Uvodnik Razprave in članki
Jubileji
Iz moje delavnice
Gradivo
3 Spoštovana bralka, cenjeni bralec!
5 Tomaž Sajovic
Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije
19 Simona Kranjc
Otroški govor
29 Miran Štuhec
Fokalizacijski kod Zidarjevih romanesknih struktur
39 Sedemdeset let akad. prof. dr. Antice
Menac
41
42
Šestdeset plodnih let Berte Golob
Viktor Sonjkin
Četverostopni anapest pesmi Leningrad O. Mandelštama v slovenskem, poljskem in hrvaškem prevodu
46 t Tone Pretnar, Marko Stabej, Aleš Bjelčevič
Slovar Kersnikove rime
Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana
Uredniški odbor: Alenka Sivic-Dular (glavna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Jože Pogačnik, Marko Juvan, Miha Javomik (slovstvena zgodovina), Zinka Zorko, Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: HelgaGlušič Tehnični urednik: Lojze Tome Oprema naslovnice: Samo Lapajne
Računalniška priprava: Tržna informatika d.o.o., Cesta v Polje XVI/5, Ljubljana
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna4, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, Ljubljana 61000
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 930 SIT, cena posamezne številke 200 SIT, dvojne številke 250 SIT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 500 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov.
Revijo gmotno podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Ministrstvo za šolstvo in šport RS.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18.3.1992, revija šteje med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5%-ni davek od prometa proizvodov.
Jezik in slovstvo
Letnik XXXVIH, številka 1-2 Ljubljana, november 1992/93
ISSN 0021-6933
134236
UVODNIK
Spoštovana bralka, cenjeni bralec!
N a s a skupna revija Jezik in slovstvo se v novi letnik podaja v sodobnejši preobleki, in upamo, da vas bo ta ne samo presenetila, temveč tudi razveselila, da vam bo všeč in da jo boste sprejeli za svojo, tako kot ste sprejemali dosedanjo. Kot že ob prvi spremembi zunanje oblike Jezika in slovstva v začetku sedemdesetih let je odločitev tudi tokrat spodbudil občutek, da je likovna oprema revije v današnjem času presežena in današnjemu okusu neustrezna. Nova oprema pa ne napoveduje občutnejših sprememb v uredniški politiki. Ta bo tudi v prihodnje izhajala iz še zmeraj povsem sprejemljive zasnove, opisane v prvi številki Jezika in slovstva leta 1955. Vztrajanje pri njej pa seveda ne pomeni, da ne bi želeli ničesar spremeniti ali dopolniti. Revijo bi radi po eni strani ohranili na visoki (tudi teoretski) ravni in uveljavljali ter spodbujali izvirno znanstveno in strokovno razmišljanje; po drugi strani pa se jasno zavedamo, da jo je treba tudi čim bolj aktualizirati, tj. približati radovednosti, potrebam in pričakovanjem bralstva in se odzivati tudi na zahteve časa in dogajanja. Menimo, da bi k temu gotovo lahko pripomogel tudi čim širši krog sodelavcev revije, zato toplo vabimo, da se dosedanjim pridružijo še vsi tisti, ki čutijo, da bi s svojim nakopičenim strokovnim znanjem, svojimi pogledi, z uspešnimi metodičnimi, organizacijskimi in drugimi skušnjami, s poročili o kakem strokovnem ali stanovskem pojavu ali dogodku, ki bi bil lahko zanimiv tudi za kolege, z odmevom na prebrano knjigo ali članek, pa tudi zgolj s kakim vprašanjem, pobudo ali opozorilom revijo lahko vsebinsko obogatili in poživili. Za sodelovanje se torej priporočamo in se tistim, ki se bodo vabilu odzvali, že vnaprej zahvaljujemo.
Uredništvo
Navodilo piscem
V reviji Jezik in slovstvo se prispevki objavljajo v slovenščini, v tujem jeziku pa samo povzetki in sinopsisi prispevkov iz rubrike Članki in razprave. Besedila za rubrike Članki in razprave ter Pogledi in mnenja naj ne presegajo 20 strani (tj. 600 vrstic), besedila za druge rubrike ne 15 strani (tj. 450 vrstic) in poročila ne 5 strani (tj. 1 50 vrstic). Prispevke je treba poslati v dveh izvodih in tistim za rubriko Razprave in članki priložiti tudi slovenski povzetek (do ene tipkane strani). Pri računalniško pisanem prispevku je zaželena (PC-jeva ali atarijeva) disketa z besedilom, izpisanem po katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila ter kopijo izpisa v t.i. obliki "text" brez fonmata, saj se tako olajša stavljenje in poveča natančnost izpisa. Prispevki morajo biti jezikovno dognani in tehnično popolni (čistopisi morajo biti pripravljeni za tisk, prim. Slovenski pravopis, Ljubljana 1990, str. 213-214), sicer jih uredništvo ne bo upoštevalo. Ce pisec objavlja prvič, naj priloži še osebne podatke (svoj naslov z morebitno telefonsko številko, ime ustanove, v kateri dela) in številko žiroračuna. Tuji sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Sloveniji. Če prispevek za tisk ni sprejet, glavni urednik avtorja o tem pisno obvesti. Ob izidu dobi avtor razprave ali članka 10 posebnih odtisov. Korekture člankov in razprav je treba opraviti v treh dneh, in sicer z veljavnimi korekturnimi znamenji (prim. Slovenski pravopis, Ljubljana 1990, str. 13-4)
RAZPRAVE IN ČLANKI
Tomaž Sajovic	UDK 886.3 Kersnik J. 7 Kmetska smrt .08
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije
Janko Kersnik je Kmetsko smrt objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1890. Uvodni del besedila, katerega oblikovanje sem v naslovu označil z besedno zvezo med historizmom in nastavki secesije, se glasi takole:
Kmetska smrt. Slika.
Spisal Janko Kersnik
Stari Planjavecje bil še trden mož, dasije gospodaril že nad trideset let na svojem lepem, obširnem posestvu. Življenje njegovo je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju: v pr\>i mladosti "pol joká, pol smeha", potem v mladeniških letih domá dela toliko, kolikor je ravno treba; ob žegnanji in ob semánjih dnéh malo več vina v glavo, ponoči pa malo vasovanja in malo tepeža; na to pride ženitev, in svoje gospodarstvo, in ž njo in ž njim vred—skrbi, pa dela vedno več in več; kako nedeljo ali praznik zvečer romata še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko, pa čez noč je vse prespano, vse veselje, vse hripávo petje, vse zabava nje, in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Takó pride starost in ž njo želja po počitku. Sin je dorasel; suče se že v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega završč vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba; sedaj ob žegnanji že pleše in daje za vino, in tepel seje tudi že nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi. Temu sinu torej se izbere nevesta, žena, stari pa leže k počitku: najprej v kot za široko vedno toplo peč, a potem skoro, skoro vénkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.
Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, kije bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, doklerje bilo kaj moči. Le nekaj gaje storilo časih čemernega in zamišljenega; od mladosti žeje imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stoječ, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok. Božje gaje metalo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.
"Ubil se bodem ali bodem utonil!" dejalje časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila. "Kakor mije namenjeno!" tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko medkmetskim ljudstvom.'
1.0 Uvodni del Kersnikovega pripovednega besedila Kmetska smrt kaže nekatera razpoznavna znamenja historisticne zgradbene sheme, in sicer retoričnega dispozicijskega pojava preseganja celote (del besedila se členi v začetek, sredo, konec in presežni člen) oziroma razlicice patetične
1 Janko Kersnik, Kmetska smrt, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Frančišek Leveč, X.
"Narodne Tiskarne", V Ljubljani 1890,4142.
amplifikacije (pojav sem podrobneje opisal v razpravi Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero2).
1.1	Uvodni tezni del predstavlja prva poved — Stari Planjavec je bil še trden mož, dasije gospodaril že nad trideset let na svojem lepem, obširnem posestvu—njegovo ponovitev (tudi v besedišču, kar jo retorično še posebej razvidno zaznamuje) pa del prve povedi v drugem odstavku —Dejali smo, daje bil stari Planjavec še trden mož/.../. Antitetični del uvaja del tretje povedi v drugem odstavku
—	de nekaj ga je storilo včasih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen /.../ — z njim pa je napovedan tudi že pripovedni zaplet (tematska kategorija, značilna za narativni oziroma pripovedni potek teme).3
1.2	Zgradbeno shemo "kazi" naštevalni del, ki ga začne del druge povedi v prvem odstavku — Življenje njegovo (klasična retorična inverzija levega prilastka, op. T. S.) je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju /.../. Pomen tega dela druge povedi namreč ni v nobeni razvidnejši vzročno-posledični zvezi s pomenom teznega stavka v prvi povedi Stari Planjavec je bil še trden mož/.../, kakor je to še na primer v Tavčarjevem Kobiljekarju;4 oba uvoda
—	poleg splošne sheme — povezuje tudi opisni potek5 delne teme6, ki jo pri Kersniku predstavlja omenjeni del druge povedi v prvem odstavku, pri Tavčarju pa tretja poved v prvem odstavku (In brez šale vam rečem, da tedaj v vsej dolini ni bilo takega selišča, kakor je bilo Kobiljekarjevo).
1.2.1 Naštevalni del uvoda začenja del druge povedi v prvem odstavku Življenje njegovo je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju, in to je — kakor smo pravkar omenili — delna tema, ki jo naslednje povedi opisno razvijajo. Za naše razpravljanje je posebej pomembno novorenesančno oblikovanje naslednjega dela naštevalnega besedila, za katero sta značilni predvsem omamentalno dvočlensko členjenje in diareza. Grafično preoblikovan se glasi takole:
/.../ v prvi mladosti "pol joka, pol smeha",
potem v mladeniških letih domd dela toliko, kolikor je ravno treba;
ob žegnanji in ob semanjih dneh malo več vina v glavo, ponoči pa malo vasovanja in malo tepeža;
na to pride ženitev, in svoje gospodarstvo,
in ž njo in ž njim vred—
skrbi, pa dela vedno več in več;
kako nedeljo ali praznik zvečer romata
še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko,
pa čez noč je vse prespano,
vse veselje,
vse hripavo petje,
vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.
1 Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 3-4, 65-67.
•i
Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, 64.
4	Ivan Tavčar, Kobiljekar, Zvon, ur. J. Stritar, A. Keiss in P. Horn, Dunaj 1878,43.
5	Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptiven Themenentfaltung wird ein Thema in seinen Komponenten (Teilthemen) dargestellt und in Raum und Zeit eingeordnet. Die wichtigsten thematischen Kategorien sind also Spezifizierung (Aufgliederung) und Situierung (Einordnung). V: Klaus Brinker, nav. delo, 59.
6	Besedilno temo pojasnjuje Brinker v navedenem delu podrobneje na straneh 50-56.
Tako pride starost in ž njo želja po počitku. Sin je dorasel;
suče se že v drugem oddelku onega kolobarja, katerega završe vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;
sedaj, ob žegnanji že pleše in daje za vino, in tepel se je tudi že nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samo ob sebi.
Temu sinu torej se izbere nevesta, žena,
stari pa leže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.
1.2.1.1	Z izrazom ornamentalno dvočlensko členjenje razumem tako nestavčno kot stavčno razvito dvočlensko členjenje; v obe podvrsti (po Eggersu) uvrščamo tudi zgodovinske oblike dvojnih formul.7 Za naše razpravljanje je izredno pomembna velika gostota dvočlenskih oblik pri Kersniku in — kot bomo videli kasneje — tudi na primer pri Cankarju,8 zlasti v Vinjetah, kar ob načelu aditivnega kopičenja posameznih pomensko-skladenjskih enot besedila kaže razvidne sledove renesančnega oblikovanja.
Zanimivo je, da Kersnik v obravnavenem delu besedila uporabi zares klasično nestavčno dvojno formulo le enkrat — pridelek in imetek—(mimogrede naj opozorim na zvočno podobo obeh členov, asonanco, ki historističnost še poudarja), blizu so ji primeri z anaforično ponovitvijo besede ob binarnih členih—ob žegnanji in ob semanjih dneh, malo vasovanja in malo tepeža—(brez veznika "pol jokd, pol smeha") in z antonimičnima prilastkoma — polna steklenica in prazen kozarec. Posebna oblika dvočlenskosti sta primera iz roke v roko (prislovno določilo kraja, ki zaznamuje dolgost trajanja; Kersnik je v tej zvezi preoblikoval metonimično zvezo od zibeli do groba).
Doslednost dvočlenskega oblikovanja kaže naslednji del besedila:
/.../ na to pride ženitev, in svoje gospodarstvo,
in ž njo in ž njim vred—
skrbi, pa dela vedno več in več; /.../.
Besedi v osebku —ženitev, in svoje gospodarstvo sta posebej razvidno ponovljeni z zaimkoma v skladenjski vlogi prislovnega določila časa9 — ž njo in ž njim (značilen Kersnikov stilem), ki sta skladenjsko povezana z besedno zvezo skrbi, pa dela vedno več in več (podčrtano so označeni dvočlenski členi).
1.2.1.2	Za Kersnikovo oblikovanje navedenega dela besedila so značilni tudi naslednji stavki:
kako nedeljo ali praznik zvečer romata še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko, pa čez nočje vse prespano, vse veselje, vse hripavo petje, vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.
Več o dvojni in trojni formuli v podpoglavju Synonymik als Spiegel des Nominalismus v: Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, Band 2, Das Frühneuhochdeutsche und das Neuhochdeutsche, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek Bei Hamburg 1986, 103-107.
Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, nav. delo, str. 294.
Prim. zgled za prislovno določilo časa: Z osvoboditvijo seje poloiaj spremenil v: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 490.
Ob že omenjeni izredni gostoti pravih oziroma povzetih dvojnih formul je treba opozoriti predvsem na metonimično perifrazo v prvem stavku (besedno gradivo "opisuje"/?«)/«'vanje), diarezo v drugem — povzemalni del oblikuje posamostaljeni pridevniški količinski zaimek vse, naštevalnega trije izglagolski samostalniki z anaforično ponovitvijo pridevniškega količinskega zaimka ves — tretji stavek (in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek) pa je tudi zaznamovano oblikovan: dvojna formula v osebku (člena delo, skrb) je preoblikovana s hiperbatonsko prestavitvijo besede delo na prvo mesto v stavku, kar znotraj stavka ustvarja poudarjeno razvidnost obeh členov (delo, skrb) in s tem ideje stavka, v diarezni zgradbi pa hiazemsko sopostavitev z besedami iz naštevalnega dela diareze in s tem krepitev razvidnosti nasprotnih pomenov (zabavanjc — delo), omeniti pa je treba tudi dvojno formulo v prilastku člena (skrb za pridelek in imetek).
1.2.1.3 Posebej je treba opozoriti tudi na ornamentalno ponavljanje besed delo in skrb v sklepnih delih posameznih pomensko-skladenjskih enot—v tretji skrbi,pa dela vedno večin več in v pravkar omenjeni četrti in deloje zopet tu in skrb za pridelek in imetek (z zamenjanim vrstnim redom obeh besed). Če upoštevamo še besedo delo v prvi enoti, potem postane razvidna pripovedovalčeva težnja po ustvarjanju ritmičnega menjavanja dveh pomenskih enot - kmetovega veselja in kmetovega dela.
K slogovno zaznamovanemu monotonemu ritmu pripovedi prispeva tudi stavčna dvočlenskost, na primer prvih dveh pomensko-skladenjskih enot.
1.2.1.3 Vse našteto skupaj s številnimi izglagolskimi samostalniki in glagolniki, enodelno neglagolsko zgradbo stavkov (v prvih dveh pomensko-skladenjskih enotah) in skopo uporabo glagolov ustvarja statično in abstraktno časovno vzdušje, tako značilno tudi na primer za Cankarjevo ustvarjanje.
1.2.1.3.1 Pri tem je treba poudariti, da glagoli v tem delu besedila ne zaznamujejo enkratnih dejanj, ampak dejanja, ki so nekako značilna za način kmečkega življenja nasploh. V zvezi s tem je treba uporabiti pojem habitualnosti (tudi uzualnosti), kakor ga razlaga na primer Lyons:
The term "habitual", then, is conventionally applied by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but intuitively related, set of terms is applicable, including "customary", "frequent", "regular", "usual" and even "normal"; and "iterative" or "frequentative" are commonly employed in the same sense. It is often explained: first, that the regular iteration of an event creates a series which may be represented as a unitary durative situation with many of the properties of a state, and that this accounts for certain uses of the aspects in particular languages; and, second, that, in so far as "sometimes" shades into "often" and "often may appropriately used for the expression of so called timeless truths like "Cows eat grass". We have already had occasion to comment upon the different senses that "timeless" can bear and, in particular, upon the distinction between "omnitemporal" and "eternal" and the relevance that this has to gnomic and generic statements I...I. It so happens that in many, and perhaps most, languages the same aspect is, or may be, used both for habitual situations (in the broadest technical sense of "habitual") and in generic statements: the imperfective in Russian, the simple nonprogressive in English, the so-called aorist in Turkish, and so on. In Swahili, however, a generic and a habitual sense of "Cows eat grass" can apparently be distinguished in terms of a grammaticalized aspectual distinction /.../.10
Ugotovimo lahko, da je habitualnost značilna tako za obravnavani uvodni del besedila kot še za marsikateri historistični uvod v slovenskih pripovednih besedilih v 19. stoletju.11
1.2.1.4 Nadaljnje kmetovo življenje s smrtjo vred pripovedovalec ubeseduje v drugem delu navedenega naštevalnega dela besedila:
10	John Lyons, Semantics, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978, 1979, Cambridge London. New York, Melbourne, str. 716.
11	Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, ŠL 5, 102.
Takó pride starost in ž njo želja po počitku. Sin je dorasel;
suče se že v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega završe vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;
sedaj ob žegnanju že pleše in daje za vino, in tepel se je tudi že nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi.
Temu sinu torej se izbere nevesta, žena,
stari pa leže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro vénkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.
V prvi povedi — Takó pride starost in ž njo želja po počitku — pripovedovalec vpelje v pripoved predzadnje človekovo življenjsko poglavje, starost. Osebek povedi je dvosestavinski oziroma dvočlenski, pri čemerje treba opozoriti tudi na Kersnikov stilizem — pozaimljeno ponovitev besede starost z vlogo prislovnega določila časa (z njim). Za naše razpravljanje je pomembno, da se beseda počitek pojavi še enkrat, in sicer v zadnji pomensko-skadenjski enoti navedenega besedila:
/.../ stari pa leže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro vénkaj v hladen vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.
Pomen besedne zveze leči k počitku sopostavljena prislovna določila kraja bistveno spreminjata: prvo — v kot za široko vedno toplo peč—ji podeljuje običajni, denotativni pomen, drugo — vénkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka — pa prenesen (očitna napoved secesijskega oziroma modernističnega "poigravanja" z jezikom), pri čemer lahko v zadnji preneseni zvezi12 vidimo klasicistično evfemistično perifrazo, ki v pripoved vnaša nekoliko privzdignjeno in abstraktno razpoloženje (blažita ga pomanjševalna konkretna samostalnika vrtič in cerkvica).
Med tema pomensko-skladenjskima enotama stoji del besedila, ki ponavlja — tokrat pri kmetovem sinu — drugi oddelek ónega kolobarja, katerega završe vsi gospodarji na Planjavi od rojstva od groba — kar poudarja večno obnavljane življenja (primerjaj Kersnikova Mačkova očeta v Ljubljanskem zvonu 1886). Zanimivo je, da oba dela besedila, ki ubesedujeta drugi oddelek kmetovega življenja, združujejo ponovitvi besedne zveze ob žegnanji in besede vino ter razvezovanje izglagolskih samostalnikov vasovanje in tepež v stavku ponoči pa malo vasovanja in malo tepčža v glagole vasovati in tepsti se v pomensko-skladenjski enoti, ki ubesedujedrag/ oddelek kmetovega življenja, kar z drugimi besedami pomeni prehod od abstraktnega statičnega opisovanja lastnosti k zametku zgodbe (prav táko jezikovno možnost— samo v obrnjenem smislu —j e izrabljal tudi Cankar, prim. poved iz Moža pri oknu: Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in kričal... takrat so mu brcanje in kričanje še ni zdelo neumno.13). Seveda paje tudi za oblikovanje tega dela besedila značilna habitualnost.
2.0 Drugi odstavek Kmetske smrti vsebuje ponovitev trditve iz začetnega stavka v prvi povedi Kersnikovega besedila, njeno utemeljitev in antitetični del ter se s tretjim odstavkom vred glasi:
Dejali smo, daje bil stari Planjavec še trden mož; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, kije bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moči. Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; od mladosti žeje imel bolezen, samó ob sebi
12	V SSKJ II je v geslu tiči navedeno: vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo Se zadnji prijatelj umrl. V: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Druga knjiga, I-Na, nav. delo, str. 569.
13	Ivan Cankar, Vinjete, Založil L. Schvventner. V Ljubljani 1899, str. 38.
ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sena, vrhu njega stoječ, ne, ako je .šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok. Božje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.
"Ubil se bodem ali pa bodem utonil!" dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. "Kakor mi je namenjeno!" tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.
2.1	Kot smo že omenili, je na začetku drugega odstavka dobesedno ponovljena trditev iz začetka besedila Stari Planjavec je bil še trden mož (videli smo že, da je tak postopek za Kersnika posebej značilen, medtem ko se Tavčar temu skuša izogibati), samo da je trditev modalizirana tako, da je prestavljena v predmetni odvisnik, v glavnem stavku paje v povedku modalni performator—glagol rekanja v prvi osebi množine (pripovedovalec uporabi tako imenovano množino skromnosti,14 B. Pogorelec ustno predlaga dva drugačna izraza: pripovedna prva oseba množine in splošni pripovedovalec). V nadaljevanju povedi sledi utemeljitev trditve (uvajajo sklepalni veznik zató), kar vse kaže, da Kersnikov uvod še vedno ohranja sledove patetične amplifikacije (v tem primeru Aponovitev teze in presežni utemeljevalni člen). Da so to res le še ostanki, kaže tudi naša analiza prvega odstavka, v katerem pripovedovalčeva trditev ni utemeljena v naštevalnem delu.
2.2	Za naše razpravljanje je pomembna poved Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moči, ki končuje utemeljevalni del. V njej sta kot dvojna formula združena nedoločnika delati in skrbeti, ki vzpostavljata besedilno koherenco z izglagolskima samostalnikoma delo in skrb v že razčlenjenem naštevalnem delu: skrbi, pa dela vedno večin več, in deloje zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Očitno torej je, da pripovedovalec oblikuje besedilo z razvijanjem v retorično dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih z besedotvornimi in skladenjskimi posegi ves čas izrazno spreminja (v primeru besede skrb izrablja tudi njene slovarske odtenke).
2.3	Prav dvojna formula v pravkar obravnavani povedi, ki končuje utemeljevalni del besedila v drugem odstavku, pomeni tisto oblikovno pripono, ki ga povezuje z naslednjim, antitetičnim. Prva poved antitetičnega dela se namreč začenja s stavkom, ki prav tako vsebuje pridevniško dvojno formulo: Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; /.../.
