SPLDIZ10NE IN ABBONAVENTO POSTALE POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Glasilo Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani Izhaja dvomesečno. Številka 9-10 V Ljubljani 1. septembra 1942-XX. Letnik XLV VafaCa na tedni Četni občni kli naj bi ga bili z,vršili med letom. S polno paro smo se pripravljali na občni zbor, ki pa smo ga morali zaradi nepredvidenih dogodkov odložiti na nedoločen čas. Ne glede na to je društvo smotrno vršilo svoj program. Štelo je 48 podružnic in 1027 članov. Ožji odbor je imel v začetku leta svoje seje vsakih 14 dni, pozneje pa po potrebi. V celoti je bilo 17 sej. Na njih je razpravljal o tekočih zadevah. Širši odbor smo nameravali sklicati pred občnim zborom. Ker smo tega odložili, je bila v tem letu seja samo 28. decembra. Na njej smo podali p0T0-čilo o delovanju društva v tem letu. Občni zbor, ki smo ga sklicali na dan 27. aprila, smo odložili. Ker pa moramo prilagoditi društvena pravila novih zahtevam, smo sklicali občni zbor na dan 27. septembra 1942. Slovenski čebelar je izhajal vse leto v prvotni nakladi 3SOO izvodov, ker je večina podružnic plačala določeno članarino. Skrčili pa smo obseg tako, da je list izhajal vsak drugi mesec na poldrugi tiskovni poli. Storiti smo morali to tudi zaradi tega, ker je tiskarna dvakrat zvišala ceno za tisk. List je ostal na svoji dostojni višini iin prinašal vse leto zanimive in aktualne članke. Opazovalne postaje. Od prejšnjih 55 imamo1 sedaj 8 opazovalnih postaj. Postaja Vavpčja vas začasno ni poslovala. Skupna mesečna poročila je sestavljal g. urednik A. Bukovec. Plemenilno postajo na KopiŠčih smo poskušali z vsem njenim inventarjem prepeljati in jo odpreti na drugem Premoženjsko stanje upravnega oddelka Slov. čebelarskega društva v Ljubljani dne 31. decembra 1941. Imovina L C Dolg 1. C Blagajna ......... 6.503 35 Premoženje........ 209.686 94 Poštna hranilnica...... 3.684 25 Zavarovalni sklad...... 5.685 04 Mestna hranilnica ..... 123 50 Darovi za filme....... 895 66 Posestvo na Bleiweisovi cesti 204.173 48 Predplačila članarine .... 2.105 20 Mestna elektrarna...... 76 — Dolgovi.......... 44.450 08 30.324 26 Dobiček.......... 7.863 46 Knjige lastne založbe .... 7.453 31 —' 4.298 78 — Drevesnica......... 1.047 11 Inventar ......... 13.002 34 ---- 270.686 38 270.686 38 1 1 Račun zgube in dobička Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani dne 31. decembra 1941. Zguba L C Dobiček L C Plača tajniku........ 456 _ 49.556 04 Slovenski čebelar: tisk, klišejk Podpore: prejete...... 13.944 — poštnina......... 23.280 89 Razlika izpred leta 1941. . . . 727 90 Uradniški in sotrudniški honorar 7.282 35 Slovenski čebelaT: stari letniki 18 54 Pisarniške potrebščine .... 2.818 74 / leča ji, predavanja, potnine . . 963 62 / Občni zbor, seja širšega odbora 169 90 / Podpore: podeljene..... 226 — / Plemenilna postaja..... 159 60 / Opazovalne postaje..... 892 — / Čebelarske podružnice: rezerva / za dvomljive terjatve . . . 14.992 30 / Poslovni stroški Doma .... 624 33 / Amortizacija Doma..... 4 500 — / Razni stroški........ 17 29 / 7.863 46 / 64.246 48 64.246 48 1 1 V Ljubljani, dne 19. februarja 1942. Predsednik: Žnideršič Anton. Za blagajnika: Kobal Josip. Pregledala in našla v redu: Resman Franc. Šmajdek Ivan. primernem kraju, kar se nam pa ni posrečilo. Sklenili srno ustanoviti dve novi postaji, eno v Rakitni, kjer smo že odkupili primeren čebelnjak, drugo na Gorjancih v Sredgori, za katero smo naročili nov čebelnjak. Za obe postaji imamo pripravljen ves potrebni inventar. Svojemu namenil bomo izročili obe. ko bo to mogoče. Za opremo postaj je dovolil Visoki Komi-sariat znatno podporo. Sladkor za krmljenje čebel. Zaradi trajno neugodnega vremena je bila čebelarska letina tudi v tem letu skrajno slaba. Društvo je vse leto razdeljevalo sladkor med svoje člane. Na račun proizvodne dobe 1940/44 smo prejeli 70.000 kg naturiramega sladkorja. Iz nove proizvodne dobe 1941/42: pa smo dobili s posredovanjem fašističnega združenja italijanskih kmetovalcev, oddelka italijanskih čebelarjev v Rim u, 60.000 kg sladkorja, ki je bil de-naturiran s česnovim ekstraktom. Čebelarji so bili z njim