Nada Stropnik
EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOUNEGA
SOCIALNEGA DELA
UVOD
Prostovoljno delo se razlikuje od drugih
oblik neplačanega družbeno pomembnega in
neobveznega dela po tem, da se v določeni
meri izvaja na organiziran način (Stafleu
1989). Razširjeno je mnenje, da prostovoljne
organizacije zmanjšujejo obremenitev javnih
virov sredstev za socialne dejavnosti, ker so
storitve prostovoljnega sektorja cenejše. Toda
te predpostavke o cenovni prednosti so poe-
nostavljene in v nekem smislu tudi netočne.
Prepričanje, da ima prostovoljni sektor pre-
cejšnje pozitivne ekonomske učinke, je med
drugim očitno iz dejstva, da so v številnih drža-
vah brez tradicije na področju prostovoljnega
dela začeli resneje obravnavati ta tip aktivnosti
šele s pojavom ekonomske krbe. Problemi v
zvezi z brezposelnostjo so izpostavili dve
vprašanji:
1. Ali naj se brezposelne aktivira za oprav-
ljanje prostovoljnega dela?
2. Ali je širitev prostovoljnega dela pri-
meren način za zmanjšanje pritiska na javne
vire, se pravi, za razbremenitev virov financi-
ranja socialnih storitev in njihovo preusmeri-
tev v druga pomembna področja socialnega
dela?
To je bil seveda enostranski ekonomski po-
gled na možnosti reševanja ekonomske krize
ali pa ublažitve njenih posledic. Socialni delav-
ci pa so ves čas poudarjali, da je treba v pri-
meru prostovoljnega dela upoštevati zlasti
njegove kvalitativne vidike, ne pa vztrajati pri
njem zaradi cenejših storitev.
EKONOMSKI POMEN PROSTOVOLJNEGA DELA
Ekonomski pomen prostovoljnega dela
lahko v grobem definiramo s prihranki javnih
sredstev zaradi opravljanja nekega dela brez
plačila. Vendar je težko dokazati, kolikšni so ti
prihranki. V ekonomski literaturi najdemo tri
različne postopke ocenjevanja vrednosti pro-
stovoljnega dela.
Po prvem pristopu se vrednost prosto-
voljnega dela ocenjuje na podlagi opravljenih
ur takšnega dela. Pri tem se soočamo s težavo
zaradi dejstva, da se le plačano delo statistično
spremlja in upošteva pri izračunu družbenega
proizvoda. Zato se moramo zanašati na ocene
števila opravljenih ur prostovoljnega dela^ in
njegove vrednosti. Pri tem je treba upoštevati
tako povprečno plačilo za delo kot tudi druge
neplačane stroške v zvezi z delom, ki bi nastali,
če bi ga opravljali profesionalci.
Drugi pristop poudarja oportunitetne stro-
ške časa, ki se ga namenja prostovoljnemu
delu. Oportunitetne stroške najpogosteje defi-
niramo kot nezasluženi denar, ker delo ni bilo
opravljeno kot plačano delo, ali pa kot vred-
nost izgubljenega prostega časa izvajalca dela.
Torej bi bilo treba pri analizi stroškov v zvezi s
prostovoljnim delom upoštevati tudi tisto,
čemur se je nekdo odpovedal, drugače ni moč
govoriti o optimalni alokaciji virov med for-
malnim in neformalnim sektorjem.
Kako pa lahko ocenimo oportunitetni stro-
šek? V primeru, da bi upoštevali plačilo za isto
delo, če bi bilo opravljeno kot plačano (t.j., na
podlagi zaposlitve), bi bilo to enako prvemu
pristopu. Drugo skrajnost bi pomenila predpo-
stavka, da je oportunitetni strošek enak ničli.
'  Na Nizozemskem so npr. ocenili, da je obseg prostovoljnega dela enak 20% uradno registriranega profesionalnega dela.
25
NADA STROPNIK
To bi držalo le, če se prostovoljec ne bi od-
povedoval prostemu času in če se tako in tako
ne bi zaposlil ali kako drugača aktivno an-
gažiral. Najpogosteje bo oportunitetni strošek
nekje med obema ekstremoma (Knapp 1984).