2.4	Glavna značilnost antitetičnega dela uvoda je zapletena retorična zgradba. Njegova grafično preoblikovana podoba je naslednja:
Le nakaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega;
od mladosti žeje imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala,
a gotovo ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sena, vrhu njega stoječ, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok.
Božje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat,
ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.
2.4.1 Antitetični del uvoda uvaja prvi stavek prve povedi: Le nekaj gaje storilo časih čemernega in zamišljenega /.../. Skladenjsko znamenje antitetičnosti je navezovalni članek le, s katerim pripovedovalec zaznamuje Planjavčevo bolezen kot tisto lastnost, ki načenja tako njegovo duševno počutje, izraženo s pridevniško dvojno formulo čemernega in zamišljenega, kot pripovedovalčevo trditev o njegovi trdnosti. Zanimivo je, da je denotat božjast najprej naveden zelo nejasno, z nedoločnim zaimkom nekaj, v naslednjem stavku nekoliko določnejše s pomensko splošnim
'4 Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 326.
nadrejenim izrazom bolezen in šele na začetku druge povedi neposredno, z besedo božje (v besediloslovni terminologiji bi tako ponavljanje imenovali sinonimna rekurenca15).
2.4.2	Za ostali del navedenega dela besedila je značilna sicer nepopolna ponovitev nekaterih celotnih stavkov, v čemer lahko vidimo še eno obliko slogovnega načela dvočlenskosti.
Del prve povedi od mladosti žeje imel bolezen, samd ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni po gostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli /.../ se namreč bolj ali manj sinonimno ponovi v drugi povedi Božje gaje metalo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.
2.4.3	Posebej je treba opozoriti na značilno historistično formo, diarezo, v drugem delu prve povedi, katere naštevalni del širi prvo poved in hkrati ločuje pravkar omenjeni ponovitvi delov povedi:
/.../ a gotov ni bil nikoli, ni doma, ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sena, vrhu njega stoječ, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok.
Povzemalni časovni prislov nikoli v vlogi prislovnega določila časaje razčlenjen z dvema dvojicama členov, pri čemer vse člene začenjajo disjunktivni vezniki; prva dva ni — ni, druga dva ne — ne v povezavi s pogojnim veznikom ako. Prva dva člena sta stavčno nerazviti prislovni določili kraja, druga dva sta stavčna, pri čemer je treba posebej opozoriti, da je veznik ako sicer formalno res pogojni, odvisnika pa imata v resnici bolj časovno skladenjsko vrednost16 in izražata uzualnost oziroma habitualnost, historistično togost še stopnjujeta deležijski in deležniški polstavek.
2.5 Naš razmislek o uvodu Kersnikove Kmetske smrti ne bi bil popoln, če ne bi razčlenili še tretjega odstavka besedila:
"Ubil se bodem ali pa bodem utonil!" dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila. "Kakor mi je namenjeno!" tolažil se je potem z onim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.
Če seje dosedanja pripoved gibala v okviru pripovednega poročila,17 potem ga v tem odstavku s
premim govorom prestopa (vendar je še tudi za ta del besedila značilna habitualnost glagolskega dejanja).
Kljub vsemu pa se pripovedovalec še ne odreka dvočlenskemu načelu oblikovanja pripovedi. Lep zgled sta že stavka v premem govoru: "Ubil se bodem ali pa bodem utonil!", pri čemer je treba posebej opozoriti na retorično hiazemsko razvrstitev pomožnikov (s starinsko podaljšano obliko) in opisnih deležnikov v obeh prihodnjikih.
Tako načelo obvladuje še del tudi iz dveh ločno prirejenih stavkov sestavljene povedi, v katerega je vključen omenjeni premi govor: /.../ toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila. Spregledati ni mogoče niti iz dveh sinonimnih prislovov (mirno in ravnodušno) sestavljene dvojne formule v prvem stavku. Posebej je treba omeniti tudi hiazemsko razvrstitev posameznih stavkov v obeh delih obravnavane povedi, ki jih druži pomenska bližina (hiazem je retorična figura, s katero je mogoče doseči večjo razvidnost pomenov, pa tudi občutek sklenjenosti posameznih manjših ali večjih enot besedila18, zato ni mogoče spregledati, da se pojavlja v sklepnem delu uvoda). Tako je na prvem mestu v premem
15	O tipologiji rekurence gl. Robert-Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Einführung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981,57-64.
16	Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 515.
17	Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 295.
18	Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik. Max Hueber Verlag München, München 1973, 361.
govoru stavek Ubil .se bodem, ki je pomensko povezan z drugim glavnim stavkom v drugem delu iste povedi ali pa lezel na streho, skupaj pa stojita stavka ali pa bodem utonil in toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv.
2.5.1	Da Kersnik premišljeno ornamentalizira svojo pripoved, kaže tudi ponavljanje besednega gradiva, s katerim gradi razvidno koherenco besedila. Tako stojita v drugem odstavku stavka ne, akoje nakladal voz sena /.../, ne, ako je šel po ozki brvi, /.../, v tretjem toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho (obe povedi povezuje besedno gradivo z besedo brv), tretjega in četrtega pa povezuje Planjavčevo popravljanje strehe (četrti odstavek se glasi: Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova — menda tretjič v dveh dnevih — ogledoval ogla rebra na slamnati strehi svoje hiše.19).
2.5.2	Iz tega je že mogoče slutiti še eno značilnost Kersnikovega oblikovanja pripovedi, in sicer razvidno stopničasto približevanje jedru pripovedi, ki ga ustvarjajo tudi dmga jezikovna sredstva. Primerjati je treba na primer prvo poved v tretjem odstavku "Ubil se bodem ali pa bodem utonil!" dejalje časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa j ¿zel na streho, kadar je bilo treba popravila in četrti odstavek Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova — menda tretjič v dveh dnevih — ogledoval gola rebra na slamnati strehi svoje hiše. Pozorni moramo biti predvsem na časovno perspektivo, ki jo izražajo prislovna določila časa. V tretjem odstavku je čas še precej nedoločen (habitualnost!) — njegovi izrazili sta časih in kadar je bilo treba popravila — v drugem odstavku je nedoločenost časa izražena s prislovnim določilom časa nikoli v povzemalnem delu diareze), v četrtem, ko začenja glavno temo Kmetske smrti in sicer Planjavčevo smrt, pa je čas konkretneje določen —jeseni, menda tretjič v dveh dnevih. Upoštevajoč vsebino drugega, tretjega in četrtega z naslednjimi odstavki lahko rečemo, da se pripovedovalec dovolj razvidno obotavljaje približuje jedru pripovedi (prim. tudi antitetični del uvoda, kateremu je denotat božjast izražen z zaporedjem besed nekaj— bolezen — božje), kar kaže sledove baročnega oblikovanja.
3.0	Kersnikovo slogovno oblikovanje v sliki Kmetska smrt sem že v naslovu označil z besedno zvezo med historizmom in nastavki secesije.
3.1	Uvodni del besedila obvadujejo še razvidni sledovi patetične amplifikacije s številnimi drobnimi historističnimi oblikami, pa tudi konec je še čisto historističen in ne more skriti oblikovne sorodnosti s Stritarjevim oblikovanjem, predvsem v nizu petih dvojnih formul, sestavljenih iz nasprotnopomenskih pridevnikov in poliptotičnega oziroma derivacijskega ponavljanja besedišča:
Sedaj živi Antonov rod na Planjavi; trd in mehak, surdv in nežen, krepak in zdelan, samogolten in dobrosrčen, dober in slab — kakor si ga ogledaš. Pa kadar mrjo ti ljudje —jaz sem jih že videl mreti — smrti se ne boje!10
3.2	Nastavke secesije (govorim o nastavkih in ne že o razviti secesiji) je mogoče videti predvsem v prvem odstavku besedila: velika gostota dvočlenskih členov (prim. tudi odlomek iz Kersnikovega Otroškega dohtarja, LZ 188721), ritmično izmenjavanje enot besedila, kijih zaznamujeta pomena
" Janko Kersnik, nav. delo, 42. 90
Janko Kersnik, nav. delo, 45.
21
Podobno ornamentalno je oblikovan del besedila iz Kersnikovega pripovednega besedila Otroški dohtar (1887), ki se grafično preoblikovan glasi takole:
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo, da bi utegnil otroški dohtar kaj oporekati njeni ljubezni,
in to ljubezen je nosila že dolgo, malone vse leto v svojem srci —
a sedaj so jo varuhove besede silno preplašile.
Nikdar ga še ni videla, tega otoškega dohtarja,
in dasi je Molek nekolikokrat pripovedoval,
da je stari umrl,
in daje prišel drug v sodišče
in pozneje tudi o tem in še o drugem,
da sla se vrstila na dnem imenitnem mestu
in daje sedaj zopet nov dohtar tam —
vendar si ni mogla poosebljevati tega pojma,
zabava in delo, ponovitev opisa dela življenjskega kroga pri starših in otrocih ter izredna gostota dejanja zaznamujočih izglagolskih samostalnikov in glagolnikov skupaj z neglagolskimi enodelnimi stavki, kar odpravlja modalnost časa (vsaj na nekaterih mestih v pripovedi) in ustvarja s prej omenjeno poudarjeno ornamentalnostjo abstraktno vzdušje, tako značilno za Cankarjevo oblikovanje. Posebej je treba poudariti, da je Kersnik v Kmetski smrti dosegel, da se je ritmično ponavljanje dvodelnih vzorcev in pomenov, ob delnem ukinjanju časa, semantiziralo. Oblika sama je začela soizražati sporočilo slike, in sicer večno kroženje kmečkega življenja od rojstva do smrti (primerjaj tudi Kersnikova Mačkova očeta), v katerem je smrt samo ena od njegovih neizogibnih postaj ali kakor bi rekel stari Planjavec v tretjem odstavku Kmetske smrti:
"Kakor mi je namenjeno!" tolažil se je potem z onim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom. (Poudaril T. S.)
Fatalizem je torej izražen tudi v besedišču; primerjaj tudi že navedeno poved: "Ubil se bodem ali pa bodem utonil!" dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila.
3.2.1 Zanimivo je, da seje ob prevešanju 19. v 20. stoletje v slovenskem pripovedništvu vedno bolj krepilo sicer že v renesansi znano adicijsko načelo oblikovanja, kateremu se ni izognilo niti oblikovanje skoraj pridižno eksempelske jedme zgodbe Planjavčeve smrti, in sicer zlasti v delu oblikovanja kmetove oporoke.
4.0	Vsa ta spoznanja je sedaj treba poglobljeno premisliti in Kersnikovo jezikovno oblikovanje, kakor se kaže v Kmetski smrti, smiselno umestiti v slogovni razvoj slovenskega pripovedništva druge polovice 19. stoletja — in sicer prav v tisto obdobje, ko seje ob poznem historizmu prebujala že secesija in se napovedovala modema.
4.1	Ugotovljeno je bilo, daje umetnost v obdobju historizma (ki seje začelo v drugi polovici 18. stoletja, doseglo svoj vrh v 19. stoletju in izzvenevalo še v 20. stoletju) obvladovala dvojna struktura. Tako je na primer v arhitekturi stavbna naloga razpadla na v prejšnjih obdobjih združeni sestavini — na stvarni, praktični namen (funkcijo) in pomen, ki seje izrazil v obliki historističnega sloga. Pri tem je treba upoštevati epohalno novost, ki je zaznamovala ves nadaljnji umetnostni slogovni razvoj — in sicer pluralizem historističnih slogov. Izbira ustreznega, po preteklem slogovnem obdobju zgledujočega se "sloga" je bila simbolično določena in je pomenila nekakšen komentar, ki je izražal meščansko ideologijo.22 Tudi raziskovalci slovenske besedne umetnosti obravnavanega obdobja bolj ali manj eksplicitno potrjujejo obstoj dvojne strukture. Za slovensko besednoumetnostno oblikovanje je po Pogorelčevi že od razsvetljenstva dalje značilen spopad med retorično oziroma zgodovinsko (mišljen je historizem) in naravno poetiko,23 po Paternuju pa soobstajanje tako imenovanega stilnega sinkretizma (mešanice različnih preteklih slogov) ter folklore v razsvetljenstvu24 in realističnih prvin v 19. stoletju25 (sem je treba šteti tudi Ludwigov izraz "poetični realizem" in Celestinov "idealni realizem"). Upoštevajoč ugotovitev B. Pogorelec
ni tako, ni drugače,
nego videla je v njem le neko skrivno, silno moč,
kije kakor neizogibna usoda velčvala i njo in i njenim imetjem.
(Podčrtal T. S.)
V: Janko Kersnik, Otroški dohtar, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Fran Leveč, VII. leto, Tisk "Narodne tiskarne", V Ljubljani 1887, str. 660.
22	Karl-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v: Historismus — Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seeman Verlag, Leipzig 1985, 11, 14, 16-17.
23	Breda Pogorelec, Zvrstna in slogovna razčlenjenost slovenskega knjižnega jezika v obdobjih pred Prešernom, Makedonski jazik, GodinaXXXII-XXXIII, 1981-1982, Institutza makedonski jazik "Krste Misirkov",Oddelenotpečatok, Skopje 1982, str. 600.
24	Boris Paternu, K tipologiji realizma v slovenski književnosti, v: Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Študije, Založba Mladinska knjiga. Ljubljana 1989, str. 77.
25	Boris Paternu, nav. delo, 79, 83-87.
o plastični oblikovanosti slovenskih realističnih besedil, ki je dosežena s kontrastno postavitvijo obeh pripovedi, o dogajanju in o komentarju, na pripovedno ravnino, pri čemer so prehodi z ravnine na ravnino navadno nakazani z jezikovnimi sredstvi,16 in Kmeclova spoznanja o slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja kot glasniku zmagujoče meščanske ideologije (Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, 1981), je bila postavljena trditev, da historistična oblikovanost v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja zadeva predvsem ravnino komentarja, ki na različne načine izraža tako imenovani meščanski subjekt pripovedovalca — oziroma, splošneje rečeno, ideologija slovenske meščanske družbe — oblikovanje ravnine dogajanja pa je mnogo bolj odprto načelom naravne poetike.27
4.1.1 Klasična zgleda historistične uporabe retoričnega dispozicijskegapreseganja celote oziroma različice patetične amplifikacije (pogoste prvine na primer baročnih pridig) sta na primer uvodni del Jurčičevega Kloštrskega žolnirja (1866), ki konotira ideologijo zgodnjega kopičenja slovenskega narodnega kapitala,28 in uvodni del Kersnikovega Ponkerčevega očeta (1882), ki konotira načelo tako imenovane etične izravnave, po Kmeclu metafizični mit, ki je bil ena glavnih značilnosti ideologije mladega slovenskega meščanstva.29 Za oba uvoda so značilni še argumentni potek teme30 (v neuvodnih delih besedil prevladuje seveda narativni potek tem), poudarjen retorični učinek presenečenja, dosežen s presežnim antitetičnim členom patetične amplifikacije in ob pomoči persvazivnih retoričnih postopkov,31 in za secesijo oziroma moderno izredno pomembna habitualnost glagolskega dejanja.
4.2 Umetnik je v obdobju historizma postajal vedno bolj svoboden, saj je v skladu s svojim umetnostnim hotenjem lahko bolj ali manj svobodno izbiral med prvinami različnih preteklih slogov, pa tudi med preteklimi umetniškimi oblikami (sociološka podlaga historizma je vzpon meščanstva in njegova vera v človeški razum v drugi polovici 18. stoletja, filozofska pa avtonomizacija človeka, ki je postajal neodvisen od vrhovne nadnaravne instance, boga).
Prebujeno subjektivnost ustvarjanja je umetnik v nadaljnjem umetnostnem razvoju vedno bolj stopnjeval. Tako je secesija vsaj programsko skušala pretrgati vse zveze s preteklimi zgodovinskim slogi in torej tudi s historizmom. Vendar tudi slovenska pripovedna (pa tudi pesemska) besedila kažejo, da je tako razvezovanje potekalo postopoma in ob izkoriščanju oblikovalnih možnosti, znanih že v historizmu.
4.2.1 Analize nekaterih najpomembnejših Kersnikovih kratkih pripovednih besedil iz Kmetskih slik kažejo, da se je v začetku devetdesetih let 19. stoletja uvodni, komentatorski del slik začel po obsegu širiti, zgodbeni oziroma dogajalni pa krčiti — v Ponkrčevem očetu( 1882) je v patetični amplifikaciji oblikovan uvod dokaj kratek (podobno kot v Jurčičevem Kloštrskem žolnirju), v Kmetski smrti (1890) je razrahljana in dokaj preoblikovana patetična amplifikacija zajela že razmeroma velik del pripovedi, v Mamonu (1891) pa kar dva uvoda — novorenesančni in novobaročni — sestavljata že skoraj polovico besedila. V tej težnji Kersnikovega oblikovanja moramo videti predhodništvo moderne in obenem dovolj trdno potrdilo trditve B. Pogorelec o stapljanju komentatorske in dogajalne pripovedi v pripovedni ravnini v moderni,32 kar je posledica novega pojmovanja
26	Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, 293.
27	Tomaž Sajovic, nav. delo, 64.
28	Tomaž Sajovic, Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 385.
29	Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana. Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, 94-95.
3" Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 3-4, 68.
31	Tomaž Sajovic, Historično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 5, 101.
32	Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, nav. delo, 293.
umetnosti: Umetnik ne slika zunanjega, predmetnega sveta in ne izraža, komentira tega sveta, pač pa je predmet njegovega oblikovanja njegovo lastno razmerje do sveta in življenja, ki ga živi}3
4.2.2	Eden najbolj drznih jezikovnih oblikovalskih eksperimentov v Kmetski smrti, ki pomeni že odločen korak v secesijo, je povezan s habitualnostjo: Kersnik je iz za besedilo pomembnega opisa značilnega kmetovega življenja tako rekoč izgnal glagole, jih nadomestil z izglagolskimi samostalniki in glagolniki ter skupaj z neglagolskimi enodelnimi stavčnimi strukturami ustvaril statično in abstraktno časovno nedoločljivo vzdušje, tako značilno za Cankarjevo oblikovanje. Da se je Kersnik dobro zavedal svojega jezikovnoslogovnega eksperimenta, dokazuje razvezovanje izglagolskega samostalnika in glagolnika v glagol (tepež —> tepel se je, vasovanje —> vasuje) v neposredno sledečem opisu življenjske poti kmetovega sina, ki je popolnoma podobna očetovi. Analize slovarjev posameznih slovenskih pripovednih besedil v 19. stoletju potrjujejo misel o Kersnikovem secesijskem eksperimentu, saj se proti koncu stoletja (težnja pa se nadaljuje tudi v 20. stoletju) samostalnik količinsko krepi, glagol pa slabi: prevladovati so začele nominalne besedne zveze ali strukture, kar vnaša v besedila večji vtis abstraktnosti. Pred raziskovalce se zato postavlja težavna in obsežna naloga slogovnega stavčnega opisa slovenskih umetnostnih besedil obravnavanega stoletja.
4.2.3	Drugi izredno pomemben eksperiment v jezikovnem oblikovanju v Kmetski smrti je poudarjena omamentalizacija uvodnega dela besedila, kar je v osemdesetih letih 19. stoletja s ponavljanjem pripovednih enot mogoče zaslediti tudi na primer pri Tavčarju — manj v Tržačanu (1882), izraziteje pa v Gričarjevem Blažetu (1888), od devetdesetih let dalje pa je postala ena najpomembnejših prvin Cankarjevega ustvarjanja in sploh moderne.34
4.2.3.1 Omamentalno oblikovanje seveda ni značilno le za besedno umetnost konca 19. stoletja, ampak tudi ali še zlasti za tisto likovno ustvarjanje, ki ga sicer imenujemo z različnimi imeni — Art nouveau, Jugendstil, modema, secesija in podobno, čeprav je treba takoj poudariti, da je ornamentalnost bolj ali manj značilnost historizma in seveda preteklih zgodovinskih slogov, v posebej izraziti obliki pa poznega historizma, za katerega je na primer v arhitekturi značilna zelo svobodna raba različnih historističnih vzorcev in predlog in skoraj "impresionistično" drobljenje arhitektonskih členov35 (podobnost s Kersnikovim združevanjem novorenesančenga in novobaročenga uvoda v Mamonu torej sploh ni naključna). Za naše razpravljanje je izredno pomembna ugotovitev, daje program novega umetnostnega gibanja v arhitekturi (velja pa tudi za druge likovne zvrsti) sicer res skušal pretrgati vse vezi s historizmom in eklekticizmom 19. stoletja in nadomestiti historistično ornamentiko z novo, ki se je naslanjala na opazovanje narave in organskega sveta,36 posamezna umetnostna dela pa mu niso vedno sledila in so ohranjala — najpogosteje ustrezno preoblikovano — marsikatero značilnost velikih zgodovinskih slogov37 tudi v slovenski likovni (na primer v arhitekturnem ustvarjanju Maksa Fabianija38) in besedni umetnosti (na primer pri Cankarju39). Vse to kaže na v marsičem skupno umetnostno hotenje obeh slogovnih usmeritev in vsaj delno potrjuje Schmalenbachovo tezo o secesiji kot končni fazi historizma.40
33	Breda Pogorelec, Ivan Cankar — vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 5.-17. julija 1976, Zbornik predavanj, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1976, 28.
34	Breda Pogorelec, nav. delo, 29.
35	Nace Šumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Mestni muzej v Ljubljani, Ljubljana 1954,28-41. Damjan Prelovšek, Nekateri problem i raziskovanja arhitekture 19. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979,221.
36	Mieczyslaw Wallis, Jugendstil, Verlag Arkady, Warschau 1974, 172.
37	Mieczyslaw Wallis, nav. delo, 208-211.
38	Nace Šumi, nav. delo, 32-35,41.
39	Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, 294-295.
40	Renate Wagner Rieger, Pozni historizem in secesija, S simpozija v organizaciji Narodne galerije v Ljubljani in Avstrijskega kulturnega instituta v Zagrebu. Naši razgledi, leto XXVII, ŠL 9 (632), 12. V. 1978,282.
4.2.3.2	Ena najbolj opaznih omamentalnih prvin v Kersnikovem uvodu je dvočlensko členjenje oziroma dvojna formula, ki je bila značilna za renesančno oblikovanje, izredno pogosto pa jo je uporabljal Cankar (primerjaj vinjetno črtico Mož pri oknu iz leta 1897). To izrazito historistično obliko je Kersnik uporabil tudi že v skladu z novim, secesijskim umetnostnim hotenjem: primerjati je treba le ponovitve dvojnih formul, sestavljenih iz izglagoskih samostalnikov delo in skrb in nedoločnikov delati in skrbeti, kar pomeni, da je Kersnik oblikoval besedilo z razvijanjem v retorično dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih je z besedotvornimi in skladenjskim posegi ves čas izrazno spreminjal.
Novost je tudi prepleteno ponavljanje različnih, tudi večstavčnih delov besedila, s katerim Kersnik poudari nespremenljivost kmečkega življenja različnih generacij in nekako stopničasto oblikuje prehod iz uvodnega dela besedila v zgodbeni del. S ponavljanjem je dosežen monoton ritmični učinek, ki je že secesijsko semantiziran — ali drugače povedano — tudi oblikovna in iz nje izvirajoča zvočna ravnina izražata glavno sporočilo slike: fatalistično in sprijaznjeno sprejemanje večnega kroženja življenja in smrti.
