-----   294    -----
. Narodne pripovedke.
v
Se ena pravljica o Rojenicah.
Imela je mati sina. Ponoči, ko je bilo dete rojeno, je slišala babica zvunaj pod oknom pogovor treh belih žensk, kaj bo dete. Ena je rekla: „Mašnik bo." Druga: „Ubil ga bo sovražnik v vojski'* in tretja je rekla najglasneje: 55Ubila ga bo strelja, ko bo osemnajsto leto spolnil.u
Ko so prinesli dete od svetega kersta, so bili pri bo-trinji vsi veseli, samo babica, sicer silno zgovorna, je bila zoper navado klaverna in govorila je le, kar je mogla. „Kaj Vam je, Maruša — praša oče boter babico — da se deržite, kakor da bi vam bil volk mlade pojedel?" — E, kaj bi ne bila žalostna — odgovori natihoma, da ni otroč-nica slišala — „Dete, ktero so danes kerstili, bo strelja ubila, ko bo 18. leto spolnilo. Tako sem slišala nocojšno noč se pogovarjati Rojenice pod oknom."
Ostermeli so vsi nad to novico in žalostno so se razšli. Detetov oče je kmalo potem hudo zbolel. Ko čuti, da mu bolezen gre na smert, razodene svoji ženi, kar mu je babica pri botrinji povedala. Umeri je in žena si je to dobro v glavo vtisnila. Lepo je redila in učila edino dete, ktero je rastlo, da so  bili vsi veseli.
Rajni je zapustil vdovi veliko premoženje. Ko je bil sin sedemnajst let star in berhek mladeneč, je dala mati velik hram zidati. Globoko in globoko so kopali delavci v zemljo in ko so temelj (grunt) vložili, so začeli zidati obok nad obokom, tako, da so naredili devet obokov.
v
Ko je vidil sin tako silno zidovje, praša mater: „Cemu zidate toliko ter d en in globok hram?" Mati se ni mogla premagati in s težkim sercom pove svojemu sinu, da zida to njemu. Sin je bil pobožen. Dela! in pomagal je svoji materi, kolikor je mogel, pa tudi molil je rad Ne deleč od hiše je dala mati znamenje zidati v spomin svojemu rajnemu možu. K temu znamenju je hodit sin vsak večer in molil je za svojega očeta in za svojo ljubo mater.
Bolj ko se je bližal osemnajstemu letu svoje starosti, tem bolj je njegova mati žalostna prihajala. Spolnil je osemnajsto leto. Zidarji so dodelali hram s deveterimi oboki. Reče tedaj mati sinu: „Preljubi sin! težko, težko, silno težko me stane, te živega v ječo zapreti; saj si mi moje edino veselje, moje edino upanje, — saj si mi moje vse! Pa kar so Rojenice prerokovale, se ima zdaj zgodili, ko si osemnajsto leto spolnil. Pojdiva še k znamenju Bogu se priporočit, potem pa pojdi v hram, kjer sem ti vsega pripravila, česar ti  bo treba."
„Le pojdiva, mati, k znamenju molit, pa reči vam moram, da imam preživo vero v Boga, kakor da bi misliti mogel, da mu morem  uiti.   Le poj tliva.   Silno soparno je iu
—   zgodi se  Božja volja !u
Gresta k znamenju, mati s težkim, sin pa z mirnim in veselim sercom in z živo vero v Boga. Ne molita še dolgo, kar potamne černi oblaki  obnebje,  hud  vihar  pribuči,
—   zabliska se in v tem hipu tudi zagromi, da se zemlja zmaja in — oj čudo! v hram z deveteiimi oboki je trešilo in ga razdjalo, da  ni  bilo  druzega  ko sip  in   razvaline!
„0 mati! Božja mogočost je neizmerna'4, — reče sin materi, — „v mojo smert bi mi bili zidali hram; strelja ga je raznesla. Bodi Bogu čast iu hvala! njegove dela so velike la
Zahvalila sta se še goreče modremu Stvarniku in mnogo let sta še živela srečna v pobožnosti in živi veri v Boga!                                           Zapisal Fr. Malavašič.