prav zadovoljni. Potrebo smo utemeljili in številčno dokazali, da ima Ljubljanska pokrajina 17.611 A. Ž. panjev, 2648 kranji-čev in 186 prašilčkov, skupno 20.438 čebeljih družin. Drevesnica. Ožji odbor se je zavedal, da je neobhodno potrebno načeti z vso resnostjo vprašanje širjenja medečih rastlin. Že leta 1940. je razdelil med svoje člane 800 bisernikov. V tem poslovnem letu je pokrenil akcijo za razmnoževanje vrb. Blizu šole na Barju je dala mestna občina ljubljanska v najem zemljišče, ki smo ga ri-golali in posadili 2500 vrhovih potaknjencev zvrsti, ki jih posebno priporočajo in ki cveto v razdobju 2 mesecev. S svojim delom bomo nadaljevali. Knjižnico in čitalnico smo nanovo uredili in spisali zanjo kartoteko. Šteje 259 del in 315 vezanih periodičnih čebe- Bilanca Društvene čebelarne z dnem 31. decembra 1941. Imovina L C Dolg L | c Gotovina v blagajni...... Vloga v Poštni hran. v Ljubljani Vloga v Mestni hran. v Ljubljani Zaloga blaga........ Dolžniki in predplačila za blago Inventar: prodajalne .... L 4000'— satnišnice...... 2000'— 19.898 1.520 2.303 93.836 47.968 6.000 55 05 30 85 Upniki za dobavljeno blago . . Premoženje: prenos iz 1. 1940 L 140.600'— dobiček v 1. 1941 „ 29.400'— 1.526 170.000 75 171.526 75 171.526 75 H Račun izgube in dobička z dne 31. decembra 1941. Izguba L C Dobiček L C Trgovski stroški: plače.....L 30.5()7'50 davščine . . . . „ 358'75 zavaroval, prispevki za uslužbence „ 4.66S'80 zavarovalnina proti požaru in vlomu „ 549*60 oglasi in reklama „ 363'— kurjava, razsvetljava in vodarina „ 2.02370 poprava inventarja in adaptacije . „ 5.025'10 prispevki za Združenje trgovcev in za telefon . . . „ 513"— ostali mali izdatki „ 4.804'19 Odpis od vrednosti inventarja . Nabava omota za nadrobno prodajo .......... Obresti in popusti...... Dobiček v letu 1941..... 48.813 4.189 149 1.908 29.400 64 20 30 91 Kosmati dobiček pri prodaji blaga.......... 84 461 05 | 84.461 05 84.461 05 1 1 1 V Ljubljani, dne 18. februarja 1942. Vodja: Pregledala in našla v redu: Arko Adolf. Resman Franc. Šmajdek Ivan. larskih časopisov. Želimo, da bi se članstvo knjižnice in čitalnice bolje posluževalo. Zavarovalni sklad je vodil g. Stefanciosa. Narasel je na 5685 L 04 c. Zavarovalnino smo izplačali samo v enem primeru. Akcijo s črno semensko ajdo smo opustili, ker je bila jeseni 1. 1940. slaba letina in drobno zrnje. Zaradi dovoljnega zanimanja bomo akcijo pozneje nadaljevali. Stojišča za ajdovo pašo. Ker je veliko čebelarjev izgubilo svoja ajdova pasišča, je društvo opozorilo na to kmetijski oddelek Visokega Komisariata, ki je odredil, da so se nanovo uredila ajdova pasišča na .Dolenjskem. Z urejevanjem smo imeli mnogo dela. ker smo morali dokončno ureditev zaradi odsotnosti čebelarskega referenta izvesti sami in staviti kmetijskemu oddelku predlog. Ob ugodni priliki bo' potrebna vsekako majhna poprava s posebnim ozirom na dejstvo, da so ostala stojišča kočevskih čebelarjev prosta. Urediti bi bilo treba tudi stojišča v Ljubljanski okolici. Janšev dom. Zaradi vedno večjega prometa, ki ga je imela Društvena čebelama, je tudi zaloga panjev in drugih čebelarskih potrebščin vedno bolj naraščala. Ustanovitev trgovine z medom na debelo je zahtevala primernih prostorov. Zato smo sklenili kletne prostore v domu prenoviti in osušiti. Dobili smo s tem prav lepa in suha podzemska skladišča. Prenovili smo domu pročelje in vse izložbe prepleskali. Prevoz čebel. Mnogim svojim članom smo izposlovali. da so smeli carine prosto prepeljati svoje čebele črez mejo v Ljubljansko pokrajino. Naše oblasti so tudi šle čebelarjem na roke in dovolile carine prost uvoz čebel. Čebelarska razstava. Za Ljubljanski velesejem v oktobru sino priredili čebelarsko razstavo, za katero so se zanimale poleg domačih in italijanskih čebelarjev tudi razne visoke osebnosti vojaškega in civilnega stanu, kakor: ekscelenca Visoki Komisar, ekscelenca minister za korporaeije Ricci, podpredsednik fašistične organizacije g. Grav iz Rima i. dr. Počastitev spomina. V letu 1941. je pobrala kruta smrt zaslužnega predsednika Trboveljske podružnice. Josipa Haucka, vodjo opazovalne postaje Alojzija Jagra pri Sv. Lovrencu, Ropreta