Ob 400-letnici hrvaško-slovenskega punta:
knjiga o kmečkih uporih na Slovenskem

Stanko Skaler

Knjiga Stanka Škalerja BOJ ZA STARO
PRAVDO, ki je izšla v počastitev spo¬
mina ob 400-letnici hrvaško-slovenske¬
ga punta, prinaša bogato ilustrirano in
dokumentirano gradivo o kmečkih
uporih na Slovenskem. Od mnogih
puntov nam je najbolj ostal v spomi¬
nu hrvaško-slovenski upor, ki je dobil
ime po glavnem voditelju — Gubčev
kmečki upor. Čeprav se nam je spo¬
min na Gubčev upor najbolj ohranil,
pa to ni bil edini in ne največji kmeč¬
ki punt naših prednikov.

Knjiga BOJ ZA STARO PRAVDO s
številnimi ilustracijami in besedilom
Stanka Škalerja nadvse zgovorno pri¬
ča o času pred štiristo leti. Knjiga
predstavlja privlačno in zanimivo bra¬
nje za vsakega šolarja, prav tako pa
bodo po njej radi segli vsi tisti, ki
bi želeli obnoviti nekaj poglavij iz
slovenske zgodovine.

Knjiga ima 127 strani velikega
formata z ilustracijami in
zemljevidi.

Cena: karton 75 din

Knjigo dobite v vseh knjigarnah in
pri zastopnikih založbe, pismeno pa
jo lahko naročite na naslov

DRŽAVNA ZALOŽBA
SLOVENIJE

Mestni trg 26
61000 Ljubljana

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna
urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM izhaja 10-krat letno.
Letna naročnina 35 din, posamezna štev. 3,50 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 50103-603-50480 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

REVIJO SOFINANCIRA KULTURNA SKUPNOST SLOVENIJE

Naslovna stran foto Anton Špacapan

Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega
sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-2/72 dne 15. 8. 1972.

c/flekafi &kL£iib, &eLik& pcicak&aan^

Neverjetno hitro se obrne leto: spet smo
pripravili zadnji, dvojni zvezek TIMa. Na
skoraj petsto straneh se je zvrstilo kar
okroglo število načrtov za modele, makete,
naprave in napravice, marsikatero sprejem¬
ljivo zamisel iz vaših vrst smo posredo¬
vali tudi ostalim naročnikom revije. Tudi
naši sodelavci — Jan Lokovšek, Vukadin
Ivkovič, Tone Pavlovčič in seveda Marjan
Tomšič — se ne morejo pritožiti, da bi se
med letom dolgočasili. Vseskozi so dobi¬
vali vaša pisma in vam tako ali drugače
odgovarjali nanja. Včasih smo zanimiv od¬
govor vpletli med sestavek, ki ga je rad
prebral še kdo, ne le pisec pisma. Nekate¬
rim smo odgovarjali osebno, saj v TIMu
na žalost ni toliko prostora, da bi lahko
odgovarjali tistim, ki njihova vprašanja niso
zanimiva ali poučna za vse ostale bralce.
In še nekaj: prav nikoli nismo v reviji od¬
govorili na nobeno pismo, ki ga je naročnik
poslal brez svojega naslova, ali samo z
imenom. To je že stara, ustaljena navada
pri nas in v drugih revijah in časnikih in
jo bomo dosledno gojili še naprej. Če
se že pripraviš k pisanju, si vzameš čas in
pogum, da napišeš kaj o reviji (nekaj po¬
hvališ in nekaj pograjaš), moraš biti tudi
toliko moža, da pod svoj umotvor postaviš
svoje polno ime.

Takšna pisma bodo torej še nadalje dosled¬
no romala v koš.

Razveseljiv in bogat je bil vaš odziv na
naloge v Izumiteljskem kotičku. Izkazalo se
je, da je nič koliko zamisli in ustvarjalnih
sposobnosti v vaših glavah in se nam tudi
v prihodnosti ni bati, da bi po izume in
izumitelje morali hoditi na tuje, če bomo
le znali prav porabiti domače talente. V
naslednjem letniku pričakujemo še več vaše
odzivnosti v tej priljubljeni rubriki naše
revije. Obljubljamo vam, da bodo tudi na¬
grade še bolj privlačne in dragocenejše.

Na ovitkih ste v tem letniku vedno srečali
pridne krožkarje in njihovo delo. O njih
in njihovih prizadevnih učiteljih smo pisali
v začetnem sestavku Igra in delo. Menimo,
da bo osnovna dejavnost naših naročnikov
še naprej ostala takšna: ob igri se bodo
učili dela in zato nameravamo tudi v nasled¬
njem letniku nadaljevati s takšno »hvalo«,
ki seveda ni nobena hvala, temveč le pri¬

znanje za pridno in požrtvovalno delo, pa
morda tudi spodbuda tistim, ki se z zani¬
mivim in mnogostranskim področjem tehni¬
ke še niso upali spoprijeti. Celo več! Pred¬
lagam vam, da nam sami pišete in sporo¬
čite, kdaj in kje. naj bi vas obiskali. Seveda
to vabilo ni vezano le na šolski krožek.
Marsikje obstajajo klubi mladih tehnikov,
kjer pionirji skupaj z mladinci delajo ime¬
nitne stvari in so razvite številne dejav¬
nosti od fotoamaterstva in radioamaterstva
do modelarstva, maketarstva, itd. Pričaku¬
jemo, da se boste obilno odzvali našemu
pozivu. Toda pisati nam morate čimprej, za
jesenske številke že kar zdaj, pred počitni¬
cami, da se nam ne boste razbegnili na
vse strani in vas vseh ne bi mogli spoz¬
nati osebno. Kdo bo torej na prvem ovitku
naslednjega letnika TIMa?

Še za naprej bo tudi veljal dogovor, da
bomo rade volje objavljali sestavke in na¬
črte o izdelkih ali modelih, ki ste jih sami
zgradili. Seveda pa velja bolj dosledno kot
doslej, da morajo biti ti sestavki in načrti
tako podani, kot smo vam to že večkrat
sporočili in kot vam je v eni od letošnjih
številk natančno razložil tov. Pavlovčič. Ve¬
lja tudi pravilo — načrtu in sestavku je pri¬
ložena tudi fotografija vašega izdelka. Lepo
bi bilo, če pošljete še vašo fotografijo,
da vas borho osebno spoznali kar vsi. Morda
vam bo v počitnicah ostalo nekaj uric, ko
vas bo obšla stvariteljska »mrzlica« in
boste kar morali kakšno svojo zamisel
uresničiti.

O marsičem bi še lahko spregovorili, a
morda zdaj, ko se vam stekajo zadnji tedni
v šoli, res ne bi bili voljni brati kakih
dolgih govoranc. Zato smo vam napisali le
tisto, kar je najbolj pomembno za naše
nadaljnje prijateljstvo in za še večje so¬
delovanje vas samih v reviji skratka.

Naj vam torej v imenu uredniškega odbora,
vseh naših sodelavcev in tudi v svojem
imenu le še zaželim mnogo lepih dni v po¬
čitnicah, mnogo počitka in iger in razve¬
drila, kamorkoli vas bo že zaneslo poleti,
v vaše in naše dobro pa tudi mnogo zamisli
in domislic in umotvorov v vaši tehniški
ustvarjalnosti!

Urednica

TIM 385

# IGRA

ZS IN

> - ►

DELO

Natanko se zavedamo, da je premnogo šol in
še veliko pridnih in prizadevnih mladih tehni¬
kov, ki bi jih morali obiskati, da so raztreseni
širom po Sloveniji tja do madžarske meje in
tam v gorenjskem kotu, skratka, naših obiskov
še zdaleč nismo izčrpali. Če me je tokrat pot
popeljala v Velenje, gre to na račun pregovora
»dober glas seže v deveto vas« prav toliko
kot glede na to, da slovi rudarsko Velenje še
po marsičem drugem, tudi po tem, da tako ime¬
novani družbeni dejavniki {v tem primeru to¬
varna Gorenje, Rudnik lignita in pionirska orga¬
nizacija ter SZDL) krepko podpirajo mlade teh¬
nike na šoli. To, in pa zagrizeno delo učiteljev
in razumevanje šolskega vodstva skupaj dajejo
zaokroženo podobo vseh tistih dobrih sil, ki
vodijo dejavnost mladih na osnovni šoli Gustava
Šiliha v Velenju.

Pogovor pa je tekel s tov. Arpadom Šalamonom,
učiteljem tehničnega pouka, delno je posegal
v razgovor tudi ravnatelj šole, tov. Arlič, malo
smo se pogovorili tudi z nekaterimi krožkarji,
katerih žal nismo predstavili na naslovni strani
bralcem TIMa.

Kaj je osnovna dejavnost tehničnega krožka
na šoli In kakšne možnosti za delo Imate, tov.
Šalamon?

Osnovna dejavnost naših krožkov je že ne¬
kaj let sem modelarstvo. Gradili smo le¬
talske modele — sam sem bil nekoč letalec
— imeli smo strojniški krožek, zdaj pa smo
postali prvenstveno brodarski modelarji.
Toda preden bi se predstavili krožkarji, be¬
sedo ali dve o možnostih našega dela. Po
zaslugi in zaradi razumevanja šolskega vod¬
stva ima naša delavnica danes takšno
opremo, torej možnosti za delo, in seveda
tudi takšne uspehe. Na našo šolo prihajajo
šolniki iz ostalih krajev, da bi si ogledali,
kako se da tehnični pouk postaviti in kako
se lahko razvija v urejenih razmerah, z
dobro opremo in z razumevanjem tistih, ki
imajo denar za take namene. Drugo je
seveda nakupovanje ali vsaj nabavljanje os¬
novnega gradiva, ki ga učenci pri pouku
oziroma krožkarji v prostem času potrebu¬
jejo. Vse to oskrbimo seveda v okviru šole
In modelar odrine malo od svojih denarcev
za delo v krožku.

Po drugi strani pa je takšno razumevanje
treba povrniti — se pravi, izkazati se. Pri
tem gotovo ne gre za to, da bi -bili kar
naprej odlikovani na različnih tekmovanjih,
da bi naši krožkarji postali zvezdniki v svo¬
jem krogu. Ne, gre za širše ovrednotenje
njihovega dela. Vsi skupaj ugotavljamo, da
se naši krožkarji naučijo tudi discipline,
reda, da so široko razgledani, saj brez zna¬
nja fizike ali matematike pač ne morejo
graditi dobrih modelov. Zato pa je tehnični
pouk na naši šoli dobil ugled in polno
podporo.

Zanima me, in prav gotovo tudi ostale TIMove
naročnike, koliko aktivnih krožkarjev-brodarskih
modelarjev je na vaši šoli, kakšne uspehe do¬
segajo, katere modele izdelujejo in katerih
tekmovanj se udeležujete?

Vsako leto se za tehnični krožek odloči kar
precej otrok — okroglo okoli sto, vendar je
to seveda nestvarna številka. V ožji izbor
jih pride 50, naposled pa jih ostane 16—20,
toliko jih lahko sprejme delavnica in s
komaj tolikšnim številom se da zares
uspešno delati. Seveda se med izborom iz¬
kaže, da ni dovolj le ročna spretnost ali
samo veselje. Naši krožkarji morajo mar¬
sikaj sami skonstruirati, zato je nujno iz¬
datno znanje elektrotehnike in tudi v fiziki
morajo biti podkovani. S tem se krog ne-

TIM 386

koliko zoži, seveda pa tisti, ki ostanejo, kar
po pravilu dosegajo lepe uspehe. Edini kro¬
žek v Jugoslaviji smo, ki izdeluje kombini¬
rana vozila: kolesa na vozilu zamenjamo
glede na letni čas s smučmi, drsniki. Krožek
je prejel 3 pokale, na februarskem repu¬
bliškem tekmovanju smo prejeli 7 diplom,
v občinskem merilu pa trenutno sploh ni¬
mamo tekmecev.

Kar zadeva konstrukcijo modelov, smo
ubrali svojevrstno pot: sami konstruiramo
modele, ki so za dane pogoje tekmovanja
najbolj primerno grajeni. Vsako malenkost
na modelu pretehtamo, upoštevamo vse fi¬
zikalne zakonitosti, najprimernejši prostor
za vgraditev motorčka in namestitev bate¬
rije, tudi oblika se približuje najbolj »hidro¬
dinamični« — in tako je nastal naš poseben
model Belfagor (vidite ga na fotografiji), ki
je doslej dosegal izredna mesta na tekmo¬
vanjih.

Ko vaši modelarji zapustijo osnovno šolo, od¬
hajajo gotovo na nadaljevanje šolanja, ker pa
je v Velenju tudi modelarski klub, se verjetno
vključijo tudi v delo kluba. Ali lahko sprem¬
ljate njihovo pot v poklicnem izobraževanju in
v amaterskem delu še naprej?

Splošna tehniška usmerjenost naših krož-
karjev in pridobljena znanja pri delu v pro¬
stem času jim dajejo v šolanju določene
prednosti. Predvsem se skoraj po pravilu
vsi odločijo za tehniške srednje šole in tu
so zelo uspešni zlasti v strokovnih pred¬
metih (npr. elektrotehniška šola ter pri
tem osnove elektrotehnike). Vključevanje v
velenjski modelarski klub se meni osebno
zdi nekoliko manj uspešno, ker je delo v
klubu stihijsko, ni mentorjev oziroma siste¬
matičnega vodenja članov kluba.

Je še kakšna posebnost v vašem delu, ki ste
jo v teh letih delovanja na šoli (deset let
namreč) prenesli v prakso?

Mislim, da je posebnost našega praktičnega
obveznega dela v tem, da vsako leto raz¬
pišemo tekmovanje z modeli, ki jih morajo
učenci popolnoma samostojno narediti —
od načrta do končanega modela. Pri tem je
»tehnologija« izdelave prepuščena učenče¬
vim konstrukcijskim zamislim, oblika je tudi
povsem svobodna. Pogon je z motorčkom,
prav tako so tovarniško izdelana kolesa.
Vse ostalo pa je stvar šolarjeve domisel¬
nosti, sposobnosti in seveda prizadevnosti.

Kako na šoli in v krožku sprejemate TIM in
koliko ga krožkarji sploh poznajo?

Med učenci je 25 naročnikov revije, vendar
dobivajo TIM — kot vse ostale revije —
na dom, na šoli ni poverjenika za revialni
tisk. Mimo TIMa imajo naročenih še precej
drugih podobnih revij, saj v začetku leta
seznanim učence z vsem gradivom, ki bi
jim lahko s pridom rabila pri njihovem udej¬
stvovanju. Dozdeva se mi, da daje vaša re¬
vija preveč »receptov«, da prepušča malo
možnosti za učenčevo lastno ustvarjalnost.
Vsak načrt, ki pa ga revija objavi, bi ob¬
vezno moral biti preskušen, se pravi nare¬
jen, torej dokumentiran s fotografijo, ki jo
sodelavec priloži načrtu. Tako bi se izognili
možnosti, da je v njem kaka konstrukcijska
napaka, netočnost in kot posledica tega, da
modela ni mogoče izdelati.

Osebno se ogrevam za izdajo knjižic ali
brošur, kjer bi bila obdelana posamezna gra¬
diva (les, papir, kovina, plastika), njihovo

oblikovanje in nekaj načrtov za izdelke.
Tako bi na primer letalski modelar v taki
knjižici našel vse: od najlažjih do zahtev¬
nejših, tekmovalnih in vrhunskih modelov.
Ti modeli naj bi v največji meri upoštevali
tekmovalne pravilnike.

Gotovo imate nekaj prav ob oceni TIMa, tov.
Šalamon, vendar pa tudi drži, da ozka, na eno
samo amatersko dejavnost omejena usmerjenost
ni značilna za vse šole in še manj za vse
TIMove naročnike. Med njimi so tako brodarski
modelarji kot radioamaterji ali maketarji ali
ljubitelji malih železnic, da o raketarjih in le¬
talskih modelarih ne govorimo. Vaša zamisel
o TIMovi knjižnici ni nova. V naši založbi smo

TIM 387

celo predvideli več knjig iz te serije in eno od
njih smo tudi izdali — to je knjiga našega zna¬
nega modelarja in dolgoletnega TIMovega so¬
delavca, tov. Toneta Pavlovčiča. Gotovo ga po¬
znate in tudi veste, da je bil vsak od njegovih
načrtov najprej narejen in preskusen v njegovih
rokah. In vendar imamo njegovo Brodarsko
modelarstvo z vsemi opisi od načrtovanja do
podrobne izdelave in izbire motorjev in s pri¬
loženimi načrti za 5 brodarskih modelov še
danes v prodaji. Naklada knjige še zdaleč ni
dosegala naklade TIMa, cena pa je za knjigo
s 5 priloženimi načrti danes že zares nizka —
komaj 9,50 din.

Revija TIM je namenjena — kot pove naslov
— najširši tehnični Izobrazbi mladine in vsem

amaterskim dejavnostim, to pa je seveda mnogo
več kot je ta ali ona zvrst modelarstva.

Ko boste prebrali sestavek, si boste zatem
gotovo ogledali tudi fotografije v članku, torej
boste spoznali tudi nekaj uspešnih krožkarjev tov.
Šalamona. Med njimi bodo Drago Juvan, ki je
bil z modelom Belfagor četrti na tekmovanju,
Vlado Rodič, ki ima diplomo za ledodrsnik z
republiškega tekmovanja v Velenju, Aleš Ber-
linger, tudi že »star« modelar, Bernard Gorjanc,
Tonči Zemljak, Bojan Lipovšek, Albin Gumzej
Dani Grosman in drugi.

Če ne prej, se boste s tov. Šalamonom in
njegovimi krožkarji zanesljivo srečali na ka¬
kem tekmovanju, kjer nikakor ne bodo ostali
neopaženi.

TIMOVA POŠTA

Spoštovani tovariš Pavlovčič!

V lanskem TIM-u sem med rubriko »Timova
pošta« zasledil vaš naslov in tudi mnenje ured¬
nice, ki se je glasilo: »Menimo, da bo za mla¬
de »vneti Tone rad odgovarjal na vaša pisma.«
Od tega je minilo že precej časa. Sedaj hodim
v 7. razred osnovne šole Kovačiča Efenke.
Zelo se zanimam za načrte, objavljene v TIM-u.
Vse o načrtu, ki mi je všeč, si dobro prebe¬
rem, prerišem vse dele z načrta, ter jih iz¬
režem iz vezane plošče. Nato jih zlepim itd.
Težave pa se mi pojavijo, ker ne vem, kako
bi si uredil pogon v model.

Prelistal sem že vse letnike TIM-a, kolikor jih
imam, pa nikjer ni opisan sistem v pogonu
modela (mislim modele avtomobilov). V šoli
tega ne morem izvedeti, ker ne delamo modelov
športnih avtomobilov (predvsem bager, prekuc¬
nik itd.).

Zato se obračam na Vas, spoštovani Tone Pav¬
lovčič, s prošnjo, da bi mi odgovorili na moje
pismo in mi napisali in narisali shemo o tem,
kako naj vgradim elektromotor v svoj avto GT
in HITRI PLAMEN. Za odgovor že v naprej
hvala. Vas pozdravlja

Bornšek Maks
Babno 4, 63000 Celje

Vsi, ki pripravljamo načrte za revijo TIM, se
morda nevede skrijemo za obrabljeno frazo:
»Iznajdljivejši si v model lahko vgrade tudi
motorček in izdelek bo zanimivejši.«

Toda kako to napraviti, postane lahko nereš¬
ljivo vprašanje tudi drugim in ne le Maksu.
Zato pripravljam nekoliko obširnejši članek o
načinu in pripomočkih za vgraditev preprostih
in zahtevnejših prenosov in pogonov za mo¬
dele. Prosim pa tako Maksa kot vse ostale,
naj s podrobnimi željami počakajo do prve šte¬
vilke naslednjega letnika. V tej številki bo čla¬
nek, v katerem bo natanko o teh stvareh precej
zanimivega.

Spoštovani Tone Pavlovčič!

Sva učenca 7. a razreda osnovne šole Angela
Besednjaka iz Maribora. Ime nama je Branko in
Evgen. Upava, da pismo, ki ga pošiljava, ne
bo romalo brez pogleda v koš.

Sva redna naročnika TIMa, napravila sva že
več modelov (letal, ladij, oklopnih vozil...)
Zadnje čase se zanimava za jadralna letala in
tudi ladje. Upava, da nama boste to prošnjo iz¬
polnili. Prosiva vas, če bi nama poslali razne
načrte, predvsem jadralnih letal in ladje z mo¬
torčki. Vse to sva pripravljena tudi plačati.

Pri prijatelju sva videla mnogo napravljenih
modelov. A nekega dne sva se začudila, ko je
prinesel zabojček, v katerem so bili napravljeni
vsi deli, samo zlepiti jih je bilo treba. Prosiva
vas, da bi nama poslali primerek, ki sva ga
ravno prej opisovala. Ta primerek naj bi bil
za jadralno letalo. To sva si dolgo želela in
naposled sva se odločila, da vam piševa. Pro¬
siva vas, če bi nama priložili še nekaj lažjih
načrtov za prej omenjene modele. V naprej se
lepo zahvaljujeva.

Branko Stojko, Ferkova 2, 62000 Maribor

Dobivam tudi pisma s takšno vsebino in ponov¬
no moram povedati prav vsem, da nimam načr¬
tov, ki bi jih lahko pošiljal mimo revije. Za
vsak načrt, ki ga pripravim za revijo, izdelam
tudi model in verjemite mi, da vzame to nekaj
časa. Zato lahko svoj prosti čas — kolikor ga
pač imam — porabim samo za revijo in nikakor
ne morem upoštevati želja posameznikov, koli¬
kor se seveda te želje ne ujemajo s programom
revije.

Kar pa zadeva komplete, ali kakor pravite v
pismu, »zabojčkov«, v katerih so vsi deli že
narejeni, se morata obrniti na našo trgovino
»Mladi tehnik« v Ljubljani in dobila bosta vse,
kar potrebujeta in morda še kaj več, kot si
mislita. Potrebno je le obiskati trgovino in se
nekoliko razgledati po policah, na katerih je za
vsakega modelarja marsikaj zanimivega.

Tone Pavlovčič

TIM 388

PRVI KORAKI

NA GRADBIŠČU

Tončka Zupančič

Skozi vas je prihrumel ogromen stroj. Usta¬
vil se je na mestu, kjer so pred dnevi zem¬
ljemerci izmerili zemljo in s količki določili
velikost bodoče hiše. Stroj je svojo ve¬
likansko žlico zasadil v zemljo. Polno je
dvignil visoko v zrak, se nerodno obrnil in
vsebino stresel. To je bilo nekaj za našega
Aleša! Sedel je na bregu nad jamo in niti
en gib stroja ni ušel njegovim očem.

Kateri izmed narisanih strojev je izkopaval
zemljo:


stroj pri številki 1, 2 ali 3.

K številkam pri slikah napišite imena stro¬
jev.

Dopolnite stavek: Stroj za izkop zemlje ime¬
nujemo ...

Prečrtajte napačne besede: Bager se pre¬
mika: s kolesi/z gosenico/na tračnicah.

Z bagrom zemljo orjemo/rahljamo/izkopa¬
vamo.

Od količka do količka je segala globoka
gradbena jama, pripravljena, da vanjo po¬
stavijo hišo. Že kar gotovo? Se smejete
mojemu vprašanju? Prepričana sem, da ni
več daleč čas, ko bodo iz tovarna pripeljali
kar celo hišico in nam jo postavili na pro¬
stor, ki si ga bomo izbrali. Sestavljive hiše
pa tako že poznate. Pravimo jim montažne
hiše. Iz tovarne dostavijo dele hiše, ki jih
je treba samo še po določenem zaporedju
na mestu, kjer bodo stale, sestaviti. Hiša
naše družinice, h kateri spada tudi Aleš, bo

zgrajena iz opeke. Za tako hišo potrebujemo
v zemlji trdne temelje iz železobetona.

V naslednjih dneh se je na gradbišču zvr¬
stilo mnogo delavcev. Postavili so zasilno
leseno hišico in vanjo spravili cement, orod¬
je in samokolnico. S kamionom so pripeljali
tudi železne palice, deske in pesek. Ko so
v gradbeni jami pričeli iz desk zbijati ozke
predalčke, je smel Aleš celo podajati žeblje.
Delavci so lesene predalčke imenovali opaž.
Vanje so položili železne palice in jih med
seboj zvezali. Nato so vmes stresli priprav¬
ljen beton. Poznate betonski mešalnik —
trebušast valj, ki se venomer vrti, da zmeša
pesek, cement in vodo v gosto betonsko
maso? Gotovo ste ga že videli, saj se danes
na nobenem gradbišču ne mučijo več z lopa¬
tami. Ko je bila na temelje in kletne stene
postavljena prva plošča, se je delo za ne¬
kaj časa ustavilo. Beton se je moral dobro
strditi in posušiti.

Medtem so pripeljali opeko. Na kamion so
prislonili desko in po rahli poševni strmini
so previdno spuščali zidak za zidakom, da

TIM 389

se ne bi zdrobili, saj je opeka dokaj krhka
in se rada lomi. Aleš je težko čakal na zi¬
darje. Tisti dan, ko so prišli, bi najraje ne
šel v šolo. Ko je popoldne prispel na grad¬
bišče, je bil na hiši zgrajen že visok venec
iz opeke. Po dva zidarja sta zidala skupaj,
da je šlo hitreje. Medtem ko je prvi na vrsto
opek'z zajemalko stresal malto, jo je drugi
z zidarsko žlico poravnaval, vtisnil v mehko
malto zidak in sproti preizkušal, če je po¬
vršina ravna in če se stena lepo navpično
dviga.

Na sliki imamo dve steni. Obe sta zgrajeni
iz opeke. V oklepaje poleg besed napišite
številko, kot se vam zdi pravilno. Ena stena
je zidana prav ( ), druga stena je zidana
narobe ( ), Ena stena bo stala trdno ( ),
druga se bo podrla ( ), Kdor se ne more
odločiti, naj steni zgradi iz LEGO kock.
škatlica vžigalic ima obliko opeke. Vzemite
vsaj petnajst škatlic in gradite:

Obrnite opeke — škatlice tako, da bo zid
najdebelejši. Kako visok zid lahko napravi¬
te? Obrnite škatlice tako, da boste napra¬
vili najvišji zid. Je še vedno tako debel kot
pri prvi steni? So v hiši vse stene enako
debele? Katere stene so najdebelejše? Ali
poznaš še kakšen drug material, iz kate¬
rega lahko zgradimo stene hiš? Imenuj ta

material: .....

Napravimo poizkus: V kozarec natočimo
vodo. Gladina vode je vedno ravna. Ob¬
račajmo kozarec kakorkoli, gladina vode bo

II.. : °: c

vedno v isti legi. če ima plošča mize enako
lego, kot je gladina vode, pravimo da je
mizna plošča v vodoravni legi. Ali je mizna
plošča lahko nagnjena poševno? Kako bi
vodoravnost izmerili? Napravimo si vodno
tehtnico. Aleš je napravil to takole: v ste¬
kleničko je natočil vode do roba in jo za¬
mašil. čisto pod zamaškom je ostal še
majhen zračni mehurček. Stekleničko je
zvrnil, a zračni mehurček je hotel biti vedno
nad vodno gladino. Kakor je spreminjal lego
stekleničke z nagibanjem, tako je nad vo¬
doravno gladino vode potoval tudi zračni
mehurček. Stekleničko je položil na mizo.
Mehurček se je ustavil v sredini. Mizna
plošča torej ni nagnjena, ampak je v vo¬
doravni legi. Podobno vodno tehtnico je imel
zidar, ki je ugotavljal, če je opeko položil
v ravno vrsto.

Aleš je napravil še drug poizkus: Dvignil
je kamenček s tal in ga spustil iz rok. Ka¬
menček je ostal v zraku / je padel na tla.
Kamenček je padel na tla pod roko / v loku
daleč proč. Spustimo iz rok lego kocko,
svinčnik, radirko, žepni nož. Vsi našteti
predmeti padejo na tla navpično pod roko.

Aleš je na tenko vrvico navezal lego kocko.
Kocko je spustil, vrvico pa je obdržal v roki.
Kocka je najprej zanihala, a ko se je umirila,
je napeta vrvica visela navpično navzdol. S
tako preprosto merilno napravo je Aleš
preveril navpično lego stranice pri omari,
vratih, stranico okenskega okvira in steno
balkonske ograje. Tudi stene vsake hiše
morajo biti v navpični legi. Ker bi zidarji
lahko zložili opeko tudi poševno, morajo
pravilnost zidave sproti preizkušati. Na vr¬
vici seveda nimajo obešene lego kocke,
ampak košček svinca, ker je dovolj težak in
vrvico močno napne. Taki merilni napravi
pravimo svinčnica.

TIM 390

Zidarji so delo končali v nekaj dneh. Hišici
je manjkala samo še streha. Lesene trame
ostrešja so stesali in sestavili tesarji, krov¬
ci pa so na lesene letve obesili strešno
opeko. Ponosno je Aleš razkazoval Polonci
vso hišo. Vedel je natančno, kje bo njegov
kotiček — njegova soba, kje bo dnevna
soba, kje kuhinja, kje kopalnica in drugi deli
stanovanja. Polonca bi se že kar vselila, a
Aleš ji je pojasnil, da bo moralo priti še
mnogo obrtnikov, ki bodo hišo polepšali in
dokončali.

Katera dela bodo opravili naslednji obrt¬
niki: soboslikar, parketar, mizar, elektrikar,
pečar, vodovodni inštalater, klepar. Dokon¬
čajte stavke s temi besedami:

Cevi za vodo položi . Okna in

vrata vstavi . Ploščice v kopal¬
nici položi ... Notranje stene

okrasi .-. Električno instalacijo

vgradi . Strešni žleb pritrdi .

Parket položi

Vsi družinski člani razmišljajo, kako bi
hišo opremili. Tudi Aleš ima mnogo zamisli
za svojo sobo. Iz vžigaličnih škatlic sta s
Polonco že neštetokrat postavila pohištvo.
V predalčke sta zložila krpice — to so
bili stoli in ležišče, iz ovitkov pa sta zla¬
gala omare. Kako bi vi opremili svojo
sobo? Iz večje kartonske škatle izrežite ob¬
liko sobe, okna in vrata, škatlice vžigalic
pa naj vam bodo za zložljivo pohištvo. Po¬
izkusite, ni težko.

ZA POČITNIŠKE
DNEVE

Lojze Prvinšek

Šolsko leto se bliža h koncu, še skrb za
uspešen zaključek celoletnega dela v raz¬
redu, po možnosti s čim lepšim spričeva¬
lom, in že se bodo začeli počitniški dnevi.
Prav gotovo je ta čas namenjen temu, da
si v sproščeni igri in delu naberemo zdravja
in moči za nadaljnje delo v novem šolskem
letu. V počitniškem času se ne bomo
samo kopali in sončili, hodili na izlete in
se igrali, temveč bomo tudi doma kaj
delali. Poleg pomoči staršem bo še vedno
ostalo kaj časa za izdelavo predmetov, ki
bi jih radi napravili že med letom, pa za
to ni bilo časa. Za igro v prostem času bi
kar prav prišli izdelki, ki smo jih opisali
v številkah tega letnika, pa tudi v prejšnjih
letnikih TIMa. Prelistajte prejšnje številke
in prav gotovo boste našli kak načrt, ki
vas bo zanimal. Morda vodno kolo za mlin¬
ček ob potoku, ali model ladjice in letala,
načrt za izdelavo zmaja ali kaj drugega. K
tem opisom in načrtom dodajamo v današ¬
nji številki še nekaj predlogov z opisi za
predmete, ki jih boste lahko uporabili v
igri in jih ni težko izdelati.

Vetrnica (slika 1)

Za enostavno vetrnico potrebujemo kos de¬
belejšega papirja kvadratne oblike (velikost
na primer 20 x 20 cm), kakih 5 do 7 cm
dolg in ne predebel žebelj, dve podložki iz
trdega kartona in palico. Najprej na papirju
potegnemo s svinčnikom črte po diagona¬
lah, to je od ogla do ogla; v središču pa¬
pirja, tam, kjer se črti križata, papir pre-

T1M 391

bodemo s šilom. S škarjami nato zarežemo
od vseh štirih oglov k s/edišču. Zarežemo
3 do 4 cm od središča. Vsak drugi krak pri
oglu nato prebodemo s šilom. Vetrnico nato
sestavimo. Krake papirja že prej malo zvi¬
jemo, da jih bomo laže nabrali na žebelj.
Najprej potisnemo na žebelj podložko, nato
pa po vrsti naberemo na žebelj krake pa¬
pirja in konico žeblja potisnemo skozi sre¬
dišče papirja. Na konico žeblja potisnemo
še drugo podložko in tako nabrano vetrnico
zabijemo na palico. S tem je delo tudi že
končano, morda je treba vetrnico še malo
stisniti, da ne bi pretesno drsela ob pod-
ložkah. Če vetrnico nastavimo vetru ali če
z njo tečemo, se bo lepo vrtela. Še več
veselja si lahko pripravimo, če izdelamo
več raznobarvnih vetrnic in jih nabijemo
na okvir iz palic.

Zračni vijak nasadimo na tuljavo, vrvco
navijemo na navojni del tuljave, z eno
roko držimo držalo, z drugo roko pa s sun¬
kovitim potegom vrvice zavrtimo tuljavo in
s tem poženemo vijak v zrak.

Pri večkratnem spuščanju vijaka v zrak bo
najbolj trpel tisti del kartona, ki je nasajen
na žebljička. Ta del lahko okrepimo s tem,
da nanj nalepimo še kos enakega kartona
v obliki večjega kovanca.

Leteči krožnik (zračni vijak) slika 2

V mislih imamo preprosto napravo, s ka-'
tero poženemo zračni vijak krožne oblike
v zrak. Za izdelavo takšne naprave vza¬
memo kos trdega kartona, tuljavo od su¬
kanca, kos debelejše palice za držalo, dva
žebljička brez glavic in vrvco. Najtežja na¬
loga je držalo, ki ga je treba tako izdelati,
da nanj lahko nasadimo tuljavo, ki se bo
na njem gladko sukala. Kos palice za držalo
zato kar se da skrbno izdelamo. Na enem
koncu tuljave zabijemo žebljička brez gla¬
vic, in sicer vsakega na drugo stran izvrtine
v tuljavi. Na navojni del tuljave pritrdimo
pol metra dolgo vrvco. Zdaj moramo izde¬
lati še zračni vijak. Iz kartona (debelina
1,5 do 2 mm) izrežemo okroglo ploščo, ji
določimo in označimo sredino, nato pa jo
s šilom prebodemo, tako da jo bomo lahko
nasadili na žebljičke na tuljavi. Ploščo je
treba še nadalje obdelati v obliko zračnega
vijaka tako, da predvidimo tri njegove krake.
Del vsakega kraka zapognemo navzgor.

Lopar za namizni tenis (slika 3)

Najbolj preprosto je seveda, če lopar za
namizni tenis kupimo v trgovini. Toda prav
tako ga lahko tudi sami izdelamo iz vezane
plošče. Z rezljačo najprej izžagamo iz 5 mm
debele vezane plošče obliko loparja z dr¬
žajem. Za ustreznejšo obliko držaja prile¬
pimo z modelarskim lepilom na vsako stran
držaja še koščke mehkejšega lesa. Držaj
nato okroglo obrežemo in obrusimo. Na¬
mesto gumaste prevleke lahko za silo upo¬
rabimo tudi togo in hrapavo tkanino. Za
lepljenje gumaste prevleke moramo upo¬
rabiti gumijevo lepilo, za tkanino pa lahko
tudi OHO ali kakšno podobno lepilo.

VAŽNO OBVESTILO!

Vsem tistim, ki bodo junija zapustili
osnovno šolo, sporočamo, da lahko
ostanejo še naprej naročniki naše re¬
vije. Če se pismeno naročite na na¬
slednji letnik TIMa, vam ga bomo po
isti ceni in redno pošiljali na vaš do¬
mači naslov.

Naročila sprejemamo vse leto.

Uredništvo in uprava

TIM 392

Pred vami Je izbira poklica — morda se boste odločili za
gradbeništvo. Oglejte si, kakšne možnosti so pred vami,
če se odločite za katerega od poklicev, ki jih navajamo.

V času šolanja imate urejeno bivanje in možnosti za ne¬
moteno učenje v našem vajeniškem domu, v času prak¬
tičnega pouka pa v domu učencev ter v samskih domovih
Gradisa, ki so lepo in prijetno urejeni. Hrana in stanova¬
nje sta brezplačna, poleg tega pa prejmejo učenci tudi
nagrado — čim boljši je šolski in delovni uspeh, višja je
nagrada.

če ste se odločili za katerega od poklicev v gradbeništvu,
se prijavite našemu centru za izobraževanje, Gradis — Cen¬
trala, Ljubljana, Korytkova 2.

V letošnjem letu bomo sprejeli:

80 učencev zidarske stroke

100 učencev tesarske stroke
5 učencev mizarske stroke
10 kleparjev
5 ključavničarjev
2 električarja
15 železokrivoev
25 betonerjev.

— da so dopolnili 14 let, vendar ne smejo biti starejši od
18 let,

— da so dokončali osemletko,

— da so duševno in telesno zdravi ter sposobni za izučitev
poklica, za katerega se prijavijo.

Sprejemamo tudi učence z nedokončano osemletko, ki imajo
kon anih 6 ali 7 razredov osnovne šole. Te usposabljamo
za poklic po posebnem programu centra za izobraževanje.

Kandidat mora za sprejem v uk predložiti naslednje do¬
kumente:

1. Lastnoročno napisano prošnjo, s ktratklm življenjepisom,

2. Zadnje šolsko spričevalo,

3. Rojstni list,

4. Zdravniško spričevalo.

SPREJEM UČENCEV

Učence sprejema Center za izobraževanje, Gradis — Cen¬
trala Ljubljana, Korytkova 2 — praviloma od 1. junija do
30. septembra v vsakem koledarskem letu.

Starši oziroma skrbniki učencev morajo skleniti pismene
učne pogodbe z delovno organizacijo najpozneje v 15 dneh
po sprejemu učencev.

TIM 393

MLADI»-» z

£ MODELARJI

RAKETA MERCURY

Rasto Snoj

Američani so po prvih sovjetskih uspehih
sklenili prevzeti vodstvo v »vesoljski tek¬
mi«, kakor so sami imenovali svoje napore
za prestiž v osvajanju vesolja. Toda Sovjeti
so imeli tedaj najmočnejšo raketo Vostok,
(A-1, RD-107), s katero bi lahko že leta
1957 teoretično izstrelili človeka v vesolje.
Američani niso imeli tako močne rakete —
nosilke. Sovjetska nosilka Vostok je lahko
dvignila nekajtonske satelite v veliko vi¬
šino orbite, Američani pa so lahko poslali
v orbito 1e nekajkilogramske satelite. Šele
gigantski raketi Saturn l-B in Saturn V sta
prekosili sovjetske po moči. Vendar mnogi
strokovnjaki precej upravičeno domnevajo,
da ima Sovjetska zveza še vedno močnejše
nosilke, za katere pa javnost za sedaj še
ne ve. Toda ameriški poleti s človeško po¬
sadko so bili predvsem propagandnega
značaja. V programu Mercury in Gemini so
izpopolnjevali tehnološke sisteme. Pred¬
vsem v programu Gemini so bili doseženi
pomembni rezultati in ta program je bil
zelo pomemben za nadaljnje prodore v ve¬
solje.

