P.n. Univerzitetna
bibl-uOte&a Ljubljana	poštnina	plačana	v	gotovini
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR _ UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAC. ŠT. 16.078.
JJKTO IV.	LJUBLJANA,	PETEK,	22.	MARCA	1940.	ŠTEV.	28.
VELIKI PETEK IN‘VELIKA NEDELJA
V svojem javnem delovanju Gospod nikakor ni žel samih uspehov in zmagoslavja. Hotel nam je dati zgled, da tudi mi ne bi nikoli obupavali ob neuspehih. Niso ga marali sprejeti, odklanjali so ga. Tam so ga vljudno prosili, naj gre iz teh krajev, tu so ga sprejeli s kamenjem, drugod so ga hoteli ujeti v besedi, da bi ga potem spravili s sveta.
Veliki petek - pred ljudmi dan popotnega por ata
Njegove besede in vsi njegovi čudeži niso mogli omehčati zakrknjenih src. Za njegov nauk in njegove dobrote so mu le redki bili hvaležni. Celo ljudske množice, ko so včasih kar gorele zanj in ga hotele postaviti za svojega kralja, so odpadale, ko se mu je bližalo trpljenje in smrt. Prvi večji vihar jih je razpršil in čisto zmedel, da so vpili: »Križaj ga!« Zdelo se je, da bo uničeno vse njegovo triletno delo in da bo z njegovo smrtjo evangelija konec.
Učenci, ki jih je najboljši Učitelj tri leta naj-skrbneje vzgajal in učil, so ga pustili na cedilu in zbežali. Prvak dvanajsterih ga je zatajil in ni hotel zanj nič vedeti, eden pa ga je celo za majhne denarje živega prodal sovražnikom.
Nasprotniki zmage pijani
Večji neuspeh, večji poraz in ponižanje, kakor ga je doživel Gospod na veliki petek, skoraj ni mogoč.
Ko je Kristus počival v grobu, so bili sovražniki pijani od veselja. Mislili so, da so se za vedno_ znebili njega, ki je razkrival in bičal njih hinavščino in podlost pred vsem ljudstvom.
Zmagoslavno vstajenje
Malo časa je tra/jalo njihovo zmagoslavje. Zveličar je vstal iz groba in živi!
Veliki petek - velika nedelja„ podoba iivijenja Cerkve
Tako nam je že vnaprej z zgledom pokazal, kaj čaka njegove učence in njegovo Cerkev. Mnogi kar ne morejo razumeti, zakaj mora Cerkev toliko trpeti. Saj Kristus ni svoji Cerkvi nikoli obljubil, da bo živela vedno v miru, da ji bo njeno pot posul s cvetjem. Pač pa je večkrat obljubljal stiske, nasprotovanje, sovraštvo.
»Mene so preganjali, sovražni in preganjaj! bodo tudi vas.«
To čaka Cerkev. Od zunaj jo bodo skušali uničiti sovražniki in preganjalci, znotraj lažnivi učitelji, krivi preroki, slepi vodniki.
Ali zmagal je Kristus, zmagala bo Cerkev!
Obelisk na trgu sv. Petra
Na trgu sv. Petra v Rimu stoji Kaligulov obelisk. Ta starodavni egiptovski spomenik, izklesan iz ene same skale, je visok 25 metrov in njegov podstavek 24 metrov. Vrh obeliska se dviga v nebo zmagoslavni križ, v marmor so pa vklesali pomembne besede: Kristus zmaguje, Kristus vlada. Kristus je vsemogočni kralj.
Kristus zmaguje!
Ko je vstal iz groba, je za vedno premagal greh, trpljenje, smrt. Premagal je vse sovražnike. Koliko jih je že bilo, ki so mislili, da so Kristusa in njegovo Cerkev za vse večne čase pokopali; na grob so navalili kamenja laži in sovraštva, ki so mislili, da ga ne bo nihče mogel odvaliti. Kje so Nero, Diokletian, Voltaire ali tisti belgijski minister, ki je pred petdesetimi leti dejal: »Mrtvo truplo nam zapira pot: namreč Kristus. Vrgli ga bomo v grob!« Res, minister, ti si bil že davno vržen v grob, Kristus pa živi. Tako je poln moči, tako mlad in tako po-
veličan kot tisto prvo veliko noč, ko /se je v jutranjem svitu prikazal Magdaleni in apostolom.
