LETO 1921
NOVI
HOD
s
ftVCIK:
LISTZAMLADINO
M O VI POn IZHAJA L VSAKEGA MESECA TER STANE ZA l\l vy V 1 IvUU VSE LETQ 12 L> ZA p0L LETA 6 L> ZA ČETRT
LETA 3 L. - POSAMEZNE ŠTEVILKE SO PO 1 L. ZA INOZEMSTVO, TUDI ZA JUGOSLAVIJO, STANE 15 L. - ODGOVORNI UREDNIK: JANKO SAMEC. - ILUSTRACIJE NARISAL: A. A. BUCIK. - UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V TRSTU, ULICA RUGGERO MANNA ŠTEV. 20, I. NADSTR.. - IZDAJA ZVEZA SLOVANSKIH UČITELJSKIH
□	DRUŠTEV V TRSTU. - TISKA TISKARNA „EDINOST" V TRSTU. □
VSEBINA:
Iv. Albreht: UJČA, UJČA..............  Stran	177
St. Kosovel: BELE MUHE......................  177
Pastiiškin: BOŽIČNO DREVO...................  178
Fr. Milčinski: ZGODBE KRALJEVIČA MARKA „	179
Dr. Iv. Pregelj: ŽALOSTNI ZGODBI	.	.	„	182
Cv. Golar: ŽABA-CARIČNA .	.	.	„	183
Ks. Meško: OTROK IN ZVEZDE..	.	.	.	„	186
Fr. Lipak: MALA GRBAVA DEKLICA ... i. 187 Čika Jova - A. Gradnik: NA LEDU	...	„	188
POUK IN ZABAVA............................ „	189
KOTIČEK MALIH.................................191
LETNIK I.	V	TRSTU,	1.	JANUARJA	1921.	ŠTEVILKA	I.
ImTTTTli
V SVET!
tiho ljubeznijo v srcu stopamo v svet. Pred nami vstaja svetla podoba našega doma, kakršnega so nam postavili naši pradedje na tej slovenski zemlji. Lep je in bel, in nad njim sije božje solnce. Naš je, ker je vstal iz dela in trpljenja naših rok in se glasi v njem že od nekdaj naša beseda.
Naša beseda!
Slovenska beseda!
To je najdražja dediščina, ki so nam jo zapisali naši pradedje. In je živa lučka, nad katero so čuvali dolga stoletja ter jo predali nam, da bi za večne čase gorela med nami vsa svetla in jasna. To je trdna vez, ki naj druži naša srca v topli ljubezni do domovine.
In zato veljaj naša prva misel ljubljeni materi,
NAŠI DOMOVINI!
BURJA.
SPESNIL CVETKO GOLAR.
Burja, burja ostra je vrh Krasa sela,
'zažvižgala botra, žalostno zapela.
Žalostno zapela čez domača sela, v Trst se je zagnala in na morje pala.
In na morje pala, divje zabučala, bolna od nesreče, žalosti moreče.
□ □ □ □
SNEŽEC.
SPESNIL FRANCE BEVK.
Lahno kakor angel,	To smo ga teptali
liho kakor škrat	ni jezilo ga;
prišel snežec beli	solnce ga je grelo
k nam je vasovat.	ni stopilo ga.
In s kosmiči griče	Burja mu je godla,
je pokril in plan;	pihala nam v nos;
zjutraj nas pozdravil:	ali on je plesal,
„Deca, dober dan!“	kakor črni kos.
□	□ □ □ USPAVANKA.
SPESNIL,IGO GRUDEN.
Žarkov pet in muh deset — pajek je omrežil cvet; sedem vran, šest lačnih srak — hrošč pospešil je korak; vešče tri, sestre komarja, mesec pa za dva loparja maha jo čez loge skrite: lahko noč in sladko spite!
KAKO SO TRIJE BRATJE SKUHALI KAŠO.
PO RUSKI PRAVLJICI SPISAL CVETKO GOLAR. □□□□□□□□□□□
nekem cesarstvu, v neki državi je živel kmet, ki je imel tri sinove, dva pametna, a tretji je bil neumen. Nekoč jih oče pošlje na njivo orat. In glej, bratje orjejo, orjejo prav do večera in vidijo, da jim bo treba na polju prenočiti; zato si hočejo skuhati kašo, ali kje naj dobe ognja ? Najstarejši brat spleza na drevo, gleda sem, gleda tja in opazi na levi strani ogenj; spusti se na zemljo in odide po ogenj. Gre, gre: ob poti stoji hišica na kokošnjih nogah, na pasjih šapah, a v njej sedi starček.
„Zdravo, dedek!"
— »Zdravo, sosed!“
„Daj mi ognja!“
— „Povej mi pripovedko !*1 „Ne vem nobene!“
— „Povej mi pravljico !“
„Ne smem!“
— „No, ako je tako, daj mi ledja sem!“
In odreže mu z ledij jermen, potrese ranjeno mesto s pepelom in ga spusti domov brez ognja. Vrne se k bratoma in reče, da ognja ni mogel dobiti.
»Kakšna šleva si ti! Že vidim, da moram iti jaz!“ reče srednji brat. Gre, in pripeti se mu isto kot prvemu.