Program Mercury

Ta projekt je sprejela NASA 26. novembra
1958. Namen tega programa je bil čimprej
izstreliti človeka v vesolje. Seveda pa so
morali ob tem ugotoviti sposobnosti člove¬
ka za opravljanje raznih del v vesolju, raz¬
voj vesoljske tehnologije, bil je priprava na
naslednje, zahtevnejše polete in ne nazad¬
nje izstrelitev prvega človeka v vesolje.
No, to zadnje Američanom ni uspelo, pre¬
hitela jih je SZ z Jurijem Gagarinom 12.
aprila 1961 v Vostoku 1. Astronavtom pro¬

grama Mercury pa so utrli pot šimpanzi
Ham, Sam, Enos. Ham je bil lansiran 31.
januarja 1961 z raketo Redstone v podorbi-
talni let (v kapsuli Mercury-2). Bil je 5
minut v breztežnostnem stanju, šimpanz
Enos pa je bil precej težji od prejšnjih
dveh, tehtal je 17 kg (tudi precej težji od
sovjetskih psov). Izstreljen je bil 29. 11.
1961 z raketo »Atlas« v kapsuli »Mercury
5«. Napravil je 2 obhoda okoli Zemlje. Prvi
polet Američana v vesolje pa je bil 5. maja
1961, ko je Allan Shepard v kapsuli
Mercury 3 izvedel podorbitalni let. Kapsulo
so imenovali tudi Freedom 7 (Svoboda).
Izstreljen je bil z raketo Redstone v višino
185 km, kapsula pa se je s padalom spusti¬
la na morje na oddaljenost 480 km od
izstrelišča Cape Canavereval (sedaj Cape-
Kennedy). Bil je to eksperimentalni let. V
drugem letu pa je letel Virgil Grissom, ki
je imel nalogo preveriti pogonske in uprav¬
ljalne sisteme. To je bil prav tako balistični
let z isto nosilko in kapsulo Mercury 4,
imenovano Liberty Bell 7 (Zvon svobode).
Ta kabina se je pri pristanku potopila in
Grisson si je s plavanjem rešil življenje,
čez nekaj minut ga je rešil helikopter.

Raketa Redstone

Ta raketa je takrat spadala med najmoč¬
nejše projektile. Skonstruirali so jo nem¬
ški strokovnjaki s Von Braunom na čelu.
Prvotno so jo uporabljali le v vojaške na¬
mene, potem pa so jo namenili za program
Mercury. Ta civilna izvedba se nekoliko
loči od vojaške.

Glavni podatki o raketi Redstone:

premer — 1,78 m
višina — 17,98 m

TIM 394

potisk — 35,37 Mp

motor — Rocketdyne A-7

število motorjev — 1

gorivo — tekoči kisik in alkohol (75 %

etilnega alkohola + 25 % vode)

uporaba: v načrtu Mercury za podorbitalni

polet (balistični let)

raketa enostopenjska.

Še nekaj podatkov o kapsuli Mercury:

Višina ladje z rešilnim stolpom
in raketnim blokom za zaviranje

(le-tega na načrtu ni) 7,97 m

višina same ladje 2,75 m

največji premer ladje 1,892 cm

volumen astronavtove kabine 1,415 m 3

teža ladje z rešilnim stolpom 1860 kp
teža ladje brez rešilnega stolpa 1315 kp
teža po vrnitvi na Zemljo (brez
bloka za zaviranje) pribl. 1100 kg

Izdelava makete rakete Redstone
s kapsulo Mercury

Ker vem, da ste zagrizeni modelarji, sem
pripravil tudi načrt za izdelavo leteče make¬
te. izdelava je težja kot pri raketah, ki jih
navadno delate, a so tudi rezultati dosti
boljši.

Stabilizatorji

Najprej iz balse debeline 2 mm izrežemo 4
stabilizatorje. Z raskavcem jih pobrusite po
površini in po robovih (ne preveč), potem
vse robove (skica) pobrusite »na nož« pri¬
bližno pod kotom 45°. Pazite, da se balsa
ne scefra. Ostale robove pustite ravne.
Stabilizatorje še očistite prahu in jih pre-
kitajte z razredčenim nitrokitom. Ko se bo
le-ta posušil, ga zopet pobrusite s finim
raskavcem, očistite prahu, in že ga lahko
pobarvate. Najbolje bo, če boste uporabili
boljše barve, npr. Enamel Humbrol. Pri
tem si pomagate s selotejpom. Vse, kar
je na načrtu črtasto, je v resnici črno,
ostalo pa je belo. Rdeč je celoten rešilni
stolp, motorji v rešilni raketi in črke na
trupu rakete. Te 3 motorje v notranjosti, v
šobi, pobarvajte s srebrno barvo.

Telo (trup rakete)

Razviti plašč telesa je na načrtu. Dvakrat

ga povečajte in prenesite na prozorni papir.
Ko ste to opravili, ga zvijte po dolgem in
zalepite na robu (4 mm). Pri tem je bolje,
da ga ne navijate okoli kakega predmeta,
kajti pri maketah moramo še posebej pa¬
ziti, da se telo slučajno ne zmečka. Pre¬
barvajte ga z razredčenim nitrokitom, ven¬
dar tako, da boste še lahko videli črte, ki
vam povedo, kod in kako boste barvali.
Potem, ko se posuši, ga zbrusite s finim
raskavcem, kot pri stabilizatorjih. Sedaj ga
pobarvajte. To vam bo verjetno povzročalo
precej težav. Ko se tudi barva posuši, na
zaznamovanih mestih naredite še potrebne
oznake (2 x United States) z rdečim letra-
setom. črke lahko tudi sami izrežete iz
papirja in jih pobarvate ter prilepite na
raketo, če pa delate z letrasetom, naj vam
povem, da se ga dobi v prodajalni MK v
Ljubljani na Titovi c. 5. Trenutno imajo
letraset italijanske proizvodnje in sicer 24
vrst. Najprimernejša za napise na trupu
je vrsta 5. Tablica stane le 2 din.

Tisti, ki pa bi radi še bolj natančne črke,
pa jih sami natančno izrežite iz papirja.
Visoke so 10 mm, široke pa 6, torej na¬
tančnejše od italijanskega letraseta. Pre¬
sledek med črkami naj bo 2,5 mm. Na
načrtu so označena mesta, kamor pridejo
napisi. Na koncu napise še prebarvajte s
tanko plastjo prozorne barve, da ne odpa¬
dejo.

Kapsula Mercury

Najprej napravite del kabine, ki se zožuje.
Napravite ga tako, kot vsak presekani sto¬
žec. Najbolje in najlažje ga boste naredili
iz papirja (šeleshamerja). Nato napravite
tisti del kabine, ki se ukrivlja. To je spod¬
nja stena kabine. Na načrtu je označena
s črtkanimi črticami. Napravite jo iz balse,
ki jo primerno oblikujete. Nato nanjo nale¬
pite papirnat kolobar, ki ima premer 31 mm.
S kolobarjem boste lahko kapsulo vstavili
v raketo. Izdelajte še valjasti del, ki v
resnici služi za shranjevanje padala, in ga
prilepite na zgornji del astronavtove kabine.
Nanj nalepite še 10 papirnatih trakov širine
1 mm v enakomerni razdalji. Trakovi naj
bodo debeli 1/2 mm. Naslednja 2 prisekana
stožca lahko napravite iz balse ali pa tudi
iz papirja. Prvi je visok 1, drugi pa 2 mm.

TIM 395

13 . 9.26

M 1*2

TIM 396

M bi

Sedaj iz kartona ali iz ploščice iz balse
izrežite krog, ki ga nalepite v zadnji prise¬
kani stožec, (če ste oba stožca naredili iz
balse, ne potrebujete kroga). Potem pa
sledi še izdelava dela, ki je visok 15 mm in
ki ga lahko v celoti naredite iz balse. Lah¬
ko pa naredite tudi tega iz papirja. Sedaj
vse prekitajte, potem pobrusite in že lahko
pobarvate kapsulo, kot je razvidno iz načr¬
ta. V celoti je črna, razen obroča na spod¬
njem delu kabine in obroča zgoraj; obadva
sta bele barve.

Na astronavtovi kabini je napis UNITED
STATES. Črke so 3 mm visoke, široke pa
2 mm. Lahko uporabite tudi letraset. So
bele barve. Razmak med njimi je 1,5 mm.
UNITED napišete 1 mm nad srednjico stra¬
nice kabine, STATES pa 1 mm pod njo.
Pod sredino napisa 6 oziroma 10 mm od
srednjice pa nalepite majhno ameriško za¬
stavico dimenzij 4X8 mm. Sedaj se lotite
še izdelave rešilne rakete in stolpa. Stolp
naredite iz 0,75 mm debelih paličic, ki jih
dobite tako, da zbrusite letvice ali palčice
iz balse. Rešilno raketo naredite iz papir¬
natega valja, ki mu naredite še ustrezne
obroče (tudi iz papirja). Spodnji del rešilne
rakete je rahlo ukrivljen. Napravite ga iz
balse, 3 šobe pa iz papirja. Na stolp nale¬
pite tudi ustrezno oblikovano letvico, ki
ima dimenzije 2x3x25mm.  Paličica na
vrhu je mahometer (merilec hitrosti). Bar¬
vanje je bilo že opisano, obdelava površine
pa je enaka kot poprej.

Vašo maketo bo treba še obtežiti (če boste
uporabili jugoslovanski motorček, bo treba
v kapsulo vstaviti okoli 3—5 dkg balasta —
svinca). Izdelava vaše makete bo stala oko¬
li 20 N din, z motorčkom vred. Lepilo, bal-
so, motorček in letvice dobite pri Mladem
tehniku, nitrokit v trgovini z barvami, barve
Humbrol pa se da kupiti v Mehanotehniki,
Nami ali v Maximarketu v Ljubljani. Šeies-
hamer dobite v vsaki papirnici, če še ni¬
mate vsega navedenega, naj povem še pri¬
bližne cene: balsa 8 din, 2 letvici 2 din, 2
letraseta 4 din, motorček 10 din, nitrokit
(kg) 19 din, 1 Humbrol barva 8 din, mode¬
larsko lepilo 3 din, šeleshamer 0,30 din
(A4 format). In še zadnje navodilo: raketo
in kapsulo morate pritrditi na padalo, kate¬
rega izdelava pa je bila v TIM-u že večkrat
opisana. Uspešen polet vam želim!

TIM 397

POZABLJENE IGRE IN IGRAČE

Franc Mlekuž

Otroci se danes ne morejo pritoževati, da
bi ne imeli na izbiro dovolj igrač in iger.
Vedno iznajdejo kaj novega, staro pa se
opušča in pozablja. Bilo je pa tudi včasih
kaj zanimivega in koristnega za zabavo in
razgibanje. Nekaj takega bom tu opisal, da
spoznamo, kaj smo počeli v prostem času
otroci pred dobrimi šestdesetimi leti. Mor¬
da bi bilo kaj tudi še za današnjo rabo.

»Škribalica«

Ko so se spomladi komaj dobro osušile po¬
ti in dvorišča in je bilo lepo sončno vreme,
je prišla na vrsto »škribalica«. Ta igra ne
zahteva kakih posebnih pripomočkov. Za
ped dolg kos okrogle palice, debele kot
fižolovka, je treba na obeh koncih precej
na dolgo ošiliti; to je škribalica. Potem po¬
trebujemo le še kake tri do štiri pedi dolg
kol, približno enake debeline. To je vse.
Za igrišče je potreben večji prostor ne pre¬
blizu hiš, da ne bo kake škode zaradi
razbitih šip. Na začetku igrišča se na tleh
zapraska črta, nato pa druga od druge v
razdalji treh korakov še tri ali štiri take
črte. Igralcev je lahko več; vrstni red se
določi z žrebom. Prvi igralec položi škri-
balico na prvo riso na začetku igrišča ter
udari s kolom po enem koncu škribalice,
tako da zleti za približno meter visoko v

zrak. Tedaj pa jo mora kar v zraku spet
zadeti s kolom in hkrati vreči, kolikor mo¬
goče daleč prek drugih zarisanih črt. če
se mu ob trikratnem poskusu ne posreči,
da bi prešel vsaj prvo črto, mora igro
prepustiti naslednjemu igralcu, če pa je
škribalica zletela vsaj prek prve črte, polo¬
ži prvi igralec količek na prvo črto, nasled¬
nji pa pobere škribalico in s te razdalje
skuša z njo zadeti na tla položeni količek.
Če ga zadene, prevzame igro on, če ne,
pa nadaljuje igro prvi. Zdaj pa igra za točke.
Šteje se, kako daleč je pognal škribalico

in kolikokrat jo je zadel v zraku. Za vsako
prekoračeno črto se šteje 10 točk. Če pa
je hkrati zadel v zraku škribalico dvakrat
ali večkrat, se mu vsak tak udarec računa
za 20 točk. Metati sme trikrat. Če pri tem
ne pride prek prve črte, mora igro prepu¬
stiti naslednjemu igralcu. Če pa je spravil
škribalico npr. čez tri črte, je to 30 točk.
če pa je ob tem udaril v zraku škribalico
prvič dvakrat, drugič trikrat, zadnjič pa nič,
je to 5 udarcev v zraku ali skupaj 100 točk
in 30 za doseženo razdaljo, torej 130. Nato
isti igralec spet meče škribalico kolikor
mogoče daleč, naslednji pa jo skuša zadeti,
da bi prevzel igro. Posebna spretnost je
potrebna za udarce v zraku. Kdor je prav
spreten, jo lahko udari tudi po petkrat ali
več, preden pade na tla. Takim udarcem v
zraku smo rekli »polar«. Kdor je udaril
npr. trikrat, je imel v dobro tri »polarje«.
Ta čudna beseda nam bo takoj jasna, če
vemo, da.se je ta igra razširila k nam iz
Furlanije. Udarec »v zraku« pa je v itali¬
janščini »per Paria«, tako da smo mi iz
tega napravili »polarje«. Danes je ta igra
pozabljena; če pa bi se je kdo lotil, naj
pazi, da ne bo škribalica priletela komu v
glavo ali v kako okno!

»Diabolo«

V času še pred prvo svetovno vojno je bila
zelo razširjena igrača »diabolo«. To je ka¬
kih 6—7 cm dolgo leseno vretence, koniča¬
sto ostruženo z obeh koncev proti sredini
in v premeru kakih 5—6 cm. Zraven spa¬
data še dve približno četrt metra dolgi
palčici, na koncu zvezani s tanko, kake tri
pedi dolgo vrvico. V vsako roko vzamemo
po eno palico, vretence — diabolo — pa
damo na vrvico, da lepo leži na njej v
sredini na najožjem delu. S paličicama po¬
ganjamo vretence na vrvici, da se kar
najbolj naglo vrti in se pri tem obdrži za¬
radi vrtenja v vodoravni legi. Ko ima do¬
volj veliko hitrost, raztegnemo sunkoma
paličici, da se vrvica nategne in požene
vretence bolj ali manj visoko v zrak. Ko
spet pada nazaj profi tlom, ga z napeto


TIM 398

vrvico prestrežemo in ujamemo, da se igra
lahko nadaljuje. Navadno se s tem zabava
le en igralec, lahko pa tudi po dva, če sta
že dobro izurjena. Na znak vržeta oba hkra¬

ti vretence v zrak drug proti drugemu v
visokem loku, tako da vsak ujame drugega.
Za vsako ujeto vretence se šteje točka.

Igra z obročki

iz debelejših, dobro prožnih leskovih vitic
napravimo več obročkov s premerom kakih
20 cm. Lahko vzamemo za to tudi srobo-
tovo steblo. Oba konca koničasto prireže¬
mo, zlepimo in zvežemo s tanko nitjo. Vsak
igralec potrebuje tudi dober meter dolgo
tanko palico, ki jo na debelejšem koncu za
dobro dlan od konca prevrtamo in skozi to
luknjo vtaknemo kos debelejše žice; palica
je tako podobna nekakemu meču. V levo
roko vzamemo obroček, v desno pa palico.
S koncem palice vržemo obroček v zrak,
tako da obdrži lepo ravno lego in se v
zraku ne prevrača. Ko pada k tlom, ga s
palico spet ujamemo, da se ustavi na preč¬
ni žici. če je več igralcev, si obročke
podajajo. Če sta dva, lahko eden meče,
drugi pa v primerni razdalji lovi; lahko pa
tudi oba hkrati mečeta in lovita obroče
drugega. Pri več igralcih si lahko izmislimo
še drugačno, bolj zapleteno podajanje.
Kdor zgreši, se mu šteje kazenska točka in
se izloči iz igre, tako da ostane nazadnje
ie najboljši kot zmagovalec.

Kroket

To je danes tudi že skoraj opuščena igra,
ki je bila včasih namenjena bolj za gospo¬
do. Zdaj jo vidimo včasih le še v kakem
filmu iz tiste dobe. Igra je precej zahtevna,
saj mora imeti vsak igralec svoje leseno
kladivo na dolgem ročaju in vsaj eno lese¬
no kroglo. Vsaka krogla je drugačne barve,
v premeru pa merijo kakih 6 cm. Enak pre¬

mer imajo tudi lesena kladiva, dolga pri¬
bližno 12 cm, na enem koncu ravno, na
drugem pa polkrožno stružena. Ročaj je
debel 2 cm in tako dolg, da igralec stoje
v rahlem priklonu tolče žogo na tleh. Za
igrišče je potreben popolnoma raven, gla¬
dek prostor, lahko tudi na čisto pokošen
travnik. Dolg naj bo vsaj 20—25 m, širok
pa približno 15 m; raje na vse strani še kaj
več, čeprav tla tam niso tako brezhibna
kot za osrednje igrišče. V sredini igrišča
na obeh koncih zabijemo v tla približno
1/2 m visok kol. Potrebujemo še 12 vrat,
napravljenih iz močne žice, dvakrat upog¬
njene v razdalji 20 cm; oba kraka sta pri¬
ostrena, da ju zataknemo v tla. Igrišče
razdelimo z vrvico, ki jo potegnemo od
enega do drugega kola. Ob vrvici točno
sredi igrišča zapičimo v tla diagonalno
dvoje žičnih vrat, po eno pa ob vrvici po
dva metra od vsakega kola. Vzporedno s
srednjo črto odmerimo še na vsako stran
po eno črto približno 3 metre od srednje.
Ob teh črtah zapičimo v tla na vsako stran
še po štiri vratca, tako da ves razpored
predstavlja nekakšno osmico, kot kaže tale
skica:

Igra se tako, da igralec s kladivom vodi
svojo kroglo skozi vratca v smeri osmice.
Za vsak prehod skozi vratca ima pravico do
še enega udarca; če zgreši, pride na vrsto
naslednji igralec. Če igralec med igro za¬
dene s svojo kroglo nasprotnikovo, ima
pravico do dveh udarcev. Če ugotovi, da
ima nasprotnikova krogla tak položaj, da
bo z lahkoto prešel vratca, ko spet pride
na vrsto, ga bo z enim udarcem sunil
vstran, z drugim pa nadaljeval igro. Na¬
sprotnikovo kroglo odbije tako, da položi
svojo tik zraven njegove. Z nogo stopi na v
svojo kroglo in s kladivom močno udari z
zaokroženim koncem po svoji krogli, na¬
sprotnikovo pa požene čim dalje proč, da
mu s tem ovira igro. Tisti igralec, ki prvi
opravi vso pot skozi vratca in zadene tudi

TIM 399

kol ob začetku osmice, je zmagovalec.
Igralcev je lahko toliko, kot je krogel, kla¬
diva pa si lahko tudi izposojajo, ker igra
vedno le eden. Lahko pa igrajo tudi tako,
da je več skupin, štirje igralci se razdelijo
na dve nasprotni skupini; v eni sta prvi in
tretji igralec, v drugi pa drugi in četrti.
Prijateljski si med seboj pomagajo, na¬
sprotnika pa ovirajo. Ko ima igralec še
prost udarec in vidi, da z njim ne bo
prešel vrat, bo skušal zadeti prijateljevo
kroglo, da pridobi dva nadaljnja udarca, če
se mu to ne posreči, pa je s tem olajšal
položaj njemu, ker bo imel v bližini prija¬
teljsko kroglo in zlahka pridobil dva udarca
za nadaljevanje igre. Hkrati lahko spravi
tudi prijateljsko kroglo v ugodnejši položaj.
Lahko pa igrata tudi dva igralca vsak z
dvema kroglama, kakor da bi bili štirje.
V treh lahko igrajo vsak zase, ali pa tudi
eden proti dvema. Tisti, ki je sam, ima
dve krogli, ostala dva pa vsak svojo.

Igra telesno ni kaj posebno zahtevna, za
uspeh je pa le treba nekaj vaje in spret¬
nosti, koristna pa je takim, ki potrebujejo
daljše sprehode na svežem zraku in spro¬
stitev.

Omenim naj na koncu še to, da vratca lah¬
ko razvrstimo tudi po kakšnem drugačnem
razporedu, zlasti brez srednjega križa, ki

4—1 4-1-1

igralcem povzroča največ težav. Ob začetku
damo pri prvem kolu po sredi v ravni vrsti
dvoje vrat, ki ju opravi igralec z enim
udarcem ter pridobi dva. Nato imamo na
desni zaporedoma tri vratca ter na drugem
koncu na sredi spet dvoje do drugega kola.
Taka postavitev je zlasti boljša za začetnike.
Pot gre v obliki črke O v krogu in so
boljše možnosti za hitrejše napredovanje.

ACETONSKO LEPILO

Almir Čatak

Acetonsko lepilo z malo truda lahko nare¬
dimo sami.

Aceton (lahko ga dobite v vsaki drogeriji)
zlijete v majhno stekleničko. Potem vzamete
celuloid in ga zdrobite na majhne koščke.
Nekoliko časa počakate, nato premešate in
dobili boste kvalitetno lepilo.

Obešalnik

100  i 230  I bo uo ?n\  I zsoTh o

,_ 1200 _.

Za izdelavo obešalnika potrebujemo:
jekleno žico l200mm, debeline 4 mm, in
orodje:

pilo za jeklo, leseno kladivo, jekleno kladivo,
spajkalnik, škripec.

Najprej odreži žico, potem označi mesta,
kjer je treba žico upogniti. S škripcem in
lahkimi udarci kladiva prepogni žico na me¬
stih, ki so označena. Najprej prepogni klju¬
ko okoli valja premera 50 mm. Konec žice
spili. Loka moramo izdelati z lesenim kla¬
divom.

Ključ za odpiranje ribjih konzerv vam bo
olajšal puljenje šotorskih klinov. Naredite
mu kljuko na koncu.

TIM 400

VODNI DRSALEC

Izdelava ladijskega modela zahteva kar pre¬
cej časa, marsikdo bo tak model delal tudi
celo zimo.

Če pa vam je izlet z ladjicami le v zabavo
in ne bi radi delali svoj model ure in ure,
vam svetujemo navodilo za izdelavo DRSAL¬
CA NA VODI.

Načrt in mere so le za orientacijo in jih
smete spremeniti po svojih zamislih, do¬
stopnem materialu in glede na lastne kon¬
strukcijske sposobnosti.

Opis

»DRSALEC« žene ladijski vijak. Je plovilo
iz razreda katamaranov, tj. čolnov z dvojnim
trupom. Pri večji hitrosti drsi po površini
vode, od tod ima tudi ime. Nekateri poznajo
plovilo tudi pod imenom gliser.

Gradnja

Najprej si izdelajte osnovna plovca — št.
1; pri tem lahko vzamete tudi druge mere
— lahko so vse večje. Možno ju je izdelati
iz balsinega lesa, iz letvic od zabojčkov za
sadje in zelenjavo, in podobno.

Spredaj izrežete konici, ju poševno navzdol
priostrite, da bi drsalec pri vožnji pomolil
prednji konec iz vode. Na gornji strani plov¬
ca prilepite letev št. 2 (npr. 4x15  mm).
Iz takih letev sta izdelana vez plovcev in
ležišče za kabino št. 4. Da bi bili trdnejši,
sta letvi podvojeni in v spoju ojačeni s
trirobo kladico št. 13. Kabino namestimo
tako, da bo ladijsko težišče čim bliže zad¬
njemu delu. Za ladijsko kobilico služi letev
št. 3 (3x10  mm). Iz deščic, ki jih vza¬
mete z zabojčka za sadje, si izdelate pre¬
prosto stojalo, na katerega postavite DR¬
SALCA.

Kabina št. 5 ima takšno zgradbo, da vanjo
lahko vstavite ploščato baterijo št. 7. Pri
razmerju, ki ga navajamo v načrtu, je de¬
belina stranic 4 mm. Material je lahko balsa
ali z rezbarsko žagico narezan les, vezan
les in celo lepenka (ojačamo jo z letvicami).
Na strehi kabine, ki mora biti dvojna, na¬
mestite (vzhodno) klecno stikalo (št. 6) in
podstavke za elektromotorček (št. 8), ki
ga kupite v trgovini Mehanotehnike v Ljub¬
ljani ali naročite v Izoli. Elektromotor je
tip EMT-1A, glej katalog št. X 21. Motorček

TIM 401

lahko vzamete tudi iz kake razbite igračke,
ki bi jo sicer zavrgli. Elektromotorček je
pritrjen z objemko in lesnimi vijaki ali pri¬
vezan z gumico prek ušesc (vijačni zama¬
šek od lepila OHO), ki so uvita v pod¬
stavek. Dobro je, če elektromotorček pod¬
ložimo s ploščato gumo. Od elektromotor¬
ja speljete izolirani žici skozi streho ka¬

bine in na njihovih koncih pritrdite kroko¬
dilčke ali na primer pisarniški sponki, ki
ju potem pritrdite na pole baterije. Prvo
spojno žico speljete naravnost, drugo pa
prek stikala. Prispajkajte vse spoje, kjer
je to možno. Streha kabine se da sneti in
je pritrjena nanjo z gumicami, ki jih za¬

taknete za bucike s stekleno glavico ali
za tanke čevljarske žebljičke, ki naj ne

bodo do konca pribiti. Od kolesarskega na-
perka (špice), ki ima premer približno 2 mm,
s sekačem pazljivo odsekajte ustrezno dol¬
go gred (št. 10) in ostre robove opilite.

Najbolje bo, če naperek odbrusimo na bru¬
silnem stroju. Pazite, da vtetena ne upog¬
nete — na primer s ščipanjem v kombini¬
ranih kleščah in podobno — ker bo vreteno
sicer vibriralo. Takšne vibracije zanesljivo
lahko razbijejo celo ladjico. Kdo želi, lahko
to poskusi.

Na koncu gredi z navojem pritrdite kupljeni
ladijski vijak s premerom 0 20—30 mm.
Vijak lahko izdelate tudi sami, tako da ga
izrezljate iz pločevine. S podložno letvico
(4 X 15 mm) in iz aluminijeve ali še bolje
iz bakrene votlice z notranjim premerom
0 2 mm si izdelajte ležišče osi (št. 11).
Na letvi naravnajte votlico na sredo pod-
ložke z okroglo pilico, da bi os tvorila z
letvico kot 20°. Če take votle cevke ne
morete dobiti, naredite iz bakrene žice
0 1 mm svitek na os okoli 10—15 navojev;
ta svitek na zunanji strani zaspajkate, v no¬
tranjo pa natlačite tovotne masti (mast za
ležaje), in imeli boste odličen ležaj. Votlico
— ležaj k letvi privežite in jo dobro- za¬
lepite.

Cevko privežete z nitjo in zalepite na primer
z OHO lepilom. Vendar še ne zalepite ce¬
lotnega dela št. 11 na del št. 3.

Gred z ladijskim vijakom nasadite in z
gumico od ventila spojite z osjo motorja.
Pazite, osi se morata tesno dotikati!

Ko sta obe osi uravnani, dobro zalepite del
št. 11 na del št. 3. Od spodaj sedaj vlepite

še kladici (št. 13). Iz žice in pločevine
izdelajte krmilo. Zvezo sespajkajte in zlepite
ali povežite z žico. K letvi št. 2 pritrdite
vzvod krmila s pločevinastim trakom ali s
celuloidom, da se bo krmilo bolj na trdo
sukalo. Spretnejši lahko povežejo krmili z
letvico ter tako dobe enotno krmiljenje
modela. Drsalec lahko okrasite z dvema
malima trakastima zastavicama. Na koncu
model dobro prepleskajte s firnežem ali z
nitrolakom. Posamezne dele nato pobar¬
vajte še po lastnem okusu.

Pri splovitvi boste imeli obilo veselja in
plačila za ves opravljeni trud in potrpež¬
ljivo delo. Mogoče vas bo uspeh opogumil
za izdelavo novega in zahtevnejšega mo¬
dela. Veliko uspeha!

Prevedel in priredil Marjan Velechovsky

REŠITVE IZ 9,—10. ŠTEVILKE

DIAGONALNA KRIŽANKA. Od leve proti desni:

1. zaklop, 2. krop, 3. at, 4. traktor, 6. oda,
8. Al, 10. opal, 11. sen, 14. Tkač, 15. rja, 17.
amalgam, 18. et, 20. Aljoša, 22. vos, 24. kasa,
26. rt.

IZPOLNJEVANKA: 1. baretka, 2. bariera, 3. ba-
rigla, 4. barvilo, 5. Barbara, 6. barbari, 7. Ba¬
ranja, 8. baronka. Končna rešitev: kalorija.

ŠTEVILČNICA: 1. deska, 2. orkan, 3. barva, 4.
trias, 5. volja, 6. borša, 7. trtar, 8. sonda, 9.
dveri, 10. jelša, 11. enota. Misel: Dobro orodje
skrajša delo.

TELEFONSKA ŠTEVILKA: Rešitev: 153-691. Raz¬
laga: Vsako telefonsko številko sestavljajo le
številke od 0 do 9. V našem primeru številka
0 ne nastopa. Prva številka je 1, kajte če bi bila

2, bi bila druga številka že 10 (druga je prva
krat 5), to ni mogoče. Druga številka je torej
5. Peta številka je lahko le 9 (3 krat tretja),
torej je tretja številka 3. Peta številka ne more
biti 6 (trikrat 2) in tretja ne 2, ker potem
šesta številka (tretjina tretje številke) ne bi
bila celo število. Četrta številka pa je 6 (dva¬
krat tretja).

ZAPOREDJE: Namesto obeh vprašajev moraš
vpisati števili 24 in 31. Razlaga: števila se po
vrsti povečujejo za 2, 3, 4, 5, 6 itd. Razlika
med 18 in 13 je 5, naslednje število zaporedja
je torej 24 (18 + 6), število namesto drugega
vprašaja pa je 31 (24 + 7).

POSETNICA: Art Goa, Krf = kartograf.

TIM 402

NEKAJ ZA DEKLICE

(IN TUDI ZA FANTE)

Šivana čipka

Potrebščine: igla z večjim ušesom, groba
nit ali tanjša vrvca za večji motiv, papir.

Postopek: na list pisarniškega papirja si s
svinčnikom narišite preprost motiv z izra¬
zitimi obrisi. Da bo bolj viden, ga lahko
poudarite s tušem. Na obris položite dolgo
debelejšo nitko ali kvačkano verižico, z
drugo nitjo pa jo prišijte k papirju.

Nato vsepovprek prevlečete niti. Detajle iz¬
polnite bodisi s šivom kot pri krpanju bodisi
kot bi obšivali gumbnico. Ko je delo nare¬
jeno, mora biti rahlo in dajati vtis klek¬
ljane čipke.

Vsa čipka bo na eni strani papirja. Nare¬
jeno Čipko odtrgate, naškrobite v gostem
škrobu, še mokro napnete z bucikami v
želeno obliko, in ko se posuši, zlikate prek
vlažne krpe. Potem jo položite med dve
stekli in obesite na zid.

Punčka Suzana

Velika je približno 30 cm, ne da se je
razbiti, je gibljiva, da se jo dobro oblačiti,
kar pa je najpomembnejše, z lahkoto jo
boste naredili. Sešijete si jo lahko bodisi
iz klobučevine ali pa iz debelega (hodnič-
nega) krojaškega platna. Lasje so iz volne.
Za oblekco potrebujete različne ostanke
blaga.

Punčka je sestavljena iz glave in štirih va¬
ljev, od katerih sta dva za noge in dva za
roke. Zgornji del nog tvori obenem telo.
Punčko sešijete po robovih z narobne stra¬
ni, pustiti pa morate odprtino, skozi katero
jo boste obrnili in napolnili — za glavo pri
vratu, za roke in noge pa na ravnem koncu
(pri prstih). Napolnite jo z vato ali z drob¬
nimi mehkimi končki žameta (pliša) ali s
čim podobnim. Pri obračanju in polnjenju
posameznih delov si pomagajte z ročajem
kuhalnice. Ko boste oblikovali obraz, pazite,
da boste pravilno namestili oči. Ne smete
jih dati previsoko niti preblizu skupaj. Usta
izstrižete v obliki kroga ali polmeseca.

Izdelava: kroj pritrdite z bucikami na blago
(kroj naredite po priloženi skici; kvadratek
mreže je v resnici velik 2 krat 2 cm), ga
občrtate, pridajte 1/2 cm za šive in izstri-
žite. Dele sešijte bodisi na stroj, bodisi na
roke z drobnimi zadnjimi šivi. Najprej se¬
šijte noge in roke, jih obrnite in napolnite.
K nogam prišijte od strani vtaknjene roke.
Telo nastane tako, da sešijete zgornji del
nog do višine približno 6—7 cm. Tu prešijte
noge po kroju z zadnjim šivom, da bi se
lahko pregibale.

Potem sešijete oba dela glave, ju obrnete
in napolnite. Glavico na vratu zapognete za
približno 1/2 cm in prišijete k telesu. Lasje
so iz 35—40 cm dolgih končkov volne. Za¬
čnete jih šivati po sredi glave nad čelom,
potem pa pri strani spletete kiti in ju zveže¬
te z barvasto nitko. Iz temnega blaga ali klo¬
bučevine izstrižete oči, iz rdečega usta,

TIM 403

in oboje prišijete s kar najmanj vidnimi
šivi. Nato punčko oblecite. Nogavice boste
najlaže naredili iz stare, iz sukanca nare¬
jene rokavice — odrežete dva prsta, zavi¬
hate konca in ju prišijete s križnim šivom.
Iz konca rokavice sešijete hlačke, čevlje
naredite iz koščka temne klobučevine. Ob¬
leko sešijete iz dveh kosov blaga, 12 cm
dolgih in 16 cm širokih, ki ju sešijete in
konce zarobite. Odprtini za rokava in raz¬
porki morajo biti dovolj široki, da bi se
obleka laže oblačila. Obleko na vratu še
razcefrajte v rese in okrasite z barvasto
nitko.

Slika iz niti

Primemo dopolnilo modernega stanovanja
ali celo vaše lastne sobe je preprosta
slika iz niti ali preje.

Če si jo hočete narediti, ne smete pozabiti,
da deluje zelo krhko, čipkasti motivi so
narejeni samo iz niti in praznega prostora.
Pričnite z manjšimi slikami in izberite si

vedno kar najboij preprost motiv, na primer
rožo ali lik, ki ga boste najlaže obvladali.
Iz lesene deščice si najprej naredite okvir.
Lahko pa poiščete kakšen star okvir pd
slike. Na zadnjo stran okvira nabijte žebljič¬
ke in napnite med njimi redko in nepravilno
osnovo. Delajte bodisi s tenkimi tkalskimi
lanenimi nitmi, bodisi s prejo za kvačka¬
nje, bodisi s pavolo za šivanje. Na osnovo
pa potem naredite vzorec. Povsod tam, kjer
se vzorec križa z osnovo, ga utrdite z mrež¬
nim vozlom (glej sliko). Nastale nepravilne
odprtine v mreži izpolnjujte glede na vzorec,
ki ste si ga pred tem narisali. Ko je
podoba narejena, zatolcite žebljičke do
konca v okvir.

Slika je seveda lahko raznobarvna, odvisno
je seveda od tega, kako ste si jo zamislili.

Opica

Za izdelavo opice potrebujemo ostanke pli-
ša, blaga, klobučevine ali kakšnega ko¬
smatega blaga, 2 gumba in vato za polnje¬
nje.

Najprej si naredimo kroj po priloženi risbi.
En kvadratek mreže ima v resnici mere
1 krat 1 cm. Posamezne dele občrtamo po
šabloni in natančno izrežemo. Pliš moramo
striči zelo pazljivo, z narobne strani, da
ne bi strigli dlačic.

Glava, telo, štiri tace in rep so iz pliša,
ostali deli iz klobučevine, deftina ali fla-
nele. Izrazit obraz dobimo z ustrezno kom¬
binacijo barv, pri svetli opici s temno,
in narobe.

Igračo šivamo z narobne strani ali pa z
zadnjim šivom (z dodatkom za šive) ali pa
obšijemo (brez dodatka). Najprej sešijemo
posamezne dele telesa in šele potem opico
izgotovimo. Izstrižene zadnje in prednje
noge prepognemo na polovico in sešijemo v
smeri od znaka •. Pustimo si odprtino za
polnjenje. Obrnemo in nogo napolnimo ne¬
kako do polovice. Na odprtino prišijemo
šapo, ki smo jo že prej naredili iz dveh
delov, vrhnjega iz pliša, spodnjega iz klo¬
bučevine ali deftina. Pri šivanju ne smemo
pozabiti na menjavanje desne in leve tace.
Palca morata moleti proti telesu. Rep učvr¬
stimo z žico, da bi ga lahko poljubno obli¬
kovali. Telo sešijemo iz dveh delov, obrnemo

TIM 404

in dobro napolnimo. Tudi glava je sestav¬
ljena iz dveh osnovnih plišastih delov. Na
vratu pustimo odprtino za polnjenje in
jo neopazno zašijemo. Ostali deli glave so
iz klobučevine ali drugega materiala, ki se
ne cepi. Obraz — srček — in ušesa pri¬
merno namestimo. Prišijemo nos — krog
s premerom 7 cm obšijemo, nitko zategne¬
mo in napolnimo, da dobi obliko kroglice.
Z vezenjem naznačimo nos in usta. Oči —
gumbke — podložimo z belo klobučevino.
Potem sešijemo posamezne dele skupaj.
Najprej prišijemo k telesu noge, rep in na
koncu glavo in opica je pred nami.

Viseča slika
— lepljenka

Za osnovo lahko vzamemo grobo platno,
redko platno za vezenje ali žakljevino. Mere
naj bodo približno 17 krat 10 cm. Zgornji
konec zapognemo, zašijemo in v nastalo
odprtino porinemo leseno palčko ali šibo.
Spodnji konec razceframo.

Nato si moramo pripraviti razne ostanke,
čipke, klobučevino, blago za obleke, pavolo,
žamet,... in začnemo »ustvarjati«.

Tu imate nekaj domislic: iz klobučevine iz-
strižene rože nalepite na platno z limom,
stebla pa izvezite s pavolo. Za metuljčka
spletite iz volne kito, ki naj bo za osnovo
telesa, iz pisanega blaga pa nalepite krila.
Podobno naredite tudi rožo v lončku. S
čipko boste lonček še polepšali. Če se
boste lotili lepljenke z živalskim motivom,
morate skrbeti za pravo obliko. Na naši
sliki vidite na primer muco — z okrasnimi
šivi ji lahko izvezete brčice, morda še
gobček.