Kristus vlada!
Svojim učencem je zapovedal, naj osvojijo zanj vse narode. Bili so vladarji, ki so vodili svoje vojake od zmage do zmage. Toda ali ste že slišali, da bi bil kdo rekel: »Ko me več ne bo,
da bi vam poveljeval, tedaj boste začeli zame osvajati vse pokrajine zemlje.« In učenci so šli in izpolnili, kar jim je ukazal Gospod.
Kristus je vsemogočni kralj!
Zdaj je kralj naših src. Pripravljeno ima za nas veliko dediščino pri svojem Očetu. Zato zavriskajmo veseli. Aleluja!
('Vesele Ut blag&sLmlffMe
piaznlk*. želita.
uredniito& in upratm
SKRITI SEJALCI
LAIKI V PRVEM KRŠČANSTVU
Dostikrat smo že brali, da poganstva prvih treh stoletij niso premagali sami duhovniki, ampaik izredno močno so pri tem sodelovali preprosti verniki, ki so cenili dar vere tako visoko, da niso bili zadovoljni s tem, da so sami verovali, ampak so skušali tudi druge osrečiti z veselim oznanilom odrešenja. Porabiti so znali vse prilike bodi na potovanju bodi pri delu ali kako drugače. Oni so sejali, sadove njih dela pa so poželi drugi, ko so nove vernike »prejemali v katoliško skupnost.
NE MORE DUHOVNIK VSEGA
Tudi danes je tako. Brez duhovnika ni krščanstva, a prav tako ga ne bi bilo brez delavnih, skritih laičnih apostolov. V cerkvi dozori spreobrnjenje, pri sv. krstu in sv. spovedi se človek zopet izroči Bogu. Toda velikokrat ni bil duhovnik neposredno tisti, ki je tega ali onega pripeljal v naročje Cerkve.
VERNIKOV VELIKO —
DUHOVNIKOV PREMALO
Duhovnik ni mogel biti zato, ker je duš toliko miljonov, a duhovnikov taiko malo. In če bi bili vsi duhovniki sami svetniki, vendar tolikega dela sami ne bi zmogli. Duhovnik ima le eno telo, zato ne more biti povsod hkrati. Ne more poznati vseh vernikov. In priskočijo na pomoč skriti apostoli in iščejo zašlih ovčic, da jim pomagajo na poti k Bogu.
SKRITO DELO
Tudi poslanec Cerkve marsi-kam danes ne more priti. Boje se grešni ljudje imeti opravka z duhovnikom in zato beže pred njim. Je pa tudi vprašanje, ali bo duhovnik vedno uspel, saj dostikrat . ne pozna natančno razmer, v katerih kdo živi.
Skriti oznanjevalci pa, ki žive v istih razmerah kot taki verniki, drugače razumejo njegove križe in težave, zato oa ga znajo tudi pridobiti.
kdar videli sadov svoje setve. Vidi jih pa Bog in brez dvoma bo njih plačilo v nebesih veliko, ker brez njih bi tudi duhovnik ne žel teh sadov za božjo žitnico.
ZlVA VERA — PODLAGA APOSTOLATA
Velikokrat nas izobražence ti preprosti delavci za božje kraljestvo prekašajo ne samo po svoji delavnosti, ampak tudi po svoji živi veri. Globoko so prepričani o resnicah, ki se zanje žrtvujejo. Nas pa, ki se s ponosom nazivamo »izobražence«, dostikrat pri delu za Cerkev ovira neki strah, kaj bo o tem rekel svet, kaj bodo drugi rekli. Kako smo vendar naivni, če pričakujemo hvale in priznanja od njih, ki naše delo sovražijo, mu nasprotujejo. Bojimo se posmeha ljudi. Zato pa tudi nimamo tako odločnega nastopa, tako živega prepričanja kakor verniki, ki jih po izobrazbi sicer prekašamo, a v njih gori vse drugačen notranji ogenj kot v nas.