„No ti, šema, pa pojdi ti!“ — Gre tretji brat, ki je veljal za neumnega: cvo — koče na kokošnjih nožicah, pasjih šapah a v njej siv starček. „Zdravo, ded !“
— „Zdravo, sosed!"
„Daj mi ognja!"
— „Povej mi pripovedko !“
„Jaz bi ti jo že povedal, ali ti bi me zmotil."
— „Ne bom ne, ker imam rad, da mi kdo pravi povesti."
„E, pa dobro. Zmeniva se toiej: Kdor bo drugega motil, mu odreže ta jermen z ledij ..."
— „ Dobro!" —
Neumni začne :
„ Bili smo, ded, trije bratje. Gremo nekoč kosit travo, a ko pridemo tja, vidimo, da nima nobeden kose ; pozabili smo jih doma. Kaj sedaj ? S čim
M \ BVCIK>
naj bi kosili? Takoj se spomnimo, pa udri kosit z dogami; mahamo, mahamo, da namahamo za tri vozove. Ko se vračamo domov, čujemo, vozeč se mimo šume, krik in lajanje. Kaj se je zgodilo ? Medved se s čmrljem pretepa. Čmrlj kliče: „Meni pomagajte!" — medved kliče: „Meni pomagajte!" — Kaj bi storili, komu bi pomagali? Če pomagamo čmrlju, nam uide. Zato pomagamo medvedu, ubijemo čmrlja, iztisnemo iz njega sedem kadi voska, a medu smo dobili okrog pet stotov. Iz tega voska si napravim kobilico, in tri leta sem jezdil na nji.
Nekoč odjaham na livado, ne da bi slutil kaj hudega. Obrnem se in vidim, da mi manjka pol konja; na prednjem delu sedim jaz, a zadnji del skače po livadi. Bežim za njim, bežim, dokler ga s težavo ne ujamem, hitro sešijem obe polovici z lipovino in jezdil sem na njem še tri leta. Nekoč sem moral slučajno jahati kraj jezera; na tem jezeru si je spletla divja raca gnezdo. Odsekam takoj tri polena; prvo lipovo, drugo od lipe, tretje od lipovine. Vržem prvo, a ne dosežem, vržem drugo, padlo je predaleč, a s tretjim zadenem naravnost v raco. Raca se vzdigne, a jaz, ded, izvlečem gnezdo in napolnim ladjico popolnoma z jajci — vse leto bi jih ne mogel pojesti.
Zljubilo se mi je piti; stopim v jezero do grla, ali nimam, s čimer bi zajel vode. In glej, snamem lobanjo z glave in se napijem iz nje. Ogledam sc, — konj mi je daleč pobegnil; hitim za njim in pozabim na lobanjo. Medlem ko lovim konja, mi gre lobanja po vodi. Prileti raca, znese vanjo jajca in izleže mlade. Jaz pograbim gnezdo, postavim lobanjo nase, ptice pa spečem in pojem.
Potem jezdim po gozdu. Kmet mlati na hrastu grah. Slama pada na zemljo, a grah ostaja na vejah. Splezam, da berem grah, sedem na drevo, ne da bi slutil kaj hudega. A hrast raste zmeraj višje in višje, dokler ne zraste prav do	neba.	Stopim v nebesa,	da vidim in razgledam,	kako se kaj
tam godi. Ali	naš cerkovnik me je zavidal: nenadoma poseka	hrast in ga
zvleče domov k sebi. A kaj sedaj ? Hvala Bogu, krave so tam poceni. Tele velja mušico, a za komarja ti dado vola. In glej, nalovim ti polno torbo muh, nakupim telet, začnem jih klati, z njih kožo dreti in rezati jermene. Pripnem jermen za kraj neba in se začnem spuščati navzdol. Spuščam se, spuščam, pogledam — jermena je konec, a do zemlje še daleč. Če skočim, se ubijem. Na	mojo	srečo je kmet sejal	oves. Jaz pa ti lovim, grabim pleve
in pletem vrv.	A ta	vrv se mi pretrga,	jaz padem, skoro da se	nisem ubil,
in pridem na drugi svet. Tam vidun vse pokojnike, vidim tudi, kako moj oče na tvojem dedu vodo vozi — “
—	„Kaj praviš, budalo! Meniš li, da ti verujem ?“ ga zmoli starček. Neumni pa takoj navali nanj, mu izreže z ledij jermen, vzame ognja in se vrne k bratoma:
„Evo vama, kuhajta kašo!“
OPICA IN SAKE. JAPONSKA PRAVLJICA. SPISAL FR. BEVK.
eki lovec je hotel vjeti opico. Ker so pa opicc zelo zvite živali, se mu to dolgo časa ni posrečilo.
Slednjič si je izmislil zvijačo. Vzel je veliko skledo, napolnil jo z riževim žganjem, ki ga imenujejo Japonci sake in jo je postavil na rob gozda.
Opica, ki je bila	skrita	v listju nekega drevesa,
je videla vse to in	ko	se je lovec odstranil, je sko-
čila z drevesa in hotela pogledati, kaj je v skledi. Videla je, da je sal<e-
„Aha“,	si	je	mislila,	„jaz naj pijem sake	in	ko	bom pijana, me bo lovec
vjel.	Toda	jaz	sem	modrejša, kot misli on	in	ne	bom pila, tako me tudi
lovec ne bo vjel."
