Stran 27.
Kmetijstvo.
Uprimo se razkosavanju  zemljišč,
(V prevdarek slovenskim poslancem.)
Razkosavanje zemljišč je v naših krajih na dnevnem redu. Iz tega zamore nastati najhujša gospodarska kala-miteta, zakaj razkosavanje žemljic je najzanesljivejša pot, po kateri pride kmetski stan v proletarijat. V tem, to se toliko piše in govori o velikanskih prihrankih, Ki jih napravi knoet, če kupuje v konsumnih društvih židovsko šundblago, se živ krst ne zmeni za grozno nevarnost, ki nam preti od razkosavanja zemljišč, najmanj pa se zato brigajo slovenski poslanci.
Kakor sploh za vselprocese v gospodarskem živ ljenju tako nam tudi za razkosavanje zemljišč primanjkuje statističnih podatkov. Toda kdor pride v dotiko z notarji in z uradniki zemljišče knjige, tisti lahko izve, da spada naša dežela mej one, v kateri se zemljišča najbolj razkosavajo, že ne več na majhne parcele, ampak že kar na cunje. In mi hočemo imeti, da naj na teh cuejab živi trden kmetski stan.
Že več kakor pol stoletja je preteklo, kar so avstrijski vladni krogi spoznali, da mora kmetski stan propasti, če se ne ustavi razkosavanje zemljišč. Tedaj so mislili, da se pride tej nesreči v okom, ako se izvede komasacija, to se pravi, ako se omogoči zakonskim potom zlaganje zemljišč Na Kranjskem nam je šele sedanji deželni zbor dal zakon o zlaganju zemljišč in vsakdo mora pri poznati, da nimajo pri tem zakonu poslanci katoliško-narodne stranke prav nikacih zaslug.
Zlaganje zemljišč se je v raznih naprednih deželah jako dobro obneslo, povzdignilo je kmetijstvo in omogočilo, da so se vstvarile prav trdne kmetije, toda razkosavanja žemljic ni omejilo. Razkosavanje je slej kakor prej v navadi in mi imamo v naših deželah že tako majhne parcele, da že nimajo nikake prave vrednosti več.
Naravno je toraj, da posrečujejo rodoljubi temu obžalovanja vrednemu pojavu vso pozornost in čas bi že bil, da takisto store tudi kmetski poslanci in da začno razmišljati o vprašanju: Kako bi se dalo ustaviti to razkosavanje.
Časih se je mislilo, da bi se dalo z reformo de-dinskega  prava  kaj  doseči,   in  zlasti  v konservativnih
krogih se še- danes tako misli, toda to meenje je do cela napačno, sosebno Iglede nas Slovencev. Profesor Brentano, gotovo avtoriteta, kateri tudi gospodje kmetski poslanci ne bodo odrekali kompetentnosti, je že pred nekaj leti na shodu s©eijologov v Lipsku pojasnil, da je na Kranjskem^ na Štajerskem, Koroškem in Primorskem od nekdaj navadno razdeljevati zemljišča med dediče. Našemu ljudstvu je misel, da sme zemljišča svobodno deliti in trgati, prešla v kFi in v meso tako, da bi uprl njegov pravni čut, ako bi se potom zakona odpravila popolna ravnop*avnost dedičev. Sicer pa imajo že po sedaj veljavnem pravu stariši pravico, da zapuste svoje nepremičnine, če hočejo samo jednemu otroku, končno pa bi, če se tudi določi^ da pride posestvo samo v celoti na dediča, to vender nič ne pomagalo, ker je v nss le še jako malo večjih posestev in ker tudi naj-konservativnejši politiki ne mislijo na to, da bi se zemljišča :a vedno vezala in vstvarili tako nekaki kmetski fidejkomisi Dokler pa bo smel kmet prodajati zemljišča, jih bo tudi razkosaval.
Treba je torej dobit*, drugo sredstvo, da se po možnosti omeji razkosavanje zemljišč. Tako sredsvo bi bi bila določitev parcelnega minimuma.
Ne bomo trdili, da je je ta misel zrasla na našem zelniku. Zanimajoč se za agrarne razmere v drugih deželah smo zasledili, da je to že dlje časa v nekaterih nemških državicah uvedeno in da se tamkaj ta uredba kar najbolje obnesla. Take zakone imajo na Badenskem, v Sachsen-Weinar-Eisenachu, v Hesenu in v Hohen-zollerm Sigmaringenu. V vseh teh državicah poznajo štiri vrste parcelnega minimuma: minimum za njive, minimum za travnike, minimum za gozde in minimum za vrte. Seveda je ta minimum v vsaki imenovanih držav drugačen in tudi mora biti drugačen, ker se je pri določitvi minimuma skrbno ozirati na zemljiške razmere, na tehniko obdelovanja, ki je v deželi navadna, in na gostost prebivalstva.
Za vrtne parcele se v Badenu lahko določi minimum, toda to je zakon prepustil previdnosti dotičnih občinskih zastopov, vedoč, da so glede vrednosti vrtov in glede vrtne kulture razmere v vsaki občini drugače. Seveda ne velja ta zakon za slučaj eksekutivne prodaje in razlastitve v javne namene. Kakor rečeno so se ti zakoni v imenovanih državicah izvrstno obnesli. Podoben zakon je veljaven tudi za pruski okraj Wiesbaden, toda njegove določbe nam niso znane.
Taka uredba bi bila tudi pri nas jako umestna in bi gotovo zelo ugodno uplivala na kmetijske razmere, a tudi izvesti bi se dala, ker spada ta stvar s kompetenco deželnega zbora.
Ne dvomimo, da bi jej tudi vlada pritrdila, ker bi bila tudi v upravnotehničnem oziru prav dobra in koristna. Za vodstvo zemljiških knjig pomeni parcelni minimum  olajšanje  vseh  opravil   in se ž  njim tudi olajša
vodstvo katastra. Tudi kmetski ideal,  da se sme zemlji-ljišče svobodno  razkosavati,   bi taki uredbi ne delal te-
žav, ker taka omejitev ne bi nasprotovala pravnemu čustva našega naroda. Tudi kmet bi uvidel, da se mu s tem hoče nte*niti njegova pravca, razpolagati s svetom ki je njegova last, samo v toliko, v kolikor treba, da se razkosavanje omeji.
Socialni reformaterji, ki vidijo povsod samo fabri-škega delavca in kateri menijo, da je samo ljubljanskim cigararicam pcmagtti, če tudi vse drugo zlodej vzame, bodo se\eda rekli, da se z določitvijo parcelnega minimuma ^ame delavcem, delavkam in dninarjem prilika, si pridobiti kcšček sveta. No, mi menimo, da pri sedanjem razkosavanju se veliko več kmetov požene mej dninarje, kakor pa je dninarjev, ki si nekaj sveta pridobe, pri tem pa je uvaževati še to, da na parceli, ki se skrči ped primerni minimum, je nemogoče uspešno obdelovanje in se obdelovanje sploh ne izplača. Pri nas je silno mnogo tacih parcel in to je jeden poglavitnih vzrokov kmetske bede.
Priporočamo slovenskim poslancem, naj o tem našem debrohotnom nasvetu premišljajo — dokler je še čas.
Stran 28.