388
Kako naj se pišejo slovenske lastne imena ?
Menda bo vsak pameten in posten človek na to odgovoril: da s slovenskimi pismenkami. Če ima slovenski jezik svojo pisavo, je menda vendar naravno, da se pišejo slovenske imena po njegovi. In vendar, bodi Bogu milo! kako se   spakujejo   imena ne le po nemški pisavi temuč
tudi po laški in vemo za nektere, da se celo po francozki! Ali je človek, ki po p tujem obrača ime svojega očeta, morebiti zatega voljo kaj več vreden? Ali ni marveč žalostno tako očitno kazalo, da se sin sramuje svoje matere? Tu in tam imajo v šolah navado, da učitelji predelujejo imena kakor se jim poljubi (exempla sunt odiosa!) in tako se je že primerilo, da se sinovi enega očeta pišejo vsak drugač. Nekteri morebiti še kakošno posebno zaslugo — Bog ve kakošno — v tem išejo, da čisto slovenske imena stalijo v ptujo pisavo. Kako bi se Nemec jezil in res po pravici, ako bi se njegovo ime pokvarjalo po francozki pisavi! Slovenske lastne imena pa se oblačijo v opravo, kteri se na vseh krajih vidi, da ni za nje narejena; imena naših rodbin so polne č, š, ž — kako okorno se jim podaja tsch, sch, ktero se v enern imenu včasih po dvakrat ponavlja, da se ne vidi nič drugega kakor tsch in tsch in tsch! Bohorič je našo pisavo drugač zavil, pa napravil tako, da je uganjka vsakemu ptujcu pa tudi domačemu, ki ima z in pa h brati za č, s in pa h za ž; f pa h za š, ker mora dve čerki stiskati v en glas!
Da se nemške lastne imena (Eigennamen) pišejo po nemško, je prav, ker tako se daje ,,vsakemu svoje" in to je povsod pošteno pravilo, — da pa se slovenske imena pišejo po p tu je m, je narobe svet.
Pisava slovenska je uterjena sedaj do dobrega; najvišja vlada sama jo je poterdila v svojih zakonikih, in ni misliti, da bo kadaj drugačna. Ne more tedaj ne po šolah ne nikjer drugod veljati kak izgovor, da se nimajo lastne imena slovenske pisati po slovensko.
„Ne bod'mo šalobarde!" — pravi naš Prešern.
389