S temi besedami se je vrnila, toda črez nekaj hipov je?postala; sake je vendar dišal tako ljubko in tako zapeljivo.
„Kaj mi more škodovati", je dejala sama pri sebi,\če ga samo pokusim in povžijem par kapljic! Radi tega še ne bom pijana. Samo previdna moram biti in ne smem preveč piti!"
Obotavljaje se je zopet vrnila in se bližala skledi; nato je posrebala par kapljic, ki so ji zelo dišale.
„Nekoliko več tudi ne more še škodovati!" si je mislila dalje in je popila zopet nekaj kapljic.
„Ah,'kako to dobro dene!“ je pomežiknila žganju, „samo še en krepek
požirek napravim, potem je dovolj in grem proč od^tu."
Napravila je res prav velik požirek in tekla nazaj v gozd, toda ob robu je postala.
„Še nisem pijana", je dejala, „in ne zapazim ničesar drugega, kot da se počutim dobro. Sake ni premočen in prenesem ga več, kot sem mislila.
Sicer pa, saj nisem še skoraj nič pi'a; skleda je malone še polna. Hitro še en požirek !“
Tudi to se je zgodilo; toda požirek je bil tako močan, da je ostalo le še malo pijače v skledi; ta ostanek je gledala opica in premišljevala, končno je izpila še to. „Ta mal ostanek", je modrovala, „tudi ne more nič narediti."
Tako je bila skleda prazna, opičja glava pa polna; ni mogla več najti gozda in bila je zelo trudna.
Zato je popadla skledo, jo je obrnila in dela za vzglavje ter legla; tako je zaspala, med tem ko si je mislila: „Kaj more neki nastati iz tega?" Komaj je zaspala, je že prišel lovec, zvezal jo je in nesel domov.
Ko se je opica prespala, je videla, da je zaprta v kletki in je imela
grozne bolečine v glavi.
Tako se zgodi onemu, ki je zvit, a se ne zna premagovati. Kdor povoha
sake, ta ga tudi pije.
LONGOBARDI IN SLOVENCI V NAŠI DEŽELI.
PO S. RUTARJU SPISAL MARKO SIMONOV. □□□□□□□□□□□□□
red 1350 leti, dolgo je že od takrat, je bilo po Soški dolini tako živo, kakor med svetovno vojno, ki jo je popolnoma opustošila. Spomladi, leta 569., so namreč prihruli črez Predel in drli po Soški in Na-diški dolini proti Italiji nemški Longobardi. Med potjo so vse pokončali, kar je ostalo Kvadom, Marko-manom, zahodnim in vzhodnim Gotom, Hunom in Herulom, ki so šli pred njimi skozi našo deželo v Italijo. Longobarde je vodil kralj Alboin.
Ko je prišel do italijanske meje, je šel na neko visoko goro, s katere si je ogledal lepo in rodovitno furlansko nižino. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil na Nanosu pri Vipavi, drugi pa, da je bil na Matajurju pri Kobaridu. Druga trditev je verjetnejša, ker je z Matajurja mogoče lepše pregledati Italijo in je z njega prav blizu v Čedad, kamor je šel nato Alboin. Pri-šedši v Čedad, je postavil Alboin svojega nečaka Gizulfa za furlanskega grofa, ker ga je ta rešil na lovu iz smrtne nevarnosti, kakor pripoveduje pravljica. Gizulfu je izročil več plemenitih longobardskih družin, s katerimi naj bi branil drugim narodom vhod v dež.lo.
Čedadski vojvode so postali mogočni knezi, ki so se pogosto uprli samemu kralju in se bojevali na svojo roko proti zunanjemu sovražniku. Njihovi vzhodni in severovzhodni sosedje so bili Slovenci. Ti so se pomaknili, ko so šli Longobardi v Italijo, daleč proti zapadu. Že 1. 598. pa so poskusili prodreti celo v Italijo, a za takrat so bili potisnjeni š.e nazaj. Kljub temu so se razširili celo do reke Taljamenta. O teh Slovencih seveda danes ni drugega sledu, kakor slovenska imena njih vasi. Že prej so se najbrže naselili Slovenci v hribih nad Čedadom. Tam so trdovratno ohranili do današnjega dne svoj jezik, čeravno so nad 1200 let v vednem stiku z italijanskim življem.
Longobardi, ki so hoteli osnovati mogočno državo v Italiji, so se pogosto zedinili s Slovenci in Obri ter z njih pomočjo napadli Bizantince, ki so si zopet hoteli osvojiti vso Italijo. Navadno so se spoprijeli v Istri. Nikoli pa niso nameravali razširiti svojega gospodstva proti severovzhodu. Nasprotno pa so Slovenci vedno silili v Italijo, čemur so se seveda Longobardi odločno protivili. P.ogosto so bili vsled tega zdaj večji, zdaj manjši boji med Slovenci in Longobardi. Začenjali so vedno Slovenci. Ti so biti napadalci, kar vidimo iz tega, da so se odločevali vsi ti boji na furlanskih tleh. Okoli Čedada so sezidali Longobardi več gradov proti Slovencem.
