nove roke, temveč da mora proletariat ta apa-
rat razbiti, zrušiti in namesto njega postaviti novega«.57 Razbitju
starega državnega aparata bo sledilo vzpostavljanje nove oblasti, »...
ki naj omogoči, da se postopno opravi vsakršno uradništvo.. .«.58
Socializem naj bi po Leninovem mnenju poenostavljal funkcije držav-
ne uprave in omogočal odpravo hierarhije ter redukcijo vse organiza-
cije na organizacijo proletarcev kot vladajočega razreda.59 Proletarska
država pa naj ne bi bila birokratska. »Po osvojitvi politične oblasti
bodo delavci razbili star birokratični aparat« in ga »nadomestili z
novim aparatom; da se ti delavci in nameščenci, ki bodo tvorili ta
nov aparat, ne bodo spremenili v birokrate, bodo takoj izdani ukrepi,
ki sta jih Marx in Engels podrobno proučila: 1. vsi morajo biti ne
samo voljeni, temveč tudi vsak trenutek odstavljivi; 2. plača ne sme
biti večja od delavske plače; 3. treba je takoj preiti k temu, da bodo
vsi opravljali funkcije kontrole in evidence«,60 kar bi privedlo do
tega, da bodo pomalem vsi »birokrati«, oz. do tega, da ne bo nihče
birokrat. Radikalnost povzete opredelitve odnosa do države — odnosa,
ki je v primerjavi s stališči predstavnikov Druge internacionale ra-
dikalna novost — pa se v pravi luči pokaže šele, ko zastavimo vpra-
šanje vzpostavljanja nove baze drugačne socialistične državnosti. Sled-
nje vprašanje se nam postavlja v skladu z danes vse bolj razširjeno
zahtevo, »da je treba 'demokracijo' vsestransko teoretično osvetliti in
razširiti, tako da bo zajemala čedalje bolj ne samo politično, marveč
tudi ekonomsko, socialno, kulturno področje.. .«61 O omenjenem vpra-
šanju, predvsem o 'demokraciji' na ekonomskem področju, pa Lenin
razmišlja takole:
—	V vseh velikih podjetjih »... že tehnika sama zahteva najstrožjo
disciplino in najnatančnejše opravljanje odkazanega dela, ker bi se
sicer lahko ustavil ves obrat... V vseh podjetjih bodo seveda delav-
ci 'volili delegate, ki tvorijo nekak parlament'«.62
—	»Mi sami, delavci, bomo organizirali veliko proizvodnjo, izhajajoč
iz tega, kar je ustvaril že kapitalizem, pri tem pa se bomo opirali na
54 V. I. Lenin, ID, Ljubljana 1949, str. 279.
57	Prav tam, str. 216.
58	Prav tam.
59	Prav tam, str. 275—276.
40	A. Bibič, Moč ljudskih množic, Komunist, Ljubljana 1981, str. 7.
41	V. I. Lenin, ID, Ljubljana 1949, str. 275.
42	Prav tam, str. 217.
87
svoje izkušnje, uveljavljali najstrožjo disciplino... iz državnih urad-
nikov bomo napravili navadne izvrševalce naših naročil.. .«63
— »Toda mehanizem družbenega gospodarjenja je tu že gotov. Treba
je samo strmoglaviti kapitaliste... pa imamo tehnično zelo popolno
opremljen in parazita osvobojen mehanizem .. ,«64
Prebiranje teh in podobnih pasaž v Državi in revoluciji nas na ne-
katerih mestih bolj, na drugih manj podučuje, da po Leninovem
mnenju v samem procesu produkcije v bistvu že vse ustreza novi
državi. Po odstranitvi prejšnjih lastnikov bo potrebno le tu in tam
uporabiti delavske izkušnje in njihov pridobljeni občutek za disci-
plino ter nadzor pa bo vse v najlepšem redu. Kaj pa delavski parla-
menti? Kljub vsemu kar govori v prid tezi, da v procesu produkcije
stvari ostaja vse v bistvu po starem (po starem v toliko, da bo proces
produkcije potekal v bistvu enako, le da bodo sedaj delavci tisti, ki
bodo nadzirali njegov stari tek), bi le stežka lahko zanesljivo trdil;
za kaj gre, če nas ne bi iz zagate rešil Lenin sam. Hkrati65 z Državo
in revolucijo je namreč v tekstu z naslovom »Grozeča katastrofa in
kako naj se z njo borimo« zapisal: »... socializem ni nič drugega kot
prvi korak naprej od državno kapitalističnega monopola ... državno
monopolistični kapitalizem ...» je »... najpopolnejša materialna pri-
prava socializma, njegovo preddurje, tista stopnica na zgodovinski
lestvi, ki ni med njo (stopnico) in naslednjo stopnico, ki se imenuje
socializem, nobenih vmesnih stopenj več«.66 Najverjetneje to ne zahte-
va posebnega komentarja, ker kaže verjeti Leninu, ki dokazuje,67 da
je, ko je govoril tem, da ni nobene vmesne stopnje med monopo-
lističnim kapitalizmom in socializmom, imel v mislih »Nemčijo in
Rusijo«. »Nijemačka i Rusija utjelovile su u sebi godine 1918. najoči-
glednije materijalno ostvarenje ekonomskih, proizvodnih, i socialno-
ekonomskih, s jedne strane, i političkih uvjeta socijalizma s druge
strane«.68
c) Leninov odnos do taylorizma ni teoretski lapsus
Lenin se je zavzemal, da bi socialistično oblast gradil na starem, v
Rusiji takrat še ne doseženem načinu produkcije.69 To pa hkrati zgo-
63 Prav tam, str. 218.
44	Tekst »Grozeča katastrofa in kako naj se z njo borimo« je datiran z
10.—14. septembrom 1917, »Država in revolucija« pa je nastajala v avgu-
stu in septembru 1917. Glej še V. I. Lenin, Dela 28, str. 431.
45	V. L. Lenin, ID, III, Ljubljana 1949, str. 137 (podčrtal S. G.).
44 V. I. Lenin, Dela 28, str. 431.
47	Prav tam, str. 430 (podčrtal S. G.).
48	Primerjaj še M. Mesič, navedeno delo, str. 119—133. Posebej pa: a) str.
131, kjer pravi: »Socijalizam se dakle pokazuje kao političko pitanje,
kao (puko) pitanje političke vlasti. O obratu o odnosima proizvodnje
nema ni govora, štoviše, društvenu organizaciju proizvodnje koju stvara
državni (monopolistički) kapitalizam, socijalizam neposredno preuzima
i upravo je ta organizacija njegova predpotsavka.«
49	b) str. 196 »Pogledi boljševika na pitanja proizvodnje ostajali su u okvi-
rima nasljedjenog socijaldemokratskog 'programa' (dok su istodobno od-
bacivali političke koncepcije socijaldemokracije).«
88
vorno izpostavlja dejstvo, da njegova podpora Gastevu in tovarišiji
pri njihovih prizadevanjih za vzpostavitev taylorizma (s tem s vrača-
mo na točko zaustavitve analize, str. 16), nikakor ni slučajno.70 Prav
nasprotno — omenjena podpora popolnoma sovpade z navidez radi-
kalno zahtevo po vzpostavitvi novega načina produkcije. V skladu s
tem kaže ocenjevati tudi dejanskost, tostranskost in moč njegovega
radikalnega stališča v primeru države.71 Državni kapitalizem na po-
dročju produkcije, kot okvir t. i. nove organizacije produciranja, in
taylorizem se medsebojno dopolnjujeta in opozarjata, da Lenin pod
novim načinom produkcije ni nikoli razumel drugega kot perfekcijo
kapitalističnega načina produkcije, ki je višek dosegel v znanstvenem
upravljanju.
Ce raziščemo Leninovo izpeljavo obetavne zastavitve vzpostavljanja
nove oblasti na področju produkcije, se soočimo:
1.	z nalogami, ki stojijo pred novo oblastjo, te pa so vzpostavitev pro-
izvajalnih sil, urejanje evidence in kontrole nad proizvodnjo ter de-
litvijo proizvodov, povečanje produktivnosti dela. »Može se reči, da
se taj zadatak dijeli na dva glavna dijela: 1) evidenciju i kontro-
lu... 2) povečanje proizvodnosti rada.«72
2.	s strokovnjaki, ki bodo sposobni opravljati kontrolo in evidenco
ter bodo zagotovili povečanje produktivnosti. Znanstveniki bodo
ostali na svojih mestih, vse dokler ne bodo delavci sami doumeli,
da morajo pristati na kapitalistično delovno disciplino, organizacijo
dela, kontrolo in s tem tudi na večjo produktivnost. »Ukoliko se
brže mi sami, radnici i seljaci, naučimo boljoj radnoj disciplini i
višoj radnoj tehnici, iskorištavajući za to učene buržuaske stručnja-
ke, ukoliko prije čemo se osloboditi od svakog ,dana' tim stručnaj-
cima.73 Leninu se mudi. Hotel bi se čimprej znebiti ,buržoaznih'
strokovnjakov. Cas je denar. Leninu delajo strokovnjaki ,sive lase'
predvsem zaradi denarja, ki ga bo potrebno odšteti za njihove sto-
ritve. Če preberemo njegovo razmišljanje, v katerem je izraženo
upanje na pomoč, ki bi jo Rusija dobila, če bi revolucija zmagala v
celem svetu ali pa vsaj v velikem delu razvitih držav, vidimo, da
gre za to, da: »Zaostala Rusija nebi tada morala samostalno raz-
mišljati o reševanju tog zadatka, jer bi nam u pomoč pritekli na-
predni radnici zapadnoevropskih zemalja...« Ker pa te revolucije
ni, je treba strokovnjake plačati. »... Naravno sa gledišta več raz-
70 Ocenjevati je treba s točke, ki pravi:
a)	»Če ne bomo položili temeljev revolucionarnemu procesu sredi pro-
izvajalnega življenja, bo revolucija ostala jalov klic volje, meglen pri-
vid ...« (A. Gramsci, ID, Ljubljana 1974, str. 41).
b)	»Politična vladavina razreda, brez ekonomske in družbene hegemo-
nije pa je iluzija in je lahko le začasno stanje (...), ki se lahko razreši
le z restavracijo kapitalizma ali substitucijo oblasti v imenu razreda.«
(J. Kolenc, Uvodna študija v izbor tekstov Delavska opozicija, KRT
1984, str. 42).
7' V. I. Lenin, Dela 28, str. 303.
72	Prav tam, str. 340.
73	Prav tam, str. 310 (podčrtal S. G.).
89
vijenog socialističkog društva potpuno je nepravedno i neispravno
da predstavnici buržuaske intelegincije primaju neizmjerno višu
plač za rad od plače najboljih slojeva radničke klase. Radi podu-
čavanja najboljim načinima i metodama proizvodnje takvu sumu
treba dati, i isplati se, i takvu čemo sumu morati dati za što bi
drugu mogućnost da se dobije slično rukovodstvo stvorila jedino
pobjeda socijalističke revolucije u drugim zemljama.«74 Ne gre za
to, da bi delavci na zahodu pomagali vzpostaviti nov način produk-
cije, ki bi bil drugačen od kapitalističnega, ampak le za to, da bi
vzpostavili najboljše načine produkcije, ki jih bodo v nasprotnem
primeru prisiljeni izvabiti iz dobro plačanih buržoaznih strokov-
njakov. Metode in načini upravljanja nosijo zaščitno znamko »znan-
stveno«, kar pomeni, da so že sami po sebi napredni.75
3.	z izbiro strokovnjakov. Kot vsak kupec, ki se zaveda, da bo po-
trebno blago drago plačati, tudi Lenin poleg cene pozorno motri tudi
kvaliteto. Kupuje po znanem načelu: če že kupim, bom kupil naj-
najboljše. Tako se Lenin odloči, da bo, če že mora, kupil najboljše
strokovnjake in sistem upravljanja — tayloriste in taylorizem.
4.	s sprejemanjem izbranega. Razumljivo je, da kapitalistične beštije
ne bomo sprejeli nekritično. 2e na začetku je treba pokazati, da
74	O znanstveni nevtralnosti in vprašanju uporabe glej:
1.	G. S. Trinajsto poglavje Kapitala... ČKZ 67/1984, kjer je pred-
stavljeno avtorjevo stališče do znanstvene nevtralnosti mašinerije, vendar
so splošno teoretska stališča v bistvu enaka tudi v odnosu do obravna-
vanega vprašanja.
2.	H. Braverman, Rad i monopolni kapital, Prometej, Zagreb 1983.
75	Kljub izjemnemu mestu, ki ga dobi Marxovo delo »Beda filozofije« v
Leninovem vrednotenju misli Marxa in Engelsa (glej V. I. Lenin, O
Marxu in marksizmu, CZ, Ljubljana 1950), Lenin v obravnavi tayloriz-
ma »pozablja na eno osnovnih točk kritike, ki jo Marx naslavlja na
Proudhona. Tako kot za gospoda Proudhona vsaka kategorija, ima tudi
za Lenina taylorizem »... dve strani, dobro in slabo... Problem, ki ga
je treba rešiti: dobro stran ohraniti (MEID II. 1976, str. 479, napaka —
obrniti), slabo odstraniti.« Lenin preprosto »pozablja«, da je tisto, kar
»... tvori dialektično gibanje, prav koeksistenca dveh protislovnih stra-
ni, njun boj in njuno zlitje v novo kategorijo«. (MEID II., str. 481) Na
ta način naredi veliko napako kar zadeva samo metodo raziskovanja. To
pa je le prav — »abstraktna napaka«. Kar zadeva obravnavo taylorizma se
namreč zdi, da naredi Lenin odločilno napako, ko razglasi veliko pro-
duktivnost, kontrolo in organizacijo na eni ter veliko izžemanje na dru-
gi strani za protislovje. Dejansko in odločilno protislovje namreč tiči v
tayloristicnem organiziranju produkcije, na principu delitve dela na
zamišljevalsko (ukazovalsko), kontrolorsko na eni in izvrševalsko na
drugi strani. Kot kaže, Lenin prav tega protislovja ne »opazi« oziroma
zanj to sploh ni protislovje. Takšna pozicija pa mu skupaj z napačno
metodo pristopa onemogoča doumeti, da je mogoče rešiti potence »tay-
lorizma« (racionalizacija trošenja človekovih moči) le z njegovo od-
pravo. Le skozi boj med zamišljevalsko-ukazovalskim polom na eni in
izvrševalskim polom na drugi strani. Samo dialektična »zmaga« —
ukinitev pola izvrševalcev — (samoupravljanje) bi omogočila rešitev
potencialnega, ki pa ni specifičnost taylorizma — namreč racionalno
izrabljanje trošenja človeških moči. Seveda bi bila tudi to le možnost.
Tudi ukinitev delitve dela na ukazovalsko in izvrševalsko je ob pro-
dukciji, ki ima vrednostno formo, le ponovno vstajenje povampirjenih
sil kapitala. (Teza je razvita na drugem mestu.)
90
jo bomo oV-ravna vali na klasično phroudonističen način — kot si-
stem s slabimi in dobrimi lastnostmi.76
Poglejmo najprej, kaj v tem sistemu zastopa negativno plat in mora
biti v socializmu odstranjeno. »Negativno je u Taylorovu sistemu bilo
to što se on primenjvao77 u uvjetma kapitalističkog ropstva i što je
služio kao sredstvo za izcjedjivanje iz radnika dvostruke i trostruke
količine rada za istu plaču .. ,«78 Temu bomo v socializmu stopili na
prste, ker bomo upoštevali možnosti delovne sile in skrajševali de-
lovni čas. Da je skrajšanje delovnega časa že ena od predpostavk tay-
lorizma, naj nas ne moti.79 Mi bomo tisto, kar kapitalizem zgolj pro-
klamira, tudi uresničili. Potem ko smo odpravili privatno lastnino
proizvajalnih sredstev in jih podržavili, ter s tem preprečili izkori-
ščanje proletarca, smo dolžni opozoriti še na številne dobre strani
Taylorjevega sistema upravljanja:
a)	». .. ne treba ni za trenutak zaboravljati, da Taylorov sistem sadrži
golemi progres nauke koja sistematski analizira proces proizvodnje
i otkriva puteve do golema povečanja proizvodnosti ljudskog rada.«
b)	». .. naročito proučavanje pokreta,... dala su golem materijal koji
omogućava podučavanje trudbeničkog stanovništva u neizmjerno
višim metodama rada uopče, a organizaciji napose.«80
c)	Zaradi pomembnosti naj še posebej opozorimo na organizacijo pro-
izvodnje na ». .. uvodjenje najboljih sistema evidencije i kontro-
le.«81
76 Glej M. Mesić, navedeno delo, str. 122:
»Negativno je u Taylorovu sistemu« — kaže Lenin — »bilo to što se
on primenjivao u uvjetima kapitalističkog ropstva (ovo je contradictio in
adjecto: ne može negativno u sistemu biti njegova primena prim. M.