4.2.3.2.1	Zanimivo je, da seje ponavljanje kot oblikovni postopek (postopek je sicer prastar) v slovenskih pripovednih besedilih izraziteje uveljavilo ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let ter moderni (primerjaj na brezobzirnem boju za obstanek temelječi življenjski zgodbi starega in mladega Mačka v Kersnikovih Mačkovih očetih (1886) in Tavčarjev niz zgodb V Zali (1894), ki jih združuje prav tako pesimistična misel Ljubezen namje vsem vpogubo, tako živali kakor človeku). Vzroke za slogovne spremembe je treba iskati v spremenjenih družbenih in duhovnih razmerah slovenskega meščanstva, pa tudi drugih slojev prebivalstva. Doba združevalnih taborov je namreč minila, ideologija slovenskega osvajajočega meščanstva je začela kazati tudi svoje temne plati. Umetnost je začela izgubljati svojo zavezanost nacionalni ideji, v ospredje je stopila človekova duhovna in moralna problematika.
4.2.3.2.2	Kersnikova Kmetska smrt v logiki slogovnega razvoja slovenskih pripovednih besedil zadnjih dveh desetletij 19. stoletja (ta pa korenini v pravkar navedenih družbenih in duhovnih razmerah) nikakor ni osamljeno in naključno besedilo. Na ravni drobnih oblik je v osemdesetih letih namreč mogoče opažati vedno večji prodor estetizacije in doslednejše retorike. Pojavljati se začnejo tudi inverzije (ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih bile redkejše). V tem oziru je izredno poučna druga izdajaZoriVia, v kateri je Stritar v popravkih besedila uvedel vrsto inverzij, uravnovesil število členov v izokolonih, s poenotenjem glasovnih obrazil posameznih členov dvojnih formul pa je ustvaril večjo glasovno harmonizacijo.41
4.2.3.3	V luči vsega povedanega so popolnoma razumljivi slogovni postopki raziskovanja jezikovnih možnosti v moderni, kajti z njimi je umetnik lahko izražal nova, vedno bolj osebna občutja. Poleg že omenjenih je treba opozoriti še na postopek v delu povedi /.../ stari pa leže k počitku: najprej v kot za široko vedno toplo peč, a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka, ki z dodajanjem prislovnih določil kraja z različnima pomenoma aktualizira dobesedni in frazeološki preneseni pomen besedne zveze leči k počitku. Postopek pomeni napoved Cankarjevih — velja pa za secesijo nasploh — ustvarjalnih posegov v strukturo frazeologemov, ki so omogočali razvidnost njihovih pomenov in katerih eno obliko je Pogorelčeva poimenovala z izrazom prenova in razbitje frazelogema.42
5.0 Po vsem povedanem je mogoče docela utemeljno trditi, daje Kersnikova Kmetska smrt izredno pomembno pripovedno besedilo, ki stoji na križišču različnih slogovnih smeri, pri čemer nikakor
4' Tomaž Sajovic, Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge plovice 19. stoletja, nav. delo, 389.
42 O moderno značilnem postopku "razbijanja" frazeologemov je prva pisala Breda Pogorelec v že omenjeni razpravi O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, 298. Primerjaj še Tomaž Sajovic, Poskus skladenjsko-pomenskega določanja Cankarjevega slogovnega razvoja, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja4, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1983, 243-271, in še zlasti Erika Kržišnik-Kolšek, Frazeologija v modemi, Magistrska naloga, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1988.
ne smemo spregledati tiste, ki je z izrabo in preoblikovanjem nekaterih historističnih prvin zavestno, eksperimentalno in implicitno programsko kazalo v smer secesije in s tem moderne.
Tomaž Sajovic	UDK 886.3 Kersnik J. 7 Kmetska smrt .08
Summary
KERSNIK' S KMETSKA SMRT (THE DEATH OF A PEASANT): BETWEEN HISTORISM AND THE BEGINNINGS OF SECESSION
Kersnik's narrative text Kmetska smrt (LZ 1890) is as to its style and ideas an extremely important work and in the stylistic development of Slovene narrative fiction represents a link between the late historism and Secession, whereby also with the Modem. Kmetska smrt is characterized by the typical and essentially historist double structure: Kersnik in the introduction or the commentary for the Baroque texts, especially sermons, used the characteristic rhetoric dispositional form of growing beyond the whole, that is the variant of pathetic amplification, which is already treated in the late historist manner. In it and at the end of the text there are many minute historist forms, with the neo-Renaissance double forms and dieresis, while the part presenting the events is governed by a more natural poetics. Those procedures that by using and transforming certain historist elements consciously, experimentally and implicitly programmatically signified already the birth of Secession and, by extension, the Modem, should by no means be disregarded: the introduction or the commentary was prolonged at the expense of the part presenting the events (which is not an isolated phenomenon — in Mamon (1891) it is even longer),
which signifies the first phase of the typical fusion of the commentary and plot level in the narrative. Kersnik modelled the introductory par by developing a double rhetoric formula (characteristic also of Cankar) of the formed meanings, which were expressively constantly changed with an artificial Secessionistic ornamental interplay of different, also multi-phrase, parts of the text a special, semanticized rhythmical effect is achieved, which helps to express the main message of the text (a fatalistic acceptance of the invariability of life), habituality is expressed also with a brand new procedure — the effacement of verbal forms and their replacement with the nouns of verbal derivation, gerunds and non-verbal one-part phrase structures, which means a radical announcement of the strengthening of nominal word phrases or structures, which in the Modern helped to create an impression of abstractness. Kersnik's example of a creative revealing of meanings in phraseologic structure, which anticipate Cankar's dismantlement or rather a renovation of phraseologems, has to be counted among the stylistic procedures of the research of linguistic possibilities.
I a
Simona Kranjc	UD K 800.932.5
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Otroški govor
(članek je del diplomske naloge z naslovom Razvoj otroškega govorav kateri sem skušala predstaviti govor enaintridesetmesečne deklice in dečka, ki sem ga preučevala dalj časa, ter sporočilno zmožnost pet- do sedemletnih otrok. Posneto gradivo je zapis otrokovega spontanega govora.
1 Teorije o razvoju govora
Veliko teorij govornega razvoja se je nabralo, odkar se razvoju otroškega govora posveča več pozornosti, vendar nobena od njih ne ponuja odgovorov na vsa zastavljena vprašanja. Na eni strani se je izoblikovalo skrajnostno stališče, da je učenje jezika nekakšen način urjenja, da je torej motorična reakcija. Zagovorniki tega pogleda na učenje jezika so mnenja, daj e otroški govor najprej le posnetek govora odraslih, ki traja tako dolgo, dokler se otrok ne nauči samostojnega lastnega govora, ki je enak govoru odraslih. Pri takem učenju jezika otrok odigra pasivno vlogo, učenje jezika torej ni nič drugačno od drugega pasivnega učenja ljudi in živali. Otrokovo znanje je po tej teoriji odvisno le od jezikovnih podatkov, ki jih je slišal. Popolnoma nasproten temu je nativistični pogled na učenje jezika, po katerem se otrok rodi z vsemi predispozicijami za razvoj jezika. Zaradi tega se otrokovo učenje govora razlikuje od vseh drugih oblik učenja in poteka kot edinstven (izjemen) proces učenja na podlagi razvijanja s predispozicijami prirojenih zmožnosti za govor.
"Predstavniki vedenjske teorije (Skinner in sodelavci) uvrščajo govor med motorične reakcije in razlagajo učenje govora po modelu dražljaj — odgovor — okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave) — posplošitev."2 Okrepitev pomeni, da na otrokovo sporočilo reagiramo z akcijo, npr. otrok reče Mama. Mama nato pride k otroku, se z njim pogovarja, ga poboža in mu s tem zbudi občutek ugodja.
Skinnerje svoj pogled razložil v knjigi Verbal Behavior (1957); večji del je posvečen jeziku odraslih, le manjši pa se ukvarja z učenjem matemega jezika. Skinnerjevo knjigo je leta 1959 zavrnil Noam Chomsky; v kritiki je Skinnerjevemu mehanicizmu postavil nasproti teorijo prirojene jezikovne predispozicije.
Skinner je predlagal, naj se učenje jezika preučuje na modelu, ki se uporablja v laboratorijskih raziskavah o zmožnosti učenja živali. Pri tem seveda ni trdil, da lahko podgane v laboratoriju nauči govoriti, kajti živali vedno enako uporabljajo določene zvoke za izražanje čustvenih stanj, kot sta npr. groza ali strah, to pa je povsem nasprotno človekovi komunikaciji. Skinner tudi ni trdil, da se otroci naučijo jezika le s posnemanjem slišanega. Nasprotno. Poudaril je, da je jezik sestavljen iz enot, s katerimi lahko sestavimo nove kombinacije. Menil je, da ima pomembno vlogo pri učenju jezika tudi okolje.
M. Harris in M. Coltheart3 ugotavljata, da Skinnerju ni uspelo ustvariti ustreznega modela za preučevanje jezikovnega znanja, ker je premalo pozornosti posvetil njegovim produktivnim in
Modem Psychology). London: Routledge, 274 str.
v
Mentorica je bila prof. dr. Breda Pogorelec
Ljubica Marjanovič-Umek (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: Dtžavna založba Slovenije, str. 12
Margaret Harris, Max Coltheart (1989). Language Processing in Children and Adults. An Introduction. (Introduction to
kreativnim značilnostim. Neuspešen je bil tudi zato, ker ni zadostno razložil otrokovega hitrega učenja jezikovnih pravil, potrebnih za produkcijo in razumevanje novih povedi.
Predstavniki biološke—včasih je v literaturi najti tudi strokovni izraz nativistične — teorije trdijo, da so govorne strukture prirojene. Ob zadostni razvitosti živčnega sistema je za razvoj govora in spoznanja nujno tudi ustrezno socialno okolje. Otrok že v začetku posnema govor okolja, to pa še ne pomeni, da se je že naučil govoriti. Tudi Chomsky in njegovi sodelavci, predstavniki generativno-transformacijske teorije, menijo, da je zmožnost za jezikovno strukturo prirojena, aktivira pa jo okolje.
Noam Chomsky daje otroku popolnoma drugačno vlogo pri učenju govora kot Skinner. Otrok je v tem procesu po Chomskem aktiven, po Skinnerju pa ima pasivno vlogo. Chomsky v svoji kritiki Govornega vedenja očita Skinnerju, da ni pojasnil, kako se govornik nauči uporabljati in razumevati nove besede, kar je eden izmed najpomembnejših jezikovnih pojavov. Po mnenju Noama Chomskega ima otrok v tem procesu veliko vlogo. Od staršev in okolice namreč ne dobi sistemskih jezikovnih navodil. Nasprotno. Velikokrat sliši nepopolne in slovnično nepravilne stavke, kajti govor ni vedno popolna slika človekovega jezikovnega vedenja. Ko govorimo, pogosto delamo napake, ki se jih zavedamo ali pa ne, začenjamo stavke, ki jih ne končamo, ker pozabimo, kaj smo mislili povedati. Poleg tega pa imajo nekateri predsodek, da morajo z otrokom govoriti drugače. Stavki so kratki, povedi enostavčne, ker mislijo, da jih otrok ne bo razumel, če se bodo z njim pogovarjali v običajnem govoru. Značilnost takega govora, ki je "prilagojen" otroku, je tudi velika količina končnih antikadenc, torej dviga glasu tudi tam, kjer to ni potrebno. V resnici pa je le tematika tista, ki se razlikuje od tematike govora odraslih. S tem vprašanjem se je v slovenskem koroškem narečju ukvarjala Herta Lausseger4.
Otrok si mora torej svoje vedenje o jeziku skupaj s celotnim jezikovnim sistemom pridobiti na podlagi nepopolnih in nenatančnih informacij. Chomsky zato sklepa, da mora imeti človek prirojene mehanizme (predispozicije), ki kljub naštetim težavam zagotavljajo jezikovni razvoj. Otrok se torej rodi z določenimi predispozicijami za razvijanje jezikovne zmožnosti in jezikovnega znanja, kar mu omogoča, da se nauči govoriti. To znanje se nanaša na jezikovno zmožnost.5
Chomsky je dokazal, da je jezik najbolje opisati kot vrsto pravil. Otrokova naloga je odkriti, kakšna so ta pravila. Otrokje sposoben tvoriti svoja lastna pravila, ki so rezultat poslušanja in analiziranja govora okolja. Nato lastna pravila preizkuša na stavkih, tvorjenih na podlagi izdelanih pravil. Ta pravila so preprosta in splošna. Sčasoma jih otrok preoblikuje, dokler ne razvije takšnih, ki so podlaga govora odraslih.
Iz tega sklepamo, da je učenje jezika hipotetično preizkušanje. Procesi, ki sodelujejo pri učenju jezika, sestavljajo nekakšno celoto, ki pa ne more delovati brez predispozicij za razvijanje jezikovne zmožnosti. Prav to otroku pomaga pri ločevanju pravilnih domnev od nepravilnih. Zmožnost govora je torej "programirana" že pred rojstvom, znanje jezika pa je prej sad razvoja kot pa učenja.
Stališče Noama Chomskega pomeni napredek v teoriji o razvoju jezika, saj so pred njim trdili, da je otroški govor v zgodnjem obdobju le nepravilen posnetek govora odraslih. Chomsky pa je dokazal, daje učenje jezika aktivno učenje pravil.
Kognitivna teorija parazvoj govora utemeljuje z razvojem mišljenja. Jean Piaget pravi, daje razvoj mišljenja pogoj za razvoj govora in ne nasprotno. O govoru razpravlja le z vidika razvoja miselnih procesov. Govor se pojavi sorazmerno pozno, okoli drugega leta, ker je nujno, da razum ustvari
Herta Lausseger (1988). Interakcija odraslih z najmlajšimi v slovenskem plajberškem govoru. V: Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura: mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1986 (Obdobja 8). Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 277-287.
Izraza jezikovna kompetenca in jezikovna performanca je v jezikoslovje uvedel Noam Chomsky: jezikovna kompetenca (zmožnost) se uporablja za označevanje govomikovega vedenja o jeziku, jezikovna performanca pa za vsakokratno uresničitev tega vedenja v določenem jezikovnem sporočilu. Zmožnost se uresničuje na ravni jezika, performanca pa govora, če uporabimo izraza Ferdinanda de Saussura.
možnosti zanj. Po njegovem mnenju otroci na posameznih razvojnih stopnjah razumejo in izražajo le tiste pojme, ki so se jih že naučili z miselnimi predstavami. Meni, da se mišljenje razvija neodvisno od govora in le omogoča njegov razvoj. Zaporedje govornega razvoja pri Piagetu poteka preko individualnega in egocentričnega do socialnega razvoja, pri Vigotskem pa od socialnega in egocentričnega do notranjega govora.6
Po našem mnenju se jezik razvija skupaj z drugimi funkcijami v sklopu intelektualnega razvoja in socialnega delovanja.
Kljub Piagetovemu dokazovanju, da ima jezik svoje korenine v zgodnjih senzorično-motoričnih izkušnjah otroka, kasnejši razvoj jezika in kognitivni razvoj pa gresta z roko v roki, ne sledi nujno, daje stališče Noama Chomskega do jezika kot odkrivanja pravil nepravilno. Vključuje namreč dva glavna problema, s katerima se ukvarja psiholingvistika. Prvo vprašanje zadeva možne razlike med jezikovnim znanjem in drugimi vrstami znanja, ki so otroku dostopna, pa naj bo jezikovno znanje prirojeno ali naučeno. Drugo vprašanje pa se ukvarja z načinom širjenja učenja jezika pri otroku.
2 Razvojne faze govora
Govor je pomemben za razvoj osebnosti in njeno socializacijo. Služi kot sredstvo osebnega izraza in kot sredstvo komunikacije. Razvoj govora lahko grobo razdelimo na dve obdobji:
—	predlingvistično (do približno enega leta);
—	lingvistično.
2.1 Predlingvistična faza v razvoju govora
V prvem obdobju otrok razvija percepcijska občutja za zvoke in si pridobiva prakso v artikulaciji glasov. Razvoj jezika se ne začne šele v trenutku, ko otrok izreče prvo besedo, marveč že ob rojstvu. Prva faza pripravlja zaznavni in govorni mehanizem za pravi govor v drugi fazi. E. in G. Kaplan7 menita, da gre v prvi fazi za štiri pomembne razvojne stopnje. To so:
—	jok;
—	gruljenje;
—	bebljanje;
—	izgovarjava po govornem vzorcu.
2.1.1 Jok
V prvih šestih oziroma osmih tednih je jok otrokova edina vokalizacija. Starši sklepajo o pomenu joka glede na njegov kontekst. Jok je lahko glasen in kričeč. Jok, ki traja dve do tri minute in postaja močnejši, pomeni lakoto, kratkotrajen, oster jok označuje jezo in bolečino, dolgotrajen in močan jok pa trebušne krče. Lahko pomeni tudi odziv na nove osebe in nov prostor. Pomen joka razberemo iz situacijskega konteksta.
2.1.2 Gruljenje
Na začetku drugega meseca se razvije nova vokalizacija, imenovana gruljenje, ki tudi še ni govor v pravem pomenu besede. Gre za posebno obliko komunikacije, s katero otrok sporoča, da je zadovoljen, srečen. Faza je dobila ime po posebnem zlogu gr, gry ki ni značilen samo za zdrave, ampak se pojavlja tudi pri gluhih otrocih, ki so se rodili gluhim in gluhonemim staršem in gruljenja niso mogli slišati.
funkcija je pomoč in opora mišljenju. Funkcija socialnega govora pa je komunikacijska.
7 M. Anisfeld (1984), Language Development from Birth to Three. New Jersey: Lawrence Erbaum Associates, Inc.
6 Notranji govor se od socialnega razlikuje po funkciji in strukturi. Notranji govor je po strukturi bolj telegrafski, njegova
2.1.3	Bebljanje
Bebljanje, ki je povezano z igro, se pojavi okoli šestega meseca, vendar v tem času gruljenja še ne izgine popolnoma iz otrokovega komunikacijskega sistema. "Medtem ko gruljenje vsebuje predvsem samoglasniške glasove (po podatkih nekaterih študij kar 90 %), bebljanje vključuje samoglasnike in soglasnike, ki jih otrok kombinira in povezuje v zloge (npr. ga, ma, ba...). Zgodnje faze bebljanja so običajno povezane z otrokovim vzburjenjem in gibalno dejavnostjo."8
Bebljanjeje prva vokalizacija, ki že ima nekaj značilnosti pravega govora. Otrok posluša sogovorca, ko se njegova govorna veriga pretrga, odgovori z bebljanjem.
2.1.4	Izgovarjava po govornem vzorcu
Ob koncu prvega leta starosti se vse pogosteje slišijo glasovi, ki so značilni za otrokov matemi jezik. Večina otrok izgovori svojo prvo besedo med osmim in petnajstim mesecem, vendar besedo razumejo približno tri mesece prej, kot pajo aktivno uporabljajo. Prve besede, ki jih otrok uporablja, so poimenovanja za ljudi in predmete iz neposredne bližine.
2.2 Lingvistična faza v razvoju govora
V prvem obdobju otrok razvija percepcijska občutja za govorjene zvoke9 in si pridobiva prakso v artikulaciji glasov. Druga faza, torej lingvistično obdobje, je popolnoma povezana z mišljenjem. Jezika se namreč ne moremo naučiti neodvisno od mišljenja. Prva faza pripravlja zaznavni in govorni mehanizem za pravi govor v drugi fazi. Produktivna skladnja se začenja šele mesec ali dva po hitri obogatitvi besednjaka (okoli osemnajstega do dvajsetega meseca). Morfologija se dokončno razvije šele potem, ko otrok že obvlada skladenjska pravila, torej po tretjem letu. Verjetno je to odvisno od narave jezika. Otroci se naučijo skladnje in drugih aspektov jezika v kontekstu verbalne interakcije med njimi in ljudmi v njihovem okolju, zlasti starši.
A. N. Gvozdjev10 seje ukvarjal z raziskovanjem slovnične strukture stavkov. (Kadar govorimo o strukturi stavka, uporabljamo termin stavek, sicer pa poved.) Učenje slovničnih struktur je razdelil na tri obdobja:
1.	Od 15. do 22. meseca — stavek je ne glede na situacijo sestavljen iz istih besed. Zaznavanja slovničnih struktur še ni;
2.	od 22. meseca do treh let — otrok se počasi uči slovnične strukture stavka, veča se število prostih in zloženih stavkov;
3.	od tretjega do sedmega leta — učenje različnih morfoloških oblik.
Tudi otrokov govor poteka v časovnem zaporedju, torej v govornem toku. To kaže tudi gradivo, ki smo ga zbrali.
Razvoj govora in mišljenja bomo prikazali v preglednici11.
starost	vokalizacija in govor	razumevanje in odgovori	spoznavni razvoj
1 mesec	Jok, producirá nekaj samo-	Nasmeh, upadanje splošne	Otrok se nauči obračati glavo
	glasnikov.	aktivnosti; ob močnih zvokih se	levo in desno, da bi našel hrano,
		preplaši in zdrzne.	odziva se na zvonec ali kako
			brenkalo.
8	Marjanovič-Umek (1990), str. 26-27.
9	Otrok namreč govorjene zvoke povezuje z občutki.
10	Andreja Križnik, BredaPivac-Puhar (1982). Mišljenje in razumevanje govora pri šest in šest in pol letnih otrocih. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, PZE za psihologijo, katedra za razvojno psihologijo, str. 18.
11	Preglednico delno povzemamo po tabeli v knjigi Ljubice Marjanovič-Umek (1990), str. 29, in Veliki ilustrirani enciklopediji (1983), str. 162-163, dopolnili pa smo jo tudi z našimi ugotovitvami, do katerih smo prišli na podlagi zbranega gradiva.
starost
vokalizacija in govor
razumevanje in odgovori spoznavni razvoj
1-2 leti
3-4 leta
4-6 let
Različen jok za bolečino, lakoto, neugodje; nekaj ponavljajočih se glasov (ga, ga); gruljenje.
Bebljanje; vokalne igre; mnogo ponavljajočih se glasov; vsi samoglasniki; soglasniki m, k, g, b ing; glasen smeh.
Različnost v bebljanju, glasu in ritmu; že naučenim glasovom doda d, t, n in v; govori — pogovarja se z igračami.
Jok, s katerim želi zbuditi pozornost; mama, dada, baba so del vokalnih iger, ne gre za asociacijo na osebo ali objekt
V povprečju uporablja eno besedo pravilno; posnema glasove in pravilno število zlogov; malo joka.
Več nerazumljivega govora; napredek v artikulaciji; govor je telegrafski; lahko že povezuje dve besedi.
Poskuša z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom; 50%-57% besed je razumljivih; pogosto izpušča zadnji soglasnik; žlobudranje počasi upada; že uporablja kategorije časa.