Nekaj Slovencev je prebivalo na furlanski strani. Ti so bili podložni furlanskim vojvodom. Od njih so začeli Longobardi pobirati davek okoli 1. 610, katerega pa tudi včasih niso hoteli plačati, n. pr. vojvodu Rathianu. Takrat so razumeli slovenščino na vojvodskem dvoru v Čedadu. Vsi drugi Slovenci, razen furlanskih, pa so bili svobodni in samostojni. To je razvidno iz tega, ker so čedadski vojvode pogosto iskali pri njih pomoči in zavetja.
Slovenci so živeli takrat sami zase v zadrugah pod lastnimi župani. Ti so bili njihovi posvetni oblastniki in duhovniki obenem. Pozneje so si volili na nekaterih krajih tudi lastne vojvode, n. pr. na Koroškem, v Sisku in drugod. Pečali so se s poljedelstvom, živinorejo in semtertja tudi z malo obrtnijo. Okoli in okoli so jih obdajali sovražni in ropaželjni sosedje. Od njih so se privadili polagoma tudi sami ropanju. Večkrat so jo udarili črez mejo v Italijo ali v Istro.
Sami so morali veliko več pretrpeti pred divjimi Obri, katere so imenovali Psoglavce, kot njihovi potomci pozneje v XV. in XVI. stoletju pred Turki.
Prepiru med Slovenci in Longobardi je naredil konec frankovski kralj Karel Veliki. Ko je uničil 1. 774. longobardsko kraljestvo, je prišla tudi če-dadska vojvodina pod njegovo oblast. Tako sc je razširilo frankovsko go-spodstvo do slovenskih mej. Sedaj so želeli Franki podjarmiti tudi Slovence zlasti zato, ker so hoteli uničiti za njimi bivajoče Obre. Poleg tega je zaprosil oglejski patrijarh Pavlin II. svojega dobrotnika kralja Karela Velikega, naj podjarmi Slovence, da jih bo mogoče pridobiti za Kristusovo vero. Karel je res poslal 1. 778. svojega sina Pipina nad Slovence. Ker so bili ti nesložni, se niso mogli uspešno upirati Frankom. Morali so se kmalu udati. Istega leta so prišli tudi koroški Slovenci neposredno pod frankovsko oblast.
Z letom 778. se je kočala doba slovenske neodvisnosti v naši deželi in se začela doba tujega gospodstva, ki še vedno traja.
□	□ □ □
NA SEMNJU.
SPESNIL KAREL ŠIROK.
idi gori — vsega'polni so šotori: za bogate žlice zlate,
Idi doli,
za dekleta so kolači,
za skopuhe —-žemlje suhe,
za pastirje — korobači, za pijance — sladka vina, za sirote pa skomina.
MIŠKINA KAMRICA, ruska narodna pravljica. □□□
POSLOVENIL VLADIMIR LEVSTIK. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□
eži tam na polju konjski kostnjak. Pritekla je miška-luknjačka in vpraša: »Kamrica, kamra, kdo v kamri živi?“ Niliče se ji ne oglasi. Miška smukne v konjski kostnjak in jame tamkaj živeti. Priskače mi žaba-regljačka: »Kamrica, kamra, kdo v kamri živi?“
—	Jaz, miška-luknjačka ; kdo pa si ti? — „Jaz sem žaba-regljač a.“ — Le noter in živi z menoj. — Žaba zleze v kostnjak in jame živeti pri miški. Pribežal ie zajec: „Kamrica, kamra, kdo v kamri živi?" —Miška-luknjačka in žaba-regljačka; kdo pa si ti? — „Jaz sem vrlni-gore-popihač.“ — Le noter, gostač! — Živelo jih skupaj je troje. Priteče lisjak: „Kamrica, kamra, kdo v kamri živi?" — Miška-luknjačka, žaba-regljačka in vrhu-gore-popihač; kdo pa si ti ? — „Jaz sem povsod-poskakač." — Priseli se k nam!
—	In	biva	četvero	jih	tam. Pritepe se volk: »Kamrica, kamra, kdo v kamri
živi?"	—	Miška-luknjačka, žaba-regljačka, vrhu-gore-popihač in povsod-
poskakač; kdo pa si ti? — „Jaz sem izza-grma-hlastač." — Tu imaš stan na izbiro! — Že skupaj živi jih petero. Ali primaha jo medved: »Kamrica, kamra, kdo v kamri živi?" — Miška-luknjačka, žaba-regljačka, vrlni-gore-popihač, povsod-poskakač, izza-grma-hlastač; kdo pa si ti? — „Jaz sem vse-pomečkač!“ je dejal kosmatin, sedel na kostnjak in jih vse pomečkal.
□	□ □ □
LEPA VIDA.
SPESNIL CVETKO GOLAR.
Lepa Vida se joka v Devinu :
„Oj moj sinek, moj mrtvi golobek,
ali ti je težko po mamici,
ali je mrzel tvoj črni grobek?"
„Težko mi je po tebi mamica", vzdihne sinek v globini —
„težko mi je po tvojem licu, bleščečem kot zora v planini.
Mrzel je moj grobek, o mamica,
in trda je skalna pečina —
ali ne boj se, ne jokaj, mamica,
spet bo bela tvoja črna haljina,
in jaz bom vstal iz groba nad morjem,
in gorelo bo jutro nad zlatim obzorjem".