M.)« Kot smo že omenili, je vprašanje razredne nevtralnosti podrobneje
obravnavano na drugem mestu. Na tem mestu ponovno opozarjamo na
tam zapisana stališča, ker poleg tega kažejo na nezadostnost Mesičevega
branja Leninovega teksta. Mesić opozarja na navidezno nasprotje, ki
se pojavlja v Leninovem tekstu, ko poudari, da negativno v sistemu ne
more biti njegova uporaba. Kot smo poskušali dokazati, pa je pri obrav-
navi, ki naj dojame razredno bistvo mašinerije pa tudi sistem organi-
zacije in vodenja proizvodnje, nemogoče ločevati uporabo od sistema,
še posebej ko gre za sistem, katerega bistvena kvaliteta je podrejanje
delavca izžemanju s strani kapitala, predvsem z delitvijo produkcije
na zamišljevalski in izvrševalski del. Lenin ima tako prav, ko govori,
da je negativno v sistemu to, da se je uporabljal v kapitalističnem na-
činu produkcije. V tem ni kontradikcije. Edino, kar bi mu bilo mogoče
očitati v tej točki, je prehiter sklep (gre za razliko med možnim in
nujnim). Napaka je povsem drugje. Lenin bi moral namreč iz svojega
sklepa v prvem delu izpeljati nadaljnji sklep — da to pomeni, da tay-
lorizma ni mogoče uporabiti v novem načinu produkcije; zapisana lo-
gika seveda ni Leninova. Le tako je mogoče pojasniti napako v drugem
delu sklepa. Prav to pa Mesić spregleda in zato z Leninove pozicije
kritizira Lenina ter opozarja na nekonsistentnost v napačnem. »Napaka«
pa je v celoti dejansko mesto presežka, ki po pomoti opozarja na
resnico.
78	V. I. Lenin, Dela 28, str. 310.
79	Glej Taylor, navedeno delo, str. 217, 440.
80	V. I. Lenin. Dela 28, str. 310 (podčrtal S. G.).
81	Prav tam, str. 345 (podčrtal S. G.).
91
Z nekaj truda bi zapisanim dobrim stranem dodali še katero. Vendar
menimo, da že zapisane dobre in slabe strani taylorizma očitno ka-
žejo, da Lenin ni nikoli dojel njegovega bistva. Največ, kar je v njem
videl, je namreč na eni strani izredna sposobnost iztisniti iz delavca
še zadnji atom tako fizične kot psihične moči, po drugi strani pa mu
je pravilno uporabljen pomenil ogromno povečanje proizvodnje ter
odlično organizacijo dela s presenetljivo (nenavadno) sposobnostjo
nadzora nad delavcem. Vse to bi Rusijo pripeljalo do tako želene
večje discipline in produktivnosti. Nikoli pa ni dojel (ali pa morda
še bolje, ni se mu zdelo, da je v tem kaj bestialnega), da je bistvo
taylorizma v načrtnem, sistematičnem odvzetju procesa zamišljanja
in upravljanja produkcije iz rok delavcev zato, da bi bilo izkorišča-
nje čimbolj popolno in bi bila kontrola ritma proizvodnje popolnoma v
rokah upravljalcev. Delavec naj se ne ukvarja z vprašanji načina
produciranja, ker to škodi procesu produkcije. Uprava naj določi
dnevna opravila, do potankosti naj izračuna število predvidenih gibov,
nadzira naj izvrševanje zadanih nalog in seveda, še prej, določi, kaj
se bo sploh produciralo. Neizvrševanje nalog je treba nujno ustrezno
sankcionirati. Povedano na kratko, Lenina ne moti, da je na ta način
odvzeta delavcu še zadnja postojanka, v kateri je lahko relativno sa-
mostojno razpolagal s seboj kot z blagom — delovno silo. Socialistična
revolucija, ki poleg drugega razglaša, da predstavlja oblast delavskega
razreda in v prvi vrsti vzpostavitev novih produkcijskih odnosov po
Leninu, pušča prav sfero materialne produkcije popolnoma nedotak-
njeno.82 Ne le zato, ker Rusija bestialnosti še ni uvedla v vsako vas,
bi bilo to po mnenju Lenina, potrebno čimprej storiti. Spremenilo naj
bi se le to, da zdaj nad glavo delavca ne bi več visel Damoklejev meč
kapitalista, ampak moč specialistov, ki bi nadzorovani s strani samih
delavcev po možnosti še vestneje opravljali staro delo. Seveda naj
bi delavec v tem stanju videl udejanjenje svojega bistva in se ne
bi upiral. Uvidel naj bi dejanski nesmisel upora udov telesa.
Precej Leninovih stališč, ki nakazujejo vzroke njegovega navidez-
nega spregleda bistva hudičevega v znanstvenem upravljanju, je
bilo v pričujočem zapisu že podanih, vendar je potrebno omeniti
še teze o podrejanju procesa produkcije eni in enotni volji. Kot pov-
sod pri Leninu bi se tudi tu dalo opravičiti tezo, da je v takratnih raz-
merah zagovarjal podrejanje enotni volji in podrejanje enemu v pod-
jetju ter izključitev oz. celo škodljivost vpletanja sindikata in drugih
delavskih oblik združevanja v vprašanja upravljanja procesa produk-
cije. Bilo bi mogoče upoštevati, da je govoril o vsem tem v obdobju
t. i. vojnega komunizma ali takoj po njem, ko je postajalo vse bolj
jasno, da do revolucije na zahodu, vsaj v bližnji prihodnosti, ne bo
prišlo. Omenjena stališča bi bilo še toliko laže braniti, ker je v tekstih
dostikrat govora o »zdaj«, v tem položaju«, v naših razmerah« itd.
Kljub temu menimo da gre pri večini pomembnejših vprašanj v zvezi
z državnim kapitalizmom, taylorizmom, vodstvom enega, dejanskega
samoupravljanja itd. dejansko za primankljaj principa in da Le-
82 Glej opombi št. 32 in 33.
92
nin s svoje ruske pozicije ni nikoli dojel nujnosti vzpostavljanja nove-
ga načina produkcije, ki bo presegala vrednostno oz. blagovno produk-
cijo. »Delitev celotne družbe« na sfero svobode ter sfero samoupravno
organizirane in na minimum zreducirane sfere nujnosti ostane za »Ru-
sa« prikrita z idealom industrijskega razvoja zahodne Evrope. Celično
je bilo le sluteno. Ravno to, da ni bilo dojeto bistvo načina produkcije,
ki bi težil k vzpostavitvi poduciranja in dela v sferi nujnosti v na-
sprotnem primeru delo odpravil,83 uvršča Lenina med mislece Tretje
internacionale. Ta je v danih okvirih, sicer radikalno kritizirala opur-
tunizem Druge internacionale, a je v svoji kritiki še vedno ostala
znotraj meščanskega kozmosa. Ob pregledu Leninovih misli kaj hitro
naletimo na izredno široka in obvezujoča stališča, ki zahtevajo trans-
ruskost in so zapisana vse prej kot pomotoma. »O drugom pitanju,
naime o značenju individualne diktature vlasti s gledišta specifičnih
zadataka odredjenog trenutka, treba reči da svaka krupna
mašinska industrija — tj. upravo materijalni
osnov socijalizma — zahtjeva bezuvjetno i naj-
strože jedinstvo volje koja usmjerava zajednički
rad stotina... I tehnički i ekonomski ta je potreba očigledna ...
A kako se može osigurati najstrože jedinstvo volje? Potčinjavanjem
83 Problematika odprave dela bo posebej obravnavana na drugem mestu.
Tu naj omenimo le, da je po našem mnenju prav to ena temeljnih
točk vzpostavljanja marksistične misli (podobno tudi Đ. Sokolović, Rad
i samootudjenje, V. Masleša, Sarajevo 1980, str. 11), ki lahko dokaže
dejanskost svoje pozicije še posebej v času, ko je vse, tudi nas, zajela
ideologija dela. V tej točki se bo namreč potrebno izviti iz objema
meščanskih stališč o osvoboditvi dela, o delu kot sreči in udejanjenju
človeka itd. Nujno potrebna je »vrnitev k Marxu« in avtorjem, ki
eksplicite ali pa implicite nastopajo proti ideologiji dela. Pozicija dela
je namreč danes lahko le pozicija, ki se zaveda, da s kapitalom pred-
stavlja dva pola istega in mora biti zato odpravljena. Odpravo gre ra-
zumeti na sledi nemške klasične filozofije — Heglova ter s tem tudi
Marxovega dialektičnega načina uporabe pojma »aufhebung«, ki ga po
utemeljitvi prof. B. Debenjaka slovenimo kot: — ohraniti,
—	odstraniti, ukiniti,
—	preseči.
Delo reduciramo na minimum in ga ohranjamo v sferi nujnosti; od-
stranjeno oziroma ukinjeno je v sferi svobode, na ta način pa hkrati
presegamo staro pojmovanje dela.
Glej K. Marx, Kritika F. Lista, CKZ 53/54, 1982.
MEID II, str. 27—50, 79—90, 156, 171.
CKZ, 43/44, str. 27.
MEID IV, str. 486—511.
Grundrisse, Prosveta, Beograd 1979, tom II, str. 72—79.
Kapital III, CZ, Ljubljana 1973, str. 913—914.
—	D. Sokolović, Rad i samootudjenje, V. Masleša, Sarajevo 1980.
—	P. D. Anthony, The Ideology of Work, T. P. London 1977.
—	A. Kirn, Marxovo razumevanje znanosti in tehnike, MK, Ljubljana
1978, str. 223—234.
—	V. Rus, V. Arzenšek, Rad kao sudbina i kao sloboda, Liber, Zagreb
1984.
—	P. Lafargue, Pravica do lenobe, CKZ 37/38, str. 240—274.
93
volje tisuća volji jednoga.«04 Poglejmo še naprej: »...bezuvjetno
podčinjevanje jedinstvenoj volji apsolutno je potrebno... revolu-
cija ... zahtijeva bezuvjetno potčinjavanje masa jedinstvenoj volji ru-
kovodilaca radnog procesa.«85 Tako Lenin leta 1918 kot tudi v času
polemik o sindikatih ter v obdobju NEP.
Cilj zahteva sredstva. V sedanjih ruskih razmerah je zato potrebno
doseči (Lenin), »... da se vsa oblast brezpogojno osredotoči v rokah
tovarniških uprav... Vsakršno neposredno vmešavanje sindikatov v
upravljanje podjetij v teh pogojih je treba brezpogojno obsoditi kot
škodljivo in nedopustno.«86
d) Lenin — samoupravljanje — delavska opozicija
Zgoraj navedene misli po našem mnenju nedvoumno kažejo, da je
Lenin svoji genialnosti navkljub le izredno malo prispeval k premi-
sleku o samoupravljanju na področju proizvodnje. Tako kaže ob vred-
notenju takratnih razmer v Rusiji zapisati, da se je preprosto motil
in zavzemal historično gledano drugorazredno pozicijo tako pri obrav-
navanju državnega kapitalizma, vprašanju novega načina produkcije,
vloge proletariata in njegovih neposrednih organizacij pri organizira-
nju procesa produkcije ter vsekakor tudi v obravnavi taylorizma. Hi-
storično gledano je za vzpostavljanje samoupravne poti razvoja družbe
veliko plodnejše stališče delavske opozicije, in to v odnosu do vseh
omenjenih vprašanj. Leninova linija predstavlja v tej točki mrtvo li-
nijo.
Delavska opozicija in obravnavanje njenih stališč do navedenih vpra-
šanj je še danes zaradi dolgoletne nadvlade f. i. ruskega marksizma
predmet prevrednotenja in izkopavanja izpod naplavin ocen, ki jo
razglašajo za anarhistični odklon, za času neprimerno razglabljanje
itd.87. Dejansko pri predstavnikih osovražene opozicije ne najdemo
84	V. I. Lenin, Dela 28, str. 352 (podčrtal S. G. — podčrtana dvojnost opo-
zarja na staro ekonomsko bazo, ki je po nujnosti, kakršna pač je. Danes
je mogoče zagovarjati tezo, da velika industrija zahteva hierarhično orga-
nizacijo (A. Gorz, Zbogom proletariatu...) Vendar pa je pretirano trditi:
a)	da je velika industrija nujna predpostavka socializma,
b)	da je nujno podrejena volji enega — možno je namreč vsaj še samo-
upravno, samoizkoriščevalsko organiziranje.
Na navedeno Leninovo misel opozarja med drugimi tudi P. Mattick,
Marx & Keynes, Extending Horizonts Books, Boston 1969, str. 307—308.
85	Prav tam, str. 353, 356, 357, 430 itd.
86	V. I. Lenin, ID IV, str. 579 — O vlogi in nalogah sindikatov v razmerah
NEP; glej tudi T. Mastnak, navedeno delo, str. 34—43, še posebej str. 36.
87	V malce polepšani obliki namreč za delavsko opozicijo še vedno veljajo
klene besede: »Delavska opozicija je izdala geslo, naj se upravljanje
vsega gospodarstva prepusti ,vseruskemu kongresu proizvajalcev'. Vlogo
partije je reducirala na nič, zanikala pomen diktature proletariata v
gospodarski graditvi. »Delavska opozicija' je postavljala sindikate proti
sovjetski državi in Komunistični partiji. Za najvišjo organizacijsko obliko
delavskega razreda ni imela partije, temveč sindikate. .Delavska opozi-
cija' je bila po svojem bistvu anarho-sindikalistična antipartijska sku-
94
dokončnih receptov organiziranja proizvodnje v socializmu. Še več,
tudi pri njih je čutiti mrzlična iskanja. Kljub temu pa povsem dru-
gače od Leninovih stališč »zvenijo« naslednja:
—	»Nedvomno gre za pomembno temeljno vprašanje ... Kdo naj gradi
komunistično gospodarstvo? ...To vprašanje ni nič manj pomembno,
če ni celo pomembnejše od tega, kako se bo proletariat dokopal do
oblasti.«88
—	»Delavska opozicija zaupa v ustvarjalnost lastnega razreda, razreda
delavcev.«89
—	»Produkcija, njena organizacija — to je tisto bistveno v komuniz-
mu. Delavce odrivati stran od organizacije produkcije, njihove sindi-
kate . .. oropati možnosti za razvoj njihovih ustvarjalnih sposobnosti
pri produkciji in pri organiziranju novih oblik gospodarstva, ... to
pomeni zdrsniti z znanstvenega marksističnega mišljenja.«90 Naj na
tem mestu le omenimo, da je delavska opozicija v svojih izvajanjih
nedorečena oz. ji lahko v nekaterih odgovorih očitamo stara stališča
in nezadostnost principa. Dejstvo pa je, da je osnovno stališče v iska-
nju poti diametralno nasprotno Leninovemu in za prizadevanja pri
vzpostavljanju samoupravljanja ob obstoječih recidivih »leninistične«
samoupravnosti edino možno. Kritika »leninistične« samoupravnosti
naj torej ostane kot naloga. Za zdaj se zadovoljimo s prikazom ostre
kritike »leninistične« samoupravljalske poze:
—	»Vsak avtor tez91 predlaga svoj popolni sistem vzgoje delavskih
množic. Toda v vseh sistemih ,vzgoje' primanjkuje prostora za izkuš-
nje, za vzgajanje in sprostitev ustvarjalnih sil tistega, ki je vzgajan.
pina.« (Zgodovina VKP(b), CZ, Ljubljana 1946, str. 244—245) K ideo-
loškosti ocenjevanja vloge delavske opozicije je v precejšnji meri pri-
pomogel (čeprav ne v stalinistični varianti) tudi Lenin, ki je svoj
kapital, skovan na očitni napaki »levičarjev« v primeru Brest-Litovska
uporabljal še na nešteto primerih. Logika je bila preprosta in napačna
— če je imel Lenin prav (in dejansko je imel prav) v omenjenem pri-
meru, »levičarji« pa so se očitno motili, potem je enako tudi pri drugih
vprašanjih — na primer v primeru organizacije procesa produkcije.
»Sapronovci so prišli tako daleč, da v eni in isti sapi modrujejo o .globoki
krizi' in .birokratičnemu omrtvičenju' sindikatov ter hkrati predlagajo,
da je .absolutno potrebno razširiti pravice sindikatov v proizvodnji...