TUDI TI SI POKLICAN
Večkrat vidimo, da kdo zanemarja svoje verske dolžnosti, pa
Mnogi teh sejalcev ne bodo ni-ga ne opozorimo, ker se bojimo. Izgovarjamo se, da »takt« tega ne dopušča. Seveda, delati proti božjim in cerkvenim postavam, to pa isti »takt« dopušča!
Močni verniki, ki so za svoje prepričanje pripravljeni dati življenje, take »vljudnosti«, ki h grehu bližnjega molči, ne poznajo.
DA SE ZBUDE MILIJONI!
Le žal, da je danes takih apostolov še tako malo. Katoličanov nas je toliko milijonov, a vnetih delavcev le peščica. Vzrok tega žalostnega stanja moramo iskati v tem, da je čut reševati duše bližnjega danes pri veliki večini katoličanov zamrl, ko ne bi smel nikdar zamreti: zamorili so ga individualizem, liberalizem, pro-svetljenstvo, vsa ta modema raz-padna gibanja.
Katoliška akcija je tista, ki hoče to zavest odgovornosti za dušni blagor bližnjega v vseh vernikih zopet obuditi. Zato težko škodi sebi in skupnosti, kdor Katoliško akcijo v njenem delu omalovažuje ali celo ovira.
Razpuščeni samostani
Kakor poročajo »Catholic Times« 2. febr. 1940., je bilo v letih 1937. in 1938. v Nemčiji razpuščenih 678 samostanov.
Deset zapovedi »Zveze vojskujočih brezbožnikov“ za leto 1940.
Leningrajska sekcija Zveze brezbožnikov je na novih letakih razširila »Deset zapovedi za leto 1940.«:
1. Leto 1940. je leto velikih političnih, vojaških in gospodarskih odločitev.
2. Danes se bori zmagoslavna rdeča armada na Finskem, jutri mogoče v Aziji in pojutrišnjem v Afriki. Kjer koli se boriš, vedno misli na to, da se ne boriš le za svojo domovino, ampak tudi za zmago komunistične internacionale.
3. Vedno se dobro zavedaj, da je rdeča armada obenem armada brezbožniškega gibanja in da se bori za zmago brezbožništva na svetu.
4. Misli na to, da sta sovjetska unija in nacionalno socialistična Nemčija velika stebra in opornika nove socialne ureditve na svetu.
5. Boreči se brezbožnik ne pozna nobenega strahopetnega usmiljenja s svojimi cerkvenimi sovražniki.
6. Ubij svoje sovražnike, preden oni ubijejo tebe!
Slavni učenjak Einstein, ki je radi rasističnih preganianj moral bežati v Francijo, je v »L’ Ere Nouvelle« dal zelo zanimivo izjavo o katoliški Cerkvi.
Ko je v Nemčiji prišel na oblast narodni socializem, je bil Einstein eden tistih, ki so takoj spoznali, kako zelo je ta nauk nevaren svobodi.
ZNANOST IN UMETNOST — KLONILI, CERKEV DVIGNILA SVOJ GLAS !
»Da bi si poiskal potrebnih zaveznikov,« pravi Einstein, »sem »e obrnil na univerzo, na velike in vplivne časopise, na pisatelje. Toda nemške univerze, ki so se hvalile, da so vdane zaščitnice resnice; časopisi, ki so se proglašali, da se bore za svobodo; pisatelji, ki so se na dolgo in na široko razpisavali, kakšno mesto mora v sodobnem življenju zopet zavzeti svoboda, vsi ti so — molčali.
Samo katoliška Cerkev je pro-
7. Masam neprestano pridigaj, da je vera sovražnica komunizma. Ne pridigaj samo z besedami, ampak tudi z dejanji!
8. Ce se nahajaš na sovražnikovih tleh, poskrbi, da bo vsaka cerkev, vsaka molilnica in vsako pokopališče pod nadzorstvom. Tu boš spoznaval svoje sovražnike!