POVODENJ. SPISAL FRAN LOČNIŠKAR. □□□□□□□□□□
met Boštjan leži v bolniški postelji. Shujšani obraz priča o trpljenju, ki ga je moral prestati bolnik. Kljukasti nos se je že zelo približal koničasti bradi in uvelih	ustnic ni skoro	več videti. Boštjan ne
more ne	jesti ne piti. V	želodcu mu gori kot v
peklu. Sam peklenšček se je moral naseliti v njem. Pravega spanja nima več, le neko vročinsko omotico, ki ga muči z neprijetnimi sanjami in spomini.
Celo svetniške podobe po stenah mu ne dajo miru. Koncem postelje je slika svetega Martina, ki odsekava beraču kos svojega plašča in upira naravnost v Boštjana svoj srepi pogled.
„Kako je s teboj, Boštjan? Boš tudi kaj dajal od svojega? Si že kaj dal? Veliko si imel, mnogo več kot jaz, a do danes si ostal zakrknjen v srcu...“
Boštjana	je	prijelo	v srcu in	prebudil se je iz polspanja. Svetnik pa je
še vedno zrl	naravnost	vanj, kot	bi čakal odgovora.	Bolnik se obrne v stran,
da bi se skril njegovemu pogledu in da bi mu odleglo. Vendar svetnikovemu pogledu se ne more umakniti, vedno mu je prav pred očmi. Boštjan zamiži in se priporoči na tihem vsem svetnikom v varstvo.
V	sobi je bilo nekaj časa tiho kot v grobu. Kmalu pa je začul bolnik zopet oni glas, ki se je približal zdaj prav njegovim ušesom, čeravno se je bil pokril črez glavo. Govoril mu je kot glas iz groba: „Saj se spominjaš, Boštjan, kako je bilo? Kaj bi se ne spominjal, saj ni dolgo temu. Huda vojna je bila in povodenj uboštva je šla črez deželo ter preplavila vse nižje prage. Tvojega seveda ne. In to veš, da se je naselil tiste čase v vasi jetičen človek, ki je imel ducat še bolj jetičnih otrok. Prišel je iz krajev, kjer je bila povodenj najhujša, iz onih mračnih ulic ošabnega mesta, v katero si ti tako rad zahajal tiste čase z visoko natovorjenim vozom in mamljivim poželenjem v srcu. To so bili zlati časi za tvojo nikdar sito, težko okovano skrinjo, zazidano tam gori za kaščo. Spominjaš se gotovo, kako je oni jetični mož prišel takoj prvi dan, pozno v mraku, plašen kot iz gnezda vržena ptica, pred tvoj prag in prosil simo košček črnega, črnega kruha. Ali si videl njegove oči, žareče v	temi	kot poslednji utrinek upanja?	Nisi
jih videl, slep si bil v srcu!	Tudi	tega	nisi videl, kako se je	mož zgrudil
na vogalu tvoje kašče in ugriznil sočno travo, da bi potolažil razpaljeno bolest v prsih. To pa veš, da je tretji dan nato umrl, ne da bi bil okusil v poslednji, bridkosti polni uri kos tvojega kruha. — Tvoja skrinja pa sc je polnila naprej s krvavimi	grehi.	Tiste	čase nisi hotel gledati	name,	a jaz
sem te opazoval in ti danes	predočujem	tvojo sliko..."
Bolnik sc je prebudil. Pogledal je na steno, svetnik Se ne gane. Še vedno zre vanj z bliskajočimi, grozečimi očmi.
»Polona, Polona! Teci mi pomagat! Vsi svetniki...“
Boštjanova sestra Polona prihiti v sobo in najde bolnika sedečega. „Polona, nesi to podobo v drugo sobo! Ne da mi več miru! Umoriti me hoče i“
Polona je zakrila obraz in zajokala. Poklicala je sosede na pomoč, ker je začel brat razsajati kot blazen.
„Zmešalo se mu je,“ je rekel sosed.
„Denar ga je zmešal, Bog mu daj milost," je tiho opomnil sivolas mo-žiček, stoječ pred vrati.
□	□ □ □
MATI. PO NARODNEM MOTIVU SPISAL JOSIP RIBIČIČ. □□□□
o je Marko	zašel prvič na slaba pota, je potočila
mati prvo solzo in rekla: „Marko, sinko moj,izpre-obrni se!“
Zagrohotal sc je Marko in odgovoril: „Čemu naj se izpreobračam! Take so postave, da skrbi mati za otroka!"
Mati se	je žalostna sklonila nad delom in se
mučila za dva.
Čez leto in dan zdrkne materi druga solza preko lica: „Marko, sinko moj edini, moči	mi	pešajo; kdo bo skrbel zate, ko me polože v hladni grob?"
V drugo	se	je	zagrohotal Marko	in dejal: „Čujte me, mati! Ko vas po-
lože v hladni grob, glejte, da mi kaj ostane."
In mati je potrojila svoj trud. Dve tretjini porabila, eno v skrinjo zaklenila.
Ko je čez leto in dan zajokala v tretje, je legla v hladni grob, med štiri tesne stene.
Marko pa je poprodal vse, kar je ostalo, izpraznil skrinjo ter zapravljal tako dolgo,	da je vse	zapravil.
