M Štev. 685. 1919. Lavantinske škofije uradni list. Vsebina. 1. Litterae encyclicae ad venerabiles fratres Patriarchas, Primates, Archiepiseopos, Episcopos aliosque locorum Ordinarios, pacem et communionem cum Apostolica Sede habentes, per quas publicae indicuntur preces pro conventu de pace componenda. — 2. Očitne molitve za mirovni kongres. — 3. Postni pastirski list za leto vzveličanja 1919. — 4. Postna postava za loto 19 9. — 6. Fasten Hirtenschreiben für das Jahr des Heiles 1919. — 6. Fa-stcnmandat für das Jahr 1919. — 7. Postna postava za deželne bram- bovce, orožnike in finančno stražo, veljavna v letu 1919. — 8. Apostolski izpregled posta za jctnišnice. — 9. Quaestiones theologicae anno 1919 exarandae. — 10. Pastoralna konferenčna vprašanja za leto 1919. — 11. Župnijski izpiti. — 12. Examina triennalia. — 13. Sveta olja. — 14. Podpora pogorelcem v Pleterju župnije sv. Lovrenca na Dravskem polju. — 16. Glockengießerei Johann Graß» niayr in Wilten-JnnSbruck. — 16. Slovstvo. — 17. Osebna naznanila, — 18. Opomba. x 1. Litterae encyclicae &d venerabiles fratres Patriarchas, Primates, Archiepiseopos, Episcopos aliosque locorum Ordinarios, pacem et communionem eum Apostolica Sede habentes, per quas publicae indicuntur preces pro conventu de pace componenda.1 Nimium quantum igitur divini luminis ope indigent, ut recte possint mandatum exsequi. Quum vero communis salutis hoc vehementer intersit, profecto catholicorum omnium, qui, e sua ipsorum professione, humanae societatis bono et tranquillitati student, officium est ,assistricem Domini sapientiam“ . eisdem delectis viris comprecando conciliare. Hujus officii Nos, quotquot sunt catholici homines commonefiant volumus: quare ut e proximo conventu magnum illud Dei donum exsistat, quod est vera pax, christianis justitiae principiis constituta, vos, Venerabiles Fratres, Patri luminum propitiando publicas ad arbitrium vestrum supplicationes in unaquaque vestrarum ‘dioecesium paroecia indicere maturabitis. Nostrum vero erit, cum Jesu Christi Regis Pacifici vices, quamquam nullo merito, geramus, pro apostolici muneris vi et auctoritate contendere ut, quae ad tranquillitatem ordinis et concordiam toto orbe perpetuandam consulta erunt, ea volentibus animis, ubique a nostris excipiantur, inviolateque serventur. Auspicem divinorum munerum ac testem benevolentiae Nostrae, vobis et Clero populoque vestro apostolicam benedictionem amantissime in Domino impertimus. Datum Romae apud 8. Petrum, die 1. mensis Decembris MDCCCCXVIII, Pontificatus Nostri anno quinto. Benedictus Pp. XV. Benedictus Papa XV. Venerabiles fratres salutem et apostolicam benedictionem. Quod jam diu orbis terrarum anxie exspectabat, quod christianae gentes omtfes summis precibus implorabant, quod Nos, ut communium dolorum interpres, paterno erga omnes studio instanter quacrebamrfs, id momento factum cernimus, ut arma tandem conquieverint. Nondum quidem crudelissimo bello finem solemnis pax imposuit, sed tamen pactio illa, qua caedes et vastationes terra mari caeloque intermissae sunt, januam aditumque ad pacem feliciter patefecit. Quae rerum subita commutatio cur evenerit, multiplices variaeque sane possunt caussae afferri: verum si ultima et summa rati» quaeritur, ad Eum demum mens attollatur oportet, cujus nutu moventur omnia, quique sollicita bonorum comprecatione ad misericordiam inductus, dat humano generi, ut a tam diuturno angore luctuque respiret. Itaque pro tanto beneficio ingentes benignissimo Deo agendae "Bunt atque habendae grates: gaudemusque ob eam rem in orbe catholico crebras et celebres pietatis publicae significationes factas esse. Nunc autem illud est a Dei benignitate impetrandum, ut collatum mundo beneficium ac munus cumulet quodammodo et perficiat. Scilicet propediem in unum convenient qui, populorum mandato, debent justam mansuramque paeem orbis terrae componere. Deliberatio iis habenda est talis, qua nec maior umquam nec difficilior in ullo hominum consilio habita esse videatur. 