Janeza, najstarejšega člana podružnice v Gorjah, in Antona Zumra, dobro znanega čebelarja na Javorniku, odlikovanega na več razstavah. Naj v miru počivajo! To je v širokih obrisih poročilo o delovanju društva v poslovnem letu 1941. V podrobnosti se nisem spuščal. Upam pa, da sem Vas tudi s tem kratkim poročilom prepričal, o živahnem in koristnem delu. ki ga je vršil odbor za svoje člane v novih razmerah. Po končani paši Fr. L. Letošnje leto se čebelarji na splošno nimajo kaj pritoževati. Čeprav je bila pomlad pozna in čebele niso mogle temeljito izrabiti te paše, so vendar dobile nekaj cvetličnega medu in čebelar je natočil prvega pridelka vsaj za dober vzorec. Pravi kostanj so ponekod še dobro obrale in bilo je tudi nekaj mane. Tako sem opazoval po breskvah, da so jih čebele močno obletavale in lizale mano po listju. Krim se je letos prav dobro izkazal s hojo. Tega medu se je kar cedilo in srečni čebelarji, ki so ga natočili toliko, da jim je zmanjkovalo posod, žalostni pa so bili oni, ki niso mogli do svojih čebel. Ko to pišem, je ajda že v prvem cvetju in čebele jo prav pridno obiskujejo. Ajda se je zaradi ugodnega vremena in primerne vlage dovolj.no razvila in so bili začetni dnevi paše prav ugodni. Vse tedaj kaže. da se bodo letošnje leto čebelarji vsaj nekoliko oddahnili in se potolažili po sedmih suhih letih. Kdor ni imel drugih ne-prilik in težav, bo čebele lahko ohranil in v ugodnih razmerah še nekaj medu pridelal za hujše čase. Danes bi morali gledati zlasti na to, da ohranimo čim več panjev, a ne na škodo njih moči. Saj se je število teh po zadnjih slabih letinah že tako zelo znižalo. Po tej prilično dobri letini se bo še, ker mnogi čebelarji verjetno ne bodo mogli iz raznih vzrokov do svojih čebel, ali pa bo prepozno, ko jih ne bodo mogli več v redu zazimiti. In ravno hojev med zna biti zopet grobokop našega čebelarstva. To se je dogajalo že vsa prejšnja, na videz srečna leta, ker si mnogi čebelarji niso dali zlepa dopovedati, da hojev med ni primeren za zimsko zalogo. Kdor ga ne bo nadomestil s sladkorjem ali z ajdovcem, temu bodo čebele pozimi ali v zgodnji pomladi počepale in mu povrh še ponesnažile satje in panje. Izkušnje prejšnjih let kažejo, da je od družin, ki so bile zazimljene na hojevem medu, ostala komaj ena petina, a še ta ostanek je zaradi izgube živali hiral in ni imel čebelar od teh panjev nikakega Iraška. Če so dobile čebele med letom količkaj drevesne mane, jim moramo tak med jeseni na vsak način odvzeti. Ako nismo hojevca iztočili pred ajdo, je po končani ajdovi paši to zadnji čas, ker tega medu ne smemo trpeti v sredini gnezda čez zimo v panju. Vsa umetničenja^ s tem medom so se izkazala kot škodljiva za čebele in čebelarja. Kdor nima ajdovca za nadomestek, bo moral seči po sladkorju. Kot vemo, nabirajo čebele nektar, ki se v njih istočasno spreminja v med. Ta je tedaj že prebavljena snov ter prehaja neposredno v telo, brez kakih odpadkov, ker so bile te snovi že pri prvem prebavi jan ju odstranjene. Zato lahko obstanejo čebele ob takem medu mesece in mesece, ne da bi se trebile. V drevesni mani so pa sestavine, ki jih čebelin želodček ni mogel prebaviti. Tako ostanejo ti neprebavljeni delci v medu. Pri zimskem uživanju takega medu -e uabcro v čebelnem blatniku odpadki, ki se jih v neugodnem vremenu žival ne more iznebiti. Prenapolnjeno črevje povzroči dražljaje in vnetje ter obolenje živali. Še po vsaki dobri paši na hoji smo imeli križe — to je grižo in druge bolezni, prihodnjo pomlad pa prazne čebelnjake. Mislim, da so izkušnje prejšnjih hojevih let že izmodrile večino čebelarjev, kogar pa niso, ta ne bo več dolgo čebelaril. Kdor ni tedaj točil hojevega medu ali druge vrste drevesne mane že pred ajdovo pašo, ta mora narediti to v mesecu septembru in nadomestiti zalogo ali z dobrim medom ali pa s sladkorjem. Hojevca smerno pustiti le v krajnih satih, kjer čebele ne prezimujejo. Ob paši na ajdi je čebelar prav razločno videl, kateri panji so ibili izredno živahni. Ti kažejo, da je pri njih vse v redu in da bodo primerni za pleme. Manj delavne naj vsekakor jeseni podre, ker ni od njih kaj prida pričakovati. Kdor misli čebelairiti na roje, naj