Čez leto	dni je stal	na cesti, reven	in	ubog,	in od prijateljev zapuščen
Pomislil je,	kaj in kako bi sedaj, pa	si ni vedel odgovora. Z	jezo v srcu
se je podal	o polnoči	na materin grob	in	dejal:	„Mati, zakaj	niste bolje
skrbeli zame?"
In je zamahnil v jezi proti grobu, se spodtaknil ob lesen križ, padel in se ranil.
Tedaj je priletela mala ptička, drobna bela ptička, materina dušica.
„Marko, sinko moj edini, ali te hudo boli?" je žalostno zapela.
V kljunčku vode nanosila, rano ohladila; s perjem rano posušila. A ko je bila ura ena, je odletela, čivkajoč v noč:
„Marko, Marko, sinko moj edini!"
POUK
ZABAVA
VELIKANSKI DENAR.
Tudi črni prebivalci avstralskih otokov imajo nekak denar; to so n. pr. školjke, črepinje, kosi porcelana, in temu podobna šara, na vrvice vrstoma nabrane bele in črne plošče iz kokosovih lupin itd.
Pri prebivalcih Karolinških otokov je v navadi neki silno velik denar; lahko rečemo, da je gotovo največji denar na svetu. To so veliki, beli ali rumeni, težki kameni, skoro taki, kakor so naša mlinska kolesa. Po sredi merijo Vs do dva metra ter so 30 do 50 centov težki, ali pa še težji. Nekateri plačajo toliko, kakor pri nas 4000 lir; ker jih ni mogoče ukrasti, zloženi so varno zunaj pred občinskimi hišami v vrste.	F. s.
PELINOV VENEC.
Vsak narod ima svoje posebne ženitovanj-ske običaje. Posebno zanimivi so običaji Rusinov iz rodu Huculov. Ženin vzame nevesto navadno brez dote. Ni ji treba drugega kakor nove obleke. Vse sc bo dobilo — tako pravijo — s pridnostjo in z božjim blagoslovom. Starši privežejo nevestine kite h kljuki, in ženin jih mora odsekati z enim mahljajem. Ako mu spodleti, prerokujejo stare ženice slabo prihodnjost. Ko nima več kit, polože nevesti na glavo venec iz pelina v znamenje težav, ki jo čakajo v zakonskem stanu, e s.
ČUDNA URA.
V	stolpu mestne hiše v Olomucu je zelo umetna ura, katero je izdelal saksonski mojster Anton Pohl leta 1420. Na uri so vidna glavna, takrat znana nebeška telesa. Ura je
okinčana z raznimi lesnimi podobami, ki se prikazujejo vselej, kadar bijejo četrtinke in ure. Med njimi so sv. trije kralji, Jezus, Marija in Jožef na begu v Egipt, sv. Jurij in drugi. Sv. Vaclavu pripada naloga, da giblje kakor nepokoj z glavo sem ter tja. Za godbo skrbi 16 angelov, ki drže zvončke in kladiva v roki. Mojstra Pohla, ki je izumil to uro. so imeli za nenavadnega človeka. Govorili so o njem, da je čarovnik in da je s hudičem v zvezi. Takratni urarji so ga silno sovražili ter raztrosili o njem marsikatero laž. Vslcd tega so mu prisodili mestni svetovalci kazen, da bo oslepljen. Pripovedujejo, da je prosil Pohl sodnika poslednje milosti, preden so mu iztaknili oči. Želel je, da bi smel še enkrat ogledati uro, s katero se je trudil toliko let. Ko so mu dovolili, je preščipnil s kleščami neko kolesce in ura je začela ropotati in je naenkrat zastala. Skušali so jo popraviti, toda vse zastonj; nihče ni vedel, česa jej manjka. Pohl je imel popolnoma prav, da je uro, ki jo je naredil sam, tudi sam ustavil. Ker so mu povračevali s tako krivico, naj se tudi ne ponašajo z njegovim čudovitim delom. Ura je stala dolgo časa in šele črez veliko let jo je spravil zopet v red Pohlov sorodnik Ivan Pohl.	f.	s.
MISISIPI.
Misisipi, „oče veletokov", je največja reka Severne Amerike. Tisoče kilometrov daleč je obdan z umetnimi nasipi. Ob času velike vode plovejo parobrodi na višjem površju reke, kakor so hišne strehe. Reka mnogokrat
pretrga tc mogočne nasipe, ter na tisoče kilometrov daleč poplavi zemljo, razdere nasade, odnese hiše in izruje gozdove. V tem času je beg brezuspešen. To se pa ne dogaja samo ob času povodnji, kakor pri evropskih rekah; za to je Misisipi prevelik. Tiho, počasi, veličastno narastejo njegove vode in ravno tako mirno popuščajo nasip. f. s-
□	□ □ □
ZA KRATEK ČAS.
(Zapisat Fr L.)
1.
O Urhu so splošno trdili, da ni posebno bistre glave. Nekoč mu zastavijo modri možje to-le vprašanje:
.Kaj misliš ti, Urh, koliko sodov bi bilo treba, da bi šlo morje vanje?'
Urh malo pomežikne in reče:
»Veste, kaj vam povem, možje? Če bi bil eden dovolj veiik, bi še notri ne šlo!"
2.
