jLzhajn vsak četrtek, ako je ta dau praznik, dan poprej. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu JMira“ v Celovec, Pavličeva ulica 7. Osebni pogovor od 10, dp 12. ure predp. in od 3^ do 4. ui Štev, 41. To naše združevanje v sedanjem času se je pričelo vsled vedno večjega pritiska od strani naših nasprotnikov in iz ljubezni do nàroda, saj nas vendar druži isti jezik in ista nàrodnost. Ustanavljajmo si nova slovenska društva! Zbirajmo v ta društva poštene slovensko misleče ljudi! Poučujmo društvenike na podlagi dobrih časopisov in knjig, da bodo spoznali, kaj se pravi boriti se za materin jezik, za svoj nàrod. Ne sramujmo se, biti član kakega slovenskega društva; to naj bode slehernemu le v ponos, da se zaveda, da je sin slovenske matere. Nasprotniki se nam sicer posmehujejo, ako slišijo, da se je tu ali tam ustanovilo slovensko društvo. Vendar pa oni s tem zasmehovanjem kažejo svoj strah pred slovenskimi društvi, ker dobro vedo, da se le edino v društvih izobražujejo ljudje, da se jim edino le v društvih vcepi v srce nàrodno prepričanje in ljubezen do materinega jezika in da edino le iz društev prihajajo možje, kateri stojijo trdno kakor skala za slovensko stvar. Znano je, da je v krajih, kjer ni slovenskih društev, največ odpadnikov, največ nemčurjev. Pa temu se ne smemo čuditi in dotičnikom tudi ne smemo tega zameriti, in zakaj bi jim tif&i, saj oni niso temu sami krivi, da so padli v roke Slovencem sovražnim Nemcem, kateri so jim dali na razpolago svoja društva, nemške knjige in časopise in so na ta način posamezne, zvabivši jih v svoje gostilne, lahko pridobili za svoje namene. Opuščajmo torej gostilne, v katerih se zbirajo naši nasprotniki! Ne podpirajmo gostilničarjev in trgovcev, kateri se nam prilizujejo in so nam prijazni le zato, ker jim nosimo denar. Opuščajmo časopisje, katero nam nasprotuje, katero blati naš mili jezik in zasramuje naš slovenski rod. Mladeniči in možje! Ne dajte se zapeljati svojim nasprotnikom ! Ne verjemite obljubam, katere vam dajejo vaši sovražniki le zato, da bi vi zatajili svoj materin jezik, da bi se odtujili svojemu rodu. Ustanovite si društva ali vsaj družbe, v katerih imejte slovenske časopise in knjige ! Shajajte se večkrat v svojih društvih in tako z združenimi močmi nadaljujte boj, katerega smo pričeli, in zmaga nam je zagotovljena. Koroške novice. P. n. gg. dopisnikom našega lista. Z ozirom nato, da so se z današnjo številko zgodile i v uredništvu i v listu samem večje izpremembe, prosimo naše p. n. gg. dopisnike, da naslavljajo odslej vse dopise, tičoče se uredništva, edino le na uredništvo „Mira“, ker nihče drug ni pooblaščen sprejemati uredniških stvari. Obenem opozarjamo p. n. gg. dopisnike, da naj vpoštevajo načela, katera smo pojasnili v današnjem uvodnem članku. List bo stal na odločno nàrodni podlagi, naj se torej dopisi vedno in vselej ravnajo po teh načelih. Stvari, ki nimajo nikakega pomena za korist in napredek nàroda, bodisi v tem ali onem oziru, se ne bodo priobčevale. Posebno pa opozarjamo p. n. gg. dopisnike, da naj ne pišejo dopisov, kateri bi se dali meriti na sežnje. Pišite na kratko in jedernato, da bo list prinašal obilo raznovrstnega beriva. Varujte se osebnosti, kajti zagotovila, da se dà to in ono dokazati s pričami, so že marsikaterega urednika spravila v zapor. Ne pišite preveč, pač pa to, kar pišete, dobro in premišljeno. Sklep lista je v torek opoldne, dopisi, ki dospejo pozneje, se objavijo šele v prihodnji številki. — Nadejamo se, da nam bodo ostali zvesti vsi dosedanji dopisniki in da nam bo prirastlo še lepo število novih. Torej na skupno delo v prospeh nàroda ! Uredništvo. Nàrodni kolek družbe st. Cirila in Metoda bo imelo odslej v zalogi uredništvo „Mira“, kamor naj se obračajo zavedni Slovenci, ki hočejo s tem nàrodnim davkom pripomoči naši prepotrebni družbi do boljšega gmotnega stanja. Nàrodni kolek je po Koroškem vse premalo razširjen. Tekom enega tedna ni dobilo uredništvo „Mira“ niti enega pisma, kolekovanega z nàrodnim kolekom. Po- sebno opozarjamo nàrodna društva, da je malomarnost v tej zadevi posebno pri njih vse graje vredna. Pri vsaki veselici, katera se priredi, naj se ko-lekujejo vstopnice z ndrodnim kolekom. Žalostno bi res bilo, ako ne bi ob taki priliki vsak udeleženec plačal kolekovane vstopnice dva vinarja dražje, posebno pa še zato, ker je polovica dobička od kolekov, ki se prodajo na Koroškem, namenjena naraščaju slovenskega učiteljstva na Koroškem. Segajte torej prav pridno po nàrodnih kolekih ! Slovenski klub je sedaj po počitnicah prošlo sredo imel zopet svoj redni sestanek v Cavsuikovi gostilni. Zbralo se je lepo število domačih, pa tudi izvencelovških Slovencev k prijetni, neprisiljeni zabavi, pa tudi resnemu pogovoru. Z veseljem smo opažali, da je družba pridobila več novih članov, posebno pa nas je razveselilo, da je bilo navzočih več rodoljubov z dežele, ki so se nekaj časa, vse-kako vsled kakega migljaja od nekod, nekako ogibali skupne slovenske družbe. Kakor smo že rekli, nas je njihova navzočnost zelo razveselila. Pričakujemo pa, da odslej ne bo Slovenca, ki bi se mudil ob sredah v Celovcu, da ne bi prišel v slovensko družbo, kjer bo našel poleg domače zabave gotovo tudi marsikaj, kar mu bo lahko vodilo in bodrilo za ndrodno delo na deželi, saj se v prijateljskem razgovoru dà marsikaj ukreniti, kar na šumnih shodih in zborovanjih ni mogoče. Pridite torej, prepričani smo, da vam ne bo žal. Celovške polomane ,,štimce“ so se zopet enkrat malo razkoračile nad slovensko banko, menda zato, ker ji ni padlo v glavo, da bi šla prašat one gospodke, ki dajejo te „štimce“ od sebe, ponižno dovoljenja za nadaljnje poslovanje. Revčki, denite si vendar kako mokro cunjo okrog glave, da se vam vaši možgančki preveč ne razgrejejo, kajti sicer bi vam morda celo še zadnja strunica pameti znala počiti. Mrzla voda bo gotovo pomagala. Od nas se učijo. V Celovcu baje obstoji že pet let neka zveza „mladih“, katera si je nadela ime „Sudwacht“, kar bi se nekako reklo „južna straža14. Sicer ne vemo natanko, koga ali kaj ti mladiči rvahtajo“, ali „lintverna“ na novem trgu, ali jug, tla j m ne odnese Karavank, pač pa vemo popolnoma dobro, da ne znajo „vahtati“ svojega „stramm“-nemškega prepričanja, kajti sicer bi ne bili šli posnemat zaničevanih „bindišarjev“ in ustanavljat neki nemški nàrodni kolek po vzgledu družbe sv. Cirila in Metoda. Tako je prav, le priznavajte, da smo vam mi Slovenci daleč spredaj Lepo to od vas, saj je spoznanje edina pot k poboljšanju. Vaš aWehrschatz44 (obrambni zakiad) pa brez strahu zapijte, kajti pivo vam bo gotovo več koristilo kakor pa nam škodoval vaš zaklad. Bridke solze pretaka predzadnja „kmetav-zarca“, češ da hočejo ti prebiti nbindišarji“ kar čez noč poslovaniti „ur“-nemško Sovodje. Naselil se je tamkaj eden kranjski in eden štajarski Slovenec in nekaj slovenskih obrtnikov in ti hočejo baje kar pohrustati celo trdo nemško mestece in pri vsem tem še nihče nič ne more zoper to, a na Kranjskem pa žro Slovenci te uboge Nemce kakor svoj čas „pesjaui“. Jej, jej, kako se nam smilijo ti ubožčeki, ko morajo vse to — „laj losen44, najbolj pa „kmetavzarca“, ki mora točiti tako debele krokodilje solze. Nemško-katoliška stranka v pravi luči. V deželnozborski seji dne 5. t. m. je utemeljeval posl. Weiss (nem. kat.) svoj predlog za uvedbo premoženjskega davka. V razpravo je posegel tudi posl. Dobernig (nem. nac), ki seje. med drugim izrazil, da slovenskega poslanca g. Grafenauerja ne prišteva k Weissovirn pristašem, na kar mu je odgovoril Weiss: „Hvala za to sijajno spričevalo, kajti s tem nas je gosp. Dobernig označil kot najjedrnatejšo nemško stranko v deželi.41 Malo pozneje pase je isti poslanec nemško-katoliške stranke takole izrazil: „Gospodje vendar niste tako zelo pobožni, pustite torej, da se vsak po svojem načinu izveliča. Opustite vendar ta bojni način (proč od Rima), in potem bomo mi prvi, ki bomo šli za vami!14 To so besede, katere je nam Slovencem treba posebno uvaževati. Stranka, katera zahteva od nas Slovencev ob vsaki priliki podpore, ki hoče celo, da bi šli čez drn in strn zanjo v boj, ta stranka izraža po svojem zastopniku, da je najbolj nemška v deželi in da jo zadržuje le protiversko gibanje, da ne nastopi skupaj z našimi najhujšimi, pa vendar odkritimi sovražniki. Ce se sedaj ne odpró oči vsakemu, ne vemo, kedaj naj bi se odprle. Proč od tam, kjer nam preti zavratni napad ! Hrvat pravi: ruzdaj se u se i u svoje kljuse.14 — Slovenec naj se zanaša le sam nase, kajti vse drugo je goljufivo! Slovenci so sami lumpje, faloti, tatovi, dà, celo ljudožrci, tako vpijejo nemčurski časopisi danzadnevom ; slovenski nàrod je narod rokomavhov, ubijalcev, goljufov itd., sploh ni v njem poštenega človeka, tako kričč ti nemški poštenjaki44 ; toda kdo je lump, kdo je falot, kdo ubijalec? Jasen odgovor nam daje vsenemško glasilo na Koroškem — „Karntner Wochenblatt44 — v svoji zadnji številki, kjer se čila. da so pravi, čisti Nemci na nekem cerkvovanju pobili in zabodli tri ljudi. Eden je dobil 21 ubodov z nožem. In še celo potem, ko je prišel župnik umirajoče previdet, so obsipali umirajoče in župnika s kamenjem. Šele ko so drugi začeli s puškami streljati mednje, so se pretepači razkropili. — Kje je torej lumparija, kje falotstvo itd. Ali ne pri Nemcih, ali ne pri onih ljudeh, ki obsipavajo naš nàrod s psovkami naj-grše vrste zaradi izmišljenih hudodelstev ali malenkosti, dočim prinašajo njihovi časopisi take stvari, kakor smo jih zgoraj navedli, kot vsakdanje, nedolžne novice. Pač res ni težko reči, kje je najti prave, resnične omike, ali pri Slovencih, ali Nemcih. Deželni hipotečni zavod je do dné 1. septembra t. 1. prištel 1942 posojil in izdal dolžna pisma v isti visočini teh posojil, namreč 10,623.900 kron. V mesecu avgustu je došlo prošenj za posojila 30 v znesku 211.900 kron, dovolilo se je 40 posojil v znesku 222.300 kron. Posojil se je v tern mesecu doštelo 81.400 kron. Telefonska zveza med Celovcem In Dunajem se je otvorila prošlo sredo, dné 5. t. m. „V boj za slovensko šolo!“ Kdor je le količkaj zasledoval zadnja leta slovensko gibanje na Koroškem, je moral in moral opažati, da je bil vedni klic koroških Slovencev : dajte nam šol, dajte nam slovenskih šol, v katerih se bodo naši otroci učili svojega materinega slovenskega jezika in potem šele na podlagi tega kaj drugega. Ta opravičena zahteva, katera sloni na samih temeljnih zakonih avstrijske države, ki jasno govorijo, da so vsi nàrodi Avstrije enakopravni, ta opravičena zahteva na Koroškem nikdar in nikoli ni našla odmeva. Vse prošnje so bile zastonj, slovenskemu nàrodu se ni hotelo dati. kar mu gre po postavi. Dà, še več, odvzeli so mu še ono edino, kar je imel; na celem Koroškem edino slovensko ljudsko šolo so razdelili in potom silne agitacije ustvarili iz šentjakobske slovenske ljudske šole neko spako, ki naj se odslej imenuje slovensko-nemška in slovenska šola. Torej še to! Srce mora opravičene jeze pokati vsakemu poštenemu Slovencu, ko vidi, da mu trga vsenemški zmaj s pomočjo vedno zato pripravljene c. kr. vlade ono, kar mu je najljubše, slovensko deco, iz rok, da jo privede tako daleč, da ti slovenski otroci potem ponemčurjeni ne zaničujejo le svojega roda in jezika, da sami sebi pljujejo v skledo, ne;> ua celo zaničujejo in zasramujejo svoje lastne slovenske starše, svojega očeta, svojo mater! Fej, grdobija taka! — Pred seboj imamo knjižico z naslovom : „V boj za slovensko šolo!14 Velezaslužni g. župnik Mat. Raž un je zbral v tej knjižici vse, kar se more reči o naši ljudski šoli. Vidi se, da mu je narekovalo to knjižico globoko užaljeno srce gorečega rodoljuba, ki čuti, živi in umira s svojim nàrodom. Marsikatera trpka beseda stoji tu napisana, marsikateri zlat nauk je v njej, a resnična, bridko resnična je ta knjižica od prve strani do zadnje. Namenjena je nàrodu samemu, da iz nje izprevidi, kaj mu je ljudska šola, kaj mu je slovenska ljudska šola in kaj so mu takozvane utrakvistične ponemčevalnice. Nàrod .Go-venski, vzami to knjižico m beri jo ter beri danzadnevom, osvoji si misli, ki so v njej, in potem pa tudi delaj in stori tako, kakor te uči ta knjižica. Knjižica se dobiva pri založniku samem, g. župniku Mateju Ražunu v Št. Jakobu, ali pa pri odboru katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem v Celovcu. Radiše. (Poštna nabiralnica.) — Že od vigredi sem smo prosili za c. kr. poštno nabiral-nico in zdaj je c. kr. poštno ravnateljstvo v Gradcu prošnjo vendar enkrat povoljno rešilo. V nedeljo dne 2. oktobra t. 1. smo nabiralnico s slavnostjo otvorili, katero so tudi počastili vsi občinski od-borniki-našinci in cel krajni šolski svet s svojo navzočnostjo. Ob treh popoldne se je prvikrat pripeljala pošta iz Žrelca. Topovi so zagrmeli, domači tamburaši so pa krepko zasvirali, nakar g. župnik Vaclav Oech s krepkimi besedami množici razloži veliki pomen poštne nabiralnice in redne pošte. Sramota je bila res za cele Radiše, da smo imeli do sedaj tako neznosne poštne razmere. Ce je bilo dobro, smo dobili pošto dvakrat v tednu, če nam pa sreča ni bila mila, je potrebovala pošta iz Žrelca na Radiše cel teden, dočim je samo poldrugo uro hodà. S krepkimi ^ivijo44 smo se zahvalili našemu občinskemu predstojništvu, dalje tudi g. I. Dremušu, c. kr. poštarju v Žrelcu, ki je bil, kar se tiče pošte, vedno z nami. V prvi vrsti pa se imamo zahvaliti za to pridobitev našemu g. župniku, kateri je vse storil, da imamo vsaj trikrat na teden gotovo in vedno poštno zvezo z Žrelcem. Poštno odpraviteljstvo je prevzel g. Jožef Pistotnik, p. d. „Mežnar“, zanesljiv slovenski gostilničar. Zraven slovenskega napisa za gostilno vidimo zdaj še lepši napis: nC. kr. poštna nabiralnica.14 To je pravo veselje za vsako srce, v katerem se pretaka slovenska kri, če vidi, da se jezik slovenski vedno bolj spoštuje, kajti: v„Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!14 Želinje. V nedeljo, dne 16. t. m., ob dveh popoldne bode na Želinjah velika jubilejna slovesnost. Domači farani in sosedje pridite v obilnem številu ! Izgubljeno — najdeno. Neki osebi se je pripetila