ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976, s. 323—325 323 Dr. FRAN VATOVEC Gradišče ob Soči 30. 5. 1901 — Ljubljana 20. 2. 1976 Dr. Fran Vatovec, ki je umrl 20. februarja 1976, je bil v slovenskem zgodo­ vinopisju precej samosvoj pojav predvsem zaradi vsebine svojega raziskovalnega delovanja. Njegovo delo na področju zgodovinske vede in predvsem dve tematski enoti. V svojem prvem razdobju raziskovalnega dela se posveča problemom slo­ venske krajevne kolonizacijske zgodovine, v drugem, ki obsega nad štirideset let, pa se posveča zgodovini slovenskega časnikarstva; bil je prvi Slovenec, ki se je temu posvečal. S tem smo seveda nakazali zgodovino kot poglavitno komponento v Vatovčevem življenjskem ustvarjanju. Omeniti je vsekakor treba, da se je zelo uspešno, kot eden redkih, ukvarjal tudi z retoriko, da je teoretično razpravljal o časnikarstvu^ se posvečal turističnim problemom, deloval kot poklicni novinar, pisal gledališke in knjižne ocene itd. Zgodovinarje more zanimati njegovo ustvar­ janje na tem področju. Zâto je tudi ta zapis tematsko določen, prav tako tudi bibliografija, ki je njegov sestavni del. Dr. Fran Vatovec je bil primorski rojak. Rojen je bil 30. maja leta 1901 v Gradišču ob Soči. Obiskoval je vadnico in gimnazijo (1912-15) v Gorici. Dogodki prve svetovne vojne so njegovo družino pognali v begunstvo. Gimnazijski študij je nadaljeval na humanistični gimnaziji v Mariboru, kjer je maturiral leta 1921. Odločil se je nato za študij zgodovine na mladi slovenski univerzi v Ljubljani ali kakor sam pojasnjuje to svojo odločitev: »2e v gimnazijskih letih je kljuvala v meni misel, ki je krožila okrog usode malega slovenskega naroda. In tu mi je pravzaprav najbolj ustrezal študij domače slovenske politične zgodovine« (Dialogi, 1972, str. 246). Poleti leta 1926 je diplomiral na Filozofski fakulteti, leto dni zatem pa je 27. julija 1927 promoviral z disertacijo »Kolonizacija v laškem okraju«. Po­ stal je nato poklicni novinar ter deloval najprej pri mariborski izdaji »Slovenca« (1928-1934). Dr. Vatovcu je bilo novinarstvo blizu že za časa dijaških let. Kot dijak mari­ borske gimnazije je objavil 1920. članek o viničarskem vprašanju (»Naša moč«), njegov prvi uvodnik (o spremembah v slovenskem liberalizmu) pa je izšel leta 1924 (»Straža«). Odločitev za poklic, ki mu je aktivno služil do leta 1945, zato ni bila težka. Ob koncu leta 1934 je prešel od »Slovenca« k tiskovnemu konzorciju »Jutra«. Tako je bil urednik pri mariborski izdaji »Jutra« in »Slovenskega naroda« ter glavni urednik »Mariborskega večernika Jutra« (1936-38). Po okupaciji Mari­ bora se je leta 1941 preselil v Ljubljano, kjer je živel in deloval do smrti. Med vojno je kot novinar deloval pri »Slovenskem narodu« (1. 3. 1942—8. 5. 1945), po osvoboditvi pa je bil nekaj mesecev pri »Slovenskem poročevalcu«. Od poletja 1945 pa vse do 31. marca 1959 je bil referent pri tiskovnem uradu predsedstva vlade LRS (kasneje izvršnega sveta LRS). Potem je bil do svoje upokojitve (1. maja 1963) tajnik na ljubljanski turistični zvezi, istočasno pa je bil nekaj časa direktor Ljubljanskega festivala ter njegov programski vodja. Od 1. septembra 1963 dalje je deloval kot znanstveni sodelavec pri Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze. 25. aprila 1973 je bil izvoljen za izrednega vnaprej habilitiranega profesorja za zgodovino jugoslovanske periodične publi­ cistike in retorike na isti fakulteti. Umrl je v Ljubljani za boleznijo, ki ga je za več kot leto dni priklenila na bolniško posteljo. Omenili smo že dvojno usmeritev dr. Vatovca v zgodovinska raziskovanja. Prvi sklop njegovih študij je skromnejši in obsega tisto, kar je nastajalo ob nje­ govi doktorski disertaciji, četrti po vrstnem redu na ljubljanski univerzi. V di­ sertaciji, ki je izšla v odlomkih (1) se je pod mentorstvom prof. Milka Kosa lotil kolonizacijske zgodovine področja laškega zemljiškega urada. S tem svojim delom se je približal prizadevanjem na primer Vladimirja Levca ter nemških štajerskih zgodovinarjev (Dopsch, Peisker, Pirchegger). Izsledke