V Zagorju je začelo neko noč nenadoma zvoniti mrliču. Vsem se je čudno zdelo, da zvoni ob tem nenaVadnem času in mnogi so že mislili, da je umrl sam rimski papež.
Cerkovnik pa, ki ni o mrliču ničesar vedel, hiti v zvonik, da bi neutrudnemu motilcu nočnega miru malo navil ušesa.
V zvoniku dobi starega moža, znanega hudomušneža. „Kaj vendar delate,’ mu zakliče. „Vso vas ste vznemirili, saj vendar nj nihče umrl!” — „Umrl, umrl,“ pravi mož. „Žc davno je umrla pravica in ker ste ji pozabili zvoniti k pogrebu, popravim jaz to napako..
□	O □ □
POSETNICA - UGANKA.
(Priobčila H. Š.)
Ivo Dorn
Iz črk tega imena sestavi ime lista, na katerega je naročen učenec Ivo Dorn. Rešitev in imena rešilcev priobčimo prihodnjič.
UGANKE.
(Priobčil Fr. L.)
1.
Možička poznam, ki v bregu sedi, in vedno iz pipe svoje kadi.
Pod njim jedo in pijo ljudje, a on za vse to nič ne ve Kdor ga pozna, naj mi pove.
2.
Luknja temna in globoka, vanjo sili vsaka roka.
3
(V e 1 i k o 1 a š k a.)
Štirje cingljajo, štirje ropotajo, dva bodeča, dva žareča, eden muhotalec.
Kdor ugane je vseznalcc.
□ □ □ D
DEMANT.
(Priobčila B. Š.)
Po sredi od leve proti desni in od zgoraj
navzdol bereš ime znanega mesta.
Dane črke moraš razporediti tako, da dobiš v 1. vrsti — soglasnik,
„ 2.	„	—	del voza,
„ 3.	„	—	stan,
„ 4.	„	—	poljsko orodje
, 5.	,	—	slovensko mesto,
„ 6.	„	—	ime zemljišča,
„ 7.	„	—	telesni ud,
„ 8.	„	—	del posode,
„9	„	—	samoglasnik.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo prihodnjič
fKOTICE i MALIH
O MOŽU IN ŽENI, KI STA SE PREPIRALA.*)
(Zapisala Medved Terezija iz Koseča.)
Nekdaj sta živela mož in žena, ki sta se vedno prepirala. Ako je prinesla žena deset minut prepozno kosilo na polje, že se je mož jezil in je zabavljal, da nič ne dela doma. Neki dan pa je rekla žena: „ Danes ostani ti tukaj, pa grem jaz na polje.“ Povedala mu je, kaj naj dela doma in je šla na polje. A mož je ostal doma in je začel gospodinjiti.
Najprvo začne delati maslo, pa ga prime v tem času žeja in gre v klet, da izpije kozarec vina. Ko je točil vino, uteče prašič iz hleva in prekucne mleko in maslo na tla. Ko mož zasliši ropot, pusti v naglici sod odprt in teče v kuhinjo. Tam je bilo že vse mleko razlito po tleh. Pa se spomni, da je pustil sod odprt. Tekel je v klet — a vina že ni bilo v sodu. Šel je žalosten nazaj v kuhinjo in začel kuhati polento. Zdaj zasliši kravo, ki muka v hlevu. Gre in pelje kravo na streho, kjer so rastli šopki trave. Vrgel je vrv skozi dimnik v kuhinjo in zopet odšel v kuhinjo ter se privezal za vrv. Kuhal je dalje polento, pa je padla krava s strehe in ga je potegnila v dimnik. Zvečer je prišla žena domov in našla kravo za hišo. Prerezala je vrv, ker ni hotela lezti na streho k dimniku. Slišala je, kako je nekaj štrbunknilo v kuhinjo. Kravo pelje v hlev in ko pride v kuhinjo, vidi, da je mleko vse razlito, mož pa je bil komaj še malo živ.
Od tedaj se nista več prepirala.
*) Te pripovedke so zapisa i otroci, kakor so jih slišali pripovedovati doma.
KMET IN GOSPODJE/)
(Zapisal Kurinčič Jožef iz Drežnice)
Bili so nekdaj štirje gospodje, ki so bili zelo radi veseli. Nekoč so si zaželeli, da bi jim kdo delal kratek čas. Zato so povabili nekega kmeta na kosilo, da bi se zabavali po kmečki navadi.
Pri kosilu pride najprej na mizo najlepšo potica, kar so jih imeli. Pomaknejo jo pred kmeta, češ, kaj bo počel kmet z njo. Ker so vedeli, da kmet ni še nikdar videl take jedi, mu pravijo, naj jo načne. Kmet začudeno vpraša, kje naj jo načne. Gospodje mu odgovorijo: „Kjer hočeš!“ Kmet se nasmehne in pravi: „Če je tako, jo načnem pa doma."
Nato pograbi kmet potico, jo stisne pod pazduho in — hajdi domov!
VRAG — UČITELJ/)
(Zapisala Bizjak Ludmila iz Jezerc.)