Po mnenju T. J. Phillipsa (po Knapp 1984:
59) je pogosto zelo verjetno, da bomo precenili
vrednost oportunitetnega stroška prostovoljne
aktivnosti. To se bo npr. zgodilo v primeru, ko
se bo prostovoljno delo izvajalo z motivom pri-
dobivanja izkušenj, ki bodo olajšale zapo-
slovanje. Dokazano je, da iskalci zaposlitve
praviloma preferirajo delo, ki je v zvezi z nji-
hovo izobrazbo. Tako aktivnost lahko imamo
za investicijo v človeški vir, investicijo, ki bo v
bodoče omogočala višji zaslužek iz rednega
plačanega dela.
Drži pa tudi, da niso vsi prostovoljci zain-
teresirani za stalno zaposlitev. V tem primeru
je prostovoljno delo alternativa za prosti čas.
Gre za ljudi, ki vrednotijo prostovoljno delo
višje kot prosti čas, vsaj za nekaj ur tedensko.
Nekateri avtorji (npr. Pollak 1976: 132)
celo predpostavljajo, da lahko ima izvajanje
prostovoljnega dela za posameznika pozitiven
"neto učinek". Možno je, da nekdo v procesu
maksimiranja koristi ugotovi, da njegova korist
(užitek, ki ga najde v izvajanju neke aktivnosti
in/ali zadovoljstvo zaradi koristi, ki jih je
deležen uporabnik storitve) presega oportuni-
tetni strošek njegovega dela.
Tretja skupina avtorjev ima širši pristop k
vrednotenju prostovoljnega dela, ki se ga upo-
rablja pri primerjavi različnih organizacijskih
oblik storitev. Po njihovem mnenju je treba
poleg vidnih stroškov in prihrankov upoštevati
tudi količino in kakovost storitev ter njihovo
učinkovitost in dostopnost (distribucijo).
Ni mogoče govoriti o relativni stroškovni
prednosti posamezne organizacijske oblike, če
ne predpostavimo nespremenljivosti oziroma
enakosti ostalih pogojev. Predvsem morata biti
enaki količina in kakovost storitev. Če tega ni
mogoče zagotoviti, je treba čim bolje pojasniti
vpliv teh razlik. Pri ugotavljanju prednosti
kake organizacijske oblike nuđenja storitev
moramo upoštevali tudi stopnjo specializacije,
značilnosti uporabnikov, cilje te organizacijske
oblike ipd.
STROŠEK PROSTOVOLJNEGA DELA
Vprašanje, ali spodbujati ponudbo prosto-
voljnega dela in drugih altruističnih dejavnosti
s plačilom, je že nekaj časa predmet polemik.
Samo prostovoljno delo materialno ni nagraje-
no, prostovoljcem se praviloma le nadomesti
stroške, ki so jih imeli z opravljanjem tega
dela.
V nekaterih državah so prostovoljci deležni
tudi posrednih koristi, npr. zavarovanja in
davčnih olajšav. Prostovoljci morajo biti sami
zavarovani, pa tudi za primer škode, ki jo lah-
ko povzročijo drugim osebam. Davčne olajšave
za prostovoljce pa se opravičuje s pozitivnim
učinkom njihovega dela za družbo v celoti.^
Čas, namenjen opravljanju prostovoljnega
dela, se lahko šteje tudi v pokojninsko dobo.
Na vse te in druge podobne načine se lahko
delno priznava vrednost dela in časa prosto-
voljcev in njihovo prizadevanje.
Poleg tega je smiselno organizirati tečaje za
usposabljanje prostovoljcev za določeno delo,
kot tudi njim namenjeno svetovalno službo, s
čimer se povečuje kakovost storitev, ki jih
nudijo.^ Nekatere vlade tudi subvencionirajo
prostovoljna združenja in centre, ki delujejo
kot posredniki med iskalci in ponudniki pro-
stovoljnega dela ter širijo informacije in sode-
lujejo pri novih prostovoljnih projektih na
lokalni ravni (Ministry of Welfare... 1988).
ZAKAJ JE PROSTOVOLJNI SEKTOR CENEJŠI?
Najbrž se bo ob tem vprašanju marsikdo
nasmehnil, saj se zdi, da je odgovor popolno-
ma jasen: ker prostovoljno delo ni plačano.
Pravzaprav bi bilo treba zastaviti vprašanje,
pod katerimi pogoji ima prostovoljni sektor
komparativne prednosti v primerjavi z javnimi
' Davčne olajšave je treba priznati tudi tistim posameznikom in podjetjem, ki dajejo prostovoljnim organizacijam različne
oblike materialne podpore, kot tudi podjetjem, ki spodbujajo prostovoljno delo in omogočajo svojim zaposlenim aktivno
udeležbo v njem.