TiM 405

FLIPER — TEKMOVALNA JADRNICA Z DALJINSKIM
UPRAVLJANJEM V RAZREDU F5-M

Tone Pavlovčič

Kot smo pisali v eni prejšnjih številk TIMa, je
bilo lani pri nas v Portorožu evropsko prvenstvo
jadralnih modelov z radijskim upravljanjem.
Našim mladim modelarjem smo takrat navedli

celem svetu. V drugih državah namreč prodaja¬
jo model že napol pripravljen. Izgotovljeno je
korito, oblikovana je utež in izdelana so jadra.
Treba je le vse pobarvati in sestaviti in seveda
vgraditi naprave za daljinsko vodenje. Je pa
model tudi brez teh naprav precej drag in sta¬
ne v Trstu 80.000 lir.

samo imena in rezultate tekmovalcev. Tokrat
pa vam nudimo načrt modela, s katerim je
tekmovalec iz Zvezne republike Nemčije dose¬
gel prvo mesto.

FLIPER je konstrukcija angleških modelarjev in
resnici na ljubo moramo povedati, da je to že
nekaj let najboljši model v svojem razredu in
da s tem modelom tekmujejo modelarji po

Trup je izdelan iz polyestrskih smol in ojačan
s steklenim platnom. V sredini kobilice je plo¬
čevinasta ojačitev, na katero je pripeta svinče¬
na utež. Trup je izdelan iz dveh delov, korito
in paluba sta izredno lepe in močne konstruk¬
cije. Včasih je bilo namreč korito grajeno viso¬
ko vse do palube, ki je bila le nekoliko nagnje¬
na in to le toliko, da je voda lahko odtekala.
Pri Fliperju pa je prehod iz korita v palubo

TIM 406

Tudi svinčeno utež mora vsak modelar prilago¬
diti svojemu modelu in še posebej jakosti
vetra. Tako imamo za slabši veter lažjo utež
in za močnejši veter težjo utež. Na Fliperju
lahko varira utež od 2 do 9 kg. Da bi vsak
tekmovalec imel pravilno utež za svoj model,
mora pač z njim veliko trenirati in poznati
model do zadnjega rebra. In prav to našim
modelarjem-tekmovalcem vedno manjka.

Na tekmovanju modelar ne sme več menjati
uteži; zato pa je tekmovanje res samo tekmo¬
vanje in lahko rečem nič več znanje in spo¬
sobnost izdelovanja modela.

skoraj neopazen. Delitev je namreč na največji
širini reber; na načrtu so ta mesta označena s
črticami. Oba dela morate izdelati vsakega
zase, skupaj pa sta zlepljena s polyestrom.
Na palubi pustimo veliko odprtino, prek katere
napravimo pokrov.

Vsak modeiar-tekmovalec si posamezne dele
oblikuje po svoje in zato vam objavljamo samo
rebra v merilu 1:1,  kar je za pravilno izdelavo
modela najvažnejše; vse ostalo je narisano pre¬
cej pomanjšano.

Morda ne bi bilo odveč omeniti tudi to, da je
izdelava modela in nato negativi, torej vsa pri¬
prava, za en sam model res draga zadeva ih se
posamezniku — še posebej začetniku — skoraj
ne izplača. To delo pride v poštev le v skupini,

TIM 407

kjer kalup lahko uporabijo tudi drugi in se tako
stroški delijo. Zato pa si prav tako lahko izde¬
late model tudi iz lesa in prav tako boste z
njim popolnoma zadovoljni. Seveda je najboljši
in najlažji les za ta namen balsin les, ki pa
je žal precej drag in še težko ga je dobiti.
Toda marsikdo niti ne ve, da je možno v naših
večjih lesno-industrijskih obratih dobiti les z

imenom »SAMBA«. To je les, ki po svoji spe¬
cifični teži le malo prekaša balso, včasih pa je
mehka samba celo lažja od trde balse. Tu je
pač važno, za kateri del modela potrebujemo
les in kakšne trdnosti mora prenašati.

In za konec še osnovni podatki oziroma ome¬
jitve po predpisih »NAVIGA«:

— Dolžina modela 1,27 m

— Površina jader 1,65 m 2

»RIBOLOV« ZA NAJMLAJŠE
TIMOVE NAROČNIKE

Tone Pavlovčič

Simpatična in zabavna igrica vam bo v dežev¬
nih poletnih dneh, ko se zunaj ob vodi ne
boste mogli igrati, v prijetno razvedrilo. Izrez¬
ljajte si ribice iz 5 mm debelega vezanega lesa.
Pod ribico zalepite podstavek. Tako bo ribica
lepo stala na vodi, in če jo boste prebarvali s
tempera barvami, nato pa vse skupaj prela-
kirali s prozornim nitrolakom, se les na vodi
ne bo razmočil.

Na palico privežete vrvico in na njen konec
okrogel obroč, lahko vzamete kar tistega od
zaves. Na ribice napišite različne številke ali
oznake, ki vam v igri pomenijo točke. Ribice
postavite v večjo posodo, v kateri je voda. Če
vodo nekoliko razgibate, bo prav zabavno
loviti ribice, ki bodo bežale pred našim »la¬
som«.

Če bi se mama hudovala zaradi vode v sta¬
novanju, lahko celo igro izvedete brez vode.
Toda pri tem bo manj zabave, ker bodo ribice
mirovale in jih bo lažje poloviti.

TIM 408

KAKO Sl IZDELAMO PEČATNI
PRSTAN

Franc Mlekuž

Kadar oddajamo na pošto vrednostno po¬
šiljko, paket itd., je treba tako pošiljko po-
poštnih predpisih zapečatiti. Na robove, kjer
je pismo zalepljeno, ali na vozel, če je po¬
šiljka povezana z vrvico, nakapamo pečatni
vosek, nanj pa pritisnemo pečatnik, tako da
je njegov odtis lepo razločno viden v vosku.
Za odtis na pečatu pa ne smemo uporabljati
kakršenkoli predmet, zlasti ne novcev, kakor
si včasih skuša v naglici kdo pomagati. Tak
pečat ni veljaven, ker ga lahko vsakdo z
enakim novcem ponaredi. Pečatnik naj bo
torej tak, da ga nima nihče drug. Navadno
jih izdelujejo iz kovine graverji po naročilu
z vrezanima črkama imena in priimka, to
je z monogramom lastnika. Tak pečatnik je
lahko izdelan kot štampiljka ali pa tudi v
obliki prstana. Pečatne prstane iz dragih
kovin izdelujejo zlatarji in so hkrati tudi dra¬
gocen okras.

Za naše potrebe pa si bomo izdelali pečat¬
ni prstan iz cenene snovi — iz bukovega
lesa, a ne bo zato nič manj uporaben, kot
če bi bil zlat. Vzamemo bukovo letev, pri¬
bližno 30x15  mm, dolgo kakih 10 cm, da
jo pri grobi obdelavi lahko lepo držimo v
roki; iztešemo si jo lahko kar iz kosa
suhega bukovega polena. Na enem koncu
približno 1 cm od roba izvrtamo kakih 20 mm
veliko luknjo. Če nimamo primernega sve¬
dra, si pomagamo lahko tudi z rezljačo. Pri
vrtanju moramo paziti, da nam les ne poči,
najbolje bo, da ga vpnemo v primež. Luknjo

nato z rašpo ali z grobo okroglo pilo še
obdelamo, da bo dovolj velika. Zdaj bomo
obdelali zunanjost obročka na koncu letvice.
Obroček naj ostane debel kake 3 mm. Od
strani pogledano bo prstan nekoliko koni¬
čast, zato ga bomo tudi z obeh ploskih
strani primerno obdelali, da bo na tanjšem
delu debel kakih 7 mm. Tako pripravljen pr¬
stan sedaj odžagamo od letve, tako da mu
ostane na odžaganem koncu približno 10 mm
visok nastavek, ki ga z rašpo, pilo in
raskavcem primerno obdelamo, da bo imel
lepo obliko in gladko površino. S čelne
strani zgoraj dobimo tako pravokotno ravno
ploskev, kamor bomo vrezali monogram. Za¬
rišemo si ga s svinčnikom v negativni ob¬
liki. črke lahko vrežemo poglobljene, ali pa
jih pustimo, da izstopajo in izrežemo le
prostor okoli njih. Slednji primer je boljši,
če bomo pečatnik uporabljali tudi kot štam¬
piljko. Za globino izreza zadošča dobrega
pol milimetra.

Za izrezovanje monograma je treba imeti
tanko in dobro nabrušeno rezilo, da ga lah¬
ko prilagodimo vsem malim krivinam črk.
Ker režemo s čelne strani, se ni bati, da
bi se kaj odkrhnilo. Vrezujemo nekoliko po¬
ševno, tako da bodo črke na podlagi ne¬
koliko širše,, kot so po obrisu. Nazadnje vse
lepo zgladimo in prepojimo s firnežem. Pri
uporabi je treba pečatno ploskev ovlažiti,
da se je pečatni vosek ne prime.

Prstana sicer ne bomo nosili na roki in
bi pečatnik lahko imel tudi običajni ročaj.
Ta oblika pa je bolj priročna; prstan držimo
med palcem in kazalcem skozi obroček ter
ga tako lahko zanesljivo lepo odtisnemo.

TIM 409

STABILNOST MODELARSKIH RAKET

Andrej Pečjak

Modelarska raketa je prosto telo v zračnem
prostoru, nanj pa deluje več sil. če leti
raketa navpično, deluje v smeri gibanja
sila MRM {modelarskega raketnega motor¬
čka), njej pa sta nasprotna zračni upor in
sila teže (Fg). Fg rakete ne more vreči
iz smeri, lahko pa jo vržeta sila vetra in
zračni upor. Zračni upor je naši raketi zato
nevaren, ker ni raketa nikoli popolnoma
simetrična, pa naj se še tako trudimo pri
. izdelavi. Veter pa, čeprav včasih nezazna¬
ven, vedno obstaja in moti polet naše
rakete. Ti sili in še mnogo drugih sprav¬
ljajo raketo iz ravnega leta. če so te sile
dovolj močne in če je stabilnost negativna
ali nevtralna, se začne raketa med letom
vrteti okoli točke, ki jo označimo s CG
(center gravitacije oziroma težišče). Ta to¬
čka je ena najpomembnejših točk na letečih
telesih. To lahko preizkusite s palico, kate¬
ri določite (npr. da jo obesite na vrv v točki,
ki bo dala ravnotežje) in označite CG, nato
pa jo vržete, tako da se bo vrtela. CG
določite tako, da palico obesite na vrv v
točki, ki bo dala ravnotežje. Videli boste,
da se bo palica vrtela okoli označene točke
— težišča, če sedaj pritrdite na en konec
palice utež, ponovno označite nov GG in
vržete vrtečo se palico, se bo vrtela okoli
novega CG.

Ker pa ne želimo, da bi se naša raketa
vrtela kakor palica in potem treščila ob
tla, moramo ustvariti sile, ki bodo nevtra¬
lizirale navedene negativne sile. Velike vo¬
jaške in civilne rakete imajo v ta namen
ob strani trupa korekcijske motorje, ki se
sprožijo, brž ko se vrtavka (žiroskop) od¬
kloni od določene smeri. Za nas pa so
take naprave prezahtevne in predrage, zato
modelarske rakete stabiliziramo s stabiliza¬
torji. Na raketi pa obstaja točka, na kateri
zračni sunki in zračni tok ne morejo pov¬
zročiti vrtenja. Ta točka se imenuje center
pritiska (CP) in prav to točko bomo upo¬
rabili pri določanju stabilnosti naše rakete.
Vpliv središča pritiska na raketo si naj¬
laže ponazorite s palico, katero obesite
od težišča na vrvco in vanjo usmerite izpuh
sesalnika za prah. če ste izpuh natančno
usmerili, se palica ne bo vrtela, z lahkoto

pa jo boste spravili v nov položaj. V tem
primeru je CG v isti točki kot CP, toda
stabilnost je nevtralna, če pa na en konec
palice prilepite kos kartona, se bo palica
postavila s svojim prostim koncem proti
izpuhu in se bo v to lego vračala, če jo
boste skušali odkloniti. To je pozitivna sta¬
bilnost, kjer je CG nad CP. Če pa boste
palico na koncu, kjer je kos kartona, zelo
obtežili in nato privezali vrvco na nov
CG, se bo palica obrnila s kartonskim kon¬
cem proti izpuhu. To je negativna stabil¬
nost, kjer je CG pod CP. če si sedaj na¬
mesto palice predstavljamo raketo, namesto
kosa kartona pa stabilizatorje, ugotovimo,

Pri maketah je zelo težko določiti težišče in CP.
Na sliki so makete ARK V. !VI. Komarov

Rakete s pozitivno, z nevtralno in z negativno
stabilnostjo

Določanje težišča (A) in centra pritiska (B)
modelarske rakete

TIM 410

da je za našo raketo primerna le pozitivna
stabilnost, če je stabilnost nevtralna, lahko
raketo spravi iz tira že najmanjša sapica,
če pa je stabilnost negativna, se raketa
vrti in na koncu trešči ob tla. Zatorej si
zapomnite — GG mora biti vedno nad CP!
Naša naloga je, da na raketi poiščemo
CP in jo potem obtežimo, tako da bo CG
prišel pred CP. CP lahko tako določimo, da
prerišemo stranski ris rakete na kak ho¬
mogen material (npr. karton) in nato ta ris
izrežemo in mu določimo težišče, pri tem
pa ni nujno, da je stranski ris v istem me¬
rilu kot raketa. Pozitivno stabilnost pa lah¬
ko določimo tudi tako, da na CG rakete pri¬
vežemo vrvco in nato raketo obrnemo proti
izpuhu sesalca. Če se raketa obrne s ko¬
nico proti izpuhu, je stabilnost pozitivna,
če pa se obrne z repom proti izpuhu, je sta¬
bilnost negativna in morate raketo še malo
obtežiti na konici ter poskus ponoviti. Če
pa se raketa vrti, jo morate umiriti ali pa

ZA VAŠE POČITNICE VAM
PRIPOROČAMO HAVAJSKO
JADRANJE

Tone Pavlovčič

Oglejte si slike in spoznali boste nove vrste
šport, ki postaja zunaj naših meja že zelo
znan in predvsem privlačen.

Ena sama smučka-korito je izdelana iz poly-
estrskih smol, ki so ojačane s platnenim
steklom. Smučka je dolga 3,20 m in težka
komaj 15 kg, a je idealen plovni objekt za
eno osebo, če nimate polyestra, lahko
izdelate to smučko tudi iz lažjega lesa;
seveda pa ga ne pozabite dobro zaščititi
z lakom.

Jadro je visoko 4 m in njegova izdelava
precej enostavna. Dve bambusovi palici in
dve palici povprek, prav kot je razvidno s
slike. Prek vsega napnete platno, in jadro
je gotovo. Na smučki je luknja, v katero
zataknete jadro, ki ga med plovbo držite in
obračate z rokami. Na slikah lepo vidite,
kako jadrate in kako lahko jadro med plov¬
bo kar snamete in si ga natovorite na
rame, če seveda veter tako kaže. Jadranje

zmanjšati izpuh. Stabilnost lahko preizku¬
simo tudi tako, da raketo v CG privežemo
na vrvco in jo vrtimo okoli glave, če raketa
kroži s konico v smeri vrtenja, je stabil¬
nost pozitivna, drugače pa je negativna.
Da pa rakete ne bi bilo treba preveč obte-
ževati v konici, delamo velike stabilizator¬
je, ki pomaknejo CP proti repu. Vedno pa
morate paziti, da je pri določanju stabil¬
nosti raketa enako težka kot med poletom
in da je teža enako porazdeljena, se pravi,
da so vstavljeni vsi deli. Stabilnost pa dela
večje preglavice le pri maketah, kjer je
treba konico ponavadi krepko obtežiti, da
pomaknemo CG nad CP in hkrati ne pokva¬
rimo izvirnosti makete. Najbolje je vsekakor,
da je CG nekaj cm nad CP. Sedaj, ko znate
določati stabilnost, lahko z obteževanjem
lansirate raketo ne glede na njeno obliko
in lahko ste prepričani, da ponesrečenih
primerov ne bo več.

TIM 411

RAKETA „URAN”

je baje zelo zabavno in končno je to za
počitnice najvažnejše, kajne?

Krmila pa ta jadrnica nima, ker je vse
treba delati le z rokami in zato v zalivih
upoštevajte samo mirno morje.

Vsekakor pa nam na vsak način pišite, kako
ste se zabavali s havajskim jadranjem in
ne pozabite nam poslati tudi svoje slike.
Morda boste prijatelji tudi tekmovali med
seboj — opišite nam, kako je bilo.

In to je vse.

Tehnični podatki
Dolžina
Širina
Višina
Teža

Višina jadra
Površina jadra

3,20 m
0,30 m
0,14 m
15 kg
do 4,00 m
3 m 2

Ta model rakete je prav zaradi svoje eno¬
stavnosti namenjen raketnim modelarjem —
začetnikom. Razen malo spretnosti je treba
imeti še lepilni trak, ostanke baise, lepilo,
nitrolak in drobnjarije, ki spadajo k »opre¬
mi« vsakega modelarja. Od orodja boste
potrebovali sveder, oster nož, škarje, pilo
in čopič. Če boste pri izdelavi sledili na¬
vodilu in delali točno po načrtu, boste z
»Uranom« lahko preizkušali svojo izurjenost
tudi na tekmovanjih raketnih modelarjev.

Raketo začnemo delati pri trupu. Na leseno
palico s premerom 18 mm, dolgo približno
200 mm, spiralno navijemo lepilni trak. Kdor
nima pri roki lesene palice, lahko uporabi
palico ali cev iz poljubnega materiala (ko¬
vina, umetna masa, ipd.), važno je, da ima
premer točno 18 mm. Prvo vrsto lepilnega
traku navijemo suhega, in sicer tako, da bi
bila lepljiva stran obrnjena navzven. Posa¬
mezne zavoje je treba skrbno zatezati. Vi¬
seča konca lepilnega traku zlepimo k sebi,
da bi nam posamezni zavoji ne popustili.
Drugo vrsto traku navijemo že navlaženega,
z lepljivo stranjo navznoter, in pazimo na
to, da bi imeli zavoji nasprotno smer na¬
vijanja kot prejšnja vrsta. Priporočam, da
poskušate smer navijanja v drugi vrsti s
suhim trakom. Na enak način bomo navili
tudi tretjo plast lepilnega traku (spet na¬
vlaženega, z lepilom navznoter in z na¬
sprotno smerjo navijanja). Pri navijanju pa¬
lico počasi obračamo, da se ne bi prilepila
k trupu rakete. Tripiastni trup oprezno sna¬
memo s palice in ga damo sušit.

Glavo rakete napravimo iz kosa baise, v
katerega zavijemo 50 mm dolg vijak, iz
glave naj gleda 25 mm vijaka, nakar odstra¬
nimo glavo vijaka, štrleči konec pritrdimo
na sveder in glavo ostružimo s smirkovim
papirjem, pritrjenim na leseno deščico.

Stabilizatorji so iz baise, debeline 3 mm.
Važno je obdržati smer letnice, kot je ozna¬
čena na načrtu. Stabilizatorje obrusimo v
profilu. Da bi povišali njihovo trdnost, jih
prevlečemo s tankim vlaknenim papirjem.
Vse dele rakete (trup, ki mu dolžino izme¬
rimo po načrtu, glavo in stabilizatorje) za-
kitamo z zmesjo pudra in brezbarvnega

TIM 412

nitrolaka, ki ju zmešamo v redko kašo. Ko
se posuši, zbrusimo te dele s šibkejšim
smirkovim papirjem. Stabilizatorje prilepi¬
mo k trupu z lepilom. Zelo važno je, da
jih prilepimo somerno (glej sliko!), kajti
od njihove lege je odvisen let cele rakete.
V odprtino na glavi prilepimo zanko iz
žice, h kateri pritrdimo padalo, in k mo¬
torju vrv. Po načrtu prilepimo še vodeči
cevčici, bodisi iz tenke pločevine ali iz
lepilnega traku.

Raketo moramo le še pobarvati, vendar to
prepuščam okusu in možnostim vsakega
modelarja. Priporočam acetonove barve jas¬
nih odtenkov, ki se ne stapljajo z oblogo in
s travo (rumena, rdeča, črna, oranžna).
Navodilo za uporabo ima vsak raketni mo¬
tor. Nujno je treba upoštevati vse varnost¬
ne predpise in ukrepe. Raketno modelar¬
stvo je krasen šport, toda če ne upošteva¬
mo varnostnih opozoril, tudi nevaren. Zlasti
opozarjam na to, da je dovoljeno uporab¬
ljati le serijsko izdelane motorčke, vsako
amatersko izdelovanje in uporabljanje dru¬
gih motorjev je strogo prepovedano.

Vsem, ki so si sestavili »Uran«, želim mnogo
uspehov pri letenju in pri sestavljanju novih
raket in veselim se srečanja na tekmovanjih.

Prevedla Albina Lipovec

BRUSILNI STROJ ZA LES

Roland Koglot

V peti številki TIMa sem prebral članek
»Igra in delo«. Eden od fantov je zaprosil
za načrt krožne žage, ki naj bi ga objavili
v TIMu. Za krožno žago bi material precej
stal, vendar sem si izmislil načrt za bru¬
silni stroj, s katerim bi lahko brusili les.
Stroj bi bil zelo poceni. Potrebujete: star
elektromotor od mešalca Mixerja, vezan
les in brusilni papir. ^

Iz 5 mm debele vezane plošče izžagate kolo,
na katero zalepite brusilni papir, nato pa
kolo pritrdite na os. Pritrdite še stojalo in
stroj je končan.

brusilni papir lepljen na vez. pl.

_ _ mixer

TIM 413

ZA RAZVEDRILO V POČITNICAH

Drago Mehora

Vodomet na našem vrtu

Seveda ne mislimo na vodomet, kakršne
vidite v mestnih parkih, gre le za majhen
skromen vodometek, ki ga brez stroškov
lahko uredite na domačem vrtu.

Vsak vodomet deluje, kar gotovo že veste,
na istem principu kot vodovod. Imeti mora
vodni zbiralnik na neki višini, da ima voda
spodaj potrebni pritisk, če ima vaš vrt
kako teraso ali kako drugo vzpetino, jo bo¬
ste lahko izkoristili za postavitev zbiralni¬
ka. Če pa je vaš vrt popolnoma raven, bo
treba narediti umeten grič. Grič je velik
kup zemlje, ki jo morate pač od nekod
navoziti s samokolnico. Visok naj bo kakih
160 do 200 cm. V vrh griča boste vkopali
zbiralnik. Za zbiralnik lahko uporabimo vsako
večjo posodo iz pločevine ali plastično, da
le drži vodo. To je lahko stara bencinska
kanta ali kaj podobnega. V vznožju griča
izkopljite približno 40 cm globoko jamo s

premerom 60 cm. Jamo po dnu in ob stenah
obložite z debelim, okroglim kamenjem
(prodom), skozi katerega bo voda pronicala
v zemljo. Če želite, da bi bilo v kotanji
vedno nekaj vode (kar je mnogo lepše, pa
tudi šum padajoče vode je prijeten), polo¬
žite po celi površini kotanje skriljne ali
kakšne druge plošče nepravilnih oblik. Re¬
že med ploščami zalijte po dnu in ob ste¬
nah do primerne višine z betonom. Tako
bo voda odtekala in pronicala le v gornjem
delu kotanje.

V dno zbiralnika (ali blizu dna) izvrtajte
okroglo luknjo in vanjo prispajkajte kos ko¬
vinske cevi. Zbiralnik povežemo z vodome¬
tom z gibljivo cevjo. Najboljša je plastična
cev, ker je trajnejša od gume, pa tudi ce¬
nejša je. Cev vložite v zemljo že med
gradnjo griča. Ko je zbiralnik vkopan in cev
vložena, obložite grič po vsej površini s
travnato rušo. Ruša se bo hitro prijela in
grič bo vedno zelen. Pozneje lahko posa¬
dite na grič trajnice ali okrasno grmičevje,

A

zbiralnik
vodna cev

prod

TIM 414

da bo še lepši, pa tudi zbiralnik ne bo
viden.

Za iztočno cev vzemite stekleno cevko pri¬
bližno svinčnikove debeline. Cevko upogni¬
te nad plinskim plamenom ali nad plame¬
nom špiritnega gorilnika v obliko črke L.
Tudi zoženo ustje cevi oblikujemo tako, da
steklo omehčamo nad plamenom in hkrati
vlečemo. Na najožjem delu naredimo razo
z robom pile in cev odlomimo. Vodni curek
bo tem višji, čim manjša je iztočna odprti¬
na in seveda čim više leži zbiralnik.

Vodomet je gotov. Seveda bo treba zbiral¬
nik polniti. Upajmo pa, ,da ga bo včasih
napolnil tudi dež.

Metanje puščic v tarčo

V tarčo lahko streljamo z lokom (to smo
opisali v zadnji številki lanskega letnika),
lahko pa puščice mečemo kar z roko. Pu¬
ščice mečemo iz mnogo manjše oddalje¬
nosti, zato lahko to zabavno streljanje
izvajamo tudi v sobi, vendar pa mislim, da
bo mama bolj zadovoljna, če boste to
počeli na prostem.

Puščice izdelamo takole: V leskovem grmu
odrežite 8 do 10 cm dolgih, za prst debe¬
lih paličic. Paličice posušite, potem pa za¬
bijte v en konec v stržen primerne žeblje.
Žeblju najprej odščipnite glavico in ga za¬
bijte s topim koncem v stržen. Konico
žeblja dobro zaostrite s pilo. Da bo bolj
držalo, pa tudi zaradi obtežitve, navijte na

konec palice, kjer je žebelj, nekaj navojev
mehke žice. V drugi konec puščice zarežite
tri ali štiri zareze in zataknite vanje kose
trdega risalnega papirja v obliki krilc, kakr¬
šne imajo letalske bombe. Krilca lahko tudi
zalepite.

Zdaj potrebujemo še primerno veliko tarčo
ali meto. Vzemite večjo ploščo kvadratne
oblike iz valovite lepenke. Valovita lepen¬
ka je danes najbolj uporabljan embalažni
material, zato je tega blaga povsod na
pretek. Prednost plošč iz valovite lepenke
je v tem, da so zelo lahke, se ne krivijo
in puščice se zelo lahko zabodejo v plast
papirja, ki prekriva valovito plast. Na plo¬
ščo narišite nekaj koncentričnih krogov, ki
morajo biti dobro vidni. Kroge označite s
številkami, ki bodo pri tekmovanju pome¬
nile dosežene točke. Tarčo pritrdite na kak
zid, ograjo ali na drevo in že lahko prične¬
te s tekmovanjem.

Pihanje puščic v tarčo

Nič se ne muzajte. Majhno puščico lahko
prav daleč pihnemo skozi primerno cev.
Ali veste, da še dandanes nekatera primi¬
tivna ljudstva v pragozdovih love ptice ta¬
ko, da pihnejo vanje majhne puščice skozi
dolgo bambusovo cev? S takšnim pihalni¬
kom celo neverjetno natančno zadenejo.
Nam gre le za zabavo in bomo zato pihali
le v tarčo. Tarča je lahko enaka kot pri
metanju puščic, zato pa je puščica čisto
drugačna. Ne bo je težko narediti. Narežite
nekaj dlake s kosa starega krzna. Dlake
naj ne bodo prekratke. Snopič dlak zlepite
s kakšnim gostim lepilom (UHU) ali z go-

TIM 415

stim mizarskim klejem v obliko nekakšne
metlice. V zlepljeni konec potisnite navad¬
no iglo ali večjo buciko in vse skupaj še
čvrsto povežite s tanko močno nitjo.
Pihalna cev je lahko dolga okoli pol metra.
Notranji premer mora biti tolikšen, da bo
naša metlica lahko brez , hujšega trenja
zdrsnila skozi cev. Notranja stena mora biti
gladka in popolnoma ravna. Morda boste
v vašem skladišču materiala našli primerno
aluminijasto cevko. Ta bi bila kar uporab¬
na. Uporabna je tudi cevka iz plastike ali
iz stekla. Če tega nimate, si morate pihal¬
nik narediti iz papirja. Kos. gladkega, ne
pretrdega papirja navijate okoli ravne, stru¬
žene palice ustreznega premera in navoje
hkrati lepite. Ko se bo cev posušila, bo
dovolj trda in ravna. Tudi ravno bezgovo
palico, iz katere ste iztisnili stržen, je
mogoče uporabiti.

Če ste vse to dobro naredili, lahko pričnete -
s »strelskimi vajami«. Puščico potisnete v
cev z iglo v smeri proti tarči tako globoko,
da bo nekaj centimetrov pred usti. Če
pihnete dovolj močno, bo zletela puščica
kar precej daleč. Ali veste zakaj? Ko pih¬
nete v cev, se dlake našega izstrelka razšo-
pirijo in se pritisnejo ob steno cevi. Za
puščico nastane v cevi povečan zračni pri¬
tisk, ki z močjo vrže puščico iz cevi.

Mali padalec

Ko smo že pri pihanju, naj povemo, da tudi
padalca s padalom vred lahko pihnemo
visoko v zrak in potem gledamo, kako se
s padalom lepo počasi spušča na zemljo.
Najprej poiščite okoli 40 cm dolg in za
dober palec debel kos cevi iz aluminija,
stekla ali iz plastične mase. če takšne cevi
nikakor ne bi mogli dobiti, si jo lahko zle¬

pite iz papirja. Celo polo pisarniškega
papirja po dolžini navijte v več navojih oz.
plasteh okoli ravne stružene palice, ki ima
okoli 2 cm v premeru. Papir med navijanjem
mažite z lepilom. Zlepljeno cev je treba
posušiti, da bo postala trda skoraj tako
kot les. Sedaj pa poiščite še ustrezen za¬
mašek. Biti mora nov oziroma nerabljen in
toliko širok, da se bo še lahko premikal v
cevi oziroma zletel iz cevi, če boste krepko
pihnili vanjo. Mamico zaprosite za košček
tkanine, in sicer najtanjše, kar jo premore.
V poštev pride tanka svila, ali zelo tanka,
vendar ne preredka tkanina iz umetnih
vlaken. Iz tkanine si urežite kvadrat s stra¬
nico 10 do 12 cm. To bo padalo. Na vse
štiri ogle padala privežite enako dolge svi¬
lene nitke.

Točno v središče zamaška vsadite in zale¬
pite okroglo, 3 cm dolgo paličico iz mehke¬

ga lesa. Na prosti konec paličice privežite
nitke padala, na spodnjo stran zamaška pa
figurico padalca, ki jo boste izrezali iz kar¬
tona ali iz tanke deščice. Nitke padala lah¬
ko pritrdite tudi neposredno na zamašek.
Zamašek je lahko plutovinast ali lesen.
Padalca s padalom vred potisnite v spodnji
konec cevi, namerite cev proti nebu in
pihnite na vso moč. Padalo se bo samo
odprlo in poneslo padalca na tla. Če vas
bo več s takšnimi cevmi, boste lahko pri¬
redili pravo padalsko tekmovanje. Višine
»skokov« seveda ne boste mogli meriti,
pač pa boste lahko določili cilj, t. j. večji
ali manjši krog, v katerem mora padalec
pristati.

TIM 416

IGRALNICA
IZ STARIH ŠKATEL

Namizni nogomet za vsakogar

če boste imeli kaj več časa, si preskrbite
večjo kartonsko škatlo (A) in si iz nje na¬
redite majhno nogometno igrišče, kot ga
vidite na sliki. Na trd karton si načrtate
velikost dveh držajev za gumo (C) in dveh
držajev za leseno paličico (D). Vse dele
prilepite potem na vaše igrišče, kakor vi¬
dite na risbi. Nogometno žogo (B) si lahko
narišete na lepenko ali pa jo izrežete in
prilepite na lepenko. Na enak način si pri¬
pravite tudi figurice igralcev (E), ki jih

prosto obesite na leseno prečnico, poteg¬
njeno skozi odprtini v delu D. V odprtini
na delu C napeljemo kos gume (zadostuje
gumica za vkuhavanje). Žoge usmerite v
mesta, označena s črtkami, in jih kot
»kaveljčke« pritrdite v gumo.

Streljate lahko trikrat. Kolikor figuric po¬
drete, toliko točk si pridobite, odvisno od

številk na figuricah. Vsega dobite lahko
največ 175 točk. Po treh strelih spet obesite
»sestreljene« figurice, potem pa igra vaš
prijatelj, bratec ali kdo drug.

Ne mislite, da boste točno zadeli, v začet¬
ku to ni tako lahko!

Še enkrat nogomet

Neki francoski časopis je natisnil posreče¬
ne domislice, kako se lahko iz raznih škatel
napravi igre, primerne za klubsko sobo.
Eno izmed njih poznamo v poenostavljeni
obliki kot NAMIZNI NOGOMET, napravljena
pa je iz široke škatle od čevljev.

Potrebovali boste pravokotnik furnirja 5 X
X 130 X 320, pa še 6 kolesc od sukanca ali
pa 6 majhnih valjev in 4 lesene paličice.
Kako izdelati?

Iz pravokotnika si izrežete dva kosa (glej
risbo El), vanju zvrtate 4 luknje, malo
večje kot je premer palic, ki bodo vtaknjene
vanje. Iz ostankov furnirja si izrežete 6
pravokotnikov 30 X 50 mm, na katere nari¬
šete igralce, kot kaže slika C. Igralce do¬
končno izoblikujete z nožem ali s pilo. Ko¬
lesca od sukanca (A) prerežete po dolgem
v dve tretjini (B). Luknjice v njih razširite
glede na premer paličic, ki bodo vodile
skoznje (H). Kolesca nanizate na palčice in

TIM 417

jih prilepite v ustreznih razdaljah. Na ravne
ploskve kolesc prilepite ali privijete figu¬
rice igralcev (C).

tzbrali si boste trdno, še dobro ohranjeno
škatlo od čevljev (G). Ni nujno, da je ravno
škatla od čevljev, lahko je tudi zabojček.
Obrnete jo z dnom navzgor, na dno pa
položite obrnjen pokrov z izrezanimi vratci.
K robovoma pokrova pritrdite furnirni stra¬
nici E, vtaknete palčke z igralci in z igro
lahko začnete.

Na mestih, kjer »stoji« igralec, rahlo upog¬
nete dno škatle, da bi nastala plitva jamica,
v katero se bo kroglica — ki ima vlogo
žoge — sama skotalila. Prav tako je mo¬
goče igralno površino rahlo vzvaloviti v
prečni smeri. Kroglica (J) je lahko navadna
frnikola, lahko je steklena, morda pa si
boste sposodili jekleno iz krogličnih ležajev.

Prevedla Albina Lipovec

IZSTRELITEV
MODELARSKIH
RAKET V

POČASTITEV DNEVA
AERONAVTIKE

A. P.

V nedeljo, dne 15. IV. 1973, so člani Astronavt-
sko-raketarskega kluba V. M. Komarov izstrelili
na svojem izstrelišču 16 modelarskih raket v
počastitev mednarodnega dneva astronavtike
(12. IV.). Spektakel se je začel ob 10.45 uri in
je potekal brez večjih zapletov. Ena za drugo so
se rakete odlepljale od ramp in nadaljevale
svojo pot v nebo. Največje zanimanje sta vzbu¬
dili dve odlični maketi — 1,15 m visoki Saturn

V in 68 cm visoki Saturn IB ter dve dvostopenj¬
ski raketi, od katerih je ena dosegla višino
okoli 1200 m in hitrost 700 km/h. Kot zadnjo pa
so člani ARK V. M. Komarov izstrelili še foto¬
grafsko konico, ki je fotografirala izstrelišče iz
višine 600 m, nato pa je mehko pristala s pa-
daldm. Tako se je končal ta dan, ki je Astro-
navtsko-raketarskemu klubu V. M. Komarov po¬
novno potrdil prvo mesto med vsemi modelar-
sko-raketarskimi klubi v Sloveniji.

ARK V. M. Komarov je nastal leta 1969 in je
od takrat opravil precejšnjo pot. Nadebudni
mladinci in pionirji so v prvih letih delali v
zelo slabih razmerah, leta 1971 pa so jim sta-
novaloi roških stolpnic in njihov hišni svet
podelili kolesarnico, ki so jo člani kluba odlično
opremili. ARK V. M. Komarov je osvojil že več
prvih in drugih mest na raketnih tekmovanjih,
največji uspeh pa je bilo doseženo 4. mesto
na tekmovanju na Havajih, kjer je tekmovalo
več kot 200 tekmovalcev. Izkazala pa se je
tudi astronavtska sekcija, saj je temeljito pre¬
tresla zgodovino vesoljskih raziskav in odkrila
mnogo napak v našem časopisju, imela pa je
tudi mnogo predavanj ob diafilmih. Zadnja več¬
ja izstrelitev do 15. IV. je bila v nedeljo, dne
12. septembra 1972, ko so člani na svojem
izstrelišču dosegli tudi svoj višinski rekord
(1280 m) z dvostopenjsko raketo.

ARK V. M. Komarov ima svoj sedež na Hudo¬
vernikov! 8 v Ljubljani, povezan pa je s klubi in
posamezniki širom po svetu.

V želji, da pri raketnem modelarstvu ne bi
bilo neuspehov in da bi se mladi naučili nekaj
osnov iz aerodinamike, balistike, kemije raket¬
nih goriv in raketne tehnike, ki bi jim pomagale
tudi pri razumevanju kemije in fizike v šoli,
pozivamo vse raketne modelarje, ki delajo ne¬
kontrolirano, naj se včlanijo v take in podobne
klube širom Slovenije, kjer bodo dobili možnost
za zares uspešno delo.

TIM 418

IZ DEJAVNOSTI KLUBA V. M. KOMAROV

TIM 419

MASKA NA STENI

Navadno poleno, preprosto orodje, malo po¬
trpljenja ter spretnosti in vaša soba bo okra¬
šena z leseno okrasno masko.

Najprikladnejši les za izdelavo je les rdeče
vrbe. Dober pa je tudi vsak poltrd les, na pri¬
mer lipov, klenov ali jelšin. Če nimate pri roki
drugega, bo dober tudi topolov les. Smrekov,
jelkin In les drugih smolastih dreves se upo¬
giba, poka in pri sušenju razpada po slojih,
zato ni uporaben.

Če je les svež, je treba še v grobem obdelano
figuro temeljito posušiti.

Sedaj še nekaj o orodju. Seveda je najbolje,
če imate na voljo popolno zbirko orodja za
rezljanje lesa. Vendar to ni potrebno. Zadostu¬
jejo že štiri rezbarska dleta in nož. Vidite jih
lahko na sliki.

Za osnutek potrebujete dleto dolžine 120 mm,
ki ima radij loka 12 mm in globino 14 mm. Z
drugim dletom, ki ima enak radij, a je bolj
plosko, izdelek že natančneje izoblikujete. Tre¬
tje dleto ima večji radij, 15 mm. Zato so za¬
reze pri oblikovanju z njim bolj plitve. S če¬
trtim dletom, ki ima premer 25 mm, pa zgladite
grobe sledove prejšnjih dlet.

Vogale in mejne ploskve delate z nožem.

Nož si lahko naredite sami. Vzemite jekleno
rezilo širine 10—12 mm in debeline 1 mm. Od¬
lomite kos, dolg približno 80 mm. Na eni stra¬
ni izvrtajte dve luknji. Ročaj napravite iz trde¬
ga lesa, dolžine 100 mm, s širino 20—25 mm
in debelino 15—20 mm In ga podolžno zažagaj-
te do globine 50 mm. V enaki razdalji kot na
rezilu izvrtajte luknji tudi na ročaju. Rezilo
vstavite v zarezo in x ga pritrdite s kovinskima
zakovicama. Robove ročaja še zaoblite.