Razumljivost povedanega je blizu 100%; pogosto pomanjkljiva artikulacija I in r; uporablja tri do štiri besede v stavku, pojavljajo se tudi že večstavčne povedi; obvlada da, saj- in če- stavke.
Sintaksa je ustrezna pri šestih letih; sestavlja pretežno pet- do šestbesedne stavke; tekoč govor; lahko izraža časovne odnose.
Vokalno gruljenje kot odgovor na pomirjajoče glasove; nekaj imitacijskih odgovorov na go-
lmitacijski odgovori na govor upadajo; obračanje in gledanje za glasom; prepoznavanje domačega, znanega glasu; z vokali izražena jeza, nezadovoljstvo.
Pogostejše so geste kot del vokalizacijskih odgovorov na dražljaje, na glasove v okolju pogosteje odgovarja.
Umikanje pred tujci, pogosto kombiniranoz jokom; posnema ploskanje.
Razume r«, ne; odgovarja na pa, pa in podobno z ustreznimi kretnjami.
Pri dveh letih prepozna 150-300 besed; pravilno odgovarja na številne ukaze, kot so sedi, pridi...
Pri treh letih razume 800-1000 besed; odgovarja na različne ukaze, ki vsebujejo predloge na, pod, gor...
Prepozna množino, spol, pridevnike: razume sestavljene stavke.
Razume 2500-3000 besed; sledi navodilom, ki vsebujejo 3A1 aktivnosti.
Sledi predmetu, čeprav je zunaj zornega kota; prepozna mamo med drugimi ljudmi, vendar še ne ve, da ima le eno mamo.
Otrok je sedaj v stiski, ko se mu prikaže optični videz treh mater.
Že razume, da tudi skriti, iz vidnega polja odstranjeni predmeti še obstajajo, zato jih tudi
Vedno jasneje se zaveda, da stvar obstaja, tudi če je ne vidi.
Začne uporabljati prve besede kot simbole.
Otrok misli, da vsakdo vidi stvari tako kot on (ko si pokrije oči in ne vidi, misli, da ga tudi ti ne vidiš).
Napredek v sposobnosti klasifikacije različnih predmetov glede enega ali več pripadajočih kriterijev.
Čeprav otrok dojame, da na zunaj očitna sprememba nečesa (voda in led) ni resnična sprememba, največkrat ne razume, zakaj je tako.
Predstavlja si lahko niz akcij; po spominu lahko reproducirá niz dejavnosti, ki so potekale v preteklosti.
2.2.1 Prve besede
Prve besede so besede iz največ dveh zlogov, posebna sta njihov pomen in način uporabe oziroma funkcija. Število besed po tretjem letu zelo hitro raste, saj se otrok nauči tudi do 500 besed na leto. Rast besednjaka ni nepretrgana, saj se nekatere od znanih besed z leti tudi izgubljajo. Razlika med besednim zakladom odraslega človeka in otroka ni le kolikostna, marveč tudi kakovostna. Prve otrokove besede so samostalniki, kajti otrokovo besedilo je odziv na konkretni svet. Z njim poimenuje konkretne osebe in stvari. Nato polagoma vstopajo v njegov besednjak tudi glagoli in pridevniki ter členki. Od zaimkov so najprej le vprašalni. Vidimo, da imajo med prvimi besedami največji delež polnopomenske besede, vendar med njimi skoraj ni prislovov in zaimkov.
3 meseci
5 mesecev
7 mesecev
9 mesecev
11 mesecev
2-3 leta
V tem obdobju se otrok izraža le z enobesednimi stavki, ki so poimenovani tudi s terminom holofraze. Kognitivni razvoj mu namreč še ne omogoča organizirati več besed v stavek, omogočena mu je le kombinacija glasov v besedah. Otroci lahko z eno samo besedo izražajo več informacij. Mleko lahko pomeni zahtevanje (Daj mleko.) ali pa samo poimenovanje (Glej mleko.) Odrasli in starejši otroci si pri interpretaciji otrokovih besed pomagajo predvsem s sobesedilom, v katerem je bila beseda izrečena, pa tudi z intonacijo, s katero je bila opremljena.
Pomen otrokovih prvih besed se odmika od pomena istih besed pri odraslih. Ti odmiki so najpogostejši v obdobju, ko otrok začne govoriti, do približno dveh let in pol. Za zgodnji otroški govor je značilno, da ne pozna nadpomenk. Prve besede so vezane na konkretne predmete ali dogajanja. Približno pri enem letu in pol otrok sicer odkrije simbolno funkcijo besed, spozna tudi, da imajo stvari imena, vendar je še vedno v obdobju nazornega (ikoničnega) predstavljanja. Tako kot pomen otrokovih prvih besed ni vedno prekriven s pomenom besed odraslih, tudi glasovna podoba besed pri otroku in odraslih ni identična. Ljubica Marjanovič-Umek12 navaja dognanja študije o "zgodnjem zaznavanju besednih glasov", s čimer poimenuje artikulacijo glasov slovenskega glasovnega sistema, kajti "/p/ravilna izgovarjava besed temelji na zaznavanju pravih besed"13. Rezultati kažejo, da otrok prej razlikuje med glasovoma na začetku besede, prej razlikuje med besedami, ki se razlikujejo v več kot enem fonemu, in besede, ki so različne po samoglasnikih. O popolnem glasovnem zaznavanju lahko govorimo pri dveletnem otroku, ki pa lažje prepoznava besede v pripovedovanju odraslih kot svoje.
"Na splošno večina avtorjev poudarja, da celoten razvoj glasovnega zaznavanja ne predhodi začetku govornega izražanja, pa tudi to, da zaporedje v razvoju govornega izražanja nujno ne sledi zaporedju glasovnega zaznavanja."14
Splošne značilnosti govornega izražanja v zgodnjem razvojnem obdobju otroškega govora so:
—	izpuščanje nepoudarjenih zlogov;
—	zlogovno podvajanje;
—	izpuščanje fonemov (končnega in začetnega soglasnika ter začetne soglasniške skupine);
—	dodajanje samoglasnikov;
—	zamenjava fonemov.
2.2.2 Dvobesedne povedi
Prve dvobesedne povedi nastajajo približno pri osemnajstih ali dvajsetih mesecih. Sestavljene so iz polnopomenskih besed (samostalnik, glagol), nepolnopomenske besede (vezniki, predlogi, členki) pa otrok izpušča, ker imajo zanj majhno sporočilno vrednost in se morajo v tekmovanju za omejen prostor v stavku umakniti potrebnejšim informacijam. To pomeni, da otrok teh elementov ne potrebuje za sporazumevanje. Drug razlog za izpust je v tem, da obstaja težava v pomenu, vezanem na določen element. Zaimki se npr. v vsaki govorni situaciji spreminjajo, kar jih naredi pretežke za otrokovo zgodnje sporočanje. Tak govor imenujemo telegrafski. Otroci so sposobni sestavljati dvobesedne povedi, ne zmorejo pa le-teh združiti v eno, ker še ne poznajo besediloslovnih postopkov.
Žan (1; 6) Stric. Glej strica. Stric pes. (Glej strica, ki ima psa.)
Telegrafski govor se ne obdrži dolgo, izgine kmalu po drugem letu. Toda otroci se izražajo s kratkimi in preprostimi povedmi še nekaj let.
12	Marjanovič-Umek (1990), sir. 26-27
13	Prav tam, str. 26.
14	Prav tam, str. 27.
2.2.3 Postopna tvorba stavkov
Raziskave so pokazale, da otroci v obdobju aktivne rasti skladnje mnogokrat sestavljajo stavke po delčkih. Jezik je namreč najprej odziv na zunanji svet. Najprej tvorijo besede, te kasneje povežejo v stavek. V tem primeru vsi elementi najprej nastanejo ločeno, šele nato jih otrok sestavi v stavek. Seveda so tudi primeri, ko nekaterih elementov med besedami ni, v stavkih se pa pojavljajo.
Žan (1; 7) Skoču. Muca. Mizo. = Muca skoču na mizo. (Mucaje skočila na mizo.)
Ko začne otrok tvoriti stavke, ni nujno, da jih je sam sestavil; lahko jih samo ponavlja. Da res obvlada skladenjska pravila, mora pokazati obvladovanje skladenjske produkcije. Eden od kazalnikov otrokovega poznavanja skladenjskega vzorca je podobnost različnih stavkov jasnemu vzorcu. Za skladenjsko produkcijo je v začetku značilno veliko število stavkov, ki kažejo posebne vzorce. Preden otroci začutijo nujnost produktivne skladnje, si zapomnijo nekatere značilne stavke, ki jih velikokrat slišijo.	(
Jezikovni korpus dečka, starega 23 mesecev, obsega predvsem dvobesedne povedi.
Žan (1; 7) Kaj jeku? (Kaj si rekel?)
Kaj nesu? (Kaj si prinesla?) Si pršu? (Si prišel?) Kje Žan? (Kje je Žan?) Ne da! (Ne dam!)
Malo verjetno je, čeprav mogoče, da sije deček zapomnil vzorce stavkov, ko jih je slišal. Verjetnost, da poseben vzorec izraža psihološko realno operacijo pri otroku, se poveča z drugimi vzorci v njegovem govoru. Skoraj neverjetno je, da bi njegov govor kazal različnost modelov le naključno. Število skladenjskih vzorcev je odvisno od obsega besednega zaklada. Večje število različnih tipov posameznega vzorca kaže na to, da se ga je otrok naučil šele nedavno, nato pa ga v konkretni govorni situaciji vadi in ponavlja.
Statistični dokaz za delovanje skladenjskih vzorcev lahko najdemo, če pregledamo odstotek naraščanja števila stavkov v otroškem govoru. Krivulja pokaže, da obdobju počasne rasti v produkciji stavkov sledi obdobje strme rasti ob otrokovem drugem rojstnem dnevu. Podobno tendenco lahko opazimo tudi pri rasti povprečne dolžine stavkov, ki na začetku raste počasi. To je stopnja, ko se otroci izražajo v enobesednih poimenovanjih. Temu sledi strma rast, kajti otrok seje naučil produktivnih skladenjskih modelov, ki jih prične uporabljati v govoru.
2.2.4 Oblika zgodnjih stavkov
V šestdesetih letih je v študijah o otroškem govoru prevladoval sintaktični vidik. Skušali so odkriti pravila, na podlagi katerih otrok tvori svoj govor. Na podlagi izsledkov so sestavljali slovnico govora otroka, ki so ga dlje časa opazovali. Pri tem gre za pomembno vprašanje, ali so jezikovna pravila posebna za vsakega posameznega otroka ali jezik, ali pa so splošna. Chomsky je trdil, da se otrok nauči jezika na podlagi preddispozicij za razvijanje jezikovne zmožnosti. Pravila, ki jih tvori v procesu učenja govora, so univerzalna. Te trditve so mnoge raziskovalce otroškega govora spodbudile k iskanju le-teh.
Braine16 je leta 1936 prišel do sklepa, da otroci med devetnajstim in triindvajsetim mesecem, ko v govoru uporabljajo predvsem dvobesedne povedi, delijo besede v dve skupini. Ena je sestavljena iz majhnega števila besed, ki se pogosto pojavljajo in vedno zasedejo prvo mesto v stavku. Te besede
15	Tak projekt je v sedemdesetih letih potekal pod vodstvom Soederberg v Stockholmu, kjer so na osnovi zbranega gradiva sestavljali generativno gramatiko otroškega govora. Opis sintakse so zasnovali na semant.cn. .nterpretac.j., k, poteka .z sobesedila.
16	Harris & Coltheart (1989), str. 55.
je poimenoval "pivot words" (P) ali osnovne besede. Drugo skupino pa sestavlja večje število besed, ki se pojavljajo bolj poredkoma kot P.
Poimenoval jih je "open words" (O) oziroma odprta skupina besed. Zanje je značilno, da nimajo stalno določenega mesta v stavku, čeprav se najpogosteje pojavljajo na drugem ali zadnjem mestu v dvobesednih izrekih. Poleg najpogostejšega modela (Pj + O) se pojavljajo tudi stavki z obrnjenim vrstnim redom: O + P2. Te osnovne besede ne spadajo v isto skupino kot Pi, ki vedno stojijo na prvem mestu v stavku. Vse te ugotovitve veljajo za angleško govoreče otroke. Treba bi bilo raziskati, ali morda na rezultate vpliva narava jezika. Za ponazoritev navajamo dva zgleda iz našega gradiva.
J (2; 9, 20) Še čaja.: Ž an (2; 3) Pridi gor.
Brainova metoda je v jezikovni znanosti poimenovana osiščna slovnica (angl. pivot grammar).
Otrokov govor se razlikuje od govora odraslih, kar imamo lahko za dokaz, da je otrok aktiven pri učenju jezika, saj sam tvori svoja lastna pravila. Le-ta včasih privedejo do nenavadnih, slovnično nepravilnih, včasih celo nerazumljivih stavkov.
J (2; 9, 10) Te črn.
Bom še nardit.
J (2; 9, 20) Piški so tam dol.
Dvej metle pomejtam.
Brown je pri raziskovanju otroškega govora uporabil nekoliko drugačen pristop.17 Zanimali so ga predvsem stavki, ki so se razlikovali od stavkov odraslih. Odkril je pravilo, ki se je pokazalo pri samostalniških povedih. Otroci so pred samostalnik vedno postavili modifikator, ki pa ni ustrezal nobeni od slovničnih struktur iz govora odraslih.
Literatura v skupini modifikatorjev navaja členke, svojilne zaimke, števnike in kazalne zaimke. Njihova skupna značilnost je, da so jih otroci uvrščali pred samostalnik. Ko seje govor razvijal, so začeli razlikovati tudi med modifikatorji, kar je privedlo do bolj zapletenih pravil v večbesednih stavkih. Zaradi pomanjkanja gradiva iz prve faze otroškega govora na tem mestu ne navajamo zgledov.
Brown je dokazal, da poteka učenje jezika od splošnih, zelo preprostih pravil do zapletenejših. S tem je potrdil teorijo Noama Chomskega, da so otrokova prva pravila preprosta in splošna. Otrokove povedi so včasih podobne tistim, ki jih tvorijo odrasli, so pa lahko tudi popolnoma drugačne.
Metodo, ki sta jo pri svojem delu uporabljala Braine in Brown so ostro kritizirali. Avtorica ene izmed kritik je bila M. Bowerman. Ugotovila je, da Brainova osiščna slovnica ni splošno veljavna za vse jezike. Podobnosti v zbranem gredivu pri M. Bowerman in Brainu je bilo malo. Tudi sama je sicer odkrila, da obstaja določeno število besed, ki imajo določeno mesto v stavku, vendar je dokazala, da osnovne besede redkokdaj vsebujejo vse navedene značilnosti, s katerimi jih je označil Braine — določeno mesto v stavku, nikoli se ne pojavljajo same ali v povezavi z drugo osnovno besedo.
Tudi L. Bloom je trdila, da osiščna slovnica ni ustrezna metoda za raziskovanje otroškega govora, saj ne more pokazati vsega jezikovnega znanja, ki ga otrok ima, ker opisuje le skladenjsko strukturo, zanemarja pa pomen.
V sedemdesetih letih so bile raziskave usmerjene v semantično opisovanje tistega, kar je otrok nameraval izreči. Zato je pri zbiranju gradiva pomembno zapisati tudi, v kakšnih okoliščinah je potekalo opazovanje.
17 Prav tam, str. 56.
V dvobesednih povedih lahko otrok izrazi veliko število različnih semantičnih kategorij:
a)	kazalno poimenovanje, Žan (2; 0) Glej, pes!
b)	pomenska določitev s pridevniško besedo, Žan (2; 0) Dva svinčnika.
c)	lastninsko razmerje, Žan (2; 0) Žanov avto.
č) dejanje,
Žan (2; 0) Pojstjo štimam.
d)	zahteva, želja, Žan (2; 0) Daj še!
e)	zanikanje.
Žan (2; 0) Ne da!
Interpretacija otrokove namere je lahko zelo subjektivno dejanje. Domnevamo, da otrok in raziskovalec sobesedila ne gradita na enak način, če pa gledata na situacijo z iste točke, obstaja vprašanje, kako izbrati tisti vidik situacije, na katerega se nanaša otrokova poved. Zavedati se moramo, da otrokovo mišljenje ni nujno takšno, kot je mišljenje odraslih. M. Harris in Coltheart18 menita, da moramo imeti vsako interpretacijo otrokove namere za približno.
Pri učenju jezika sta udeleženi dve vrsti znanja — jezikovno in nejezikovno, obstajajo pa tudi nekateri problemi, ki so samo jezikovne narave in nimajo nejezikovnega dvojnika. Eden izmed takih primerov je vprašanje spola, še posebej v jezikih, kjer spol nima jasne semantične osnove (naravni in slovnični spol se v tem primeru ne ujemata) in je tesno povezan z obliko končnic.19 Otrok mora odkriti, da za različne spole uporabljamo različne končnice, prav tako tudi za različna števila in osebe. Učenje jezika zahteva od njega, da odkrije modele v jeziku, ki ga posluša in z njim opisuje konkretni svet ter svet domišljije.
2.2.4.1	Besedni red
Normalnega besednega reda se otroci naučijo že zelo zgodaj. Besednoredno pravilnost so raziskovalci ugotovili ne le pri angleško govorečih otrocih, marveč tudi pri drugih. V jezikih, ki dopuščajo različen besedni red, npr. finski, hebrejski, ruski, otroci sledijo enemu izmed pravil, največkrat prevladujočemu besednemu redu. Jasno je torej, da se besednoredna osnova v razvoju jezika pojavi zgodaj, ni pa docela jasno, po kateri poti otroci oblikujejo pravilnost besednega reda.
Pravila otrokove tvorbe stavkov so po mnenju Schlesingerja20 v mejah širokih semantičnih kategorij, ki smo jih že navedli. Ugotovil je, da otroci sledijo pravilu, da v stavku na prvo mesto postavijo kazalni zaimek, nato samostalnik, pridevniško besedo pred samostalnik, lastnika pred lastnino. Schlesinger seje pri raziskavi zgodnje skladnje opiral na semantični vidik. Rezultate, do katerih je prišel na podlagi raziskav angleško govorečih otrok, potrjuje naša analiza, vendar gre v našem primeru za posploševanja, ki bi jih bilo treba preveriti na večjem vzorcu otrok.
2.2.4.2	Razvrstitev stavčnih poudarkov v zgodnjem otroškem govoru
Otroci tudi v dvobesednih stavkih kažejo pravilno razporeditev stavčnih poudarkov. Pravilnost razporeditve stavčnih poudarkov je večja od pravilne razporeditve besed. Otroci poudarjajo zadnjo
18	Prav tam, str. 62.
19	Tak printerje francoščina.
20	M. Anisfeld (1984), str. 271, navaja Schlesingerjevo delo z naslovom Relational Concepts Underlying Language, ki je izšlo leta 1948 v Baltimoru.
besedo v stavku, kjer običajno stoji poudarek. Zato je mogoče, da so otroci to pravilo prevzeli iz govora okolice.
2.2.4.3 Nepopolnost zgodnjih stavkov
Otrok v zgodnjem obdobju govornega razvoja tvori nepopolne stavke. Le malo je stavkov s povedki, ki imajo zapolnjene vse možne valenčne pozicije, tudi zaimkov še ni.
Žan (2; 1) Mama dala. (Mama mije dala sok.)
Dal čokolado. (Žiga mije dal čokolado.)
Otrok je v prvem primeru zapolnil levo valenco, torej osebek, v drugem pa eno desno, kajti glagol dati poleg leve predvideva še dve desni valenci (dati komu kaj).
Četudi otrok pozna besede in odnose med njimi, so njegovi stavki nepopolni. Vidimo, da obstaja težava v kombiniranju različnih besed v en stavek.
Kaj določa izbiro posameznih elementov in njihovo vključitev v stavek? Anisfeld21 domneva, da govorčevi interesi in poslušalčeve potrebe sodelujejo pri otrokovi izbiri tako, kot je pri izbiri pomembno, o kateri informaciji bi se radi pogovarjali in kaj govorec misli, da poslušalec že ve. Seveda so mlajši otroci manj sposobni presoditi, kakšno je predznanje o določeni informaciji pri poslušalcu.
Tvorbo daljših stavkov pospešujejo trije dejavniki, ki jih omenja Anisfeld:
1.	V pogovoru o znanih predmetih potrebujejo otroci manj kognitivnega napora za vsebino, tako lahko več energije vložijo v tvorbo stavkov.
2.	Tvorbo daljših stavkov pospeši vaja izgovarjanja zaporednih besed, kar veča sposobnost otroka za prerazporejanje elementov.
3.	Domačnost stavčne strukture lahko pomaga tudi pri tvorbi daljših stavkov. Strukture, ki jih otrok dobro pozna, lažje uporabi pri tvorbi daljših stavkov.
Pri tvorbi daljših povedi je pomembno otrokovo poznavanje predmetnosti, o kateri govori. Ko njegovo pozornost pritegne nov, neznan predmet, se namreč dolžina stavkov zopet zmanjša.
Otrokova pripoved poteka v narativnem loku. Raziskavo otroškega govora lahko povežemo tudi z besediloslovjem. Tega vprašanja smo se na kratko dotaknili v empiričnem delu diplomske naloge, ko smo govorili o pripovedih otrok.
Simona Kranjc	UDK 800.932.5
Summary
THE SPEECH OF CHILDREN
The article discusses the theories about the speech development and the individual phases of speech development with children. The representatives of the behavioural theory believe that speech belongs among the motory reactions, while the exponents of the biological (nativist) theory maintain that speech structures are inborn, and the representatives of the generative-transformational theory believe that a child is bom with certain predispositions for developing a
linguistic ability that is activated by the environment The cognitive theory builds on the assumption that speech development is based on the development of thinking. The author further describes the phases of speech development As a framework for the research she chose the distinction of speech development into two periods: (a) pre-linguistic (until approximately one year ago) and (b) a linguistic one.
Miran Stuhec	UD K 886.3.08:929 Zidar P.
Maribor
Fokalizacijski kod Zidarjevih romanesknih struktur
IAaziskava nivoja naracije romanesknih struktur Pavleta Zidarja na poseben način izpostavi kategorijo fokalizatorja:1 ta ima v strategiji pripovednega teksta namreč osrednjo vlogo.
Namen pričujočega članka je njena definicija.
Razmerje med pripovedovalcem in fokalizatorjem je grafično prikazano na spodnji skici.
pripovedovalec
I t
fokalizator
1 t
DOGAJANJE
Obstajarazlika med percepcijo2 in verbalizacijo. Menim, daje pripovedovalec nadrejena kategorij a, katere funkcijaje predvsem ustvariti takšno situacijo, ki bo omogočila ustrezno recepcijo dogajanja v odvisnosti od tega, kako je fokalizirano.
Raziskava fokalizacije dopolnjuje analizo pripovednih besedil na tistem mestu, kjer ostaja raziskava kategorij pripovedovalca nedorečena. Način fokalizacije namreč razkrije bistvo Zidarjeve naracije in njeno funkcionalno vrednost.