^ Kun (1990) opozarja na možnost celo škodljivih posledic amaterizma, če se s prostovoljnim delom ponujajo storitve
nizke kakovosti.
26
EKONOMSKI VTDIKI PROSTOVOUNEGA SOCIALNEGA DELA
zavodi in profitnimi organizacijami. Ali pa:
"Koliko bi stalo, če bi vlada prevzela celotno
odgovornost za zagotavljanje določenih stori-
tev, ter kakšen je učinek prostovoljnega statu-
sa izvajalca na njegove stroške?" (Match,
MACROFrl979: 399).
Dejansko razpolagamo z zelo malo podatki
o relativnih prednostih različnih sektorjev.
Hatch in Mocroft (1979) ugotavljata, da so
primerjave stroškov prostovoljnih in javnih
izvajalcev v Veliki Britaniji ob koncu 70-tih let
le v manjši meri podprle trditev, da so prosto-
voljne organizacije veliko cenejše kot javne.
Številni avtorji (npr. Knapp 1984; Hatch,
Mocroft 1979) opozarjajo na past, ki lahko
zmanjša validnost primerjav stroškov storitev,
ki jih izvajajo različni sektorji. Pogosto se
stroški izražajo kot ekvivalent plačila uporab-
nikov ali dobrodelnih prispevkov, ne pa v de-
janski bruto višini. Stroške je treba pojmovati
kot vsoto vseh izdatkov v ta namen, ne glede
na vire sredstev za njihovo financiranje.
Pri primerjavi stroškov različnih sektorjev
je treba karseda zagotoviti primerljivost stori-
tev. To pomeni, da lahko upoštevamo le izva-
jalce, ki zagotavljajo podobne storitve na
podoben način. Toda, kot poudarjata I latch in
Mocroft (1979), napačno bi bilo izključiti iz
analize vse ostale primere, ko je prostovoljno
delo alternativa za javno službo in ko ta dva
sektorja zadovoljujeta podobne potrebe, če-
prav na precej različna načina.
Značilnosti uporabnikov definirajo storitve,
ki jih izvajajo posamezni izvajalci. Knapp
(1984) je analiziral podatke, ki kažejo po-
membne medsektorske razlike v aktivnostih, ki
jih posamezni sektorji izvajajo za svoje upo-
rabnike. Če so storitve namenjene populaciji z
več socialnim problemi, kar velja večinoma za
javne zavode, bodo stroški višji.
Pri primerjavi stroškov različnih oblik insti-
tucionalne nege je treba pojasniti vpliv lokacije
in zasedenosti (izkoriščenosti) zmogljivosti.
Lokalna vlada je namreč marsikje z zakoni
obvezna ohraniti določeno število prostih mest
v javnih ustanovah, da bi jih lahko dala na raz-
polago v nujnih primerih.
Več je razlogov, zakaj lahko prostovoljne
organizacije nudijo cenejše storitve, npr. zara-
di
- prostovoljcev kot neplačanega osebja,
- nižjega razmerja med številom zaposlenih
in številom uporabnikov,^
- neplačanega nadurnega dela,
- več tehničnega dela, ki ga opravi negoval-
no osebje,
- manj birokracije, t.j., nižjih administrativ-
nih stroškov (to je lahko posledica manjšega
števila nadrejenih ali pa različne vloge javnih
in prostovoljnih izvajalcev; gre za dejstvo, da
morajo lokalne oblasti zagotoviti spremljajoče
storitve tudi za prostovljne organizacije, da
morajo nadzirati njihovo delo ter razvijati
učinkovite poti za komuniciranje in koordi-
nacijo),
-večje poslovodne učinkovitosti (poslo-
vodno osebje monopolnega javnega zavoda
pogreša motivacijo in konkurenco),
- večjega osebnega prizadevanja osebja
(zaradi večje motivacije)" itd. (Knapp 1984;
Hatch, Mocroft 1979).
Nekatera od navedenih dejstev prispevajo
k cenovni prednosti prostovoljnega sektorja
celo takrat, ko se najema plačano osebje.^
Tudi potem, ko upoštevamo razliko v
strošku dela, ki izhaja iz neplačanega prosto-
voljnega dela, se pogosto izkaže, da imajo pro-
stovoljne organizacije cenejšo delovno silo.