je gradil na urbarjih, katerih najstarejši babenberžanski je iz začetka 13 .stoletja. Vatovec je dokazoval kom­ paktnost slovenske naselitve na področju Laškega, pa naj se govori o časovno zelo različnih razdobjih. Leto dni je iz podobne teme, vendar za Selško dolino, branil svojo disertacijo dr. Pavle Blaznik, kar je tedaj pomenilo sistematičnejši pristop raziskovanju slovenske kolonizacije. Iz kompleksa kolonizacijskih vprašanj laške­ ga področja je dr. Vatovec objavil še eno razpravo (2), nato pa je svoje kratko 324 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 razdobje s rednjevskih raziskav končal z objavo študije o pravosodstvu na posestvih sentpavelskega samostana na Štajerskem (5). V ta čas sodijo tudi knjižna poročila ш осД!?е' kl Jlh Je Prispeval za »Časnik za zgodovino in narodopisje« (3, 4, 6, 7). n. Okoli leta 1933 se je dr. Vatovčevo interesno področje povsem preusmerilo. Ud srednjeveške zgodovine je prešel na proučevanje zgodovine slovenskega časni­ karstva, bvoj novi proučevalski interes je poslej ohranil do smrti, dasiravno je intenzivnost — sodeč po objavah — zelo nihala in doživela neko stalnost šele z letom 1951. Spočetka se je Vatovec nove naloge lotil dovolj sistematično. Najprej se je zaustavil pri V. Vodniku in njegovih »Lublanskih novizah«, napisal je daljši podlistek (10) ki je izšel ponatisnjen v posebni brošuri. Tudi v kasnejših letih lo Ј2л sodnikovemu časnikarskemu delu večkrat vračal (na primer 20, 24, 49, 51, 52, 64, 56, 161). Že prvi objavljeni daljši prispevek je pokazal Vatovčevo metodo dela, ki se je kasneje znova in znova razkrivala. Dr. Vatovec je svojo privrženost zgodovini slovenske periodične publicistike pojasnjeval: »Že kot študenta zgodovine na ljubljanski univerzi me je zelo pritegovalo vprašanje usode slovenskega naroda m slovenske politike. Spoznal pa sem, da so resnice in neresnice o tem zakopane v slovenskih casniških stolpcih« (7 D, 30. 5. 1974, str. 14). Odsev takih teženj je že v prvem delu očiten. Vatovec kot raziskovalec želi biti tudi publicistično živahen, zato ustvarja dialog med sabo in predmetom svoje obravnave, ki je najpogosteje časnikarska osebnost naše preteklosti. V svojem prvem delu s področja zgodovine slovenskega časnikarstva je tudi postavil periodizacijo in ugotavljal naslednja raz­ rok' JYldmkova (1797—1800), prednoviška (1800—1843) in Bleiweisova doba (1843— 1873), doba prvih slovenskih dnevnikov (1873—1918) in povojna doba (po 1918). Pri svoji raziskavi je ostajal ob tistem, kar mu je uporabljivega nudil časnik sam, studij dodatnih virov iz objavljenega ni razviden. To dejstvo je značilno tudi za mnoge kasnejše članke in razprave. Od Vodnika je Vatovčevo zanimanje prešlo na Bleiweisa (13), tudi ob njem se je nekajkrat zaustavil (na primer 15, 17, 122). Potem objavi celo vrsto likov iz slovenskega časnikarskega življenja preteklosti, posveča se jim zelo različno. Največjo pozornost posveča življenju in delu Ivana Cankarja (na primer 48, 55, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 119, 124, 125, 127, 129, 130, 131, 137), le malo manj ga zaposluje ?£* 1m casmkarske£a delovanja Frana Levstika (na primer 26, 27, 29, 36, 46, 109, 166, 167, 191, 194, 208, 209) in Josipa Jurčiča (na primer 30, 37, 138, 184, 185, 197). Medi nato cela vrsta podob slovenskih časnikarjev kot Janeza Trdine (na primer 18, 19, 21), Janka Kersnika (na primer 22, 23), Etbina Kristana (na primer 95, 96), inafair ,g^nta (na Primer 106> 117> 211)> Antona Tomšiča (na primer 9, 187, 188, 197), Vekoslava Raiča (na primer 62, 175), Andreja Gabrščka (na primer 196), Andre­ ja Lmspielerja (na primer 33, 198). Primoža Trubarja (na primer 63, 205). Podobno kot posamezne časnikarje, je obdeloval tudi posamezne liste ali več listov sku­ paj y okviru tematskih ali nazorskih svojstev ter podal preglede za nekatere slo­ venske dežele in mesta. K obravnavi so ga še največkrat pobudili različni jubileji, kar velja na primer zlasti za stoletnico »Slovenskega naroda« (na primer 105, 107, 108, 110, 111, 112, 114, 116, 133), potem za