9. V letu 1940. mora brezbožni-ška propaganda zajeti celo Evropo in Azijo. Moskva mora postati Meka mednarodnega brezbožništva.
10. V boju imej neprestano pred očmi, da je tvoja smrt junaška žrtev za ideje komunizma in za njenega slavnega vodjo Stalina.
*
Iz tega sledi za nas vedno trdnejši sklep:
S komunizmom nobene zveze, nobenega sodelovanja! Zato pa kar najtesnejše sodelovanje vseli katoličanov. Vse katoliške sile v sklop Katoliške akcije! Proč z neodločnostjo in omahovanjem! Proč s kerenščino!
Ne izgubljajmo časa! Sovražnik ne čaka!
testirala proti zatiranju svobode. Do sedaj se nikoli nisem brigal za katoliško Cerkev, toda danes očitno izpovedujem svoje občudovanje in svoje spoštovanje katoliški Cerkvi, ki si je v borbi za duhovno resnico in moralno svobodo edina upala vztrajati.«
CERKEV — ZASClTNICA SVOBODE
Svobodomiselni žid torej trdi, da so odpovedale vse ustanove in vsi ljudje, ki je nanje trdno računal, da bodo organizirali odpor proti rušilcem svobode. Edino Cerkev ni zaupala narodnemu socializmu, edino Cerkev je branila svobodo človeške osebe.
Prav noben nasprotnik Cerkve ne more brezbrižno mimo teh besed: končno mora priznati, da v boju za duhovne vrednote, ki edine dajejo človeškemu življenju pravo ceno in pravi smisel, Cerkev ni nikoli omagovala.
Pij XII. je o svoji prvi okrožnici to ponovno dokazal.
Z naših gimnazij
MURSKA SOBOTA
Oglašamo se tudi mi. Tam daleč med nemško in madžarsko mejo je vrinjena naša ožja domovina in reka Mura nam »vezalje« je z brati, kot pravi lepa prekmurska pesem.
Komu se mogoče zdi, da tako daleč več ne sega beda in gorje današnjega zapeljanega sveta in da k nam ne dospejo dnevne novice, ki včasih osupnejo ves svet. Pa tudi mi čutimo vse to, tudi mi izvemo vse kot vi. Tudi k nam je že prodrlo stokanje in trpljenje finskega naroda, tudi mi obsojamo roparski napad razbojniške Sovjetije in sočustvujemo s hrabrimi Finci. Kajti dolgo smo bili tlačeni, dolgo smo pogrešali svobodo, zato pa jo znamo zdaj tem bdlj ceniti.
Sneg kopni. Ceste se sušijo in naši kolesarji bodo kmalu nastopili svojo vsakdanjo pot: dom - gimnazija, gimnazija - dom. Zopet bo gledal naš prekmurski kmet, ko bo odhajal zjutraj na polje, kako se podi gruča mladih fantov po zaprašeni cesti. Iz razposajenosti vržejo s kolesa zdaj tega, zdaj onega, se iz srca nasmejijo, nato pa spet zdrvijo naprej proti Soboti, polni sladkega upanja, da danes ne bo »dvojke«. In zopet bomo videli naše kolesarje, kako bodo opoldne tešili svoje lačne želodce z mastno klobaso na mestnem trgu, nato pa nastopijo svojo pot proti domu, deset, dvanajst in mogoče še več kilometrov daleč.
šolsko leto se nagiba. Marsikdo je že pljunil v roke in si zavihal rokave s trdnim sklepom: zdaj pa začnem študirati ali pa pojdejo počitnice »rakom žvižgat«. Naši letošnji abiturienti hodijo vedno bolj zaskrbljeno, vedno manj jih opazimo na ulicah in le tu pa tam se zasliši včasih žalostno zateglo petje iz njihove himne: »Smo maturantje zadnjega rodu«, kot zadnji klici potapljajočega se človeka. Z njimi namreč dokonča na naši gimnaziji samoupravni oddelek in bo prihodnji osmi razred že državni.