1.1 Praviloma Zidar postavi v narativno strukturo pripovednega dela vsaj dva fokalizatorja (fokalizatorski par), z njima dobi pripovedovalec dvojne informacije o istem dogajanju. Na njihovi podlagi oblikuje pripoved, ki tako v svoji globinski strukturi omogoča konfrontacijo različnih stališč. Obstajata torej dva (vsaj dva) subjekta, katerih funkcija je opazovanje istega objekta:
PRIPOVEDOVANJE
pripovedovalec
FOKALIZAT. PAR	fokalizator 1 fokalizator 1 fokalizator 1
\ /
FOKALIZACIJA
DOGAJANJE
Izraz G. Genetta (Tipovi fokalizacije i njihova postojanost, Republika XXXIX/83, ŠL 9).
Termin uporabljam v povezavi s fokalizatorjem
Termin uporabljam v povezavi z bralcem
Fokalizatorja obstajata v tretjeosebnih ter v prvoosebnih pripovedih.4 V obeh primerih je vsaj en fokalizator del upovedovalnega dogajanja. Fokalizacijski pari so:
novinar/pripovedovalec	Sopot/Grab
(Karantanija)	(Mahatma Pandit)
deček/pripovedovalec	Novinar/Thomas/gospodinja
(Dim)	(Pandorine sence)
Maks/pripovedovalec	Debevc/vas
(Živim)	(Sveti Pavel)
Debevc/oficir	Maks/pripovedovalec
(Oče naš)	(Jezus iz pekla)
Barbara/pripovedovalec	Hanibal/malomestno okolje
(Sveta Barbara)	(Roman o Hanibalu)
Ob navedenih fokalizatorjih obstajajo sicer še drugi, npr. Lamovšek (Oče naš), E. A. (Pandorine sence), gospodarjeva hči (Dolenjski Hamlet), vendar pa so gornji pomembni za recepcijo pripovednega teksta v celoti in ne le posameznega obrobnega dogodka.
Navedeni fokalizatorji ocenjujejo dogajanje različno (tudi nasprotno) zaradi različnih fokalizacijskih kotov, iz katerih izhajajo.
Različni fokalizacijski koti pomenijo drugačne, različne izkušnje in kriterije različnega odnosa do problema. Navedimo nekaj primerov:
—	Pripovedovalec, gospodinja Ana in E. A. gledajo na problem razmerja mati—sin drugače kakor deček iz okolice Jesenic, mlad učitelj z Dolenjskega, novinar Thomas, Barbara... Zaradi različnega gledanja tudi ni v vsakem "trenutku" recepcije nujno, da je mati nepoštena do sina, če ne velja pravilo: poštenost do sebe = poštenost do sina in narobe.
—	Pripovedovalec, Grab, ravnatelj (oblast) gledajo na razmerje individuum--kolektiv drugače
kakor Hanibal, profesor Ostroogar, Maks, pisatelj Sopot... Ali torej prilagajanje razmeram, v katerih človek živi, nujno pomeni tudi izgubljanje lastne identitete?
—	Oficir in drugi predstavniki oblasti obravnavajo Debevčevo držo med NOB popolnoma različno. Zaradi tega je jasno, da nesodelovanje s partizani ni nujno enako kolaboriranju.
—	Tudi Barnaba in Blanka ter novinar in pripovedovalec se v več pripovednih segmentih zaradi različnega fokalizacijskega kota do skupnega življenja in z njim povezane selitve v Avstralijo ter do položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem opredeljujejo različno.
1.2 Fokalizacija skozi Andreja je v Jezusu iz pekla očitna v segmentih njegove percepcije časa in prostora ter v segmentih, kjer lahko prihaja do izraza njena kognitivna komponenta:
"Kdor ima v sebi vodo ... Kdor... nosi v sebi njen šum, ta ima... v sebi prabesedo in prazvok. Besede, misli in Beethoven so čisti šum vode, nič drugega. Voda govori s svojim duhom preko nas."5
Fokalizacija skozi Andreja postaja očitna v kontekstu fokalizacije skozi pripovedovalca:
4	Prim. S. Rimmon-Kenan, Narrative Fiction, New York 1983, str. 73.
5	P. Zidar, Jezus iz pekla, Ljubljana 1977, str. 8.
"Odložil je kamero v mah, ki se je zaplezal po skalnatem platoju in prisluhnil mogočnemu šumu, ki ga je vrgel v drzne asociacije." (str. 8)
Enaka kombinacija se pojavi na več mestih:
"Zazeblo ga je, da je izmaknil in samo s pogledom drsel po izmikajočih se zaplatah reke.
Nad kanjonom je zasijala sončna trobenta in zaslišal je njen solo. Skale, mahovi, bilke, svetovi, celo vonji so se zalesketali in se podvojili v svojem liku." (str. 11)
"Pogledal je na uro, koliko časa je spal. Četrt ure seje vleklo kakor stoletje." (str. 14)
Bralčeva recepcija je neposredno vezana na Andrejevo percepcijo. V Živim je retrospektiva neposredno odvisna od Maksa. Fokalizacija skozi Maksa je del fokalizacijskega para Maks/pripovedovalec in je enaka relaciji Andrej/pripovedovalec. Razlika je v tem, da so v Živim na fokalizacijo skozi osebo vezani obsežnejši segmenti. Situacija iz Jezusa v peklu se ponovi tudi v drugih pripovednih tekstih, npr. v Tlimorju in Dimu. V obeh prvoosebnih pripovedih sestavljata fokalizacijski par Barbka in deček iz okolice Jesenic na eni strani ter pripovedovalec na drugi.
V prvoosebnih pripovedih bi pričakovali fokalizacijo skozi pripovedovalca.6 Vendar Zidar tega ne stori, napravi nepričakovano potezo, katere funkcija postane jasna šele "čez nekaj časa": zoži vidno polje, fokalizator je oseba iz pripovedovanega sveta. G. Genette je o tej možnosti zapisal:
"Ako želi, on može izabrati taj drugi oblik fokalizacije (fokalizaciju kroz junaka), ali ništa ga na to ne obavezuje, pa bismo takav izbor, kad je napravljen, slobodno mogli smatrati paralipsom, buduči da pripovjedač, da bi se držao informacija koje junak ima u trenutku radnje, mora izostaviti sve informacije do kojih je došao kasnije, a koje su često kapitalne."
Fokalizatorja osebo Zidar v pripovednem besedilu večkrat zamenja s fokalizatorjem pripovedovalcem.8 S tem oblikuje fokalizatorski par, katerega funkcijo smo že nakazali.
Situacija je naslednja:
f = oseba	_ zoženje vidnega polja
IZ pripovedovalec ~ širjenje vidnega polja
Prehod fokalizacije na pripovedovalca pomeni širjenje fokalizacije, ker ima pripovedovalec dodatne informacije in dodatne izkušnje. Zato je pristojen, da ponovno ocenjuje dogodke iz preteklosti. V povezavi z novimi spoznanji bi lahko drugače vrednotil pretekla dejanja, ugotovil bi lahko celo, da akter ni poraženec, ampak celo zmagovalec, daje v danih okoliščinah napravil več, kakor je bilo mogoče pričakovati, da mati do njega ni imela odklonilnega odnosa, da v bistvu sploh ni izgubljal "bitk" z malomeščanskim in spolitiziranim okoljem. Dejstvo, da je akter definiran kot poraženec iz dveh zornih kotov (iz notranjega in zunanjega — iz zornega kota pripovedovane osebe in časovno
G. Genette, n. m., gl. tudi: S Bašic, Pripovjedačko gledište, Umjetnost rtiječi XXVI/82, štev. 3-4, str. 223.
8 S. Rimmon-Kenan, Narrative Fiction, str. 74.
6 G. Genette, Tipovi fokalizacije i njihova postojanost, str. 123
oddaljenega pripovedovalca ali kake druge osebe), je neposredno vezano na recepcijo akterjevega dokončnega poraza. Pomembna se mi zdi ugotovitev, daje fokalizacija skozi pripovedovalca (prvo-ali tretjeosebnega) objektivizacija. To je objektivizacija vrednotenja. Pripovedovalec ima ekskluzivno pravico, da vrednoti upovedene osebe, njihova dejanja ter razmišljanja. Obstoj pripovedovalca oziroma obstoj dveh fokalizatorjev pomeni za recepcijo zanesljivost.
Fokalizacija skozi pripovedovalca je lahko tudi zoževanje vidnega polja, vendar takšno, kot ga v odvisnosti od potreb pripovednega besedila dirigira pripovedovalec sam kot vrhovna kategorija pripovedi.
Fokalizacija skozi pripovedovalca oziroma skozi "drugo" osebo je zunanja fokalizacija. Njena posledica je, da recipient ne bo nikoli zvedel, kaj o Barbki zares misli njen šef, kaj duhovnik, kaj Barbka zares čuti do svojega otroka, kako je neimenovani deček iz okolice Jesenic zares doživljal vojno, kako mater in očeta, kaj seje dogajalo med novinarjem Thomasom in gospodinjo Ano, potem, ko se je vrnil s pogreba (o tem ne govori Thomas in tudi duhovnik, s katerim sta se srečala na železniški postaji, ne), kaj misli ravnateljica o Maksu...
"Mama sem dihal to večno besedo. Odprla je vrata in obstala. Bila je podobna svojemu očetu. Opazovala je moj čustveni naval. Vstopite, me je povabila, gotovo ste lačni. Vstopil sem in od tu dalje se vsega spominjajo drugi.9
Skrivnostnost bi lahko odpravil avktorialni pripovedovalec.
Nasprotno pa recipientu ni skrito, kar percipirajo Debevc, Thomas, Maks, Barbara, deček, Barbka, pripovedovalec, Barnaba...
"Nekako prazni smo se vračali čez dvorišče, ko smo oddali brata. Vse do danes je bil čisto naš, pa posebno moj. Zdaj pa smo čutili, da nam nekaj v telesu
Izkoriščanje značilnosti notranje in zunanje fokalizacije je bistvo Zidarjevega fokalizacijskega koda, ker mu omogoča doziranje velikosti informacije. Doziranje je potrebno, da ne bi recipient dobil preveč in ne premalo podatkov o dogajanju, ki mu sledi.
V bistvu Zidarjeve fokalizacije je združevanje teoretično nezdružljivih fokalizacij. "Nijedna formula fokalizacije ne odnosi se, dakle uvijek na čitavo djelo več prije na odredeni pripovjedni segment, koji može biti vrlo kratak."11
Zidar si dovoli svobodno prehajanje iz zavesti glavne osebe v zavest pripovedovalca ter zavest druge osebe.
"Legel je na hrbet in se zagledal v ozek izsek nad seboj. Vrhovi, obeljeni z mastno belino, so se zganili in se nevarno nagnili. Toda niti od enega se ni okrušil
Q P. Zidar, Pandorine sence, Ljubljana 1979, str. 206.
10	P. Zidar, Sveti Pavel, Dim, Ljubljana 1975, str. 177.
11	G. Genette, n. d., str. 118.
drobec. Napenjal in razganjal jih je ritem muziciranja v čudovito grozo. Andrej je spremljal vidni glas sončne trobente nad seboj. Spremljal je njegove tone nizke in slepeče, kako so razgibavali mrki skalnati svet."12
Prva poved izpostavlja pripovedovalca, naslednje so fokalizirane skozi Maksa, zadnji ponovno izpostavljata pripovedovalca, čigar vidno polje je tokrat neomejeno in razširjeno tudi na notranjost glavne osebe.
Zidarjeva pripoved niha med realističnim romanom, v katerem avktorialni pripovedovalec obvladuje zgodbo v celoti, in sodobnim romanom, v katerem je z močjo notranjega monologa v ospredje potisnjena zavest pripovedovane osebe.
V Zidarjevih pripovednih besedilih je ob notranjem monologu predvsem opazno oblikovanje notranjega dialoga, kjer naracija prav tako sledi zavesti pripovedovane osebe:
"Ne, pa ne mislim na ta način vzbujajočo obliko. Včasih je nujno, da si sam. No, tako rečemo temu sprehajanju: samota, samotnost. To ni tragično izgubljanje samega sebe, ne. Čeprav se v taki samoti razstavljaš, daješ, prejemaš..."13 "A tako, tako, tako je bilo, so pojenjavala na tisti hiški. Pa govorijo, da so ti. Kurbe so.
Ne tako kurbe. Kakor ata govoriš grobo. Reci barabe, reci...
Čisto navadne kurbe, prašiče, svinje. Ali je še kakšna grešna beseda na tem svetu? Če je, so še tisto. Ne kolni, no!
Kaj ti veš, kako boli." (str. 43)
Take primere bi lahko navedel tudi iz drugih pripovednih del: Tumor (str. 108), Karantanija (str. 67), Mahatma Pandit (str. 108), Jezus iz pekla (str. 9), Živim (str. 63). J. Pogačnik o tem piše:
"V Svetem Pavlu sta prvo in četrto poglavje pisani tako, kakor jih dojema duševnost obeh osrednjih likov, vse drugo pa je zasnovano na izbiri značilnih in bistvenih izsekov iz življenja vasi. Ti izseki so učinkovito poantirani, pripovedna perspektiva se naglo menjava (... )
Izraba tehnike psihološkega realizma, ki stoji ob modernejših prijemih pripovedne proze (ne gre več za pripoved, marveč za nakazovanje), kaže, da Zidarjeva leposlovna praksa otipljivo potrjuje splošno prestrukturacijo slovenske svobodne proze."14
Fokalizacijski kod Zidarjevih pripovednih besedil je združevanje nezdružljivih, pogosto tudi antitetičnih fokalizacijskih postopkov. Zato lahko pričakujemo tako pripovedne segmente, kjer avktorialni pripovedovalec svobodno odkriva, kar je prikrito vsakemu človeku, kot segmente, kjer fokalizator oseba zaradi svoje omejene percepcije npr. onemogoča videnje Grahovega boja z
12	P. Zidar, Jezus iz pekla, Ljubljana 1977, str. 11.
13	P. Zidar, Sveta Barbara, Koper 1972, str. 36.
14	J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, Maribor 1972, str. 237.
morskim psom (Mahatma Pandit), ter segmenta, kjer je fokalizacija omejena na osebo, npr. na Debevca v Svetem Pavlu, a se situacija spremeni, ko iz ozadja pripovedi "stopi" pripovedovalec s
svojo pripovedno in vednostno močjo. Ob tem je jasno razvidno tudi namerno zoževanje vidnega polja.
V	Svetem Pavlu ostaja recepciji nekaj časa nedosegljivo, o kom se Debevc pogovarja z ženo oziroma h komu se odpravlja. Recepcija je popolnoma odvisna od fokalizacije skozi Debevca. Šele ko začne Debevc razmišljati o bratu skrivaču, je tudi recipientu omogočeno zvedeti, kam je namenjen in o kom sta se z ženo pogovarjala.15 Značilni za Zidarjevo pripoved so tudi fokalizirani opisi prostora. Fokalizatorji Maks, Debevc, Andrej, novinar, deček iz okolice Jesenic, Barbka idr. percipirajo prostor okoli sebe in njihova percepcijaje odločilna za bralčevo recepcijo tega prostora. Pripovedovalec je v teh segmentih zgolj oblikovalec situacije, v kateri se vzpostavi neposredna zveza med osebo in recipientom.16
1.3 Zgovoren zgled Zidarjevega fokalizacijskega kodaje narativna struktura v delu Oče naš. V njej je mogoče najti vso raznovrstnost avtorjevih fokalizacijskih zmožnosti. V besedilu je sintetizirano vse tisto, kar delno obstaja tudi v drugih pripovednih delih.
V	delu Oče naš je fokalizacija urejena tako, da upošteva fokalizatorja osebo, fokalizatorja pripovedovalca, fokalizatorja, ki je vezan na drugostopenjskega pripovedovalca ter fokalizatorja Pavleta Zidarja. Ob tem pa so v njem tudi segmenti, ki izpostavljajo vsevednost pripovedovalca.
Gre za kombiniranje notranje spremenljive fokalizacije z zunanjo17 ter z vsevednostjo klasičnega pripovedovalca in končno še s presenetljivim pojavom pisatelja Pavleta Zidarja ob koncu teksta.
Lamovšek je drugostopenjski pripovedovalec in fokalizator takrat, ko Debevcu pripoveduje, kako je ubil učitelja, zaradi cesarje zdaj v zaporu:
"- Pa stoji tam pezde učiteljsko, mečka v rokah listek, natika očala in zacvili: Vi, tovariš Lamovšek, vi imate najmanj pravice tu govoriti. Vse me gleda. Cela dvorana. Še zdaj jih vidim. Hotal sem sesti, ker sem vedel, kaj ima učenik na listku. Pa se zadere Majzelj: - Zakaj nima pravice?"18
Med Lamovškom pripovedovalcem in Lamovškom fokalizatorjem je razlika, ki je enaka tisti v Zidarjevih prvoosebnih pripovedih, kjer moremo ločiti pripovedni Jaz od pripovedovanega Jaza.
Pripovedovalec Lamovšek namerno zoži vidno polje, vendar ga v določenem trenutku spet razširi. Ponovi se situacija iz Karantanije, Živim in drugih prvoosebnih pripovedi, ko pripovedovalec Lamovšek postane tudi fokalizator:
"- Sedem za mizo in že čutim, da nekaj nocoj bo. A nič še, kaj. Poskušal sem videti tisto, kar bo, a se mi je izmaknilo v nekaj črnega ter se pognalo v ramena in me gledalo od blizu... (... )
15	P. Zidar, Sveti Pavel, Dim. Ljubljana 1975, poglavje Mir.
16	Jezus iz pekla (str. 11); Živim (str. 82); Oče naš (str. 120).
17	G. Genette, n. d., str. 117.
18	P. Zidar, Oče naš, Maribor 1967, str. 59.
- Kaj vem, ali bi me minuta rešila. Mislim, da ne. Mislim, da bi občutil tisto, kar seje zgodilo tudi v zadnji minuti tako določeno kakor na začetku. Minuta ali pol ure je tisti čas, kadar gre za to stvar." (str. 61)
Menjava sedanjik - preteklik (sedem - čutim —> poskušal sem - je izmaknilo) signalizira menjavo fokalizatorja. Prihodnjik "bo" se nanaša na čas Lamovška fokalizatorja, sedanjik "mislim, gre" pa na čas Lamovška pripovedovalca. Menjavi fokalizacije sledi ugotovitev avktorialnega pripovedovalca.
"Lamovšek je preletel z mislijo zadnje hipe tiste minute." (str. 61)
Situacija je naslednja: Lamovšek zapornik je fokaliziran skozi pripovedovalca (tudi Debevca), Lamovšek morilec pa skozi Lamovška zapornika ter Lamovška morilca.
V delu Oče naš tudi "avtor" funkcionira kot pripovedovalec in fokalizator. Preteklik je osredotočen na avtorjev čas:
"(Važna avtorjeva pripomba: Usmrtitev je bila čez poldrugo uro. Njegova zadnja , intimna občutja sem obšel iz pietete, pa tudi iz drugih razlogov, recimo zaradi naslade, ki nehote obseda ljudi, v našem primeru bralce, ko iz varne razdalje z vsemi podrobnostmi spremljajo človekov konec.(...)" (str. 108)
Neobičajna situacija se ponovi tudi na str. 142:
"- Dosti!
Polkovnik trzne z obrazom in se (... )
-	Avtor sem, se spet zasliši tuj glas in hočem, da prenehata!
-	Kateri avtor? vpraša polkovnik in napenja sluh.
-	Pisatelj Zidar." (str. 142)
Pripovedna situacija navedenega segmenta je izraz presenetljive antitetičnosti Zidarjevega fokalizacijskega koda. Če lahko začetne povedi dokazujejo prisotnost avktorialnega pripovedovalca, ki s svojo vsemogočnostjo vključi v pripoved tudi avtorja P. Zidarja, potem je poved: "Mislim, da sem mu pokimal ali nekaj podobnega", ki je reakcija na oficirjevo opozorilo, da ima z Debevcem še mnogo dela, dokaz, da Zidar v resnici ne privoljuje v racionalen način pripovedovanja.19
Spremenljiva notranja fokalizacija je vezana predvsem na dva fokalizatorja: Debevca in oficirja, prekinjajo pa jo segmenti avktorialnega pripovedovanja.
Fokalizacijo dokazujejo npr. slogovno zaznamovani izrazi, uporabljeni v dialogu med Debevcem in oficirjem, pa tudi ilustriranje oficirjeve govorne napake:
19 Prim. o eniptivnosti Zidarjevega ustvarjanja: J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 236.
"Sranje! je razmišljal polkovnik in ribal ustnico ob ustnico." (134)
"Postrelili smo jih, svinje! se je sklonil režeč v njegovo uho. In tudi vas bi." (135)
"- Tohrej, je sedel še sam, zarivajoč oči v dlani..." (121)
-	Nikarte, tovariš polkovnik, seje bolno nasmehnil Debevc..." (139)
-	Oprostite, ni vsak "geroj"." (137)
Izrazi "svinje" (postreliti svinje), "sranje", "nikarte" ilustrirajo Debevčevo in oficirjevo percepcijo. O tem, kako se razlika pripovednih vidikov kaže v slogovni obarvanosti, piše Uspenski:
"Razlika izmedu tačaka gledišta u umetničkome delu može se očitovati (...) i na planu frazeologije, kada na primer autor opisuje različite junake različitim jezikom ili se uopšte u nekom obliku koristi elementima tudeg ili supstituisanog govora pri opisivanju..."20
Navedeno primerjajmo s pismom, ki ga Ž. Debevc piše maršalu Titu, ker je v celotnem korpusu najčistejši zgled tako izražene fokalizacije.
Dragi moj Maršal Tito
jazd ti pišem zato ker si najbolj bojevit Pošten in dober. Jazd bi ti rad povedal tole ko se je zgodilo danes in mene ni bilo doma pa so mi vzeli zadnjega konja. Enega so mi prej vzeli pa nič zato vsak mora kaj da bo zgrajeno pri nas prejkod drugod. Moram furati pa orati ker imam 8 Hektatov zemlje in 4 Gojzda Hektarov. Vola imam še ki pa je bolj slab Vol. Lepo bi tebe prosil da dopoveš Anzeljcu kaj se sme in nesme in da mi Konja pripelje nazaj v hlev. Tu zdaj pobirajo vino dvakrat. Taprvo semga pelal sam hočejo pa še enkrat Toliko. To ni pošteno ker piti nimamo sami kaj. Delavci pa pijačo hočejo če delajo ne vodo. Prosim te Maršal Dragi če boš kaj uredil uredi da dobim nazaj konja. Vino bom pa če bo treba vseno dal.
Z velikim Spoštovanjem Debevc Žan Gorenje Zagorjane 21 Pošta Dolenje Zgorjane Smrt Fašizmu — Slobodo narodu",21
20
B. A. Uspenski, Poetika kompozicije, Semiotika ikone, Beograd 1979, str. 28.
21 P. Zidar, Sveti Pavel, Dim, Ljubljana 1975, str. 82.
Pri fokalizaciji skozi Debevca in oficirja je opazno tudi nujno medsebojno vrednotenje — subjekt vrednotenja postane objekt vrednotenja in narobe, Debevc se npr. zaveda, daje oficirja strah, dokler se ne prepriča, da nima opravka z ameriškim državljanom.