stoletnico »Soče« (na primer 178, 179, 180, 181, 182, 183), za devetdesetletnico oziroma stoletnico celovškega »Slovenca« (na primer 33, 71, 72) ali pa za petdesetletnico tržaškega komunističnega »Dela« (na primer 151, 164, 165, 211) in drugih listov. V okviru tematskih kompleksov je obravnaval slovenski periodični socialistični tisk (na primer 59, 97, 120, 121, 169, 206, 214), slovenske komunistične časnike (na primer 60, 145, 148, 154) pa tudi partizanski tisk (na primer 177). Preglede tiska je pripravil tudi za nekatere slovenske dežele, kot za Koroško (159, 171, 177, 192, 193, 212), za Primorsko (na primer 76, 132, 141), obravnaval je celjski periodični tisk (na primer 38, 45), mariborski (na primer 88, 126, 186) m goriški (na primer 89, 92). Dr. Vatovec tudi ni zanemaril slovenskega tiska v ZDA (na primer 79, 87, 90, 91). Delovanje na fakulteti za sociologijo, po­ litične vede in novinarstvo pa ga je usmerilo tudi k periodičnemu tisku pri ostalih jugoslovanskih narodih. Izdal je prvi del univerzitetnega učbenika, ki obravnava slovensko novinarstvo (99). Leta 1968 je izšla v angleščini Vatovčeva študija o raz­ voju slovenske in jugoslovanske periodične publicistike (134); izdana je bila ob mednarodnem komunikološkem simpoziju v Ljubljani. Slovenska izdaja tega dela je izhajala kot podlistek (155), ponatis pa je zrasel v knjižno izdajo. Problematiki jugoslovanskega časnikarstva je posvetil še nekaj člankov (78, 99, 140, 163). Skozi pravkar navedene poglavitne komplekse Vatovčevih objav se je tako pridobljena podoba slovenskega časnikarstva pokazala v zelo razcepljeni oblici ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 325 ali pa v krajših sumaričnih pregledih (na primer 44, 99, 136). Dr. Vatovec je zagotovo videl svoje življenjsko delo v obsežni tri knjige obsegajoči študiji »Slovenski čas­ nik«, ki bi segla do začetka prve svetovne vojne. Za življenja je izdal le prvo knjigo (63), katere časovni obseg je razpet med leti 1557—1843. Podrobna obravnava časa, ki za Slovence časnikarsko ni bil bogat, je izdajala avtorjevo nagnjenje, da s podobno natančnostjo tudi pri kasnejših časnikarsko veliko pomembnejših raz­ dobjih ne bo štedil. Ne glede na to, da naloge ni izpolnil, pa more tudi spričo parcialnih obravnav obdobja po letu 1943 veljati za pionirja tako usmerjenega slovenskega zgodovinopisja. S svojimi prav številnimi objavami ni podajal le iz­ sledkov raziskav, marveč je kot pedagog tudi praktično dokazoval vrednost pu­ blicistike. Slednje se kaže kot resničnost ob ugotovitvi, da je dve tretjini njegovih zgodovinskih spisov bilo objavljenih od leta 1963 dalje, od tedaj torej, ko se je sicer kot upokojenec znova reaktiviral pri pedagoškem delu na Fakulteti za so­ ciologijo, politične vede in novinarstvo ter na Pravni fakulteti ljubljanske uni­ verze; poleg zgodovine jugoslovanskega časnikarstva je predaval tudi retoriko. Slednjemu predmetu se je enako vneto predajal, o retoriki je napisal dve knjigi (135, 204) in več različnih razprav (na primer 73, 172). Tudi ob zaključku znova poudarjamo uvodno misel o samosvojem doprinosu dr. Vatovca k slovenski historiografiji. Njegova samosvojskost se ni kazala le v tematiki obravnav, marveč tudi v načinu njih objavljanja: številni članki, ki po­ navljajo in obnavljajo že objavljeno snov; zelo različna in številna mesta objav in se po drugi svetovni vojni trikrat — 133, 173, 179 — pojavi v enem izmed »urad­ nih« glasil slovenskih zgodovinarjev; nekoliko bohoten baročni jezik, ki je ne­ običajen za slovensko zgodovinopisje. Čistokrvnega znanstvenika v dr. Franu Vatovcu sicer ne bomo našli. Preveč je bil razpet med različnostjo svojih delov­ nih in poklicnih nagnjenj, med publicistiko in znanostjo ni bilo mogoče postav­ ljati ostrih razmejitev. Podrobnemu poznavalcu dr. Vatovčevega dela postane to dejstvo očitno. Vendar ni nobenega dvoma, da je zapustil v slovenskem zgodovino­ pisju pomemben delež, najprej kot raziskovalec srednjeveške kolonizacije nato pa kot prvi in edini izraziti zgodovinar slovenskega časnikarstva. Branko Marušič