1 Acta Apostolica« Sedi«. Ah. X. vel. X. Romae, 6. Deeem-bris 1918. Num. 19. pag. 478 iq. 2. Očitne molitve.za mirovni kongres. Častitim k n. è k. župnijskim uradom! * Grozna vojska je po več ko štirih, krvi in solz polnih letih končana, toda blaženega miru, kakor smo si ga želeli, še ne uživamo. Zdi se, kakor da so na delu skrivne zlobne moči, ki ne pripustijo, da bi se ljudstva spravila v medsebojni krščanski ljubezni. Razne težkoče ovirajo mirovna pogajanja, in sam Bog ve, kedaj bo podpisana pogodba miru med narodi. Da bi vsemogočna Previdnost božja pospešila željno pričakovani dan, v ta blagi in človekoljubni namen so sveti oče papež Benedikt XV. z okrožnico od 1. decembra 1918 zapovedali očitne molitve za mirovni kongres, za shod odposlancev raznih narodov, na katerem se bodo pogajali za končno veljavni mir.1 Sveti oče kažejo v omenjenem pismu pred vsem svoje veselje, da je vendar enkrat prenehalo prelivanje krvi, ter hvaležno pripisujejo že tolažljivi ta začetek miru vsedobremu Bogu. Zdaj pa, tako nadaljujejo, je treba izprositi od božje dobrotljivosti, da nekako pomnoži in dovrši svoj svetu milostno podeljeni dar. Kmalu se bodo naipreč sešli zastopniki in odposlanci ljudstev, ki naj sklenejo pravičen in stanoviten svetovni mir. Te može čaka težavna naloga in treba jim bo razsvetljenja od Boga, da jo bodo mogli prav izvršiti. Zato je vseh katoličanov dolžnost, da tem odposlancem z molitvijo izprosijo „pomoč Gospodove modrosti.“ Na to dolžnost hočejo sveti oče opomniti katoliške vernike ter velijo vsem škofom, da naj kmalu napovejo * Zgoraj, odstavek L v župnijah svojih škofij očitne molitve v ta sveti namen, da bi bližnji mirovni shod prinesel svetu pravi, po načelih krščanske pravičnosti sklenjeni mir. Omenjeno pismo svetega očeta je došlo tukajšnjemu uradu dne 7, januarja 1919. V žmistu papeževih naročil odredim nemudoma naslednje : 1. Od dneva naprej, ko pride pričujoči odlok častitim gospodom dušnim pastirjem v roke, naj molijo sleherni dan po poglavitni sveti maši skupno z verniki Oče naš, češčena Marija in Cast bodi Očetu „za srečen sklep pravičnega in stalnega miru.“ 2. Tretja nedelja po razglašanju Gospodovem, 26. dan januarja 1919, veljaj v Lavantinski škofiji za občni molitevni dan v srečno dosego končnega miru. Častivredni predstojniki župnijskih in samostanskih cerkev naj po pravočasnem oznanilu priredijo času in kraju primerno pobožnost pred izpostavljenim naj svetejšim rešnjim Telesom. V nedeljski pridigi naj vernikom razložijo pomen in namen mirovnih molitev, popoldne se pobožnost skleni s sv. rožnim vencem, z litanijami, ' s teoforično procesijo, če mogoče, in z zakramentalnim blagoslovom. 3. Verniki se naj pri vsaki priložnosti vabijo in opominjajo, da opravljajo molitve ter darujejo sveta obhajila in dobra dela Bogu v sveti namen, da bi se nas usmilil in bi nam podelil zlato dobo miru in sprave ter medsebojne krščanske ljubezni ! Dominus det nobis su am pacem ! Kn. šk. Lavantinski ordinariat v Mariboru, v osmini praznika sv. Treh Kraljev, dne 8. januarja 1919. t Mihael, ' nadpMtir. 