Ce bi vzeli to resno, potem je to najhujši menjševizem in eserovščina.
Toda Sapronova in Osinjskega ni treba jemati resno.« (Lenin, SD 33, str.
204) Verjetno ne kaže posebej opozarjati na šibkost argumentacije, v
kateri Lenin svoje sindikate podtika »levičarjem« in skozi njihovo
kastriranost dokazuje, da je večanje njihove vloge nesmisel. Potem ko
so bili zatrti tovarniški sveti in odvzeta možnost upravljanja produkcije,
je bilo seveda kaj lahko očitati sindikatom, da so, kar jim potem edino
preostane (O usodi tovarniških svetov in sindikatov glej:
1.	M. Mesić, navedeno delo,
2.	J. Kolenc, navedena študija, str. 44,
3.	T. Mastnak, navedeno delo, str. 13—15.)
88	Delavska opozicija, KRT, Ljubljana 1984, str. 143.
89	Prav tam, str. 146 (Ko delavska opozicija govori o zaupanju, to ni le
fraza — to potrjuje tudi nadaljnje navajanje.)
90	Prav tam, str. 138.
91	A. Kollontaj ima v mislih teze za razpravo o sindikatih.
95
Prav v tem smislu, namreč kot pedagogi, so naši vodstveni krogi
zaostali za časom.«92
Trocki je razvil svoj »... lastni sistem ,vzgoje' množic s palico«93 za
kar sta ga okarala tovariša Zinovjev in Lenin ter kot alternativni pro-
gram vzgoje predlagala vzgojo, utemeljeno na t. i. vzornih primerih,
ki se kot Vanje in Petje razvijajo pod budnim očesom ». ..,dobrih
pedagogov' iz vrhovnega sveta za Ljudsko gospodarstvo ... Delavske
množice pa naj bi se ravnale po teh vzornih Vanjah in Petrčkih in se
pri njih učile. Ne smejo pa iztegniti svojih rok po krmilu, za to je še
prezgodaj.«94 Ob tem pa vsi, še posebej Buharin, spodbujajo »... ,sa-
moiniciativo' učencev pri izbiri dežurnega v razredu, v kantini pri
dramskem krožku.. ,«95 Skratka, šolska demokracija se uresniči v
delitvi na dve plati procesa: ena pritiče ukazovalcem, druga izvrševal-
cem. Zamišljevalci so pri svojem ukazovanju previdni in nežni ter
polni razumevanja za probleme izvrševalcev. Ničesar jim ne vsiljujejo.
Na vsakem koraku jim dokazujejo vzajemno korist dejanja.
Očitno je, da delavska opozicija z ironiziranjem ,učiteljev' opozarja
na dejstvo, da med nas skozi socialistična vrata vstopa stari, dobri
dedek mraz Taylor. Siva kučma, bela brada in ruska zima ga skupaj
z rdečim ogrinjalom delata zelo socialističnega. Na peklensko bistvo
dedka Mraza je delavska opozicija najjasneje opozarjala s svojim
zavzemanjem za vzpostavitev novega načina produciranja in z na-
sprotovanjem različnim variantam večno osrečujočega upravljanja v
imenu proletariata. Pri Osinjskem pa naletimo tudi na eksplicitne
ocene darila, ki ga je socializmu nehote pripravil stric Sam. »Ali res
ni nevarno geslo ,na delo' in uvajanje taylorizma? Kaj lahko nastane
iz takšne izgradnje ,socializma' in kaj dejansko izhaja? .. . Menimo,
da je tu malo socializma ... Šele s tem, ko podružbljanje pridobi tak-
šen smisel, ko postane socializacija, je nujno, da organizacija gospo-
darstva v podržavljenih podjetjih uspeva po socialističnih nače-
lih . . .«96 Osin j ski na liniji delavske opozicije izraža tudi izreden dvom
o taylorizmu. Isto doslednost je zaslediti tudi z druge strani. S spo-
razumom z delavsko opozicijo v polemiki o sindikatih je bilo v naj-
močnejši delavski stranki tistega časa »razrešeno« tudi vprašanje
taylorizma. Za boljševike kot tudi za druge delavske stranke znotraj
Tretje internacionale je postalo zasno, da je bil »Taylor največji med
našimi predniki«. Prav zato je bilo ob dejstvu, da so se uresničile
»preroške« besede Šlajpnikova: »Tukaj nas bost mogoče tudi zatrli
in razbili vendar boste s tem le izgubili!«97 dobro o tem vprašanju
92	Delavska opozicija, KRT, Ljubljana 1984, str. 147.
93	Prav tam, str. 148.
94	Prav tam, str. 149.
95	Prav tam, str. 150.
96	N. Osinjski, Über den Aufbau des Socialismus, Zbornik — Arbeiter
Demokratie oder Parteidiktatur, 1967, str. 101. Glej tudi T. Mastnak,
navedeno delo, str. 30—31.
97	A. G. Šljapnikov, Govor na tretjem zasedanju X. Kongresa 9. marca
1921, v »Delavska opozicija«, str. 170.
96
pisati v ezopskem jeziku. Če je imel Gramsci zaradi pisanja v zaporu
in finančnih cenzorjev odločilen razlog za ezopskia jezik, ni bil drugi
— politika Tretje internacionale — nič manj odločilen. Vprašanje no-
vega načina produkcije ter s tem taylorizma je bilo moč obravnavati
le v rusko-ameriškem jeziku.98 Za največje delavske stranke prve po-
lovice dvajsetega stoletja so bile besede leve alternative herezija. Ka-
pitalu je tako uspel »veliki met« subsumiranja. »Met«, ki ga je po-
stavila pod vprašaj šele ponovna oživitev ideje o samoupravljanju.
Vse do »jugoslovanskega poskusa« je tako polje heretičnosti zaobse-
galo tudi izredne misli A. Gr-amscija: »Elementi ,nove kulture' in no-
vega načina življenja', ki se danes širijo z ameriško nalepko, so šele
prvi tipajoči poizkusi, ki jih ne dolgujemo ,redu', porajajočemu se iz
nove ureditve, ki se še ni izoblikovala, marveč površni in opičji po-
budi ... Ni mogoče pričakovati nove graditve od družbenih skupin,
ki jih novi red ,obsoja', marveč od tistih, ki iz nuje in lastnega trplje-
nja ustvarjajo materialne baze tega novega reda, ti ,morajo' izdelati
,izven' življenjski sistem, ki ne bo ameriški, da bo postalo ,svoboda'
tisto, kar je danes ,nujnost'.«99
»Glavno je: treba umeti trezveno gledati gde su ...greške učinjene i
preinačavati sve iz početka. A ako budemo morali ne dva puta nego
mnogo puta preinačivati sve iz početka, to če biti dokaz da mi bez
predrasuda, s trezvenim pogledom prilazimo svom zadatku, najvećem
zadatku na svetu.«100
98	Teza o »amerikanizaciji« ruskega je implicirana tudi v trditvi K. Baile-
sa: »Dejansko ni Gastev zagovarjal nič manj kot .sovjetski amerikanizem',
čakajoč na to, da bi videl Rusijo preoblikovano v novo .cvetočo Ameriko'«,
(navedeno delo, str. 385).
99	A. Gramsci, Dodatek — Amerikanizem in fordizem, ID, Ljubljana 1974,
str. 338.
100	V. I. Lenin, Dela 35, str. 153.
97
Dvije osnovne zablude
u objašnjavanju ekstraprofita
Dr. Branko Medojević
1. Ekstraprofit kao »glavni podsticaj rasta akumulacije kapitala«1 u
uslovima brzog tehničkog progresa i brzih izmjena uslova proizvodnje
predmet je raznovrsnih proučavanja u kojima se na bazi teorije radne
vrijednosti pokušava odrediti, s jedne strane, njegov vrijednosni sup-
strat, dok se, s druge, analiziraju faktori koji opredeljuju njegovu
veličinu i kretanje u savremenoj fazi razvoja kapitalističke privrede.
I kod jednog i kod drugog pravca istraživanja prisutan je pokušaj da
se objasni veza izmedju pojave i suštine, da se objašnjenje ekstra-
profita izvede iz unutrašnjih zakona funkcionisanja kapitalističke
robne proizvodnje.
Smatramo da Marksovo objašnjenje ekstraviška vrijednosti, te na
bazi toga i ekstraprofita, objašnjenje tržišne vrijednosti, kao i objaš-
njenje zemljišne rente nije dosledno, na svim tačkama analize, izve-
deno iz radne teorije vrijednosti — na bazi uvažavanja njenih osnov-
nih postavki.2 To je uslovilo pojavu u literaturi različitih, medjusobno
kontradiktornih obrazloženja karaktera i veličine ekstraprofita. Dru-
gi momenat koji uzrokuje ove razlike vezan je za slabosti, greške, te
nekritička preuzimanja tudjih stavova i si. u postojećim analizama.
U ovom radu osvrnućemo se na sledeće probleme, odnosno zablude u
tumačenju ekstraprofita. Prvo ćemo ukazati na probleme u objašnje-
1	Radi se o formulaciji E. Mandela: Kasni kapitalizam, Centar za kulturnu
delatnost SSO, Zagreb, str. 61.
2	U ovom članku, pošto je namijenjen za slovenačko jezičko područje,
oslanjaćemo se na rezultate naše analize, objavljene u knjizi: Branko
Medojević, Ekstradohodak, Prosvetni pregled, Beograd, 1984. god.
99
nju ekstraprofita koje izaziva zamjena nivoa analize: umjesto da se
ekstraprofit izvede iz zakonitosti raspodjele stvorene vrijednosti kroz
odgovarajući cjenovni mehanizam, široko je rasprostranjeno mišljenje
da ga treba izvoditi iz zakonitosti proizvodnje vrijednosti. Druga za-
bluda u tumačenju ekstraprofita u znatnom dijelu proizilazi iz prve.
Vezana je za negiranje univerzalnosti zakona vrijednosti, odnosno za
njegov navodno specifičan oblik u poljoprivredi i na bazi toga razli-
čito, u odnosu na industriju, odredjenje ekstraprofita. Na kraju osvr-
nućemo se, ukratko, i na odredjenje vrijednosne osnove monopolskog
ekstraprofita u savremenim uslovima.
I
2. Najčešći je slučaj u literaturi da se ekstra višak vrijednosti, na bazi
prihvatanja Marksovog objašnjenja, izvodi iz razlike izmedju društve-
ne vrijednosti i individualne vrijednosti, pa se onda iz realizacije robe
po dato j tržišnoj cijeni izvodi i veličina ekstraviška vrijednosti.3 S
druge strane, rašireni su i pokušaji da se ekstravišak vrijednosti iz-
vede iz zakonitosti raspodjele stvorene mase viška vrijednosti, odno-
sno profita izmedju pojedinih kapitalista. Do koje mjere ide ta zam-
jena nivoa analize pokazuje i sledeći stav: »...pod ekstraviškom vri-
jednosti Marks ima u vidu podsticaj pojedinačnih, individualnih ka-
pitalista, izražen u njihovoj subjektivnoj težnji i objektivnoj
zakonitosti da maksimiziraju svoj višak vrijednosti — i da to nepre-
stano čine putem smanjivanja svojih individualnih troškova proizvod-
nje (cijene koštanja) u odnosu na društveno priznate troškove, izra-
žene u tržišnoj cijeni njihovog proizvoda«4 Ekstravišak vrijednosti se
izvodi iz nižih troškova, odnosno niže cijene koštanja!5 Na isto se
svodi i izvodjenje ekstraviška vrijednosti iz povećane stope viška vri-
jednosti, jer kapitalista plaća radnu snagu ispod njene vrijednosti.6
3	Vidjeti, na primjer: Osnove marksističke ekonomske teorije (predavanja
političke škole J. B. Tito), Kumrovec, 1975/76 god., Komunist, Beograd,
1977, str. 69—70; M. Korać-T. Vlaškalić, Politička ekonomija, Rad, 1975,
str 165—166; I. Maksimović, Politička ekonomija, Savremena administra-
cija, Beograd, 1980, str. 260; D. Stojadinović, Neki problemi ekstradohotka
u samoupravnoj privredi, Ekonomski anali, 68/69 — 1980 god., str. 287
(umjesto izraza ekstravišak vrijednosti koristi se ekstranovostvorena vri-
jednost); E. Mandel, Kasni kapitalizam, isto, str. 74.
4	I. Maksimović, isto, str. 260. Slično ovome je i gledište koje ekstravišak
vrijednosti izvodi iz razlike između prodajne cijene i stvarnog koštanja
robe (D. Vučeković, Dobit i gubitak u samoupravnoj robnoj privredi,
Zbornik radova: Osnovi teorije dohotka i socijalističke robne proizvodnje,
Rad, 1970, str. 126; V. Jovašević: Problemi i kritika teorije vrijednosti,
doktorska disertacija, Ekonomski fakultet, Beograd, 1980 god., str. 75 —
ekstravišak vrijednosti izvodi iz nižih individualnih troškova, na bazi
uvođenja nove tehnike, od prosječnih troškova. Po D. Stojadinoviću,
ekstradohodak kao pojavni oblik ekstranovostvorene vrijednosti, kao raz-
lika između društvene i individualne vrijednosti svodi se na razliku iz-
među više i niže individualne cijene koštanja (isto, str. 287).
5	Pogledajmo šta kaže Marks o tome: »Nasuprot tome, kategorija cijene
koštanja nema nikakva posla sa stvaranjem vrijednosti robe ili s pro-
cesom oplođivanja vrijednosti kapitala... ipak će nam ispitivanje po-
kazati da cijena koštanja u kapitalističkoj privredi dobija izgled katego-
rije same proizvodnje vrijednosti« (K. Marks, Kapital, III tom, Kultura,
Beograd, 1961 god., str. 978).
6	E. Mandel, isto, str. 63.
100
Umjesto da se veličina datog ekstraprofita izvodi, u ovom slučaju, iz
odnosa individualne cijene koštanja prema prosječnoj granskoj cijeni
koštanja, ona se izvodi iz povećane stope viška vrijednosti!
Ta zamjena nivoa analize dovodi i do toga da se pod ekstranovostvo-
renom vrijednošću (imamo sada i novi naziv za ekstravišak vrijed-
nosti) podrazumijeva novostvorena vrijednost koju proizvodjači pri-
svajaju pri realizaciji robe po datoj tržišnoj cijeni, kao novostvorena
vrijednost koja je iznad novostvorene vrijednosti koju su sami pro-
izveli. Znači, ekstranovostvorena vrijednost nastaje na bazi prelivanja
vrijednosti od proizvodjača koji imaju lošije uslove proizvodnje od
prosječnih ka onima kod kojih su uslovi proizvodnje bolji od prosječ-
nih (prelivanje jednog dijela njihove novostvorene vrijednosti).7
Treba istaći da je bilo pokušaja da se ekstravišak vrijednosti izvede
iz veće vrijednosti koju proizvodniji rad, kao složeniji rad, stvara u
odnosu na manje proizvodan rad.8 Ta uvećana vrijednost objašnjava
se na sledeći način. Konkretan rad u procesu proizvodnje prenoseći
vrijednost sredstava za proizvodnju na novi proizvod smanjuje vri-
jednost novog proizvoda (u uslovima porasta proizvodne snage rada)
za iznos uštede u postojanom kapitalu. Ali apstraktni rad to nadokna-
djuje. Pošto se radi o promjeni stepena složenosti rada, biće veća i
novostvorena vrijednost. Zato se i konstatuje da po svojoj ekonom-
skoj prirodi dio vrijednosti proizvoda (poslije realizacije), koji je ekvi-
valent za uštedjena sredstva za proizvodnju, predstavlja ustvari no-
vostvorenu vrijednost, proizvod živog rada. Složeniji rad, zbog veće
proizvodne snage rada, stvara veću vrijednost, koja je jednaka vrijed-
nosti uštedjenih sredstava za proizvodnju, u odnosu na rad manje
proizvodne snage. Ta razlika izvor je ekstraviška vrijednosti, odnosno
ekstradohotka.9
7	D. Milićević: Podruštvljavanje sticanja i raspodjele dohotka, Ekonomska
misao, 3/1976, str. 42.