nezgoda, da je izgubila svojo denarnico (mošnjo) z malo gotovino. Denarnica se je našla in je dobiti pri župnem uradu Pokrče, pošta Grabštanj. Prvi sneg je zapadel v Selah (940 metrov) danes dné 10. oktobra. V jutro ga je bilo 23 cm visoko Še vedno sneži. Izpod Medgorja. „Duh pa veje, koder hoče11 ; niti na nemški abecednik, niti na nemško slovnico se ne dà natvezati. Veje pač, koder se mu ljubi. Prav po naključji mi pride v roke pismo, ki ga je pisala prijateljica prijateljici. Nikdar bi si ne bil mislil, da bi moglo tako lepo pisati koroško dekle, ki se ji duši in mori v šoli materin jezik s kruto brezobzirnostjo. Berite pa sodite: ,,Ljuba Mi- ci k a! Moram Ti tudi sporočiti, da se je v Med-gorjah shod prav sijajno obnesel. Bili so tudi govorniki iz Celovca, namreč: gosp. dr. Brejc, č. g. Rozman in še neki drug govornik, katerega pa nisem poznala, potem pa domači g. župnik. Nastopili so pa tudi tamburaši iz Radiš, kateri so nas celi večer zabavali. Potem je prišla na vrsto igra „Zakleta soba44, katero pa so dekleta prav izvrstno igrale. Ljuba Micika...........imaš gotovo veliko dela, kaj ne da? Le nfest11 bodi, saj boš imela gotovo veliko gostov .... Z Bogom. “ Cast dekletu, ki kaže, da se dà tudi na svojo roko bistriti glavico vkljub divji gonji potujčevanja. Slovenska dekleta, posnemajte to svojo rojakinjo! Podklošter. Za župana podklošterskega je bil danes izvoljen g. Jan. Michor, posestnik in gostilničar Podkloštrom. Občinski svetovalci so gg.: J. Schumy p. d. Valerle na Žilici; J. Skar-bina p. d. Kašin v Dulah; Jan. Wucherer p. d. Oraš v Podturju; Alojzij Bergman, posestnik v Št. Lenartu. Slava vrlim možem! Iz Sinčevasi. (Razmere pri železnici.) Dne 3. oktobra se je vozil neki potnik z vlakom iz Sinčevasi v Celovec. Na kolodvoru v Sinčivesi vidi nekega Italijana zahtevati vozni listek v Beljak. Ne malo se začudi, ko sliši službujočega uradnika občevati z dotičnikom v italijanskem jeziku. No, si misli potnik, če zna uradnik laško, bo pač razumel tudi slovensko tu na slovenjih tleh, in zahteva vozni listek v slovenščini. Uradnik ga pogleda po strani in reče osorno: „Celovec? Das ist keine Station!14 Potnik na to: „Tako! Ce je pa glavno mesto Koroške.14 Uradnik: „Ce hočete delati tu propagando, se boste narezali (varali)!14 Potnik: „Prepovedujem si odločno take izraze! Ce občujete z Italijanom v njegovem materinem jeziku, smemo pač Slovenci domačini tirjati s tem večjo pravico, da nam ustrežete na slovensko zahtevo.14 Uradnik: „To je moja stvar, kako občujem z ljudmi. Uradni jezik je nemški!14 — Tako torej! Italijanu se v njegovi materinščini prijazno postreže brez ozira na to, je li uradni jezik nemški ali kitajski. Slovenec pa na svoji rodni zemlji niti zahtevati ne sme voznega listka v slovenskem jeziku. Ali ni to vnebovpijoča krivica? Kako dolgo bomo še trpeli taka nečuvena sramotenja? Ali nas res že sme vsakdo biti v obraz? Kmetje Slovenci, zahtevajte vsikdar odločno in brezobzirno na postajah, nahajajočih se na slovenskem Koroškem, vozne listke le v slovenskem jeziku! Pokažimo tem plačancem, da so oni za nas, pa ne mi za nje tukaj. Gledé onega uradnika se bo pa že poskrbelo na pripravnem mestu, da se mu pereti malo postrižejo in ohladi jroča kri. Iz Črne. V nedeljo, dné 2. t. m , je strašil po naši vasi neki človeček, ki je nosil na svojem klobuku znamko „sudmarke“. Ta možakar je sin nekega čevljarskega mojstra v Spodnjem Dravogradu in vozi svoje čevlje v slovensko Črno na prodaj, kjer ima v popolnoma slovenski hiši svojo zalogo. Vprašamo torej tega človeka, ali mu morda ni znano, da je Črna slovenska vas. da so njegovi odjemalci sami Slovenci? Kako se puem predrzne prodajati svoje blago Slovencem in obenem kazati svojo nsudmarkovsko44 prešernost? Naš namen nikakor ni, temu ali onemu kratiti zaslužek, toda zahtevamo pa najodločnejše, da se spoštuje naš rod in naš jezik od vsakogar, ki ima od nas svoj dobiček. Sicer pa opozarjamo naše vaščane na to, da imamo dovolj domačinov, ki ravno tako dobro umejo svojo obrt in da je dolžnost vsakega poštenega Slovenca, da v prvi vrsti podpira svoje ljudi, ne pa onib, ki zanašajo s tujim blagom tujstvo med nas in so še zraven toliko predrzni, da očitno kažejo svoje sovraštvo do Slovencev. Črna je slovenska, in po njej se ne bo razlegal prusaški „hajl“ ! Koprivna. (Nevihta.) V petek, dne 7. t. m., je bil prav lep in topel dan, kakoršnih že dolgo nismo imeli. Prišlo nas je še enkrat za slovo obiskat toplo poletje, a po noči je prilomastila mrzla zima in nastal je hud boj, ki je trajal do ranega jutra. Bliskalo se je in grmelo in veter je tulil, da je postajalo človeka groza, in ko je napočil dan, je bila Koprivna — bela. Zima je zmagala in že nas zakriva s svojo mrzlo sneženo odejo, vendar upamo, da se je bodemo za nekaj časa še znebili. — Kmetje so pri nas vsi potrti. Otava jim je skoraj vsa po-gnila, tudi žita, kakor rži, ovsa in ajde še niso vsi spravili pod streho. Pa upajmo še lepših dni! Iz St. Danijela. Naša cerkev je dobila nov oltar, prekrasno delo domačina g. akad. podobarja Progarja iz Celovca. Glavna skupina, Danijel v levnjaku, je izvedena v reliefu. Na straneh sta sv. Ciril in Metod, izvršena istotako mojstrsko. Prekrasno, res umetniško delo je primeroma zelo ceno. G. Progarju moramo izreči pač največje priznanje in iskreno zahvalo. — V S troj ni smo dali slikati, deloma na presno, vso cerkev. Delo je izvršil prav dobro g. Pronegg iz Štajarskega. Slovenca, žal, ni bilo mogoče dobiti. Koroški deželni zbor. 8. seja dne 29. septembra. V seji dne 29. septembra se je razvila živahna debata o uravnavi hudournikov. Posl. Dreyhorst omenja, da je že lani deželni zbor sklenil uravnati 21 hudournikov v kanalski dolini. Stroški so bili preračunani na 720.000 K, od katerih naj bi dežela plačala le 10 odstotkov v večletnih obrokih. Nadalje poroča, da se je za razna dela po lanski povodnji, posebno za uravnavo Filce in Suhe, porabilo 32.540 K, s čimer pa Žabnice še vedno niso popolnoma zavarovane. Za uravnavo Ukve je treba 30.800 K. Dežela naj bi k tej svoti doprinesla 10°/0, t. j. 3080 K. Posl. Grafenauer je mnenja, da svota 30.800 K nikakor ne zadostuje in sploh dvomi, da bi imela ta uravnava trajen uspeh. Vas Ukve bi bila še vedno v nevarnosti tudi ob manjši povodnji, kakor je bila lani. Na Spodnjem Koroškem je mnogo lepih, neobljudenih krajev, kateri so za obdelovanje mnogo pnpravuejši, nego kanalska dolina. Ali ne bi bilo morda primerno, da se v teh krajih nakupijo posestva za prebivalstvo Ukev in bližnjih krajev, katero bi se potem preselilo v celoti na nova posestva. Gosp. poslanec nato pripominja, da je v istem zmislu govoril, ko se je šlo za uravnavo Oselice, katera je stala 250.000 K, kar pa je bilo vse brez uspeha, km je cela struga zopet zasuta, Vzlic temu pa bo glasoval za predlog. Dež. predsednik meni, da se uravnava le zato zavlačuje, ker dežela prispeva le 10, ne pa 20 odstotkov, kakor bi morala. Prebivalstva preseliti pa ne kaže, ker vsak rad ostane v svojem rodnem kraju. Nato vstane poslanec dr. Waldner ter na dolgo in