Vzrok za to so razlike v izobrazbeni ravni,
hierarhični organizaciji delovnih mest in v viši-
ni plač v javnem in prostovoljnem sektorju.
Zaradi pomanjkanja sredstev prostovoljne or-
ganizacije pogosto ne morejo slediti višini plač
v javnem sektorju. Poleg tega je manj verjetno,
da bo osebje, zaposleno v prostovoljnem sek-
torju, sindikalno ali kako drugače organizirano
v vztrajno in enakovredno pogajalsko stran
(Knapp 1984).
' Ne smemo spregledati, da lahko nižje razmerje med številom osebja in številom uporabnikov storitev pomeni nižjo kvali-
teto nege in zato slabši kontrolni učinek. Toda včasih je to razmerje odraz razlik v klienteli in v naravi nege.
^ Zaradi večje prizadevnosti je prostovoljno osebje pripravljeno delati dalj časa, bolj pridno in/ali za manj denarja kot
enako osebje v javni ustanovi (I Iatcu, Mocroft 1979).
^ Obstajajo številne prostovoljne organizacije, v katerih prostovoljci ne sodelujejo pri samem izvajanju storitev, temveč so
člani upravnih teles ali pa se angažirajo pri pridobivanju sredstev.
27
NADA STROPNIK
Knapp (1984) je s stroškovno funkcijo testi-
ral dejavnike, za katere je predpostavljal, da
vplivajo na relativni strošek in relativne učinke
storitev, ki jih zagotavljajo različni sektorji.
Ugotovil je, da so dotedanje primerjave stroš-
kov bodisi neprimerno upoštevale dejavnike,
za katere je znano, da so v zvezi z razlikami v
stroških, ali pa so te razlike pojasnjevale le z
izobrazbo zaposlenih oziroma z razmerjem
med številom zaposlenih in številom uporabni-
kov storitev. Knapp pa poudarja, da obstajajo
tudi druge razlike, zaradi katerih je zelo po-
membno standardizirati podatke o stroških,
preden pritrdimo, da so storitve javnega sek-
torja. Vendar pa podatki kažejo, da cenovni
elementi, ki niso v zvezi z osebjem, le malo
prispevajo k celotni razliki v stroških (IIatch,
MocROFT 1979).
Kaže, da manjše prostovoljne enote zago-
tavljajo storitve ob nižjih stroških, in sicer
zato, ker so manj formalno organizirane in ker
so pogosto locirane v prostorih občinskih cen-
trov ali v cerkvenih prostorih (Knapp 1984). Za
nekatere ljudi predstavlja prostovoljno delo
način izražanja verskih prepričanj skozi delo,
ki je bolj ali manj stalnega značaja. Pogosto se
dogaja, da se prostovoljci s tako majhno or-
ganizacijo identificirajo.
Toda kaže, da je za prostovoljne enote
značilno naraščanje povprečnega stroška na
storitev pri večjih organizacijskih enotah (t. i.
disekonomija količine). Po Knappovem mne-
nju lahko ta pojav razložimo z več ko propor-
cionalnim porastom potrebe po negovalnem
delu, h kateremu pa je vse teže pritegniti za-
nesljivo prostovoljno osebje. Poleg tega je mo-
goče, da ne bo na razpolago zadosti oseb,
pripravljenih in zmožnih opravljati prostovolj-
no delo, da bi se v celoti rekrutiralo prostovlj-
no osebje za veliko enoto, še zlasti, če naj bi
bila odprta več dni v tednu. Dogaja se tudi, da
v celoti izginejo ali pa opešajo okoliščine, ki so
spodbujale večje angažiranje prostovoljcev.
Knapp (1984: 200) navaja ugotovitve nekaterih
raziskav, da nejavne organizacije z večanjem
izgubijo nekaj stroškovnih prednosti, ki so v
zvezi s fleksibilnostjo in neformalnostjo.
Pri vsem tem ne gre zanemariti niti
predpostavke Hatcha in Mocrofta (1979), da
lahko preventivno prostovoljno delo zmanjša
potrebo po institucionalni negi. Jasno je tudi,
da ne bi bilo velikega dela socialnih in
zdravstvenih storitev, ki jih sedaj opravljajo s
prostovoljnim delom, če bi jih moralo izvajati
osebje, plačano iz javnih virov.^ To dejstvo je
treba "prišteti" v prid prostovoljnemu delu pri
ugotavljanju njegovega družbenega in eko-
nomskega pomena ter pri primerjavi stroškov
nuđenja storitev s strani različnih sektorjev.