8	D. Mihejev: Ob ekonomičeskoj prirode dobavočnoj pribili, Ekonomičes-
kije nauki, 4/1974, str. 34—37. U udžbeniku: Politička ekonomija, tom I,
redakcija A. Rumjancev, Politzdat, Moskva, 1976, str. 141, takođe se
ekstravišak vrijednosti objašnjava, pored ostalog, i na bazi razlike iz-
među vrijednosti koju stvara produktivniji rad, kao složen rad, i vrijed-
nosti koju stvara društveno-potreban rad. Ako se takva logika dovede
do kraja, samo da to istaknemo, onda višak vrijednosti nije izraz eks-
ploatacije radne snage, nego razlika u vrijednosti koju stvaraju radovi
različite složenosti.
9	Suprotno tome, Marks ističe: »Ali višak vrijednosti koji on (radnik —
B. M.) dodaje za šest časova (viška rada — B. M.) ne stoji ni u kakvom
neposrednom odnosu prema vrijednosti sredstava za proizvodnju koja su
tu utrošena za 6 ili 12 časova. Ta vrijednost ovdje nije važna; u pitanju
je jedino tehnički potrebna masa. Sasvim je svejedno da li je sirovina
ili sredstvo za rad jeftino ili skupo, samo ako ima zahtijevanu vrijednost
i ako ga ima u tehnički propisanoj srazmjeri prema radu koji treba da
usisa« (Kapital, III tom, str. 990). Ili: »Stroj stvara vrijednost ne zato što
on zamjenjuje rad nego samo ukoliko je on sredstvo za povećanje viška
rada i samo taj višak rada ujedno je i mjera i supstancija viška vrijed-
nosti koji se stvara uz pomoć stroja, dakle uopće uz pomoć rada« (Osnovi
kritike političke ekonomije, Dela, Prosveta, Beograd 1979, tom II, str. 124).
101
Kroz ovakvo objašnjenje ekstraviška vrijednosti, odnosno ekstradohot-
ka ne samo da su pomiješani nivoi analize (analiza viška vrijednosti,
analiza profita i njegove raspodjele) već je napuštena i sama teorija
vrijednosti — uvodi se ekvivalentnost izmedju dodatno stvorene no-
vostvorene vrijednosti (na bazi veće proizvodnosti rada) i uštedjenog
postojanog kapitala u odnosu na predhodni period kada je proizvodna
snaga bila manja.10
Kritikujući slična shvatanja E. Mandel ide u drugu krajnost: u kapi-
talističkoj proizvodnji nije moguće, za razliku od proste robne pro-
izvodnje, a priori odrediti šta je društveno potrebno radno vrijeme,
a šta društveno rasuto radno vrijeme sadržano u nekoj robi »budući
da je to moguće tek a posteriori utvrdjivanjem je li stanoviti kapital
ostvario prosječan profit ili manje od prosječnog profita.«11 Bez obzira
u kom je kontekstu dat ovaj stav, nije jasno kako se u okviru radne
teorije vrijednosti može izvesti društveno potrebno radno vrijeme iz
većeg ili manjeg profita koji prisvaja dati kapital. Sličnog je karak-
tera i objašnjenje koje ekstravišak vrijednosti koji prisvaja monopoli-
stički kapital izvodi iz preraspodjele ukupnog profita kapitalističke
klase.1^2
Osnovni rezultati naše analize Marksovog objašnjenja ekstraviška vri-
jednosti,13 sažeto dati, su:
a) Ako se problem posmatra u duhu Marksove teorije vrijednosti,
ekstravišak vrijednosti ne može postojati, jer bi to značilo da isti
rad, koji koristi veću proizvodnu snagu, stvara veću vrijednost u od-
nosu na isti takav rad koji se ne koristi tom većom proizvodnom
snagom. Time se ruši teorija radne vrijednosti, jer ako isti rad stvara
različite vrijednosti, onda rad nije stvaralac vrijednosti.
L
Pošto se u literaturi često, kao što smo vidjeli, ekstravišak vrijedno-
sti izvodi iz razlike izmedju društvene i individualne vrijednosti
neophodno je i ovaj problem razjasniti.
Ako bi se prihvatila mogućnost egzistiranja individualne vrijednosti
pored vrijednosti odredjene društveno potrebnim radnim vremenom,
onda bi to značilo da se pored apstraktnog rada pojavljuje još neki
rad koji, takodje, stvara vrijednost, a koji nije identičan aspraktnom
radu — jer da jednak sa njim ta razlika u definisanju vrijednosti ne
bi ni postojala. Pošto rad koji stvara individualnu vrijednost nije in-
10	Slične stavove imamo i u našoj literaturi. Polazeći od Marksovog stava:
»Kad je sirovina loša radniku je potrebno više vremena da preradi istu
količinu...«, F. Cerne ističe: »Prema Marksu ne samo dobri strojevi,
nego i dobre sirovine i pomoćne materije« utiču na višak vrijednosti,
pa prema tome i na vrijednost« (F. Cerne: Raspodjela dohotka prema
radu u teoriji i stvarnosti, Ekonomist, 2/1968, str. 242);
11	E. Mandel, isto, str. 76;
,г Vidjeti: S. Jankov, Monopolistička cijena i profit u savremenom kapita-
lizmu, Ekonomska misao, 1/1982, str. 14;
13 Misli se na Marksovo objašnjenje ekstraviška vrijednosti iz 10 glave
I toma »Kapitala«. Dokazni postupak, te analiza ostalih problema, analiza
stavova ostalih autora, dati su u našoj već navedenoj knjizi, str. 7—19.
102
dentičan apstraktnom radu — čija je veličina odredjena društveno po-
trebnim radom, moguća su dva zaključka o njegovom karakteru:
1)	Ili on obuhvata trošenje ljudske radne snage, mišića, nerava i si.
van granica odredjenih društveno potrebnim radnim vremenom, zna-
či van normalnih uslova proizvodnje, van prosječnog stepena umješno-
sti rada, čime se onda prihvata njegovo identifikovanje (čim nije spe-
cifično društveni, apstraktni rad) sa fiziološki utrošenim radom. Time
se ruši teorija radne vrijednosti ne samo zato što egzistiraju radovi
različite vrste kao stvaraoci vrijednosti, već i time što se vrijednost
kao društvena kategorija izvodi iz prirodnih svojstava ljudske radne
snage, nezavisno od datog društvenog odnosa.
2)	Ili se, u krajnjoj konsekvenci, dolazi do konkretnog rada kao stva-
raoca vrijednosti.
I kod samog Marksa, a naročito u kasnijoj literaturi, prisutno je ovo
razlikovanje izmedju apstraktnog rada kao stvaraoca »društvene vri-
jednosti« i individualnog rada kao stvaraoca »individualne vrijedno-
sti.« To razlikovanje donekle se može shvatiti, ima neko opravdanje,
kada se želi kroz njega istaći razlika izmedju društveno prosječnih
uslova privredjivanja i individualnih uslova, ali problem nastaje kada
se preko njega objašnjavaju neke bitne kategorije marksističke poli-
tičke ekonomije — ekstravišak vrijednosti, rente i slično.
b)	Pošto je Marks pretpostavio da se radna snaga plaća po svojoj vri-
jednosti, isključena je pretpostavka da se, eventualno, taj ekstravišak
vrijednosti izvede iz plaćanja radne snage ispod njene vrijednosti.
c)	Marks ekstravišak vrijednosti objašnjava kao razliku društvene vri-
jednosti i individualne vrijednosti i pri tome uvodi pretpostavku o
realizaciji robe po datoj tržišnoj cijeni, pa se nove robe prodaju ne
po 12 pensa (1 šiling), već po 10 pensa, što omugućuje kapitalisti da
ostvari ne ekstravišak vrijednosti od 3 pensa po komadu, već samo
od 1 pensa. Sta bi bilo da zbog promjena na tržištu cijena padne na
9 pensa? Očigledno ne bi bilo ekstraviška vrijednosti, jer bi tržišna
cijena bila jednaka individualnoj vrijednosti robe. To pokazuje da se
ekstravišak vrijednosti ne može objašnjavati uvodjem u analizu date
tržišne cijene po kojoj se robe realizuju. Ne može se višak vrijednosti,
koji je u vrijednosnom modelu u I tomu »Kapitala« dat kao rezultat
raspodjele novostvorene vrijednosti izmedju rada i kapitala, pa prema
tome, u tom smislu, i kao elemenat — u krajnjoj liniji, stvaranja vri-
jednosti objašnjavati na bazi većeg ili manjeg priznanja te vrijedno-
sti na tržištu. Ako se u analizu uvodi tržišna cijena kao pretpostavka
za objašnjavanje veličine ekstraviška vrijednosti koji prisvaja dati ka-
pitalista, onda se time objašnjava masa profita a ne viška vrijednosti
koji prisvaja dati kapital. Poznato je da se i ekstraprofit može objaš-
njavati pod pretpostavkom da je tržišna cijena jednaka tržišnoj vri-
jednosti. Medjutim, treba imati u vidu da se ekstraprofit pojavljuje
kao pojavni oblik viška vrijednosti, rezultat njegove preraspodjele pri
103
realizaciji roba po datoj tržišnoj cijeni, a ne kao oblik stvaranja vri-
jednosti, odnosno viška vrijednosti. Prema tome, ekstraprofit se može
izvoditi jedino iz zakona preraspodjele viška vrijednosti i objašnjenja
uzroka prisvajanja profita iznad prosječnog profita odredjenog pro-
sječnom profitnom stopom.
d)	Objašnjenje ekstraviška vrijednosti na bazi povećane proizvodne
snage rada koja omogućuje kapitalisti da sa manjom količinom proz-
voda može platiti datu radnu snagu takodje je, kao i kod uvodjenja u
analizu date tržišne cijene, da bi se objasnila veličina ekstraviška vri-
jednosti, zamjena nivoa analize. Ta povećana količina proizvoda, kao
rezultat povećanja proizvodnje snage rada, nema veze sa novostvore-
nom vrijednošću, ali utiče da se prisvoji masa profita koja je različita
od stvorenog viška vrijednosti. Zbog toga se ne skraćuje potreban rad
a povećava višak rada, odnosno višak vrijednosti kako tvrdi Marks,
već se prisvaja samo veći profit u odnosu na višak vrijednosti, dok
potreban rad i višak rada ostaju isti — imajući u vidu njihovu su-
štinu i smisao u vrijednosnom modelu analize.
e)	Kada je već riječ o načinima proizvodnje viška vrijednosti, treba
precizirati još jedan momenat. Proizvodnja apsolutnog viška vrijedno-
sti zasnovana je na produženju radnog dana i povećanju intezivnosti
rada, jer se intezivniji rad svodi na rad dužeg trajanja. Medjutim, u
pitanju je promjena (povećanje) samo prosječnog stepena intenzivno-
sti rada (kao uzroka veće vrijednosti), a ne individualnog stepena in-
tezivnosti rada. Ako se prihvati suprotno, onda opet imamo razliku
izmedju društvene i individualne vrijednosti zbog razlike izmedju
društveno prosječnih i individualnih uslova proizvodnje, pa bi se i
tu, kao i kod svih momenata koji utiču na količinu društveno potreb-
nog rada, rada koji stvara vrijednost, moglo govoriti o ekstravišku
vrijednosti. To znači, ukoliko bi se prihvatilo takvo objašnjenje ekstra-
viška vrijednosti, imali bismo sledeću situaciju: postojao bi onoliki
broj vrsta ekstraviška vrijednosti koliki je broj uzroka koji dovode do
razlike izmedju društvene i individualne vrijednosti, odnosno koji
dovode do razlike izmedju društveno prosječnih uslova privredjivanja
i individualnih uslova privredjivanja, te na bazi toga i do razlike
izmedju društveno potrebnih utrošaka rada i individualnih utrošaka
rada.
f)	Ukoliko bi se prihvatila mogućnost postojanja ekstraviška vrijed-
nosti u okviru radne teorije vrijednosti problem bi nastao, nezavisno
od navedenih momenata, i na drugoj strani. Naime, bio bi doveden
u pitanje zakon prosječnog profita, bila bi dovedena u pitanje cijena
proizvodnje kao normalna (ravnotežna) cijena kapitalističe robne
proizvodnje. Ukoliko bi se ekstraprofit tretirao kao preobraženi oblik
ekstraviška vrijednosti, onda bi bilo nužno postojanje pored prosječne
profitne stope i prosječne stope ekstraprofita, dok bi pored cijene
proizvodnje morala postojati i neka nova cijena proizvodnje koja bi
u svojoj strukturi imala prosječan ekstraprofit.14
14 O ovom aspektu naše analize šire vidjeti: B. Medojević, isto, str. 19—26;
104
2. U literaturi je veoma raširen stav da se zbog specifičnosti kapita-
lističke poljoprivredne proizvodnje rad najlošijeg proizvođača pojav-
ljuje kao društveno potreban rad, kao rad koji stvara vrijednost.15
Zbog toga je, po tim mišljenjima, Marks bio prisiljen da izvrši modi-
fikaciju ne oblika, već karaktera zakona vrijednosti u poljoprivredi.
Takav pristup navedenom problemu dozvoljava da se može, onda,
postaviti i pitanje: da li zakon vrijednosti ima opštu važnost za sve
oblasti robne proizvodnje, u krajnjoj liniji — i za sve načine robne
proizvodnje? Ako nema, da li se onda može govoriti o zakonu vrijed-
nosti kao regulatoru robne proizvodnje u bilo kojoj oblasti?
Na takvo opredeljenja velikog broja autora sigurno su uticale i Mark-
sove analize diferencijalne i apsolutne zemljišne rente u »Teorijama
o višku vrijednosti«, gdje se na bazi razlike između tržišne vrijed-
nosti i individualne vrijednosti i individualne vrijednosti i cijene
proizvodnje pokušava odrediti vrijednosni supstrat ekstraprofita u
poljoprivredi, odnosno gdje se pravi pokušaj da se oblici zemljišne
rente objasne na bazi radne teorije vrijednosti.16
Takav pristup tumačenju zakona vrijednosti nužno vodi izvođenju
ekstraprofita u poljoprivredi iz vrijednosti koja se stvara u njoj sa-
moj :«... taj ekstraprofit nastaje iz nižeg organskog sastava u poljo-
privredi, gdje on nastaje u sferi proizvodnje, a uslijed privatnog
vlasništva nad zemljom spriječen je da uđe u opću preraspodjelu
opštedruštvenog viška vrijednosti«.17 Na sličan način se objašnjava
ekstradohodak u poljoprivrednoj proizvodnji u SSSR: poljoprivredni
radnici na plodnijim parcelama svojim viškom rada stvaraju pored
običnog čistog dohotka i dopunski diferencijalni dohodak koji poprima
oblik rente, jer ga država zahvata kao vlasnik zemlje.18
Marksov primjer iz III toma »Kapitala«19 pokazuje da cjelokupni
iznos diferencijalne rente nema pokriće u vrijednosti koja se stvara
u poljoprivredi, već da se kroz odgovarajući cjenovni mehanizam vrši
prelivanje vrijednosti stvorene u drugim granama (tzv. lažna socialna
15	Danas takva shvatanja nalazimo, na primjer: Politička ekonomija kapi-
talizma, grupa autora, Informator, Zagreb, 1976, str. 261, Politička eko-
nomija, redaktor S. Jurin, Naučna knjiga, Beograd, 1976, str. 372, V.
Petrov, Diferencijalnaja renta i jejo formi pri kapitalizme, Ekonomičes-
kije nauki, 12/1977, str. 46; I. Maksimović, Politička ekonomija, isto,
str. 334; J. Andrijašević, Ekstra dohoci u privredi, Privredni pregled,
Beograd, 1977, str. 37; I. Vrančić, Teoretske pretpostavke zemljišne rente,
poljoprivredne i nepoljoprivredne u socijalizmu, Ekonomski pregled,
1—3/1978 god., str. 32, 39 i slično; E. Karnauhova, Diferencijalnaja renta
i ekonomičeskaja ocenka zemlji, Ekonomika, Moskva, 1977, str. 12; V.
Jovašević, Problemi i kritike teorije vrijednosti, doktorska disertacija,
Beograd, 1980, str. 81.
16	Šire o našoj kritici ovih Marksovih stavova vidjeti: B. Medojević, isto,
str. 29—35.
17	E. Mandel, isto, str. 77—78.
18	Vidjeti: Istorija političeskoj ekonomiji socijalizma, Izdanje Leningrad-
skovo univerziteta, 1983, str. 467 i si.
19	K. Marks, Kapital, Kultura, 1961, str. 1446.
105
vrijednost). Ovakav rezultat nužno nameće potrebu preciznog defini-
sanja uloge prirodnog monopola (ograničenost parcela datog obima i
kvaliteta) i društvenog monopola (privatna svojina nad zemljom) u
procesu formiranja poljoprivrednih cijena, odnosno nameće potrebu
definisanja normalne, ravnotežne cijene u poljoprivrednoj proizvod-
nji. Pri tom, pored navedenih momenata treba imati u vidu i ne-
elastičnost tražnje za poljoprivrednim proizvodima, koja u kombinaciji
sa naprijed navedenim faktorima takođe utiče na kretanje tržišnih
cijena u poljoprivredi.