Sedaj lahko začnete z delom.

Izrežite iz polena kvader, dolg 390 mm, širok
180 mm in debel 80 mm. Nanj narišite okrogel
obris maske. Nato odžagajte ali odtešite od¬
večen material. Na zgornjem in spodnjem kon¬
cu maske obdržite les debeline 20 mm, dol¬
žine 20 mm in širine 40 mm. Potrebujete ga,
da pritrdite izdelek k delovni mizi.

Ko izvrtate luknji za oči, obdelajte les z dle¬
tom za osnutek. Izoblikujte osnovne črte ma¬
ske. Z drugim dletom izrežite dele pod loki —
spodnji del ust, podbradek. S tretjim dletom
popravite loke obrvi in linijo ust. Z nožem iz¬
režite zobe.

Z zadnjim dletom obdelajte celo masko razen
oči in ust. Te detajle obdelajte z nožem. Pod
nosom izvrtajte štiri luknje s premerom 2 mm.
Celo masko, razen oči in kontur okoli oči, ust¬
nic in zob, pobarvajte z rjavo-rdečo barvo. Do¬
bro je, če masko prej premažete z raztopino
zelene galice.

Z belo barvo prebarvajte oči, s črno obrise
okrog oči in ustnice. Ko se barva posuši, lah¬
ko premažete masko še z lakom.

Napraviti morate še brke. Zanje uporabite ko-
nopljeva vlakna. Pritrdite jih z vrvico, ki jo
napeljete skozi štiri luknje pod nosom. Maska
je narejena.

Iz sovj. revije Junyj tehnik prevedla Cvetana
Tavzes

LOK IN PUŠČICE

Minila bo pomlad, kmalu bodo počitnice. Na¬
nje se je treba dobro pripraviti. Hodili boste
na izlete in se ukvarjali s športom. Že sedaj
si pripravite seznam poti in športnih potreb¬
ščin, ki jih boste potrebovali. Nekaj od teh
potrebščin si lahko naredite sami. Predlagamo,
da si izdelate lok. To je starodavno orožje,
ki je v današnjem času namenjeno športu in
razvedrilu. Oglejte si sliko. Prikazuje preprost,
tako imenovan »ploščati« lok, ki ga delajo iz
jesenove, klenove ali hrastove palice. Les mo¬
ra imeti vzporedne plasti in ne sme imeti grč.
Odvečen material je treba odrezavati od sre¬
dine palice proti koncema, ta dva pa obdelati
z rašpo in brusilnim papirjem. Lok je treba
pravilno oblikovati. Pomagajte si z merilno pod¬
poro, s pomočjo katere nategujete začasno te¬
tivo iz trdne, vitke vrvice, ki mora biti spo¬
sobna, da zdrži natezno silo napetega loka.
Pravo tetivo lahko naredite iz enake vrvice. Vza¬
mete tri enako dolge konce, jih zvijete in pre¬
pojite z voskom ali mastjo za smuči. Potem
je treba tetivo obtežiti z masivno utežjo, da pri
streljanju ne bi popuščala.

Najboljši material za puščice je jesenov ali
klenov les z vzporednimi plastmi. Manj pri¬
meren je brezov les. Najboljše orodje za iz¬
delavo puščic je mizarski nožič s širokim re-

TIM 420

/-81 OS Z SZS 88 SZ

zilom, ki ga uporabljajo tudi modelarji. Posku¬
šajte obdelati puščice tako, da bi bile po vsej
dolžini enakomerno zaokrožene.

Peresa za puščice izdelajte tako, kot vidite na
sliki. Na zadnji konec puščice jih pritrdite s
tankimi svilenimi nitkami, namočenimi v lim.
Na zadnjem prečnem prerezu puščice naredite
z ozko žagico in okroglo pilico žleb za tetivo.
Konice za puščice so lahko raznih oblik in raz¬
lično težke. To je odvisno od tega, kako daleč
in v kaj streljate. Prikladne konice so lahko
kovinske ali plastične kapice svinčnikov. Naj-
preprotejša kapica pa je velik vijak z okroglo
glavico, ki ga zavijemo v sprednji prečni prerez
puščice.

Prevedla Cvetana Tavzes

TIMOVI OGLASI

Prodam zložljivo kolo Pony P-2 s tremi presta¬
vami, star tri leta. Za vse ostale podatke o
prodaji pišite na naslov Miran Samsa, Dolnje
Retje 5, 61315 Velike Lašče.

Ugodno prodam nemški katalog znamk letnik
1970 [evropske države) za 80,00 din ali zame¬
njam za komplet Minitrains vlaka. Darko Zalar,
Tržaška c. 12 b, 66230 Postojna.

Prodam komplet listov (23) z narisanim in
opisanim sistemom lepljenja, rezanja, vezanja
itd. lesa. Skupno je 20 načinov. Na željo poš¬
ljem primerek, prodam po ugodni ceni ali za¬
menjam za načrte vojnih letal, rušilcev, ledolo¬
milcev, podmornic, čolnov in jadrnic. Pišite na
naslov Miran Kavčič, Kidričeva 26, 65000 Nova
Gorica.

Prodam malo rabljene kopačke Adidas Argen¬
tina št. 38 za ceno 70,00. Kupim letalski motor¬
ček. Tone Rotar, Podsmreka 7, 61000 Ljubljana.

Kupim celotne letnike ali posamezne številke
TIMa in to I., II., III., IV., V., VI., VII. in Vlil.
Prodam ali zamenjam revije Kurirček 1966/67,
1968/69, 1969/70 in Pionir letnik 26. in 27. Cena
po dogovoru. Prodam ali zamenjam tudi skoraj
nove kotalke. Rajko Šorli, Trg maršala Tita 10,
65220 Tolmin.

Ugodno prodam motorček za ventilator. Almir
Čatak, Tavčarjeva 5 , 64270 Jesenice.

Prodam kompletno 4-kanalno napravo za radij¬
sko vodenje modelov in 2,5 ccm ter 0,33 ccm
eksplozijska motorčka z žarilno glavo. Andrej
Karlin, Krakovski nasip 22, Ljubljana.

Ugodno prodam električni spajkalnik moči
150 W, lopar za namizni tenis vrste Dunlop in
2 elektromotorčka za čolne [zunanja), primerna
za napetost 4,5 V. Prodam tudi več načrtov za
brodarske modele in več Zvitorepčevih stripov.
Tone Pogačar, Dvor št. 9, 61355 Polhov Gradec.

IZDELAVA ELISE

P. Burkeljc

Elisa ali propeler ali zračni vijak rabi za
vleko letala in je lahko vlečna, kar je naj¬
večkrat, ali pa potisna. Danes se bomo
lotili izdelave eiise iz lesa za motorje z
notranjim zgorevanjem.

Tokrat ne bomo govorili o izdelavi eiise za
gumenjake, ampak si bomo ogledali poeno¬
stavljeno nekaj določil o elisah.

Oznake eiise so podane v cm ali colah.
Tako na primer 200 x 150 pomeni, da je
premer 200 mm in korak 150 mm ali v co¬
lah približno 8X6.  Korak pomeni, kakšna
je višina valja, ki ga opiše vrh kraka eiise
pri enem obratu. Za hitrostne modele upo¬
rabljamo manjše premere in večje korake
elis, pri akrobatskih in vzpenjačih pa večje
premere in manjše korake.

Po delovni prostornini pa uporabljamo za
običajne modele eiise:

ki jih uporabljajo modelarji.

Izdelava:

Na skici sta tloris in stranski ris eiise, ki
jo bomo izdelali iz kosa bukovega lesa; ta
je za eliso najprimernejši. Lahko uporablja¬
mo še javor ali hrast, vendar ne smreke
ali lipovine. Narisali smo samo en krak,
kar je dovolj, saj morata biti obe polovici
kraka popolnoma enaki in eliso na koncu
tudi uravnotežimo (skica 1). Ko smo z rez-
Ijačo izžagali po tlorisu, vpnemo les v pri¬
mež in po stranskem risu obdelamo z
rašpo in končno lahko pričnemo z obliko¬
vanjem kraka eiise. Pri tem nam služijo
skice presekov eiise. Pred pričetkom izde¬
lave moramo paziti, da ne izdelamo potisne
eiise namesto vlečne. Motor se običajno
vrti v levo, če gledamo motor od spredaj,
torej mora biti elisa obdelana tako, da od¬
stranimo material spredaj na desni in zadaj
na levi strani (glej skico 1).

TIM 422

Slika 2

Najprej obdelamo eliso z rašpo približno
tako, da odstranimo material na obeh kra¬
kih zadaj in nato še spredaj.

Nato odstranimo S pilo za les še preosta¬
nek ter končno z raskavcem obdelamo do
končne oblike. Končno izvrtamo na označe¬
nem mestu luknjo za os motorja in eliso
še uravnotežimo.

Za uravnoteženje potrebujemo os elise, ki
je lahko kos okrogle kovinske palice z ena¬
kim premerom kot luknja v elisi, v katero
palico potisnemo. V kos lesa pritrdimo
vzporedno dve žiletki, tako da je ostrina
obeh enako vodoravna, in na to položimo
os z eliso {glej skico 2). Krak, ki je težji,
se_ povesi in ga moramo obdelati, da bosta
oba konca enako težka.

Tako izdelano eliso še prelakiramo, da se
ne napije olja in jo lahko pritrdimo na
motor.

Izdelava ni težka, vendar zahteva precej
prakse. Zato verjetno ne bč uspela prva
elisa, ko pa z vajo postanemo mojstri, lah¬
ko izdelamo v eni uri nekaj elis.

RISALNIK ZA RISANJE
VZPOREDNIH ČRT

Za izdelavo risalnika uporabite motek za nit,
kovinsko paličico premera 06 mm, vijak IVI 3 X
X 10, konček risalne igle in vijak z zanko. Ko¬
vinski palici, dolgi 300 mm, izvrtajte na enem
koncu luknjo, ki mora imeti dimenzije risalne
igle. Vanjo vstavite iglo, dolgo 15 mm in jo
prilotajte. S to stranjo boste risali po kovini.

Na drugem koncu palice izvrtajte luknjo s pre¬
merom 0 2,5 mm, spet 5 mm od konca. V os
palice privijte vijak M 3. Motku za nit morate
povečati odprtino na sredini na 0 6,5 mm. V
motek zavijte vijak z zanko, s katerim lahko
določate oddaljenost risalne konice. Motek na¬
taknite na palčko, v drugo luknjo vtaknite ko¬
nec mine in jo z vijakom nalahno privijte. Ka¬
ko se risalnik uporablja, vidite na sliki.

Prevedla Cvetana Tavzes

PRILOTANO

TIM 423

EKSPERIMENTALNO ŠPORTNO
LETALO OK-MXE

Črtke —-pomenijo mesta, kamor

boste nalepili posamezne dele modela, šte¬
vilke na spodnji skici pomenijo mesto, kjer
je treba nalepiti ustrezni kos modela. Pred
zlepljanjem prilepite celo stran na lepenko.

S tem bodo deli modela postali krepkejši
in trdnejši. Ko se lepilo posuši, izrežete
posamezne kose, z nožem pa rahlo začrtate
mesta zgibanja.

Najprej začnete lepiti trup št. 1. Ko ga
sestavite in zlepite po montažni risbi, za¬
lepite vanj vmesni steni št. 2 in 3. Pozor
— delajte takole! V steni št. 2 in 3 na¬
pravite na označenem mestu luknjo, skozi
katero bo šla os vijaka. Odprtino napravite
z leseno paličico št. 4, ki vam bo kasneje
služila za os vijaka.

Sedaj vmesne stene zataknete v trup, in
sicer tako, da bo os vijaka vzporedna z
osjo trupa. Ko se prilepljene stene posu¬
šijo, nalepite na št. 1 spodnji del trupa
št. 5.

Krilo. Na spodnji del krilnega plašča št. 10
pritrdite rebra št. 6, 7, 8 in 9, ki so enako¬
merno oddaljena med seboj, rebra 6 in 7
stojita na koncu. Ko se rebra posušijo,
preganete zgornji del krila in zlepite. Tako

sestavljeno krilo vtaknete v trup in prile¬
pite.

Na trup št. 1 prilepite smerno krmilo št. 11
in višinsko krmilo št. 12 in 13, potem ko
ste ju sestavili in zlepili.

Spodnji del letala: Najprej zlepite zadnje
podvozje. Na sestavljeni in zlepljeni del
št. 14 prilepite sestavljeni del št. 15 in
to nalepite na krilo št. 10. Na enak način
izdelate drugo podvozje, ki je sestavljeno
iz delov št. 16 in 17.

Zlepite še sprednje podvozje letala. Sesta¬
vite in zlepite del št. 18, kateri mora priti
na del št. 19. Ko se posuši, ju kot celoto
prilepite na št. 5.

Ostane nam le vijak. Najprej zlepite liste
vijaka št. 20, na označenem mestu napravite
luknjo in zataknete na paličico št. 4 skupaj
s prilogo št. 21, izdelano iz plute, in vse
zlepite. Sedaj zlepite nos vijaka št. 22 in
prilepite na št. 20. Ko je suho, ga kot ce¬
loto zataknete v trup.

S tem je model narejen. Priporočamo, da
celega prepleskate z brezbarvnim nitrola-
kom. Model bo lepši in trdnejši.

Prevedla Albina Lipovec

TIM 424

INTARZIJA

Zelena breza sredi poletnega polja, ki jo
vidite na naši sliki, ni narisana s čopičem,
ampak je narejena z nožem, To je intarzija.
Intarzija je oblika mozaika, le da pri tem
ne uporabljamo keramičnih kock, ampak
furnir. Najvažnejše pri intarziji je, da vešče
izberemo vrsto furnirja glede na barvo in
sliko vlaken. Uporablja se les breze, lipe,
belega klena, oreha — od svetlo rjavega
do temno rjavega, limone — rumene, bukve
— najrazličnejših odtenkov, ter tudi hrasta
in jesena.

Naravno barvo lesa lahko tudi umetno spre¬
minjamo. Vzamemo raztopino železovega
sulfata, 50 g na 1 liter vode. Les spustimo
v raztopino in ga obtežimo, da ne splava
na površino. Namakamo ga od enega do
treh, štirih dni. Nato les speremo z vodo,
popivnamo s časopisom in posušimo. Tako
dobi orehov les barvo od dimasto sive do
črne, brezov les postane srebrnkast z ze¬
leno sivim odtenkom, bukov les postane
rjav.

Za delo potrebujemo eno samo samcato
orodje — nožič. Naredimo ga iz medicin¬
skega skalpela, kosa noževega rezila ali
kosa stružnega noža debeline 0,5 do 0,8
mm. Obliko noža vidite na sliki. Držaj na¬
redite iz bukve ali breze. Napravite zarezo
širine rezila, vanjo vstavite rezilo in ga z
lahnimi udarci kladiva zabijte. Okrepite ga
z obročkom, ki ste ga že prej nataknili na
ročaj. Rezilo nabrusite. Druga stran ročaja
rabi za glajenje koščkov furnirja.

Risbo naredite najprej na predlogi. Potem
vzemite kos furnirja barve, ki bo služila za
osnovo. Nanj pritrdite predlogo. Vmes dajte
kopirni papir ter prerišite risbo na les.
Sedaj z nožičem po obrisih risbe izrežite
kos osnove. Z nožem ne pritiskajte močno,
ker furnir lahko poči ali se okruši. Bolje
je, če z nožem večkrat zarežete.

Pod izrezani del osnove položite furnir
druge vrste lesa in ga toliko časa preme¬
ščajte, da dobite po barvi in strukturi lesa
ustrezajoč del. Z levo roko krepko pritis¬
nite osnovo k izbranemu koščku in s ko¬
nico noža kar najbolj natančno začrtajte
obris ustreznega dela. Nato odložite osnovo
in točno izrežite košček furnirja. Košček
se mora natančno, brez špranj, prilegati v

osnovo. K osnovi ga pritrdite z lepilnim
trakom z zadnje strani.

Na enak način po vrsti izrežite naslednje
dele osnove in izbirajte primerne koščke
furnirja. Postopoma nastaja pred vami slika,
zlepljena samo z lepilnim trakom.

Izrežite kos lesa debeline 6 do 10 mm, od¬
govarjajoč meram risbe. Namažite ga z mi¬
zarskim klejem, položite nanj sliko s tisto
stranjo, kjer ste narisali kopijo. Razgladite
jo od sredine proti koncem s širokim, topim

TIM 425

predmetom, na primer z debelejšim kon¬
cem kladiva, in jo dajte v stiskalnico.

Če se potem, ko je slika suha, pojavijo
na površini mehurčki, jih nalahno pogrejte
s toplim likalnikom in zgladite s kladivom.
Sedaj je treba izdelek očistiti lepilnega
traku. To naredite z grobim stekelnim pa¬
pirjem ali s koščkom stekla. Nato obdelajte
risbo s srednje in fino zrnatim stekelnim
papirjem.

Gotovo ste že opazili, da je slika zrcalna.
Zadnja stran, ki ste jo zlepili z lepilnim tra¬
kom, je postala sprednja. To morate upo¬

števati, ko delate predlogo.

Risbo je treba še prelakirati z nitrolakom
ali oljnim lakom. Nalijte lak v posodico,
iz čiste, bele krpe in vate pa naredite
tampon in z njim nanašajte lak na risbo.
Tampon morate premikati samo v eno smer
in ne smete pritiskati. Nanesite tri do štiri
plasti laka, vsako seveda potem, ko se
prejšnja dodobra posuši.

Zlakirano površino obdelajte z zelo finim
stekelnim papirjem in spoiirajte z mehko
klobučevino.

Prevedla Cvetana Tavzes

NOVI OVITKI ZA KNJIGE

Pred vami so počitnice in spet bo nekaj
časa za naše »rokodelstvo«. Lahko si nare¬
dite ovitke za knjige, ki jih boste potre¬
bovali v šoli. Jesen je res še daleč in
nekaj knjig je še čisto novih, na nekaterih
med njimi pa je še videti vaš »podpis«. Ti
sledovi jih res ne polepšajo, zato pa jim
oskrbite lahko novo »obleko«, se pravi, da
z ovitkom zavarujete njihove platnice, ki
največ trpijo. Ovitki so lahko različni —
od ovitka iz starih časopisov ali iz papirja,
v katerega so nam zavili v trgovini stvari,
pa do ovitkov iz plastične mase — pro¬
zornih ali lepo obarvanih.

Morda pa bi želeli imeti ovitek, kakršnega
nima še nihče, takšnega, ki si ga napravite
sami. Pri tem vam lahko priskočimo na
pomoč z nasvetom. Ti ovitki pa so nekaj
posebnega: uporabni so še za kaj drugega,
ne samo za knjige.

Potrebovali boste 25 cm žimovine (to je
specialno krojaško platno, ki ga uporab¬
ljajo kot vmesno podlogo za plašče ali suk¬
njiče, dobili ga boste v trgovinah s teksti¬
lom, 1 m stane 43,00 dinarjev), in 25 cm
platna, najbolje v grobi naravni barvi, pa
še platnice starega zvezka in ostale drob-

a __ 16. S  3 (6.5 8

5Z

njarije, odvisno pač od tega, kako boste
okrasili ovitek.

Izdelava: žimovino in platno si boste urezali
po naši skici — okrog robov pustite 1 cm
za šiv. Sedaj boste izdelali okras. Upo¬
rabite lahko zavite svilene pentlje in tra¬
kove, različnih barv, ki jih boste našjjli v
nekoliko vrstah enega nad drugim. Če imate
doma ostanke kože ali lepega umetnega
usnja, si izrežite preprost motiv, ki vam bo
všeč, in ga nalepite. Pa na bralni znak ne
pozabite — okrasiti bi ga morali na enak
način kot ovitek! Končano! Tedaj torej za¬
čnemo s šivanjem. Na narobni strani seši-
jemo z roko ali pa s strojem oba stranska
robova in zgornji rob, v katerega vstavimo
pri šivanju bralni znak (v mesto, ki je
označeno na skici). Obrnemo na lice, in kot
kaže naša risba, prešijemo ovitek. Pri tem
bodo nastali nekakšni žepi, v katere potem
vložimo dva kosa trdega papirja v velikosti
15,5x22  cm. Zdaj nam ostane le še, da
zapognemo in zarobimo spodnji rob ovitka,
da prepognemo in prišijemo notranje dele,
ki bodo držali knjigo.

Prevedla Albina Lipovec

TIM 426

ŠABLONSKI DESKI ZA IZDELAVO KRILA IN TRUPA
LETALSKIH MODELOV

Peter Burkeljc

Ta sestavek je namenjen vsem modelarjem ali
krožkom, ki se resno ukvarjajo z letalskim mo¬
delarstvom. Pri gradnji letalskih modelov vedno
potrebujemo šablonsko desko, ki pa ne sme
biti zvita. Za to je najprimernejša panelna plo¬
šča debeline 22 do 26 mm. Panelna plošča je
običajno površinsko že obdelana in jo moramo
le odžagati na potrebno velikost. Seveda pa
mora biti izdelana iz mehkega lesa, da lahko
zabadamo bucike, ne da bi se le-te zakrivile. Pri
izdelavi trupov za letalske modele s kvadratnim
ali pravokotnim presekom imamo običajno te¬
žave pri določanju pravih kotov. Zato si danes
oglejmo načrt šablonske deske za izdelavo tru¬
pov. Za izdelavo potrebujemo panelno ploščo
velikosti 1200 X 300 X 22 mm, vezano ploščo
5 mm in nekaj dolgih vijakov M5 x 150 mm.
Izdelava:

Kot se vidi na skici, najprej označimo na panel¬
ni plošči simetralo in na razdaljah 150 mm
pravokotne črte za simetralo. Končno narišimo
še vzporednice simetrali, med seboj oddaljene
po 25 mm. Z vrtalnim strojem izvrtamo 5 mm
luknje navpično v desko, na presečišča vzpo¬
rednih črt s pravokotnimi črtami simetrale. Iz¬
delati moramo 16 kosov opor iz vezane plošče
5 mm. Oporo sestavljata dve stranici (1) in dve
vmesni letvi (2).

Najbolj natančno izdelamo opore tako, da ve¬
zano ploščo odžagamo na krožni žagi in nato
vlepimo letve med dve stranici. Vijake potisne¬
mo s spodnje strani v luknje v deski, nanje na¬
taknemo oporo in privijemo krilne matice, pod
katerimi so podložke. S špranjo, ki je nastala v
opori, ko smo vlepili letve, lahko natančno do¬
ločimo širino trupa ter dobimo tako res prave
kote, seveda, če smo natančno izdelali vse
opore.

Tako izdelana šablonska deska je zlasti primerna
za izdelavo več enakih trupov.

Tudi stroški niso preveliki, saj potrebujemo le
panelno desko, vezani les 5 mm, 16 vijakov
M5x150mm  s podložkami in krilnimi matica¬
mi ter nekaj lepila.

Šablonska deska za krilo

Šablonska deska za krilo omogoča gradnjo krila
z že predvidenim »V« lomom ali pa gradnjo
dveh polovic pri trojnem »V« lomu. Za izdelavo
deske za krilo potrebujemo dve panelni plošči
enake širine in dolžine. Dolžina naj bo od 1000

do 1500 mm in širina 300—350 mm, odvisno pač
od namena izdelave. Za motorne modele potre¬
bujemo krajše in širše deske, za jadralne mo¬
dele pa daljše in ožje. Iz 3 mm debelega alumi¬
nija izdelamo vez, ki jo vidite na skici, in jo
privijemo z lesnima vijakoma na vsaki strani
deske. »V“ lom določamo ali z oporo za obe
strani deske, ali pa izdelamo opore tako, da
prispajkamo na medeninasto ploščico 3 mm ma¬
tico M4 in to pritrdimo na vse štiri vogale desk.
V matico privijemo 150 mm dolge vijake M4
tako, da je glava vijaka na podlagi spodaj. Seve¬
da moramo paziti pri določanju višine, da sta
vijaka enako privita.

Prišel je čas, ko se moramo pričeti pripravljati na izlete,
vikende in počitnice.

Veleblagovnica Centromerkur pri Tromostovju je svojo etažo
za šport in ribolov dobro pripravila.

— camp oprema in šotori

— športni rekviziti

— ribiški pribor

— in vse ostalo, kar potrebujete na oddihu.

Pravočasno stopite k Centromerkurju!

QQ

CENTROMERKUR

Centromerkur — 20 let

NACIONALNI MČ

Jernej Bdhm
(nadaljevanje in konec)

Na žalost bo tudi to leto glede tekmovanj mla¬
dih brodarskih modelarjev precej skromno. V
koledarju Brodarske zveze Slovenije je (dolo¬
čenih) komaj pet tekmovanj za razrede MČ,
pa še ta so »na kupu«. Najzanimivejše bo vse¬
kakor 17. junija. Ta dan bo v Ljubljani repu¬
bliško prvenstvo. Med razpisanimi razredi je
tudi novi MČ-3. Njegova pravila so bila ob¬
javljena v 8. številki TIM-a. V praksi novi način
tekmovanja še ni bil preizkušen, izkušnje pa
bodo pokazale, kaj bo treba v prihodnje spre¬
meniti. Kaže, da bo poživitev tekmovanj kar
prijetna.

Tekmovanje je podobno kot v razredu MČ-1,
juniorji. Na dani znak spusti moštvo svoje mo¬
dele proti cilju. Sodnik bo zabeležil rezultat
oziroma točke. Pomembno je, da tekmovalec
pravilno oceni, kje ob robu bazena bo lahko
prestregel svoj model in ga potem kar najhi¬
treje prinesel na start ter ga ponovno spustil
proti cilju. Moštvo sestavljajo trije tekmovalci.
Vsi trije torej skupaj »nabirajo« točke. Na voljo
imajo točno tri minute, upoštevajo se tudi
vožnje s še pravočasnim startom.

Opisal sem primer, ko vsak član moštva skrbi
le za svoj model. Lahko pa se tekmovalci do¬
menijo drugače, če so prepričani, da utegnejo
doseči boljši rezultat. Tako je lahko nekdo v
moštvu zadolžen le za to, da spušča modele,
druga dva pa skrbita za vračanje vseh treh
modelov. Način tekmovanja lahko celo spremi-

PRAVILNIK

njajo in ga prilagajajo trenutnim okoliščinam.
Istočasno spuščata modele dve ekipi. V nekoli¬
ko ugodnejšem položaju je ekipa, ki prva star¬
ta, ker je polovico razpoložljivega časa sama
na progi. Enako ugodnost ima tudi ekipa, ki
pri žrebanju potegne najvišjo startno številko.
Tekmovalci se bodo morali odreči pomoči »pri¬
jateljev«. Le člani moštva lahko dvigajo mo¬
dele iz vode. Druga oseba lahko le v skrajnem
primeru prepreči trk modela ob steno bazena,
pa prav nič več. Organizator tekmovanja bo
poskrbel, da nepoklicani ne bodo imeli dostopa
do bazena, ali pa jih bo vsaj seznanil s posle¬
dicami. Kazen je za ekipo lahko huda: črtanje
zadnjega vpisanega rezultata, ne glede na to,
kateri model ga je dosegel. Enaka je tudi kazen
za nedovoljeno vračanje modelov.

Če se bo med tekmovanjem pokvaril kateri
izmed modelov, bo lahko ekipa vodila oziroma
nadaljevala dirko s preostalima dvema. Za na¬
stop v tem razredu vam ne bo potrebno gra¬
diti posebnih modelov, lahko boste tekmovali
kar z istimi modeli kot v razredu MČ-1 juniorji.
Z modeli MČ-2 se pa ne sme startati v tem
razredu.

To tekmovanje nudi veliko možnosti, opisal sem
le nekaj osnovnih. Tekmovati bo potrebno tudi
z »glavo«, tako, da le ni vse odvisno od do¬
brega modela in sreče.

In za konec še prošnja za pomoč pri obliko¬
vanju novih pravil MČ-3. Vesel bom prav vsa¬
ke pripombe.

GOLD FLAME - ZLATI PLAMEN

Lojze Kalinšek

Pred vami je načrt modela športnega avto¬
mobila Gold Flame (zlati plamen), ki pa
tudi, kot prejšnji modeli, ni namenjen tek¬
movanju, temveč le za izpopolnitev zbirke
vaših modelov, v okras vaši knjižni polici
ali pa za kaj podobnega. Izdelava ni zahtev¬
na, torej se dela lahko loti vsak modelar,
ki je uspešno izdelal vsaj kakšen malo zah¬
tevnejši brodarski model. Ta model ni ko¬
pija nobenega resničnega športnega avto¬
mobila; obliko karoserije sem si torej iz¬
mislil sam in jo prilagodil karakteristikam
znanega italijanskega športnega avtomobila
Lamborghini miura (razmerje med širino,
dolžino in višino, oprema kabine in medosna
razdalja). Vendar na zunaj model miuri ne
bo prav nič podoben. Model boste lahko iz¬

delali v dveh različnih inačicah; kot kupe
(s streho) ali kot targa (brez strehe nad
osrednjo kabino; značilnost Porschejev 911
in 914 targa).

Kar lotimo se izdelave. Material, ki ga naj¬
prej potrebujete, boste dobili pri mizarju —
3 mm debelo vezano ploščo in tanek lipov
furnir (0,5—0,7 mm), potrebujete pa še ne¬
kaj 0,75 mm debelega celuloida za vetrobran¬
sko steklo in luči, nekaj jeklene žice 0 1,5
—2 mm za osi koles, nekaj žameta za oble¬
ko sedežev in mogoče še kake druge ma¬
lenkosti, ki jih boste sami vgradili v model.
Od orodja boste potrebovali risalni pribor,
rezbarski pribor, rašpo, fin smirkavec in
seveda močne škarje za rezanje furnirja.
Lepili boste z lepilom jubinol, ker je trajno

TIM 429

7

kakršno koli oljnato barvo in še prelakirali
z nitrolakom.

zinite z žametom (skica 3). Žamet naj bo
po barvi kontrasten ostali kabini. Zatem

IZDELAVA: Najprej boste vse dele, ki so
narisani v načrtu polovično, dopolnili in vse
skupaj izrisali na 3 mm vezano ploščo. Pred¬
vsem naj opozorim na kos št. 6 (5. rebro),
ki ga izrišete trikrat, in sicer v kosih a,
b in c. Vsi kosi pa se med seboj malen¬
kostno razlikujejo. Na zunanjih robovih je
kos a najnižji, na sredini pa najvišji, med¬
tem ko sta na sredini kosa b in c enako
nizka, na zunanjih robovih pa je b po vi¬
šini drugi, c pa najvišji; pozneje jih vstavite
zaporedno od nosu proti zadnjemu delu v
vrstnem redu (a, b, c). Ko so vsi kosi izre¬
zani, jih sestavite po sestavni skici (skica
1) in zlepite. Ko je lepilo suho, se lotite

opremite še armaturno ploščo in nazadnje
še notranje stene kabine. Kabino pobarvate
takoj, izbiro barve pa povsem prepuščam
vašemu okusu. Ko je to končano, oblepite
stranice modela (skica 4) s furnirjem, ki
je lahko debelejši od notranjega; paziti mo¬
rate predvsem na izrezovanje utorov, kjer
so kolesa, da bodo le-ta gladko tekla. Po-

opremljanja kabine za potnike, ki sta v tem
primeru samo dva (skica 2). Najprej s
furnirjem prekrijete dno kabine in med-
sedežno mizico, katere pri modelu tako
nizkega športnega avtomobila nikakor ne
moremo izpustiti, saj poteka v njej glava
menjalnika in v primeru, da je motor spre¬
daj, tudi gonilna gred. Potem se lotite še

tem prilepite na obeh straneh spredaj blat¬
nike, vendar samo od kosa 2 do 5. Ko je
lepilo suho, zgladite robove s smirkavcem,
potem oblepite še osrednji del nosu mode¬
la, in sicer tako, da od začetka modela pa
do armaturne plošče izrežete samo en
kos furnirja z izrezom za prezračevalni utor,
katerega oblepite pozneje (skica 5). Nato
izdelate zadnji del kabine s ploščičnim zad-

TIM 430

njim oknom (skica 6). Nazadnje oblepite še
šasijo s spodnjega dela avtomobila, vendar
pustite prostor med kosi 2—4 in 8—9 od¬
prt, da boste pozneje lahko vstavili ela¬
stike za vzmeti (amortizerje). Ko ste tudi
to končali, vozilo prebarvate. Ko se tudi
zadnji premaz laka posuši, prilepite kos

celuloida, ki ste ga namenili za vetrobran¬
sko steklo, na ustrezno mesto. Od samega
avtomobila vam sedaj preostane samo še
streha, če ste se odločili za izvedbo kupe
(slike so od izvedbe targa). Streho
v primeru kupeja izrežete na osnovi začet¬
nega dela zadnjega okna in vrha sprednjega.
Dovolj je ena plast furnirja, če le-ta slu¬
čajno nima kake razpoke.

Kolesa izdelujete medtem, ko se lepilo ali
barva na modelu suši. Tistim, ki ste izdelali
prejšnji avtomobilski model LP-500, naj po¬
vem, da je postopek enak, za ostale pa naj
ga še enkrat obnovim.

Najprej zlepite po dve in dve osnovi z
dvema opornikoma. Pri tem morate biti na¬
tančni, da lepo leži ena osnova nad drugo.
Ko je lepilo suho, prilepite na obod 8—10
furnirjevih ploščic 3 X 25 mm, ki na eni
strani molijo 5 mm čez rob. Na to osnovo
potem nalepite 1 cm debelo plast 2,5 cm
močnega blaga ali mehkega usnja, najboljši
pa je izolirni trak. Kolesa naj imajo 5 cm
premera. Ko so gotova, jih montirate na
vozilo. Najprej vstavite osi, ki jih s šib¬
kejšimi elastikami pritrdite k upornikom
(vendar morajo biti dovolj močne, da se ne
bodo prehitro strgale). Potem nastavite ko¬
lesa, ki naj bodo trdno pritrjena, da se ne
bodo snemala. Če ste po preizkusu z vzmet¬

mi zadovoljni, oblepite še preostanek šasije
in luči s celuloidom (skica 7). Tako je mo¬
del gotov.

Omislite si seveda lahko še podstavek za
model, da bo tako videti še bolj resničen
in veličasten. Če ste se odločili za izdelavo
tega izdelka, ki je moj najuspešnejši model,
vam želim pri delu obilo zadovoljstva in
kratkočasja in pa seveda čim lepši izdelek.

Kosovni seznam

TIM 431

O MEHANOTEHNIKI IZ IZOLE
MALO DRUGAČE

Doslej smo vas v vsaki številki TIM-a obve¬
ščali o posebno zanimivih tehničnih igračah,
sestavljankah, železnicah, motorčkih, o orod¬
jih in še o čem, skratka z vsem tistim blagom,
ki prihaja iz te velike tovarne ob naši obali.
Brez dvoma bi bilo nadvse zanimivo, če bi
vas kdaj lahko seznanili z vsem, kar bi lahko
videli na sprehodu skozi prostrane dvorane to¬
varne, ali kar bi lahko videli v skladiščih in
je naredilo že dolgo pot do Izole. Morda bo
kdaj za to dobra priložnost in bomo uspeli na¬
pisati o vsem, kar se skriva za vrati Mehano-
tehnike.

Zanimivo bi bilo izvedeti, kako nastaja mo¬
derna igrača — od osnovnega gradiva, na pri¬
mer plastike, pa do avtomobilčka, ki drvi po
dirkalni stezi, ali do male lokomotive, s katero
vozite po vaši železnici. Nedvomno bi bil en
sam dan za vaše radovedne oči prekratek, da
bi si jih v tovarni napasli.

Toda v tem sestavku bomo malce zapustili
svet tehnike in se podali na drugačen razgled
po izdelkih iz te tovarne. Ogledali si bomo
namreč Mehanotehnikino polico z najnovejšimi
igračami. Ta ali oni bo podcenjujoče zamahnil
z roko, češ, kaj bi z otročarijami! Nikar tako.
Morda ste res že malo pozabili na čas, ko je
skupaj z vami delil vašo posteljico medvedek
Medo ali kako drugače imenovan, ko ste imeli
nadvse radi kosmatega kužka Mukija ali Pi-
kija, ki se vam je zdel živ kot le kaj, ali je
vse dobro in hudo delila z vami nakodrana,
modrooka punčka Polonca. Vsi ti so bili zvesti
prijatelji in spremljevalci prvih korakov od
vaše prve košarice dalje in morda imajo še
zdaj častno mesto ob aviončkih, avtomobilčkih,
ladjicah in drugem, s čemer se ponašate danes.
Svet igrač je svet otrok in celo — verjemite
ali ne — svet čdraslih. Nagajiva opica Čita,
znani racak Donald, plahi zajček ali hudomuš¬
na Miki miška v izložbenih oknih še vedno
pritegnejo oči mimoidočih, pa najsi jim sivi
lasje še tako izpričujejo, da je svet domišljije,
pravljic in igrač daleč za njimi. Le priznajmo
si: če je igrača takšna, da v njej vidimo po¬
dobo in izraz neke znane lastnosti živali —
dobrodušnost, porednost, zvitost ali plahost, ne¬
bogljenost — nam postane domača, nekako
blizu in »naša«. Zdi se nam kot živa.

Ste si kdaj že zamislili, kako pravzaprav po¬
stane takšna? Najbrž ne. Mislimo si, da igračo
kratko in malo naredijo, pa je. Toda pot od
gradiva do denimo slončka je kar dolga.
Najprej so tu oblikovalci. Ogledajo si žive ži¬
vali ali vsaj njihove slike v različnih držah in
ob različnih priložnostih. Tako si iz vseh mož¬

nih drž in gibov izberejo tisto, ki je pač naj¬
značilnejša za določeno žival. Pri tem zajca
ni moč narediti junaka, a volka ne plahega ali
leva ne kot jagenjčka.

Zamisel dobi svojo podobo na papirju, nato na¬
stane model. Izbrati je treba najbolj primerno
gradivo za »obleko« in za notranjost igrače.
Hudomušne oči mladega slončka morajo tudi
v igrači vzbujati vtis, da nam živo sledijo po
sobi in se neprestano radovedno upirajo v nas.
Ko mislijo na prav majhne otroke, morajo pa¬
ziti tudi na to, da se živalca v njihovih ro¬
kah umaže in jo je prej ko slej treba očistiti,
umiti. Tudi notranjost le-teh mora biti taka,
da ji ne more nič prigovarjati še tako strogo
oko sanitarnega inšpektorja, ki pride na obisk
v otroški vrtec. In še bi lahko naštevali, na
kaj vse morajo pomisliti, preden izdelovanje
neke igrače osvojijo.

Zato tudi v Mehanotehniki z vseh strani pre¬
tehtajo, preden se odločijo za izdelavo določe¬
nih zvrsti igrač. Tako so v letu 1971 z nem¬
škim podjetjem ANKER podpisali pogodbo in
potem tudi začeli izdelovati igrače — pred¬
vsem živali — po vzorcih te tovarne. Najprej
so prevzeli dvajset modelov in danes jih že
lahko kupite v trgovinah — v Nami, Centro-
merkurju, Supermarketu in Maksimarketu v
Ljubljani, a tudi v ostalih večjih mestih v Slo¬
veniji — v Mariboru, Celju, Kranju in drugod.
Vse igrače so narejene iz sintetike in jih je
mogoče oprati. Ti umetni pliši in krzna so tako
mehki in prijetni pod roko in na pogled, da so
živalce kot iz puha. So kar precej velike, ne¬
katere ob pregibu tudi po svoje dajo živalski
glas, vse pa so zares prisrčno lepe in mikav¬
ne. Le nekoliko dražje so, kot bi si želeli.