2. Pomembna za recepcijo pripovednega besedila je ugotovitev, da sta Debevc in oficir fokalizatorja Debevčeve (ne)krivde. Njuna percepcija tega osrednjega problema dela Oče naš je osnova za bralčevo recepcijo
poraženec -> DVOM PORAŽENEC
Dvom, ki je v osredju paradigme, nastane zato, ker Debevc in oficir iz različnih fokalizacijskih položajev ocenjujeta Debevčevo držo med NOB in po njej.
Recipient ne izve o tem nič takega, česar ne vesta tudi obe centralni osebi in je zato popolnoma odvisen od percepcije fokalizatorjev.
To je v bistvu tista situacija, ki se pojavlja v osnovi Zidarjevih pripovednih besedil. Znotraj njegovega fokalizacijskega koda praviloma obstaja fokalizatorski par. Njegov obstoj v vseh tekstih ni enako izrazit, vendar gaje mogoče evidentirati. Njegova funkcija je v formiranju dveh nasprotnih trditev, teze in antiteze. Paradigma Zidarjeve naracije je zato izpeljana iz formule
teza —> antiteza —> sinteza
in ima v konkretni Zidarjevi izpeljavi že nekajkrat definirano podobo:
poraženec —> neporaženec —> PORAŽENEC DVOM
Dvom ima v Zidarjevem pripovednem opusu, ki ga raziskava zajema, posebno funkcijo. Struktura dvoma je naslednja:
Njegov nastanek in njegova eliminacija sta v neposredni zvezi z dokončnim spoznanjem, daj e akter poraženec. Če bi dvom ne bil sestavni del narativne strukture pripovednega besedila, bi bilo mogoče njegovo oblikovanje na ravni recepcije pripovednega teksta kot produkt bralčevega "dialoga s tekstom". To bi bilo odvisno od vsakega posameznega bralca in obstoj akterja poraženca kot osrednje kategorije Zidarjevih pripovednih del bi bil odvisen le od vsakokratnega branja. Dvom, kije sestavni del narativne strukture pripovednega teksta, jemlje bralcu ekskluzivno pravico recepcije oziroma to recepcijo podreja strukturi pripovednega dela.
Zidarjev fokalizacij ski kod nosi v svojem bistvu torej tisto posebnost, zaradi katere ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim:
a)	združevanje teoretično nezdružljivega, kar podira pripovedno logiko;
b)	obstoj fokalizatorskega para, ki je v neposredni zvezi z oblikovanjem dvoma.
Antitetičnost Zidarjevega fokalizacijskega koda se nedvomno ujema z antitetičnostjo, ki tvori temeljno strukturo Zidarjevih pripovednih del in je v bistvu njegove poetike. Ta antitetičnost postane zares produktivna šele na ravni naracije.*
Miran Stuhec	UDK 886.3.08:929 Zidar P.
Summary
THE FOCALIZING CODE OF ZIDAR'S ROMANESQUE STRUCTURE
A focalizer in the narration represents an instance, which communicates the plot and determines the extent of information to the narrator and reader. Zidar's romanesque texts have a specific code of focalization, which controls the reader's reception of the plot: (a) in it are brought together and intertwined those narrative aspects (focalizers) that are incompatible on the
theoretical level — this fact deconstructs the narrative logic; (b) two focalizers usually communicate the plot (a focalizing pair), which also on the level of narration creates a doubt that is characteristic of Zidar's literary personae.
Summary written by M. Juvan
Članek je redigiral urednik.
Sedemdeset let akad. prof. dr. Antice Menac
kademik Antica Menac je osrednja osebnost hrvaške rusistke v 20. stoletju. Kar pomeni Rajko Nahtigal za Slovence, to je Antica Menac za Hrvate in južnoslovanske narode ter širše gledano za evropske in še za neevropske.
Več kol polovico svojega življenja je bila predavateljica ruskega jezika na Katedri za ruski jezik Filozofske fakultete Vseučilišča v Zagrebu. Več let je bila predstojnica katedre in v letih 1972-1976 ena od podpredsednikov MAPRJAL-a (Mednarodna zveza predavateljev ruskega jezika in književnosti) s sedežem v Moskvi. Bila je članica uredniških odborov različnih časopisov in urednica več slavističnih zbornikov. Ni rusista v bivši Jugoslaviji, ki se ne bi bil srečal z njenimi deli. Težišče svojega dela je posvetila sinhronemu preučevanju ruskega jezika, ne prezre pa tudi diahronih raziskav, kot je npr. "Oko autentičnosti S lova o polku Igoreve".
Sodobni ruski jezik preučuje s fonetičnega in fonološkega vidika, ukvarja se z akcentologijo, besedno in stavčno intonacijo, leksikologijo, frazeologijo, ima veliko število del z vidika kontrastivnih in komparativnih jezikovnih odnosov, ne gre mimo sintakse, metodičnega preučevanja pouka ruskegajezika, tehničnih sredstev pri pouku ruskega jezika—televizije, številnih učbenikov in priročnikov, morfologije, prevajanja, kroničnih zapisov in večjezičnih slovarjev.
Svoje raziskave je največ objavljala v Zagrebu, sledijo Beograd, Novi Sad, Ljubljana, Varšava, Praga, Pariz, Moskva, Sofija, Berlin, Veliko Tyrnovo, Stockholm, Bruselj, Montréal, London, New York...
Največ njenih razprav je bilo objavljeno v časopisih Strani jezici, Živi jezici, Russkij jazyk za rubežom, Contact, Suvremena lingvistika, Književni jezik, Filologija, Croatica, Narodna umjetnost, Prevodilac...
Akademik Antica Menac je uredila več zbornikov, ki vključujejo ftlološko tematiko ruskega jezika. Sodelovala je z jezikoslovnimi prispevki na simpozijih v Jugoslaviji in sirom po svetu. Sodobno rusko fonetiko obravnavajo njeni "Očerki po fonetike russkogo jazyka (Zagreb, Sveučilište, Filozofski fakultet, 1965, 112 str.). V soavtorstvu z I. Iljašem je izdala knjigo "Leksika i frazeologijo sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka" (Zagreb, Sveučilište, Filozofski fakultet, 1971,160 str.); zelo obsežen je zbornik "Voprosy metodologu i metodiki opisanija russkogo jazyka v sopostavlenu s rodnym" — zbornik je sama uredila (Zagreb, Savez Slavističkih društava Jugoslavije, 1975, 210 str.), vključuje pa večjezikov, tako npr. mongolščino (S. Galsan), angleščino (R. Filipovič), bolgarščino (I Vaseva-Kadynkova), srbohrvaščino (B. Stankovič), ruščino (V. Venturin), skratka, tu najdemo tudi jezikoslovne razprave iz vzhodnih, zahodnih in južnoslovanskih jezikov.
Osrednji študiji iz ruske sintakse sta: "Iz problematike suodnosa negacije i objektnog PAem u suvremenom ruskom jeziku" (Nahtigalov zbornik, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 1977, str. 235-255) in "Padež direktnog objekta s negacijam u suvremenom ruskom i hrvatskom ih srpskom jeziku (Zagreb, Zavod za lingvistiku Filozofskogfakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1978, 80 str.). Veliko življenjskih sil je jubilantka pobelila slovarjem, dvojezičnim in večjezičnim. Navedimo najvažnejše: "Serbskoxorvatskij turistskij razgovornik Idr. R. Filipovič, dr. A Menac (Zagreb, Panorama, 1966,113 str.) —teksti so srbohrvaški, nemški, italijanski, francoski, angleški in ruski. V soavtorstvu z Alio P. Kovalje izdala "Ukrains'ko - xorvats'ko abo serbs'kij slovnik-Hrvatsko ili srpsko-ukrajinski rječnik" (Zagreb, SNL, 1979, 685 str.).
Veliko ustvarjalnih sil je posvetila akademik Antica Menac frazeološkim študijam in frazeološkemu slovarju. Med prvimi navedimo: "Posudjeni elementi u ruskoj t hrvatskoj frazeologu (Zagreb, Hrvatsko ftlološko društvo, 1973, str. 89-98), "Strani element! u ruskoj t hn>Askoj frazeologu (Varšava 1973 str 100-101), "O tautološkimfrazeoshemama. Iz frazeoloske problematike (Zagreb, Zavod za lingvistiku 1980, str. 17-46), "Iz,problematike,frazeoloske sinonimije u ruskom i hrvatskom
književnom jeziku" (Filologija, Zagreb, 1979, 9, str. 185-193), "Osnovnye tipy tavtologiceskix frazeosxem v russkom i serbskoxorvatskom jazykax" (Praga, Gospudarstvennoe pedagogičeskoe izdatel'stvo, 1982, str. 154), "Roditel'nyj padež v sostave frageologizmov v sovremennom russkom i xorvatskom ili serbskom jazykax" (Moskva, Nauka, 1983, str. 139), "Tipovi genetivnih sveža u frazeologizmima suvremenog ruskog i hrvatskog književnog jezika" (Zagreb, Zavod za lingvistiku Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1983, sir. 1-28), "Frazeologizmi oko riječi kraj/konac u različitimjezicima" (Strani jezici, Zagreb, 1976, V, 12, str. 35-38), " Neka pitanja u vezi s klasifikacijom frazeologije" (Filologija, br. 8, Zagreb, 1978, str. 219-225) — prav na osnovi te študije je podana minimalnafrazeološka enota "fonetska riječ, tojejedna samostalna riječ na koju se oslanjaju proklilike ili enklitike (za dlaku, od davnine... milo mi je) ".
Takšno pojmovanje frazeologije se morebiti najbolj približuje samarkandski frazeološki šoli, kolere predstavnik je bil L. 1. Rojzenzon, v nasprotju z moskovsko in leningrajsko frazeološko šolo. Rusisti zagrebške frazeološke šole so univerzitetni profesorji, ki so ustvarili pod uredništvom naše jubilantke "Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik / Tatjana Korač, Antica Menac, Milenko Popovič, Miho Skljarov, Radomir Venturin, Renata Volos" (Zagreb, Skolska knjiga, 1979,1980, 2 knjigi, I. str. 746, II str. 788). Ta slovarje narejen na pojmovanju frazeologije v širšem smislu. V jugoslovanskem prostoru je izšlo več kritik in ocen, nihče pa ni poudaril, daje to slovar, ki ima ruski delfrazeologije v celoti naglašen, kar je relevantno za ruski jezik. Menimo, da smemo govoriti o samostojni zagrebški frazeološki šoli. Kaj nam pomaga kup frazeoloških slovarjev, ki navajajo rusko frazeologijo v ozkem gledanju (npr. A. I. Molotkov navaja v slovarju okrog 4000frazeologizmov, Bol'šoj akademičeskij slovar' približno 28000), ko pa nikjer ne podajajo naglasa, karje v ruščini še posebej pomembno. Po lastni izkušnji pa vem, da še celo Rusi naglašajo frazeologizme napačno.
Ne smemo prezreti spoznanja, da je akademik Menčeva urednica frazeoloških slovarjev iz zbirke Mali frazeološki rječnici, kot npr.: "Hrvatskosprsko-rusko-ukrajinski frazeološki rječnik" ; "Hrvatskosrps-ko-češko-slovačkifrazeološki rječnik"; "Hrvatskosrpsko-poljskifrazeološki rječnik..."
Če bi hoteli prikazati vse delo Antice Menac, bi nastala zajetna študija. Poudariti je treba njen topli človeški odnos do študentov, magistrantov in doktorandov. Nepozabni so njeni jezikovni seminarji in usmerjanje—mentorstvo na področju ruskega jezika in splošne lingvistike. Iz ljubezni do ruskega jezika, a še posebej do mladih učencev pred vstopom na univerzo in do vseh, ki jim je drag ruski jezik, je napisala večje število učbenikov ruskega jezika.
Leta 1958 je izšel "Ruski jezik na pločama, Izgovor i intonacija s recitacijama, Tekst i komentar sastavila Antica Menac, Tekst cita Lidija Korjagina" (Moskva, Jugoton, Zagreb). Ruski jezik obsega sedem plošč z vajami. Poleg ploščje še priročnik o ruskem glasoslovju. Vseh vaj je 34. Upoštevana je tudi stavčna intonacija. Pojasnjen je tudi izgovor vokalov in konzonanlov. Prikazuje njih izgovor glede na pozicijo v besedi in stavku. Celotno delo temelji na dognanjih sodobnih raziskovalcev ruske glasovne sestave. Glasovne norme ruskega knjižnegajezika so zajele v izgovoru tekstov, tako daje celoten komplet mogoče uporabljati na univerzi. Njeni izsledki se ujemajo z edicijo: "Russkoe literaturnoeproiznošenie i udarenie" v redakciji R. I. Avanesova in S. I. Ožegova (Moskva, 1960).
Za gimnazije in usmerjeno izobraževanje je pripravila za štiriletni program učbenike "Davajte govorit' i citat'po-russki". Knjige so bogato ilustrirane (vključujejo tekste ruskih poetov in prozaikov, vsebujejo rebuse, križanke in slike ruskih umetnikov slikarjev, na koncu pa imajo še slovar. Po teh knjigah smo poučevali v 60. in 70. letih tudi v Sloveniji. Dijaki so se na republiških tekmovanjih v gimnaziji zelo dobro odrezali. Posamezni učbeniki so izšli v petih ponatisih. Za nas — predavatelje ruskega jezika — so bili zanimivi tudi priročniki, kol npr. "Upute za nastavnike uz početnicu ruskog jezika za prvi razred gimnazije" (Zagreb, Školska knjiga, 1966). Učbeniki akademika Antice Menac so zajeli tudi druge evropske in neevropske države. Fonetični inštitul zagrebške univerzeje pod vodstvom profesorja Guberine omogočil naši jubilantki sestaviti učbenik "Méthode audiovisuelle de russe premier degré: selon les principes SGAV définis par P. Guberina et P. Rivenc" (Paris; Bruxelles; Montréal, Didier, 1962. Istega lela je izšla še angleška izdaja: "Russian Audiovisual" (New York, Chilton).
Ob sklepu zapišimo, da želimo ugledni hrvaški znanstvenici še veliko srečnih in ustvarjalnih let.
Jurij Rojs Maribor
Šestdeset plodnih let Berte Golob
lije Berta Golob bolj učiteljica slovenskegajezika ali pisateljica? Če jo boste vprašali, kaj misli o tem ali onem dogajanju v slovenistični znanosti, vam utegne odgovoriti, da ne spada na slovenistični Olimp in da se ne istoveti kar povprek s stališči naših vodilnih jezikoslovcev ali literarnih znanstvenikov. Če skuša radoveden novinar od nje izvabiti izjavo, kaj misli o tem ali onem načinu pisanja, mu mirne duše odgovori, da se ne šteje za pravo pisateljico in da se s tem ukvarja kar tako, ljubiteljsko.
Svoje delovne izkušnje sije nabirala na precej različnih službenih mestih: bilaje profesorica slovenskega jezika na Osnovni šoli v Preddvoru (tam je imela opravka tudi z vedenjsko in osebnostno moteno mladino), honorarnoje predavala kulturo ustnega in pisnega izražanja (KUPI) na Pedagoški akademiji v Ljubljani, več let je bila lektorica na Radiu Ljubljana, nazadnje pa pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo — enota Kranj. Svoje delo je zmeraj opravljala lahkotno, sproščeno, pa vendar poglobljeno in predano. Ljudje dostikrat razmišljamo o svoji preteklosti v smislu znanega aforizma: Vemo, kaj smo, ne vemo pa, kaj bi lahko bili. Za veliko ljudi je to zavito v temo. Za Berto Golob pa je jasno, da bi po svojem interesu in nadarjenosti morala biti učiteljica didaktike slovenskega jezika in književnosti. Za to mesto ni bila izbrana, ker zaradi idejne drugačnosti nekaterim ni bila všeč. No, škode ni pretrpela našajubilantka, saj ji nepriznavanje njene sposobnosti ni vzelo veselja do dela, ampak bolj slovenistična znanost, ki ima zaradi ravnanja v njenem in podobnih primerih svojo didaktiko preslabo razvito.
Če Berti Golob ni bila omogočena univerzitetna kariera, pa ji je ostala odprta pot, da seje uveljavila kot pisateljica. Njene leposlovne knjige so Sovražim vas, Drobne zgodbe, Skrinja iz babičine bale, Šolske razglednice.
Portreti mladinskih pisateljev in intervjuji s pisatelji so zbrani v knjigah Znani obrazi in Srce ustvarja, roka piše. Čedalje obsežnejša paje bera njenih poljudnih jezikoslovnih del: Žive besede (zanjeje dobila Levstikovo nagrado), Sporočanje v Ptičjem logu, Igrarije — besedne čarovnije, Jezikovni vozli, Dežela Slovničarija. Pred nekaj leti sva skupaj sestavljala osnutke za televizijske oddaje Zdaj pa po slovensko. V zadnjem času pa skupaj z Igorjem Saksido in še nekaterimi drugimi sestavlja nova berila za nižje razrede osnovne šole. Izšli sta že Hiša, hiška, hiškica, berilo za drugi razred, Babica, ti loviš, berilo za tretji razred, v delu pa je Vsemirje — vserimje. berilo za četrti razred. Težko bi bilo poglobljeno ovrednotiti toliko lepih knjig. Kaj naj rečemo kar na počez? Kjer naslaja modernistična alipostmodernistična proza ali kjer se kujejo težke definicije, tam Berte Golob ni. Če pa je treba opogumiti otroka v stiski ali zahtevno učno snov povedati s preprosto besedo, je to skoraj gotovo mogoče narediti z odlomkom iz njenih knjig.
Med letoma 1973 in 1979je bila Berta Golob urednica didaktike slovenskega jezika in književnosti v Jeziku in slovstvu V naš list je napisala veliko zanimivih prispe\<kov iz svojih pedagoških izkušenj: Interpretacija poezije, To in ono o obveznem člivu, Dijaške interpretacije, Šolske naloge in poprave, Pisno sporočanje, Nareki itd. Ob njenem življenjskem jubileju ji voščimo še veliko plodnih let in jo obenem (čeprav morda to ni čisto spodobno) vabimo, da spel kdaj popiše kako spoznanje iz svojih bogatih izkušenj za naš časopis.
France Žagar Pedagoška fakulteta v Ljubljani
IZ MOJE DELAVNICE
Viktor Sonjkin Ljubljana - Moskva
v
Cetverostopni anapest pesmi Leningrad O. Mandelštama v slovenskem, poljskem in hrvaškem prevodu
Odkar so trizložni metri prišli v repertoar ruske poezije v drugi polovici 19. stoletja, se njihova popularnost ni zmanjšala. Cetverostopni anapest je relativno redek meter, vendar gaj e pogosto uporabljal še Nekrasov ("Ne guljal s kistenem ja v dremučem lesu..."). Pri Mandelštamu na ta meter naletimo štirikrat: v pričujoči pesmi (1. 1930), v pesmih My živem, pod soboju ne čuja strany (1933), Tvoim uzkim plečam na moroze goret' (1934) ter Kama ("Kak na Kame-reke glazu temno, kogda / Na dubovyx kolenjax stojat goroda", 1. 1935). V vseh štirih pesmih je uporabljena dvovrstična kitična oblika. Po mnenju Toneta Pretnarja ima ta kombinacija metra in kitične oblike v Mandelštamovi ustvarjalnosti določeno semantiko. Z zgodovinskega stališča to ni protislovje, saj nima smisla vezati Mendelštama na nekrasovsko tradicijo. V simbolistični in akmeistični poeziji prve četrtine 20. stoletjaje bil pač veliko bolj priljubljen tristopni anapest (Blok, Gumiljev, Ahmatova).
Ena od možnosti prevoda takšnega verza v poljščino je takšnale:
Twoje vvgskie ramiona // sptyn$ knviA pod biczami, Splynij krwi$ pod biczami, // ugnA si(; pod jukami.
Ta meter je v poljščini organiziran predvsem s striktno izosilabičnostjo, s stalno cezuro in s stalnim naglasom na predzadnjem zlogu v polverzu ter v verzu (po pravilih poljske prozodije). Te značilnosti so vezane predvsem na silabične posebnosti verza, tonske pa igrajo stransko vlogo. Kakor opozarja T. Pretnar, je bila izbira prevajalčeve strategije lahko povzročena s strožjo silabično organizacijo pesmi Tvoim uzkim plečam... in Kama (G. Glejszton jo je prevedla z istim simetričnim štirinajstzložnikom), kjer ima približno 75 % verzov sredinsko cezuro (v primerjavi s 36 % v Leningradu).
Poljski prevod Leningrada izpod peresa Stanisiawa Bararfczaka sodi v metriko silabotonskega četverostopnega anapesta:
Povvrocilem do miasta, gdziem tyle lat žy4 — Znajomego do -tez, do migdalkow, do žyJ.
Vse vrstice prevoda so dvanajstzložne, sredinska cezura (ki jo je v tem primeru bolj pravilno imenovati besedna meja) pa ostaja le v dveh vrsticah: Znajomego do tez, // do migdatkow, do iyh in Czekam gošči noc w noc, II gryzqc wargi do krvvi.
V primerjavi z izvirnikom je poljski prevod znatno "težji" — v njem je 20 zunajmetričnih naglasov (v izvirniku le eden). V izvirniku je nedvomen zunajmetrični naglas samo v vrsti I vsju noč1 naprolet ždu gostej dorogix, v prevodu pa ustrezajo "čisti" shemi četverostopnega anapesta le tri vrstice:
Znajomego do iez, do migdalkow, do žyl
Petersburgu, ja nie chcA umierač, nie dziš
ter
I kolysz?c kajdany laiiczuszkow u drzwi.
Verjetno je ta lastnost utemeljena s posebnostmi jezika. Pri tem so v poljskem prevodu vsi naglasi samo na enozložnih in dvozložnih besedah, zato pesem ne presega okvirov čiste silabotonike.
Zaradi lastnosti srbohrvaške silabotonike, in sicer zaradi prepovedanega naglaševanja zadnjega zloga večzložnih besed v knjižnem jeziku, anapest ni običajen v hrvaški in srbski poeziji (z izjemo čisto tehniških poskusov kot pesem R. Košutiča Pada liho i sumorno jesenjsko veče...). Zato je hrvaški prevajalec Fikret Cacan izbral za pesem Leningrad simetrični dvanajsterec, oziroma šesterostopni trohej s stalno sredinsko cezuro, ki ima bogato tradicijo v ljudski in tudi v umetni hrvaški poeziji. Ljudski meter je videti takšen:
Dva mlada junaka 'z boja su jahala, oni mi se jesu skupa zgovarali: "Teško čemo mi dva Solun grad objahat a još čemo teže selo solunačko".
Ker ima sredinsko cezuro, ga lahko uvrstimo med lirske. Vloga cezure se v njem izraža s posebno jasnostjo. Intonacijski signali na koncu vsakega polverza so v tem metru ritmične konstante, oz. se uresničijo stoodstotno. Simetrični dvanajsterec je (deloma zaradi večjega števila zlogov in zato potrebnih dodatnih ritemskih signalov) zaznamovan z visoko frekvenco različnih ritemsko-skladenjskih figur, leoninskih rim in tako naprej.
