Dalibor.
(Poslovenjeno.)
Tam na koncu zlate Prage,              Kralj pomigne zdaj vratarje
Lep kraljevi grad stoji,                      Zapove mu  se srde:
Ki poštene, nepoštene                       „Daliboru bolj prikovaj
V  temnili sobicah drži.                      Život celi, se noge!"
Vse je tiho, vse je mirno,                „Brez ovire liro vzemi,
Vse prostosti si želi,                         Trešči stokrat jo ob zid;
Vse le čaka odrešenja,                      Predno v roko mu podaš jo,, Vboga, kar vratar veli.                     Daj jo v kose razdrobit P*
Tam pri vrhu beFga grada,              Urno zvest vratar uboga, Slišat glas veseli je,                         Ino liro razdrobi,
Slišat brenkanje je lire,                    Vitezu potem zdrobljeno Ki razlega daljeČ se.                          V mrzlo roko podeli.
Vitez je igralec lire,                          Vstraši zdaj se ljudstvo grozno^ Ki zove se Dalibor,                           V mestu razkropilo se,
Tam k železju je priklenjen,            Al zjutraj spet privrelo, Rekel bi, na veke, skor.                   Ko nebo danilo se.
Vsled kraljeve želje bil je                 Glej, — tak milo ino  sladko
V  to temo to zdaj zaprt,                    Zadoni iz grada zdej , Kralj hudo ga je sovražil,                Da vsaktero srce gane,
Želel mu le bridko smrt.                    Kakor nikdar še poprej.
Marsikdo pri sebi mislil,                   To je tudi kralj zaslišal, Da se slabo mu godi,                       Ino močno se čudil,
Vendar slajših časov za-nj pa,         Se jezil, klel je vratarja,
Kakor zdaj, še bilo ni.                     Da nezvest mu zdaj je bil-
Kadar solnce zjutraj vstaja,              Sam zdaj stopil k Daliboru, Slišati glas lire je,                            In strme pred njim je stal^
Ki tak' milo po goricah                    Ali vitez je tam ležal,
In livadah se glase\                           Kakor da bi sladko spaL
In zvečer, ko svetlo solnce               Slišal liro je igrati,
Jemlje od gradu slov6,                     Kakor nikdar svoje dni,
Cuje brenkanje se lire,                     Tacih tužnih milih glasov
Strune milo spet pojo!                      Pred nikoli slišal ni.
*
.* *
Tam ljudi je vedno polno,                Kadar spal je, kadar čuvalr
Ki zvesto poslušajo; —                     Slišal to je vsaki Čas,
Njega spet med-se dobiti,                 Kjerv hode val, kjer prebival >
Kralja vedno skušajo.                         Cul je vedno mili glas.
Ali kralj Še bolj srdi se,                   Ino vedno ga je spremljaj Ko ugleda ljudstvo tam:                   Da ostrmel revež je;
„To ne bode se zgodilo,                   Z Daliborom je od sveta Dokler sem za kralja Vam!"               Žalostnega ločil se.
France V~
22