Zato pa pripravlja Mehanotehnika za jesen
vrsto igrač, ki bodo iz cenejšega gradiva — iz
pralnega frotirja, žameta. Zato bodo tudi ce¬
nejše in dostopnejše tudi bolj skromni de¬
narnici.

Ko boste torej pohajali po kateri od naših trgo¬
vin, kjer imajo tudi igrače, se le malo bolj po¬
zorno ozrite po policah, kjer so razstavljeni ti
prvi (čeprav res neživi) prijatelji vaših mlaj¬
ših sestric in bratcev. Prepričani smo, da bo
marsikatera od igrač celo vam všeč — morda
jo boste izbrali celo za svojo sobo. Zanesljivo
pa boste z njo nadvse razveselili kakega malčka
— bratca ali sestrico, če jima boste nekega
lepega dne pripravili presenečenje in prinesli
domov takšno živalco.

V MEHANOTEHNIKI mislijo pač na vas in na
vaše mlajše družinske člane.

TIM 434

TIM 435

RC ANALOGNI SISTEM Vlil

Jan Lokovšek

Kaj si predstavljate pod pojmom servome-
hanizem? Najpreprosteje: to je plastična
škatla, ki ima nosilce za pritrditev, električ¬
ni priključek in krmilno ročico; le-to pa
povežemo s krmilom modela. In kaj je v
njej? Večina modelarjev, ki si je kupila
RC naprave, tega najbrž niti ne ve; za
njih to tudi ni tako važno. Če pa gradimo
sami in kombiniramo naše izdelke s tovar¬
niškimi, moramo vedeti seveda nekaj več.
Če kupite tovarniški servomehanizem Vario-
prop, vedite, da ima le elektromotor s
prenosom (83:1) in potenciometer 5 KQ.
Elektronike nima, to moramo zgraditi sami.

Elektronika analognega servomehanizma

Naredil in preizkusil sem dva ojačevalnika,
preprostejšega in nato še malo zahtevnej¬
šega. Poglejmo, kako je s prvim. Njegova
shema je dana na sliki 47.

Ploščica tiskanega vezja ima mere 24 X 40
mm, tako da jo je možno vgraditi v okvir
urnega mehanizma, če gradimo cel meha¬
nizem v lastni režiji.

Sl. 48 Ploščica ojačevalnika I v merilu 1 : 1

Zaradi pomanjkanja prostora vpišem števil¬
ke na povečani sliki ploščice:

Vsi elementi so montirani vodoravno. Po¬
vezavo podaja tabela:

Upor Sponka 1 Sponka 2 Vrednost

Upor R3 je prispajkan direktno na sponke
potenciometra, sicer pa velja:

I. Servomehanizem Varioprop.

Sponke priključka servomehanizma priklju¬
čimo, kot je označeno na sliki 47, vredno¬
sti uporov pa so R1 = 5K6, R2 = 2K2,
upora R3 ni, namesto R4 lahko uporabimo
kondenzator 0,22 pF.

II. Servomehanizem z motorčkom T05 in
prenosom 141 : 1

Sponki uporov R1 in R2 vežemo kratko
(R1 = 0 in R2 = 0). Upor R4 ima približno
vrednost 4K7. če je R4 prevelik, ojačeval-

TIM 436

nik zaniha. V nasprotnem primeru, ko je
R4 premajhen, pa je nastavitev lege netoč¬
na. R3 ima vrednost pribl. 1,2 KQ.

III. Servomehanizem z elektromotorjem
Mehanotehnike in urnim prenosom.

Velja vse enako kot v primeru II, le upor
R4 ima večjo vrednost in sicer približno
10 KQ. Vsekakor pa ga moramo umeriti.
Slika 50 prikazuje gotov izdelek.

Sl. 50 Ojačevalnik I

Drugi tip ojačevalnika je bil razvit posebej
za servomehanizem Varioprop. Njegovo
shemo prikazuje slika 51.

-c r~>

Ra

Sl. 51 Shema ojačevalnika II

Na ploščici tiskanega vezja sem tudi pred¬
videl prostor za 8-polni priključek, ki ga
zahteva omenjeni servomehanizem:

Sl. 52 Ploščica ojačevalnika II v merilu 1 : 1

Tako kot prej podajam oznake sponk na
povečani sliki ploščice:

Sl. 53 Oznake sponk ploščice ojačevalnika II

Vezava elementov v vezje je dana v tabeli:

— 47

Tu so že vsi elementi umerjeni, koristno pa
je, če prek upora R4 vežemo (keramični)

Sl. 54 Ojačevalnik II in servomehanizem Vario¬
prop

TIM 437

kondenzator 0,1 gF, kadar imamo na razpo¬
lago miniaturno izvedbo. Točki 13 in 49 po¬
vežemo med seboj. 8-polni priključek prilo-
tamo kar na ploščico. Gotov izdelek in
servomehanizem Varioprop vidite na sliki
54.

Tako, serijo o analognem sistemu sem kon¬
čal in vam želim veliko veselja ob delu.
Za konec in za spodbudo pa še podajam
sliko gotovega analognega RC sistema.

morem ustreči, sicer bi bil še službeni čas
prekratek. Vsem sem odgovoril po pošti in
izluščil obenem dve stvari, ki sta po mojem
mnenju zanimivi tudi za širši krog mode¬
larjev in amaterjev. Predvsem si začetniki
žele »čisto svoj« oddajnik, mnogi pa VF
sprejemni del za dekoder iz 7. številke.
Seveda pa še vedno velja: kdorkoli, ki bi
v času počitnic naletel na težave, se lahko
obrne po pomoč!

Sl. 55 RC analogni sistem

Dodatek

Ta dodatek k analognemu RC sistemu sem
napisal prav zaradi želja naročnikov TIMa.
Te želje so bile seveda zelo raznolike.
Značilno je tudi to, da je veliko dopisnikov
želelo ostati anonimnih, mnogi pa bi tudi
želeli, da bi za njih kupoval material in jim
ga pošiljal po pošti, žal takim željam ne

Analogni oddajnik TIM II

Kot sem že omenil, je ta oddajnik name¬
njen začetnikom. Zato je kar se da poeno¬
stavljen in ne dopušča dvomov. Posebej
sem pomislil tudi na tiste, ki jim ni mo¬
goče dobiti kvarca, pa bi vseeno želeli
dobro zvezo. Kar poglejmo si shemo od¬
dajnika na sliki 56.

Opazili boste, da je napetost oscilatorja
(t. j. trasistorja T1 z vezjem) stabilizirana
z Zenerjevo diodo. To je nujno, če delamo
brez kvarca. Takrat vežemo sponki 42 in 39
kratko. Tudi dioda D pomaga pri tempera¬
turni kompenzaciji. Oddajnik lahko napaja¬
mo s tremi 4,5 V baterijami ali pa samo z
dvema. V prvem primem naj bo napetost
Zenerjeve diode 9 V, v drugem pa 7 V. če
pa že imate kvarc, lahko stabilizacijo tudi
opustite, t. j. Zenerjeve diode sploh ne
vgradite.

Ako želite imeti dvokanalni oddajnik, npr.
za sprejemnik iz letošnje 6. številke, krmi¬
lite s potenciometrom P2. P1 je potem tri-
merpotenciometer, vgradimo kar na plošči¬
co tiskanega vezja.

Sl. 56 Shema oddajnika TIM II

Če pa se boste odločili za 4-kanalni sistem

TIM 438

(dekoder iz 7. številke), mora biti P1 poten¬
ciometer in seveda montiran na čelni plošči
oddajnika. V tem primeru služi P2 za krmi¬
ljenje smeri, P1 pa za krmiljenje plina.

Pri izbiri transistorjev ne bomo imeli težav.
T3, T4, T5 so lahko katerikoli primerni tran-
sistorji BC serije, T1 in T2 pa so lahko
BC 107, 108, 109, 214, 2N1711 itd. Elementi
bodo na ploščico montirani vodoravno:

Povezavo elementov podaja tabela:

Element Sponka 1 Sponka 2 opomba

Kako se naredi ploščica, vemo že od prej
(glej TIM). Ko je izdelana, se posvetimo
tuljavama. Navili ju bomo na tuljavnik pre¬
mera 8 do 9 mm z VF jedrom. L1 ima 8
ovojev Cul žice 0 = 0,6 mm, L2 pa 3 ovo¬
je PVC žice prek L1. L3 (18 ovojev Cul
0 = 0,6 mm) je antenska tuljava, t. j. služi
za električno podaljšanje antene. Pritrdimo
oba tuljavnika in prispajkamo tuljave. Nato
naredimo obe dušilki in sicer navijemo pri¬
bližno 2,5 m dolgo bakreno lakirano žico
premera 0,1 do 0,2 mm na 1/4 W upor, ka¬
terega upornost naj bo večja od 50 KQ.
Nato spajkamo v vezje še vse ostale ele¬
mente, najprej upora in kondenzatorje, kon¬
čno pa še transistorje in obe diodi.
Lotimo se uglaševanja. Če imamo kvarc, je
postopek takšen: na sponko A (73) in +
napajanja (2) vežemo žarnico 6 V/0,05 A.

TIM 439

Sl. 59 Shema VF modula

Priključimo napetost in zavrtimo jedro v
tuljavi L1 tako, da žarnica brli najmočneje.
Tuljavo L3 pa uglasimo takrat, ko je od¬
dajnik že popolnoma gotov oziroma ima že
priključeno resnično anteno. L3 uglasimo
na najmočnejši sprejem v sprejemniku. Se¬
veda pa moramo imeti že narejen sprejem¬
nik, kateremu vežemo slušalko na IMF izhod,
če nimamo kvarca, pa uglašujemo L1 in
L3 na najmočnejši sprejem. Na koncu si
oglejmo še sliko 58, ki naj vam bo v po¬
moč pri delu.

SI. 58 Oddajnik TIM II

VF sprejemni modul

Ta VF del je namenjen dekoderju iz 7.
številke -TIMa. Zato je narejen na ploščici
40 X 40 mm in ga montiramo nad ploščico
dekoderja. Shemo VF modula prikazuje sli¬
ka 59.

Ta sprejemnik je občutljivejše vrste, zato
pa manj dovzeten za motnje. Vsebuje tri
transistorje in sicer dva AF 126 v visoko¬
frekvenčnem delu in BC107 v nizkofrek¬
venčni predstopnji. Obe tuljavi L1 in L2 sta
naviti na enem tuljavniku TV medfrekvenč-
nega transformatorja, ki je montiran vodo¬
ravno enako kot vsi drugi elementi. Tako

je celotna višina modula manjša od 1 cm!
Ploščica tiskanega vezja je dana na sliki 60.

Sl. 60 Ploščica VF modula v merilu 1 : 1

Zaradi pomanjkanja prostora podajam ozna¬
ke sponk na povečani sliki ploščice.

S črtkano črto sem označil lego tuljavnika
in lego tuljave L. Povezavo elementov v
ploščici podaja tale tabela:

TIM 440

Vsi upori so 1/8 W, vsi kondenzatorji kera¬
mični, kar zadeva tuljavo L in dušilko D,
velja zanju vse, kar smo napisali v 6. šte¬
vilki TiMa pri sprejemniku za začetnike.
Razlika je v tem, da ta modul ni občutljiv
na dolžino antene, kot npr. prej omenjeni
sprejemnik.

Uglašujemo podobno kot prej in sicer L1
in L2 na najmočnejši sprejem.

Končali smo. želim vam prijetne počitnice!

MLADI l»-#-RA

DICRAMATERJI

ELEKTRONIKA
V MOTORNIH VOZILIH

V. Ivkovič
(nadaljevanje)

Elektronski utripainik

Tudi to je eden od kompletov Elektronske
industrije Niš, namenjen mladim radioama¬
terjem. Komplet lahko dobite neposredno
ali po poštnem povzetju ali prek prodajalne
v Ljubljani.

Elektronski utripainik lahko uporabimo po¬
vsod tam, kjer potrebujemo svetlobni pre¬
kinjajoči signal. Žarnica v napravi se bo pri¬
žigala in ugašala v enakomernem ritmu in

tako opozarjala na nekaj oziroma obveščala
o nečem, kar je bilo dogovorjeno.

Rešitev pri tej napravi je zanimiva in za
praktično izdelavo razmeroma preprosta.
Poglejmo najprej, iz česa je naš utripainik
sestavljen. Najprej omenimo žarnico, ki daje
optični signal. Sledijo štirje upori, od ka¬
terih sta dva enaka R z , tretji je R 3 , četrti
pa R 4 ; dva elektrolitska kondenzatorja C 5 ,
pri katerih moramo paziti na polariteto, in
trije transistorji. Od transistorjev sta dva

TIM 441

enaka — T, in eden T 2 . Seveda potrebujemo
še žice za vezavo, tinol za spajkanje in ša¬
sijo. Utripalnik potrebuje za delovanje
dve štiriinpolvoltni bateriji, ki ju serijsko
vežemo, da dobimo napetost 9 V. To je vse.
Utripalnik je sestavljen iz oscilatorja in in¬
dikatorja, kar razberemo iz elektronske
sheme na sliki 7.

Beseda oscilator pomeni, da nekaj oscilira,
se torej stalno menja. Menjava pa se stanje
transistorjev T v  V trenutku je eden od
obeh transistorjev prevoden, medtem ko je
drugi zavrt, v drugem trenutku je ravno na¬
sprotno. To je tako, kakor na otroški pre-
vesni gugalnici, kjer je en konec deske
zgoraj, istočasno pa drugi konec spodaj.
Kadar naš oscilator, ki sestoji iz dveh tran¬
sistorjev ti. dveh elektrolitov in štirih upo¬
rov, deluje, proizvaja pravokotne impulze.
Ti impulzi se dovajajo na bazo transistorja
T 2  in pravzaprav upravljajo transistorja. Tran-
sistor T 2  se zaradi sprejetih impulzov od¬
pira in zapira, v istem ritmu pa se tudi
prižiga in ugaša žarnica. Kot že rečeno, sta
sestavna dela oscilatorja tudi dva konden¬
zatorja C 5 . To sta elektrolitska kondenzator¬
ja, ki tvorita zvezo. Upora R 2  služita za za¬
gotovitev prednapetosti na bazah transi¬
storjev T|, medtem ko sta upora R 3  in R 4
delovna upora, na katerih se javljajo pra¬
vokotni impulzi.

Transistor T 2  rabi za ojačevalo, ki zago¬
tavlja tok, potreben za prižiganje in uga¬
šanje žarnice S. Jasno je, da bo žarnica
zagorela, kadar bo skozi transistor T 2  ste¬
kel tok. Da bi se to zgodilo, mora priti na
bazo transistorja T 2  negativni impulz. V
nasprotnem primeru, t.j. kadar je impulz na
bazi pozitiven, žarnica ne gori.

Utripalnik je uporaben za marsikaj. Kdor ga
bo zgradil, bo gotovo tudi naše! idejo za

uporabo. Ako mu dodamo stikalo, s katerim
lahko prekinjamo napetost baterije, bo ra¬
bila naprava lahko za hišni zvonec. Ako
napeljemo z žicami zvonec v sosednjo sobo
ali kak drug prostor, bomo z utripalnikom
lahko prenašali določena sporočila.

Navodilo za montažo elektronskega utripal-
nika

Elektronska industrija Niš svetuje, da bi
sestavljanje elektronskega utripalnika s tre¬
mi transistorji izvedli sistematično. Najprej
opravimo vse priprave, potem pa dele
zmontiramo. Ko montiramo, opravimo vse
preverjanje, naravnavanje in ostalo. Prever¬
janje je treba razumeti zelo resno. Celo
odlični radioamaterji grešijo pri montaži de¬
lov, napako pa odkrijejo prav s preverjanjem
po že opravljeni montaži.

Priprava za delo obsega

1. dobro razumevanje navodil za delo,

2. spoznavanje delov.

Vedeti je treba, da je bolje dvakrat preči-
tati in razumeti navodila za delo, kot pa
dvakrat ali še večkrat sestavljati napravo
brez uspeha.

Oglejmo si sedaj montažno shemo na
sliki 8.

Ko smo si dobro ogledali montažno shemo
oziroma šasijo, pričnemo montirati dele.
Prepričajte se, če je vaš spajkalnik v redu.
Spajkalnik je dovolj segret, kadar se tinol
tali na konici. Od pripravljenih PVC pre-

TIM 442

vodnikov (žic) bomo odrezali 5 do 10 cm
dolge kose in na vsakem koncu sneli izola¬
cijo v dolžini okoli 0,5 cm. Tako pripravlje¬
ne vodnike bomo prispajkali na ušesca 9’
in 12. Prosta konca bomo prispajkali na žar¬
nico in sicer vodnik z ušesca 9' na vrh,
vodnik z ušesca 12 pa na grlo žarnice.
Kdor ima okov za žarnico, naj žici prispaj-
ka na ustrezne konce okova, oziroma jih
dobro privije z vijaki. Sedaj bomo odrezali

5 kosov PVC vodnika v takšni dolžini, da
jih bomo lahko prispajkali na-ušesca 1—2,
2—3, 7—8, 10—11’ in 11’—12’. Seveda
bomo prej sneli izolacijo s koncev žic v
dolžini 0,5 cm. S preostalih dveh vodnikov
snamemo izolacijo na enem koncu v dol¬
žini do 1 cm, na drugem pa v dolžini 4 do

6 cm. Konca teh vodnikov, na katerih je
sneto manj izolacije, prispajkamo na ušesca
1 in 10’. Daljša ogoljena konca teh žic
pazljivo, toda čvrsto ovijemo okoli polov
baterij, kot je to prikazano na montažni
shemi zvez. Paziti moramo, da bo vodnik z
ušesca 10' povezan s pozitivnim polom ba¬
terije (krajši jeziček), vodnik z ušesca 1
pa z negativnim polom (daljši jeziček).
Čvrstejši stik bomo dobili, ako na oba kon¬
ca vodnika prispajkamo »krokodil« spojki,
ki bosta s svojimi čeljustmi dobro prijeli
pola (jezička) baterije. Nazadnje spojimo
bateriji, kot to vidimo na shemi.

Spajkanje pasivnih elementov opravimo ta¬
kole:

1. upor R 2  prispajkamo na ušesci 1’ in 4,

2. upor R 3  na ušesci 2' in 5,

3. drugi upor R 2  na ušesci 2' in 6,

4. upor R 4  na ušesci 2' in 7,

5. kondenzator C 5  na ušesci 2’ in 7,

6. drugi kondenzator na ušesci 5’ in 6’.

To so bili pasivni elementi. Zatem pre¬
idemo na spajkanje aktivnih elementov, t.j.
transistorjev.

Imamo tri transistorje: dva T, in enega T 2 .
Žice transistorja T, prispajkamo na ušesca,
in sicer: emiter E na ušesce 10, bazo B
(srednja žica) na 4’, kolektor C (žica blizu
rdeče pike) na 5’. Drugi transistor T, pri¬
spajkamo takole: emiter na ušesce 11, bazo
na 6', kolektor pa na 7'. Emiter transistorja
T 2  prispajkamo na ušesce 9, bazo na 8,
kolektor pa na 3’.

Tako smo montirali dele našega utripal-
nika. Preostane še aktiviranje naprave. Žico
z ušesca 1 povežemo z negativnim, žico

z ušesca 10' pa s pozitivnim polom baterije.
Brž ko smo to storili, mora utripalnik seve¬
da delovati.

Naj vam še povem, kako sem sam uporabil
elektronski utripalnik. Takrat sem se vozil s
kolesom pa mi je prišlo na misel, da bi
elektronski utripalnik uporabil za smerokaz.
Na vsako stran krmila sem montiral po
eno žarnico, podobno kot jih imajo na mo¬
tornih kolesih. Na sredino krmila sem pri¬
trdil kolebno stikalo »Bled«. Utripalnik (kom¬
pletno napravo) sem montiral pod kolebno
stikalo. Kadar sem med vožnjo želel kre¬
niti recimo v levo, sem pritisnil stikalo nav¬
zdol;, lepo se mi je prižigala in ugašala
leva žarnica. Za spremembo smeri v desno
sem pritisnil stikalo navzgor, in sem imel
enak signal na desni strani. Stikalo lahko
postavimo tudi tako, da ga preklapljamo

Slika 9 Montaža kolebnega stikala

desna ž.

na emitor  £

Ul mJ

$na neg. pol

na usesce 1

leva  z.

Slika 10 Shema kolebnega stikala

TIM 443

levo in desno, vendar je pritisk gori-doli
bolj praktičen.

Kolebno stikalo montiramo na ploščico, vse
skupaj pa na krmilo (glej sliko 9).
Elektronska shema stikala je prikazana na
sliki 10. Stikalo vežite, kot kaže shema.
Kompletna shema elektronskega utripalnika,

uporabljenega kot smerokaz, je vidna na
sliki 11.

Elektronski utripalnik za kolo je treba gra¬
diti po tiskanem vezju in vse skupaj dobro
zapreti v plastično škatlo.

Pripomba: Kolebno stikalo na sliki 10 je
narisano v položaju: smer v desno.

PRESKUŠEVALNIK
TRANSISTORJEV IN DIOD

V. Ivkovič

Številni radioamaterji so mi pisali, da imajo
transistor, pa ne vedo, ali je uporaben ali
ne, tudi ne vedo ali je PNP ali NPN in kje
je kak kontakt, baza, kolektor, emiter in
podobno.

Preskuševalnik, ki vam ga predlagam, je
preprost in cenen instrument. Potrebuje ga
vsak amater, ki se ukvarja s transistorsko
tehniko, še posebno pa mladi amaterji, ki se
šele začenjajo zanimati za delo s transis-
torji.

Poglejmo, kje vse lahko uporabimo ta in¬
strument:

1. Za ugotavljanje brezhibnosti transistorjev;

2. za ugotavljanje, ali je neznani transistor
PNP ali NPN tipa;

3. za določanje žic (nožič) pri transistorjih
z zbrisanimi oznakami, katerih tudi po
zunanji podobi ne spoznamo;

4. za merjenje ojačenja transistorjev zaradi
uporabe le-teh v raznih stopnjah kake
priprave, kjer je potrebno večje ali manj¬
še ojačevanje;

5. za iskanje parov transistorjev zaradi ve¬
zanja v protifazne (»pušpul«) izhodne
stopnje, NF in VF;

6. za ugotavljanje brezhibnosti in polaritete
diod.

Električna shema

Iz priložene sheme je razviden princip de¬
lovanja preskuševalnika, ki temelji na mer¬
jenju toka, ki teče skozi transistor.

Pri transistorjih tipa PNP imamo kolektor-
ski, pri NPN pa emiterski tok. Ta razlika je
praktično brez pomena, ako ne upošteva¬
mo toka baze, ki ga tudi merimo pri pre-

15 V

Slika 1 Vezalna shema preskuševalnika transis¬
torjev in diod

iskovanju transistorjev NPN tipa in ki doseže
tu lahko največ 30 pA.

Princip merjenja tokovnega ojačenja je za¬
snovan na dejstvu, da je merjenje določeno
z razmerjem med kolektorskim in baznim
tokom: Ic/ib. S preklopnikom v bazi s po¬
močjo uporov različnih vrednosti omejuje¬
mo bazni tok tako, da za vsak obseg ojačenja
dovedemo tok kolektorja, t.j. emiterja, v
merilni obseg instrumenta. Za napajanje
uporabljamo baterijo 1,5 V.

Konstrukcija preskuševalnika

Preskuševalnik transistorjev je vgrajen v
škatlo iz kaširanega pertinaksa z merami
115 x 55 X 40 mm. Seveda so te mere od¬
visne od velikosti vgrajenih delov. Tista
stran pertinaksa, na kateri je bakrena folija,
je obrnjena navznoter, tako dg se ploskve
škatle spojijo s spajkanjem. Robove kasete
je treba zgladiti s pilo, kaseto pa lakirati,
škatla je nekoliko širša od dolžine baterije,
tako da kontakte baterije lahko prispajka-
mo na nasprotno stran škatle in sicer pozi¬
tivni pol v obliki lamele neposredno nadenj*-

fš'

TIM 444

stran škatle, negativni pol pa v obliki spiral¬
ne vzmeti na izolirani del folije na nasprot¬
ni strani škatle.

Slika 2 Spajanje škatle v notranjosti

Instrument in preklopniki so pritrjeni na
gornjo stran škatle, upori pa so prispajkani
na preklopnik brez uporabe montažnih let¬
vic. Na primernem mestu preluknjamo gor¬
njo ploščo in tu pritrdimo transistorsko
podnožje, če nimamo transistorskega pod¬
nožja, lahko izoliramo z jedkanjem ali z iz¬
rezom tri otočke bakrene folije, prevrtamo
skozi otočke luknjice premera 1 mm in na¬
sproti njih na notranji strani prispajkamo
kontakte od kakega podnožja za elektronke.

Kaiibracija preskuševalnika

Ko smo preskuševalnik izdelali, ga moramo
pred uporabo kalibrirati. Zato bomo upora¬
bili kak znan transistor. Dobro bo, če ima
ta transistor ojačevanje 50. Transistor po¬
stavimo v podnožje, ki je vgrajeno v instru¬
ment, postavimo preklopnik v bazi v drug
položaj, drugi preklopnik pa glede na tip
transistorja v položaj PNP ali NPN.

S spremembo vrednosti upora R, uravna¬
mo transistorjev tok na polni odklon instru¬
menta (ojačenje je 50), nato prestavimo
preklopnik v tretji položaj in s spremembo
vrednosti upora R 3  naravnamo odklon instru¬
menta na 1/3, če je skala linearna. Tudi ta
odklon ustreza ojačenju 50, v tem primeru
obsega 0—150. Nazadnje prestavimo pre¬
klopnik v četrti položaj in izberemo vrednost
upora R 3  tako, da instrument kaže 1/6 pol¬
nega odklona — ojačenje 50 v obsegu
0—300. S tem je kaiibracija izvršena.

Uporaba preskuševalnika

a — Merjenje ojačenja transistorja

Pri pravilnem postavljanju transistorja v
podnožje in pri ustreznem položaju preklop¬

nika It (PNP ali NPN) proti položaju pre¬
klopnika I bo obstal instrument na ničli ali
pa bo kazal le neznaten »tok«. S prestavlja¬
njem preklopnika I v položaj 2, 3, 4 na skali
instrumenta neposredno odčitamo ojačenje
transistorja.

b — Ugotavljanje brezhibnosti transistorja

Ako v prvem položaju preklopnika I igla in¬
strumenta naglo skoči do konca skale, po¬
meni to, da je v transistorju kratek stik
(transistor je prebit). Če se igla v nobenem
položaju ne premakne s točke nič, je tran¬
sistor prav tako neuporaben, ker je pre¬
gorel.

c — Določanje tipa transistorja

Ali je transistor tipa PNP ali NPN, določimo
po položaju preklopnika II. če je preklopnik
v napačnem položaju, se igla ne premika in
merjenje ojačenja ni možno.

d — Določanje razporeda transistorjevih
nožič

Postavimo transistor v podnožje in kombi¬
niramo njegove žice na razne načine, vse
dokler mu ne bomo mogli izmeriti ojačenja.
Razpored žic (nožič) potem določimo po
konstantah, zapisanih na podnožju.

e — Iskanje transistorskih parov

V takem primeru je najvažnejše najti dva
transistorja z identičnim ojačenjem.

f — Preizkušanje diod

Izvode (žice) diode priključujemo na kolek-
torski in emiterski kontakt podnožja tako,
da steče skozi instrument tok. Tisti izvod
diode, ki je priključen na maso (emiterski
kontakt za PNP transistorje), ustreza anodi
diode. Ako pri obračanju tok v obeh položa¬
jih prehaja (ali ne prehaja), pomeni to, da
dioda ni v redu.

Diodo je treba priključiti prek upora 1 KQ,
da bi zaščitili instrument pred premočnim
tokom, ali pa se z diodo samo za kratek
hip dotaknemo kontaktov podnožja. Pri pre¬
iskovanju diode sta preklopnika izključena
in je zato njun položaj brez pomena.

TIM 445

Baterija v našem preizkuševalniku bo zaradi
majhne potrošnje toka trajala mnogo me¬
secev.

Z instrumentom merimo, kadar je preklopnik
v položaju:

1 — diode

2 — ojačenje 0—50

3 — ojačenje 0—150

4 — ojačenje 0—300

Slika 3 Zunanja podoba instrumenta

AMATERSKE RADIJSKE POSTAJE

V. Ivkovič

Osnovni pogoj za delovanje kakršnekoli od¬
dajne radijske postaje je »radijsko dovo¬
ljenje«, ki ga izda Sekretariat za promet in
zveze republiškega izvršnega sveta. Predpis
pa tudi zahteva, da ima oseba, ki upravlja
z radijskim oddajnikom, predpisano stro¬
kovno izobrazbo in pooblastilo za delo.
Delovni pogoji amaterskih radijskih postaj
so urejeni s Pravilnikom o postavljanju in
delovanju amaterskih radijskih postaj. Last¬
nik takšne postaje je lahko radijski klub
(klubska) ali pa član Zveze radioamaterjev
(osebna amaterska radijska postaja).
Amaterske radijske postaje delimo v štiri
kategorije. Tretja med njimi je klubska,
ostale pa so osebne. Kategorizacija postaj
se ravna po frekvenci, vrsti oddaj in od¬
dajni moči oddajnika.

Operaterji amaterskih radijskih postaj

Operaterje amaterskih radijskih postaj de¬
lijo na operaterje I., II., lil. in IV. razreda,
obstoji pa še poseben razred drugega ope¬
raterja, člana ožje družine lastnikov ama¬
terskih radijskih postaj. Strokovno znanje
operaterjev ugotavljajo s posebnim izpitom.
Strokovni izpit opravljajo člani Zveze radio¬
amaterjev pred posebno komisijo, vendar
morajo dovršiti 14 let starosti. Republiški
odbori Zveze radioamaterjev izdajo na pod¬
lagi sklepa izpitne komisije diplome o
opravljenem strokovnem izpitu za operater¬
ja določenega razreda. Kandidat mora na
izpitu dokazati določeno stopnjo znanja pri
sprejemanju in oddajanju Morsejeve abe¬
cede, poznavanja statuta SRJ, .poznavanje
uredbe o postavljanju in delovanju oddajnih
radijskih postaj, poznati mora mednarod¬

ni pravilnik o radijskem prometu, obveznosti
operaterjev kot članov SRJ, sposobnost
praktičnega vzdrževanja improviziranih ama¬
terskih zvez in tudi poznavanje osnov elek¬
trotehnike in radiotehnike amaterskih ra¬
dijskih naprav.

Radioamaterji, ki so mlajši od 18 let, smejo
delati samo na klubskih radijskih postajah
ali kot družinski operaterji na osebnih ra¬
dijskih postajah.

S tem smo odgovorili vsem tistim našim
bralcem, ki so se zanimali za delo radij¬
skih postaj in za to, kako lahko nekdo
postane radiooperater.

Radioamaterske zveze

Znano je, da imajo radioamaterji svoje bo¬
disi osebne ali pa klubske radijske postaje.
Radioamaterji po vsem svetu vzdržujejo
medsebojne zveze in izmenjavajo izkušnje.
Izvedeli smo, kako je mogoče dobiti dovo¬
ljenje za delovanje postaje, zanima pa nas,
kako se denimo japonski amater sporazu¬
me z jugoslovanskim. Ali mora znati Jugo¬
slovan japonski jezik oziroma Japonec naš
jezik?

Ta in podobna vprašanja zanimajo tudi
mnoge, ki niso radioamaterji in ki z ama¬
terji nimajo stikov. Odgovore na ta vpraša¬
nja lahko dobite v raznih pravilnikih o ra¬
dijskem prometu pa tudi v že večkrat ome¬
njeni knjigi »Mala Škola elektronike«. Sku¬
šal vam bom razložiti le nekatere osnovne
pojme.

Telegrafija in telefonija — CW in Fone

Radioamater operater bo rekel svojemu to¬
varišu: »Včeraj sem delal na CW.« Tovariš

TIM 446

bo odgovoril: »Jaz pa na Fone.« Če boste
slišali takšen razgovor, morda ne boste
vedeli, o čem pravzaprav govorita. Nič čud¬
nega — to je jezik radioamaterjev, ki so
navajeni reči CW namesto telegrafija in
Fone namesto telefonija.

Telegrafija in telefonija sta dve vrsti od¬
dajanja ali emisije, ki se ju amaterji
pogosteje poslužujejo. Poznamo še druge
vrste emisij, ki pa med radioamaterji niso
toliko priljubljene.

Telegrafija je najbolj razširjena oblika
emisije, ki omogoča zares veliko možnost
sporazumevanja. Ob zelo majhni moči od¬
dajnika zagotavlja zanesljive zveze tudi na
velike razdalje.

Telefonija, ki jo uporabljajo tudi radioama¬
terji, je manj razširjena. Omogoča daljše
razgovore, vendar pa je manj zanesljiva za¬
radi pogostih motenj in jo uporabljajo le
na krajše razdalje.

CW je kratica za delo z nemodulirano tele¬
grafijo, Fone pa kratica za delo z nemo¬
dulirano telefonijo.

Kako pravzaprav radioamaterji kličejo drug
drugega?

Vsaka radijska postaja, bodisi amaterska
ali kaka druga, ima svoj klicni znak. Znaki
so kombinacija številk in črk. Na podlagi
klicnega znaka lahko takoj ugotovimo na¬
rodno pripadnost radijske postaje.

Pri jugoslovanskih radijskih postajah sta
prvi dve črki vedno YU, sledi pa jima šte¬
vilka, ki označuje republiko.

YU 1 — Srbija

YU 2 — Hrvatska

YU 3 — Slovenija

YU 4 — Bosna in Hercegovina

YU 5 — Makedonija

YU 6 — Črna gora

Tem znakom sledijo še dve ali tri številke,
ki so za vsako postajo drugačne in po ka¬
terih se postaje ene države razlikujejo druga
od druge. Tudi radioamaterji dobe za svoje
postaje določen znak.

Druge države imajo seveda drugačne znake.
Tako naprimer:

Avstrija — OE
Italija — I
Albanija — ZA
Romunija — YO
Madžarska — HA itd.

Da bi omogočili razgovor vsakega z vsakim,
ne glede na jezik, in da bi tudi pospešili
radioamaterski promet, so uvedli za radio¬
amaterje posebne kratice. Tako na primer
pomeni GD — dober dan, PSE — prosim,
TNK — hvala, NAME — ime, GB — zdravo,
in podobno. Takoj vidimo, da so kratice
izvedene iz angleškega jezika.

Poleg teh poznamo še profesionalne kratice,
tako imenovane Q — kode. Na primer: QTH
pomeni kraj namestitve radijske postaje,
QSP pomeni prenesti poročilo, itd.

Imamo še druge kratice, na primer: 73 —
pozdrav, 88 — poljub, 99 — izgini brez
sledu itd.

Še nekaj nacionalnih kratic: Jugoslovani re¬
čejo Z — zdravo, Francozi — SVP — pro¬
sim, izvolite, Rusi TOW —- vsakemu tova¬
rišu ali WSEM — vsem.

Če sedimo pri sprejemniku in imamo pred
seboj svinčnik in papir, lahko zapišemo na
primer sledeče znake:

CQ CQ CQ CQ DE YOSM
To se ponavlja dlje časa in se konča takole:
CQ CQ CQ DE YOSM YOSM + K
če imamo pri roki spisek amaterskih kratic,
bomo ugotovili, da pomeni CQ — klicni znak
vsem, DE je od, YOSM pa je klicni znak
romunske radioamaterske postaje. Tisti +
K na koncu pomeni, da je romunski amater
prešel na sprejemanje, da bi izvedel, ali
ga je kakšna radioamaterska postaja slišala
in če želi stopiti z njim v stik.
če je ta klic sprejel naš radioamater, reci¬
mo, da je to Tine Brajnik, ki ima klicni znak
YU 3 EY, bo romunskemu radioamaterju od¬
govoril takole:

YO 1 SM YO 1 SM YO 1 SM DE YO 3 EY + K
Ako je romunski amater ujel te znake, bo
takoj razumel, da se je odzvala neka jugo¬
slovanska radijska postaja, in če bo želel
stopiti z njo v kontakt, bo odgovoril:

YU 3 EY YU 3 EY YU 3 EY DE YO 1 SM
YO 1 SM YO 1 SM — GE DR OM
in tako dalje, na koncu pa spet znak +  K.
Če to besedilo dešifriramo, bi se glasilo

takole: »Dober večer, dragi prijatelj.

prehajam na sprejem.«

Če se nazadnje sprejme znak + SK, po¬
meni to, da je amater sklenil razgovor. Na
koncu največkrat sledi QSL, to je prošnja za
potrdilo o vzpostavljenem kontaktu. Ta po¬
trdila (karte) amaterji skrbno hranijo kot
radioamaterske trofeje.

TIM 447

Iz navedenega besedila pa tudi iz drugih
razgovorov lahko spoznate, da ’ so radio¬
amaterji zelo vljudni in da se besede:
prosim in hvala prav pogosto slišijo.

Naj vas na koncu še opozorim, da smo v
TIMu št. 5 opisali gradnjo El. transistorske
sirene. Če tej sireni dodamo še tipkalo
(taster), jo lahko uporabimo ža učenje in
vežbanje telegrafije [slika 1).

Slika 1 Transistorska sirena s tipkalom

S to sireno se boste lahko med šolskim
letom ali pa na počitnicah naučili Morsejeve
telegrafske abecede. Morsejeve znake naj¬
dete v vsakem koledarčku, zato o njih ne
bomo pisali, namesto tega raje prav kratek
slovarček, ki ga uporabljajo operaterji na
radijskih postajah.

GD — dober dan (v Morsejevih znakih
--. -..)

TNK — hvala

Z — naša nacionalna kratica za »zdravo«
PSE — prosim

GE DR OM — dober večer dragi prijatelj
TNX FER CALL — hvala za poziv

PSE QTH — prosim kraj, kjer se nahajate
QTH IS KOPER — nahajam se v Kopru
MY NAME IS TONI — ime mi je Toni
PSE UR NAME — prosim vaše ime
+ SK — končujem oddajo
Za učenje telegrafije lahko uporabite tudi
brnič na sliki 2 in 3.

Slika 3

To so brniči sistema TN, ki bodo dobro
služili vsakemu radioamaterju začetniku, ki
se v prostem času želi naučiti telegrafije.

LOV NA LISICO

V. Ivkovič

Marsikdo me je vprašal, kaj je to lisica in
kakšni so pogoji za tekmovanje pri lovu
na lisico.

Lisica je oddajnik majhne moči (2—10 W),
skrit na nekem mestu, recimo v gozdu.
Navadno sta skupaj z lisico skrita še dva
človeka: manipulant na oddajniku in sodnik.
Manipulant na radijski postaji — lisici od¬
daja vsake štiri minute tole: »Govori prva
lisica, govori prva lisica« (oziroma: »Govori

druga, tretja ... lisica«). Kadar prva lisica
molči, oddajajo ostale enominutno oddajo
po določenem razporedu.