odpravi zlasti tiste jalovce, ki letos niso rojili. Izkjišnje kažejo, da ti tudi prihodnje leto ne bodo dali rojev. Navadno so taki zakrknjenci precej medeni. Splošno zelo težkih panjev ne vzimujmo, ker se navadno pozneje ne izkažejo kot prvovrstni. Tudi tu velja pravilo: zlata sreda, polna skleda. Panje začnemo podirati po krajevnih prilikah v drugi polovici septembra, ko se je vsa zalega polegla. Če to še najdemo, moramo z razdiranjem počakati. Pri medu s tem prav nič ne izgubimo, ampak ta še bolj dozori in čebele morajo itak živeti tu ali tam. Po končani paši je tudi dvanajsta ura za odstranitev slabičev. Lahko je kaka družina v ajdovi paši tako oslabela, da ni več sposobna za zazirnl jenje. Če je premalo čebel, se,spomladi ne bo mogla razvijati, ker jih bo še od teh nekaj odpadlo, borni ostanek pa ne bo mogel dovoljno ogrevati panje in zalege, jo gojiti in še donašati živež, Ker se v gorkih dneh po končani paši prav rado pojavi ropanje, mora čebelar ukreniti vse. da to prepreči. Kako, o tem se je že mnogo pisalo tudi v našem listu. V prvi vrsti naj ne odpira panjev takrat, ko čebele lete, in razdira naj jih le v deževnem ali hladnem vremenu. Žrela naj bodo stalno priprta, da izletava le po nekaj čebel. Če pa kljub varnostnim ukrepom padejo tujke po kakem panju, je treba tega pregledati. Morda je brez matice in takemu ni pomoči. lujke so ga že ovohale in če mu prav dodamo novo matico, ga bodo napadale naprej in izropale. ako ni prav izredno močan. Take osirotele družine so prava vaba za roparice. Ko opravijo svoje razdiralno delo tu, se lotijo1 še ostalih, sicer zdravih panjev. Zato je prva skrb čebelarja po končani jesenski paši, da se prepriča, če ni prišel kak panj v zadnjem času ob matico. Po Malem Šmarnu je v naših krajih končana paša. Redko cvetje da sicer še nekoliko obnožine in kako kapljico medu. kar pa prihaja v poštev le v toliko, da se čebele z nečem motijo. Kadar je dosti sadja in ga stiskajo ljudje v sadjevec ali stiskajo grozdje, so poleg osa tudi čebele pridne obiskovalke stiskalnic in preostalih tropin, kjer dobe nekaj sladkega sadnega soka. Po grozdju, ki je razpokalo, prav pridno ližejo in se ne dajo zlepa odgnati. Vse to pa seveda prav malo vpliva na zimsko1 zalogo, a kot je videti imajo čebele prav rade razne sadne sokove. Tako sem na primer opa- zil letošnjo pomlad, da ,so mi na vrtu takoj zavohale vsaj eno leto stare tropine, ki so mi jih pripeljali za gnojilo iz žganjarne. Bile so že v razpadajočem stanju, največ ostanki fig in češpelj. Vse križem so lazile po kupih in lizale, kar je še ostalo sladkobe. Čebele so bile oddaljene kakih sto metrov, a so čez nekaj ur že zavohale navoženo gnojilo, ki se je parilo na soncu. Kadar ni v naravi obilnejših medenih virov, opažamo, da izslede čebele tudi najmanjšo količino hrane, ki jim zna priti prav. Zato je po končani paši treba največje previdnosti, da z razdiranjem panjev in z raztre-sanjem medu ne vzbudimo v njih nagnjenja za ropanje, ki lahko povzroči čebelarju mnogo dela in nedogledno škodo. Zato tudi shrambe za med čez dan skrbno zapirajmo, sicer bomo imeli kmalu roje čebel ob bogato pogrnjeni mizi. In ti nepovabljeni gostje se ne dajo' zlepa odgnatit Pri plemenjakih ne smemo več posegati v sredino gnezda, ker imajo čebele to že urejeno za zimo in bi jim prestavljanje satov popolnoma prekrižalo njih smotrno ureditev gnezda. Pri dokrmljenju pa čebele itak znosijo hrano tja, kjer se jim zdi za to najbolj primeren prostor. V splošnem pa čebel po končani paši ne motimo preveč. Zdaj še pridno zadelavajo morebitne razpoke v panju, sluteč, da se bliža čas, ko jim bodo te pomanjkljivosti njih bivališča lahko v pogubo. Potrebno pa je, da spravi čebelar čimprej odvišno satje v shrambo in da temeljito počisti po panjih, da ne bo pozneje motil čebel, ko se bodo že pripravljale na zimski počitek. Prav tako zloži in stisne panje tako, da ni vmes presledkov, ki povzročajo prepih in omogočajo dostop hladnega zraka neposredno na stene panjev. Za toplejše odevanje pa zdaj še ni čas, ampak pozneje, ko začne zares zmrzovati. S tem bi biila glavna dela po končani paši izvršena. Zdaj pa ne sme čebelar več posegati v