široko razklada svoje posebne nazore o uravnavi hudournikov. Odkar je potoval po Francoskem in Švici in si ogledal ondotne hudournike, mu je stvar tako na srce prirastla, da je postal „apostol hudourništva“ ter kot tak izjavlja (proti g. Grafenauerju), da oni, ki je proti uravnavi hudournikov, ne izpolnjuje svoje dolžnosti napram deželi in prebivalstvu, da je diletant itd. Posl. Grafenauer nato odgovarja, da je že naprej vedel, da se bodo njegove besede napačno tolmačile in izzvale dr. Waldnerjevo strast. „Ta gospod ima najbrž precej teorije in tudi nekoliko prakse, ali njegovo obnašanje proti meni ne hvali ravno posebno tega gospoda, ki se je mnogo več učil kakor pa jaz. Jaz sem samo stvarno očrtal resnične razmere v Ukvah in zato mislim, da imam pravico, dasiravno sem radi premestitve svojega mandata prišel na Spodnje Koroško. Ako je rekel gosp. profesor Waldner, da sem se izrekel proti uravnavi hudournikov, enostavno ni slišal, kar sem rekel. Rekel sem : s 30.800 K ne bomo mogli Ukve tako uravnati, da bi stvar imela kaj uspeha. To se vendar ne pravi nastopiti proti uravnavi Ukve. Pa saj bo vendar še dovoljeno o raznih stvareh drugače misliti, kakor misli o njih gospod profesor, ki se pri svojih izvajanjih spravi na taka polja, ki so mojemu kmetskemu razumu nedostopna. Ce me moj velečastiti gospod tovariš že na vsak način hoče okrtačiti, naj vendar rabi izraze, ki jih razumem. Da je gospod profesor potoval po Švici in po Francoskem in si tamkaj uravnavo hudournikov ogledal, to mu pač rad verjamem, kajti on ima sredstva zato, katera pa, žal, meni niso na razpolago. Ako naj jaz to upoštevam, kar gosp. profesor pripoveduje o Francoskem, naj pa tudi pove, kake svote se na Francoskem porabljajo za uravnavo hudournikov. Če me gosp. profesor Waldner imenuje diletanta, se temeljito moti. Diletant je gledališki igralec, ki prireja majhne igre, katerim pa mnogo kaj manjka ; diletantstvo torej prepuščam gosp. prof. Waldnerju, o čemer naj zbornica sama sodi. Ali se to pravi, biti diletant, če sem rekel, da se Ukvam s 30.800 K ne bo mnogo pomagalo ? Nisem govoril proti regulaciji, temveč sem samo rekel, da so zato namenjena sredstva prenizka. Glasoval bom vsekako za predlog. Nato se je sprejel predlog, kakor smo že omenili zgoraj. Finančnemu odseku se naloži svoto 3080 K postaviti v proračun za leto 1905. 9. seja dne 5. oktobra. Med predlogi omenjamo predlog posl. Weissa, da naj se ustanovijo ustanove za kmetovalce, ki naj bi pohajali živinozdravuiške tečaje. Poslanec Weiss (nem. kat.) utemeljuje svoj samostalni predlog o uvedbi premoženjskega davka. Dežela ima v proračunu za 1. 1905 primanjkljaja 181.000 K, katerega hoče pokriti s povišanjem užitninskega davka od 20 do 100 odstotkov pri vinu, vinskemu in sadnemu moštu. S tem bi bili ravno revnejši sloji prebivalstva najhujše prizadeti. Predlaga, da se uvede mesto tega povišanja premoženjski kot dopolnilni davek. Ta davek naj bi se plačeval začenši s premoženjem 10.000 K in sicer po 5 K, za vsakih 5000 K pa 2 K 50 vin. več, seveda z gotovimi izjemami in odbitki. O predlogu se je razvila živahna razprava, v kateri se je posl. Weiss povzpel do besed, katere omenjamo na drugem mestu, katere kažejo nemško-katoliško stranko v pravi luči, kakor se bo prej ali slej očitno pokazala napram nam Slovencem. Ža predlog sta glasovala le poslanca Weiss in Krampi. Posl. Kotz predlaga, da naj vlada ceni škodo, ki so jo povzročile povodnji in odpiše oškodovancem davek. Predlog se odkaže gospodarskemu odseku. 10. seja dne 6. oktobra. Posl. Steinwender interpelira zaradi regulacije Drave pri Gornjem Dravogradu. Posl. Huber predlaga, da naj vlada odpravi prepoved za izvažanje krme in da se naj dovoli prodaja krmilnih praškov. Zbornica je potem obravnala več malenkosti. 11. seja dne 7. oktobra. Mestni občini velikovški se dovoli 500 K deželnega prispevka za uravnavo kanalizacije v celovškem predmestju. Posl. Huber poroča o planinskem gospodarstvu ter konstatuje lep napredek. Na 12 planinskih okrožjih so se zboljšale uredbe, za kar se je izdalo 48.557 K 60 v. Dežela je prispevala 14.202 K 50 v. — Koliko je neki tega denarja prišlo v slovenske roke? — Za 1. 1905 določi dež. zbor 6000 K. Ribiškemu društvu se določi podpora 600 K za 1. 1905. O torkovi seji in dalje poročamo prihodnjič. Društveno gibanje. Vabilo k skupnem društvenem posvetovanju, katero priredi „odbor slovenskih nepolitičnih društev na Koroškem* v četrtek, dné 20. oktobra t. L, popoldne ob 2. uri, v gostilni pri Ca v s ni ku v Celovcu. Posvetovanje bo 1. o razdelitvi govorov, določitvi govornikov, oziroma potovalnih^uči-teljev; 2. o navodilu in ureditvi podrobnega društvenega delovanja, oziroma o društvenih učnih urah; 3. ustanovljenju društvenih knjižnic ; 4. društvenem domu; 5. naročevanju časnikov, brošuric, pesmaric; 6. društveni „Zvezi“; 7. prirejanju novih iger; 8. društvenih pevskih zborih ; 9. Ciril in Metodovih podružnicah; 10. ustanavljanju novih društev; 11. nasvetih udeležnikov. Dobro bi bilo, če bi se vsako društvo posvetovalo že doma o teh točkah ter prišlo k posvetovanju že z določenimi nasveti. To posvetovanje bo imelo le tedaj svoj trajen pomen, če je zastopano vsako društvo in kraji, ki žele dobiti posebno društvo. Skušene p. n. narodnjake pa prosimo, da nam pomagajo s svojimi nasveti. Perava-Gozdanje, dné 7. oktobra 1904. Društvo slovenskih odvetniških in notarskih uradnikov s sedežem v Celju bo imelo svoj VIII. redni občni zbor v nedeljo, dné 6. listo-pada t. 1. popoldne ob 1. uri v mali dvorani v „Nà-rodnem domu“. Ako ob 1. uri zbor ne bode sklepčen, vrši se isti dve uri pozneje ob vsakem številu navzočih članov po sledečem dnevnem redu: 1. Pozdrav predsednika. 2. Odobrenje zapisnika zadnjega občnega zborovanja. 3. Poročilo društvenega vodstva, tajnika in blagajnika. 4. Poročilo računskih pregledovalcev. 5. Volitev odbora. 6. Raznoterosti. Slučajni samostojni predlogi se morajo naznaniti vsaj osem dni pred občnim zborom društvenemu vodstvu (§ 25 dr. pr.). Ob 8. uri zvečer bode v prid društvu v veliki dvorani v »Ndrodnem domu“ običajni koncert. Družbi sv. Cirila in Metoda so od 1. do 30. septembra 1904 poslali prispevke in darila p. n. gg. in društva: Upravništvo „Slovenskega Nàroda“ v listih od 3., 7., 10., 15., 17., 21., 24. in 28. septembra izkazane zneske skupaj 366 K 47 vin. ; upravništvo „Slovenca“ 32 K ; podružnice : v Polzeli zbirko ob veselici 28. avgusta 69 K ; za Velikovec in okolico 103 K 20 vin. ; ženska in moška podružnica v Kamniku čisti dobiček od veselice 310 K (med temi kot pokroviteljnino gospe Terezije Kemperle 200 K). Bralno društvo v Dolu delež čistega dobička od veselice 10 K 20 vin.; Loški diletantje čisti dobiček Gregorčičevega večera 40 K 40 vin. ; društvo „Kamnik“ v Kamniku pokroviteljnino 200 K; Šentjakobski Mohorjani 24 kron; Ana Hrenova iz Krakovega pokroviteljnino 200 K ; Anton Štritof 2 K, Anton Brce, župnik, 4 K; J. Žagar, župni upravitelj pri sv. Lovrencu ob Temenici, 40 K ; Karol Dolenc, ravnatelj pom. uradov na Dunaju, 1 K; Radojca Vivod