Lovec na lisico mora v čim krajšem času
najti lisico. Za pionirje je oddaja (emisija)
lisice vedno telefonska, za odrasle, pa tele¬
grafska. Dolžina poti pri lovu je za pionirje
3 km, vštevši vrnitev v ravni liniji. Lov za
pionirje je lov na dve lisici.

Blizu starta pregleda sodnik vse sprejem-

TIM 448

nike in preveri njihovo delovno sposobnost.
Posebno pazi na to, da sprejemniki ne bi
motili drug drugega, kar bi oviralo druge
tekmovalce — lovce. Pob ure pred startom
je treba sprejemnike izročiti sodnikom, ki
jih vrnejo tekmovalcem dve minuti pred
startom. Skupine ali posamezniki startajo
minuto pred začetkom oddajanja prve lisice.
Na startu dobi vsak lovec načrt ozemlja, na
katerem poteka tekmovanje, in kontrolne
kupone, na katere mu bodo sodniki pri li¬
sicah vpisali čas odkritja lisice. V času
lova je prepovedano medsebojno dogovar¬
janje tekmovalcev, pa tudi iskanje pomoči

preprostega goniometrskega sprejemnika, s
katerim ne bo pri uporabljanju nikakih te¬
žav. Za gradnjo ne boste potrebovali no¬
benega posebnega orodja in tudi ne mnogo
časa.

V trgovinah lahko kupite plastične škatle
različnih vplikosti. Gotovo boste našli tak¬
šno, da boste vanjo lahko vgradili svoj spre¬
jemnik. Za orientacijo naj povem, da sem
sam uporabil škatlico z merami 120 x 75 X
X 40 mm.

Sprejemnik sestoji iz audiona v refleksnem
spoju s transistorjem OC615 in iz dveh
nizkofrekvenčnih stopenj s transistorjema

OC 602 (slika 1).

5 K log

Slika 1 Vezalna shema malega sprejemnika —
goniometra

od zunaj ali uporaba kakršnihkoli prevoznih
sredstev.

Po končanem tekmovanju sodniški kolegij
proglasi zmagovalca, to je tistega tekmo¬
valca, ki je v najkrajšem času odkril vse
skrite lisice.

Mali sprejemnik — goniometer za lov na
lisico

Energijo, sprejeto s feritno anteno, vodimo
prek kondenzatorja 2,2 nF (2,2 nF = 2200 pF)
na bazo prvega transistorja OC615. Tu se
signali ojačijo in odvedejo na diode AA103
(ali druge), kjer se vrši demodulacija. Urav¬
navanje stopnje povratne zveze dosežemo s
spremembo delovne točke transistorja s
prednapetostjo baze, in sicer s potenciome¬
trom 5 KQ (potenciometer je logaritemski).
Uravnavanje povratne zveze je zelo mehko
in ga je lahko doseči.

Lov na lisico postaja vse bolj popularen,
kar dokazuje vse večje število udeležencev
tekmovanj. V tej dejavnosti je omogočeno
sodelovanje vseh radioamaterjev, tudi ti¬
stih, ki še nimajo dovoljenja za delo z ra¬
dijskimi postajami. Mnogi amaterji si na
žalost ne upajo sami izdelati potrebne apa¬
rate, prav zato bomo tu opisali gradnjo

Za določanje smeri pri snemanju priklju¬
čimo na tuljavo paličasto anteno, dolgo
okoli 30 cm. Neuglašenost kroga, ki nastane
s priključitvijo te antene, uvede v krog
dodatno kapaciteto v podobi malega tri-
merja. Demodulirana VF napetost prehaja
prek upora 5 KQ kot nizka frekvenca prav
tako na bazo prvega transistorja. Prva stop-

TIM 449

nja torej dela hkrati kot VF in kot NF oja-
čevalo (to je refleksni spoj).

Naslednji dve stopnji sta nam znani. Za
sprejem rabi miniaturna magnetna slušalka
impedance 4 KQ. Pri uporabi dveh slušalk
lahko izpade zadnja stopnja ojačevala. Slu¬
šalke v tem primeru priključimo na mesto
upora A.

Izbor transistorjev ni omejen le na tiste, ki
so navedeni v vezalni shemi. Za prvo stop¬
njo lahko uporabimo tudi transistorje
OC 171, AF 114 ali AF 124 ali kake podobne.
Za nizkofrekvenčno stopnjo so uporabni
transistorji OC 70, AC 530, OC71, AC 540
in podobni.

Sastavni elementi so montirani na ploščici
s tiskanim vezjem. O tiskanem vezju smo
že pisali v 2. številki letošnjega letnika.
Feritno anteno sestavljajo štiri feritne pa¬
lice 74 x 18 X 4 mm, ki so medsebojno izo¬
lirane. S takšno anteno dosežemo mnogo
večjo občutljivost kot z anteno, ki ima
samo eno feritno palico. Tuljava ima 12,5 +
4- 2,5 navojev izolirane bakrene žice (Cu Ls)
premera 0,5 mm. Žica naj bo navita navoj
ob navoju v sredini antene, ki naj bo na
koncih pritrjena z UHU ali s kakim podob¬
nim močnim lepilom.

Sedaj je treba goniometer uravnati za delo
oziroma za lov na lisico, če tega sami

ne bi znali, prosite kakega starejšega, iz¬
kušenega radioamaterja za pomoč.

Povratno zvezo sprejemnika je treba s tri-
merjem in potenciometrom tako naravnati,
da nastane oscilacija pri najmanjši kapa¬
citeti trimerja. Na ta način dosežemo naj¬
večje ojačenje prve stopnje.

Sedaj naravnamo krog na obseg 80 m, zato,
ker lisice oddajajo na amaterskem dometu
80 m (tj. na 3,5—3,8 MHz ali na dvometr¬
skem dometu 144—146 MHz). To dosežemo
z vzporedno kapaciteto s kondenzatorjem.
Včasih je treba dodati tuljavi nekojiko na¬
vojev, vse dokler ne dosežemo resonance
za domet 80 m. Antenski trimer je treba
tako naravnati, da ostane tudi pri izklopu
paličaste antene signal postaje, ki jo spre¬
jemamo, na istem mestu skale. Ko smo vse
to naredili, lahko označimo skalo na vsakih
50 kHz, kar bo zadostovalo.

V naslednjem letniku TIMa bomo pisali o
tem, kako lovimo lisico.

ASTRONOMI
IN VESOLJCI

ZANIMIVOSTI IZ TEHNIKE IN ZNANOSTI

Pege in viharji

Skupina sovjetskih znanstvenikov pripravlja raz¬
pravo o sončnih pegah in magnetnih viharjih. Te
vesoljske pojave so preučevali s 35 višinskimi
raketami in z več serijami vremenoslovnih ba¬
lonov, podatke pa so zbirali tudi strokovnjaki
na antarktičnih raziskovalnih postajah.

seti planet. Tako sodijo po motnjah, ki jih je
opaziti pri kroženju drugih planetov v našem
osončju.

Novi planet je po tej domnevi še bliže Soncu
kot Merkur, zato ga skorajda ni mogoče foto¬
grafirati. O verjetnosti njegovega obstoja poroča
v nekem britanskem listu dr. Devvhirst.

Deseti planet

Astronomi univerze Cambridge in mornariškega
observatorija v VVashingtonu so morda zasledili
med Merkurjem in Soncem doslej neznani, de¬

Vesoljski računalnik

Pri radijski družbi RCA je NASA naročila poskus¬
ni model vesoljskega računalnika, stokrat laž¬
jega od tistih, ki jih uporabljajo na zemeljskem

TIM 450

površju. Računalnik bo imel 16 kubičnih centi¬
metrov, tehtal bo 4,5 kilograma, za njegovo de¬
lovanje pa bo zadoščalo 15 W električne energije.

Skrivnosti Marsa

Astronome je dalj časa mučila skrivnost dela
Marsove površine, ki ima premer skoraj 2500
kilometrov. Domnevah so, da je to puščava.
Imenovali so jo Helas. Slike, ki sta jih posre¬
dovali leta 1969 dve vesoljski ladji tipa Mariner,
pa so pokazale, da gre v resnici za velikanski
krater, globok kakih 4000 metrov. Vendar stro¬
kovnjaki laboratorija univerze v Coloradu niso
prepričani, da poznajo vse skrivnosti kraterja
Helas. Prav na tem področju namreč ni krater¬
jev, ki jih je sicer na Marsovi površini zelo
veliko.

»Vesoljske« spalne vreče

Iz lahkega materiala, ki so ga prvotno razvili za
obleke vesoljcev, ker izredno ščiti taj<o proti
vročini kot proti mrazu, bo sedaj neka firma

izdelovala novo camping opremo — nekakšno
spalno vrečo, ki bo hkrati šotor. Celotna zadeva
za eno osebo tehta samo 425 gramov. Medna¬
rodne organizacije za pomoč pri naravnih in
drugih katastrofah se zelo zanimajo za nove
spalne vreče, saj jih je moč brez nevarnosti
metati iz nizko letečih letal na ogroženo ozemlje.

Vesolje za vsakdanjost

Mehka, nevnetljiva snov iz steklenih vlaken za
blazine, izdelana v okviru ameriškega programa
za pristanek na Luni, se bo uveljavila tudi v
vsakdanji rabi. S to snovjo bodo polnili žimnice,
oblazinjeno pohištvo ter sedeže v letalih in na
ladjah.

Vesolje za bolnike

Bolnikom po operaciji utegne zelo koristiti lahko
prebavljiva hrana, kakršno uživajo vesoljci med
poletom. O tem je poročal nizozemski radio.
Omenil je bolnika, ki po operaciji ni mogel uži¬
vati navadne hrane, pa tudi intravenozno ga niso
mogli hraniti.

OD FIZIKE««.:(
DO GEOLOGIJE

KAKO VISOKO LETI
PAPIRNATI ZMAJ?

Marjan Velechovsky

Marsikdo si je' že naredil papirnatega zmaja,
kar tako, za lastno veselje, ne da bi tekmoval.
Na tekmovanjih je seveda vse drugače: orga¬
nizatorji so dolžni pravično oceniti višine leta
zmajev. Zato so določene točne dolžine vlečnih
vrvic. Pri tem se nehote porodi vprašanje,
kako tekmovalna komisija ugotavlja pravo višino
zmaja v letu. 'Pri tem jim pomaga majhna in
nezahtevna priprava, ki jo sestavljajo vizirna
naprava, majhen disk in kotomer. S tako na¬
pravo določijo kot, pod katerim vidijo letečega
zmaja.

Merilno napravo in njeno izdelavo bomo opisa¬
li pozneje, najprej si torej oglejmo teoretične
osnove te merilne metode.

Določiti moramo startno progo AD in kot a ob
znani dolžini vrvice. Na startni progi so tele
točke (glej sliko 1):

D — pomočnikovo startno mesto
C — tekmovalčevo startno mesto

B A C D

f-1 - h - .

5o m 5o m 5s m '

Slika 1

A — ciljna črta
A ali B — merilno mesto

Razdalje med posameznimi točkami so podane
s predpisano dolžino vlečne vrvce. V našem
primeru je vrvca dolga 50 m. Torej je razdalja
med mestoma C in D = 50 m; tu pomočnik dr¬
ži zmaja in ga usmerja v smer poleta. Razdaljo,
ki jo preteče tekmovalec med startnim, mestom
in ciljem, predpiše organizator, ta je 50 m,
lahko pa je tudi več. Za sam tekmovalni polet
zmaja potrebujemo vsaj razdaljo ACD, kar je
50 m+ 50 m, skupaj torej 100 m ravne proge.

Določitev merilnega kota in mesta

Dolžnost merilca je, ugotoviti točen kot, pod
katerim vidimo zmaja nad ciljno črto. Vsako
mesto za to ni primerno. Oglejmo si ta primer
kot pri geometriji: v trenutku, ko tekmovalec
priteče na ciljno črto, je njegov zmaj v vrhu

TIM 451

pravokotnega trikotnika, katerega tvorita

— dolžina vrvce AZ

— višina ZT in

— dei tekmovalne proge AT, kot stranica tri¬
kotnika AZT.

IGI e j sliko 2).

Kot med kraki AT in AZ je kot u, ki ga mora
izmeriti merilec.

Znano geometrijsko pravilo se glasi:

— Pravokotni trikotnik je določen, če je podan
vrh A, dolžina krakov in kot med kraki.

Natančno višino letečega zmaja ugotovimo po
navedenem pravilu, vendar je mogoče dejansko
višino letečega zmaja ugotavljati na dva načina.

I. način — z risbo v merilu

Narišemo premico, na njej določimo točko A
in iz te točke narišemo izmerjeni kot v obliki
polkraka. S konico šestila v točki A narišemo
v merilu krog s polmerom 50 m. Točka, kjer se
'sekata polkrak »C« in krožnica, je točka »Z«
lege zmaja. Pravokotnica iz točke »Z« seka pre¬
mico v točki »T«. Na daljici ZT v merilu odči¬
tamo pravo višino »V« lege zmaja.

II. način — trigonometrični način

Isti primer lahko še bolje izračunamo trigono¬
metrično.

Ustrezno pravilo se glasi:

— Sinus kota je podan z razmerjem med na¬
sprotno kateto in hipotenuzo.

V naši skici je:.sin a = JL

c

kjer je C vlečna vrv, torej 50 m. Iz tega sledi

da je v = c X sin a . . . ..(6)

Višino torej lahko izračunamo, če poznamo dol¬
žino vlečne vrvce in kot a.

V resnici pri praktičnem merjenju pride do
manjših netočnosti, ker pač ni mogoče točno
meriti, kot na primer:

— Kot a je v resnici kot, ki ga merimo s cilj¬
ne črte. Za pravilno oceno bi morali posta¬
viti v točko A tri opazovalce-merilce kota,
da bi iz poprečja treh merjenj ugotovili pra¬
vilno izmerjeni kot. Vsak merilec bi moral
imeti še pomočnika za odčitanje. Torej je
na ciljni črti že 6, oseb in v to skupino naj
priteče kot sedmi še tekmovalec, ki že tako
vidi le svojega zmaja. Skratka — neizvedlji¬
vo!

Seveda se temu da odpomoči. Rešitev najdemo
v dejstvu, da imamo opraviti z enakokrakim
trikotnikom. Če se oddaljimo od ciljne črte v

tekmovalni smeri do točke B za dolžino vlečne
vrvce, tvorimo enakokrak trikotnik (na naši sli¬
ki trikotnik BAZ). Oglejmo si sliko 3.

Slika 3

Pomagamo ši z geometrijskimi pravili:

— v enakokrakem trikotniku sta si dve stranici
in dva kota enaka,

— vsota dveh supiementarnih kotov je 180°,

— vsota vseh kotov v trikotniku je 180°.

V merilni točki, ki je za dolžino vlečne vrvce
oddaljena v smeri startne proge, vidimo lete¬
čega zmaja pod manjšim kotom kakor iz ciljne
črte. Imenujmo ta kot (h.

— Ob točki A, t. j. ob ciljni črti, je kotu a
podan suplementarni kot y  (gama), kateri
je za kot a  manjši od 180°.

Y = 180°—-a.(1)

— V trikotniku BAZ tvori kot y  s kotom p! in
p 2  seštevek 180°

V + P, + fc = 180°.(2)

Torej je y =  180-2 P-,. (3)

Če obe ugotovitvi vpišemo v enačbo 3, dobi¬
mo, da je

180’ —a = 180° —2 P,.(4)

krajšamo in uredimo enačbo ter dobimo, da je

a  = 2 p, . ..(5)

Vstavljeno v trigonometrično enačbo dobimo

v = c X sin a.(6)

Iz slike 2 vidimo, da je višina enaka zmnožku
znane dolžine tekmovalne vrvce in sinusa izmer¬
jenega kota a.

V enačbo 6 vstavimo rezultat za kot a in dobi¬
mo, da je

v = c X sin 2 p,.(7)

Iz podanega sledi sklep, da lahko merimo tudi
v določeni razdalji iz ciljne črte, pod pogojem,
da je

— merilna točka na isti premici, t. j. na tek¬
movalni progi;

— razdalja od ciljne črte je 50 m oziroma pred¬
pisana dolžina vlečne vrvce zmaja;

— da v računu upoštevamo dvojno vrednost
izmerjenega kota.

Tako lahko za nemoteno delo naše merilce
razporedimo po terenu. Za hitrejše delo na te¬
renu si že doma izračunamo tabelo in jo nate¬
pimo na priročno lepenko, če nimamo namreč
logaritemskega računala.

Slaba stran meritve kota iz mesta, ki je odda¬
ljeno od ciljne črte, je v tem, da mora biti
točnost odčitka viziranega kota zares kar naj¬
večja.

Za takojšnjo uporabo objavljam v prilogi tabelo
odvisnosti višin od merjenega kota. V tabeli je
dolžina vrvce 50 m.

TIM 452

Enačba

ali

log v = log 50 + log sin a ... (8)
log v = log 50+log sin 2 {5, . . . (9)
Dovolj je bilo teorije in računanja, čas je, da
se posvetimo zmajem. Zmaji imajo radi višave,
kamor jih ponese veter v radost in ponos gra¬
diteljev.

ODVISNOST VIŠINE ZMAJA OD VIZIRANEGA
KOTA

MALA OGLASA

Sem dijak gimnazije in radioamater. Rad bi si
dopisoval s svojimi vrstniki, ker bi si s tem
lahko izmenjavali material in načrte. Razen z
elektroniko se ukvarjam še z modelarstvom, fi¬
latelijo, športom in rad poslušam pop glasbo.
Prosim vse, ki bi si radi dopisovali, tudi dekleta,
da mi pišejo na naslov: Janko Hamler, Janžev
vrh 49, 69252 Radenci.

Prodam 2 lokomotivi, 2 kretnici, 2 vagona, kri¬
žišče, 8 velikih krivih tirnic, 18 malih krivih
tirnic, 6 ravnih tirnic, priključno in odbojno tir¬
nico ter tirnico za vpeljevanje, vse po N sistemu,
za 160,00 din. Prodam tudi podvodni maski Ma-
res Ventosa za 40,00 din in Marina za 20,00 din
ter ameriške kotalke znamke Chicago za 100,00
din. Poštnina je zaračunana v ceno predmetov.
Brane Žilavec, Hrib 2, 61360 Vrhnika.

VAŠA MRAVLJINČJA
FARMA

Marko Meden

Naše kramljanje o mravljah in umetnem
mravljišču se bliža koncu. Pred vami je zad¬
nja številka TIMa v letošnjem šolskem
letu in obenem zadnji sestavek o mravljah.
Na srečo ima danes na voljo več prostora,
kar mi pride ravno prav, saj je ta članek
morda najvažnejši od vseh dosedanjih. Dol¬
žan sem vam namreč še vsa pojasnila in
navodila o oskrbovanju mravljišča, hranje¬
nju mravelj in opazovanjih, brez katerih bi
umetno mravljišče izgubilo precej svoje
pomembnosti, ki jo sicer lahko ima pri
razvijanju našega razumevanja narave in
pravilnega odnosa do nje.

Danes se bomo najprej pogovorili o nase¬
litvi umetnega mravljišča. V prejšnji šte¬
vilki smo podrobneje obravnavali, kako
mravlje ulovimo in smo prišli do tja, ko
smo ujete mravlje prinesli v posodici za
lovljenje domov. Ne smete jih pustiti pre¬
dolgo v posodici, saj se tam prav gotovo
ne počutijo dobro. Poglejmo si, kako bomo
spravili našo množico preplašenih in bega¬
jočih mravelj v umetno mravljišče, ne da bi
jih pri tem polovica ušla. Na srečo to ni
tako težavna naloga. Vseeno pa vam pri¬

poročam, da naselitev opravite na balkonu,
ali pa v kopalnici, kjer boste vse pobegle
mravlje lahko hitro odkrili in jih ponovno
ulovili z lovilnikom. Ta naj vam bo vseskozi
pri roki. Preden umetno mravljišče naselite,
še enkrat preglejte, če ni kje kakšna špra¬
nja, skozi katero bi si mravlje lahko po¬
iskale pot v svobodo. Mravljišče še enkrat
temeljito očistite. Dvignite steklo nad mav¬
čnim blokom in ga dobro zbrišite. Ne poza¬
bite navlažiti mavca, šele potem, ko je
vse to storjeno, lahko spustite mravlje v
njihovo novo domovanje. Dvignite pokrov
prostora za hranjenje, vzemite posodico z
mravljami, potrkajte z njo ob dlan, da pa¬
dejo mravlje na dno, še enkrat močno stre¬
site, da se mravlje sprimejo v nekakšen
živ klobčič in to kepo hitro stresite v pro¬
stor za hranjenje. Nemudoma ga pokrijte in
zadeva je opravljena, če je kakšna mravlja
ostala v posodici ali pa ušla, se nikar ne
jezite. Te posamične begunce boste lahko
čez čas, ko se bo večina v mravljišču ne¬
koliko umirila, lahko spustili k ostalim skozi
luknjo v pokrovu. Tudi drobci prsti, ki ste
jih pri lovu vsesali z lovilnikom in jih

TIM 453

nato stresli najprej v posodico, potem pa
še v mravljišče, naj vas ne motijo. Mravlje
jih ne bodo odnesle v svoje kamrice v
mavcu. Zato pa raje natančno opazujte,
kako se obnašajo mravlje v novem okolju.
Sprva so zelo vznemirjene, in če ste ujeli
tudi ličinke in bube, boste lahko opazili,
kako žele spraviti zarod na varno. Kaj hitro
odkrijejo vhod v cevko in že se prve podajo
na raziskovanje rovov in kamric. Ta del
mravljišča mora biti ob naselitvi zatemnjen,

se pravi pokrit in na žalost ne boste mogli
zasledovati, kaj se v njem dogaja. Kmalu se
prve mravlje vrnejo, pograbijo bubo ali li¬
činko in jo odnesejo v notranjost mravljišča.
Hitro se tam znajde tudi samica. Če noče
iti prostovoljno, jo delavke kratko in malo
odnesejo. Še malo, in prostor za hranjenje,
kamor ste stresli mravlje, je skoraj prazen.
Bi znali odgovoriti na vprašanje, zakaj so
se vse preselile v kamrice in tja odnesle
tudi svoj zarod? Seveda, odgovor ni težak.
Dva razloga sta jih pripravila do tega. Prvi
je vlaga. Saj se še spominjate iz enega
prejšnjih člankov, kako pomembna je vlaga
za mravlje. Vlažen mavec jim vsekakor bolj
ustreza kakor suho okolja v prostoru za
hranjenje. Drugi razlog je tema. Tudi v no¬
tranjosti naravnega mravljišča je temno in
je torej takšno obnašanje mravelj pričako¬
vano in razumljivo. Vedno, kadar boste v
mravljišču opazili kaj nenavadnega in na
prvi pogled nerazumljivega, si skušajte to
razložiti. Pogosto ne boste našli pravega
odgovora, toda naj vam bo to le spodbuda
za iskanje novih in novih vprašanj in po¬
jasnil, ne sme pa vam vzetj veselja do
opazovanja in poskusov, kako naj si samo¬
stojno razložite opazovane pojave. Vedno
je bolje, če človek prizna, da ne ve pravega
odgovora, kakor pa zadovoljiti se z razlago,

za katero niste popolnoma prepričani, če
je res pravilna.

Kako boste mravlje hranili? Ta odstavek si
le dobro preberite, kajti od pravilne pre¬
hrane je v veliki meri odvisno dobro po¬
čutje mravelj v ujetništvu. Že v začetku
naj povem, da mravlje niso zahtevne in ne
potrebujejo hrane, ki bi jim jo vi težko
nudili. Pomembno pa je, da jih hranite
redno, če hočemo živali v ujetništvu pra¬
vilno hraniti, moramo nujno vedeti, kaj je
njihova glavna hrana v naravi. Za večino
mravelj velja, da so takorekoč vsejedci.
V glavnem se hranijo z žuželkami, s slad¬
kimi rastlinskimi sokovi in z izločki rastlin¬
skih uši. Pri nekaterih vrstah prevlada bolj
mesni del jedilnika, se pravi žuželke in
druge manjše živali, ki jih lahko obvladajo
žive, 'ali pa se lotijo raznih večjih živali,
kot so na primer krti, miši, razne ptice in
druge. Nasprotno žive nekatere vrste mra¬
velj skoraj izključno od izločkov rastlinskih
uši. Toda največ mravelj uživa mešano hra¬
no ali pa se v ujetništvu privadijo nanjo.
Mravelj, ki bi bile nevarne za večje sesalce
ali celo za človeka, pri nas ni. V Afriki in
Južni Ameriki pa žive potujoče mravlje, ki
se v velikih skupinah klatijo po deželi in
ogrožajo vsako živo bitje. Več je že poročil,
da so množice teh mravelj do kosti oglodale
človeka, ki so ga napadle. V Južni Ameriki
žive tudi posebne mravlje, imenovane listo-
rezne mravlje ali mravlje krojačice. Liste
dreves namreč razrežejo s svojimi ostrimi
čeljustmi in koščke znosijo domov, v obsež¬

na podzemeljska mravljišča. Tam liste teme¬
ljito zgrizejo in nalože v plasti. Na plasteh
zgrizenih listov uspevajo posebne glive, ki
poženejo glavičasta plodišča. S temi plodišči
se hranijo mravlje krojačice. Sprva sp Ijud-

TIM 454

je mislili, da se hranijo z listjem, ker so
pač videli mravlje, kako nosijo koščke listov
v mravljišče. Sicer pa, kdo bi- si lahko
mislil, da so te žuželke pravi pravcati vrt¬
narji, ki na svojih gredicah iz zgrizenih
listov pridelujejo plodišča gliv tško kakor
mi krompir ali repo. Toda naj so mravlje
krojačice še tako zanimive, v deželah, kjer
žive, jih preganjajo na vse mogoče načine.
Posebno v Braziliji imajo z njimi velike te¬
žave. škoda, ki jo povzročajo v gozdovih,
je naravnost velikanska. Obširne gozdne
površine oberejo takorekoč do zadnjega
lista.

Prihajajo počitnice in sami boste imeli pri¬
ložnost opazovati mravlje v naravi. Poiščite
mravljišče in opazujte, kaj vse prinašajo
mravlje v svoje domovanje. Skušajte ugo¬
toviti, kaj jim bo služilo za gradnjo mrav¬
ljišča, in kaj za hrano. Po možnosti opazujte
mravljišče iste vrste mravelj, kot jih imate
doma v svojem umetnem mravljišču. Na
podlagi lastnih ugotovitev boste ujetim
mravljam lahko popestrili jedilnik. V glav¬
nem pa bo najbolje, če se pri hranjenju
držite naslednjih navodil. Dajati jim morate
razredčen med, če tega nimate, bo dober
tudi raztopljen sladkor. Ne dajajte slad¬
korja v kristalih. Mravlje ga znosijo v no¬
tranjost mravljišča, kjer se na vlažnem
mavcu raztopi in vpije v podlago. S slad¬
korjem prepojen mavec pa je odlična osnova
za rast različnih plesni. Razredčen med
in raztopljen sladkor dajajte v kapljicah v
prostor za hranjenje. Šele, ko mravlje po¬
ližejo vse kapljice, ki ste jim jih poprej
dali, lahko dobe nov obrok. Hrano dajajte
v prostor za hranjenje skozi luknjo v po¬
krovu, ki jo takrat odprete. Po opravljenem
delu luknjo spet hitro zamašite. Tako ne
bo nobena mravlja ušla iz mravljišča. Od
časa do časa dodamo tudi kapljice čiste
vode. Nalovite muhe, pajke in druge drobne

živalce in jih vrzite v prostor za hranjenje.
Tudi takšna mesna hrana je mravljam nujno
potrebna. Seveda je bolje, da muhe in dru¬
ge, za hrano namenjene živali, ubijete, pre¬
den jih daste v mravljišče. Večje žuželke
lahko razdelite na več delov, posebno če
se vam zdi, da imajo vaše mravlje prešibke
čeljusti za njihov trdi hitinski oklep. Postre¬
zite jim s koščki različnih sadežev in sku¬
šajte ugotoviti, kateri so jim najbolj všeč.
Zelo rade imajo trdo kuhano jajce, posebno
rumenjak jim gre v slast. Ne smete pa ga
dati v mravljišče preveč naenkrat, ker ga
mravlje znosijo v kamrice, kjer prične raz¬
padati, gniti in tako kvari zdravo ozračje
v mravljišču. Če ugotovite, da se je v kam¬
ricah nabralo preveč hrane, jim jo za nekaj
časa nehajte dajati. V umetnem mravljišču
mravlje ne potrebujejo zalog hrane, vsaj
toliko časa ne, dokler jih redno hranite,
čiščenju mravljišča posvetite največjo po¬
zornost. V zanemarjenem mravljišču se
mravlje ne bodo dolgo obdržale. Vse ostan¬
ke hrane, kot so to na primer trdi deli žu¬
želk, bodo mravlje same prenesle iz kamric
nazaj v prostor za hranjenje. Tudi mrtve
mravje bodo odlagale v ta prostor. Vse to
čim pogosteje odstranjujte, da ne plesni
in ne gnije v mravljišču. Pripravite si lo-
vilnik in košček vate, da z njim zamašite
vhod v cevko, ki vodi iz prostora za hra¬
njenje v mavčni blok. Ko cevko zamašite,
polovite vse mravlje, ki so bile takrat zunaj.
Vzemite navlaženo krpico in prostor za
hranjenje temeljito očistite. Odmašite cev¬
ko in hitro vrnite pokrov na svoje mesto.
Skozi luknje v pokrovu spustite mravlje iz
lovilnika nazaj v mravljišče. Takšno gene¬
ralno čiščenje ne zahteva veliko časa in
truda, je pa nujno potrebno. V glavnem
velja pravilo, da za red v mavčnem delu
mravljišča skrbijo mravlje, prostor za hra-

TIM 455

njenje pa čistite vi. Mislim, da so to vsa
najnujnejša navodila, ki jih potrebujete za
oskrbovanje mravljišča. Če na kratko po¬
novim, morate paziti na čistočo, redno hra¬
njenje, in kar sem že večkrat poudaril,
mravljišče se ne sme nikoli povsem po¬
sušiti.

Kako mravlje živijo, kako se razvija njihov
zarod in kaj se sploh dogaja v mravljišču,
posebno pa odnosi med mravljami samimi,
vse to je pravzaprav tisti osnovni namen,
ki mu umetno mravljišče služi. Ne morem
niti vsega našteti, kaj šele opisati vsa
mogoča opazovanja, kar pa je naposled
morda celo bolje. Ugotovitve, do katerih
boste prišli sami, bodo za vas bolj po¬

membne kot še tako podroben opis. Svetu¬
jem vam, da o vseh opazovanjih in ugoto¬
vitvah vodite dnevnik. Ta naj vsebuje tudi
podatke, kdaj in kje ste ujeli mravlje, ki
jih imate v umetnem mravljišču.

Kdor bo v zvezi z mravljiščem naletel na
kakšne nejasnosti, kogar bo stvar močneje
pritegnila, naj kar piše v uredništvo TIMa.
Vsekakor sporočite tudi, kako vam mravlji¬
šče uspeva, kaj ste že ugotovili, ali vsaj
to, da ste si mravljišče naredili. Vsakega
pisma bom zelo vesel in bom nanj tudi
odgovoril, če ne v reviji, pa po pošti. Obilo
poučne zabave vam želim ob vašem mrav¬
ljišču!

STARE LADJE  3
AVTOMOBILI VB

F OČKE WULF
FVV-190

Tone Pavlovčič

Kadarkoli kdo opisuje kakšno lovsko letalo iz
druge svetovne vojne in želi poudariti njegove
izredne sposobnosti, potem morda kar podza¬
vestno zapiše: »... imelo je skoraj iste lastno¬
sti kot Fw-190...«. In če sem sam zapisal, da
je bil MUSTANG eden najboljših lovcev, potem
je samo po sebi umevno, da sem Fw-190 pri¬
hranil za zadnjega v seriji najbolj slavnih lovcev
minule vojne, kajti Fw-190 je bil po svojih
izrednih sposobnostih, po svoji največji hitrosti
in zmogljivosti res najboljši lovec z batnim
motorjem. In povsem upravičeno mu vsi letal¬
ski strokovnjaki še vedno pripisujejo prvo
mesto.

Fw-190 je nastal po zamisli letalskega konstruk¬
torja dr. ing. Tanka in svoj prvi polet je opravil
že leta 1939. Toda razprtije in finančni interesi
med tovarnarji so mu zavrle pot in letalo je

TIM 45G

pohlevno čakalo boljših dni. Bitka za Anglijo
(pred kratkim smo o tem gledali televizijsko
oddajo) je pokazala slabo stran Me-109 in ing.
Tank je krepko izkoristil vrzel, ki je nastala,
ter je ob tej priložnosti uspel plasirati svojega
Fw-190.

Nizkokrilec, opremljen z zvezdastim motorjem
BMVV-801 D, ki je razvijal 1700 KM, je tako

pričel svojo uspešno pot. Bil je lovec, ki je
dosegal največjo hitrost v vodoravnem letu in
je s svojimi pospeški najhitreje dosegal višine.
Edina njegova slaba lastnost je bila »skromna«
oborožitev, toda kasneje so odpravili tudi to.
Fw-190 A-4 je imel dve sinhronizirani strojnici
na trupu pred kabino in dve v krilih. Kasnejše
izvedbe pa so bile opremljene že s hitrostrel¬
nimi topovi.

Fw-190 je bil opremljen tudi z linijskim motor¬
jem in novo oznako Ta-152. Najhitrejši Fw-190
je dosegal prek 750 km/h in je tako postal
najhitrejši lovec z batnim motorjem v času
druge svetovne vojne.

Tehnični podatki:

Dolžina 10,05 m

razpon 10,50 m

višina 3,95 m

METALURGIJA V PREDZGODOVINSKI DOBI
IN V STAREM VEKU

Drago Mehora

Ali si lahko zamislite, da so nekoč živeli lju¬
dje brez kakršnihkoli kovin? Doba brez kovin
je celo zelo dolga, saj sega v preteklost tja
do samih začetkov človeštva. V tej dobi, ki ji
pravimo kamena doba, so ljudje izdelovali vse
svoje orodje in orožje izključno iz lesa, kosti in
kamna.

Zanimivo je, da je človek izmed vseh kovin
najprej spoznal in uporabljal tisto, ki jo še
danes zelo ceni, namreč zlato. Znano je, da
je mogoče najti čisto zlato v obliki zrn, ploščic
in grudic nadrobljeno v raznih kameninah, naj-
češče v kremenjaku. Iz teh prvotnih nahajališč
odnaša voda pesek z zlatom vred v nižine vse
do morja. Že v najstarejših časih so dobivali
zlato z izpiranjem rečnega peska. Čisto zlato
je tako mehko, da ni mogoče izdelati iz njega
uporabnega noža ali sekire. Ker pa se da zelo
lahko oblikovati, so izdelovali iz zlata v glav¬
nem nakit, pozneje pa tudi zlat denar. Najsta¬
rejši najdeni zlatniki so stari nad 2500 let.
Verjetno je človek pri stikanju za zlatom na¬
letel na zelenkasto-črnikasto kamenje, v kate¬
rem se je pod udarci kladiva zableščala neka
druga kovina, ki je bila čvrstejša in odpornejša
od zlata in zato bolj uporabna za izdelavo raz¬
nih, ne samo okrasnih, ampak tudi praktičnih
predmetov. To je bil samoroden baker, kakrš¬
nega še dandanašnji lahko najdemo v nekaterih
predelih Kanade in Sibirije pa tudi drugje. Tudi
baker se da zlahka oblikovati s kovanjem in
raztezanjem. Najstarejši ohranjeni bakreni pred¬
meti so celo iz petega tisočletja pred našim
štetjem. Ljudje dolgo, morda celih dva tisoč
let, niso poznali razen kovanja nobenega dru¬
gega načina obdelovanja bakra. Sčasoma pa so
vendarle odkrili, da je mogoče dobiti baker tudi
iz bakrene rude, to je iz kamenja, v katerem si¬
cer ni videti nobenega bakra. Najbrž so do
tega odkritja prišli slučajno, ko so opazili, da

se je na velikem ognjišču, obloženem s kosi
bakrene rude, zaradi hude vročine izločil baker.
Takšno predzgodovinsko ognjišče torej smemo
smatrati za prvo in najpreprostejšo metalur¬
ško peč. Seveda je bil tako dobljen baker zelo
nečist in porozen, ljudje pa so gotovo spet
slučajno ugotovili, da se dajo lastnosti te ko¬
vine s ponovnim taljenjem in kovanjem izbolj¬
šati. Opazili so tudi, da staljen baker zavzema
obliko jamice ali špranje, v kateri se je hla¬
dil; od teh spoznanj pa ni bilo več daleč do
izdelovanja kalupov za ulivanje. Kalupe so naj¬
brž naredili iz peska ali gline.

TIM 457

Baker je bil sicer trši od zlata, toda za izde¬
lovanje dobrega orodja in orožja še vedno pre¬
mehak. Ogromen napredek v kovinarstvu je po¬
menilo taljenje rude, ki je poleg bakra vsebo¬
vala tudi kositer. Iz takšne rude je dobil človek
kovino, ki je bila mnogo trša in uporabnejša
od bakra. Ta kovina ni bila niti baker niti ko¬
siter, ampak litina obeh kovin, ki ji pravimo
bron. Ljudje so se hitro naučili spoznavati
takšno rudo in jo izkoriščati, kar je pomenilo
konec bakrene in začetek bronaste dobe.

Na naši sliki vidite vojaka-lokostrelca iz tistih
časov. Prav vse na njem je iz brona. Tako
konici puščice in sulice kot tudi čelada, oklep,
ščit, meč in sekira. Bronaste bojne opreme, pa
tudi okrasne in druge predmete so znali prav
lepo krasiti z reliefnimi okraski.

Bronasti je sledila železna doba kot zadnja
predzgodovinska doba. Tu in tam, čeprav zelo
redko, so tudi že v bronasti dobi poznali in
uporabljali železo, vendar so učenjaki ugoto¬
vili, da v teh primerih ni šlo za železo, doblje¬
no iz železne rude, ampak za meteorno ali
telurno železo. Analize so namreč ugotovile v
teh predmetih visok odstotek niklja, ki ga v
železu iz rude ni ali pa le redkokdaj in v ne¬
znatnih količinah. Predmete iz železa, največ¬
krat nože, so našli v grobnicah faraonov (pi¬
ramidah) pa tudi v Babilonu.

Verjetno so ljudje že v najstarejših časih našli
nekatere železne rude (hematit ali magnetit)
in domnevali, da mora to težko kamenje vse¬
bovati neko kovino, vendar pa na preprostem
ognjišču niso mogli iz tega kamenja izvleči
kovine. To je uspelo šele, ko šo izumili prepro¬
ste peči iz gline, v katere so spodaj pihali

zrak z mehovi iz živalskih kož. Takšno peč,
prednika poznejšega plavža, vidite na sliki, kjer
je videti tudi ulivanje v kalupe. Mehove so
tlačili z nogami.

Železo, pridobljeno v preprostih pečeh, seveda
ni bilo kvalitetno, saj so z dovajanjem zraka
lahko dosegli le temperaturo okoli 900° C, ven¬
dar je bilo mogoče železo s kovanjem do neke
mere izboljšati.

Prvi so pridobivali železo iz rud Kitajci in In¬
dijci. Od njih so dobili železo Feničani, od teh
pa Grki in Rimljani. V Evropi je nastala železna
doba najprej v Grčiji in Južni Italiji, in sicer
že okoli leta 1100 pr. n. št.