panj. da ne bo motil živali pri dokončnem urejanju zimskega gnezda, ki je za družino največje važnosti in zavisi od smotrne ureditve tega bivališča njen obstoj preko zime. Naše paniske končnice Avgust Bukovec. (Nadaljevanje.) Kje so čebelarji dobivali končnice? Panjove so si v starih časih čebelarji sami izdelovali. Toliko mizarja je bilo skoraj v vsakem. da je vsaj za silo znal ravnati z žago in skobljem ter napraviti „korita". Širina panja je bila največkrat odvisna od slučajne širine deske, ki je bila na zalogi. Zato je tudi širina končnic kaj različna, medtem ko je višina precej enaka. Les za končnice so posebno skrbno izbirali in obdelali, da je bilo pročelje panja stanovitneje in slikarija trpežnejša. Prav redki so bili čebelarji, ki so končnice znali sami poslikati in so jih posli ko val i tudi za druge: samo en sam tak čebelar mi je znan (Gašper Bizjan iz Podutika). Večinoma so jih oddajali poklicnim ljudskim slikarjem, da jih poslikajo ali pa slikarjem samoukom, ki so bili na glasu, da znajo napraviti lep in trpežen Končnica št. 25 „mav", kakor so rekli na Gorenjskem slikam na končnicah; dogovorili so se z njimi, kaj naj bo naslikano. Ponekod je bila navada, da so slikarji prihajali na čebelarjev dom „v steno" slikat, kakor so hodili po hišah na delo krojači, čevljarji, tkalci in "drugi obrtniki. Za to delo so dobivali hrano in nekaj v blagu ali v denarju. V Zgornjem Rožu so prihajali zlasti na pomlad in je bilo tam sploh običajno, da so se čebelarji na ta način preskrbovali s končnicami. Tudi v Mežiško dolino je hodil slikar na dam slikat. (Al. De Reggi, Ljubljana; čebelar Rotar iz Ž mar t nega pri Dobrovi; SČ 1940, 94; podr. Mežica). Po litijskih hribih so hodili ljudski slikarji od vasi do vasi in iskali dela; še bolj pa jela ... Bili so siromaki in so delali skoraj za vbo-gajme,^ samo da jim ni bilo treba preveč stradati. Končnice so znali še dosti čedno poslikati (Košak Franc, Grosuplje). Ponekod so imeli čebelarji .stalne dobavitelje končnic; svoje umotvore so jim prinašali sami, ponavadi pozimi, ko so čebelarji panjove izdelovali. V Mežico sta jih nosila dva taka krošnjarja, eden iz Kamnika, drugi iz Žitare vesi na Koroškem (Podr. Mežica). Tudi na trg v Kranju in v Radovljici so prihajali krošnjarji ob sejmskih dneh s tem blagom. Končnice so razpostavili kar po tleh, da .si jih je čebelar lahko ogledal in izbral po meri in „mavu". Na trg v Kranju so prihajale iz šubičeve slikarske delavnice, pozneje pa iz Selc (Peter Pavlin, Ljubljana). Po pripovedovanju Jakoba Crnilca iz Pivke hšt. 7 pri Naklem je bilo to še v zadnji tretjini minulega stoletja v navadi. Prinašali .so jih kar v naramnih koših. Krošnjarji so bili sami stari očanci iz čebelarskih vrst. V dobi najživahnejšega prometa s končnicami (t8"0—.1890) so nastale v posameznih krajih stalne zaloge tega blaga: tam je čebelar lahko dobil končnice, kadar koli je hotel. Taka zaloga je bila v Selcih nad Škofjo Loko pri ljudski slikanici Pavlic Mariji (Podr. Selca) in v Kamniku pri „Podrekarju", poznejša trgovina Slat-nar (Podr. Kamnik). Največjo zalogo končnic pa |e imel svečar in medičar Oroslav Dolenec v Ljubljani, Wolfova ulica. Pravil mi je. da jih je dobival iz Selc nad Škofjo Loko. Jeseni, ko so mu čebelarji pripeljali panje v podiranje — včasih jih je bilo na tisoče! — so si izbrali končnice, kupnino pa poravnali pri obračunu za prodano blago. Na ta način je speča! Dolenec kako leto nad 500 končnic. Ni pa pri njih iskal dobička, marveč je hotel le postreči čebelarjem, da so raje k njemu vozili v podiranje kakor h konkurentom. Tudi slučajne priložnosti so znali čebelarji izkoristiti, da so dobili, končnice. Čim so zve- Končnica št. 26 deli, da je prišel v župnijo kak slikar slikat (znamenja, križev pot, notranjost cerkve), že so mu bili za petami, da jim je poslikal tudi končnice. Včasih se mu je nabralo več tega dela, kakor je bilo tistega, zaradi katerega je bil klican. Če pa mojster ni utegnil aLi ni maral ustreči željam čebelarjev, kar se je redkokdaj pripetilo, je končnice poslikal njegov pomočnik ali vajenec, ta še posebno rad. (Ustno izročilo članov radovljiške podr.). — Svoje dni je bila marsikje