10
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
Koča pod goro.
Med temnimi smrekami življenje poteka mi. Ko vela ženica na palico krivo, na skalo se sivo
naslanjam težko. In med pajčevine zapletla spomine srebrne sem vse.
O, včasih   je marsikdo pod streho prihajal to: ko stari je logar s preljubljeno ženko in lepo mladenko pri nas domoval.
O, včasih sem marsikdaj zaslišala kak smehljaj: ko v oknih so mojih se nageljni vili in daleč rosili ljubezenski vonj.
A leta potekajo, in kose posekajo, kar cvete na svetu . Moj logar in ženka in zala mladenka, vsi v grobu leže.
Le zame ni smrti mar. V samoti samotna stvar umiram počasi. Ubožica stara čez zimo nemara se zgrudim na tla.
Le okence malo ne bo mi razpalo, ker rado je vedno sprejemalo v sobo nebeško svetlobo, odkar jo pozna.
Mamka so se ti zmotili
Ti ledeni mrtvi vir, jaz sem tebe že poznal, ko si se še blagih dni kakor dete radoval.
Ko so te še mamka gora v mehki strugi zibali in o tebi blagonosen tir in tek ugibali.
Mislili so, da boš kmalu šumnim mlinom gospodar; ali valčki niso tvoji mlina videli nikdar.
Menili so: pri srebrnih ribah zbiral boš srebro ; a v naročje komaj belih kamenčkov nabral si sto.
Pravili so, da boš videl daljne kraje, daljni svet; a iz rojstne si ravnine stopil komaj eno ped.
Upali so, da boš nosil čolnič, ladjo, parobrod; pa si težko list odnesel, ki ti padel je na pot.
Sklepali so, da z mogočnim morjem se pobratil boš; ali danes spiš brez bratcev sredi teh ledenih rož.
Mamka so se ti zmotili, kakor sem se zmotil jaz, ko sem čakal solnčnih žarkov, in pričakal zimski mraz.
11
Beračica Bajda.
Odkar po trdem svetu trdi berem kruh,
presanjala sem vsako sveto noč
pod toplo streho, in božični duh
nasproti mi je dihal z jaslic kotnih,
poln žarkov milih . . . mehkih in dobrotnih,
da sem hotela kakor davne dni
zapeti pesem blažene noči . . .
Nocoj pa so me sredi silnih rev
poslali semkaj med živino v hlev.
Sirota nimam nič in nisem nič —
zatorej vsak me plah od sebe sili:
„Le beži, da ne bomo kaj dobili!". . ,
Sirota nisem nič in nimam nič,
kaj bi jim mogla dati, res ne vem — — —
A hvaljen bodi Bog! — Ne bom tožila, dasi med brate in sestre ne smem; samo da so me dali med živali, nocoj ne bodo snežci me zapali . . .
Kajneda ti pa, liska dolgoroga,
ne plašiš se me, dasi sem uboga,
in tam v ogradi lepi telek tvoj
pred mrazom trese se — ne pred menoj ! ?
Kaj bi se bala? Jaz sem pastirica priromala sem v betlehemski hlev pogledat, če je ljubljena Devica že položila v jasli Detece. Saj če se stari Bajdi prav dozdeva, da mora biti sredi tega hleva rojeno Detece šele nocoj . . .
A vidim: jasli so še prazne v kotu, in Jožef je z Marijo še na potu ; no kmalu bosta tukaj, se mi zdi, saj bo že menda skoraj polnoči.
O sveti, sveti Bog! sta že pri vratih, v smehljajih božjih in sijajih zlatih. O srečna Bajda, da sem mogla prva zazreti Sinka z ljubljeno Devico in da sem prva pokleknila predenj. To gledal jutri svet bo radoveden, ko bo to slišal čudežno novico . . .
Marija v jasli Detece polaga, nocoj ji zadnja slamica je draga.
In Sinek joka na tem hladnem svetu, ko se po rajskem toži mu Očetu. In Jožef z levo gladi brado svilno oj brado svilno, lepo in obilno, z desnico jasli pozibava verno, počasi . . . lahno . . . prav enakomerno
A ti si truden, ljubi Jožef moj, predolga danes pot je bila tvoja! Počij, počakaj malo in postoj, jaz ti bom Sinka zibala nocoj.
Oj, stara Bajda zibala že dosti sem otrok, a še noben, a še noben ni bil tako ubog, ko ti si Dete moje, ti vsemogočni Bog . . . Kako so solze drage, kako je sladek jok, ko vidim, da si jokal še ti, moj večni Bog.