Kaj pa naše delo? Tudi v to skušamo zastaviti vse svoje moči. Naše kongregacije nas vzgajajo duhovno, nam prirejajo privlačne sestanke in akademije, naša SDZ nas je pred kratkim presenetila z lepo zaigrano ljudsko opero »Kovačev študent« in tudi naš FO se odlikuje.
Kot glavno nalogo pa čutimo boj proti komunizmu, proti temu črvu, ki razjeda sodobno družbo in prinaša nesrečo državam, narodom, družinam in posameznikom. Z idejo proti ideji se hočemo boriti, kot je poudaril to ban dr. Natlačen in moramo v tej borbi tudi zmagati.
Končali smo duhovne vaje in polni novih naukov in moči stojimo spet pripravljeni za delo, za uveljavo katoliških načel, za uveljavo resnice nad zaslepljenostjo.
Einstein o katoliški Cerkvi
Plerre L’ Krmite:
ftUdu Hrtekacita
Velika noč je. Ura je odbila šesto zjutraj.
Kitim proti cerkvi. Mrzlo je. Ulice so puščobne in občutek imam, ko da bi bil med gTobovl.
Naproti mi prihaja deklica. Štirinajst ali petnajst let Ji je, več gotovo ne.
V obeh rokah nosi polno kanglic mleka. Počasi se mi bliža: obraz ji je bled, oči sive, sinje podplute, vsa je otožna.
Seveda, zgodaj je že morala vstati. Gotovo ni kaj močna, revica.
Kar se ustavi. Posode odloži v bližnji hiši in prične jokati. Išče robec, a ga ne najde. Slednjič si s predpasnikom obriše solzne oči.
Ustavim se tudi jaz.
»Kako ti je hudo, ubožica!«
»Res, gospod župnik, prav zelo sem žalostna.«
»Zakaj pa?«
»Danes je Velika noč in še celo ta dan ne morem iti k sveti maši.«
»Ti gospodar ne dovoli?«
»Ne .. . Dober človek je in gospodinja tudi. Obema se tako godi ko meni. Nikoli ne moreta iti k službi božji. Vdamo se pač v voljo božjo. In tako mine nedelja za nedeljo. Toda danes! Na slabšem smo kot psi.«
»Kaj pa je tvoj gospod?«
»Mlekar v Batignollesu.«
»In to tvoje opravilo ... ?«
»Me zaposli celo jutro. To kanglico moram prinesti do pol sedmih, ono do sedmih. Dvanajst takšnih moram še nesti, pa sem že zdaj vsa trudna.«
»Si že kaj jedla?«
»Ne, ne utegnem. Ob devetih bom jedla, ko pridem domov, če ne bo preveč ljudi v trgovini. Ce jih pustimo čakati, gredo drugam. Jemo, kadar pač moremo.«
Deklica se mi je zdela vsa zapuščena. Jel sem se zanimati zanjo.
»Si iz Pariza?«
»Ne ... prišla sem tam od morja.«
»Imaš še starše?«
»Da ... Ko bi vedeli, da na velikonočno jutro njihova hči ne more ujeti niti koščka maše, bi bridko obžalovali, da so me pustili iti... O srečne sestre, ki so ostale doma! Zdaj se opravljajo za slovesno mašo. To je zanje velik praznik! Na veliki četrtek so opravile svojo velikonočno dolžnost. Med tem ko jaz...«
Solze so ji zalile oči. Nekaj mi pride na misel.
»Bi rada opravila svojo velikonočno spoved?«
»Kako, ko še pri maši ne morem biti?«
»Pojdi z menoj . . . Bova poskusila!«
»Naj grem z vami?«
»Da.«
»Z vsemi kanglicami?«
»Z vsemi.«
Grem po ulici proti svoji farni cerkvi. Mala mlekarica pa za menoj, čeprav ne ve dobro, zakaj. Ko pridem do dvorane za poročence, se obrnem:
»Tu odloži kanglice.«
»Saj mi jih ne bo nihče pokradel kajne, da ne?«
Radi večje varnosti pokličem staro ženico in ji izročim mleko v varstvo.
»Zdaj, dragi otrok, se boš lahko spovedala.«
»Pa nisem nič pripravljena . . .«
»Bomo že naredili.«
Prav v tem trenutku pride mimo starejši duhovnik.