PRIČAKOVANI BODOČI RAZVOJ
V nekdanjih socialističnih državah se je
praviloma sumničavo in nezaupljivo gledalo na
vse mogoče načine zagotavljanja socialnih sto-
ritev izven državnega sektorja. Z ustanavlja-
njem različnih komisij in na podobne načine je
država ustvarjala politične ovire organiziranju
prostovoljnega dela. Večina ljudi, vajenih vse-
obsežnega državnega skrbstva, pa je tudi
dvomila v zmožnost prostovoljnih organizacij,
da bi redno nudile socialne storitve na zado-
voljivi kvalitativni ravni. Nekoliko manj so zav-
račali prostovoljne akcije, ki jih je organizirala
cerkev.
Sedaj smo priča hitrega razvoja prosto-
voljnega sektorja v teh državah,- večinoma pod
pokroviteljstvom cerkve. To pojasnjujemo z
reakcijo ljudi, ki se jim desetletja ni bilo do-
voljeno realizirati idej o primernem načinu
zadovoljevanja svojih in tujih potreb. Pomem-
bno je, da je v teh družbah izpolnjen pogoj v
zvezi s politično sprejemljivostjo prostovoljne-
ga dela. Jasno je namreč, da se prostovoljni
sektor ne more ustrezno razvijati brez javnega
priznanja in podpore.
Na drugem koncu Evrope je že v preteklo-
sti obstajal drugačen vrednostni sistem. Tam
se je ob plačanem priznavalo in spoštovalo
tudi neplačano delo,^ zaradi na splošno višje
' Hatch in Mocroft(1979) navajata ugotovitve britanske študije, da stane prostovoljno razvažanje in razdeljevanje obro-
kov (t.i. Meals on Wìieels Senke) le 10-50% vsote, ki bi bila potrebna, če bi to delo opravljalo osebje, plačano iz javnih virov.
^ To je tem bolj pomembno, ker opravljajo prostovoljci v nekdanjih socialističnih državah praviloma tudi 8 ur rednega dela
dnevno in še kakšno dodatno plačano ali neplačano delo, nujno za preživetje družine.
' Vsekakor pa drži, da je prostovoljno delo manj spoštovano kot plačano delo.
28
EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOUNEGA SOCIALNEGA DELA
življenske ravni pa je več ljudi, ki si lahko pri-
voščijo delo brez plačila.' Ti ljudje (večinoma
ženske) prostovoljno opravljajo precejšnjo ko-
ličino socialnega dela, ki še vedno izkazuje na-
raščajoči trend. Vendar pa se napovedujejo
spremembe, ker množično zaposlovanje žensk
ogroža možnosti vzdrževanja v prejšnjih deset-
letjih doseženega obsega prostovljnega dela.
Kaj pa to pomeni v finančnem smislu? Seveda,
naraščajoči račun, ki naj bi ga plačala vlada iz
proračuna, pravi Taylor-Gooby (1991).
So še druga dejstva, ki prispevajo k širjenju
javnega sektorja. S splošnim priznavanjem po-
trebe po določeni storitvi obstaja težnja, da
postane njeno zagotavljanje bolj profesionalno
in birokratizirano. To se sicer pogosto razlaga
kot izboljšanje storitev, toda s tem se neizogib-
no povečujejo stroški.
Vendar naraščajo tudi stroški v prostovolj-
nem sektorju. V zadnjem času se je osebje,
zaposleno v tem sektorju, vse bolj pripravljeno
organizirati in delovati skladno z lastnimi in-
teresi. Zaradi tega ne moremo imeti nobene
prostovoljne organizacije za statičnega po-
nudnika storitev v smislu vrst storitev in "pri-
hrankov" stroškov, ki so posledica njenega
prostovoljnega statusa.
V nekaterih zahodnih državah se pojavlja
nov tip prostovoljnega dela. Opravljajo ga is-
kalci zaposlitve, imenjujejo pa ga "delo brez
plače". Obstaja strah, da bi lahko prostovoljno
delo in delo brez plače izpodrinila plačano za-
poslitev. Zato npr. na Nizozemskem Zakon o
neplačani zaposlitvi iskalcev socialnih pomoči
določa, katera vrsta dela se sme opravljati kot
neplačano delo. Namen tega zakona je usmeri-
ti in omejiti neplačano delo ter tako onemo-
gočiti grožnjo plačani zaposlitvi (Ministry of
Welfare... 1988). Zakon določa, katere vrste
dela smejo opravljati iskalci socialno-varstve-
nih nadomestil in s katerimi pogoji.