navada, da so cerkveni obrtniki pri postavljanju ali prenavljanju oltarjev in notranjosti cerkve dobivali hrano pri faranih po vnaprej določenem vrstnem redu in po premoženju posamezne hiše. Obrtnikom potem ni bilo treba za hrano skrbeti, na drugi strani pa so bili cerkveni tzdatki v gotovini manjši. Kadar je prišla na vrsto čebelarjeva hiša in se je obrtnik hotel gospodarju prikupiti, mu je poslikal nekaj končnic ali mu pa podaril katero, ki jo je imel v ta namen že pripravljeno. Na to pozornost čebelar ni mogel drugače odgovoriti kakor z dobro jedačo in brez dvoma še s rtrdjo na kruhu... Tudi za lep vosek so slikarji in podobarji radi zamenjavali končnice (Four. Poljane nad Šk. L.). Rajni trgovec s čebelami v Mojstrani Mihael Ambrožič je potreboval za svoje „Ambr:ižičeve panje" (tako imenovane dzierzonovane kranji-če) mnogo poslikanih končnic. Dobival jih je s Koroškega od nekega ljudskega slikarja v Rožu. Kraja nisem mogel dognati. Te končnice pa niso bile prida in so kazale že vse znake hiranja te veje ljudske umetnosti, kar sem videl na svoje oči. Nobene snovi iz kmečkega in vsakdanjega življenja, nobenih „pušeljcev" ob straneh svetnikov, niti trohice šegavosti in živahnosti. Vse so bile izdelane po istem kopitu in kar se da dolgočasno. Večinoma same slike znamenitih osebnosti iz novejše dobe in razne živalske podobe. Posameznim starim čebelarjem je bilo mnogo do dobro izdelanih in snovno zanimivih končnic. Ni jim bilo za denar, radi so žrtvovali, kolikor je bilo pač treba, samo da je bilo pročelje čebelnjaka v resnici lepo in zanimivo. Še dandanes vedo ljudje povedati, kdo je imel posebno lep čebelnjak. Pred njim so se vaški otroci in odrasli ljudje radi shajali ter opazovali zanimive končnice. Čebelar je bil obiskov vesel, zato je pri nabavi novih končnic dobro premislil, kje jih bo kupil in kdo mu bo napravil posebno lepe z novimi motivi, da bo zopet kaj novega za radovedne opazovalce. Ta razlog je bil na drugi strani tista gonilna sila, ki je vzpodbujala ljudske slikarje k iskanju novih snovi za slike, da so si s tem ohranili stare naročnike in pridobili še nove. Končnica št. 27 Podatki — končnice, osebne ugotovitve, pismena in ustna izročila — ki sem jih v mnogih letih zbral, nam govore, da so po naši zemlji nastala sčasoma nekaka krajevna ognjišča ali središča za posliko vanje in razpečavanje končnic. V Polja na h nad Škof j o Loko so se predniki slikarjev Janeza in Jurija Šubica močno ukvarjali s tem poslom, ki sicer ni bil Bog ve kako donosen, vendar je nudil slikarju brez dela vsaj malce zaslužka, da je laže prebrodil kritične čase. Iz Poljan so romale končnice po Poljanski dolini navzgor na Chirchino (Cerkno) in še dalje proti pokrajini Gorizii ter po Žirovski dolini v okoliš Žirov in Logatca. Idrijske in kraške čebelarje so zakladali =) tem blagom kdaj pa kdaj tudi ljudski slikarji iz Idrije, vendar se tu ni nikdar razvilo posli-kovanje končnic do pomembnejše stopnje. V Selcih nad Š k o f j o Loko so končnice poslikavali kar na debelo in jih razpečevali po vsej Selški dolini, po Sorškem polju in v Ljubljani. Tudi v Bohinj so našle pot čez hribe. Važno ognjišče je bil Kamnik. Ondotni ljud-siki slikarji in podobarji so preskrbovali s končnicami domalega ves kamniški in dobršni del litijskega okraja. Mnogo kamniških končnic so raznesli krošnjarji po gorskih vaseh v okolišu Gornjega grada, po vsej Savinjski dolini in bližnjih predelih Koroške, zlasti po Mežiški dolini. V teh krajih so se od časa do časa uveljavljali tudi domači ljudski slikarji. Gorenjski kot (Radovljica — Bohinj — Dovje) je imel svoje dobavno središče bržkone v Radovljici, vendar tega nisem mogel zanesljivo dognati. Moj starejši brat me je opozoril, da je najin oče kupil končnice na radovljiškem semnju in jih poslal stricu v Sovro pri Rovtah nad Logatcem. To je bilo nekako pred 60 leti. Ker so v okolici Radovljice in v Kamni gorici izdelovali slike na steklo, so bržkone slikali tudi končnice. Tudi od drugod so jih dobivali čebelarji, iz Kranja, iz Selc in s Koroškega. V zadnji tretjini 19. stoletja -dirati. Drobec za drobcem voska je spuščala iz čeljusti. Med delom je prišla do nje čebela