»Boš spovedal to deklico?«
»Zakaj pa ne ?«
Ko je bila spoved pil kraju, Je pri oltarju ravno zazvonilo k obhajilu.
»Takoj lahko greš k svetemu obhajilu,« ji pravim.
»Kako, s tem predpasnikom?«
»Da, kar s tem predpasnikom.«
»Kaj bodo pa ljudje rekli?«
»Nihče ne bo nič rekel. Le robec si deni na glavo.«
Pobožno gre deklica proti obhajilni mizi. Vidim jo, kako lepo poklekne, kako sprejme dobrega Jezusa in se hitro zahvali; nato pa gre nekoliko vznemirjena k svojim kanglicam ob zidu.
»Kaj si bo ljubi Bog mislil o tem obhajilu? . . .« mrmra, ko pobira kanglice.
»Kaj si bo mislil?«
Motril sem deklico, bledi obraz, velike modre oči, v katerih je odsevalo zdaj vsaj nekoliko velikonočnega veselja.
»No, dragi otrok, mislim, da je ljubi Jezus prav zadovoljen s teboj.«
»Res tako mislite?«
»Prav zares.«
»Tedaj sem tudi jaz popolnoma srečna.«
Z zavidnim pogledom se je ozrla po pobožni in praznično oblečeni množici v cerkvi, ki je mirno vživala veselje velikonočnega praznika. Odhajala Je že, kar se nepričakovano vrne. Zdi se, da mi hoče nekaj zaupati ...
Pobesi glavo, nekoliko zardi in mi reče čisto potihoma:
»Mislite si, gospod župnik, kaj sem spoznala! Po tej ulici, ki ste me danes na njej srečali, nisem še nikoli hodila. Zašla sem bila semkaj.«
Božja previdnost ima zares svoja pota.
Okrožnica Pija XII. ▼ Ameriki
Prve okrožnice Pija XII. najbrž nikjer niso tako lepo sprejeli kakor v Ameriki, dejstvo, ki je bilo v Rimu s posebnim veseljem ugotovljeno.
Medtem ko so največje evropske agencije »Havas«, »Reuter« in »Stefani« prinesle svojim čita-teljem prvo okrožnico Pija XII. le v izvlečku, sta ameriški agenciji »Associated Press« in »United Press« v Ameriki podali okrožnico s polnim besedilom.
Dva največja ameriška dnevnika, »New York Times« in »New York Herald Tribune«, sta pa pripravila okrožnici »Summi pontifi-catus« naravnost veličasten sprejem.
Družba lezusova v številkah
Družba Jezusova šteje po najno-vejši statistiki 25.937 članov. Od teh je 11.877 duhovnikov, 8.820 klerikov, ki se pripravljajo na duhovništvo, ter 5.240 redovnih bratov.
Ne smemo pozabiti, da je bilo pred 125 leti, ko je bila družba obnovljena, jezuitov le peščica. Papež Klement XIV. je namreč leta 1773. pod silnim pritiskom njenih sovražnikov družbo razpustil. A že papež Pij VII. jo je leta 1814. spet obudil k življenju.
Posebno močno je zrasla družba zadnjih 50 let. In kar je zelo značilno, najmočneje v oni deželi, kjer je najbolj razvita modema kultura, v Združenih državah Severne Amerike. Tu je v tem času poskočilo število jezuitov od komaj 1.500 članov na blizu 5.500.
Na Angleškem jih je čez 900, čeprav je vseh katoličanov le malo čez 2 milijona.
Ta mogočni razvoj jezuitskega reda v tehnično najbolj naprednih državah je najboljši odgovor tistim, ki trdijo, da je Družba Jezusova zastarela in se ne zna prilagoditi sodobni omiki.
Španija razganja framasone
Ministrski svet v Madridu je odobril zakon, ki prepoveduje fra-masonska in vsa druga tajna društva v španski državi.
To je popolnoma pravilno, saj so vseh muk in trpljenja v prejšnji državljanski vojni krivi zlasti framasoni.
Odg urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).