in Janko Ilc iz Šmarja dobiček pri igrah 10 K : N. Poniž, Gorica, 3 K ; Hrabroslav Jenko, Lipica, 2 K ; dijaki iz Sv. Petra pod sv. Gorami nabrali v veseli družbi 30 K; Adela Detela v Dobu 20 K; Ivan Mlakar 2 K; Fr. Demšar 4 K; Iv. Novak, Dole, 2 K 70 vin. ; Forto Herle v Solčavi, zbirko 2 K 61 vin. ; Frank Sakser, New-York, kot preostanek med Slovenci v Ameriki nabrane svòte za nabavo traku društveni zastavi ljubljanskega telovadnega društva „Sokol“, 120 K; Iv. Sakser, župnik, 5 K; Fran Maselj ustanovnino 20 K. Za mladinske spise: 58- K 10 vin. Za „narodui kolek11 180 K. Akademično tehnično društvo „Tabor“. Kakor se nam poroča iz Gradca, se je vsled razdora v „Triglavu“ osnovalo novo akademično društvo „Tabor“. Naš namen gotovo ni pospeševati razdora med slovenskim dijaštvom, kateremu je ravno v Gradcu edinost nad vse potrebna, ker pa stojimo pred dejstvom, da imamo razdor tu in mesto enega dve društvi, želimo le, da bi i novo i staro društvo gledali nato, da bo imel nàrod kaj koristi od nju. Slovenstvo in Slovanstvo. + Dr. Vladimir Levec. V soboto je umrl v Ljubljani dr. Vladimir Levec, sin znanega slovenskega književnika Frana Levca. Umrli je bil vzlic svoji mladosti, doživel je le 28 let, lani poklican kot profesor na vseučilišče v Freiburgu v Švici. Slovenci izgubimo z umrlim izreden talent. Bila mu lahka slovenska zemljica! Ortopediòni zavod se bo v kratkem otvoril v Ljubljani pod vodstvom dr. Ivana Oražna. Štern bo marsikateremu Slovencu, ki ima pohabljeno deco, pomagano. Sedaj se je moralo take ubožčeke pošiljati na razne klinike, kar je bilo zvezano z velikanskimi stroški, odslej pa bomo imeli Slovenci domač zavod, kjer bo ustreženo vsem zahtevam. Odbor sadne razstave v Radovljici naznanja vsem onim, ki žele kupiti večje ali manjše množine lepega sadja, da je zbral od razstavljalcev tozadevni materijah V posebni knjigi je zabeleženo, koliko imajo posamezni razstavljalci sadja za prodati in po kateri ceni. Kdor želi sadja kupili za dom ali za kupčijo, naj pride v razstavo, da si izbere vrste in potem naroči ali direktno pri raz-stavljalcu ali pa po posredovanju razstavnega odbora. Lastnikom sadja, posebno iz bližine Radovljice, pa se priporoča, da čim prej pripeljejo ali prinesejo sadja na prodaj v razstavo, ker si prebivalstvo mesta Radovljice samo želi nakupiti nekaj lepega zimskega sadja. To naznanja odbor zaradi tega, ker želi, da donese razstava že neposrednih koristi razstavljalcem in občinstvu. Ta sadni semenj v razstavi lahko prične takoj in traja do zaključka razstave. Nemec je Nemec, če ga stokrat obrneš. Ni še dolgo temu, kar so se vršile deželnozborske volitve na Štajarskem in se je v mariborskem volilnem okolišu morala vršiti ožja volitev med nemško-nacijonalnim in nemško-katoliškim kandidatom. Katoliški Nemci so seveda upali na zmago le s pomočjo slovenskih glasov. Slovenci so tudi glasovali za nemško-katoliškega kandidata Lopiča. Ko so pa vstopili slovenski poslanci v deželno zbornico in so začeli čitati slovenske interpelacije, se je takoj oglasilo glasilo katoliških Nemcev, graški nYolksblatt“, in začelo rohneti zoper slovenske poslance, češ da se drznejo v deželnem zboru s slovensko besedo na dan. — Vidite torej, takšni so! Le obrnite Nemca sto in stokrat, vedno vam je enak — Slovenec mu je le dobra molzna kravica, katera je za Nemca le toliko časa dobra, dokler mu potrpežljivo daje dobiček, ko pa zahteva sama zase krme, ima pa Nemec hitro pripravljeno gorjačo, da udari po njej. Ali je morebiti pri nas na Koroškem kaj drugače? Na to naj si odgovarja vsak sam. Nemška hvaležnost. Pri ožjih deželnozborskih volitvah v mariborskem okolišu je zmagal nemško-nacijonalni kandidat Stiger edino le s pomočjo so-cijalnih demokratov. Seveda se je ta zmaga slavila v nemško-nacijonalnem taboru z vsem mogočim vriščem in hrupom. Tako tudi v Slovenski Bistrici, bivališču Stigerjevem. Na to zmagoslavje je prišlo tudi nekaj socijalnih demokratov, ker so mislili, da smejo kot rešitelji nemštva v mariborskem okrožju tudi popiti čašico piva na račun zmage. Eden izmed njih je celo vstal in rekel, da se imajo Nemci edino le socijalistom zahvaliti, da so zmagali. Toda to je bilo preveč, ker je bilo resnično, in „hvaležni“ Nemci so vrgli ubogega demokrata iz gostilne. Tako se godi vsakomur, ki računa na hvaležnost Nemcev ! Boj za slovensko šolo v Trstu. Celih dvajset let že traja boj za slovensko šolo v Trstu in šele sedaj se je vendar enkrat obrnila cela zadeva po želji in upravičeni zahtevi slovenskega prebivalstva. Vlada je namreč roko v roki s tržaškimi Italijanaši svoj čas spoznala, da mesto Trst nikakor ni prisiljeno, ustanoviti slovenske šole. Proti temu odloku tržaškim Slovencem skrajno neprijazne vlade so se pritožili tržaški Slovenci na upravno sodišče, katero je v petek izreklo svojo razsodbo, s katero je ovrglo odlok vlade kot nezakonit ter izreklo, da velja tudi za Trst državni šolski zakon, po katerem se mora ljudska šola ustanoviti, kjer to zahtevajo razmere, dovoljno število otrok itd. S te n seveda še ni rečeno, da se bo v kratkem otvorila slovenska šola v Trstu, treba bo začeti delo iznova, toda dokazov za potrebo slovenske šole pač ne bo težko doprinesti in tako smemo upati, da bo v doglednem času zadovoljeno največji zahtevi slovenskega tržaškega prebivalstva. Vrlim boriteljem za pravice slovenskega nàroda v Trstu izrekamo tem potom svoje najodkritosrčnejše častilke na njihovem velikanskem uspehu! Živeli! V Trstu so zasledili nekega Franca Lange, ki je bil blagajnik v neki veliki banki v Monakovem na Bavarskem. Ta Lange je bil tako vesten blagajnik, da se nikakor ni mogel ločiti od blagajne in zato jo je vzel s seboj, ko je „odpotovalu v Trst. Le to je bilo, da je to storil brez dovoljenja banke. Tržaška policija mu je pojasnila, da se tako ne sme delati, in ga je spravila pod ključ. — Res čudno, da se med nemškim nàrodom, ki se smatra sam sebe za najpoštenejšega na svetu, vedno dogajajo tako velikanska poneverjenja. Ali naj se zgodi kaj takšnega pri nas Slovencih, vpijejo vsi nemški časopisi o slovenskih tatovih in goljufih, sramotijo celi naš ndrod, toda velikanskega bruna v svojem očesu ne vidijo. Ali naj morda tudi mi rečemo, da je zaradi onega Langeja vsak Nemec tat? Na Hrvatskem se vzlic temu, da je po odhodu krvoloka Hedervaryja novi ban nekoliko pravičnejši svojemu nàrodu, vendar še nadalje dela po Hedervaryjevem načinu. Znano je namreč, da za časa onih velikih lanskih nemirov na Hrvatskem ni hotel poveljnik domobranstva, katero ima na Hrvatskem hrvatsko poveljevanje in uradovanje, vojni podmaršal Cauic dovoliti, da bi domobranstvo izšlo proti narodu, za kar so ga potem premestili. Njegov naslednik, vojni podmaršal Grba, tudi pošten Hrvat, pa se je tudi uprl novemu naklepu Madžarov proti Hrvatom. V Budimpešti namreč hočejo polagoma izpodriniti hrvatski poveljni jezik iz hrvat-skega domobranstva ter pošiljajo zato častnike na Hrvatsko, ki razumejo samo madžarski. Grba je izjavil, da rajši odstopi, kakor pa da bi trpel take krivice. Slava možu, ki kot