A ti že spiš -— —  —
ne smem te dramiti,
ne smem —
Na sveto čeke sveti križ
naj še ti naredim;
še enkrat naj ti jasli
zazibljem prelahno,
tako . . . tako . . .
in sem in tja,
tako mehko . . .
o da — — — — — —
Ko zjutraj liski so prinesli klaje, zamukala je liska z mučnim glasom. A tamkaj v mokrem kotu tik ograje ležala Bajda je na gnojni slami in jasli je oklepala z rokami. A v jaslih Deteca ni bilo več: Preskrbni Jožef s sveto je družino odromal daleč v pravo domovino in staro Bajdo vzeli so s seboj . . .
Res nismo v zori zlati...
Pri sveti Katarini na borovi planini zapeli so zvonovi oj žalostno tako.
Pri mlinarju na bregu pa mlada je Martina od bridkega spomina povešala glavo.
In prašala je mater: — Preljuba moja mati, čemu zvone zvonovi, saj nismo v zori zlati, ni poldan, ne večer? A če   zvone v gomilo, zvoniti ni jim treba: nobenega pogreba ne vidim jaz nikjer.
In mati so si nekaj z jesenskih lic otrli in hčerki so ozrli v pomladni se obraz: — Čemu pojo zvonovi, ni treba vpraševati! Res nismo v zori zlati, ni poldan, ni večer. A morajo zvoniti:
Nedolžnost tvojo belo, prezgodaj ovenelo, k pogrebu spremljajo... Vse solze tvoje vroče, vse kaplje rek deročih, vse rose trav cvetočih ne ožive je več!
Kako sem te svarila: Martina, oj, Martina, ne trgaj rožmarina za kratek čas nikomur! A nisi prevesela
umeti me hotela — In danes drug nobeden, le ti jih slišiš peti in moraš jih umeti, zvonove žalostne . . .
„Kmhek spi.'
Sneg za snegom pada v sneg; suhe veje pokajo — V sobi hodi lakota, otročiči jokajo : Dajte, draga mati vi, kruha nam odrežite, lakoto privežite, da ne bo nas m6tila!
— Otročiči ljubljeni, kruhek spi že celi dan, celi dan in celo noč, ves je truden in zaspan.
Vstani ... vstani kruhek naš, sladki . . . dobri kruhek naš,
da te bodo rezali, lakoto privezali naša draga mamica!
Kruhek je prtrdno spal, prebuditi se ni dal . . .
Otročiči tožijo: Kruhek nima več srca; zapovejte, mati vi, naj se prebuditi da!
- Otročiči ljubljeni, klicali ste ga preveč, pa ste ga prestrašili in ste ga preplašili —: kruhek šel je — ni ga več
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
Izliv iz zapuščenega srca.
71
I.
V oknu posedala, k nebu je gledala, kak so visoko tam zvezdice vse.
Zvezdice blažene, varno zastražene, kdo bi vas trgati mogel, oj kdo!
Jaz pa pod  vami sem, daleč pod vami sem, dušo mi trgajo bridke reči.
Dala sem prstan zlat, godec in drug in svat, vsi so že čakali sladkega dne.
Cerkev ozaljšana, miza podaljšana, vse je pripravljeno — ženina ni  —   —   —
2.
Zakaj si prstan vzel, zakaj, ko vedel si, da najin ne more biti rožni maj?
Kaj si prisegat hodil k nam, ko vedel si, da vedno ljubezen sili te drugam?!
3.
Nebo in svet, oba že vesta da bila tvoja sem nevesta. O meni, mislim, govorita, kjerkoli dva po cesti gresta:
Glej, ta-le v našem je ohribju med zapuščenimi že šesta . . . Najrajši bi, da bi na mestu zagrnila me bela cesta!
4.
Pri cerkvi svete Ane dokaj leži grobov, še več ljudi v grobovih — in spet en grob bo nov.
Tja noter pojdem kmalu po svoj poročni dan, in štirji bodo balo zanesli mojo vanj.
Zvonovi bodo godci, moj drug bo temni mrak, pogrebci bodo svatje, in ženin — mir sladak.
A ti, moj dragi, pridi, da boš za tega vsaj, ki gleda izza vogla na ženitninski raj.
Ni treba, da bi jokal, pobožno se odkrij in zmoli par iskrenih „češčenasimarij".
5.