Simetrični dvanajsterec je bil izredno priljubljen v hrvaški poeziji srednjega veka in renesanse. Razvijal se je v dveh variantah, od katerih seje ena imenovala "dubrovniška" ali "južna", druga pa "severna". Obe različici sta bili, v nasprotju z ljudskim verzom, rimani. V dubrovniški rabi so se zaporedno rimali konci verzov in polstišij, tako daje bil dvanajsterec podoben dvojnemu šestercu, čeprav s številnimi razlikami. To različico so uporabljali v liriki in verzni drami. V severni, dalmatinski različici, sta se rimi, ki zaključujeta dva verza, ponavljali na koncu dveh naslednjih polverzov po shemi <A(B)> <A(B)> <B(C)> <B(C)> <C(D)> itd. Ta verz se je uporabljal dalj časa, zlasti v epskih delih, od katerih je najbolj znana pesnitev Judita pesnika 16. stoletja Marka Maruliča. V hrvaški in srbski poeziji nove dobe je ta meter postal spet popularen, saj dovoljuje, da se v isti pesmi lahko vrstijo simetrične in tridelne vrstice.
Cacanov prevod je, prvič, zlogovno strog (stalna sredinska cezura, stalni naglas ali zamenjajoča ga ponaglasna dolžina na predzadnjem zlogu vsakega verza in polverza), in drugič, precej svoboden v položaju naglasa. Uporablja pa tudi za hrvaški verz tipično premikanje naglasa z ikta na mediktni interval (Ja živim kraj stražnjih sluba, i u čelo..., Ičitave noči drage goste čekam...). Po tem lahko sklepamo, da metrika izvirnika skoraj ni vplivala na prevod in je zato ostal — verzološko — popolnoma na temeljih hrvaške poezije. Simetrični dvanajsterec (v primerjavi npr. z epskim ali lirskim desetercem) nima strogo določene semantike, zato ga lahko razumemo kot povsem sprejemljiv v prevodu takšne vrste. Poleg tega je simetrični dvanajsterec lahko bolj ali manj "silabotoniziran", oz. bolj približan ali bolj oddaljen silabotonskemu šesterostopnemu troheju; v našem primeru je silabotonizacija minimalna, kar daje prevodu določeno folklorno obarvanost.
Zelo težko je določiti metrične in ritmične lastnosti prevoda Toneta Pavčka. Tone Pretnar ga definira kot štirinaglasni rastoči verz, vendar so v tem besedilu tudi nedvomne peteronaglasne vrstice, na primer dve prvi:
Vrnil sem se v svoje mesto, znano zares do solza, do žil, do otroških razširjenih žlez.
Enako je nedoločena tudi njegova zlogovna struktura: od 14 zlogov (pravkar citirana prva vrstica) do treh enajstzložnih, na primer:
Na črnem stopnišču živim, in v sence mi bije izbitega zvonca vpitje.
Zunaj sobesedila bi bili ti vrstici podobni četverostopnemu amfibrahu z moško klavzulo (Grjaduščie gody tajatsja vo mgleJ/No vižu tvoj žrebij na svetlom čele - Puškin). Meter tega prevoda lahko določimo kot svobodni taktovik — četvero- in peteronaglasni tonski verz.
V	razvrstitvi besednih mej v sredini verza tudi ni nobenega sistema: štirikrat se pojavi po šestem zlogu, šestkrat po sedmem, dvakrat pa po osmem, kar v načelu ni v nasprotju z ritmiko izvirnika.
Prevod Toneta Pretnarja je stroga silabotonika, ki imitira metriko originala. V primerjavi z ruskim besedilom sej e povečalo število zunajmetričnih naglasov (z enega na devet). Hkrati samo v enem primeru krši zunajmetrični naglas načelno metriko izvirnika: v deseti vrstici se ne uresničuje v ruskem verzu stoodstotno obvezni zadnji ikt:
...še bom našel kje pot do glasov rajnikov...
Vzroke za večjo svobodo slovenske silabotonike v moških klavzulah pojasnjuje A. Isačenko z vplivom nemškega verza: z njegovimi številnimi postranskimi naglasi (Nebenton), ki lahko uresničijo metrično krepke položaje; slovenski verz pozna to lastnost vsaj od Prešerna naprej. Podoben pojav obstaja tudi v hrvaškem pesništvu, vendar imajo v njem večji pomen prozodijske omejitve, kijih bolj kot nemški vpliv postavlja jezik sam.
Večina besednih mej je v Pretnarjevem prevodu po sedmem zlogu, dvakrat po šestem, v 12. vrstici pa je njihova razvrstitev posebna:
zvon mi bije iz živega zruvan mesa.
Prevod Alenke Glazerje "težji" v primerjavi s Pretnarjevim: ima 14 zunajmetričnih naglasov. Oba prevoda prikazujeta, da so zunajmetrični naglasi najpogostejši na prvem zlogu (analogen pojav obstaja v hrvaški poeziji).
Od vseh iktov ni uresničen samo ikt v tretji vrstici:
Si se vrnil — čimprej ribje olje spet pij...
Enako kot pri Pretnarju so sredinske besedne meje večinoma (vil vrsticah) po sedmem zlogu. Lotimo se zdaj rime.
V	izvirniku so vse rime moške: šest parov rim je točnih, eden dopolnjen (umirat'— nomera), štirje pari so bogate rime, med njimi ena tudi netočna (slez— želez, skorej—fonarej, umirat' — nomera, adresa —goiosa). Od vseh parov je samo eden čisto odprt (adresa—golosa) ter eden zaprto-odprti (umirat'— nomera). Načeloma te značilnosti izčrpavajo raznoličnost rim v pesmi.
Posebnost poljskega prevoda je ta, da moške rime, ki jih je prevajalec skrbno ohranil, lahko uresničijo le enozložne besede. Od sedmih parov rim poljskega prevoda sta samo dve točni, tri pa netočne (tam — Iran, ktoš—g los, skrori—grom\ pripomnimo, da sta dve rimi netočni zaradi zvočnih soglasnikov na njunih koncih), ena dopolnjena (dzii—iič) ter ena homonimična (iylr—žyF). Ena od rim je bogata (skrori
—	grom), dve sta odprti (mgiy — mdty, krwi — drzwi).
Hrvaški prevajalec se je lotil rime zelo svobodno, verjetno pod vplivom dojemanja ruskega verza kot verza, ki ima netočnih rim v obilju. Zanimivo je pripomniti, daje ob skrajno majhnem številu netočnih rim v umetni hrvaški poeziji njihov delež razmeroma velik v verznih prevodih iz ruščine. V našem primeru ni v pesmi nobene točne rime (v nasprotju z originalom). Trije pari rim so dopolnjeni (meni—natečenih, mrije — kriješ, imam — njima), trije nadomeščeni (življe — riblje, danak — žutanjak, čelo — izvučeno) ter ena dopolnjena v notranji poziciji. Mesto naglasa, kot je pogosto v hrvaškem verzu, se ne ujema vedno; zadnji ikt uresničuje v določenih primerih ponaglasna dolžina.
V	prevodu Toneta Pavčka imamo štiri točne rime (zares—žlez, dan — katran, imam — spoznam, sence
—	vpitje), dve pa sta dopolnjeni, eno od njiju bi v ruski terminologiji imenovali "jotirana" (izpij— luči, ne da — imaš). Bogatih rim ni. Ena je odprta, štiri so zaprte in dve sta mešani.
V	prevodu Toneta Pretnarja so vse rime, razen ene, točne (kar se najbolje ujema s stilistiko izvirnika), ena je bogata (rad — vrat), dve sta odprti, petje zaprtih. Nasldv—rajnikov je raznoglasna rima: ta in še dve kvalitetno raznoglasni rimi (senca—mesa, rad— vrat), po prevajalčevem mnenju, pomagajo ohraniti občutek napetosti in slutnje nesreče, ki ju označuje v originalu rima.
Tudi pri Alenki Glazer so vse rime točne, ena bogata (dan — dodanj, dve sta odprti (sencu — zidu, gosti — vezi), petje zaprtih (od njih pa sta dve na -j). Različna kvaliteta naglasa je tudi navzoča (sedaj — kaj).
Posplošimo podatke o rimi v preglednico.
	NETOČNE										
Rima Avtor	vok	kons	v-k	b°g	toč	poln	nad	raz	om	ost	sk. netočn
Mandelštam	l	5	1	4	6	1					1
B arañe zak	2	5		1	2	1			1	3	5
Cacan	2	2	3	2		4	3	7			7
Pavček	I	4	2		4	2		1			3
Pretnar	2	5		1	6			1			1
Glazer	2	5			7						
V različnih prevodih so torej uresničene različne vrste prevodnih strategij, toda v večini so prevajalci poskušali čim bolj natančno prikazati metriko in celo ritmiko izvirnika; iz te vrste nekako štrlita hrvaški prevod Fikreta Cacana in slovenski T. Pavčka, na katera je tradicija ruske verzifikacije najmanj vplivala; v vprašanjih rime so prevajalci večinoma upoštevali osebne pesniške občutke ter tradicije in navade svojih književnosti.
BIBLIOGRAFIJA
M. Frančevič: O nekim problemima našega ritma (Načrt za tipologiju hrvatskoga stiha XIX. stolječa). RAD JAZU, Odjel za književnost, knj. 313. Zagreb, 1957, str. 5 -187.
M. L. Gasparov: Očerk istorii evropejskogo stixa, Moskva, 1989.
M. L. Gasparov: Očerk istorii russkogo stixa, Moskva, 1984.
A. Glazer: Na novo prevedena Mandelštamova pesem Leningrad. Slava: debatni list, letnik V, št. 2, Ljubljana, 1991,138 - 140.
A. V. Isačenko: Slovenski verz, Ljubljana, 1939.
T. Pretnar: Samo v prid, pesništvo, je tebi groza (O anapestnem dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in slovenskem prevodu Mandelštamovega Leningrada), Slava: debatni list, letnik II, št.l, Ljubljana, 1987, str. 100 -108.
I. Slamnig: Hrvatska versifikacija: narav, povijest, veze, Zagreb, 1981.
K. Taranovski: The Prosodic Structure of Serbo-Croat Verse. OxfordSlavonic Papers, vol. IX, 1960, — str. 1 - 7.
t Tone Pretnar, Marko Stabej, Aleš Bjelčevič Filozofska fakulteta v Ljubljani
Slovar Kersnikove rime
T_J vodne omejitve in pojasnila. Rimaje imanentna lastnost ne le Kersnikovega, tmeveč praviloma vsega slovenskega kitično segmentiranega pesništva. Kot verzno (vrstično) ločevalno sredstvo (signal konca verzne vrstice) se ubeseduje po zakonitostih jezikovnega uresničevanja klavzule in je v slovenskem pesništvu ženska ali neženska (daktilska se je namreč poenotila z moško). Kot verzno (vrstično) združevalno sredstvo pa zvočno, grainatično in pomensko modulira pesniško sporočilo. Nadredno in obligatorno (v mejah relativizirane obligatornosti vsakega jezikovnega uresničevanja zunaj jezikovnih postulatov pesniškega besedila) je zvočno (glasovno) ujemanje izglasov dveh ali več verzov v kitično členjenem ali nečlenjenem pesemskem besedilu (ki je v slovenskem pesništvu stabilno v padajočih, ženskih verzih, relativizirano pa v moških). Glosovno ujemajoči se verzni izglasi se udejanjajo v parih in zaporedjih besed (leksemov), ki sklepajo skladenjske enote teksta ali se vanje vključujejo po skladenjskih zakonitostih naravnega jezika in po pesniških pravilih poezije, ki v njem nastaja. Zato rima skladenjsko vzporeja ali razdrablja oziroma kondenzira pesniški tekst: vzporejanju ustreza gramatično ujemanje rimanih besed, razdrabljanju in kondenzaciji pa gramatična diferenciranost besedja v rimanih parih oziroma zaporedjih. Ne glede na povezanost rimanega besedja s teksturo pesniškega besedila v celoti pa rima ustvarja s povezovanjem parov ali zaporedij besed nove pomene, ki bodisi korespondirajo s celotno pesniško izpovedjo, bodisi ji oponirajo, berljivi pa so iz slovarskih pomenov rimanega besedja in s temi pomeni je utemeljen učinek rime. Zato bo slovar sledil leksikografskemu in ne kompozicijskemu ali zvočnemu urejanju.
1.	Zgradba gesla. V geslu je navedena beseda v osnovni obliki (edninski samostalnik pri imenih in zaimkih, nedoločnik pri glagolih), znotraj gesla pa ji sledijo odvisne oblike in z njimi rimane besede, ki so opremljene z nujnimi slovničnimi kvalifikatorji. Imena, zaimki (razen povratnega in osebnega za 1. in 2. osebo ednine), deležniki na -č, -n/-t in glagolniki so opisani s spolom, sklonom in številom; pridevniki enako, le da na prvem mestu stoji znak p (pridevnik); glagoli z osebo in številom, velelnik ima spredaj še okrajšavo v, deležniki na -1 so določeni s spolom in številom; števniki s sklonom, nedločniki in prislovi pa so brez kvalifikatorjev. Naglasno uravnanost rimanih parov in zaporedij zaznamuje naglas nad besedami, ki tvorijo rimo. Če je rima sestavljena, se kot iztočnici upoštevata obe sestavini.
2.	Gradivo. Za prvi poskus slovarja rim smo vzeli Kersnikovo pesništvo. To pa iz tehle razlogov:
(a)	Kersnikova pesniška ustvarjalnost je količinsko obvladljiva, obsega vsega 1029 verzov, od katerih je 119 verzov nerimanih (=11,56 %). Rimani verzi se zlivajo v 328 parov ali zaporedij, od katerih je 144 (=43,9 %) ženskih in 184 (=56,1 %) neženskih.
(b)	Kersnikova verzna govorica je količinsko skromnejši del avtorjeve književne ustvarjalnosti, sodi pa v čas, ko se realizem v sebi diskretno razkraja in se verzni mehanizmi skoraj neopazno relativizirajo, vzporedno s tem pa se sproščajo rigorozna pravila zvočnega stikanja. Kitica in razvrstitev rim pa ne doživljata opaznih sprememb, tako da Kersnikovo pesništvo nosi vsa znamenja tradicionalnega verznega oblikovanja in kitičnega komponiranja, ki jih prepleta z individualnimi modifikacijami in dovoljuje stereotipu vstopiti v prostor zrcaljenja negativne (največkrat) ironične ocene.
3.	Uporabnost slovarja. Slovarje kazalec rabe slovenskega besedja v izpostavljenih legah, konvencije združevanja leksemov in oblik po gramatičnih in pomenskih principih, tvorjenja novih pomenov in prenavljanja stereotipov v stiku besed, ki rimo sestavljajo in se na ta ničin razlagajo, je pa tudi seznam
metaforičnih jeder in miselnih (pa tudi drugih) paralelizmov, ki začrtujejo konture in relief predstavljenega pesniškega sveta: v tem pogledu je uporaben kot primerjalni člen s podobnimi slovarji drugih avtorjev, obdobij in besedil.
4. Slovar. BEG
beg mTe; breg mTe BERAČITI
beračijo 3m; koračijo 3m beračenje sle; koračenje sle BEŽATI
beži 3e; dni mRm, mi mlm BITI
je 3e; dekle sle, jokala se že, popoludne, sta 3d; gospa žle
bo 3e; glavo žTe, preljubo psle, roko žTe
slovo sTe, tako, vedo 3m, vso ŽTe
bodi v2e; pogodi
bil me; vrtfl me
bila že; morila že, pustila že
bilo se; uho sTe
ni; noči žTm, strani žTm, ti /e
BITI
bije 3e; sanjarije žlm, vije 3e
BLEBETATI
blebetajo 3m; klepetajo 3m
blebetanje sle; klepetanje sle
BLED
bledo psle; roko žOe BLEDETI bledi 3e; cveti 3e BLEŠČATI bleščijo 3m; zlatijo 3m BLEŠČATI SE blešči 3e; stoji 3e BOBNETI
bobnijo 3m; zvonijo 3m
BOJEVATI
bojuje 3e; zasnuje 3e
BOLEST
bolest žle; zavest žTe BOLEČINA
bolečine žRe; mine 3e bolečine žTm; temine žlm
BOŽATI
boža 3e; roža žle
BREG
brég mie; snég mie brég mTe; bég mTe
BRUSITI
brusila že; rodila že
CEKIN
cekin mle; spomin mle CESTA
cesté žTe; dehté 3m CVESTI
cvél me; plevél mle CVET
cvét mle; lét sRm, plét, svét mTe cvét mTe' spét, svét mle CVETETI
cveti 3e; bledi 3e cveto 3m; glasno, goro ŽTe cvetél me; pél me cvetéla že; zoréla že cvetéla bi že; obletéla bi že cvetoče sTe; šutnljajoče ŽTm
ČAKATI čakalo se; dâlo se ČAS
čas mle; vas žTe, kras mle ČLOVEK ljudjé mlm; gré 3e ČUTI
čuje 3e; raduje 3e DAJATI
dajâl me; dejâl me, jemâl me DALJAVA
daljavo žTe; nižavo žTe daljave žTm; Slave žRe DAN
dan mle; skesan mle dni mRe; beži 3e, pomladi 3e, zaduši 3e dan mTe; končan mle, Vrban mle, dni mRm; doni3e
ni mTm; glasi 3e
DANITI
danilo se; mračflo se DATI
dál me; spoznal me
dálo se; cakálo se, postálo se
DEHTETI dehti 3e; oči žRm dehté 3m; cesté ŽTe dehtéce žTm; ljubeče sTe
DEJATI
dejál me; dajál me DEKLE
dekle sle; jé 3e, srčece sTe D ITI
dije 3e; sije 3e DOBRAVA
dobrávo ŽTe; goscávo žTe; dobráve ŽTm; visáve ŽTm DOMOVINA
domovino ŽTe; Savinjo ŽTe, zgodovino žTe
DOMU
domii; tú
DONETI
doni 3e; dni inRm, leži 3e donijo 3m; šibijo 3m doné 3m; vrsé 3m donél me; vzél me
DRAMITI dramila že; rodila že DRDRATI drdrá 3e; peljá 3e drdrál me; obstal me
DRETI
deroča žle; pekOča žle, poroča 3e, vroča pžle DREVO
drevó sTe; nebó sTe DRUGOD
drugód; kód, pót žTe, tód
DRVETI
drvi 3e; poti 3e
DVIGATI dvigáti; státi
DVIGNITI dvignil me; švignil me
FAR
far mle; talar mTe GAVRAN
gavran mle; ravan žTe GIN
gin mle; pomin mle GLAS
glas mle; kras mle glasovi mle; valovi mlm GLASITI SE glasi 3e; dni mTm glasilo se; krmilo sTe
GLASNO
glasno; cveto 3e, hudo, vedo 3m GLAVA
glavo žTe; bo 3e, goro ŽTe, krvavo, oko sTe vso ŽTe; teko 3m
GLAVA
glave ŽTm; polje sTe, stoje, 3m, trave ŽTm
GLOBELA globelo žTe; veselo
GLOBINA
globin ŽRm; pečin ŽRm globine ŽTm; skaline ŽTm
GLODATI
glodali mm; šepetali mm GNOJITI
gnojili mm; rosfli mm GOJITI
gojila že; odpodfla že GORA
goro ŽTe; cveto 3m, glavo žTe gori žMe; zori žMe goro žOe; slovo sTe gora ŽRm; polja sRe
gore ŽTm; polje sTe, srce sle, zablešče 3m, zvone 3m
GORETI
gori 3e; oči ŽRm
GORJE
gorje sle; grenke žlm
gorje sTe; grenke pžRe, grobe mTm, zame Te, zate Te, zve 3e
GOSPA
gospa žle; sta 3d GOSPODOVATI gospoduje 3e; razsuje 3e GOVORITI
govorijo 3m; se solzijo 3m govorjenje sle; šumenje sle
GOŠČAVA
goščavo žTe; dobravo žTe GRAD
grad mle; mlad pmle Gradom mOe; napadom mDm
GRENAK
grenke pžRe; gorje sTe grenke pžlm; gorje sle
GRMETI
grmelo se; završelo se GROB
grobe mTm; gorje sTe GROZITI
grozeče žlm; leskeče 3e
GUČATI
guči 3e; svetli 3e
HEJ
hej; Naprej mTe HIP
hip mTe; kip mle
HITETI
hiti 3e, oči sTe
hiti v2e; siloviti pmlm
HLADNO hladno; živo HOD
hoda mRe; srca sRe HODITI
hodim le; sodimo le
hodi 3e; vodi 3e
hodimo lm; sodimo lm
hodi v2e; vodi v 2e
hodil me; vodil me
hodila že; ljubila že
hodila md; premotila me, zmenila md
HOTETI
h'tel me; objel me, vesel pmle
HVALA