Prirodni monopol, odnosno monopol privređivanja na određenim par-
celama utiče, za razliku od industrije, na nužnost pokrića troškova i
na najlošijoj parceli, pa normalna cijena pored pokrića prosješnih
troškova i obezbeđenja prosječnog profita na uloženi kapital date
grane mora pokrivati troškove i iznad prosječnih troškova — sve do
troškova na najlošijoj parceli. Ta činjenica uslovljava, ako za sada
ostavimo po strani apsolutnu rentu, da je tako određena tržišna cijena
veća od vrijednosti robe u datoj grani. Veličina te razlike uslovljava
je, s jedne strane, iznosom troškova iznad prosječnih koji se moraju
nadoknaditi, a, s druge, uslovima proizvodnje one grupe proizvođača
koji se pojavljuju kao regulatorni u datoj grani, odnosno ta razlika
uslovljena je i veličinom vrijednosti robe u datoj grani.
Monopol privatne zemljišne svojine takođe uslovljava dizanje tržiš-
nih cijena iznad cijene proizvodnje. Pošto je Marks pri objašnjenju
apsolutne rente, njenog vrijednosnog supstrata, pošao od vrijednosti
koja se stvara u poljoprivredi, to je, pod tom pretpostavkom, dizanje
tržišne cijene iznad cijene proizvodnje ograničeno razlikom između
vrijednosti robe proizvedene u poljoprivredi i njene cijene proizvod-
nje. Ta bi tržišna cijena bila jednaka vrijednosti proizvedenoj u
poljoprivredi samo pod dva uslova: a) da zemljišno vlasništvo uspije
zahvatiti samo tu razliku između vrijednosti i cijene proizvodnje u
obliku apsolutne rente, i b) da nema dejstva prirodnog monopola, što
bi značilo da se ne pojavljuje ograničenost za plasman kapitala, za
otvaranje novih preduzeća, za konkurenciju i slično, pa bi u tom
slučaju ekstraprofit postojao samo na parcelama koje imaju uslove
proizvodnje bolje od prosječnih.
Prema tome, normalna cijena u poljoprivredi kao monopolska cijena
mora pored pokrića prosječnih troškova i prosječnog profita obezbije-
diti i pokriće diferencijalnih troškova — troškova iznad prosječnih,
a do iznosa najlošije parcele (diferencijalna renta), kao i prisvajanje
apsolutne rente. Kao takva ona je veća od vrijednosti robe u poljo-
privredi i samo čitav splet izuzetnih okolnosti može dovesti do njenog
izjednačenja sa vrijednošću robe, ili pak do njenog pada ispod vrijed-
nosti.
Pošto je normalna cijena u poljoprivredi monopolska cijena, u na-
vedenom smislu, to se kao vrijednosna osnova i diferencijalne i
apsolutne rente pojavljuje monopolski ekstraprofit. Znači i apsolutna
106
renta, kao i diferencijalna renta, potiče iz prisvajanja ekstraprofita,
u navedenom smislu, od strane zemljovlasnika — samo što su u
pitanju različiti načini nastanka tog ekstraprofita u poljoprivredi.
Samo zbog metodoloških razloga, da bi vrijednosni osnov apsolutne
zemljišne rente objasnijo na bazi vrijednosti koja se stvara u poljo-
privredi, Marks apsolutnu rentu izvodi iz razlike između vrijednosti
poljoprivrednih proizvoda i njihove cijene proizvodnje, razlike koja
je moguća zbog činjenice da je poljoprivreda predstavljala u ono
vrijeme najzaostaliju oblast, te je i organski sastav poljoprivrednog
kapitala bio manji od prosječnog organskog sastava kapitala u indus-
triji. Međutim, u današnjim uslovima kada se organski sastav kapi-
tala u poljoprivredi u mnogim zemljama izjednačava sa prosječnim
organskim sastavom kapitala u privredi kao cjelini, ili je u nekim
slučajevima čak veći od njega apsolutna renta se ne može objasniti
na bazi razlike između vrijednosti i cijene proizvodnje. Zato se njen
vrijednosni osnov mora, kao i kod diferencijalne rente, objasniti na
bazi prelivanja vrijednosti stvorene u drugim oblastima. To je danak
koji društvo plaća zemljoposjedničkoj klasi. Taj monopol zemljo-
posjednike klase ne dovodi u pitanje pretpostavke Marksove anali-
ze, jer se radi o monopolu koji je unijet u sistem spolja^ kao
ostatak feudalizma u kapitalizmu i kao takav je na datom stepenu
razvoja nužan.
Prema tome, i u poljoprivredi, kao i u industriji vrijednost robe je
određena društveno potrebnim radnim vremenom neophodnim za
njenu proizvodnju — uz normalne uslove proizvodnje, prosječan ste-
pen produktivnosti i intenzivnosti rada. Problemi ekstraprofita u
poljoprivredi moraju se zato posmatrati (i analizirati) kroz objašnje-
nje mehanizma formiranja tržišnih cijena u poljoprivredi, odnosno
kroz objašnjenje strukture ravnotežne (normalne) cijene u poljopri-
vrednoj proizvodnji.
3. Da li se vrijednosni osnov »svih pravih20 monopolskih ekstrapro-
fita«, kako ističe E. Mandel, može tražiti u vrijednosti koja se stvara
u granama koje imaju organski sastav kapitala manji od prosječnog
organskog sastava, jer institucionalni ili strukturni faktori ne do-
zvoljavaju da se taj višak vrijednosti uključi u opšti proces izjedna-
čavanja profitne stope.21 Sličnog je karaktera i sledeći stav: »Ekstra-
višak vrijednosti, nastao kao rezultat povoljnijih uslova kojima raspo-
20	Pravi monopolski ekstraprofit za Marksa je ekstraprofit u slučaju kada
cijena stvara rentu, a ne renta cienu, odnosno ekstraprofit na bazi mo-
nopolske cijene koja je uslovljena »raspoloženjem za kupovinu ili pla-
težnom sposobnošću kupaca« nezavisno od cijene proizvodnje te robe, ili
njene vrijednosti (K. Marks, Kapital, III. tom, isto, str. 1589—1590).
21	E. Mandel, isto, str. 62. Interesantno je da se kod E. Mandela sreću dva
različita objašnjenja ekstraprofita: u jednom slučaju riječ je o već ana-
liziranim stavovima u tački 2, dok u drugom E. Mandel objašnjava ekstra-
profit na bazi preraspodjele stvorene vrijednosti između proizvođača,
kroz odgovarajući mehanizam tržišnih cijena, na bazi razlike između
prosječne granske cijene koštanja i individualne cijene koštanja (vidjeti,
na primjer, E. Mandel, isto, str. 74).
107
lažu monopoli, preko specifičnih monopolskih ograničenja ne raspo-
deljuje se na sve kapitale u društvu srazmerno njihovoj veličini, već
ostaje u monopolskom sektoru i predstavlja osnovni izvor monopol-
skog ekstraprofita«. »Unutar grana monopol sprečava izjednačenje
uslova proizvodnje i time omogućuje prisvajanje ekstraviška vrijed-
nosti«.22
Vidimo da se i objašnjenje vrijednosnog osnova monopolskog ekstra-
profita u savremenim uslovima kreće u okvirima navedenih teo-
rijskih zabluda o ekstraprofitu. Zato se rešenje mora tražiti u obja-
šnjenju strukture i veličine normalne cijene u uslovima monopolskog
kapitala, odnosno u objašnjenju zakonitosti preraspodjele vrijednosti,
kroz odgovarajući mehanizam cijena, između grana i unutar grana
između pojedinačnih kapitala. U suprotnom, otvara se mogućnost za
pojavu najraznovrsnijih, često kontradiktornih teoretskih objašnjenja
ekstraprofita, pri čemu do potpunog izražaja dolazi stav: teško stvar-
nosti ako nije u skladu sa datim teorijskim konceptom.
22 S. Jankov, isto, str. 14, 17.
108
Dve hipoteze o uzrocima
opadanja efikasnosti strategije
ekstenzivnog privrednog
razvoja
Boško Živkovič
Prethodne napomene
1.	Izvesno je da se privredni razvoj evropskih zemalja SEV-a može
označiti kao ekstenzivan.1 Dokazi za tu tvrdnju mogu se naći u istra-
živanjima različitih orijentacija, bez obzira na to da li potiču sa
Zapada,2 ili sa Istoka.3
2.	Tezu o opadanju efikasnosti strategije ekstenzivnog razvoja izvo-
dim iz dve činjenice: a) rast privreda ovih zemlja se na dugi rok
usporava; b) opada efikasnost upotrebe osnovnih faktora proizvodnje.
Ako ovu pojavu pokušamo istražiti na osnovu sovjetskih izvora sta-
tiskičke gradje, onda bi ona, na primeru privrede SSSR-a, izgledala
ovako:
1	Pojmovi ekstenzivan i intenzivan privredni razvoj koriste se ovde u
njihovom elementarnom značenju: ekstenzivni razvoj ostvaruje se pre-
težno »širenjem polja proizvodje« (Marx), a intenzivni — produbljava-
njem polja proizvodnje, odnosno uvođenjem u reprodukciju novih, pro-
duktivnijih sredstava za proizvodnju. Izlišno je posebno naglašavati da
je praktično moguć samo pretežno, a ne isključivo intenzivan, odnosno
ekstenzivan privredni razvoj.
2	Na pr.: I. Berliner, Factory menager in the USSR, Harvard University
Press, 1968, B. Ballasa, The Dynamic Efficiency of the Soviet Economy,
The American Economic Review, September 1974.
3	U istraživanju sovjetskih ekonomista govori se naširoko o potrebi inten-
ziviranja razvoja. To je danas vrlo aktuelna tema. Posebno su intere-
santna istraživanja o problemima tzv. optimizacije akademika N. Fedo-
renka sa saradnicima. Videti: Vaprosy ekonomikii; No. 11, 1983.
109
tabela 1.
Neki indikatori opadanja efikasnosti privrede SSSR-a 1960—1980.
.	U
\ o	Bruto društveni proizvod Nacionalni dohodak po
\	po zaposlenom (2)	zaposlenom (2)
\	rlo^ apsolutna	p^ir?st »/fuod-	apsolutna	u Tí
л \	UUJ u' vrednost	nosu na	vrednost	iqfin_ odnosu
! \	u rublj.	prethod.	u rublj.	na prêt,
o \	plana	plan
OD »	___
1960 46.608	5.518	100	—	3.111	100
1965	59.121	7.104	109	109	3.273	105	105
1970	68.326	9.418	144,5	132,6	4.243	136,4	129,6
1975	76.452	11.283	173,1	119,8	4.752	152,7	112,0
1980	82.869	12.940	198,5	114,7	5.533	117,8	116,4
Napomena: Koriščena je sovjetska metodologija izračunavanja bruto
društvenog proizvoda (SOP) i nacionalnog dohotka.
Izvori :
1.	O broju zaposlenih: Narodnoe hazjajstvo (nadalje, N. H.) SSSR v
1965,	Statistika, Moskva 1966, str. 558, 559; N. H. SSSR 1980. Statisti-
ka, Moskva 1981, strana 357, 358.
2.	O društvenom proizvodu i nacionalnom dohotku: N. H. SSSR v
1966,	Gaststatizdat, Moskva 1961, strana 154, 521, 536; N. H. SSSR v
1965, Gaststatizdat, Moskva 1966, strana 63, 435, 556; N. H. SSSR v
1970, Statistika, Moskva 1971, str. 63, 404; N. H. SSSR v 1975, Sta-
tistika, Moskva 1966 str. 57, 440, 530; N. H. SSSR 1980, Statistika
Moskva 1981, str. 39, 41, 44, 49.
Indikativno je, pritom, da najveći uticaj na ovo usporavanje ima
dinamika rasta industrijske proizvodnje. Godišnja stopa rasta indu-
strijske proizvodnje SSSR-a smanjila se, od 1950. do 1980. godine, sa
13,1 % na 6,3 %, dakle za 61 %.4 Odstupanje od ovog dugoročnog
trenda vidljivo je samo u periodu 1966—1971, i to verovatno zbog
dejstva privredne, tzv. Kosiginove reforme. Nakon toga se nastavlja
proces usporavanja rasta uz istovremeno opadanje vrednosti osnovnih
indikatora kvaliteta privrednog razvoja.
Oštriju sliku ove tendencije daju tzv. zapadni izvori:
tabela 2.
Prosečne godišnje stope rasta proizodnje i produktivnosti faktora
proizvodnje u privredi SSSR-a
4 Videti: Branko Horvat, Politička ekonomija socijalizma, Globus, Zagreb,
1984, str. 477.
110
_u %
1960—1965 1965—1970 1970—1975 1975—1980
Bruto-nacionalni
proizvod (1)	5,0	5,2	3,7	2,7
Produktivnost rada (2) 3,4	3,2	2,0	1,3
Ukupna produktivnost
činilaca
proizvodnje (3)	0,6	1,1	—0,5	—0,8
Izvori:
1.	Na bazi indeksa bruto nacionalnog proizvoda iskazanog u rubljama
po cenama iz 1970.
2.	Proizvodnja po čovek/h.
3.	Proizvodnja po kombinovanom ulaganju čovek/h, kapitala i zemlji-
šta. Preuzeto iz: Joint Economic Committe Congres of the United
State; Soviet Economy in the 1980's — Problems and prospekts, dec,
31, 1982, tab. 1.
Postoji mnoštvo različitih opisivanja i tumačenja ovih pojava. I pored
toga, može se prilično pouzdano tvrditi da je ekonomska stvarnost
ovih zemalja prilično nepoznata. Otuda je u ovom pokušaju razume-
vanja tih pojava, reč samo o hipotezama.
Hipoteza 1.
Osnovni uzrok kriznih pojava u razvoju ovih zemalja je privredni
sistem, koji, i u uslovima srednjeg i visokog nivoa privredne razvije-
nosti, produkuje ekstenzivnost kao osnovnu strategiju privrednog raz-
voja.
Centralno-planski privredni sistem nastao je krajem dvadesetih i
početkom tridesetih godina ovog veka. Centralizacija raspolaganja
društvenim kapitalom, bila je, u tim vremenima, vrlo efikasno sred-
stvo njegove koncentracije na ključnim sektorima privrednog razvoja.
Industrializacija je bila, zapravo, mera radikalnog intenziviranja pri-
vrednog razvoja. Pošto prethodni nivo privrednog razvoja nije ostva-
rio dovoljnu meru koncentracije kapitala za prihvatanje i širu imple-
mentaciju novih tehnologija, bilo je tada posve logično preuzeti in-
strumentarijum centralizacije odlučivanja o višku vrednosti kao način
formiranja kritične mase kapitala za ubrzani privredni razvoj. Stra-
tegija izgradnje socijalizma u jednoj zemlji, čiji je postanak, politčki i
vojnički, bio ugrožen, imala je za prirodnu posledicu upravo strate-
giju forsirane industrijalizacije, što je učinilo nužnim centralizaciju
kapitala kao preduslov sopstvenog ostvarivanja.5
5 Rasprave koje su se u tom vremenu vodile među sovjetskim ekonomi-
stima vrlo jasno ekspliciraju ovaj problem. Verovatno je najpotpuniji
teorijski i ideologijski pokušaj racionalizacije te strategije Novaa ekono-
mika E. Preobraženskog, CKD, Zagreb 1983.
111
U tim uslovima, kada je bilo moguće neposrednom intervencijom plan-
skog centra upravljati alokacijom resursa i podelom rada, centralno-
planski sistem je bio generator intenzivnog privrednog razvoja. Na
taj način ne samo što se širilo polje proizvodnje (razvojem novih
industrijskih oblasti, otvaranjem novih prirodnih izvora i prevođenjem
stanovništva iz poljoprivrede u industriji) nego su, u masovnim
razmerama, primenjivane nove, revolucionarne tehnologije. (To su
poznate »elektrifikacije i industrijalizacije« u koje je V. I. Lenjin
polagao tolike nade).
Intenzivni razvoj SSSR-a traje približno do početka II svetskog rata.
Ako se uzme u obzir i vreme obnove nakon rata, onda taj period
treba produžiti do sredine pedesetih godina. To je, ako se posmatraju
promene u strukturi privrede SSSR-a, vreme njegove idustrijaliza-
cije. Industrijalizacija je, dakle, osnovni oblik strategije intenzivnog
privrednog razvoja u tim zemljama.