Ljubila sem tvoje modro oko in mislila, da mi bo zvesto
kakor modro nebo. Ljubila sem tvoj mladostni obraz in mislila, da bo miloten
kakor majnikov čas.
72
Ljubila sem vsako tvojih besed in mislila sem, de je slajša
kakor grozdje in med. Ljubila sem tiho
kot vrelec z visokih gora: nalahno poteka
in vedno močneje šumlja.
6.
Ne smem stopiti več
na ljubljene livade,
ko cvetejo v cvetočih krasih !
Preživa in prebridka
v srce mi žalost pade:
kako je bilo včasih,
kako je pa sedaj.
Nekdaj sem cvetke trgala do nežnih mehkih korenin, da sem jih tudi v zimskih dneh gojila v lončkih za spomin od blažene pomladi na ljubljeni livadi.
Sedaj nekdo je rože moje pobral iz srčnih globočin, a zanje lončkov ni nobenih, da bi jih vzeli za spomin od blažene pomladi na ljubljeni livadi.
Še tista drobna zvezdica, ki je doslej svetila v hram, še tista me je pozabila in skrila se je kdovekam.
Še moja mala sestrica, nedolžna naša Danica, me več ne ljubi —: morda ve, da je zapala slanica mladostne moje dni.
Zakaj sem misli svoje tako zapletla vate! Če solnce žarke svoje zaplete v mehke trate,
/Fb

MB

o  b
pa travica mu slednja kristale vrne zlate. Oj ti pa meni vračaš le solze prebogate . . . Pa ko bi ti jih jokal! Le jaz jih jokam zate Zakaj sem misli svoje tako zapletla vate!
Na vasi črna dremlje noč. Zaprle so oči se tvoje, zaprle so oči se moje, zaspale rade bi oboje — a moje kar ne morejo.
Za hišo teče Bistrica. In čudno se ji to dozdeva, da še pri meni lučka seva, ko že je sedem ur od dneva, do dneva le še uri dve.
Ne čudi se mi, Bistrica! Ko sama ne zaspiš nikoli, po bregu vedno  tečeš doli: še srcu mojemu dovoli, da je nemirno kakor ti.
10.
Še grlica iz ozke kletke zasmeje se mi redkokdaj, da ne predrami mi spomina na moj   nekdanji nasmehljaj.
Rezedice na oknu mojem počasi se razcvitajo, da s cvetjem lepe sreče moje nekdanje ne očitajo.
Poglej, še tisto me tolaži, kar utolažiti ne zna . . . In ti! Le „da" bi hotel reči — a ti si človek brez srca.
11.
Polomljena je brvica,
ki hodil k meni si po njej,
in Bistrica narasla je,
da skoraj ne pozna več mej.
Če spet čez brvico bi šel, gotovo bi ti bilo žal! znosila bi se nad teboj, da bi v globoko vodo pal.
A jaz ti tega ne želim. Le živi vrsto srečnih let; spominjaj se še mene kdaj, ko vidiš kje odtrgan cvet.
12.
Jaz se te bom spomnila, marsikdaj in marsikje: ko bom kosce videla, ki po travnikih kose; ko bom lovca slišala, ki po šumi nosi strel; ko bom zrla jastreba, ki je drobno ptičko vjel . ..
13.
In dasi bridek bo spomin, ne bo mi v srcu vstala jeza. Natihem žalovala bom —: med temnim drevjem bela breza tako žaluje vrh planin.
14.
Ko pojdem mimo tistih borov, kjer sva si s toplimi pogledi zažgala ogenj v srčni sredi,
8
oj takrat,  moj  nezvesti, vedi poslala verna vzdiha dva do milostnega bom neba: in prvi vzdih naj sreči tvoji in drugi moji naj velja.
15.
Pridi, ptiček samotarček, tudi tebi vzet je parček, pridi, bova jokala!
— O, imel sem krasen parček gnezdo, čedno kot peharček, pa ga nisem hotel več.
Prosta srca, prosta krila, to je prava sreča mila, pridi, bova rajala!
16.
Nikar se, mati, ne hudujte, za sveti maši dve darujte preljubemu svetniku Antonu pomočniku. Če bo mu prošnja moja draga, gotovo mi Anton pomaga iz žalosti globoke do radostne poroke; a če bi boljša bila zame samota samotarke same, izprosil mi bo sveto zbranost in v božjo voljo tiho vdanost.
138
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
Izliv iz utolaženega srca.
1.