in ji ponudila jeziček, da je napravila nekoliko „požirkov" v pokrepčiilo pri napornem delu in potem s svežimi močmi lahko nadaljevala podiranje matičnika. Ko je bila luknja 15—20 mm2 velika, je odnehala in si svoje delo ogledala od vseh strani. Čebelar je pričakoval, da bo sedaj zalego s pikom umorila, toda to se ni zgodilo. Mirno je zapustila matičnik in ko je bila nekaj centimetrov od njega, jo je prestregla čebela in pošteno napojila, saj se po tako težkem delu ..pijača" posebno prileže. „Zakaj ni matica zalege umoirila? Ali sem jo motil? Mislim, da ne," pravi Roffler „saj je ravno tako mirno odšla od celice kakor je prišla do nje in se pustila od čebel pitati, kar dokazuje, da o kakem motenju ne more biti govora. Svoje tekmice ji ni treba umoriti, kajti matičnika, ki g a m a-tica s strani odpre, čebele v nobenem primeru večne popravijo, ampak ga do konca p o d r e j o". Sončna in senčna stran zabranjevanja rojenja. Pri čebelarjenju v A. Ž. panjih skušamo moč čebelje družine ohraniti nedeljeno, da panji lahko izrabijo glavno pašo neoslabljeni. Saj vemo, da od družin, ki SO' rojile, ne dobimo medu ali pa neprimerno manj kakor od ce-l ako v. Ker čebela rimo večinoma zato, da pridelamo med, se poslužujemo raznih postopkov, s katerimi skušamo rojenje preprečiti, kar se včasih posreči', mnogokrat pa tudi spodleti. Senčna stran zabranjevanja rojev pa tiči v tem, da so v panjih rade prestare matice, ker čebelarji ne skrbe za pravočasno zamenjavo z mladicami. Čebelarji se težko odločijo za uničenje stare matice. Zavedajo se, da bodo potem ob marsikako družino, ker se mlada matica ne bo oprašila, ali pa panj postal trotovec. Kdor ima kaj več čebel, mora tudi uvesti vzrejo matic, da ima ob potrebi na razpolago zadostno število malih družinic in rezervnih matic za izmenjavo starih. Če pa že vzrejam, bom jemal jajčeca ali črvičke iz najboljšega plemenjalka in s tem postal hote ali' nehote vzrejevalec v pravem smislu besede. Takih čebelarjev pa je pri nas še prav malo, toda iz malega raste veliko! Svojevrsten način dodajanja oprašene matice priporoča neki čebelar v Leipziger Bztg. Ko uničiš staro matico, vzemi vrečico iz prozornega papirja in napravi vanjo z žebljem več luknjic. Nato ometi v vrečico s sata, na katerem je matica, ki jo nameravaš dodati, prgišče čebel in matico ter vrečico zapri. Ko začnejo čebele osirotelega panja nemirne postajati in begati zunaj po končnici, obesi vrečico na končnico nad žrelom. Že čez nekoliko- minut bo na vrečici rojiček čebel, ki bodo vrečico razglodale, osvobodile matico in se z njo vred sprašile v panj. Pa naj kdo preizkusi še ta način dodajanja matice, čeprav je nenavaden. Pozna jesenska praha mladih čebel je zelo potrebna za dobro prezimovanje družine. Po ajdovi paši se izvali še mnogo čebel, ki se morajo dobro spreleteti, da se pošteno otrebijo. Njihovo črevje je zaradi obilno zaužite hrane v prvih dneh po zapustitvi celice natrpano z blatom, ki se ga morajo še pred zimo iznebiti. Če je jesen slaba in čebele nimajo prilike za izlet, pomrje čez zimo mnogo mladic. Naravno je, da čebelja družina to izgubo spomladi posebno hudo občuti in se zaradi tega zelo počasi razvija. Razlike v kakovosti čebeljega voska so precej večje kakor čebelarji v splošnem domnevajo. Ne gre za razlike, ki jih povzroča različni način pridelave, marveč za razlike, ki jih poznajo kemičarji, posebno pa svečarji. Tem je že davno znano, da je vosek v posameznih pokrajinah različne kakovosti. Nekatere je mogoče mnogo laže obdelovati in hitreje ter lepše obeliti kakor druge. Zato imajo tudi višjo ceno. Naš vosek je imel nekdaj na svetovnem trgu zelo dober glas in zaradi tega tudi višjo ceno. Nemški svečarji posebno cenijo vosek iz severne Nemčije, zlasti okolice Luneburga. Tudi vosek z Marchfelda radi kupujejo in plačujejo zanj najvišjo ceno. Češki, moravski in poljski vosek ima zelo različno ceno. Najdražji je turški (anatolski), ki ima svojstveno rdečkasto barvo. Skoraj iste vrednosti je grški vosek. Tudi španski in francoski sta na dobrem glasu. Od prekomorskih voskov so posebno cenili egiptovskega in južnoameriškega. Oba sta odlična zaradi izredno finega vonja in zato ker se dasta naglo in lepo obeliti. Značilne lastnosti voska (trdota, barva, voljnost za beljenje) so odvisne od čebelje paše v kaki pokrajini ali deželi. Kjer je kake medovite rastline izredno mnogo, bodisi da raste divja ali da jo sade ali sejejo, n. pr. ajda. akacjia, evkaliptovec v Avstraliji, bela detelja v Ameriki, žajbelj ob jadranski obali, nima samo med iz dotične pokrajine značilnih lastnosti, ampak tudi vosek. • Društvene vesti Sejni zapisniki. 