Pretpostavljam da od tada centralno-planski sistem postupno menja
predznak svog uticaja na kvalitet i dinamiku privrednog razvoja.
Prelomna tačka je, otprilike, u trenutku kada su svi resursi zahvaćeni
industrializacijom. Granice polja proizvodnje se šire sve teže, i uz
sve veće troškove: prirodni izvori i uslovi su sve manje povoljni, a
nova radna snaga traži sve više troškova obrazovanja.
Otuda logično sledi: centralno-planski privredni sistem u uslovima
srednje i visoke razvijenosti privrede ima za posledicu ekstenzivnost
privrednog razvoja.
Relativno pouzdanu indikaciju tačnosti ove hipoteze daje iskustvo
privrednog razvoja SSSR-a posmatrano u ekstremima komparacijom
ostvarenih rezultat prvog i planskih ciljeva jedanaestog plana pri-
vrednog razvoja.
tabela 3.
Rezultati prvog (1928—1932) i ciljevi jedanaestog (1980—1985) peto-
godišnjeg plana privrednog razvoja SSSR-a
Rezultati prvog	Ciljevi jedanaestog
petogodišnjeg plana petogodišnjeg plana
1928 = 100	1980 = 100
Nacionalni dohodak	186	118
Fizički obim industrijske
proizvodnje	233	126
—	odeljak A	293	125,5
—	odeljak B_184__126,2
Transportne usluge u
naturalnom pokazatelju	181	119,4
Produktivnost rada	141	123
112
Izvori :
Za prvi petogodišnji plan: Istorija sacijalističeskoj ekonomii SSSR-a,
tom III, Nauka Moskva 1970, str. 27;
Za jedanaesti petogodišnji plan: Kalektivnij opyt saveršestvovanija
upravljenija narodnim hazjajstvom, Progres, Moskva 1983, str. 117.
Iako se ovoj prezentaciji činjenica može prigovoriti da uzima u
komparaciju samo ekstremne slučajeve, ipak je, bilo kojim izborom
veličina, moguće dokazati tendenciju efikasnosti strategije privred-
no grazvoja. Jasno je da upoređenje uslova u kojima se ostvarivao
prvi, sa uslovima u kojima se ostvaruje jedanaesti petogodišnji plan,
ide u korist moje hipoteze. Naime, logično bi bilo da se pri većim
mogućnostima ostvaruju i bolji rezultati. Događa se, međutim, obr-
nuto.
Sličnu indikaciju moguće je naznačiti i analizom dinamike privrednog
razvoja istočnoevropskih zemalja članica SEV-a, koje su u period
socijalističkog razvoja ušle sa relativno visokim nivoom privredne raz-
vijenosti (CSSR, NR Mađarska, NR Poljska, NDR). Primetno je da
te male zemlje relativno brzo dosežu granice ekstenzivnog razvoja
nasuprot grupi isto tako malih ali nerazvijenih zemalja u kojima se
karakteristično usporavanje dinamike razvoja javlja tek kasnije.
Šta je uzrok pojavi da strategija ekstenzivnog razvoja gubi efikasnost
ako se povećava nivo privredne razvijenosti? U pokušaju da se odgo-
vori na ovo pitanje valja poći još od Adama Smitha koji je uočio
činjenicu da s porastom bogastva naroda, pódela rada postaje slože-
nija. Događa se fenomen koji se danas naziva »privredni rast u du-
binu«.6 Matrica privredne strukture postaje sve složenija, tako da je
klasična bipolarna struktura preduzeće-država nemoćna da savlada
mnoštvo uzajamnih veza koje se razvijaju u sve složnijoj privredi.
Ako tzv. međufazna tražnja i tražnja za investicionim dobrima rastu
brže od tražnje za finalnim proizvodima, onda, logično i problem pla-
niranja proizvodnje i raspodele tih dobara postaje sve složniji.
Centralizacija odlučivanja o alokaciji kapitalnih dobara, sirovina i
energije radikalno umnožava broj i povećava složnost planskih
operacija.7 Direktna intervencija planskog centra na raspolaganje po-
jedinim segmentima društvenog kapitala postaje sve manje moguća.
U privredi se spontano razvija nadomjestak planskoj distribuciji, koji
se u slučaju SSSR-a pojavljuje u obliku institucije »tolkača« (u do-
6	M. Bruno je ovaj proces produbljavanja pódele rada i privredne strukture
merio tzv. »indeksom dubine« (у) u kome se ukupni međufazni utrošci
(U) upoređuju sa ukupnom proizvodnjom (х). y = U/x. Videti: M. Bruno,
Interdependence, Resourse and Struktural Shange in Israel, Bank of Israel,
Jerusalem, 1982.
7	A. Masnata je procenio da će se obim planskih operacija 1980. uvećati
za 36 puta u odnosu na stanje iz 1962. godine. Videti: A. Masnata: Le
systeme socialiste Sovetique, 1965, str. 299.
113
slovnom prevodu — gurača), businessman-a koji na sivom tržištu
koriguje rešenja centralno-planskog organa.8
Teorijski bi se ovaj problem mogao definisati klasičnim pitanjem:
da li je i kako je moguće socijalizam razvijati u uslovima kada njego-
va osnovna proizvodna jedinica ostaje preduzeće uz istovremenu po-
trebu da se centralizacijom kapitala ostvari nužna koncentracija re-
sursa za ubrzani privredni razvoj. Poznato je, verovatno, da je Buha-
rinova frakcija na XIV kongresu SKP(b) izašla sa tezom da je pre-
duzeće elementarni oblik reprodukcije kapitala te da iz toga logično
sledi potreba ograničavanja samostalnosti preduzeća, njegovo postup-
no prevladavanje ili ukidanje. Staljin je Buharina eliminisao sa
istorijske scene, ali je izgleda njegovu (i ne samo njegovu) ideju
prihvatio, tako da je na ovoj teorijskoj konstrukciji formiran osnovni
mehanizam akumulacije kapitala. Privredna struktura SSSR-a, od tog
vremena pa nadalje, sadrži tu temeljnu protivrečnost u sebi i svi
pokušaji njene promene jesu zapravo poznati pokušaji privrednih
reformi. Privredne reforme, a osobito Kosiginova reforma iz 1965.
godine imaju za cilj promjenu tog odnosa u korist preduzeća. Pitanje
za sociološku i politikološku analizu ove tematike može glasiti ovako:
da li privredna reforma centralno-planskog sistema nužno uzrukuje
i reformu političkog sistema? Ako i ne uzrukuje reformu institucija
političkog sistema, onda, pretpostavljam, uzrukuje promene u odno-
sima političkih snaga u društvu. Vidljivo je da su sve privredne
reforme u svim istočnoevropskim socijalističkim zemljama jačale one
političke snage koje uobičajeno nazivamo tehnokratskim. Smatram
da je i poljsko iskustvo, koje tek treba proučiti, dokaz te pretpostav-
ke.
Centralno-planski sistem u uslovima složene privredne strukture po-
staje toliko neefikasan da, recimo, u literaturi nalazimo, neizgled
apsurdan, iskaz da savremenu sovjetsku privredu ne reguliše više ni
plan, ni tržište. Ovaj iskaz možemo uzeti kao hiperboličan, ali je u
njemu sadržan i deo istine. Reč je, naime, o činjenici da u tim pri-
vredama, u kojima možemo pretpostaviti čak i najoštriji stepen cen-
tralizacije, postoji svojevrsna stihija razvoja proizvodnih snaga, sti-
hijski proces reprodukcije strukturnih disproporcija i raubovanja re-
sursa. Ako svaka posledica ima verovatno i svoj uzrok, onda je logično
pretpostaviti da subjektivizam planskih odluka jeste uzrok te i takve
stihije u privrednom životu. (Tu ideju stidljivo saopštava sovjetski
ekonomista Dzarasov još 1966. godine.)0
Rastuća međuzavisnost proizvodnih jedinica, grana i grupacija na-
cionalne privrede jest, u marksističkom poimanju, proces podrušt-
vljavanja proizvodnje. Proizvodnja velikih serija i vrlo složenih pro-
8 Funkcionisanje ovog mehanizma opisuje Ernest Mandel u »-Raspravi o
marksističkoj ekonomiji«, tom II, »Veselin Masleša«, Sarajevo 1971, strana
228, 229.
' Videti: S. S. Dzarasov, O metodologii izučenia socialističeskoj sopstveno-
sti, u Zborniku Metodologičeskie vaprosy opšćestvenih nauk, izdateljstvo
MGU, Moskva, 1966, str. 153, 187.
114
izvoda (avion, automobil) čini tu međuzavisnost takvom i tolikom da
je ekonomski optimalna reprodukcija privatnog preduzeća faktični
nemoguća. Iz te situacije izrasta na Zapadu korporacija koja, zadrža-
vajući kapitalov oblik prisvajanja, ipak širi granice podruštvljavanja
proizvodnje. Direktna, i direktivna planska alokacija rada i kapitala
unutar korporacije postaje sve više stvarnost u meri u kojoj je
neposredna tehnološka međuzavisnost proizvodnih jedinica nužna i
uslov efikasne proizvodnje.10
Takvu vrstu neposredne integracije proizvodnih jedinica i na njoj
zavisne ekonomije (koja se obično naziva ekonomijom obima) nije,
bar do sada, bilo moguće ostvariti u centralno-planskim privrednim
sistemima. Sve ekonomske veze i odnosi su u tim sistemima posre-
dovani, ali ne više tržištem, nego centralnim (državnim) planom. Pri-
tom je ekonomska i društvena priroda ova dva različita oblika po-
sredovanja bitno različita: dok tržište čini ekonomske subjekte pri-
vidno nezavisnim, dopuštajući tendencijski i uspostavljanje neposred-
nih odnosa, dotle centralno-planski sistem takvu mogućnost, unutar
sopstvenih granica, ne poznaje. (U centralno-planskom sistemu pri-
vreda podseća na vreću krompira. Proizvodne jedinice drži na okupu
ne njihov ekonomski interes nego centralizovana ekonomska i poli-
tička moć.)
Izgleda da je ovaj problem poznat i nauci i politici u tim zemljama.
To se indirektno može zaklučiti iz činjenice, da se, recimo, u nedav-
nim promenama privrednog sistema u Bugarskoj dopušta, pa čak
se i oficijelno naziva, takav oblik organizo van j a privrede koji se
može označiti kao korporacija. Formiranje kombinata (sistem 110
velikih kombinata u DDR) je zapravo pokušaj da se ostvari novi
oblik integracije u tim sistemima.
Hipoteza 2.
I	u velikoj zemlji, kakav je Sovjetski savez, granice strategije eksten-
zivnog razvoja se sve brže približavaju, i to ne toliko brzo kada
je u pitanju koriščenje prirodnih uslova i izvora, koliko u slučaju
koriščenja tzv. «-radnih resursa«. Ta činjenica, prema ovoj hipotezi,
čini nužnom promenu strategije privrednog razvoja, odnosno prelaz
sa ekstenzivnog na intenzivni tip razvoja.
Indikacije u prilog ove hipoteze su i sledeće činjenice: iscrpljene su
demografske rezerve za dalja širenja ruralnog egzodusa; prirast radno
aktivnog stanovništva je opadajuća veličina. Pretpostavljam da je po
sredi pojava koju, u nedostatku boljeg termina, nazivam »negativna
kontrola radničke klase nad reprodukcijom viška vrednosti«.11 Pret-
postavka je da ta pojava ima svoj koren u činjenici da je veličina
10 Videti šire o tome: J. K. Galbreith, Ekonomika i društveni ciljevi,
»Otokar Keršovani«, Rijeka, 1979.
II	Termin je preuzet od Boba Arnota. Videti: Critique No. 15, 1981.
117
relativnog viška vrednosti veća u zemljama SEV-a nego u zapadno-
evropskim zemljama sličnog nivoa privrednog razvoja.
Upoređivanjem dinamike rasta i realnih plata u dovoljno dugom pe-
riodu otkriva tendenciju bržeg povečanja rasta produktivnosti rada
od rasta realnih najamnina. Indikacija tog procesa su i sledeče činje-
nice:
tabela 4.
Rast produktivnosti rada i plata u industriji SSSR-a 1940—1980.
u % u odnosu na stanje
1960 1965 1970 1975 1979 1980
produktivnost rada	296 372 492 657 749 769
plata	243 291 368 442 529 544
Izvor:
R. K. Mazitova, Zarabotnaja plata i prablemi ee vzaimsvjazi s ekono-
mičeskimi interesami, izdateljstvo Kazanskogo univerziteta, Kazan,
1983, str. 61.
Jaz između dinamike rasta produktivnosti rada i realnih najamnina
širio se sve do 1975. godine. Dinamika rasta realnih najamnina i
produktivnosti rada nisu, istina, ni u jednoj privredi sasvim kolerirani
procesi, ali neka mera pozitivne korelacije mora postojati. Dugoroč-
na tendencija otvaranja gepa između ovih procesa i njegovo, u zadnje
vreme, postupno smanjivanje, može biti indikacija u korist druge hi-
poteze. Novi izvori kapitalizacije na račun realnih najamnina su, dru-
gim recima, sve manji. Ova pojava korespondira sa relativnim sma-
njivanjem investicija u osnovne fondove karakterističnim za deseti
petogodišnji plan. U tom periodu ju stopa rasta kapitalnih investicija
prepolovljena u odnosu na prethodnu plansku veličinu.
Drugu vrstu indikatora koja potvrđuje prenapregnutost kapitaliza-
cije daje Ota Sik u knjizi »Treći put«. Udeo najamnina (plata) u
dodatnoj vrednosti kretao se, u vremenu od 1963—1977, po pojedinim
zemljama, ovako: u Saveznoj Republici Nemačkoj — 40,7%, U Ma-
đarskoj — 37,3 %, u SSSR-u 30,7 % (bez davanja u naturi), u SAD-u
50,9 %, u Belgiji — 48,7 %, u Italiji — 63,2 %, u Španiji — 45,9 %, u
Švedskoj — 55,7 %, u Velikoj Britaniji — 64,4 %, u Japanu — 34,1 %.
Višak vrednosti, koji Sik izračunava kao procenat od veličine nadnica,
odnosno plata, iznosio je: u Saveznoj Republici Nemačkoj — 145,4, u
116
Mađarskoj 169,2, u SSSR-u 214,9 u SAD-u 96,8 %, u Belgiji 104,9, u
Španiji 117,3, u Švedskoj 79,2, u Velikoj Britaniji 79,2, u Japanu
193,4 %.12 Iz ovih podataka sledi elementarnom logikom zaključak da
je relativna veličina viška vrednosti u SSSR-u znatno veća od odgo-
varajuće veličine u bilo kojoj kapitalističkoj zemlji odgovarajućeg
nivoa razvijenosti.
Bitno je zato pitanje: u kakvom su međusobnom odnosu strategija
ekstenzivnog privrednog razvoja i usporeni rast realnog životnog
standarda?
Ekstenzivni privredni razvoj, karakterističan po činjenici da je za
marginalnu jedinicu prirasta produktivnosti rada potrebna stalno
rastuća veličina novih investicija, podrazumeva i strategiju forsirane
akumulacije, ili strategiju forsiranog zaduživanja u inostranstvu. (Ovo
drugo rešenje je efikasno samo u kratkom roku.) Zemlje SEV-a, zbog
svog geostrategijskog položaja, ne mogu, verovatno, razvijati politiku
prezaduženosti na način na koji to čine tzv. novoindustrializovane
zemlje. Za ubrzanje ili stabilizaciju dinamike privrednog rasta po-
trebna je, dakle, sve veća masa novih investicija. To je vidljivo i iz
činjenice da veličina stope rasta produktivnosti ukupnog društvenog
rada i njegove kapitalne opremljenosti nemaju isti smer.
tabela 5.
Dinamika rasta produktivnosti rada i kapitalne opremljenosti (fondo-
vooružennosti) u privredi SSSR-a 1966—1980. u procentima
1966—1970 1971—1975	1976—1980
produktivnost rada (1)	32	34	17
kapitalna opremljenost (2) 34	42	36
prirast produktivnosti rada
na 1 % prirasta kapitalne
opremljenosti	0,94	0,81	0,47
Izvori :
1.	N. H. SSSR v 1975, Statistika Moskva 1976, str. 213; N. H. SSSR-a
1980, Statistika Moskva 1981, str. 136, 137.