K meni v sobo gleda, sključena in bleda, pepelnična sreda. In me nagovarja: Mir s teboj, devica ! Tožnega si lica letos kakor lani.
O, razumem žalost! Prstan, pas in venec, same dragotine — pa ti zaročenec kakor sen izgine . . .
Da te utolažim, deva moja mila, te bom pepelila z oljkinim pepelom.
Kaj ti hoče venec bel, ko si vendarle pepel; kaj ti hoče prstan drag, ko si le nevreden prah; kaj ti more svilen pas: kmalu bo zazvonil čas, ko se spet povrneš v prah.
Oj, kolikrat
pomlad bo morala nastlati zelenih trav po tisti trati, ki šel po njej si vasovat, oj, tolikrat . . .
Enkrat samo
pomlad naj pride čez goro, in spet bo lišček mi zapel, kako na svetu je lepo enkrat sam6:
Dokler nedolžno  med seboj praznujeta poročni dan nevesta — ljubljena mladost c\ A n            in ženin — ljubi samski stan.
Kadar vidim mlado ženo, kak umira ji v očeh zadnja solnčnojasna misel o zakonskih njenih dneh, kak upadlega ji lica radost ne razvnema več, prstan vrlega ji prsta tesno ne objema več, kak se ji med zlate lasce že srebrni družijo, in poročni beli prti za plenice služijo —
Kadar vidim tako ženo, takrat moja duša ve: taka žena mimo deve kakor noč je mimo dne.
Izvedela sem o Ivanki,
o dražestni nekdanji znanki,
kako da se je v novem stanu
postarala, kako se je nad novim domom
ovarala.
Na tihem si obraz zakriva, da mož ne zna, li joka se mu gospodinja, mar se smehlja.
Na skrivnem gre na bližnji hol
premnogokdaj: oddaleč belo jo pozdravlja
domači kraj.
139
Odtamkaj cerkev jo domača
prijazno zre — — — Ah! cerkev še je kot devica, Ivanka pa ni več dekle.
Na tihem si obraz zakriva,
da mož ne zna, li joka se mu gospodinja
mar se smehlja.
5.
Poglejte, gori v tisti bajti nikoli ni se pesem cula, nocoj pa so si bajtna mati zapeli redko pesmico:
Moj mož je zjutraj v daljno stran odromal izmed gorskih koč, s seboj je nesel beli dan, doma je pustil črno noč. S seboj je bele krone vzel, doma je pustil prazen hram, in od slabosti dan za dnem na strehi poka trhli tram. Le padi . . . padi tram na tram in me pokoplji pod seboj: če „blagi"  mož se vrne spet, naj pa na grob poklekne moj ! ...
1
w
W
3a 6f
m
m
Si)
%
Da vedela sem v mladih dneh, kaj stari dnevi prinesd, poskrila bi se v zadnji kot, če bi me v zakon prosil kdo!
Stoterna hvala ti, nezvesti, da vodiš drugo pred oltar, vsaj žalostinke bajtne mamke ne bom prepevala nikdar.
6.
In s plamenom zagorele spet so želje mi vesele. Ali to so želje čiste, niso več to želje tiste po poljubih sladkosnedih, po zaljubljenih pogledih. Niso želje več brezmejne, niso več ljubezni žejne, K bajtni materi bi v gore rade šle na tihe dvore. Kakor valčke si studenec, bajtna mati rožni venec vedno vije si med prsti in premoli vse po vrsti... Tja me želja vsaka sili, da bi z mamko vkup molili za Nezvestih src zvestost, za mladostnih src modrost.
355
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
Nevesta noče biti.
Saj vedno, mati, ste mi bili ljubi — kako da več vam nisem hčerka draga, kaj silite od rodnega me praga ? . . . Četudi me bogata roka snubi, pri polnih rokah samega srebra osirotela sredi bi srca!
Nikoli v srcu želja mi ne vstane, da bi pri vas ustreči ji ne mogla: Stoterni cvet od vsakega mi vogla pozdrave diha, v solncu obsijane, in lice moje skoraj da ne ve, kaj bridkogrenke, prave so solze.
Kaj rekla cerkev naša bo šentjurska, ko videla ne bo me v svoji sredi! — Kje neki hodi? Večni Oče vedi! Oj, to je črna dušica zamurska, da več ne spomni mojih se dobrot, ki sem jih pred njo sipala povsod.
Tako si cerkev mislila bi z grička . . . In ko bi pela sveti dan Gospodu, razlegal glas bi se po savskem produ, in vsaka veja vsakega grmička trepetajoč bi cula glasek njen — le k meni ne bi mogel glas iskren.