8. seja ožjega odbora dne 9. julija 1942. Naročene panje bo mizar napravil do konca oktobra. Mizarju Jevščku v Novem mestu smo priznali povišek cene za čebelnjak odobrili smo izdatek za streho in upravne fctroške. Napravili bomo 200 kranjičev enotne mere. Razdelili jih bomo podružnicam, ki se bodo zanje zanimale. Napravili smo računski zaključek za I. polletje 1942. Uredili smo panjske končnice in napravili zanje primerno spravilo. Naročili bomo knjigo „Apicoltura pratica". Uredili smo klišeje in napravili zanje predalčke. 9. seja ožjega odbora dne 15. julija 1942. V smislu naredbe Visokega Komisariata spada naše društvo pod nadzorstvo Združenja kmetovalcev v Ljubljani. Predložiti mu moramo bilanco za L polletje leta 1942. in določiti prispevek. V pravila moramo vnesti nov člen glede nadzorstva. Po naročilu kmetijskega oddelka bomo jeseni nakupili več kranjičev za poživitev čebelarstva na Kočevskem. Podružnicam bomo poslali zadevno okrožnico in objavili poziv med ..Malimi oglasi". 10. seja ožjega odbora dne 10. avgusta 1942. Redni občni zbor bo 27. septembra. Poročilo o delovanju društva v letu 1940. in 1941. bomo objavili v 9. in 10. številki Slov. čebelarja. Pravila spremenimo ustrezno sedanjim zahtevam. Občnemu zboru bomo predlagali, da se zniža število odbornikov na 12t Podružnice posameznih okrajnih glavarstev naj imajo v širšem odboru enega zastopnika. Določili smo imena odbornikov, ki jih bomo predlagali občnemu zboru v izvolitev. V kleti bomo napravili kipelnico za medico. Odobrili smo izdatek za nakup sodov. Odposlali smo prošnjo za dodelitev sladkorja. V vezavo bomo dali nekaj knjig in periodičnih časopisov. Sklenili smo kupiti dobro ohranjeno železno blagajno. Popravek. Urednik ..Slovenske čebele" je bil J. Jerič, ne pa Jarič, kakor je bilo na str. 73 SČ objavljeno. Mali oglasi Čebelarji, ki imajo kaj medu na prodaj, naj ga ponudijo v nakup Društveni čebelami v Ljubljani. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani proda v izvirne platnice vezane letnike Slovenskega čebelarja I. 1905, 1912, 1916. 1923 in 1925. Cena 20 L, s poštnino 2:1 L, Društvo kupi: Anton Janša: Razprava o rojenju čebel. Kupin zadnje 4 letnike Slovenskega čebelarja. Ponudbe sprejema uprava lista. Debevec Leopold, Ljubljana, Domobranska 5, kupi: Jonke — Kranjski čbelarčik, Dainko: Čelarstvo, Porenta: Novi kranjski panj. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani bo nakupilo jeseni za poživitev čebelarstva na Kočevskem več kranjičev in panjev s premičnim delom. Pošljite ponudbe s točnim naslovom in ceno. Prodam 10 naseljenih in 10 rabljenih A. Ž, panjev na 9. satov. Družine so močne in z mladimi maticami. Istotam lahko kupite več vrčev za med po 25 in 50 kg. Cena po dogovoru. Naslov dobite v Društveni čebelami. Čebelarji! Če potrebujete kakršna koli pojasnila ali navodila glede Vašega čebelarstva, zglasite se osebno v društveni pisarni med 9. in 12. uro ali med 15. in 17. uro ali pa sporočite pismeno Vaša vprašanja. Vodja Društvene čebela me: Adolf Arko, Ljubljana, Streliška ulica 20. — Vodja zavarovanja proti kužnim boleznim: Anton Stefancioza, Ljubljana, Gluhonem-nica. — Čebelarske opazovalnice vodi urednik SČ. Slovenski čebelar izhaja mesečno. Ureja in za uredništvo odgovarja Avgust Bukovec. Izdaja in zalaga: Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo Slovenskega čebelarja v Ljubljani, Gruberjevo nabrežje 14. Uprava in društvena pisarna: Ljubljana, Tyrševa cesta 21, telefon 35-45, številka ček. računa 11.066. Članarina (naročnina) znaša letno 30 L. za inozemstvo pa 35 L. Tiska J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna, litografija in kartonaža d. d. v Ljubljani. Odgovoren Fr. Kralj.