2.	N. H. SSSR 1975, Statistika Moskva 1976, str. 221; N. H. SSSR-a
v 1980, Statistika Moskva 1981, str. 144—145.
12 Ota Sik, Treći put, Globus, Zagreb, 1983.
117
Jedino logično rešenje u ovoj situaciji je — kapitalizirati na račun
plata. (Epitet «-logično« odnosi se, očigledno na logiku funkcionisanja
centralno-planskog privrednog sistema).
U hipotetičnoj situaciji, u kojoj bi zamrli gotovo svi kvalitativni
faktori privrednog razvoja i kada bi ekstenzivnost bila dovedena do
kraja, dogodio bi se svojevrsni ekonomski apsurd: bogatstvo naroda
bi raslo i relativno i apsolutno a bogatstvo večine njegovih pojedi-
načnih pripadnika bi relativno opadalo. Ta je situacija ipak hipotetična
pre svega zato što tehnološki progres nigde ne stagnira. A za hipote-
tičko razmatranje, kao što je ovo, opisana situacija je relavantna, jer
indicira tendenciju, odnosno potenciju ovog tipa razvoja, koja se
može očekivati u situaciji kada se pređe kritična granica relativnog
smanjivanja realnih plata.
U drugoj manje hipotetičnoj situaciji, pretpostavljam promenu tren-
da u namenskoj raspodeli nacionalnog dohotka: relativno veći rast
lične potrošnje od rasta akumulacije.13 Moguća posledica ove promene
je veča stimulativnost raspodele i povećanje radne discipline, dakle
intenzifikacija rada. No, to i nije nužna posledica ove promene.14
Izvesna posledica ove promene je pad akumulacije, što bi, uz pretpo-
stavku konstantne stope amortizacije i nepromenjene efikasnosti u
kapitalnoj izgradnji, značilo i pad realnih investicija. Ukoliko bi se
ova strategija raspodele praktikovala na dugi rok ona bi, u uslovima
ekstenzivnog privrednog razvoja, značila i — usporavanje rasta ži-
votnog standarda. Formira se, dakle, zatvoreni krug: unutar granica
pretežno ekstenzivnog razvoja nije moguće bitno povećanje realnog
životnog standarda a da to posle izvesnog vremenskog pomaka ne
ugrozi sam centralno planski privredni sistem.
Rešenje problema je verovatno u povećanju ukupne produktivnosti
faktora proizvodnje, a pre svega, u povećanju efikasnosti koriščenja
osnovnih proizvodnih fondova. O relativno niskom nivou tzv. ukupne
produktivnosti faktora proizvodnje dovoljno ubedljivo govori i kom-
paracija tog pokazatelja za sledeče tri zemlje:
13	To i nije sasvim hipotetična situacija. Primetno je iz kretanja dinamike
privrednog razvoja SSSR-a i namenske raspodele dohotka (tabela 4.) da
počev od 1975. godine zaostajanje piata za nivoom i dinamikom rasta
produktivnosti postaje sve manje. Indikativna je i činjenica da je u
jedanaestom petogodišnjem planu SSSR-a po prvi put planiran brži rast
B-odeljka u odnosu na A-odeljak.
14	Iskustva iz prakse upućuju na ovaj zaključak. L. Heifec je utvrdio da
»Izračunavanju intenziteta korelacione veze između dinamike rasta pro-
sečne plate i produktivnosti rada u preduzećima niza industrijskih grana
nije dalo osnovu za dovoljno uočljivu zavisnost ovih pokazatelja.« Eks-
perimenti sa povećanjem plata prema tom istraživanju pozitivno su
uticali na rast produktivnosti rada u preduzećima na Dalekom istoku
u Sibiru i na Uralu, dok se u Kazahstanu, Srednjoj Aziji, u Dombasu
i u Rostovskoj oblasti primećeni negativni rezultati u rastu produktiv-
nosti rada. Videti: L. Heifec, Rost zarobotnoj platy i effektivnost proiz-
vodstva, Voprosy ekonomiki, No. 11, 1978, str. 49.
118
tabela 6.
Godišnje stope rasta proizvodnosti faktora proizvodnje u privredi
SSSR, Italije i Japana — 1950—1970.
Proiz-	Ukupna
, . Kapital Rad produktivnost
_vodnJa_faktora
1950—1962	6,1 8,8 2,4 1,7
ööök 1962—1970	5,4 8,4 1,8 1,7
JAPAN 1955—1968	10,1 10,5 1,9 5,5
ITALIJA 1950—1962	6,0 3,5 1,3 4,3
Izvor: B. Horvat, Politička ekonomija socijalizma, Globus, Zagreb,
1983, str. 476.
Izvesno je da povećanje efikasnosti upotrebe faktora proizvodnje zna-
či, ukoliko je hipoteza 1. tačna, prelaz sa ekstenzivnog na intenzivni
tip privrednog razvoja, odnosno promenu u privrednom sistemu i/ili
promenu privrednog sistema. Da li su te promene moguće?
Socijalna implikacija odnosa u namenskoj raspodeli nacionalnog do-
hotka je već pomenuta «-negativna kontrola radničke klase na repro-
dukciju viška vrednosti«. O tome sada, zbog nedostatka vremena, da-
jem samo sledeću napomenu.
I u literaturi i u dnevnoj štampi ovih zemalja postala je poznata i
odomaćena »institucija praguljščika«, tj. čoveka koji napušta svoje
radno mesto u radno vreme. Uz to, vrlo je velika fluktuacija radnika,
tako da je problem strukture i kvaliteta radne snage u mnogim pro-
duzečima, granama i rejonima postao vrlo ozbiljan. Možda se sve ove
pojave mogu objasniti na način na koji je to livac iz fabrike tempera
u Kikindi učinio: »Niko me ne može toliko malo platiti koliko ja
mogu malo raditi.« Po sredi je, dakle, uticaj relativno niskog nivoa
životnog standarda na produktivnost pojedinačnog i ukupnog društve-
nog rada. Možda je moguća i generalizacija ove teze: nije reč samo
0	relativno niskom životnom standardu radnih slojeva društva, nego
1	o položaju radničke klase u društvenoj reprodukciji. Verovatno
se, kad već nije moguća pozitivna, ostvaruje negativna kontrola rad-
nika nad reprodukcijom. Taj je fenomen poznat i u teoriji i u istori j i
radničkog pokreta, počev od ludističkog pokreta pa nadalje.
119
Razprava ob izidu knjige:
Bavčar, Kirn, Korsika: Kapital in delo v SFRJ, KRT,
1985
O trgu, kapitalu in utopičnem
socializmu
Franček Drenovec
1.
»Dejstvo, da za menjavo ekvivalentov tiči razredno razmerje, je osta-
lo jugoslovanskim avtorjem skrito ...« (str. 38). Neposredna posledica
tega je splošno razširjeno in sprejeto stališče, da »ni trg določal na-
rave proizvodnih odnosov, ampak obratno, proizvodni oziroma raz-
redni odnosi so določali naravo trga«, (str. 13). Jugoslovanski »socia-
listični ekonomisti« so s tem v končni instanci degradirali Marxovo
kritiko politične ekonomije na prakticistični/normativistični fetišizem
»lastnine«, ki ima kakšno teorijsko utemeljitev kvečjemu v konceptih
predmarxovskega utopičnega socializma.
Velik pomen knjige, ki smo jo dobili v razpravo, vidim v tem, da
začenja danes že zelo nujno reafirmad j o vsaj najbolj elementarnih
načel »izvirnega« marksizma v jugoslovanski politični ekonomiji.
2.
Ob Prebiranju knjige se mi je sprožal tok misli, ki ga dajem v raz-
pravo. Gre za — po mojem mnenju — še eno dodatno, v knjigi veči-
noma nenačeto razsežnost zastavljene naloge.
»Blagovna forma je tako niz odnosov moči. Kdaj in kako je vsiljena,
je odvisno od kapitalove moči nasproti dejanskemu razredu... Kapi-
talova moč vsiljevanja blagovne forme je moč vzdrževanja samega
121
sistema — sistema, v katerem je življenje za večino ljudi spremenje-
no v delovno silo.« (str. 33)
Ta bolj ali manj zaključni poudarek v I. poglavju učinkovito po-
vzema osrednjo temo, da je kapitalski razredni odnos vsebovan prav
v moči kapitala, da vsili družbi tržni način proizvodnje. Obenem pa
je jasno, da sam tržni način proizvodnje ne more biti hkrati tudi
vzrok in izvor kapitalove moči nasproti delavskemu razredu.
To drugo je bistveno, v enaki meri kot prvo, kar poskušam obširneje
prikazati v nadaljevanju.
Da bom kar najbolj nazoren, bom začel s »histoi'ično« ilustracijo
nastanka značilnega Marxovega razumevanja kapitala, kapitalske mo-
či nad delavskim razredom in trga. Sicer že povsem v kontekstu
delovne teorije vrednosti je bilo dojemanje kapitala in kapitalske
eksploatacije pred Marxom naslednje:
»Redko se dogaja, da se lahko človek, ki obdeluje zemljo, s čim
preživlja, dokler ne požanje žetve... V vseh poklicih in manufaktu-
rah potrebuje večji del delavcev gospodarja, da jim zastavi surovine
za njihovo delo ter njihove mezde in vzdrževanje, dokler ne dokon-
čajo dela.1 ... Takoj ko se je kapital akumuliral v rokah nekaterih
ljudi, je postalo razumljivo, da ga bodo nekateri od njih uporabili za
to, da bodo zaposlili marljive ljudi, jih oskrbeli s surovinami in jih
vzdrževali, da bi si ustvarili dobiček«.2 Tedaj se »mora nekaj ... v
imenu dobička dati tudi podjetniku, ki je v tem posegu postavil na
kocko svoj kapital«.3
Tu je edina in končna razlaga kapitalskega odnosa še v preprosti
ekonomski zmožnosti kapitala, da dominira nad delom in produkcijo
zaradi neenake družbene razdelitve produkcijskih pogojev (bodisi v
obliki denarja, bodisi da je ta že preobražen v življenjske potrebščine,
produkcijska sredstva ali karkoli). Kapital ima moč zato, ker do-
minira na trgu: ima ekonomska moč, da sestavi proces proizvodnje,
delavci pa so (mezdni) delavci zato, ker so (v zgodovinskem proce-
su...) razlaščeni te ekonomske moči. Odnos kapital-delo je kreditni
odnos, dobiček pa privilegij lastnika kapitala. Takšna zgodnja kla-
sična utemeljitev kapitala more očitno v eventualni socialistični iz-
peljavi neizbežno sproducirati le utopične rešitve in jih, kot vemo,
tudi je.
Marx vidi problem kapitala že v samem začetku čisto drugače:
»Kapital.. ne more izvirati iz cirkulacije in prav tako je nemogoče,
da ne bi izviral iz cirkulacije. Mora se roditi tako v njej kakor ne v
njej... Njegov razvoj ... se mora dogajati v sferi cirkulacije in se
1	Smith, Istraživanje..., Beograd 1970, str. 126—127.
2	Prav tam, str. 104.
3	Prav tam, str. 104.
122
ne sme dogajati v sferi cirkulacije. To sta pogoja problema.«4 »Zato
zapustimo to hrupno, na površini družbe vsakemu očesu vidno sfero«
»enostavne cirkulacije ali menjave blaga, iz katere črpa freetrader
vulgaris svoje nazore, svoje pojme in merilo za svojo sodbo o družbi
kapitala in mezdnega dela«, »(ter pojdimo) skupaj s posestnikom de-
narja in posestnikom delovne sile... v skriti kraj produkcije.«5
Sledi neposredni odgovor na Smithovo naziranje kapitala in mezdne-
ga dela: »Ce delavec prvotno prodaja svojo delovno silo kapitalu, ker
mu manjka materialnih sredstev za produkcijo blaga, odpoveduje zdaj
njegova individualna delovna sila sama svojo službo, brž ko ni proda-
na kapitalu. Funkcionira samo še v neki zvezi, ki eksistira šele potem,
ko je že prodana, in sicer v kapitalistovi delavnici. Manufakturni de-
lavec, ki je postal po svojih naravnih lastnostih nesposoben, da bi
delal kaj samostojnega, deluje produktivno samo še kot pritiklina ka-
pitalistove delavnice ... delitev dela (vtisne) manufakturnemu delavcu
pečat, ki ga označuje kot lastnino kapitala.«6
Poslednja skrivnost kapitalove moči nad delom torej ne tiči na trgu,
temveč v proizvodnji. V proizvodnji pa ne odloča, kdo ima ali kdo
nima denarja (denar ima vedno »denarni kapitalist« — trgovec, ban-
kir, kdorkoli, ki ga veselo posoja za obresti), temveč, kdo je produk-
tiven. In v kapitalističnem načinu proizvodnje je, kot vidimo, pro-
duktiven kapitalist (natančneje: kapitalist postane zato, ker je pro-
duktiven). Zgornji citat je še posebno nazoren, ker pove vse to brez
sklicevanja na »produkcijska sredstva« ali kakšno drugo preobrazbo
denarja. Manufakturni kapitalist je produktiven zato, ker obvladuje
manufakturno delitev dela, oziroma zato, ker je postal zaradi manu-
fakturne delitve dela delavec »po svojih naravnih lastnostih« nepro-
duktiven. To je sedaj zelo realna moč kapitalista; seveda je zelo po-
membno, da ima denar (»formalni« pogoj), toda s tem denarjem bo
zaslužil dobiček zato, ker bo uveljavil svojo produktivno silo: ker bo
nasproti individualnemu delavcu uveljavi manufakturno delitev dela,
ki je za tisto odločilno stopnjo produktivnejša od enostavnega seštev-
ka individualnih delavcev (brez kapitalista).
3.
Avtorji obravnavane knjige isto povedo z besedami, da kapitalska
produkcija »ni v nikakršni zvezi z delovnim procesom »sploh« ali
delom »kot takim«.« (str. 32) Zanjo »ne zadostuje, kot pravi Marx,
da se kapital polasti delovnega procesa, kot je zgodovinsko nastal, ali
da le podaljšuje trajanje tega procesa. Spremeniti mora tehnične in
družbene pogoje delovnega procesa, torej sam način produkcije...«
(str. 31).
4 Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana 1961, str. 188—189.
s Prav tam, str. 199 in 200.
ć Prav tam, str. 410—411.
123
Verjetno se zdi to nekako na ravni samoumevnosti, ampak nikakor
ni, kar bi želel poudariti. Celo v tej knjigi so nekatera mesta z ravno
nasprotnim (Smith!) sporočilom: »Temeljni mehanizem procesa aku-
mulacije je najemanje delovne sile, vsiljevanje dela, ki se odvija tako,
da se nasproti množici mezdnih delavcev nahajajo osnovne življenjske
potrebščine samo v nakupni, se pravi blagovni obliki.« (str. 34) Ali
da je temeljno dejanje kapitala »ustvarjanje razreda ljudi, ki lahko
preživi samo z oddajanjem svoje delovne sile v najem tistim, ki nad-
zorujejo produkcijska sredstva« (str. 33—34). In podobno.
Opozarjam na zelo bistven pomen tega, da se zelo dosledno držimo
temeljne Marxove opredelitve vzroka in izvora kapitalske moči in
kapital-odnosa. Ločitev delavcev od življenjskih potrebščin in produk-
cijskih sredstev je čisto nekaj drugega, »formalni« ekonomski sprem-
ljevalec tiste odločilne ločitve in razlastitve: »Duhovne sile produk-
cije se kopičijo na eni strani, ker izginejo na mnogih drugih. Vse, kar
delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu.«7
Sodobna zgodovina daje poučne primere družb (v Afriki, Latinski
Ameriki) z zelo konsektventno izpeljano ločitvijo proizvajalcev od
življenjskih potrebščin in produkcijskih sredstev: z vdorom trga, de-
narja in kredita povzročeno radikalno proletarizacijo večine prebival-
stva na eni strani in obsežno primarno akumulacijo »kapitala« v ro-
kah manjšine na drugi. Od kapitalizma pa nič. Večina prebivalstva
je na cesti, »kapital« pa v tujih bankah; v najboljšem primeru pa
oboje na latifundijah, tako kot pred ločitvijo. Manjka seveda tisto
odločilno kapitalistično: produktivna podreditev proletariata kapi-
talu. »Kapital« v teh družbah ni realen, je samo številka na bančnem
računu.