Tudi v skandinavskih državah, kjer so sindi-
kati delavcev zelo močni, zahtevajo, naj se pro-
stovoljce angažira le za dodatne naloge, nikoli
pa za delo, za katerega profesionalci ocenjuje-
jo, da bi ga lahko opravljali kot plačano delo.
SKLEPI
Ekonomski vidiki prostovoljnega dela so
nedvomno zelo pomembni. Toda včasih je še
bolj pomembna kakovost storitev, ki jih nudi
prostovoljni sektor, ter prilagoditev storitev
specifičnim skupinam prebivalstva in speci-
fičnim potrebam, ki jih ne zadovoljujejo sto-
ritve drugih sektorjev.
Po standardizaciji storitev glede na njihovo
kakovost in značilnosti uporabnikov ter po
upoštevanju neplačanega dela ipd. preostane
ponavadi le majhna razlika v stroških storitev,
ki jih zagotavljajo razhčni sektorji. To je tudi
logično, ker predpostavljamo, da vse storitve
izpolnjujejo določene profesionalne normative
in standarde.
Kaže pa, da so zgoraj navedeni argumenti v
prid prostovoljnemu delu zadosti močni, da se
lahko postavijo po robu neodobravanjem, češ,
da prostovoljne organizacije izkoriščajo svoje
osebje. V drugih državah se zahteva, da ima
prostovoljni delavec nekakšen osnovni doho-
dek (plačo, pokojnino ali neko drugo obliko
ekonomske varnosti). Prostovoljno delo ni
substitut za profesionalno aktivnost in ni pri-
meren instrument za socialno integracijo brez-
poselnih. Nezaposlenih se ne sme izključiti iz
prostovoljnega dela, toda tudi izkoriščati se jih
ne sme (Stafleu 1989).
Prostovoljno delo naj dopolnjuje pro-
fesionalno delo in povečuje njegovo učinkovi-
tost. Družba verjetno nikoli ne bo zmožna
nadomestiti vsega neplačanega dela s plačanim
profesionalnim delom. To ni le vprašanje de-
narja, temveč tudi zmožnosti javnih ustanov,
da na primeren način zadovoljujejo potrebe
ljudi. Pomen prostovoljnega dela je tudi v uva-
janju in zagotavljanju storitev, ki jih ne morejo
nuditi javne ustanove. Ti eksperimentalni pro-
jekti pogosto dokažejo svojo učinkovitost ter
kasneje preidejo v profesionalne aktivnosti.
Na prostovoljno delo nikakor ne smemo
gledati kot na novo obliko socialne politike ali
način za zmanjševanjem izdatkov za družbeno
blaginjo. Prostovoljno socialno delo naj bo
vzporedno in komplementarno storitvam, ki
jih nudijo profesionalci.
' Korelacijo med obsegom prostovoljnega dela in ekonomsko močjo prebivalstva lahko potrdi primer Italije, kjer je veliko
prostovoljcev na bogatem severu države in zelo malo na revnem jugu.
29
NADA STROPNIK
Literatura:
s. Hatch, 1. Mocroft (1979), The relative costs of services provided by voluntary and statutory organizations. Public
Administration, 57; 397-405.
M. Knapp (1984), The Economics of Social Care. Iloundmills, Basingstoke in London: MacMillan Publishers Ltd.
E. KuTI (1990), The possible role of the non-profit sector in Hungary. Voluntas, 1; 26-40.
Ministry of Welfare, HeaUh and Cultural Affairs (1988): Voluntary work policy. Fact Sheet on the Netherlands,
21-E-1988. Rijswijk.
W. PoiXAK (1976), Costs of alternative care settings for the elderly. V: M.P. Lawton, R.J. Newcomer in T.O. Byerts
(ur.). Community Planning for an Aging Society. New York: McGraw Mill.
F. G. Stafleu (ur.) (1989): The economical and social significance of unpaid work. Working group report. 15th
European Symposium on Social Welfare: Work and Non-Work in the '90s: Economic, Social and Human Dimensions.
Noordwijkerhout, Netherlands; 49-52.
P. Taylor-Gooby (1991): Welfare state regimens and welfare citizenship. Journal of European Social Policy, 1;
93-105.
30