vojak zna ceniti jezik svojega nàroda ! Dopisi. Št. Jakob v Rožu. Čudni so naši koroški ponemčeni nasprotniki. Kjer imajo večino, tam so seveda neomejeni gospodarji, in uboga para Slovenec se brez njihovega dovoljenja še ganiti ne sme. Kjer so pa v manjšini, tam so predrzni brez meje. Nekaj tednov sem, odkar prireja tukajšnje izobraževalno društvo shode, na katerih je razgovor o naši šoli, prinašajo nemški listi o teh shodih skoro neverjetna, grdo zavita, zlagana poročila. Za neresnična poročila o shodu pri Tišlarju na Bistrici so že dobili lekcijo od g. župnika na shodu v Veliki-vesi, da so bili kar poparjeni. Seveda, kaj naj rečeš, če si kriv? — Vsi dopisi v nemških časopisih iz Št. Jakoba slikajo položaj tako. kakor bi bilo vse od našega župnika naščuvano, dà, „Bauernzeitung“ je celò pisala, da v Št. Jakobu ni več varnosti za življenje. Ali kdo pa hujska? Dolgo smo molčali, sedaj pa je že preveč. Na podlagi istinitih dejanj in izgovorjenih besed bomo dokazali, kdo hujska. Ko je sklicalo tukajšnje izobraževalno društvo 4. septembra shod v Velikivesi, da se tam glede šole mirno pogovorimo, je povabilo tudi naše politične nasprotnike, da ne bi zopet pisali, da zborujemo zavratno, skrivaj. Kako pa so se vedli ti kot gostje vljudno povabljeni ljudje? Pribijemo najprej to, da so prišli na shod pijani, torej ne z namenom, da bi se mirno razgovarjali, oziroma stvarno ugovarjali našim govornikom. Eden je nosil celò na shodu steklenico žganja, da je zalival sebe in druge. Njihov namen je bil edino le, razbiti naš shod. Saj je že pred otvoritvijo zborovanja rekel šentpeterski krojač g. župniku: „Danes ne boste imeli dosti časa pisati, ker bomo shod prej one-mogočili.“ Tudi fante, ki so se dali zapeljati, je že pred shodom poučeval, da naj začnejo takoj kričati, kakor hitro se bo kdo od naših oglasil. Kdo torej hujska? Ali je morda g. Ražun hujskal, ko je na- vduševal Mačkov Kori na tem shodu somišljenike, da naj vpijejo „hajl“: „le vpijte hajl, le vpijte !“ — Kdo je ukradel na predvečer zborovanja zastavo, še predno se je razobesila, kar je dalo povod za vznemirjenje? Naši gotovo ne bodo sami sebi jemali zastave. Kdo torej hujska? Ali ne tisti, ki pošilja v časopise neresnične dopise, ki jemljejo poštenim ljudem čast ? Toda tako debelih laži, kakor o zadnjem shodu pri Primiku na Raki, še ni prinesel prej noben list, niti „Štajerc“, ko je prinesel iz Št. Jakoba o občinskih volitvah in županu dopis, v katerem je mrgolelo samih neresnic, katere je moral seveda dotični list pozneje tudi popraviti. O shodu pri Primiku je poročala graška „Tagespošta“, kakor bi bil zopet hujskal g. župnik. Istina je, da so govorili trije govorniki : g. Antonič, g. Ražun in g. Hiittner. G. Ražun je govoril, kakor navadno, jako trezno in stvarno. Zraven tega še dopisnik hinavsko zavija; pravi, da se „nemškomisleči“ niso udeležili zborovanja, ker je bila tedaj kvaterna nedelja. Oj ti preklicano farizejstvo! Pa pravi vzrok, zakaj jih ni bilo k zborovanju? Zbali so se kraja, ker je Raka in sploh cela tamošnja okolica trdna, popolnoma naša. Ko bi spoštovali nedeljo, brse ne bili posvetovali pri Ledrarju v Goriučičah, kako bi naše zborovalce naklestili, in to seveda tudi na kvaterno nedeljo. Glejte jih svetnike! Zato so pa tudi prišli k Primiku, ko so se naši zborovalci že razšli, misleč si seveda, da ne bo več mnogo naših tam, z ostalimi pa bodo imeli lahko nalogo. Posestnika Grila, ki jih je kot dobre znance nagovarjal, da naj ne nasprotujejo sedanji šoli, ki je boljša od utrakvi-stičnih, kakor se je sam prepričal, so začeli strašansko zmerjati. Trije naši so stopili v vežo pogledat, kdo tako strašno kriči. Stari Petrovec jih brez vsakega povoda začne koj psovati s faloti in ,šelmi‘, na kar stopi v sobo posestnik Lepušic, p. d. Mežnar, in vpraša, kdo je falot. Petrovec ga udari takoj po glavi, da je bil ves krvav. V istem trenotku prileti kopa kupic, ki so bile namenjene omenjeni trojici. Sreča je bila še, da je Mežnar padel na tla in so tako kupice sfrčale črez njega, sicer bi ga bile lahko smrtno ranile. Ostala dva moža sta bila nevarno ranjena, eden na čelu blizu očesa, drugi na prsih. Tudi gostilničar, ki je hotel miriti, je dobil z vrčem po glavi nevarno rano. Tako je resnica in ne kakor poroča graška ^Tagespošta1*. — Zato tudi mi radi pritrdimo nBauernzeitungi“, da nismo varni življenja, pa pred kom? Kdaj so naši ljudje koga tako napadli, kakor oni nas? Sedaj še le razumemo, zakaj ' šentjakobski dopisnik po nemških časopisih vedno piše o svojih nemškomi-slečih naprednjakih: pri tepežu so res zelo napredni. Ali naj torej zopet vprašamo, kdo hujska? Ali ne tisti, ki so začeli šolo razdirati in so vrhu tega še dovolj predrzni, da pišejo neresnico in dolžijo druge hujskanja? Dobro poznamo dopisnika in njegovega duševnega voditelja. Če nas izzivajo na boj, ga sprejmemo, a bili ga bomo tako dosledno, da jim bo sapa pošla, kakor pri občinskih volitvah. Najprej so dosegli, da so bile občinske volitve ovržene, potem pa si še blizu niso upali, ko je prišlo do zopetne volitve. Je to možato? Kdo torej hujska? Slišali smo tudi že, da mislijo ustanoviti tu šulferajnovo podružnico. Pomislite: to hočejo storiti v popolnoma slovenskem in še v nàrodno probu-jenem kraju in potem pišejo, da g. Ražun hujska. Da je duša protislovenskega gibanja učitelj Krebitz, je v Št. Jakobu javna tajnost. In ta človek je na dosedanji slovenski šoli šolski vodja! O nadaljnem razvoju cele zadeve zopet ob priliki Dobrlavas. (Občinske volitve.) Strah in groza obhaja našo nemškutarijo, kedar se spomni občinskih volitev, kajti saj je vsak naš občan trdno prepričan, da nova volitev vrne zopet Slovencem njihovo last — večino v občinskem zastopu. Seveda je zato v nemškutarskem taboru velikanski strah in trepet. Slovenci smo uverjeni, da nam je pri novih volitvah poleg tretjega razreda popolnoma zagotovljen tudi drugi razred, torej zmaga. Ni se torej čuditi, da sedanja večina v občinskem odboru dela na vse kriplje, da bi se odlok deželne vlade, s katerim so bile zadnje volitve ovržene in razpisane nove, razveljavil. Volitve so bile razveljavljene z odlokom deželne vlade z dné 8. julija t. 1. Občinski odbor je dné 26. julija sklenil, da se zavlečejo nove volitve do 15. septembra, dasiravno bi se bile volitve morale obnoviti v postavnem roku. Sklenil pa je odbor to nepostavnost edino le zato, da bi se stvar zavlekla in da bi imela sedanja večina časa za agitacijo, kajti da bi upravno sodišče razveljavilo odlok deželne vlade, s katerim so bile prve volitve ovržene, ni niti za pomisliti. Toda občinski odbor je vedel, kake prijatelje ima v Velikovcu in na to je računal. Odbor je imel svojo sejo dné 26. julija in slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Velikovcu je dné 5. septembra izdalo odlok, s katerim se razveljavlja sklep občinskega odbora z dné 26. julija. Torej poldrag mesec je bilo treba, predno se je stvar rešila. V tem času bi bil najpočasnejši polž prilezel iz Dobrlevasi v Velikovec in nazaj. Pa to še ni vse. Kunštni občinski odbor