Zelo visoko stopnjo je dosegla metalurgija v
Starem Egiptu. Faraoni so dobivali iz podjarm¬
ljenih dežel ogromne količine zlata, največ iz
Nubije in iz skrivnostne dežele Ofir, odkoder
je dobival zlato tudi svetopisemski judovski
kralj Salomon. Egipčani so izkoriščali ležišča
zlatonosnih kamnin najprej na površju, potem
pa so kopali rove tudi zelo globoko pod površi¬
no. Rudarji v teh rudnikih so bili sužnji, po
večini kaznjenci in ujetniki, ki so jih prignali
iz osvojenih dežel skupaj z njihovimi družina¬
mi. Trde stene v rovih so drobili z ognjem in
vodo. Kamenje so odnašali iz rovov otroci.
Zunaj so kamenje drobili v možnarjih, nato pa
mleli v mlinih na ročni pogon. To delo so
opravljale žene in otroci. Dobljeni prah so iz¬
pirali na poševno postavljenih deskah. Zlatim
zrncem so dodajali kositer, svinec in druge
primesi, nato so zmes stalili in ulivali v zla¬
te palice. Zlato je zaradi primesi kositra do¬
bilo potrebno trdoto.

TIM 458

Tudi baker in bron so pridobivali že Egipčani.
Bakreno rudo so dobivali na Sinajskem pol¬
otoku, kositer pa v Libiji in drugje. Ko so bila
bližnja ležišča izčrpana, so dobivali kositer po
trgovskih poteh iz Evrope.

Stari prebivalci otoka Krete, ki so razvili vi¬
soko civilizacijo že pred Grki, so bili odlični
pomorščaki in trgovci. Prodrli so v Jadransko
morje in ustanovili številna trgovska oporišča.
Kositer v palicah so dobivali iz Moravske, Ita¬
lije in Španije pa celo iz daljne Britanije. Kre-
čani so imeli v svojih rokah ne samo trgovino
s kositrom, ampak tudi svetovni monopol nad
proizvodnjo bronastih izdelkov.

Ko je v 12. stoletju pr. n. št. propadla kretska
država, so zavzeli prvo mesto v takratni trgo¬
vini še podjetnejši Feničani. Le-ti so odkrili po-
pomorsko pot skozi Gibraltar prav do Velike
Britanije, odkoder so več stoletij dobivali kosi¬
ter v palicah in ga prodajali v vse tedanje ci¬
vilizirane dežele na območju Sredozemskega
morja, to pa je bil takrat skoraj ves znani svet.
Tudi stari Grki so dobivali kositer iz Britanije,
vendar po kopni poti skozi Galijo in prek pri¬
stanišča Masilije, današnji Marseilles. Izkori¬
ščali pa so tudi svoje rudnike srebra in svin¬
ca na gori Lorion. Po mnenju sodobnih arheo¬
logov je v času največjega izkoriščanja teh rud¬

nikov, delalo v njih poprečno po 20.000 rudar¬
jev — sužnjev. Rovi so segali do globine
200 m in več. Življenje sužnjev — rudarjev je
bilo nepopisno težko. V stenah rovov so našli
veliko število kovinskih obročev, v katere so
vklepali sužnje čez noč. To pomeni, da sužnji,
ki so jih poslali v rudnike, niso več videli bele¬
ga dne.

Izkopano rudo so talili v velikih okroglih og¬
njiščih, kjer so kurili s premogom in pihali v
ogenj zrak z mehovi iz kozjih kož. V posebnih
luknjičastih posodah je svinec oksidiral v ob¬
liki prahu, ki so ga odstranili in tako dobili
čisto srebro. Zanimivo je, da so Grki vsaj
v starejšem obdobju izkoriščali samo v tistih
časih zelo drago srebro, medtem ko se za svi-
nep sploh niso zanimali. Šele pozneje so upo¬
rabili tudi svinec za izdelavo nekaterih pred¬
metov in palic, s katerimi so spajali kamnite
bloke v stavbarstvu. Lahko verjamemo, da je
prav bogastvo, pridobljeno s srebrom, poma¬
galo Atencem doseči hegemonijo nad grškimi
državicami in otoki v Egejskem morju.

Stari Rimljani sicer niso imeli kaj dosti smisla
za industrijo, zato pa so bili veliki osvajalci in
odlični organizatorji. V času največjega razmaha
rimskega imperija so se polastili vseh rudni¬
kov v osvojenih deželah in vlekli iz njih ogrom¬
ne dobičke.

NORD AMERICAN
P-51 ..MUSTANG”

V 8. številki TIMa smo opisali letalo Nord
American P-51 »Mustang«. Zaradi pomanj¬
kanja prostora sta izpadli dve sliki, ki ju
ljubiteljem vojnih letal objavljamo v tem
zvezku in se jim hkrati opravičujemo.

TIM 459

MLADI

r M%

FOTOGRAFI

RAZVIJANJE BARVNIH FILMOV

Marjan Richter

Že pri nakupu barvnega filma navadno vpra¬
šamo, kje in kako ga bomo lahko razvili.
V trgovini nam radi pojasnijo, da lahko
kupimo barvne diafilme z vnaprej plačanim
razvijanjem, ali pa take, pri katerih razvi¬
janje ni plačano, ki pa jih lahko razvijemo

Slika 1

Shematičen prikaz industrijskega načina razvija¬
nja filmov z barvnimi komponentami v razvijal¬
cih. 1. prvi črnobeli razvijalec, 2. prekinjevalna
kopel, 3. izpiranje, 4. osvetlitev z rdečo svetlobo,
5. barvno razvijanje, kjer se tvori modrozeiena
barvna slika, 6. prekinjevalna kopel in izpiranje,
7. druga osvetlitev z modro svetlobo, 8. barvno
razvijanje, v katerem se tvori rumena barvna
slika, 9. prekinjevalna kopel in izpiranje, 10.
osvetlitev z belo svetlobo, 11. barvno razvijanje
s tvorbo škrlatne barvne slike, 12. prekinjevalna
kopel, 13. bledilec za srebrno sliko, 14. fiksiranje,
15. končno izpiranje. Praktična izvedba takega
razvijanja vsebuje seveda še več razvijalnih tan¬
kov in tudi posebnih kopeli.

sami in. seveda tudi v pooblaščenem ser¬
visu. Ko smo maloslikovni film s plačanim
razvijanjem do konca poslikali, ga najprej
navijemo nazaj v kaseto. Pri tem moramo
paziti, da filma ne potegnemo povsem v
kaseto. Ven naj gleda le toliko, kolikor ga
je bilo zunaj, preden smo ga vložili v foto¬
aparat. če ga potegnemo povsem v kase¬
to, ima laboratorij težave z identifikacijo
filma, obenem pa se skozi z žametom ob¬
loženo režo kaj lahko osvetli. Tako oprem¬
ljeno kaseto filma ali zalepljen zviti film
spravimo v kovinsko ali plastično škatlico,
v kateri smo film kupili. Taka škatlica va¬
ruje film med transportom pred vlago in
neprimernimi kemičnimi vplivi. Na posebno
vrečko, ki je priložena filmu že ob nakupu,
napišemo naslov najbližjega servisa, pri
čemer pa nikakor ne smemo pozabiti na
svoj naslov, kajti sicer svojega filma ne
bomo nikoli več videli, če je servis v tujini,
oddamo film na carinski pošti, ki nam ne
dela nobenih težav. Plačati moramo le po¬
štnino. Na film normalno čakamo deset do
štirinajst dni, razen v poletni sezoni meseca
julija in avgusta, ko se omenjeni čas lahko
tudi podvoji. Film nam laboratorij vrne po
pošti. Če je prispel iz tujine, moramo ob
prevzemu plačati le stroške carinjenja. Po
razvijanju laboratoriji nekatere vrste filmov
tudi vložijo v plastične ali kartonske okvir¬
čke. Ko pošiljamo film v razvijanje, imamo
možnost, da laboratoriju sporočimo svojo
željo glede okvirčkov, ki jih včasih tudi ne
potrebujemo. V tem primeru nam labora¬
torij vrne film nerazrezan, če ima film
plačano razvijanje, je to vidno označeno na
zunanji kartonski škatlici.

Direktno plačilo laboratoriju je sicer možno
v devizah, vendar je razmeroma komplici¬
rano. Laboratorij spozna filme, ki nimajo

TIM 460

plačanega razvijanja, po emulziji, in ga z
napačno embalažo in podobnimi ukanami ni
mogoče preslepiti. Zelo važno je, da vse
filme, ki imajo barvne komponente v raz¬
vijalcih in smo jih prišteli k tipu Kodachro-
me, pošljemo le v pooblaščeni laboratorij.
Le proizvajalec za tak film na industrijski
način pravilno razvije (slika št. 1).

Nekaj naslovov laboratorijev:

Agfa Gevaert A. G.

Agfacolor Umkehrdienst
8 Munchen 90 Postfach
Kodak A. G.

7000 Stuttgart VVangen
Postfach 369
lnterimpex

Orvvocolor laboratorija
91001 Skopje, p.p. 204
Fotokemika
Hondlova 2
41000 Zagreb
3M Minnesota
S.p.a. Via C. Ferrini 10
Milano

Pri nakupu barvnih filmov velja načelo, da
nam oskrbi razvijanje tisti, ki nam je film
prodal. Nanj se obračamo za vse nasvete pri
snemanju, mu predamo film v razvijanje in
pri njem tudi dvignemo razviti film. Ob
prevzemu razvitega filma nam v trgovini
tudi razložijo, kaj smo pri snemanju pogre¬
šili. Morda se bo kdo začudil, da smo za
razvijanje omenili samo profesionalne labo¬
ratorije. Seveda poleg njih obstoji tudi
možnost, da skoraj vse vrste filmov z
barvnimi komponentami v emulziji (prište¬
vamo jih k tipu Agfacolor) razvijemo tudi
sami. V trgovini je mogoče kupiti že natan¬
čno stehtane kemikalije — razvijaine kom¬
plete s popolnimi navodili. Kdor ni imel
težav s črnobelo tehniko, bo lahko obvla¬
dal tudi razvijanje barvnega filma (slika
št. 2). Za tako razvijanje moramo imeti na
razpolago dovolj tekoče tople vode iz elek¬
tričnega bojlerja ali iz toplarne, dobro urQ,
ki jo lahko odčitamo do deset sekund na¬
tančno, termometer z natančnostjo 0,2° C,
močnejšo fotografsko žarnico za drugo osve¬
tlitev filma, dobro razvijalno dozo in seveda
primerno število plastičnih ali steklenih
posod in steklenic z lijakom. Imeti pa mo¬
ramo tudi košček viskozne gobe, s katero
po končanem postopku lahko obrišemo film.
Ni nujno, da je prostor, v katerem bomo
razvijali, ravno fotografska temnica. Zado¬
stuje že dobro zatemnjena kopalnica ali ku-

Slika 2

Tipično razvijanje barvnega obračilnega filma z
barvnimi komponentami v emulziji. 1. črnobelo
razvijanje, 2. prekinjevalna kopei, 3. izpiranje,
4. osvetlitev filma z belo umetno svetlobo, 5.
barvno razvijanje, 6. prekinjevalna kopel, 7. iz¬
piranje, 8. bledilec, 9. izpiranje, 10. fiksiranje,
11. končno izpiranje, 12. utrjevalna kopei za
stabilizacijo barvne slike.

hinja. Če razvijamo v kopalnici ali v kuhinji,
moramo upoštevati, da so skoraj vse kemi¬
kalije, ki jih uporabljamo za razvijanje barv¬
nih filmov, močno strupene. Temu primerno
moramo oprati vse predmete, posebej pa
še roke, če so prišle v stik s kemikalijami.
Nekateri ljudje so posebej — alergično —
občutljivi za nekatere sestavine barvnega
razvijalca in je zanje bolje, če s takimi
kemikalijami ne pridejo v stik. Barvni raz¬
vijalec tudi sicer rad hitro oksidira in s
tem rjavo obarva vse, s čimer pride v stik.
Takemu obarvanju se lahko izognemo le na
ta način, da vsak predmet, posebno še če
je to polivinilski pod ali obleka, skrbno ope¬
remo in na koncu oplaknemo z 2 % razto¬
pino ocetne kisline. Na voljo moramo imeti
zadostno število filmov, da se nam razvija¬
nje vsaj polovično izplača. Najmanjša koli¬
čina tako pripravljenega razvijalca je en li¬
ter. V tej količini razvijalca lahko razvijemo
več kot deset filmov. Toliko pa jih ima le
redkokateri amater naenkrat pri roki. Filme
je namreč najbolje razviti naenkrat, saj je

TIM 461

življenjska doba rabljenih razvijalcev le ne¬
kaj dni. Zato je tudi težko zagotoviti, da je
kvaliteta prvega in zadnjega filma, ki smo
ga razvili s presledkom enega tedna, vsaj
približno enaka. Enakomerno kvaliteto raz¬
vijanja filmov je mogoče obdržati le v pro¬
fesionalnih laboratorijih, ki rabljene kemi¬
kalije stalno regenerirajo in obenem razvi¬
jejo zadostne količine filmov. Jasno je, da
ne bo nobeden od omenjenih pomislekov
preprečil pravemu amaterju, da ne bi vsaj
enkrat poizkusil z razvijanjem barvnih fil¬
mov. Nikomur pa ne priporočamo, da bi
razen v eksperimentalne namene pripravil
kemikalije sam po kakršnihkoli nadomestnih
recepturah. Vsi obstoječi postopki so ke¬
mično zelo komplicirani in s strani proiz¬
vajalca z velikimi sredstvi in znanjem do
kraja izpopolnjeni. Zato je vsako nadomest¬
no razvijanje razmeroma veliko tveganje.
Razvijanje barvnih negativov je podobno raz¬
vijanju obračilnih filmov, le da je postopek
krajši (slika št. 3). Barvne negative na¬

slika 3

Razvijalne faze barvnega negativa: 1. barvni raz¬
vijalec, 2. izpiranje, 3. prekinjevalna kopel, 4.
izpiranje, 5. bledilec, 6. fiksir, ki sledi bledilcu
navadno po kratkem izpiranju, 7. končno izpira¬
nje, 8. utrjevalna kopel s stabilizacijo barvne
slike.

vadno razvijajo že skoraj vsa večja foto¬
grafska podjetja. Pri nas je mogoče na¬
baviti neka} vrst barvnih negativov, od ka-

Slika 4

Povečevalnik za izdelavo barvnih slik: A —
150 W žarnica, B — ultravioletni in infrardeči
absorpcijski filter, C — barvni kopirni filtri za
izdelavo slik po subtraktivnem postopku, D
— kondenzor, E — negativ, F — objektiv, G —
ploščica s tremi filtri za izdelavo barvnih slik
po aditivnem postopku.

Slika 5

Tipičen prikaz razvijanja barvnega pozitiva: 1.
barvni razvijalec, 2. izpiranje, 3. utrjevalna ko¬
pel, 4. izpiranje, 5. bledilec-fiksir, 6. izpiranje,

7. utrjevalna kopel in stabiliziranje barvne slike,

8. izpiranje.

TIM 462

terih velja posebej omeniti domači EFKE
barvni negativ, Agfacolor negativ in Ko-
dacolor negativ. Tam, kjer smo dali razviti
barvni negativ, nam navadno iz njega iz¬
delajo tudi barvne slike. Seveda se lahko
lotimo izdelave barvnih slik tudi sami. Po¬
trebujemo pa zato precej drago opremo,
med katero je najvažnejši dober povečeval-
nik (slika št. 4) s predalčkom za filtre. Za
izdelavo slik po subtraktivnem postopku
potrebujemo serijo 33 barvnih kopirnih fil¬
trov, po aditivnem postopku pa le tri. Nujen
je tudi dober stabilizator napetosti in ostali
poznani pribor za izdelavo slik. Čeprav ima

KOPIRNI APARAT

Martin Brečko

Kopirni aparat »Helena« je nekakšen pripomo¬
ček pri prerisovanju risb ali zemljevidov. Kako
z njim ravnamo, bom napisal na koncu sestav¬
ka, ko bo izdelek gotov.

Aparat je dokaj priročen, tako, da ga lahko
zaradi njegove majhne velikosti brez težav pre¬
našamo. Sama izdelava aparata je tudi prepro¬
sta in menim, da se ga vsakdo lahko loti.
Potrebujemo le nekaj osnovnega orodja, tudi
materiala le majhne količine, nekoliko časa in
volje do dela je treba in izdelek bo kmalu
narejen. Njegovo uporabnost boste ugotovili po
dokončanem delu. Pa se lotimo izdelave! Naj¬
bolje je, da dele sestavljate po vrstnem redu,
kot je opisan v opisu izdelave.

Za osnoven material boste potrebovali 8 mm
vezano ploščo. Ta pride v poštev pri izdelavi
dna aparata (1) ter pri izdelavi njegovih stra¬
nic (3, 11, 13, 16). Njihove mere so navedene
v načrtu. Žarnici se nekoliko segrevata, zato
moramo v dno in stranice izvrtati luknje. Te
bodo omogočile večje kroženje zraka skozi apa¬
rat in ga tako delno hladile. Stranic takoj še
ne pritrjujemo na dno, ampak jih pustimo raz¬
stavljene. Prej naredimo nosilec žarnic. Izdela¬
mo ga iz 0,5 mm pločevine. Njegova oblika je
razvidna iz načrta (izoblikovanje tega nosilca).
Že izkušen modelar bo njegovo obliko tudi dru¬
gače naredil. Ta nosilec bo namreč oklepal
žarničini grli ter ju držal v vodoravni legi. Kot
je razvidno iz načrta, je nosilec pritrjen s tremi
vijaki na dno aparata. Vmes moramo narediti
in pritrditi z vijakom na dno še del 2. Na
vrsti je lepljenje letev (15) na stranice. Te
namestimo le toliko od gornjega roba stranic,

vsak barvni pozitivni postopek svoje zna¬
čilnosti, so si vsi med seboj v osnovi po¬
dobni (slika št. 5). Omeniti moramo, da
lahko barvne pozitive razvijamo pri posebni
temnični luči, ki nam sicer ne omogoča
opazovanja nastajanja barv, služi pa nam
kar dobro vsaj za orientacijo v prostoru.
Barvne diapozitive in barvne negative pa
razvijamo v popolni temi. Sam postopek
izdelave barvnega pozitiva je le nekoliko
bolj zapleten, zato ga ne nameravamo po¬
sebej opisovati. Kdor pa bo kljub temu
zbral dovolj sredstev in poguma, pa tudi
pri tem opravilu ne bo ostal razočaran.

„HELENA”

kolikor debelo šipo imamo na razpolago. Te
letve bodo za oporo šipi, ki je nameščena nad
žarnicama. Letvice so iz smrekovega lesa in
jih izdelamo po merah, ki so podane v načrtu.
Lepimo z Jubinolom. Na stranico 11 vgradi¬
mo še stikalo, s katerim bomo prižigali žarnici.
Na stranico 16 prilepimo dela 17 in 18, ki sta
iz 5 mm vezane plošče. Oba sta med seboj
zlepljena. Na stranico (3) pa še pritrdimo ročaj
(5), ki je iz močnejšega aluminijastega traku,
lahko pa je tudi iz drugega materiala. Na dno
(1) prilepimo nastavke (10). Sedaj so izdelani
vsi deli, razen šipe, ki je velikosti 28,4 mm x
X 28,4 mm. Ko smo to izdelali, prilepimo še
neprilepljene dele na dno aparata in jih pu¬
stimo toliko časa, da se lepilo dokončno po¬
suši. Ko je lepilo suho in so deli trdno spo¬
jeni med sabo, pride na vrsto površinska ob-

TIM 463

delava. Okoli lesene ravne deščice ovijemo
brusilni papir in pobrusimo ogelne spoje. Ko
smo to opravili, je aparat praktično končan, le
polakiramo ga še in napeljemo PL žico od
žarnic prek stikala skozi odprtino (19) ven.
Dolžina te žice je odvisna od oddaljenosti me¬
sta, ki je najbolj primemo za kopiranje, pa do
vtičnice. V grli privijemo žarnici, ki naj imata
okoli 40 W. Žarnici nista take oblike, ki jo
uporabljamo navadno za hišno razsvetljavo, am¬
pak morata biti manjši in podolgovati. Kot zad¬
nje pride na vrsto še vstavljanje šipe in njeno
pritrjevanje s sponkami (20).

Tako smo končali z izdelavo aparata. Kopiramo
pa tako, da vzamemo risbo ali načrt, katerega
mislimo prekopirati, nanj položimo prazen list
in ju zlepimo s selotejpom, da se med sabo
ne premikata. Položimo ju na kopirni aparat
»Helena«, prižgemo žarnici in pričnemo vleči po
črtah, ki se vidijo iz spodnje risbe. Če se vam
bo aparat le preveč segreval, naredite med
risanjem več premorov.

Želim vam mnogo uspeha pri delu!

Naziv elementa Vrsta materiala kosov°

IZUMITELJSKI«

►

►

KOTIČEK

Marjan Tomšič

TIM VAM PREDSTAVLJA

NIKOLAJ KOPERNIK
1473—1543

Po rodu je Poljak, njegovo znanstveno delo
pa pripada vsemu človeštvu. Zato 500-let-
nico njegovega rojstva letos praznujejo po
vsem svetu.

Ko je umiral, so mu na posteljo prinesli iz
tiskarne knjigo, ki je bila natisnjena po
30 letih njegovega znanstvenega iskanja
resnice. V tej knjigi z naslovom »O gibanju
nebesnih teles« je razložil teorijo svojega
heliocentričnega sistema. Po tej teoriji se
Zemlja vrti okoli svoje osi; zaradi tega
imamo dan in noč. Le navidezno se zdi, da
se zvezdno nebo vrti okoli Zemlje. Poleg
tega gibanja Zemlja potuje tudi okoli Sonca.
Celotno pot opravi v letu dni.

Njegove ugotovitve so ovrgle dotedanji
Ptolomejev geocentrični sistem (gea —
Zemlja, helios — Sonce), po katerem je

TIM 465

Levo je Kopernikov sistem s Soncem kot središčem in desno Ptolomejev sistem po katerem
se vsa nebesna telesa vrtijo okrog Zemlje.

Zemlja središče vsemirja, okrog katerega
se vrte vsa nebesna telesa, Zemlja pa mi¬
ruje. Cerkev, ki je zahtevala od vernikov,
da verujejo v to, da je Zemlja središče
vesolja, je ostro napadla Kopernikove tr¬
ditve, se mu posmehovala in ga vse živ¬
ljenje poniževala.

Zanimivo je, da je bil Kopernik po izobrazbi
tudi sam duhovnik. Znanje, ki si ga je dobil
pri študiju v Italiji —- tam je študiral ma¬
tematiko, astronomijo, pravo, klasične jezike
in celo medicino — ga je pripeljalo, da je
začel dvomiti v cerkvene resnice. Z opazo¬
vanjem neba, razmišljanjem, sklepanjem in
matematičnimi dokazi je napravil revolucijo
v znanosti, ki je bila do tedaj »dekle Cerkve«.
Cerkev je neusmiljeno preganjala tiste, ki
so učili drugače kot ona sama. V Italiji so
sežgali na grmadi Giordana Bruna, ki je
trdil, da se zemlja vrti, Galileo Galilei se
je moral pod pretnjo hudih kazni in mu¬
čenja javno odreči trditvam, da je Sonce
središče sveta.

Kopernikova teorija, ki je »zaustavila Sonce
na nebu«, je v naslednjih stoletjih vzburila
velike duhove. Johann Kepler je 100 let
kasneje dokazal, da potujejo planeti, med
katerimi je tudi Zemlja, okrog Sonca po
elipsastih poteh, in po njegovi smrti An¬
glež Isaac Nevvton, da je to gibanje posle¬
dica Sončeve privlačnosti.

Oba znanstvenika sta dopolnila genialne
ugotovitve svojega učitelja Kopernika. S

tem so bili položeni temelji moderne astro¬
nomije. In kar je najpomembnejše: člove¬
ška miselnost se je začela dvigati iz sred¬
njeveškega mračnjaštva. Spoznavanje in ob¬
vladovanje prirodnih pojavov je izrinilo vero
v nadnaravne sile, od katerih naj bi bila
odvisna človekova usoda.

Pod tem vplivom so se razvile zlasti pri-
rodne znanosti: kemija, fizika, biologija,
človekov duh je vedno bolj odkrival na¬
ravne zakonitosti in si podrejal naravo, da
bi si olajšal življenje. Kopernik je s primi¬
tivnimi merilnimi napravami in malimi dalj¬
nogledi meril in opazoval gibanja nebesnih
teles. Bil pa je tako ■ natančen, da podatki
zelo malo odstopajo od tistih, ki jih do¬
bimo danes z orjaškimi astronomskimi dalj¬
nogledi in računalniki.

TIMOV MUZEJ

Med najpomembnejše naprave, s katerimi
astronom opazuje vesolje, spada teleskop.
Iz risbe je razvidno, kako deluje zrcalni
teleskop, šibka svetloba z oddaljenih zvezd
prihaja skozi cev do vbočenega zrcala na
dnu cevi. Od zrcala se žarki odbijejo in
zberejo pri manjšem zrcalu, ki je v notra¬
njosti. Od tega se zopet odbijejo proti
leči v odprtini na dnu teleskopa. Skozi to
povečevalno lečo lahko gledamo povečano
nebesno telo. Druga slika kaže teleskop,
ki so ga izdelali pred več kot sto leti v

TIM 466

TIMOVA NALOGA


Avstraliji. Premer cevi meri 120 centime¬
trov. Opazovalec je na spodnji strani na¬
prave. Največji teleskop ima zvezdama
-Mount Palomar v Kaliforniji. Premer od¬
bojnega zrcala meri 500 cm. Vsa naprava
tehta 500 ton in zbere 600 000-krat več
svetlobe kot človeško oko.

Slika 2

Poletni večeri so tedaj, ko nas vročina po¬
žene iz stanovanja, imenitna priložnost za
ležanje v travi in opazovanje brezmejnega
vesolja. Kako je šele imenitno, če si ga
lahko približamo tako, da vidimo kratre na
Luni ali pa podrobneje sopotnike sončnega
sistema.

Daljnogled je treba imeti, seveda. Če ga
nimamo, ga za male denarje lahko napra¬
vimo sami. Strošek imamo samo z dvema
lečama. Pri Mladem tehniku jih poceni do¬
bite celo zbirko, konveksnih in konkavnih.
Z njimi vam ne bo težko sestaviti pre¬
prostega daljnogleda. Za objektiv izberite
zbiralno lečo z največjo goriščno razdaljo
(najtanjšo) in za okular lečo z najmanjšo
goriščno razdaljo. To razdaljo gotovo znate
ugotoviti s sončnimi žarki. Lečo premika¬
mo toliko časa, da dobimo na zaslonu naj¬
manjšo liso. Razdalja od zaslona do sre¬
dišča leče je goriščna razdalja.

Če poznamo goriščni razdalji obeh leč, la¬
hko izračunamo, kolikokrat nam bo daljno-

{EE3-

objektiv tubus okular

gled povečal slike predmetov. Na primer:
tanjša leča ima goriščno razdaljo 75 mm
in debelejša 10 mm. Povečava je 75:10,
to je 7,5-krat.

Iz papirja izdelamo dve cevi, debelejšo in
tanjšo — tubus, ki gre v prvo. Dolžino cevi
določite lahko s poskušanjem samo z le¬
čami, še bolje pa bo, če malo pobrskate
po fiziki za 8. razred, kjer boste, če še
niste pozabili, našli, kje nastanejo slike
pri lečah. Pri delu boste naleteli na vrsto
problemov: kako izdelati cevi, kako pritr¬
diti leče in kje in tako naprej. To je počit¬
niška naloga. V novem letniku bomo objavili
vaša sporočila o delu, risbe, slike in po¬
ročila, kako ste odkrivali vesolje.

Mnogo uspehov vam želimo in prijetne po¬
čitnice!

TIM 467

NAŠ RAZGOVOR

Pretekla so tri leta, odkar se oglašate v Izu¬
miteljskem kotičku. Vsako leto se je vaše šte¬
vilo povečalo, vzporedno s tem pa je rasla
na eni strani zahtevnost nalog, na drugi stra¬
ni pa tudi kvaliteta vaših prispevkov. Zadovolj¬
ni smo z vašim delom, čeprav smo včasih
pogrešali vašo pripravljenost, da bi zamisli dali
tudi materialno podobo oziroma, da bi na iz¬
delku preizkusili, če je uresničljiva. In še ne¬
kaj: do sedaj še niti eno dekle v ta kotiček
ni poslalo svojega prispevka. Pa vendarle se
na področju tehnike uveljavlja vedno več žensk,
vedno več jih je, ki tehniko konstruirajo in z
njo upravljajo. Mogoče pa se bo prihodnje leto
našlo ustvarjalno dekle, ki bo prebilo led in
poslalo prispevek.

Zahvaljujemo se za sodelovanje in pričakujemo,
da bo to v prihodnjem letu še obsežnejše in
še bolj ustvarjalno.

Kačur Jože,  učenec osnovne šole iz La¬
škega, je poslal kar pet zanimivih načrtov za
števec. Za objavo smo odbrali tistega, kjer
meri količino kroglic posredno s količino vode.
Kolo z lopatami pri vsakem obratu odrine z

zobom dvokončni vzvod. Ta na drugi strani
zapira posodo s tekočino. Tedaj, ko odpre iz¬
tok, odteče nekaj tekočine v posodo na spod¬
nji strani. Vsaka črtica pomeni 10 kroglic.

Tudi Lajnšček Franc, učenec 7. razreda
v Šalovcih, je poslal dve rešitvi. Pri eni je
vgradil v številčniku jermeniški prenos, pri dru¬

gi pa, ki jo objavljamo, se previja trak iz spod¬
njega koluta na kolut z lopatjem. Na traku so
zapisane številke, ki jih preberemo pri okencu.

Jože Kastelic  iz Stopič pri Novem mestu
je k obema risbama poslal naslednje pojasnilo:
1. V prvem primeru prikazuje skica prenos
prek dveh zobnikov. V zobniku št. 1 je utor,
za katerega potrebujemo ustrezen ključ. Pri ob¬
račanju gornjega zobnika se premika tudi spod¬
nji, ki je na spodnji strani vpet v zobniško le¬
tev na zapahu.

-položaj v 2. legi

2. V drugem primeru je ob odprtini vreteno z
luknjo, v katero lahko vtaknemo samo dolo¬
čen ključ. Vreteno in zapah povezuje vrvica.
Pri obračanju vretena se navija vrvica in dvi¬
guje zapah. Ge hočemo vrata zapahniti, vrtimo
vreteno v nasprotni smeri in zapah zaradi svoje
teže zavzame prvotno lego.

Zelo podobno konstrukcijo, kot je prejšnji dru¬
gi primer, je poslal tudi Fortič Matjaž,
učenec 7. razreda osnovne šole R. Jakopič iz
Ljubljane.

Ivančič Bojan iz Šmarce 89 pri Kamniku,
učenec kdovekatere šole, je pravi strokovnjak
za ključavnice. Škoda, da ni pozorno prebral
naloge. Tu je bilo navedeno, da je za ključ na

voljo le luknja v vratih, ki ima premer 1 cm
in je oddaljena od zapaha 10 cm. Bojan pa je
samovoljno razrezal vrata za ključ, ki ima bra¬
do dolgo vsaj 10 cm. Objavljamo enega od treh
predlogov.

TIM 468

N e v e n Smolčič, učenec 8. razreda osnov¬
ne šole Valentin Vodnik iz Ljubljane, je narisal
načrt števca za navijanje tuljav. Uporabil je
elektromagnet in zapirni mehanizem. Ko se
navijalna naprava zavrti za cel krog, na nekem
mestu sklene električni krog. Tok, ki steče sko¬
zi tuljavo, ustvari magnetno polje, ki pritegne
kotvo. Kotva je na enem koncu tako upognjena,
da deluje kot zapora, torej pomakne zobato
kolo za eno mesto naprej. To kolo je povezano
prek gredi s številčnikom na tri mesta. Ni kaj,
le zobato kolo bi lahko pritrdil kar naravnost
na eniški kolut številčnika, torej brez vmesne
gredi.

Načrte za števec so poslali še: Pojbič Jože,
učenec 7. razreda OŠ D. Šumenjak v Murski
Soboti, Samo Škrbec iz Podcerkve pri Starem
trgu na Notranjskem, Miran Djundjuš, učenec
8. razreda OŠ Franjo Vrunč v Hudinji, Razpot¬
nik Marjan, učenec 7. razreda iz Graške Do¬
brave pri Litiji, Igor Zorko, učenec 1. razreda
tehniške srednje šole v Kranju in še nekdo,
ki pa se ni podpisal. Vse te rešitve so podob¬
ne tistim, ki smo jih ža objavili.

Prejeli smo več zanimivih rešitev naloge, ki
je zahtevala konstrukcijo zapaha.

Muhič Darko, učenec 8. razreda OŠ Po¬
stojna je edini, ki je rešil dve nalogi iz iste
številke. V prvi je duhovito in enostavno iz¬
popolnil ključavnico, ki je bila objavljena v
TIM-u. Ko je ključavnica odklenjena, lahko s
kljuko premikamo kos 1, ko pa s ključem po¬
tisnemo kos 2 navzgor, premik ni več mogoč,
vrata so zaklenjena. Da kos 2 ne bi sam zdr¬
sel, skrbi vzmetni list, ki se pri strani prilega
v zobe.

Enostavna je tudi konstrukcija zapaha na dveh
njegovih risbah. Eno objavljamo. Razlaga ni po¬

trebna. Upamo, da se boš odločil za študij
tehnike!

Leon Tomšič,  učenec 7. razreda osnovne
šole Brezovica pri Ljubljani. Sam je zapisal:
»Konstrukcijo sem zelo poenostavil. Deluje ta¬
kole: ko s posebnim ključem zavrtimo valj, ki
je togo spojen s premikalnim vzvodom, se pre¬
makne tudi zapah, ki ima posebno zarezo, v
katero je zataknjen premikalni vzvod. Listna
vzmet (1) preprečuje, da bi ključ porinil valj
iz luknje v vratih.«


TIM 469

Preprosta, cenena in učinkovita rešitev. Zelo
nam je všeč natančna risba. Detajl in prerez
pojasnjujeta zamisel tako natančno, da pojas¬
njevanje v tekstu sploh ni potrebno. Dobra
tehniška risba pa je tista, ki je razumljiva brez
posebne razlage.

Tudi Ivan Seljak,  učenec 8. razreda os¬
novne šoe v Spodnji Idriji, bo zanesljivo dober
tehnik. Piše nam, da ga posebno zanima elek¬
trotehnika. Skonstruiral je zanimivo ključavnico
z elektromagnetom. Najprej poglejmo njegovo
shemo električnih vezij. Na levi strani vidimo
električno stikalo, ki lahko spoji tri različne
električne kroge. To stikalo je v stanovanju.
Zunaj, na vratih, pa je tipkalo, torej stikalo,
ki je namenjeno prišlecu. Če v stanovanju po¬
maknemo stikalo v položaj 1, bo prišlec s pri¬
tiskom na tipkalo spojil krog, ki gre skozi elek¬
trični zvonec. V stanovanju bo zazvonilo. Če
potisnemo stikalo v položaj 2, bo električni tok
stekel skozi elektromagnet, ki potegne zapah
na vratih v notranjost in odpre vrata. Obisko¬
valec lahko vstopi. Kadar pa nas ni doma ali
pa ne želimo, da bi tujec vstopil, preklopimo
v položaj 3. S tipkalom tujec prižge žarnico za
steklom, na katerem piše na primer: Ni niko¬
gar doma! ali pa: Zaprto.

Na drugi sliki pa je narisan razpored sestavnih
delov na vratih.

Premikanje zapaha z elektromotorjem je kon¬
struiral Mitja Furlan  iz Ljubljane, Mari¬
borska 27. Narisal je tudi ključ, ki ima pre¬
vodni in neprevodni del. S prevodnim delom
se sklene v ključavnici tokokrog in s tem po¬
žene motor, ki prek zobnika in z zobniško
letvijo premakne zapah. S končnimi stikali je
poskrbel, da se zapah premakne samo do dolo¬
čene meje. Iz poslanega sklepamo, da si v elek¬
trotehniki dovolj domač.

K nalogi »Polžasti transporter« smo prejeli dva
odgovora.

Ljubomir Kastelic iz 8. razreda osnov¬
ne šole v Trbovljah je narisal elektromagnetni
pogon z jermenskim in zobniškim prenosom.

Predlaga, da bi na robove polža pritrdili gu¬
mijasta tesnila. S tako izpopolnjenim polžem
bi lahko dvigovali tudi tekočine.

Neumoren je naš znanec Bojan Tomc, ki
letos hodi v 8. razred 1. osnovne šole v Celju.
Pri igri s škatlicami od vžigalic je prišel na
misel, da bi to lahko bile stanovanjske enote,
ki bi jih sestavili v tovarni in potem postavili,
kjer bi želel kupec. Na ta način bi lahko zgra¬
dili cela naselja. Gradnja bi bila tako cenena
in zelo hitra. Posamezne sestavine bi lahko
kasneje dodajali zgoraj ali ob straneh. Imenit¬
no! Ni dolgo, ko sem gledal neki tuj film, kjer
so z velikimi helikopterji prevažali taka kom¬
pletna stanovanja. Na mestu, ki ga je določil
kupec, so delavci postavili temelje, na katere
je helikopter spustil hišo. V nekaj urah so jo
pritrdili, priključili instalacije in družina se je
lahko vselila. Bojan je narisal tudi svojo zami¬
sel tlačilke in ventila, ki pa ni bistveno dru¬
gačna od tistih, ki smo jih že objavili. Veseli
bomo, če se boš spet kmalu oglasil.

Tudi Danilo Tkalec iz 7. razreda Osnov¬
ne šole Peter Kovačič v Škofji Loki je poslal
svojo konstrukcijo ventila in tlačilke. Tudi ta se
bistveno na razločuje od že objavljenih.

Lenče Jurij iz 7. razreda OŠ France Bevk
v Ljubljani je poslal praktičen nasvet, kako je
mogoče vrtati do vnaprej določene globine. Za-

TIM 470

deva je res preprosta: na sveder je treba pri¬
trditi cevko na poljubnem mestu. Sveder se bo
pri cevki ustavil. Zanimiva je njegova električ¬
na tehtnica. V plastično posodo je natresel
ogljen prah. Na to oglje pritiska bat s svojo
težo in s silo predmeta, ki smo ga položili nanj.
Če dno, kjer je oglje, in bat zvežemo z ba¬
terijo, bo pričel teči električni tok. Čimbolj sti¬
snemo oglje, tem boljši je stik, več toka teče

skozenj. Ta tok pa lahko merimo z amper-
metrom. Ali drugače: čim težji predmet bi po¬
ložili na bat, tem večji tok bi stekel skozi am-
permeter. Skalo instrumenta bi lahko umerili v
pondih in električna tehtnica je nared. Teore¬
tično ni kaj oporekati. V praksi pa bi se izka¬
zalo, da taka tehtnica ni natančna, zlasti, ker
se napetost baterije stalno spreminja. Treba
pa je reči, da je avtor očitno mislil tudi na'
to. V električni krog je zato vgradil spremen¬
ljiv upor R 2 . Z njim bi vsakič takq uravnal
električni tok, da bi instrument pri prazni teht¬
nici kazal 0. Tehtnica bi bila, točna samo kadar
bi bila prazna, pri obremenjeni pa bi se poja¬
vile prej omenjene napake.