Produktivni »proces ločitve se začenja v enostavni kooperaciji, kjer
predstavlja kapitalist nasproti posameznim delavcem enotnost in vo-
ljo družbenega delovnega telesa. Nadaljuje se v manufakturi, ki je
okrnila delavca v delnega delavca. Konča se v veleindustriji, ki loči
znanost kot samostojno produkcijsko silo od dela in jo prisili služiti
kapitalu.«8 In »vsako povečanje v družbenih proizvodnih silah, če ho-
čete, v proizvodnih silah dela samega — takšno kot izhaja iz znanosti,
izumov, delitve in kombiniranja dela, izboljšanih sredstev komunici-
ranja, ustvaritve svetovnega trga, strojev itd. —... ponovno le poveča
razsežnost sile, ki dominira nad delom,... objektivne sile, ki stoji
. nad delom.«9
Ce je torej menjava blaga kot ključno razmerje med ljudmi »speci-
fični način bivanja proizvodnih sil« (str. 50) kapitala, je to zato, ker
je v kontekstu teh proizvodnih sil nujni, enakovredni tvoreči element
produktivne tehnike kapitala — njuni makro/narodnogospodarski me-
7	Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana 1961, str. 411 (op. podčrtal F. D.).
8	Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana, str. 411—412.
* Marx, Grundrisse, Pelican 1977, str. 308.
124
di j individualne podjetniške tehnike; in manj zaradi specifičnih »for-
malnih« procesov, ki jih posreduje menjava. Specifična kapitalska
produktivna tehnika — »zavestna, tehnološka uporaba znanosti«10 —
obvladuje v tej potenci samo v obsegu omejene in z narodnogospo-
darskega vidika parcialne segmente družbene produkcije (podjetja).
Kapitalsko upravljanje se vedno zaustavlja na obsegu in kompleks-
nosti, do koder vsakokratna zmožnost produktivne aplikacije znano-
sti še zagotavlja sebi specifične učinke. Zato pa potrebuje »svoboden«
medpodjetniški prostor kot nujni sestavni pogoj za učinkovitost vsa-
ke individualne podjetniške produkcije in za učinkovito vklapljanje
vseh v celoto.
Ce je kapital konstitutiven prav trg, to ni zato, ker bi prav v
tržnih/ekonomskih potencah kapitala ležali vzvodi njegove domina-
cije, temveč zato, ker je trg nujna (makro) sestavina njegove produk-
tivne potence, v kateri je moč njegove dominacije.
4.
Zato spet opozarjam na zelo bistven pomen tega, da se zelo dosledno
držimo temeljne Marxove opredelitve vzroka in izvora kapitalske moči
in kapital-odnosa.
Vzrok in izvor gotovo, nista v kakšni posebni obliki lastnine nad
materialnimi komponentami produkcije, zato kakršnikoli aktivistični
posegi v »lastnino nad produkcijskimi sredstvi« pač še ne bodo spre-
menili narave načina produkcije in produkcijskih odnosov. To je v
obravnavani knjigi povsem zadovoljivo potrjeno.
Se več: vzroka in izvora kapitalističnega načina produkcije in ka-
pital-odnosa ni v čisto ničemer tržnem/ekonomskem/formalnem. Vsa-
ka, prisvajanja, razporejanja itd. presežne vrednosti, tj. s problemi for-
malnega podrejanja/žosvobajanja« dela, je prvovrstna utopija. Ka-
pitalizem se s tem ne ukvarja. Ukvarja se z ustvarjanjem in z uve-
ljavljanjem svoje produktivne sile: s komandiranjem potrebnega
dela kot svojo specifično sposobnostjo, na podlagi katere mu pade po-
tem tudi presežno delo in vsakovrstna oblast nad njim.
5.
Ta temeljna, pravzaprav izvorna razsežnost utopičnega v »socialistični
ekonomiji« pa ni samo v imaginarni socialističnosti konceptov, kadar
so zgrajeni na takšni osnovi. Utopija je imaginarna že v svojem
odnosu do kapitalizma. Kadar se utopija vsaj približno verodostojno
prelije tudi v prakso, so konsekvence: 1. v neuresničenem socialistič-
nem projektu, 2. v svojevrstnih posledicah za sam kapitalizem.
10 Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana 1961, str. 567.
125
Eden od produktov utopičnega revolucioniranja kapitalističnega načina
proizvodnje je birokracija. Specifični birokratski praksi je posvečena
druga polovica knjige. Izkušnja z birokracijo je tu jasno označena:
»... namreč, da je birokracija zato, da ostaja na krmilu, pripravljena
pristajati tudi na padanje produktivnosti, nazadovanje in potiskanje
jugoslovanske ekonomije na obrobje svetovnega trga in podobno.
Odpraviti vzroke »slabega gospodarjenja« pomeni odpraviti materialne
temelje birokratske dominacije« (str. 92).
Vseeno pa avtorjem izkušnje ni uspelo potrditi tudi na ravni splo-
šnega principa. Nasprotno, principialna izvedba vleče čisto drugam:
»... v novo obdobje kapitalizma, ki se v temelju odmakne od klasič-
nega obdobja manchesterstva... Socializem predstavlja ta proces v
njegovi najčistejši in najrigoroznejši formi. V njem je privatni kapi-
talist, tovarnar, dokončno odpravljen... pojavi (se) nova frakcija
kapitala — birokracija« (str. 71).
Gledano formalno je socialistična birokracija res podobna sodobne-
mu korporativnemu managementu, finančni oligarhiji, državnemu
aparatu itd. Gledano realno pa prav v ničemer. Socialistična birokra-
cija ukinja kapitalsko silo na tistem nivoju (podjetniškem), na kate-
rem je kapital edino produktiven. Nadomešča jo z absolutno silo na
nivoju (narodnogospodarskem), ki je za uveljavljanje specifičnega ka-
pitalskega produktivnega potenciala nerelevanten (razen v smislu
tržnega dirigiranja, tj. takšnega, ki se usmerja prav na podjetniško
avtonomijo). »Mehanizem te regulacije je znan kot centraliziran fond
za akumulacijo, plače, amortizacijo, investicije itd. in priča o realno-
sti družbene moči birokracije« (str. 66). Ampak s še tako veliko močjo
nad denarnimi (dohodkovnimi, sferami gospodarstva ni mogoče uve-
ljavljati svoje volje nad načinom produkcije. To ni realna moč v
Marxovem pomenu. Politična, očitno, ekonomska, ne pa produktivna
— v nobenem primeru kapitalska, kaj šele v najčistejši in najrigoroz-
nejši formi katerekoli napredne oblike kapitalizma.
Ker ni moč, je toliko bolj izrazito nemoč. Birokracija ne ve, da mora
ob tem, ko se vmesti v ekonomske funkcije in privilegije bivših pri-
vatnih kapitalistov, zasesti tudi njihovo produktivno funkcijo, uskla-
jeno na mikro in makro nivoju — ne ve, ker ji utopični program o tej
produktivni funkciji sploh ni ničesar povedal. Zato označuje vsako
birokratsko dominacijo t.i. ekstenzivni način gospodarjenja: bi-
rokracija se polasti delovnega procesa, kot je zgodovinsko nastal, in
le podaljšuje trajanje tega procesa (širi obseg procesa na podedovani
tehnično-organizacijski bazi). Ker ima sam formalno moč, je zmožna
le produkcije absolutne presežne vrednosti. Sele »s proizvodnjo rela-
tivne presežne vrednosti (pa se)... menja celotna oblika načina pro-
izvodnje in nastane specifično kapitalistični način proizvodnje, na
osnovi katerega in hkrati s katerim se šele razvijajo tudi proizvodni
odnosi, ki odgovarjajo kapitalističnemu načinu proizvodnje«.1'
11 Marx, Neobjavljeno 6. poglavje Kapitala, Beograd 1977, str. 49—50.
126
Kolikor se sklicujemo na Marxa, so konsekvence utopičnega socializma
in birokratske dominacije: 1. neuresničen socialistični projekt (o tem
govori obravnavana knjiga) in 2. degradacija kapitalizma na nivo
trgovskega, oderuškega, merkantilnega načina proizvodnje.
6.
Takšne konsekvence so seveda zelo konkretno oprijemljive. Za kas-
nejše obdobje birokratske dominacije je v knjigi rečeno, da če nič
drugega, »jugoslovansko družbo... postavlja vsaj ob bok avantgardi
kapitala, saj je akumulacijo kapitala začela zagotavljati na najbolj
revolucionaren način«, (str. 69, podčrtal F. D.) Toda akumulacije ka-
pitala v naši državi že lep čas sploh več ni.
Osnovni način funkcionirja birokracije v 70. letih (v načeloma
sovražnem okolju samoupravljanja) je zelo kvalitetno predstavljen v
zadnjem poglavju knjige. To je, da »si je birokracija, potem ko so
bili ukinjeni vsi fondi razen tistega za nerazvite, priborila nadzor nad
kreditno-monetarno politiko. To ji sedaj omogoča nadzor nad celotno
družbeno reprodukcijo«, (str. 92)
Pri tem pa upoštevajmo, da je nadzor nad celotno družbeno repro-
dukcijo v smislu kreditnega odnosa (Smith!) seveda strogo omejen na
nivo formalne oblasti birokracije. Za oris realnega nadzora bom po-
skušal prikaz v knjigi dopolniti z nekaterimi na hitro zbranimi (ter
grobimi, neobdelanimi!) podatki s področja ustvarjanja/proizvajanja
akumulacije.
A B	C	D	E
1967	12,2	5,5	45 %	2,8	1,4
1968	13,3	5,9	44 %	3,5	1,3
1969	13,5	6,2	46 %	4,2	0,8
1970	14,0	9,5	68 %	5,4	2,9
1971	13,4	10,5	78 %	6,6	2,7
1972	10,6	6,9	65 %	8,8	—2,8
1973	8,7 9,2 106 % 10,4 —2,5
1974	8,8 15,5 176 % 9,1 4,6
1975	13,0	12,2	94 %	7,3	3,4
1976	13,9	7,1	51 %	6,7	—0,7
1977	16,3	10,1	62 %	5,3	3,6
1978	19,1	8,7	46 %	5,9	2,3
1979	17,9	11,8	66 %	4,7	6,0
1980	15,1	10,7	71 %	4,4	4,0
1981	12,7	6,0	47 %	5,0	0.9
1982	9,9 4,4 44 % 3,9 0,7
Za obdobje od leta 1967 naprej (ko imamo prve medsebojno primer-
ljive podatke iz »Statističnih godišnjakov«) sem primerjal — vse v %
127
od družbenega proizvoda — najprej neto gospodarske investicije (ob-
seg investicij nad amortizacijo) družbenega sektorja (A) s saldom bla-
govnega priliva iz tujine, tj. tujo akumulacijo v stvarnem izrazu (B);
v (C) je odstotek pokrivanja investicij s tem prilivom iz tujine; v na-
daljevanju pa določenost blagovnega salda B z neto prilivom od tu-
rizma in zdomcev (D) in neto zunanjim zadolževanjem — deficit bi-
lance vseh tekočih transakcij — v vsakem letu (E). (Oboje skupaj je
določalo blagovni saldo z 80—90 %).
Znamenti investicijski val je v 70. letih v povprečju s 75 % financi-
rala tuja akumulacija, ki so jo omogočili tedanji novi prihodki države
od turizma in zdomcev (priliv od zdomcev pomeni dolg), v največjem
obsegu med 1970 in okrog 1976, od 1. 1974 do 1. 1977, do 1. 1980 pa
sledi čisto finančno zadolževanje v tujini. Podatek 75 % je močno pod-
cenjen, ker so priliv deviz, dolg in uvoz obračunani po tekočih urad-
nih tečajih dinarja; v kasnejših letih desetletja je stvarna vrednost C
verjetno bliže 100 %. Po letu 1980, ko je doseglo zadolževanje neke
objektivne meje, je začel priliv iz tujine naglo upadati in ustrezno
temu tudi investicije.
Za to drugo obdobje imam pri roki podatke le na ravni Slovenije
(vir: SDK). Prikazujejo razmere, v katerih je priliv iz tujine že za-
nemarljiv (pa tudi odliva ni), in sicer neto gospodarske investicije
družbenega sektorja v % od njegovega bruto dohodka (približek za
družbeni proizvod).
1980 1981 1982 1983 1984
Celotne investicije	19,7 16,1 14,6 13,9 14,5
Amortizacija	9,3 9,2 12,5 12,2 11,1
Neto investicije	10,4 6,9 2,1 1,7 3,4
Pri tem upoštevamo, da je bilo obračunavanje amortizacije (ki naj bi
zagotavljala nivo enostavne reprodukcije) v teh letih pod vplivom
inflacije izrazito pod realnim (čemur bi bilo treba dodati še isti učinek
podrealnega obračunavanja zalog), tako da so stvarni obsegi neto
investicij občutno precenjeni in so bili dejansko, vsaj v letih 1981—
—1984, najverjetneje kar negativni.
Povzetek: Tista akumulacija, ki jo je zagotavljala birokracija »na
najbolj revolucionaren način«, je bila v 70. letih pretežno tujega
izvora, v 80. letih, kot te ni več, pa se vrti vse to »zagotavljanje«
samo še okrog sredstev enostavne reprodukcije gospodarstva (pa še
te pod nivojem dejanske enostavne reprodukcije). V realni kapitalski
moči birokracija očitno ni bila prisotna, saj ni bila sposobna te aku-
mulacije sproducirati. Se absolutne presežne vrednosti ni več.
128
UDK: 301.162.1-055.2
Maja Košak: Industrija in ženske v deželah v razvoju
Glede na aktualnost problematike (zaključek Dekade OZN za ženske,
poudarjanje izvozne usmerjenosti našega gospodarstva, pogodbeni po-
sli jugoslovanskih tekstilnih podjetij) objavljano v treh nadaljevanjih
članek o problemih zaposlovanja žensk v deželah v razvoju v njihovi
izvozni industriji.
Članek je sestavni del magistrske naloge z naslovom Ženska delovna
sila v deželah v razvoju v procesu restrukturiranja svetovne industri-
je, ki je bila izdelana v okviru podiplomskega študija na Ekonomski
fakulteti B. Kidriča v 1984. letu. Naloga analizira selitev nekaterih
proizvodnih procesov v dežele v razvoju zaradi koriščenja cenene
delovne sile, način in akterje (predvsem transnacionalna podjetja) te
selitve ter daje prikaz načina zaposlovanja in pogojev dela v takih
industrijah. V zaključku analizira pomen takega razvoja za gospo-
darstva dežel v razvoju, njihovo vključevanje v svetovni trg ter še
posebej pomen zaposlovanja za ženske. Članek povzema poglavja, ki
se ukvarjajo predvsem z žensko problematiko.
Maja Košak, Industry and women in developing countries
We are publishing-according to the actuallity of subject — (ending
of UN Women Decade, strong emphasing of export in Yugoslav eco-
nomu, undercontract business of Yugoslav textile industry) three-par-
ted article about women employment (export part of industry) in de-
veloping countries
Article represent a part of magisterial work with title Women La-
bour Power in Developing Countries in World Process of Industrial
Reconstruction. Work is analysing trasfers of some industries into
the developing conutries with purpuse to exploit their cheap labour
power, the mode and actors (in first place transnational corporations)
of this transfers. In conclusion of work author analysses impodtance
of this proccess to the economic development of developing countries
and its impact on the relation of developing countries to the world
market. Article represent a chapter of this work, which is dealing
with position of women.
129
UDK: 330.180(049)
Dr. Branko Medojević: Dve osnovni zablodi pri pojasnjevanju
ekstraprofita
Ekstraprofit je kot osnovni vzpodbujevalec rasta ekumulacije kapitala
v pogojih hitrega tehničnega napredka in stalnih sprememb pogojev
produkcije stalno predmet različnih proučevanj, v katerih se poskuša
na osnovi teorije delovne vrednosti določiti na eni strani njegov vred-
nostni substrat, na drugi pa se analizirajo dejavniki, ki določajo nje-
govo velikost in gibanje v sodobni fazi razvoja kapitalističnega go-
spodarstva. V članku se avtor ukvarja s problemi, ki jih pri pojasnje-
vanju ekstraprofita povzroča zamenjava nivojev analize ter negiranje
univerzalnosti zakona vrednosti.
Dr. Branko Medojević: Two Fundamental Mistakes in Explaning
Superprofit
Superprofit is fundamental cause for capital acumulation growth un-
der conditions of quick technical development and permanent chan-
ger of production conditions. For this reason superprofit is all the
time subject of different analyses. Theorists are there traying to de-
termine (on the basis of labour theory of value) value substration of
superprofit and analyse his size and movment in contemporary phase
of capitalist development. In article author is dealing with problems
which occurs in explaning superprofit because of wrong views on law
of value, in the first plac because of non considering his universal
role.
130