se je pritožil proti temu odloku na deželno vlado in ta je z odlokom z dné 3. oktobra potrdila odlok okrajnega glavarstva, da se v Dobrlivasi ne sme počakati z volitvami do 15. septembra. Zdaj naj se pa pameten človek ali jezi ali smeji ali joka, ali sploh, kar hoče, „pogruutal“ pa gotovo ne bo, kako je to mogoče, da se oktobra prepoveduje čakati do septembra. Pa teh homatij še ni konec, kajti proti temu odloku je še dovoljena tekom štirih tednov od dneva dostave pritožba na ministrstvo. Pritožba se mora vložiti pri okrajnem glavarstvu. Ako računamo tako. kakor je bilo dosedaj, potem se smemo nadejati, da bo imel občinski odbor morda v šestih mesecih vendarle že odlok ministrstva v roki. To rekuriranje in pritoževanje nam podaja pač jasno sliko o naših razmerah. Ti dno smo namreč prepričani, da bi bilo v nasprotnem slučaju že zdavnaj vse rešeno. Ako bi bil občinski odbor slovenski, bi bilo slavno c. kr. okrajno glavarstvo s svojimi odloki strašansko hitro, tako pa seveda vrana vrani ne izkljuje oči. Toda ravno tako trdno pa smo tudi prepričani mi, da vse to zavlačevanje ne bo imelo za naše nasprotnike nikakega uspeha, kajti ako oni rabijo časa za agitacijo, tem boljše ga bomo porabili tudi mi, in ko pride čas novih volitev, bomo videli, kaj jim je pomagalo vse zavlačevanje. Dobrlavas bo zopet slovenska, pa naj se postavijo vsi nemški in nemškutarski Mihelni na glavo ali pa ne! Gospodarske stvari. Za kmetovalce. Vojaška oblast kupi 6260# pšenice in 19.700# rži, postavljene na glavni kolodvor v Mariboru. Zvaga se potem v vojaškem oskrbovališču. Nadalje dostavljene v dotična vojaška oskrbovalna skladišča 1200# rži za Celovec, 600# za Beljak in 4300# za Gradec. 3740 do 5600# ovsa oziroma 1860# zdrobljene turšice, ali 1860# ječmena za krmo, ali 2487# leče, ali 3492# grahore za Gradec; 7290# do 8660# ovsa, oziroma 1377# zdrobljene turšice, ali 1377 # ječmena, ali 1831# leče. ali 2573# grahore za Maribor; 2575 do 3300# ovsa, oziroma 725# turšice zdrobljene, ali 735# ječmena, ali 967# leče, ali 1360# grahore za Ljubljano, 200 do 1400# ovsa, oziroma 1200# zdrobljene turšice, ali 1200# ječmena, ali 1600 # leče, ali 2250 # grahore za C e 1 o v e c ; 2050 do 2750# ovsa, oziroma 700# turšice, ali 700# ječmena, ali 930# leče, ali 1410# grahore za Gorico; 1930 do 3200# ovsa, oziroma 1270# zdrobljene turšice, ali 1270# ječmena, ali 1691# leče, ali 2381# grahore za Beljak, 1200# ovsa za Trst in 850# ovsa za Pulj. Ponudbe se sprejemajo do 24. oktobra t. 1. do pol 10. ure dopoldne pri intendanci 3. voja. Natančnejši pogoji se izvedo pri vsakem vojaškem oskrbovalnem skladišču, potem pri okrajnih političnih oblastih in kmetijskih družbah v obsegu 3. voja (Štajarsko, Koroško, Kranjsko, Istra, Goriško). Shod kranjskih sadjarjev v Radovljici. Pred zaključkom sadne razstave se bode vršil v Radovljici shod kranjskih sadjarjev, na katerem bode razgovor o napredku domače sadjereje. Dan temu shodu se določi natančno v kratkem. Na shod opozarjamo vse za domače sadjarstvo zanimajoče se kroge, da se blagovolijo pripraviti in si prirediti kak pameten predlog. Sadna razstava v Radovljici. Z ozirom na vesti, ki se širijo po nekod, češ, da bo razstava že v nedeljo zaključena, izjavlja osnovalni odbor, da bode razstava trajala še do 17. t. m., kakor je bilo to že prvotno naznanjeno po lepakih in okrožnicah. V izveurednemu slučaju pa se razstava še morda podaljša za osem dni. Do vsega tega privedla je okolnost, da so se od izvestne strani še tik pred otvoritvijo širile vesti, da razstave sploh ne bo in se je s takimi poizkusi, razstavi škodovati, zares odvrnilo od udeležbe in obiska mnogo ljudi. Šele, ko je občinstvo spoznalo neutemeljnost teh govoric, jelo je pošiljati v obilici najlepše sadje na razstavo in pričelo isto obiskovati. Zanimanje za razstavo traja in to daje odboru opravičen povod, da razstave še ne zaključi. Vsekakor pa naj slavno občinstvo pohiti v Radovljico, da si ogleda to razstavo, ki je tako gledé sadnih zbirk kakor tudi gledé zgodovine svojega postanka nekaj — posebnega med razstavami. Politični pregled. V kranjskem deželnem zboru se tudi letos nadaljuje obstrukcija od vseh treh strank, da nikakor ni mogoče priti do rednega dela. Naš namen nikakor ni, vtikati se v zamotane kranjske razmere, pripomnimo le toliko, da mi obmejni Slovenci vsled domačega razpora na Kranjskem trpimo več nego Kranjci sami, kajti opora, ki bi jo lahko imeli mi na mejah od središča Slovenije, nam vsled nezdravih razmer v središču ravno tako izostaja, kakor kranjskemu prebivalstvu deželne podpore. Naša najiskrenejša želja je pač, da bi kranjski Slovenci čimprej izpoznali to, o čemer smo mi obmejaši že zdavnaj trdno prepričani — da kranjsko Slovenstvo samo sebi koplje grob. Dalmatinski deželni zbor se je komaj sešel in je bil tudi že zopet, zatvorjen. Kriv temu je namestnik dalmatinski, baron Handel, ki se je ob neki priliki izrazil, da Dalmatinec nima časti. Seveda je bila zaradi te izjave vsa Dalmacija skrajno ogorčena. Zahtevalo se je, da namestnik opozove te besede, ali Handel ni storil tega, temveč uvedel proti uradnikom, napram katerim se je tako žaljivo izrazil, disciplinarno preiskavo. Ko se je deželni zbor otvoril, je vstal najstarejši poslanec, dubrovniški župan Čingrija, ter v imenu vseh treh strank, Hrvatov, Srbov in Italijanov izjavil, da poslanci ne pridejo v deželno zbornico, dokler bo Haudel namestnik. Handel jo je popihal iz zbornice in dal deželnemu glavarju cesarjevo pismo, s katerim se deželni zbor zaključuje. V češkem deželnem zboru nadaljujejo Nemci obstrukcijo. Vlada je sicer skušala posredovati med Cehi in Nemci, ali ta pogajanja so vsled trdoglavosti Nemcev ostala brezuspešna. Nov tržaški namestnik. Ker je dosedanji tržaški namestnik, grof Goess, vendarle enkrat iz-previdel, da mu je tržaško namestništvo preutrud-Ijivo, je bil imenovan njegovim namestnikom knez Hohenlohe, dosedanji deželni predsednik bukovinski. O novem namestniku se pripoveduje, daje pravičen mož, kar se bo kmalu pokazalo, posebno ko tržaški Slovenci zopet nastopijo s svojimi šolskimi zahtevami. Nov poveljnik avstrijske mornarice. Dosedanji poveljnik avstrijske mornarice, admiral baron Spaun, je v visoki starosti stopil v pokoj. Njegovim naslednikom je imenovan viceadmiral grof Monte-cuccoli-Polinago. Hrvatski sabor se snide začetkom meseca novembra. Glavna razprava se bo vršila o nagodbi z Ogrsko, katera se bo vsled protinarodne večine v saboru gotovo sklenila tako, da bo Ogrska imela svoj dobiček, Hrvatska pa večno izgubo. Rusko-japonska vojska. Z rusko-japonskega bojišča ni posebnih poročil o novih izpremembah. Listi večinoma prinašajo poročila o bojih, ki so se vršili pred kratkim okrog Port Arturja. Najhujši je bil napad na Visoko goro. Kusi so večinoma rabili strojne puške, katerih učinek je bil naravnost grozen. Drugi dan je bilo celo gorsko pobočje posejano z mrliči. Japonci so bili tako utrujeni, da so prosili premirja, da pokopljejo mrtve, pri čemer so pa tudi Rusi pomagali. Ko je premirje poteklo, se je iznova