Kar angelov izbral za rajske hrame, nikogar Bog ne misli več izgnati. O vem, da jaz vam   nisem angel, mati, pri vas doma pa so nebesa zame. Usmilite se me, usmilite, nikar me iz nebes ne silite !
A če me daste v tuji dom prerano — ko vrnem spet do rodnega se sela, že siv bo las mi silil izpod čela, in v jamicah oko bo zakopano, in prva guba preko mojih lic bo pričala, da sem prišla iz vic.
Kajneda, mati, vi ste predobrotni, ne boste več me silili od sebe? Le tisti dom, ki mi ga smrt izgrebe, le tisti novi dom bo moj samotni! In ko bogati ženin pride spet, tecite rajši vrata mu zapret!
23*
392
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
O svetega so Vida sejmu k domači zopet sedli mizi, domačo kapljico so pili, domači vsi so prišli blizi:
Pri žalostnem veselju.
Postarni očka s krivo pipo in sin in hčerka brhkih lic, zgovorna teta s Podgorice, zabavni izpod Vrha stric.
Le ene same, ene same, najdražje bilo ni med vsemi na grobni vrt je svete Ane počivat šla pred leti tremi . .
Na grobi tam so zlati verzi: „Iz tihe kličem jamice, kjerkoli boste, dragi moji, ne pozabite mamice!"
In danes niso je zabili: Sejmujejo napol molče, in kakor je sladk6 to vince, pa vendar je grenk6 brez nje.
Pozabljen.
Odkar sem šel z domačih tal, prijateljskih sem src iskal. Oko je moje mnogoter prijazen videlo pogled, uho je moje mnogoter presrčen slišalo pozdrav — prijateljskih pa src nikjer ni moglo srečati srce.
In kot bi v ječi bil zaprt, osamljen hodil sem potrt. In dvignil sem se iz teh ječ, k nekdanjim srcem hrepeneč, in srečal sem jih in spoznal, nasmejal sem se jim ljubeč -a niso me poznala več.
Pohitel sem od rodnih mest, in roka stiskala je pest, srce pa reklo je: Nikar! Saj tudi večni je Vladar po svetu tožil zapuščen: Imajo ptice gnezda svoja, lisica skriva v svoj se hram, a Sin človekov trudne glave nasloniti je nima kam . . .
Moj lišček prepeva od belega dneva, od belega dneva do črne noči.
In ptice sosedne, tako radovedne, tako radovedne poslušajo ga.
Vsi petki kot svetki
Oj, me smo dejale, da v kletki zaspale, da v kletki zaspale nam pesmi bi vse.
Sedaj ga pa čujmo in glas občudujmo, in glas občudujmo, kako mu žgoli!
I v ozki so kletki vsi petki kot svetki, vsi petki kot svetki, če v srcu je mir   .
Moj lišček prepeva od belega dneva, od belega dneva do črne noči.
SILVIN SARDENKO:
GORSKI VIRI IN VERZI.
Moja prijateljska drevesa.
Ne samujva, duša moja! Brza krila daj razpeti, kakor ptica poletiva z mislimi po sinjem sveti.
Tam na gori trepetajo draga najina drevesa . . . Kaj da naju ni več blizu — to nemirno jih pretresa.
Vrba glavo v potok  sklanja, smreka tožno se ozira, breza bele toči kaplje, bor se hladen razprostira.
Divji kostanj ni  več v cvetu bukev ni več v nasmehljaju, lipa naju k sebi vabi, in mecesen čaka naju — —
Vrba.
Ti jokava samotarka, kaj zakrivaš mlado lice med potokove vodice, kakor trudna, vela starka?
Draga si mi bila včasi, ko si žalovala vedno, ko srce sem nosil bedno, kakor prazni žitni klasi.
Danes sije solnce drugo. Vso nekdanjost sem odslovil, ne bi rad je več ponovil, daj, še ti odloži tugo!
Kvišku bi se prav podali gosti tvoji vsi vršički, ne bi se te bali ptički, kakor so se preje bali.
&
Smreka.
Ti sama hočeš, temna smreka, da žalostno ti čas poteka: še vedno, kakor davne dni, brezplodno delo te mudi.
Še zmeraj ostre ti bodice meglene šivajo tančice, in razprostiraš jih čez hrib, da se ti smeje nočni ščip.