Biio je nekoč devet učencev, ki so hodili v šolo k nekemu učitelju. Ta učitelj pa je bil spremenjen vrag. Neki učenec je izvedel, dri jih uči vrag, pa je prosil očeta, naj ga reši iz te šole. Oče gre prosit učitelja, naj mu pusti sina iz šole. Vrag mu obljubi in pravi: »Kadar prideš drugič." Sin pove očetu, da se bodo takrat spremenili v krokarje in da bodo vsi enaki. „Tisti bom jaz, ki bom s perotjo malo pogibal", je rekel sin. Drugi dan je oče prišel in vrag mu jih je pokazal. Sedeli so na vereji in eden je malo pogibal s perotjo. Oče je pokazal n .nj in rekel: „Ta je moj sin.“ Vrag mu ga Te potem dal, ker je obljubil. In vrag se je kesal, ker je povedal učencem, da se bodo ^iremenili v krokarje.
BOŽIČNI VEČER L. 1917.
Zunaj brije mraz in po oknih se delajo ledene rože. Na zemljo lega večerni mrak. Vsa vas je razsvetljena, ker imajo po vseli hišah prižgane luči. Povsod vlada sveta tišina, le oddaleč se čuje grmenje topov. In to na predvečer onega dne, ko se je porodil Odrešenik sveta!
Otroci se veselijo, delajo jaslice in vmes prepevajo božične pesmi. Ko so jaslice narejene, se nekateri vsedejo okrog peči in se pogovarjajo; drugi pa gredo gledat po sosednih hišah jaslice, dokler ni čas iti k polnočnici.
Pravega veselja pa ni nocoj, ker vsi čutimo preveliko gorje vojne. Matere mislijo z bridko žalostjo na svoje sinove in žene na svoje može, ki trpe v tujini in na bojiščih lakoto in mraz. Otroci se spominjajo svojih očetov in bratov, ki daleč od doma. morebiti v strelnih jarkih v smrtni nevarnosti, praznujejo Božič. Namesto božičnih pesmi in ubranih zvonov slišijo pokanje pušk in smrtonosno grmenje topov.
Naša družina praznuje že četrti Božič v tujini, daleč od ljubega domačega kraja, ki je sedaj v golih razvalinah. Tudi nad temi ruševinami vlada nocoj skrivnostna tišina božične noči, ker letos ne divja več vojna ob okrvavljeni Soči.
Bliža se polnoč. S prijateljico greva k polnočnici. Ko povzdigne duhovnik sv. hostijo, me je spreletelo neko skrivnostno, a prijetno čuvstvo. Misli so mi uhajale v podrti hlevček v Betlehem, kjer je na slami ležalo božje dete, in molila sem, da bi se kmalu uresničile besede, katere so takrat prepevali angeli: „Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji !J	Cerkno,	1917. — Marica F.
KAKO DELAM ČRNILO.
Črnilo delam iz jagod kosteničevja Koste-ničevje je majhen grm. Liste ima suličaste in celorobe. Cvetje ima belo in gosto. Dozori pozno v jeseni. Sad so črne jagode. Ko jih slana nekoliko pomori, jih naberem in zmečkam v kaki posodi. Nato jih nekoliko zalijem in denem kuhat, da zavrejo. Ko so kuhane, jih odcedim in dobim lepo črno, domače črnilo
Ivanka Podobnik, učenka III. razr. v Sp. Idriji.
NESREČA V IDRIJI.
Na pepelnico se je zgodila v Idriji velika nesreča. Štirje dečki so našli ročno granato. Nesli so jo k potoku Nikava. Ko so jo položili nekaj korakov od sebe, šo jo začeli kamenjati. Granata se je razpočila s silnim pokom. Dva dečka je tako razmesarila, da sta takoj umrla. Tretjemu je odtrgala desno roko in mu poškodovala desno nogo. Četrtega je pa poškodovala na obrazu in prsih.
Felc Justina, učenka III. razr. v Sp. Idriji.
MAMIČIN GOD.
V	nedeljo, 21. listopada, je bila mamica godova. Zgodaj zjutraj sem vstala in še parkrat ponovila voščilce. Nato sem šla k mamici in ji voščila:
Voščil mi polno je srce, beseda pa le slaba; želim vam srečo, mir srca preljuba moja mama!
Za god sem dala mamici torto, katere je bila zelo vesela. Pri kosilu smo jedli dobre reči. Pri večerji smo načeli torto, katere se je veselil cel dan moj želodček.
Justina Brus, učenka II. razr. v Sp. Idrrijl.
MOJ SOUČENEC ANŽE.
Moj součenec Anže je sirota. Nima ne matere ne očeta. Star je 11 let in pol. V obraz je lepo rdeč. Lase ima kostanjeve in kodraste, oči pa rujave. Na praznik sv. R. T. sem ga videl pri procesiji. Ta dan pridejo vsi pastirji k procesiji, zato se imenuje pastirski praznik. Anže služi kot pastir, da si prisluži hrano in obleko. Pase 5 krav in 5 ovac. Zna dobro brati Druzega ne zna. V šolo pride malokrat. S svojimi součenci se rad Šali.	Kegelj	Tomaž,
učenec 6. š. 1. v Sp. Idrij .
□	□ □ □
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Zaradi pretesnega prostora smo morali dokaj snovi, določene za pričuiočo številko, prenesti na prihodnjo, ki izide dne 15. februarja t. 1. — Vse setrudnike prosimo potrpljenja !