začel boj. Japonci so izpoznali, da z napadi ne bodo nikdar zavzeli trdnjave, temveč jo hočejo izstradati, kar se jim pa tudi izlepa ne bo posrečilo, ker je trdnjava še dobro oskrbljena z živili. Rusi prav pridno popravljajo utrdbe, ki so jih Japonci poškodovali. Sicer je življenje v Port Arturju skoraj ravno tako, kakor v mirnem času. Godba igra vsak teden dvakrat. Tudi živila niso tako draga, kakor pišejo nekateri Japoncem prijazni listi, kajti mestni svet nadzoruje trgovce, da ne zahtevajo previsokih cen. General Veličko, ki je dospel iz Mandžurije v Petrograd, se je izrazil, da Japonci ne bodo Port Arturja nikdar zavzeli z naskokom. Trdnjava se bo držala, dokler bo imela le še eno patrono. V Mandžuriji je ostalo dosedaj vse pri starem. Glavna ruska moč je še vedno združena okrog Mukdena in kakor se zagotavlja od dobro poučenih ruskih krogov, se tudi Rusi ne bodo dalje umikali. Armada se koncentrira in bržkone že v kratkem začne napredovati proti Japoncem. Nove čete prihajajo redno. Ruska armada se bo razdelila v dva dela; enemu bo poveljnik general Kuropatkin, drugemu pa general Grippenberg. Vrhovno poveljništvo bo imel general Kuropatkin. Tako bo mogoče uspešnejše nastopati proti trem japonskim armadam. Japonci se morajo boriti poleg Rusov še z drugim sovražnikom in to je huda zima. Dočim so ruski vojaki navajeni mraza, je japonsko vojaštvo navajeno na milejše podnebje in bo vsled hude zime zelo trpelo, dasiravno se tudi na japonski strani delajo vse mogoče priprave za zimsko vojsko. Kakor je izprevideti iz najnovejših vesti, se polagoma že začenja boj med prednjimi stražami, do glavne bitke pa še ne bo prišlo tako kmalu, ker hočejo Rusi prisiliti Japonce, da bi začeli boj ob reki Hun. Japonci pa nameravajo počakati, da bi z dovolj močnimi četami obkolili rusko armado. Gotovo je, da bo bitka okrog Mukdena ena najzanimivejših, pa morda tudi najkrvavejših novega časa. i Razne stvari. Bcrolinski mestni zastop in Slovani. Berolinski mestni urad je dovolil ondotnim češkim in poljskim „Sokolom“, da telovadijo v telovadnicah mestnih šol. Naučno ministrstvo pa je to prepovedalo. Mestni zastop je nato v svoji seji enoglasno protestiral proti temu odloku, češ, da vlada nima pravice izdati takega odloka. Sam nadžupan je izjavil, da se stem kršijo pravice mestnega zastopa. Glede čeških in poljskih sokolskih društev pa je izjavil mestni zastopnik Kassel, da so ravno tako člani teh društev berolinski meščanje, kakor drugi, kateri imajo iste pravice kakor njihovi nemški so-meščanje. Predlog, da se mestnemu uradu izreka priznanje za njegov nastop proti vladi, je bil z burnim odobravanjem enoglasno sprejet. — Tako je med poštenimi Nemci; kako je pa v naših krajih, kjer gospodarijo odpadniki, nemškutarji? Hude ženske. Ko se je v Odesi na južnem Ruskem pripravljalo vojaštvo, med katerim je bilo veliko Židov, da odide na azijsko bojišče, je nastal med židovskim ženstvom velikanski vrišč in jok. Ker pa to vse ni uič pomagalo, se je vrgla cela kopa žensk pred vlak na progo, da bi vlak ustavile. Strojevodja je moral nanje spustiti vročo paro, da so se umaknile. Ker pa vlaka niso mogle zadržati, so udrle na kolodvor ter tamkaj razbile vsa okna. Pasje matere pravimo mi Slovenci onim postarnim ženskam, večinoma zarjavelim devicam, katere vso svojo ljubezen izkazujejo pasjim živa-licam. Pač res, nekaj more imeti rad vsak človek na svetu, in če je to ravno pes, tudi še ni tako čudno, pač pa je naravnost pretirano, kar se poroča o neki londonski milijonarki. Ta »pasja mamica" je priredila v proslavo rojstnega dneva svojega psička veliko pasjo pojedino, h kateri je povabila s tiskanimi vabili pse svojih prijateljev. Pet stre-žajev je streglo. Gospodje psi so jedli klobasice s solato, pohanega kozlička, sladoled in čokolado. Za spomin je pa vsak dobil cel štrukelj. Skoraj bi rekel človek, da se nekaterim ljudem prav pošteno meša. Drago stanovanje. C« pride človek z dežele v mesto in mora plačati dve kroni za sobo v h6-telu, se mu to zdi že več ko preveč. Tako si pa ni mislil amerikauski milijonar Jouug, ki je najel v nekem novojorškem hdtelu stanovanje s petimi sobami za 225.000 kron na leto. Sobe so bile res lepe, postelja je stala sama 50.000 kron in je bila iz lesa vrtnic, pa bila je dolgemu Joungu — prekratka, a vzlic temu mu ni bilo žal plačati onih tisočev. Ustnica uredništva. Gozdanje: Dopis brez podpisa. Principijelno v koš, razun če pravočasno sporočite ime. Kazaze : Brez pomena za širšo javnost. Izostane. P- n- gg- dopisnike opozarjamo, da je uredništvo ,Mira“ odslej v Pavličevi ulici št. 7., ne pa v tiskarni družbe sv. Mohorja ali nekje v Vetrinjskem obmestju. Vse pošiljatve naj se torej naslovljajo na pravi naslov, da ne bo neljubih pomot in zakasnitev. Uredništvo. Loterijske številke od 8. oktobra 1904. Gradec 54 50 17 41 40 Dunaj 9 27 35 20 47 Slovenci, spominjajte se Velikovške šole! NAZNANILA. mm Izvrsten okus kave doseiete s primeianjem Vydrone žitne kane ^POSKUSITE! Vzorek dragovoljno. Poštna 5 kg. pošiljka 4 K 50 h franco, ^DOMAČI PRIJATELJ'- vsem odjemalcem zastonj pošiljanj mesečnik, Vyi/roia telar na fi/ne iale ‘Praga-VIII, Tiskarna družbe sv. Mohorja se vljudno priporoča za natiskovanje vizitnic, pismenih zavitkov itd. po najnižjib cenah. Lovske puške vseh sestav, prizuano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča Peter Wernig c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki brezplačno in poštnine prosto. Slovenska gospodinja! UT Zavedaj se svojega rodu ter zahtevaj vselej in povsod cikorijo Cirilovo, torej slovensko, katera je najbolj a inv prid družbe sv. Cirila in Metoda. —M——1^—T Na znanje! P. n. kmetje se v njih lastni prid prosijo, naj potrebno usnje za jesen kupijo samo v trgovini z usnjem; Adolf Mechur (prej Jakob Petschovnik), Celovec, novi trg 4. Zagotavljam najceneje postrežbo s spoštovanjem Adolf Mechur trgovina z usnjem, Novi trg št. 4. v Celovcu. Kmetsko posestvo v dobrem stanju, ‘/4 ure od Vrbe ob Vrbskem jezeru ležeče, z vsem premakljivim blagom ali tudi brez njega, se zaradi družbinskih razmer takoj proda. Kupna cena je 2800 gld. (5600 kron). Več pové : A. Kozianka v Doléh, p. Vrba ob Vrb-________skem jezeru na Koroškem. č7XXXXXXXX>OOCXXXXXXXXXX)CXXXXXXXXX Stanje hranilnih vlog : Rezervni zaklad : 18 milijonov kron. nad 550.000 kron. Mestna hranilnica ljubljanska na Mestnem trgu zraven rotovža sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in jih obrestuje W po 4% -*| ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica sama, ne da bi ga zaračunila vlagateljem. Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar maloletnih otrok in varovancev. Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice. ^ Posoja se na zemljišča po 43/4°/0 na leto. Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5°/q izposoje-nega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. °Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6% izposojenega kapitala. Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje, in sicer po 472% do 5°/0. - -