Tudi Kos Miran  iz 7. razreda OŠ J. Padež¬
nik v Mariboru je poslal načrt za pisemsko
tehtnico. To je v bistvu rimska tehtnica, torej
raznoročen vzvod, le da je namesto jezička
postavil v vrtišče libelo. Težo se odčita pri
jahaču tedaj, ko mehurček v libeli kaže vodo¬
ravno lego.

Ostalo je še nekaj dopisov. Obravnavali jih
bomo v prihodnjem letniku.

Nagradi, in sicer električni vlak Santa Fe, iz¬
delek tovarne igrač Mehanotehnike iz Izole,
prejmeta Muhič  Darko iz Postojne za naj¬
bolj ekonomično, preprosto in domiselno rešeno
nalogo iz Izumiteljskega kotička, in Ivan S e -
I j a k iz Spodnje Idrije za izredno domiselno
in tehnično dognan model ključavnice. Nagradi
bomo poslali na šolo.

Zelo se je potrudil Smode Iztok, učenec
7. razreda iz Kopra, Ulica 2. prekomorske bri¬
gade. Narisal je konično in drsno vležajenje
polža ter pogon z jermenskim prenosom, z
ojnico in z zobniki. Objavljamo njegovo risbo
z jermenskim prenosom.

TIM 471

Jože Hudales

DNEVNIK BEO 4

IX. nadaljevanje

I_____j

IX.

TIGER LAJA V NOČ

Edra se je umikala v brezbarvno obzorje
kakor razsvetljena novoletna jelka. Vlado
je nekaj časa gledal za ladjo, preden je od¬
kolovratil do avtobusne postaje. Reklamni
napisi so se prebujali s trzajočimi plavka-
stimi sunki. Poltema je Vlada zvabila k znan¬
cem, domačinom iz sosednje vasi. Zbirali
so se na postajališču ob pokvarjenem avto¬
matu za žvečilni gumi.

Zazdelo se mu je, da v velikem mestu
večer olepša ljudi.

Mimoidoči, trgovine, celo potemnelo nebo,
napisi in glasovi so postali privlačnejši;
opazoval je vsakdanja opravila meščanov
in potnikov. Neon se je lesketal na oknih
odhajajočega avtobusa, mladeniči so hodili
v kiosk, kjer so se lahko fotografirali v
nekaj minutah. Njihove fotografije so bile
podobne kaznjencem ob steni.

Vladov avtobus je počasi pripeljal.
Sestavljen je bil iz dveh delov, navadno je
ob tem času potovalo domov mnogo doma¬
činov. Gumijasta vez med obema deloma
avtobusa se je nagibala kot meh na har¬
moniki. Vlado je zlezel v voz. Drobne luči
na stropu potniškega vozila so mu razkrile
znance — sedel je na sedež, ki ga bo
popeljal domov. Skozi veliko zadnje okno
je še vedno opazoval velemesto.

Sprevodnik, vsi ostali so posedli, se je opri¬
jemal ponikljane palice pod stropom, se
nekoliko časa zamujal z listki in povedal
šalo. Avtobus je potegnil; Vlado se je
ovedel, kako prijetno mu je bilo pri nonu
in noni, kako ga mesto čarobno privablja
s svojo živahnostjo in pestrostjo na vsakem
koraku. Razsvetljene izložbe, sprehajalci so

se umikali — stopali so v pravkar minljivo
vsakdanjost.

Bruno je prepoznal svojega mladega soseda.
»Kod pa se ti klatiš, a?«

Vlado mu ni odgovoril, molče sta se peljala
do Kopra.

Izstopila sta skupaj. Vlado v rokah ni imel
ničesar, zato je bil miličniku Brunu sum¬
ljiv. »Ali sploh veš, koliko je ura?«

Vlado je vedel, da je Bruno glasen zato,
da bi opozoril sovaščane nase. Všeč mu
je bilo, če je kdo rekel: »Bruno, kaj je spet
narobe?« Kmalu pa je pozabil na Vlada,
kakor da ga je užalil s svojim molkom. Od
voznika si je sposodil cigareto. Pokadil jo
je pred tablo z urnikom voženj za barko, ki
je prevažala potnike do Ankarana in nazaj.
Zatajeval, skrival je senco, preganjala ga
je po ponesrečenem šoferskem izpitu; to¬
lažil se je z mislijo, da temu ni sam kriv,
ker je imel premalo časa.

Cigaretni ogorek je v loku zalučal v morje.

TIM 472

Zažarel je v zraku, opisal svetleči polkrog,
ob dotiku ž gladino je zacvrčal. Bruno si je
zapel suknjo do vratu in porinil roki glo¬
boko v žep; pokadil bi še kako cigareto,
toda z denarjem je bil bolj na tesnem.
Avtobusa ni bil vesel. »Danes so pa točni,«
je nejevoljno zabrundal.

Tudi tokrat je sedel poleg Vlada.

Pomel je roki in se sklonil k priprtim vra¬
tom: ne, zunaj ni nikogar več!, »Si bil v
kinu?« je znova nagovoril svojega mladega
sopotnika. »Le kaj si gledal, a? Zaprl te
bom, razumljivo! Še tvojega očeta bom pri¬
jel ... bo danes doma? Elektrika mi zopet
nagaja. Reci mu, da bom že plačal, kar
sem mu dolžan za tisto njegovo napeljavo.«
Vlado je plačal listek sprevodniku.

Ko se je vozilo z dolgimi, tipajočimi lučmi
zapodilo v ovinke nad mestom, je naslonil
glavo na naslonjač in skušal zadremati. Z
Brunom se ni bilo pametno bosti, posebno,
če je bil nasršen; grizel je zobotrebec, pre¬
metaval ga je v ustih — zobotrebec naj bi
govoril o tem, kako izdatno večerjo je Bruno
pospravil, čeprav (miličniku se kaj podob¬
nega večkrat primeri) se je moral od nje
prehitro posloviti.

Bruno je zbudil Vlada v izpraznjenem avto¬
busu.

»Vstani, ponočnjak, domov te ne bom ne¬
sel!«

Na vasi je brlela edina luč. Osvetljevala je
trg pred zadružnim domom in prostor pred
spomenikom.

»Vsi so šli s kurami spat, kaj meniš, Vlado?«
Skozi vas sta stopala molče, kakor stopajo
moški, ki se vračajo domov pozno zaradi
naporne službe. Pred vrtnimi vrati se je
Bruno ustavil. Skrit v senci velike palme je
tuhtal, ali naj se odpravi spat ali ne. ,žena
in hčerka že spita, domov se mi res ne
mudi.’

Vlado je pospešil korak po izumrli cesti.
Doma so ga starši čakali, stanovanje je bilo
razsvetljeno.

Po prstih se je približal okenskemu steklu
in se prepričal, da sta oče in mati resnično
pokonci. Tigru, priplesal je iz ute, je zau¬
kazal, naj ne laja. Volčjak je nekajkrat
krepko pomahal z repom. Glavo je polagal
na sprednji šapi in se ves zvijal od prijaz¬
nosti. Nekajkrat je pohlevno zaprl oči, Vlado
ga je pobožal po glavi. Dečku je želel po¬
vedati, kako udobno se počuti na domači

verigi, predvsem: ,Lepo je, če imaš mir,
naj si pes ali človek... samo na oder h
generalki nikar!'

Vlado se je spotaknil ob kopačo.

Motika je podrla lopato, lopata grablje —
orodje je zaropotalo po cementu pred hle¬
vom. Na prag je stopil oče s svetilko v roki.
Vrata je z nogo odrinil na stežaj in gledal
v noč. Pred njim je stal Vlado, s sklonjeno
glavo in skesan. Oče je prijel poznega sina
za uho in ga krepko potegnil. »Tako! Zdaj
pa takoj v hišo!« Mati se ni razburjala.
Prepričana je bila, da sta zamudi kriva mož
in ona; toda o tem se ne bi bilo pametno
pomenkovati pred otrokom.

Večerjo mu je prinesla na mizo.

»Kaj si počel v Trstu?«

Oče je zlagal orodje v usnjeno torbo.

»Kaj naj bi počel... kuro sem nesel!«
»Prav, in potem?«

»Malo sem počival v njihovi kuhinji, nato
sem se vrnil.«

»Ubožec, kar konec te bo zaradi hoje po
bližnjici!«

»Nič — konec; na stolu sem zaspal.«

Oče in mati sta se skrivaj spogledala.
Vlado jim je "podtaknil očitek pod nos —
bil je dovolj bister, da je ugotovil, zakaj
in kako je zamudil. Tisto vlačenje za uho
je bilo odveč! Tega jima zlepa ne bo po¬
zabil. še dobro, da ni ostal na cesti in da
je ujel zadnji avtobus. »Kako se stara dr¬
žita?«

S polnimi usti jima ni odgovoril.

Mati se je poslovila od sina s poljubom
na čelo, oče se je še vedno motovilil po
kuhinji. Iskal je kombinirke. Našel jih je
na števcu. Preden jih je snel, je njegovo
pozornost pritegnil kolešček na števcu, ki
se je naglo vrtel. Vlado je začutil na hrbtu
očetov nenadni nemir, obrnil se je in vpra¬
šal:

»Kaj se je zgodilo, očka?«

»No, ta je lepa... prav neumno se vrti,
kaj podobnega še nisem videl.« Snel je
kombinirke, da bi jih zataknil v prsni žep
delovnega plašča. »Pridi pogledat, Vlado!
Mogoče se mi samo dozdeva.« Deček je
počasi vstal, usta si je obrisal z rokavom,
.števci so za to, da se vrtijo,' si je rekel.
Resnično, ploščica je podivjala. Trzala je,
se umirjala v hipu, nato znova podivjala.
»Kakor da je števec pijan.«

»Nekaj vpliva nanj!«

TIM 473

»Kaj... se je pokvaril hladilnik?«

»Nimam pojma.«

Oče je ugasnil luč in prižgal baterijo,
števčevo vedenje se ni v ničemer spreme¬
nilo.

»Je Tiger v uti?«

»Seveda.«

»Počakaj v kuhinji, ven stopim pred hišo.«
Vlada je spreletel srh; kaj se vendar do¬
gaja? Oče ne hodi za prazen nič v temo,
in za Tigra je vprašal. Obliznil si je ust¬
nico in se potajil za vrati. Očetovi koraki
so zamrli med trtami. Čez nekaj časa se
je vrnil, Vladu se je zdel premor majhna
večnost. Preden je stopil v kuhinjo, je z
baterijo posvetil po steni, strehi. Pogledala
sta na števec: enakomerno, počasi se je
vrtel.

»Strahove vidiva,« je rekel oče.

Kakor, da se želi opravičiti.

Prisluhnila sta; Tiger je cvilil — pritajeno,
grozljivo, kakor da se je znašel v najhujši
stiski. Utihnil je, se znova oglasil. Vlado
je prižgal luč v kuhinji, oče je stopil k
volčjaku. Dečka so stene utesnjevale, po¬
hitel je za očetom. Tiger se je prižel v
kot svoje pasje utice. Ko sta ga priklicala,
je nehal jadikovati, pokazal je le gobec.
»Smešno,« je rekel oče, »kako se obnaša!
Si ga udaril, ranil ... kaj si mu storil?«

»Še pred nekaj minutami je opletal z re¬
pom.«

»Po Bruna stopi, Vlado!«

Deček je povesil glavo.

»Dobro, bom jaz ... pojdi v posteljo.«
Miličnika Bruna je oče našel pred hišo ob
vodnjaku. Dvignil je pokrov in svetil v
vodnjak z žepno baterijo. »Kaj pa počenjaš,
je kdo skočil vanj?« — »Nič se ne norčuj;
gledam, če mi ni kdo spet odnesel vode.
Imam lepe sosede, tudi ti si takšen sosed.
No, razumem, ti imaš svoj vodnjak. Zaklenil
bom vodnjak, potem basta! Moj vodnjak ni
občinski, pa naj se na glavo postavljajo!«
Previdno je zaprl pokrov, žene ni smel zbu¬
diti.

»Kaj bi rad?« je vprašal.

»Bodi dober, z mano stopi, Bruno.«

»Zdaj, ponoči — v trdi temi?«

»Vzemi pištolo, če te je strah.«

»Nič me ni strah, prijatelj.«

»Tiger čudno cvili, kakor da se koga boji.«
»Za psa te je skrb?«

»Resno mislim... nekaj se dogaja okoli
moje hiše; čutim, prav bi bilo, da greva
skupaj pogledat. Vlada sem nagnal v po¬
steljo.«

Bruno si je popravil kapo in pas.

»Bom, samo zmenila se bova: jutri mi
prideš popravit napeljavo. Znova imam kra¬
tek stik v steni.«

Najprej sta stopila k števcu.

Znova se je nenavadno obnašal.

Bruno je ugasnil žepno svetilko in se potipal
po bradi.

»Kje imaš tvojega cucka?«

Tiger se je znova prilepil ob steno svoje
ute. Bruno je pokleknil in se sklonil k
vhodu vanjo. Volčjaka je prijel za ovratnik;
kaj podobnega si poprej ni mogel privo-

TIM 474

ščiti nihče, razen Vlada in njegovega očeta.
Privlekel ga je na prosto. Tiger je bil ves
zverižen od strahu. »Zastrupil si ga, dragi
moj,« je rekel miličnik Bruno, čuvaja je
spustil na tla, kakor da z njim ne želi imeti
več nobenega opravka.

Moža sta stopila v vinograd.

Nepričakovano se je Tiger ovedel — ob¬
sedeno je zalajal v noč. Zakadil se je proti
zidu s tako silo, da je izpulil verigo iz
trama ob hlevu. Z njo okoli vratu se je ves
naježen zapodil po stezi. Večkrat je padel po
tleh, ker se mu je bila veriga zagozdila med
kamni.

Vlado in mati sta odprla okno.

»Kaj se dogaja zunaj?« je vprašala mati.
Bruno in Vladov oče sta stekla za psom.
Ustavili so se nedaleč od Iztoka, ki je
hodil proti domu. Tiger se je zavrtel v
krogu in renčal, z našpičenimi zobmi je
hlastal po zraku. Bruno je ustavil Iztoka.
»Hopla, pridi sem!«

Zaslišal je lajež, renčanje, prestrašeno se
je ozrl.

»Domov moram,« je rekel Brunu v previdni
oddaljenosti.

Ko se je prepričal, da se pes zanj ne zmeni,
jo je ucvrl naprej. »Zbežal je, mulo!« —
»Naj ga ujamem?« — »Daj no, kaj ne
vidiš, kako mu je tvoj pes pognal strah
v kosti!« Opazovala sta Tigra.

»Čemu hlasta po zraku?«

»Ti boš to bolje vedel kot jaz, njegov go¬
spodar si!«

»... kako je tekel, in utrgal se je.«
»Verjetno je zavohal kakšno srno ... tvo¬
jega zvestega cucka bom moral prijaviti
lovcem, prijatelj. Si ga sploh cepil proti
steklini? Stekel je, med nama povedano.«
Bruno je vzel iz žepa beležko, preletel s
pogledom nekaj strani, si posvetil z baterijo,
poiskal svinčnik, oslinil konico in si nekaj

VESOLJE

Kolesa pod vagonom so enakomerno topo¬
tala.

Vlak je hitel po istrski pokrajini proti obali.
Iztok še je bil naveličal sedenja med dolgo
vožnjo, ves čas je bil v kupeju sam. Vstal
je, se pretegnil, odrinil vrata in stopil na
hodnik. Pri široko odprtem oknu je stal
delavec s pletenko v levici. Skupaj sta opa-

načečkal na čisto stran.

»Nikar ne nori, kaj pa števec!«

»O tem bomo še govorili.«

»Kako — bomo še govorili!«

»Kratek stik imaš v steni, tako kot jaz.«
»Jutri me lahko narišeš na steno.«

»Torej, ne boš prišel?«

»Spravi tisto svojo beležko, Bruno.«

»Brez groženj.... opravljam svojo dolžnost.«
Tiger se je pomiril, stresal je z glavo.
Priplazil se je h gospodarjevim nogam, ka¬
kor da se želi opravičiti zaradi neprimer¬
nega vedenja. »Posveti mi vendar,« je rekel
Bruno sosedu in mu porinil svetilko v roko.
S svinčnikom se je popraskal nad ušesom.
»Povej mi, kaj čečkaš po beležki.«
»Dobesedno tako, tovariš: Dne tega in te¬
ga ... datum ni pomemben ... je ta in ta
izjavil, zapisal sem tvoje ime, da smo si
na jasnem, je ta izjavil, da mu števec nagaja,
čeprav je električar po poklicu. Našel sem
te, moraš priznati! Pokazalo se je, da se
števec nekoliko prehitro suče, kar potrjuje
zgoraj navedeno trditev... pač pa se je
njegov pes zakadil za srno, ki je žal nismo
mogli izslediti, tako da nimamo dokazov o
deliktu.«

X.

V ŠKOLJKI

zovala pokrajino, veter jima je tolkel v
obraz in mršil lase. Ob progi je bila trava
osmojena. Ponekod je počrnjena stegala
daleč od nasipa med samotarske kamnite
hiše z velikimi kupi sena na dvorišču.

»Za griči boš uzrl morje,« je rekel delavec.
Gladina se je odkrila v sivkasti daljavi.
Kmalu je izginila — v vsej svoji podobi se

TIM 475

je morje pokazalo trk pred železniško
postajo. Lokomotiva je zapiskala in zapu-
hala; z ovinka je popeljala vagone v Ro¬
vinj. Redki potniki so sestopali na raz¬
sušeno, steptano zemljo. Na slepih tirih so
mirovali odprti vagoni. Nekateri potniki so
jo ubrali proti mestnim hišam po razgretem
asfaltu. Hodili so počasi, otovorjeni z vre¬
čami in mrežami v rokah.

Nad mestom se je dvigala mogočna cerkev.
Iztok se je ozrl po izpraznjenem peronu.
»Oprostite, koliko je ura?«

»Zgodaj je še,« je rekel železničar.

S kladivom je udarjal po bobnih na kolesih.
Proti bolnišnici za kostno tuberkulozo je
Iztok stopal po stezi ob obali. Pot je po¬
znal, saj je k tetam hodil na počitnice
vsako leto. Izognil se je velikim kamnitim
kockam, ki so varovale obalo pred valovi.
Na njih so čepeli redki kopalci; mnogi so
se še motovili ob šotorih med bori.

Iztok je za hip obstal ob morju.

Voda se je enakomerno pregibala in kalila
plitvo peščeno dno. Pomislil je na svojo
obalo za bolnišnico ob betonskem bunkerju.
Tam je bilo morje prozorno in sinje, v njem
so pobliskavale ribe ih zaklete školjke so se
ljubosumno držale skal— sinjina ga je zno¬
va in znova osvajala, komaj je čakal, da bi
se ji pridružil in zaplaval vanjo.

Prišel je do betonskega prizidka pred vho¬
dom.

Po naključju, ki ga ni razumel, mu je ta
prizidek pred vhodom v bolnišnico za kost¬
no tuberkulozo ostal v najlepšem spominu.
Uniformirani vratar ga je opazil. Bil je
isti kot lani, toda dečka ni prepoznal.

»Kam, prijateljček?«

»K tetama sem prišel na počitnice.«

Vratar je segel po telefonu, si ga prestavil
bliže na polico in zavrtel številko. Sklonil se
je skozi okno in pogledal, če Iztoku kdo
sledi. Tetama v pisarno je sporočil novico.
Odložil je slušalko, si popravil kapo.

Iztok je prikimal.

Sezul si je čevlje, snel nogavice — skozi
park je najraje hodil bos. Z bosimi nogami
je stopal po preprogi iz iglic, nabirale so
se pod krošnjami visokih pinij. Pobral je
osušen storž in pobrskal za trdimi semeni.
Z morja so migotali iskrivi odsevi. Igrali
so se v vejah mladih borovcev, pršili po
steklu in stenah vratarnice.

Teti sta mu prišli nasproti.

Iztoku je bilo prijetno ob srečanju. Njuna
obraza, nagovor so napovedovali brezskrb¬
ne dni; čeprav sta imeli mnogo dela, sta
mu podarjali vso pozornost in dobroto. »Ti
si korajžen pob, kar sam potuješ,« sta mu
rekli. Skupaj so stopili proti vili v pinijevem
gozdičku. »Vidiš, tvoje babice ni več!«

Na hodniku in v stanovanju so bila okna
zaprta s polkni. Iztok se v poltemi ni znašel.
Teti sta ga pripeljali do sobe. »Tukaj boš
spal,« sta rekli, »v hladilniku te čakajo
sendviči, limonada je v bokalu na mizi...
medve morava nazaj v službo. Bodi priden
in ne naredi kakšne neumnosti.«

Hitro se je preoblekel v kopalke in se lotil
sendvičev.

Preden se je odpravil k morju, je pokukal v
sobo, kjer sta živela dedek in babica. Stis¬
nilo ga je ob ugotovitvi, da je v njej vse
tako, kot je bilo nekoč — le njiju ni več.
Ob zaprtem oknu je stal usnjen stol z ve¬
likim naslonjalom; v njem je dedek pre¬
sedel ure in ure in gledal skozi okno.
Nekoč je pripovedoval svojemu vnuku, kako
je ponoči v mesečini stražil soline.

Na poti k morju je Iztok videl bolnike.
Ležali so na prostem na posteljah ali le¬
žalnih stolih. Sončili in pregrevali so bolne
dele telesa. Iztok se jim je skrival za lo-
vorjevimi grmi, kakor da jih ne želi vzne¬
mirjati. Mnogi bolniki so bili nekdanji borci,
ki so bili ranjeni z dum-dum kroglami. Na
posteljo so bili priklenjeni od zdavnaj, ven¬
dar ni bilo v njihovih besedah, ria njihovih
obrazih niti senčice zagrenjenosti.

Stekel je do peščene obale.

Dva kamnita pomola sta objemala del morja,
med njunima konicama je zevala prosta .pot
na odprto morje. Tam je tolklo ob skale.
Voda med poloma je bila mirna kot razlito
olje. Iztok je končno dočakal svoj veliki

TIM 476

dan. Stekel je po pomolu in skočil v vodo.
Zaplaval je proti dnu in se prepričal, kje
in kod se je lansko leto potapljal. Zazdelo
se mu je, da je dno mnogo lepše osvetlje¬
no kot kdaj koli poprej.

Priplaval je k čolnu.

Znova se je potopil, tik nad travo je želel
priplavati nazaj do pomola. Nad peščeno
oazo se je obrnil na hrbet in pod vodo opa¬
zoval površje, žarke, ki so se lomili ob
dotiku z gladino. Nad nihajočo prozorno gla¬
dino se je razdajal čisti dan. Pognal se
je po sapo in plaval naprej. Voda mu je meh¬
ko zalivala ramena, pljuskala je ob njem.
Priplezal je na suho.

Na pomolu je poskakoval na eni nogi, stre¬
sal je vodo iz ušesa. V enem mu je zvo¬
nilo. .Kadar prvič skočim v vodo, mi vedno
zvoni v tem ušesu,’ je pomislil. Na betonu,
povezoval je kamenje na pomolu, so razpa¬
dali morski klobuki; objestnež ali surovež
jih je s palico polovil in jih zmetal na sonce
— ginevali so skrčeni, sluz se je cedila
med razpokami, od njih se je širil nadvse
neprijeten vonj. Iztok je vedel, kako gibke,
čarobno presvetljene živali so morski klo¬
buki.

Vrnil se je na pesek.

Počitnice naj bi pričel s poležavanjem, kot
kopalci v Portorožu. Poležavanje na pesku
ga je vznemirilo, nekaj časa je prisluškoval
valovom — vstal je, ni se otresel peska:
časa ni hotel zapravljati. Zakorakal je proti
borovemu gozdičku. Od razgretih, dišečih
debel se je proti morju spuščala večja nag¬
njena skala z mnogimi vdolbinami. Iztok se
je spomnil vdolbine, kjer se je morje
ustavilo kakor otrok ob materi.

Na dnu naravnega bazena se je belilo ka¬
menje.

In vsaka riba, ki je plavala čezenj, je bila
nedeljska sprehajalka.

Stopil je na rob in se zazrl v življenje pod
morsko gladino.

Žarki so se vrtinčili, kot iskrive puščice so
se poigravali v čisti vodi. Videl je svojo
razpotegnjeno senco z močnim žariščem na
sredi; umaknil se je, da ne bi premotil rib,
ki so mirno plavale. Voda v vdolbini je na¬
rasla zaradi plimovanja, čeprav v bazenčku
ni bilo mnogo prostora, stene sg se strmo
spuščale proti dnu, ga je vseeno vabil.
Iztok je menil, da bi bilo kopanje v njem
posebno doživetje.

Splezal je vanj.

Zaželel si je, da bi bil nedeljski sprehajalec,
riba nad belim kamenjem. Pogledal je še po
okolici, nihče ga ni videl — nikogar ni bilo
na obali. V vodi je čofotal in se prevračal
kot mlad delfin. Lovil se je z ribami, iskal
kamenje na dnu, morska zvezda se je za¬
kopala v pesek, ga metal pred sabo.

Med potapljanjem je opazil podvodni hod¬
nik.

Pod skalami je vodil 6d bazenčka, v katerem
se je Iztok igral, do odprtega morja. Bil je
sorazmerno širok in zalit z nemirno vodo.
Iztok si ga je nekajkrat ogledal, nato je
zajel sapo in se pognal vanj. Menil je, da
ga bo preplaval brez težav. Nad njim je
morje enakomerno butalo ob izjeden, koni¬
čast strop. Plaval je in plaval, primanjkova¬
lo mu je zraka.

Umiril se je za trenutek, pogledal je nazaj
in navzgor.

Obrniti se ni mogel, ker ni imel dovolj
prostora. Tudi po zrak ni mogel, ker bi ga
morje sunilo ob nazobčan, koničast strop.
Oči so se mu uprle v svetlo pego pred
sabo. Pognal se je naprej. V sencih in
ušesih mu je prasketalo, v nosni votlini se
je oglasila močna bolečina.

,Zdaj gre zares,’ ga je prešinilo.

Na prostost je zaplaval z zadnjimi močmi.
Ko se je oprijemal rešilnih skal, se mu je
zavrtelo pred očmi. V cerkvenem stolpu nad
mestom je zvon odbijal poldan; utrujen in
zadihan je presrečen lovil umirjene brona¬
ste glasove.-Odpočil si je na iglicah v senci
iglavcev. V nosnicah je čutil ojačan vonj
po zemlji, pinijah in morju. Gledal je v
veje nad sabo, v sonce, kakor da se želi
znova spoprijateljiti z njim. Sonce mu je
odgovarjalo s plesom svetlobe in sence.
Mimo je stopala skupina bolnikov v bolni¬
ških plaščih.

Prihajali so s sprehoda in so se namenili
na kosilo. Iztok je vstal, stresel je iglice
s sebe, stekel je za bolniki.

Vrata jedilnice so bila na stežaj odprta.
Nikogar še ni bilo pri mizah, nekatera de¬
kleta so pripravljala mize in jedilni pribor.
Skozi jedilnico je Iztok stopil v kuhinjo.
Glavni kuhar je opazil svojega gosta. Vtak¬
nil je zajemalko^ v lonec, si obrisal roke v
predpasnik in mu stopil nasproti. »Spet se
vidiva,« je rekel. »Sem sedi, postregel ti
bom.«

TIM 477

Prinesel mu je kosilo v krožnikih, s katerimi
je postregel le ob svečanih priložnostih.
»Večkrat sem mislil, ali boš prišel ali ne!«
- Iz razgretega olja je pobral ribice in mu jih
prinesel na mizo s pečenim krompirjem in
solato.

»Teti sta vprašali po tebi, zajtrk si zamu¬
dil.«

»Kopal sem se.«

Iztok se je vneto lotil jedi.

Sonce in voda sta ga zlačnila. Kuhar je
nasmejan opazoval svojega gosta pri mizi;
vojna mu je vzela sina, in prepričan je bil,
da bi bil podoben Iztoku.

Iztok je prikimal, segel je po toplem kruhu.
»Tako mu pravijo bolniki.«

»Prav nič strah te ni bilo ... preveč tvegaš;
dva dni pozneje se je med otokom in bol¬
nišnico pojavil velik morski pes, njegovo
plavut smo opazovali s terase, bilo je proti
večeru... če bi te staknil v vodi, bi bilo
po tebi.«

»Ne bi, ker sem zagorel.«

Kuhar se je na ves glas zasmejal.

»Na, ta pa je dobra!« je rekel.

Vrnil se je k svojim loncem. Svojim pomoč¬
nikom je pomagal razbirati jedi in jih raz¬
porejati na vozičke, s katerimi so natakarji
vozili hrano v jedilnico.

Po kosilu se je Iztok vrnil k morju.

Moral bi v posteljo k popoldanskemu po¬
čitku. Tega se je bil danes izognil; teti
mu bosta odpustili prestopek. Obstal je do

kolen v vodi. Pred njim je ležal otok kakor
hrbet dobrohotne morske velikanke; nanj
se mora povzpeti, tako se bo oddolžil sreč¬
ni vrnitvi s kopanja.

,Ob tej uri morski psi počivajo,’ si je rekel.
Namočil si je glavo (v vodi bo dlje časa in
med plavanjem na otok se ga ne sme po¬
lotiti sončarica). Tokrat se je pogreznil v
vodo počasi, brez nuje. Po osušeni koži so
zaplesali mehurčki. .Teti me ne bi pustili
plavati tako daleč od obale!’

Plaval je enakomerno.

Zapustil je pomola, trava pod njim je iz¬
ginila, se izgubila v sivkasto preprogo. Obala
je ostala za njegovim hrbtom. Globina je
bila sprva svetla, nato sinja in na odprtem
morju črna. Med plavanjem je večkrat po¬
topil glavo v vodo. Morje se je umirilo, tega
se je Iztok nadeja) — valovi so se pregibali
v dolgi in gladki površini. Na levi se mu
je za rtom pridružilo mesto s hišami tik
ob obali.

Pod sabo je videl svojo zmanjšano podobo.
Globoko pod njim so se pregibale njegove
roke, noge. .Mogoče je tukaj morje brez
dna,' je nenadoma pomislil. Gledal je v
žlico. Približevala se mu je — o, ne! Pre¬
dobra prijatelja sta bila z otokom, da se
ne bi srečala po tolikih dneh. Iz sivine je
zanihala trava, odkrivale so se peščene
oaze — plaval je toliko časa, da je s prsmi
in trebuhom nasedel na oblizano kamenje
v zalivčku. Ustavil se je. .Priplaval sem na
otok,’ si je dejal, .pozneje si tega ne bom
mogel nikoli več privoščiti.’ Pod vodo se
je z obrazom dotaknil obale.

Dvignil se je iz vode.

Med njim in bolnišnico je ležal zaliv. Sedaj
ga ni mogel nihče več razločiti. Kakor da
bi premagal nevidno oviro, je postopal med
skalami, kakor da bi odkrival novo življe¬
nje. Ribiči so pustili košare v vodi, nekoč je
v njej naše) jastoga. Nekoliko vznemirjen je
odkril težko želvino lupino. ,Bogve, če je
umrla naravne smrti, domačini jih sovražijo,
ker jim trgajo mreže in žrejo plen!' Sklenil
je, da bo nagovoril kakšnega domačina, naj
se pelje po njo; bila bi imenitna trofeja.
Iztok je segel po večji školjki.

Tudi vanjo je zadevalo morje.

Stresel je pesek iz nje in jo umil.

Nesel jo je k ušesu. V trdi lupini, nekoč je
ščitila življenje in drob, se je oglašalo

VeSOl)e ' KONEC

TIM 478

TRDI OREHI ZA
BISTRE GLAVE'

Pavle Gregorc

DIAGONALNA KRIŽANKA

Pri diagonalni križanki ne vpisuješ besed v lik
vodoravno in navpično, ampak od leve proti
desni in od desne proti levi.

OD LEVE PROTI DESNI: 1. del fotografskega
aparata, 2. vrela voda, 3. oznaka za tehnično
atmosfero, 4. vlačilec v poljedelstvu, 6. pesem
hvalnica, 8. znak za kovino aluminij, 10. drag
kamen, ki se odlikuje po lepem prelivanju barv,
11. sanje, 14. priimek igralke Mladinskega gle¬
dališča v Ljubljani (Alja), 15. železov oksid,
17. zlitina živega srebra in kovine, 18. srednji

črki besede PETA, 20. ime košarkarja ljubljan¬
ske »Olimpije« Žorge, 22. kratica varnostne ob¬
veščevalne službe med NOB, 24. blagajna (ljud¬
sko), 26. ozek konec kopnega v vodi.

OD DESNE PROTI LEVI: 1. kratica za »zveza
tabornikov«, 2. barva igralnih kart, 3. obokano
stebrišče ali hodnik, 5, viseče kladivo za pre¬
izkušanje odpornosti lesal proti udarcem, 7. znoj,
9. kolodvor, 12. priporočanje izdelkov v jav¬
nosti, 13. avtomobilska oznaka Prištine, 16. ke¬
mični znak za natrij, 19. izdelovalec obutve,
21. izumrli pingvin, 23. neelastičnost, 25. okraj¬
šano moško ime, 27. avtomobilska oznaka Ma-
karske.

IZPOLNJEVANKA

BAR je merska enota za zračni tlak. Za bese¬
dico BAR v posamezni vrstici vpiši v posame¬
zen kvadratek po eno črko tako, da dobiš
skupaj z besedico BAR v vodoravnih vrstah
besede naslednjega pomena:

1. okrogla ženska ali moška čepica, 2. ovira,
3. lesen ročni sodček, 4. organska snov za bar¬
vanje, 5. žensko ime, 6. necivilizirana ljudstva,
7. del Panonske nižine, katere večji del pripada
Madžarski, sega pa tudi v našo državo, 8. baro¬
nova žena.

Črke na poljih s krogci dajo enoto za merjenje
toplote.

1

2

3

4

5

6

7

8

TIM 479

ŠTEVILČNICA

Posamezna številka v polju številčnice pomeni
po eno in vedno isto črko. V vodoravne vrste
lika vpiši besede naslednjega pomena:

1. lesni polizdelek, žaganica, 2. silovit vihar,

3. lastnost predmeta, katero očesu posreduje
svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča,

4. prva, najstarejša doba mezozoika v geološki
zgodovini Zemlje, 5. hotenje, 6. vrečasta torba
za čez ramo, 7. hrošč na vinski trti, 8. preisko¬
valna igla, 9. vrata, duri, 10. brezi podobno
drevo, ki raste ob vodah in močvirjih, 11. os¬
novna mera.

Ob pravilni rešitvi dajo navpično brane črke v
stolpcih pod trikotnikoma neko misel.

ZAPOREDJE

4 6 9 13 18 ? ?

Ugotovi, kakšen je odnos med prvimi petimi členi
zaporedja in napiši šesti in sedmi člen zapo¬
redja! Kateri števili sta to?

POSETNICA

ART GOA
KRF

Art je odličen risar in v službi riše zemljevide.
Kaj je torej po poklicu?

1

2

3

4

5

6

7

8
9

10

11

REŠITVE IZ 8. ŠTEVILKE

SKANDINAVSKA KRIŽANKA »INDUSTRIJSKE
RASTLINE«. Vodoravno: bombaževec, energeti¬
ka, Tinka, Amor, akt, VS, E.N.I., solata, OC, kip,
RJ, omama, ozir, lan, norec, NT, oliva, Ig, pater,
samum, LT, rov, aroma, jod, naprsnik, Ares,
ide, jo, IT, Linne, juta, UN, Eva, karamele, gem,
udar, KAC, Aci.

KRIŽANKA. Vodoravno: krom, pisk, Luna, avto,
-j, trk, AP, kub, -i, tla, Adam, oris, Atenka, in¬
sekt, rosa, lava, alt, -i, Rom, VE, Arni, Rp., -n,
zveza, -e, igla, iver, klor, dete.

POLOMLJEN DROG: Drog se je prelomil na vi¬
šini 4 metrov. Rešitev dobimo z upoštevanjem
pravokoten: 3 2  + 4 2  = 5 2 , kajti 9 (višina droga
= 4 + 5.

TOVORNJAKI: Pravilni pozitiv je označen s šte¬
vilko 4.

REBUS: akumulator — (črka) A, (črka) ku,
mula (označena s črko) T, or (narobe ro).

VSOTI ŠTEVIL: Vsoti obeh skupin števil sta
enaki, ker je vsota številk v ustreznih stolpcih
obeh skupin enaka.

TELEFONSKA ŠTEVILKA

ŠARADA V STAVKU: sin + optik = sinoptik.

Moj prijatelj Janez je matematik. Pred krat¬
kim so mu v novem stanovanju priključili te¬
lefon. Ko sem ga vprašal za njegovo telefonsko
številko, mi je ni hotel povedati. Rekel je:
— Zate sem pripravil majhno nalogo. Ko jo boš
rešil, boš zvedel številko mojega telefona. To¬
rej: telefonsko številko sestavlja 6 številk, med
katerimi ni 0. Druga številka je petkrat večja
od prve. Četrta številka je dvakrat večja od
tretje, peta številka je trikrat večja od tretje,
in šesta številka je trikrat manjša od tretje
številke. No, boš uganil?

Najprej je bilo videti nekoliko zapleteno, ko pa
sem malo pomislil, sem hitro uganil Janezo
telefonsko številko. Poskusi še ti!

OBRNJENI REBUS: viličar — raci (c dobi stre¬
šico, ki je nad risbo rac), liv, vse skupaj brano
nazaj.

NOVO ŠTEVILO: Med številki 5 in 6 moraš vpi¬
sati vejico, da dobiš število 5,6.

Rešitve iz te številke so na strani 402

NAGRAJENCI:

1. Sraka Marica, Gančani 117, 69231 Beltinci

2. Gradišar Mihela, Cesta 24. junij 70, 61231
Črnuče

jnič Matjaž, Kolodvorska c. 8, 61330 Kočevje

TIM 480

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA

8azo°k*jov  NAGRAJUJE

ZA NASLEDNJE
1  ŠTEVILO NAGRADNIH

j SLlClC, KI SE KONČUJEJO S ŠTEVILKO

5 , 15  25  , 35  LAHKO DOBITE:

1. Edinstveno majico BAZOOKA JOE v
vseh velikostih za 30 sličic

2. Za šolo in dom zanimiv pisalni set (na¬
livno pero, tehnični svinčnik, kemični
svinčnik) za 25 sličic

3. Atraktivno BAZOOKA JOE žogo za 15
sličic

4.  Sestavljivi model originalnega Rewell
aviona za 14 sličic

5.  10 letečih diskov s pištolo za 5 sličic

6. Dve okrasni nalepki BAZOOKA JOE za
3 sličice

7. BAZOOKA JOE florescenčna značka,
nepogrešljivi razpoznavni znak prijate¬
ljev BAZOOKA JOE za 2 sličici

I

Nepoškodovane sličice pošljite na naslov: .3AZ00KA JOE"
ŽITO, Ljubljana, Smartinska 154, 61000 Ljubljana Naslov na¬
pilite čitljivo in točno t tetinimi črkami, če pa ste kandidat za
prvo nagrado, napišite Je, katero izmed sledeč 8i velikosti majice
ždite (8.10.12/14,16).