hvála žle; placála že ITI
gré 3e; poljé sle, poljé sTe, ljudjé mlm
gredó 3m; nesó 3m, pojó 3m, ponesó 3m, slovo sTe
IZGUBITI
izgubil me; ljubil me
IZNEVERITI
izneveril me; méril me
IZPRAŠEVETI
izpraseváli mm; popraseváli mm
JAZ
mé Te; srcé sle
zamé Te; gorjé sTe, zaté Te
menój Oe; postój v2e, seboj Oe
JEMATI
jemál me; dajál me, stál me
JEČATI
ječi 3e; omeči 3e
JOKATI
joče 3e; ropoče 3e jokála že; vprašdla že jokala sé že; jé 3e
KAZATI
kazálo se; malo, sijalo se
KEDAJ
kedáj ; nazáj
KIP
kip mle; hip mTe KIPETI
kipéla že; suméla že KLEPETATI klepetájo 3m; blebetájo 3m klepetánje sle; blebetánje sle
KLICATI
klicále žm; zibále žm klicáje; zdihováje
KOČA
koče žRe; vroče KOD
kód; drugód, tód
KONČATI
konéán míe; dán mTe
KORAČITI
koračijo 3e; beračijo 3m
koračenje sle; beračenje sle
KOSA
koso žTe; tesno KOSOVO Kosovo sle; mehko KOST
kost ŽTe; novost ŽTe KRAJ
krajih mMm; navda jih 3e+mTm KRAS
kras mle; glas mle, čas mle KRI
kri žle; mi mlm, vzkipi 3e krvi žRe; pusti 3e kri ŽTe; skrbi žRm KRMILO
krmilo sTe; glasilo se KROG krog; log mle KRVAV
krvave pmTm; nižave žTm KRVAVO krvavo; glavo ŽTe LE
le; polje sle LESEN
lesena pžle; njena žle LESKEČ
leskečim psOe, spečim sDm
LESKETATI lesketalo se; posijalo se leskeče 3e; grozeče pžlm LETATI
letajo 3m; scvetajo 3m LETETI
lete 3m; žvrgole 3m LETETI
letijo 3m; velijo 3m LETO
leta slm; obeta 3e, očeta mRe let sRm; cvet mle, spet, svet mTe
leta sTin; obeta 3e Ičtih s Mm; štetih ŽRm
LEŽATI
leži 3e; doni3e ležalo se; pralo se
LICE
lice sTe; solzice ŽTm LITI
lil me; pojil me LJUBITI
ljubil me; izgubil me, pogubil me ljubila že; hodila že ljubeče sTe; dehteče ŽTm
LOG
log mle; krog LOČITI
ločila md; pozabila md
LOČITI SE ločiva vlm; pokriva 3e
MADŽAR
Madžara mTe; Tatara mRe MAJATI
majo 3m; neso 3m, ravno psTe MALO
malo; kazalo se MAR
mar; žar mle MEHKO
mehko; Kosovo sle MERITI
meril me; izneveril me MEČ
meč mTe; rdeč pmTe MI
mi mlm; beži 3e, kri žle nam mDm; tam
MINITI
mine 3e; bolečine ŽRe MIR
uklet mle
mir mTe; prepir mTe
MLAD
mlád pmle; grád míe miada pžle; páda 3e mladá pmld; zaljubljena mld
MLADOST
mladóst žle; veselóst žle
mladost žTe; noróst žle
MNENJE
mnenjfe sle; življenje sle MOJ
mój míe; postój v2e moja žle; tvoja žle mojo žTe; tvojo ŽTe
moje žlm; tvoje sle MOLEVATI moléva 3e; stojéva 3e MOLITI
molila že; prosila že
MOLETI
molé 3m; rodé 3m
MORITI
morfla že; bfla že, pustila že morilo se; žalilo se MORJE
morjá sRe; pisana pžle morjé sTe; poljé sTe
MOČ
moč žTe; noč žTe MOČ
moč; n<5č žTe MOČITI mOči 3e; toči 3e
MRAZ
mráz míe; obraz mTe
MRAČITI
mračilo se; danilo se
NABIRATI
nabiral me; tituliral me
NABRATI
nabral me; vojskoval me NADA
náda žle; zbáda 3e
NANOSITI nanosila že; rodila že NAPAD
napádom mDm; Grádom mOe
NAPREJ
napréj; poglej v2e
NAPREJ Napréj mTe; hej NAVDAJATI navdaja 3e; tája 3e NAVDATI
navdá jih 3e+mTm; krájih mMm navdaj v2e; zdaj
NAZAJ
nazáj; kedáj, zakáj, zdáj NEBO
nebó sle; pojó 3m, trdó, zlato psle nebó sTe; drevo sTe, zemljo žTe
NESTI
nesó 3m; gredó 3m, majó 3m, pojó 3m
NIKDAR
nikdár; vihár míe
NIŽAVA
nlžávo ŽTe; daljávo ŽTe nizáve žTm; krváve mTm
NJEN
njéna žle; leséna pžle NOSITI
nósi 3e; prósi 3e, trósi 3e nosilo se; rodilo se
NOVOST novost žTe; kóst ŽTe
NOČ
nOč ŽTe; moč ŽTe, moč, vrOč pmle NOČ
noči žTm; ni OBA
obá ml; prislá že
OBDELAVATI
obdelával me; prepeljával me
OBETATI
obéta 3e; léta slm, léta sTm
OBJETI
objel me; h'tel, me, vesel pmle OBLEDETI obledel me; odšel me OBLETETI
obletela bi že; cvetela bi že
OBLJUBITI obljubili mm; sili žMe OBOK
oboke mTm; roke žTe
OBRAČATI obračaš 2e; plačaš 2e OBRAZ
obraz mTe; mraz mle, pas mTe
OBRNITI obrnil me; vrnil me
OBSEVATI obsčvala že; stala že
OBSIJATI obsije 3e; zvije 3e
OBSTATI
obstal me; dodal me, povpraševal me OBSUTI
obsule žm; prihrule žm OBUP
obup mle; strup mle ODDAHNITI oddahne 3e; usahne 3e ODITI
odšel me; obledel me ODMEVATI
odmeva 3e; ogreva 3e, orumeneva 3e, prepeva 3e,
rojeva 3e, veleva 3e
ODPODITI
odpodila že; gojila že
OGLAŠATI
oglaša 3e, prinaša 3e
OGREVATI
ogreva 3e; odmeva 3e; reva žle
OHLADITI
ohladil me; pomladil me
OKLENITI oklene 3e; zažene 3e OKO
oko sTe; glavo žTe očižlm; živi3e oči žRm; dehti 3e, gori 3e oči žTm; hiti 3e
OMEČITI omeči 3e; ječi 3e ON
navda jih 3e+mTm; krajih mMm ORUMENEVATI orumeneva 3e; odmeva 3e OTETI
otel me; vzel me OVITI
ovil me; rosil me
OZNANJATI
oznanja 3e, poganja 3e
OZNANJEVATI
oznanjuje 3e; spremljuje 3e
OZRETI
ozreti; razodeti
OČAK
očaki mlm; siromaki mlm OČE
očeta, mRe; leta slm PADATI
pada 3e; mlada žle PAS
pas mTe; obraz mTe PEČI
peče 3e; poteče 3e, teče 3e pekoča žle; deroča žle PELJATI
pelja 3e; doda 3e peljala md; poljubovala md
PERO
pero sTe; prašno pžTe, zlato sTe
PETI peti; šteti
pojo 3m; gredo 3m, nebo sle, neso 3m, teko zlato sle
pčl me; cvetel me; sel me, vzel me pelo se; veselo
PEČINA
pečin ŽRm; globin žRm PISAN
pisana pžle; morja sRe
PIŠ
piš mle; stojiš 2e
PLAVATI
plava 3e; spdva 3e
PLAČATI
plačaš 2e; obračaš 2e
plačal me; vračal me
plačala že; hvala žle
PLETI
plel me; vzel me plele žm; vzele žm plet; cvet mle
PLEVEL
plevel mle; cvel me PODATI
podaj v2e; raj mTe PODIRATI podiraj v2e; upiraj v2e POGANJATI
poganja 3e; oznanja 3e, priklanja 3e
POGLEDATI
poglej v2e, naprej
POGLEDOVATI
pogleduj 2e; vpihuj v2e
POGNATI pognala že; vstala že
POGODI pogodi; bodi v2e
POGUBITI pogubil me; ljubil me
POJITI
pojil me; lil me
POKOPATI
pokopali mm; poslali mm POKOSITI
pokošen mle; posušen mle, zelen pmle
POKRIVATI
pokriva 3e; preliva 3e, počiva 3e, ločiva ld POLJE
poljé sle; gré 3e, lé
poljá sRe; gorá ŽRm, rožica žle
poljé sTe; glavé žTm, goré žTm, gré 3e, morjé sTe,
rosné pžTm, zemljé ŽTm
POLJUBOVATI poljubovála md; peljála md poljuboválo se; stálo se
POMILOVATI pomilújem le; prejokiijem le
POMLAD pomlad žle; sád míe
POMLADITI
pomladi 3e; dni raRm, zaduši 3e PONESTI
ponesó 3m; gredo 3m PONOSIT
ponosita pžIe;silovita pžle
POPOLUDNE
popóludne; jè 3e
POPRAŠEVATI
poprašiije 3e; poskakuje 3e
popraseváli mm; izpraševili mm
POROČATI poroča 3e; deroča žle POSIJATI posije 3e; rije 3e posijálo se; lesketálo se
POSKAKOVATI poskakuje 3e; poprašiije 3e POSLATI
posláli mm; pokopáli mm POSLATI
posláli mm; pokopáli mm
poslán míe; prikován míe, vdán míe
POSTATI
postó j v2e; nemój Oe, mój míe postál me; zdrdrál me postála že; ubrála že postálo se; dálo se
POSTAVITI postávil me; právil me
POSUŠITI
posušen mTe; pokošen mle, prepleten mle POT
pot mle; tod pot žle; tod pot žTe; drug6d
POTEČI
poteče 3e; peče 3e
POTITI
poti 3e; drvi 3e
POVESLATI poveslam le; tam
POVITI
povila že; pozabila že POVPRAŠEVATI
povprašuj v2e; preiskuj v2e, prejokuj v2e povpraševal me; obstal me, stal me
POVSOD povsod; rod mle POZABITI
pozabila md; ločila md, povila že POŽAR
požar mle; vikar mle POČIVATI počiva 3e; pokriva 3e PRATI
pralo se; ležalo se
PRAVITI
pravi 3e; ustavi 3e
pravil me; postavil me
PRAŠEN
prašno pžTe; pero sTe
PREBIRATI prebiram le; tituliram le PREČ preč; več
PREGLASNO preglasno; slovč sle PREISKOVATI preiskuj v2e; povprašuj v2e PREJOKOVATI prejokujem le; pomilujem le prejokuj v2e; povprašuj v2e
PRELIVATI preliva 3e; pokriva 3e prelivali mm; prodali mm
PRELJUB preljubo sle; bo 3e PREMOTITI
premotila me; hodila md, vila md
PREPELJAVATI prepeljaval me; obdelaval me
PREPEVATI prepeva 3e; odmeva 3e prepeval me; žaleval me
PREPIR
prepir mTe; mir mTe PREPLESTI
prepleten mle; posušen mTe
PRESEGATI presega 3e; zlega 3e
PREVESEL
prevesela pžle; zardela žle
PRIDRDRATI pridrdral me; stal me
PRIHRUTI prihrule žm; obsule žm
PRIKLANJATI priklanja 3e; poganja 3e
PRIKOVATI
prikovan mle; poslan mle, vdan mle
PRINAŠATI prinaša 3e; oglaša 3e
PRINESTI
prineso 3m; zapojo 3m prinesel me; stresel me
PRISUATI prisije 3e; skrije 3e PRITEČI
pritekel me; rekel me PRITI
prišla že; oba ml PRODATI
prodali mm; prelivali mm
PROPAST propast žTe; rast žTe PROSITI prosi 3e; nosi 3e prosila že; molila že
PROST
prostega pmRe; sužnega pmRe
PUSTITI
pusti 3e; krvi žRe
pustila že; bila že, nosila že
RADOVATI
raduje 3e; čuje 3e, spreletuje 3e RAJ
raj mle; zakaj raj mTe; podaj v2e
RAST
rast ŽTe; propast ŽTe RASTI
rase 3e; zase Te RAVAN
ravan ŽTe; gavran mle, teman pmle RAVAN
ravno psle; majo 3e, tesno
RAZDEJATI
razdejan mle; teman pmle
RAZLEGATI SE
razlega se 3e; še
RAZLITI
razlit mle, svit mTe
RAZODETI
razodeti; ogreti
RAZRITI razrije 3e; zlije 3e RAZSIPATI razsipa 3e; utripa 3e RAZSUTI
razsuje 3e, gospoduje 3e RDEC
rdeč pmTe; meč mTe RES
res; vmes
REVA
réva žle; ogréva 3e rékel me; pritékel me
REČI
reče 3e; teče 3e rékel me; pritékel me
RITI
rije 3e; posije 3e ROD
ród mle; povsod RODBINA
rodbino ŽTe; zgodovino ŽTe RODITELJ
roditelja mld; voditelja mld RODITI
rodé 3m; molé 3m, stojé 3m
rodila že; brusila že, dramfla že, nanosila že
rodilo se; nosilo se ROJEVATI
rojéva 3e, odméva 3e ROKA
rokó ŽTe; bó 3e, slovó sTe, stezó ŽTe rokó žOe; bledo psle roke žTm; oboke mTm
ROPOTATI ropoče 3e; joče 3e
ROSEN
rosné p žTe; poljé sTe ROSITI
rosil me: ovil me rosili mm; gnojili mm
ROŽA
roža žle; boža 3e ROŽICA
rožica žle; poljá sRe, tá žle, uglájena žle
RUVATI
rúje 3e; súje 3e
SAD
sád míe; spomlád žle SANJARIJA sanjarije žlm; bije 3e SAVINJA
Savinjo žTe; domovino žTe
SCVETATI scvetajo 3m; letajo 3m
SEBE
zase Te;rase 3e seboj Oe; menoj Oe
SESTI
sel me; pel me
SIJATI
sije 3e, dfje 3e
sijalo se; kazalo se
SILA
sili žMe; obljubili mm SILOVIT
silovita pžle; ponosita pžle siloviti pmlm; hiti v2e
SIN
sinove mTm; valove mTm SIROMAK
siromak mle; težak pmTe siromaki mlm; očaki mlm
SIVOBEL
sivobelih pžMm; vrelih sMm SKALA
skal žRm; val mle SKALINA
skaline žTm; globine žTm SKESAN
skesan mle; dan mle SKIPETI
skipeli mm; vršeli mm SKRB
skrbi ŽRm; kri žTe SKRITI
skrije 3e; prisije 3e SLAVA
Slave žRe; daljave ŽTm SLOVO
SLovE-GsTe; bo 3e, goro žOe, gredo 3m. toke GTe, teko 3m, ženo ŽTe sneg mie; breg mie
SODITI
sódim le; hódim le sodimo lm; hodimo lm
SOLZA
solzé žTm; srcé sTe
SOLZICA
solzice ŽTm; lice sTe
SOLZITI SE
solzijo 3m, govorijo 3m
SPATI
spé 3m; srcé sTe spécim sDm; leskécim sOe spéco ŽTe; suméco ŽTe
SPAVATI spáva 3e; pláva 3e
SPENJATI
spénja 3e; trpljenja sRe SPET
spét; cvét míe, cvét mTe, lét sRm SPOMIN
spomin míe; cekin míe, gin míe
SPOZNATI
spoznál me; dál me
SPRELETOVATI SE spreletúje 3e; radúje 3e S PREM L JE VATI spremljúje 3e; oznanjúje 3e SRCE
srcé sle; mé Te, vodé žle
srcá sRe; hodá mRe, vodá žMm
srcé sTe; goré ŽTm, solzé ŽTm, spé 3m
SRČECE
srčece sTe; deklé sle STAR
staré psTm; že
STATI státi dvigáti stojiš 2e; pís míe stoji 3e; blešči 3e, vrši 3e preglasno, stojé 3m; glavé ŽTm, rodé 3m, sumé 3m
stálame isimél m ,žPovPrasevál me, pridrdrál me
stálo se; poljuboválo se
STEKA
steke žTm; eke mTm STEZA
stezo žTe; roko žTe STISKATI
stiskala md; vprašala že STO
sto I; to žTe, zlo sTe STOJEVATI stojeva 3e; moleva 3e STOPITI
stopila že; zalučfla že STRAN
stran ŽTe; Vrban mle strani žTd; ti le strani ŽTm; ni
STRESATI
stresa 3e; telesa sRe
STRESTI
stresel me; prinesel me STRUP
strup mle; obup mle STUDEN
studen pmle; zelen pmle
studene pmTm; zelene mTm
SUVATI
suje 3e; ruje 3e
SUŽNI
sužnega pmRe; prostega pmRe SVET
svet mle; cvet mle, cvet mTe svet mTe, cvet mTe, let sRm
SVETLITI svetli 3e; guči 3e SVIT
svit mTe; razlit mle SVOJ
svojo žTe; tvojo žTe ŠE
še; razlega se 3e ŠEPETATI
šepetali mm; glodali mm
ŠIBITI SE šibijo 3m; donijo 3m ŠTETI stéti; péti
stétih žRm; létih sMm
ŠUMETI šumi 3e; živi 3e sumé 3m; stojé 3m šumela že; kipéla že suméco pžTe; spéco pžTe šumenje sle; govorjenje sle
ŠUMLJATI
šumljajoče žTm; cvetoče sTe ŠVIGNITI
švignil me; dvignil me TA
tá žle; rožica žle tó žTe; stó I, zemljo ŽTe
TAJATI SE
tája 3e; navdája 3e
TAKO
takó; bó 3e, vedó 3m TALAR
talár mTe; fár míe TAM
tam; nám mDm, poveslám le TATAR
Tatára mRe; Madzára mTe TELO
telésa sRe; strésa 3e TEMAN
temán pmle; raván ŽTe, razdeján míe TEMINA
temine žlm; bolečine ŽTm TESNO
tesnó; kosó žTe, ravno psTe TEŽAK
teždk pmTe; siromák míe
T^ó-im :pgiaevóe:z T"®, ep é^íFó 3m, slovó sTe
ti le; ni, strani žTd
zaté Te; gorjé sTe, zamé Te
TITULIRATI tituliram le; prebiram le tituliral me; nabiral me
TLA
tal sRm; val mle TO
zna to 3e+sTe; zlato pžTe TOD
tod; drugod, kod, pot mle, pot žle
TOCITI toči 3e; moči 3e
TRAVA
trave žTm; glave žTm
TRDO
trdo; nebo sle
TROSITI trosi 3e; nosi 3e
TRPLJENJE trpljenja sRe; spenja 3e TU
tu; domu TVOJ
tvoja žle; moja žle
tvojo žTe; mojo žTe, svojo žTe
tvoje sle; moje žlm
UBRATI
ubrala že; postala že UGLADITI uglajena žle; rožica žle UHO
uho sTe; bilo se
UKLETI uklet mle; let sRm
UMORITI
umorila že; zmotila že
UPIRATI
upiraj v2e; podiraj v2e
USAHNITI
usahne 3e; oddahne 3e
USTAVITI ustavi 3e; pravi 3e
UTRIPATI
utripa 3e; razsipa 3e
VAL
val mle; skal žRm, tal sRm valovi mlm; glasovi mlm valove mTm; sinove mTin
VAS
vasi žRe; zazvoni 3e vas ŽTe; čas mle
VDATI
vdan mle; poslan mle, prikovan mle VEDETI
vedo 3m; bo 3e, glasno, tako VEK
veke mTm; steke ŽTm VELETI
velijo 3m; letijo 3m veleli mm; želi mm VELEVATI veleva 3e; odmeva 3e VES
vso žTe; bo 3e, glavo ŽTe VESEL
vesel pmle; h'tel me, objel me VESELO
veselo; globelo ŽTe, pelo se
VESELOST veselost žle; mladost žle VEC več; preč
VIHAR
vihar mle; nikdar, požar mle VITI
vije 3e; bije 3e vila md; premotila md
VIŠAVA
višave ŽTm; dobrave žTe
VMES vmes; res
VODA
vodi žMe; hodi v2e vode žlm; srce sle voda žMm; srca sRe
VODITELJ
voditelja mld; roditelja mld
VODITI vódi 3e; hódi 3e vodi v2e; hodi v2e vodil me; hodil me
VOJSKOVATI vojskoval me; nabral me VPIHOVATI vpihúj v2e; pogleduj v2e
VPRAŠATI
vprasála že; jokála že; stiskála md
VRAČATI
vráCal me; plščal me
VRBAN
Vrbán míe; dán mTe, strán žTe VRELO
vrélih sMm; sivobélih pžMm VRH
vrhovi mlm; zvonovi mlm VRNITI
vfnil me; obfnil me VROČ
vr6č pmle; noč ŽTe vroča pžle; deroča žle vroče; koče mRe VRTITI
vrtil me; bil me
VRŠATI
vrši 3e; stoji 3e
vrsé 3m; doné 3m, zvoné 3m
VRŠETI
vrščli mm; skipéli mm VSTATI
vstála že; pognála že VZETI
vzél me; donél me, otél me, pél me, plél me, zapél me
vzéle žm; pléle žm
VZKIPETI
vzkipi 3e; kri žle
ZABLEŠČATI zablesCé 3m; goré žTm
ZABUČATI
zabučalo se; zaigralo se
ZADUŠITI
zaduši 3e; dni mRra, pomladi 3e
ZAGNATI
zažene 3e; oklene 3e
ZAIGRATI zaigralo se; zabučalo se
ZAKAJ
zakaj; nazaj, raj tle ZALJUBITI
zaljubljena mld; mlada pmld
ZALUČITI zalučfla že; stopila že
ZAPETI
zapojč 3m; prineso 3m zapel me; vzel me
ZARDETI
zardela žle; prevesela pžle
ZAROČITI zaročeno ŽTe; ženo ŽTe
ZASNOVATI zasnuje 3e; bojuje 3e ZATONITI zatonilo se; zbudilo se
ZAVEST
zavest ŽTe; bolest žle ZAVRŠETI završelo se; grmelo se
ZAZVONITI zazvoni 3e; vasi žRe ZBADATI zbada 3e; nada žle Z BITI
zbije 3e; razvije 3e ZBUDITI
zbudilo se; zatonilo se
ZDAJ zdaj; nazaj ZDAJ
zdaj, navdaj v2e
ZDIHOVATI zdihovaje; klicaje
ZDRDRATI zdrdral me; postal me
ZELEN
zelen pmle; pokošen mle; studen pmle zelene pmTm; studene pmTm
ZEMLJA
zemljo žTe; nebo sTe, to žTe zemlje žTm; polje sTe
ZGODOVINA
zgodovino ŽTe; domovino ŽTe, rodbino ŽTe ZIBATI
zibale žm; klicale žm ZLAT
zlato pžTe; zna to 3e+sTe zlato psle; nebo sle
ZLATETI
zlatijo 3m; bleščijo 3m ZLATO
zlato sle; pojo 3m zlato sTe; pero sTe
ZLEGATI zlega 3e; presega 3e
ZLO
zlo sTe; sto I ZMENITI
zmenila md; hodila md ZMOTITI
zmotila že; umorila že ZNATI
zna to 3e+sTe; zlato pžTe ZORA
zori žMe; gori žMe
ZORETI
zorela že; cvetela že
ZVEDETI
zve 3e; gorje sTe
ZVITI
zvije 3e; obsije 3e ZVON
zvonovi mlm; vrhovi mlm ZVONITI
zvonijo 3m; bobnijo 3m zvone 3m; gore ŽTm, vrše 3m
ŽALEVATI
žaleval me; prepeval me
ŽALITI
žalilo se; morilo se ŽAR
žar mle; mar
ŽE
že; stare psTin ŽENA
ženo ŽTe; zaročeno žTe ženo ŽTe; slovo sTe
ŽETI
želi mm; veleli mm ŽIVETI
živi 3e; oči žlm, šumi 3e
ŽIVLJENJE življenje sle; mnenje sle
ŽIVO
živo; hladno
ŽVRGOLETI žvrgole 3m; lete 3m
Popravek
Slovstvene študije
V oceni knjige Slovstvene študije J. Koruze, ki jo je napisal I. Grdina (JiS 37/1991-92, str. 237-238), bi se moral stavek v 4. vrstici od spodaj na str 238 glasiti: "Morda je res vsakdo zamenljiv, toda nadomestljiv vsakdo ni."
Za napako se avtorju in bralcem opravičujemo.
Uredništvo

■a

* S
2 s ?
r^* s
cfl
oo s ci t« [d
J3 Ig
0	^ tí
1	I šg
J .9, «2 S «
11 si
*	8»3>
§"8.1.2 0-B-:g-§
lllïlili s g ggJB Sjl-i^ll-s
_ m .«i« c n O
HlfP
iffillfl .■S M £«8»*
«Í.2 O " y ta
pelàfj?!
Il ¡1-1 II
c H g «25 S .a
mmi
f Ulf 1 î"l
11lis!.
I|l|! l!j
&.Â2 i.i.s " "
>"ë
1AI1J
á

lli-g.il « -2 8 E
a jf»s 11&
ÜHH
«\S£, o 3 U-
i'piy
1 il"Il
ll.tfi f E «"S p K-«
a5; i S s
.y III Ijltll