I moje misli so brezplodne nekdaj ti bile prav podobne, a danes v duši   ni več sanj, ki jih pohodi beli dan.
Le kar v Resnici kal poganja, to moja duša rada sanja: ko motni mine sen mi ta, Resnica sine vrh neba.
Breza.
Bela breza, drevce vitko, kdo je v tvoje deblo  nežno z roko segel prenadležno in zarezal rano bridko ?
Da si rasla v skritem kotu, ne na tem nevarnem potu, ne bi morala zveneti, kakor lilija poleti!
Kadar se bo dekle zalo mimo tebe prismehljalo, jo prijazno nagovori: Deklica ne hodi gori sama po nevarnem potu ! Doli bodi v skritem kotu, da boš mogla še cveteti, kakor lilija poleti . . .
Bor.
Žarel je v rujnem svitu bor, kot da je od rubinov, pod bor je prišel prenočit nedko izmed trpinov.           ,
Nad njim so ptice sto glasov drobile v glasnem koru, a potnik jim je pesem pel o sebi in o boru.
— Ti stari bor, bi veren bil moj spomenik nagroben, podoben meni si tako, jaz tebi sem podoben.
Kot tvoje veje, vijejo življenja se mi poti, nobena pa ne vodi me k ljubezni in dobroti.
Oj, redka ptica prileti na tebi gnezdo spletat — oj redka misel prihiti veselje mi obetat — — —
A dalje vse je pregrenko, več kitic mož ni zložil — Nad "niim^krilati^pevski^zbor naprej je^pesmi"krožil.   ,  ,
Poslušal potnik je, poslušal, poljubil rosno travo, kot da bi slišal nad seboj nebeško peti slavo.
Kostanj.
Vem, kostanji nimate spomina, vendar si tako ljubo zašepetal, ko sem stopil na tvoj prag zeleni, kakor bi me, kostanj moj, spoznal.
Vem, kostanji nimate srca, vendar v solncu toplega mi dneva s hladno senco strežeš preljubeče, kakor da ti torsrce veleva.
Vem, kostanji duše nimate, vendar vonjaš mehke vame dihe, kakor mi bi o prihodnjih časih razodeti hotel misli tihe.
463
Krasni tvoji časi so prihodnji: najmanj boš še stokrat zelenel, jasni moji časi so bodoči: najmanj bom še tisočkrat zapel.
Bukev.
Bukev moja polnolista, lepše barve ni zelene kakor tvoja nežnočista, dražje znanke ni nobene zate, kakor bela cerkev vrh gorice je zelene.
Kadar cerkev se oglaša, sapica je poučena, vse pozdrave ti donaša. Ti pa resna v svoji rasti h cerkvi gledaš in se klanjaš božji slavi, božji časti. Tvoja srčasta peresa trepetajo kakor srca, ki se jim smejo nebesa.
Lipa.
Sam6 še tisto naj pozabim kar sem pod streho tvojih vej presanjal, ljuba lipa moja, in mirna duša bo poslej.
Ah! bilo je ... ko si cvetela, kot da en sam si velik cvet. Ah! bilo je . . . ko so pri tebi čebele brale sladki med.
Najpridnejša izmed čebelic je moja duša bivala, nabirala je sladke sanje in v dnu srca jih skrivala:
Da ne bi jih ljudje pobrali, ki radi trgajo sladkost,
L
da resna jih gospa ne vzame, ki vsi ji pravijo — modrost.
A glej! prišla so mnoga leta, prosila nič, ne trkala, sanjavo-mlado so sladkost počasi mi posrkala.
Ti tega nisi kriva, lipa, da so mi vzeli sladki med, le to ni prav, da v cvetu svojem nekdanjih me spominjaš let.
Mecesen.
Kako si vel, mecesen moj! A kje je lanski bratec tvoj ? Ves dan sta se objemala, na večer skup zadremala kot brata dva, kot Ijubčka dva pred mano rastla sta oba. In v senci vajini prijetni kotiček našel sem poletni — a tvojega ni bratca več!
Ta stari logar s Podgore, ki o ljubezni nič ne ve, ni ljubljen bil in ljubil ni, nikogar kakor dve reči: le srnico ustreljeno in južino zabeljeno — ta logar vajine ljubeče ni mogel zreti tihe sreče in tvojega je bratca vzel.. .
Mecesen moj, kako si vel, ne boš, ne boš več zelenel! Saj poje pesmica tako, po celem svetu jo pojo: Če eno ljubih src umre za njim umira drugo še . . .