3. Postni pastirski list za leto vzveličanja 1919. LLLSàà, # po božji milosti in usmiljenosti knezoškof Lavantinski, pozdravlja v Gospodu svojo ljubljeno duhovščino ter želi svoji zvesti čredi milost, blagoslov In vse dobro od troedinega Bogal Kdor nima skrbi za svoje, je vero zatajil in je hujti od nevernika. (I. Tim. 5, 8). N V Bogu ljubljeni verniki! ||se stvarstvo vzdihuje in leži v bolečinah. (Rimlj. 8, 22). V nedopovedno resnem in težkem času živimo. Strašna vojska sicer več ne vihra in ne besni med narodi, toda ta behemot, divja ta zver, je napravila grozna razdejanja na vseh poljih telesnega in duševnega življenja. Večletna svetovna vojna je bila strahovita svetovna nesreča. Visoka zemeljska bogastva so bila uničena in nadzemeljskim najvišjim dobrinam ni bilo prizaneseno. Krščanske čednosti kakor ljubezen, sprava, sloga so bile izpodrinjene po jezi in sovraštvu, po zavisti in prepiru, po strasteh in pregrehah. In še hujši dnevi in še slabši časi se nam obetajo in napovedujejo. Namesto svetovnega miru, pravijo, nam preti svetovna revolucija, namesto medsebojne ‘ sprave narodov silna razdvojenost med njimi. Vendar pa je prihodnost v božjih rokah, je pri Gospodu vesoljnega sveta. Mi katoliški kristjani vidimo v usodah ljudstev roko božje Previdnosti in sprejemamo hvaležno in vdano, kar nam je tista odločila, in mi Lavantinci stavimo na vsemogočnega vladarja sveta veselo upanje na nadaljnji srečni razvitek lepe naše domovine pod njegovim vse premagujočim varstvom in zavetjem. Naše nepremično pravilo in ravnilo bo, kakor je bilo doslej, resni opomin apostola narodov sv. Pavla rimski srenji: Vsak človek bodi podložen višji oblasti; ni namreč oblasti od drugod kakor od Boga, katere pa so, so od Boga postavljene. (Rimlj. 13, 1). V izpolnjevanja apostolskega naročila: Boga se bojte, kralja častite (I. Petr. 2, 17), se bomo zmeraj trudili in bomo vselej pripravljeni, po svojih močeh pospeševati in utrjevati srečo in blaginjo domovine v njeni novi uredbi, kakor ravno terja to od nas zapoved božja in nam veli pravična postava človeška. Vdanost in zvestoba nam je bila in nam bo dolžnost in čednost, nezvestoba pa gnusoba in pregreha. V tem odkritosrčno poštenem mišljenja bomò tembolj stanovitni, čimbolj nam je v resnici zagotovljena prava krščanska prostost, prava krščanska enakost in resnično krščansko bratstvo, da bomo po katoliškem mišljenja in čutenju, po katoliškem življenju in delovanju brez nevarnosti dosegli svoj vzvišeni poslednji namen, večno vzveličanje, da bomo postali dediči večnega življenja. Dediščina večno srečnega življenja je zmeraj hrepeneča želja naše bogoverne duše. Iz večnega, nedvomno nam obljubljenega vzveličanja zajemamo krepost in moč za izvrševanje tudi najtežjih nalog na zemlji, si dobivamo tolažbo in krepčavo v vseh nadlogah in težavah, v njem nahajamo mir in pokoj tudi v največjih silah in najhujših viharjih. Da in amen! Iz prisrčnega hrepenenja posameznika po večno srečnem, vekomaj blaženem življenja izvira za občnost najmočnejše poroštvo, izhaja najvarnejša zastava za srečo in razvitek, za resnični napredek ljube domovine in njenih vrlih prebivalcev. Z odkritosrčnim veseljem bomo delali za rast, prospeh, cvet in sad nove države; sàj se varujejo neogibno potrebni stebri urejene dražbe, zakramentalni zakon, versko-nravna vzgoja mladine, krščansko-katoliško življenje ljudstva; saj ostane božji volji primemo razmerje med Cerkvijo in državo vselej dobro urejeno. Ljubi moji! Strašna vojska je povsod zasekala rane, najglobokejše in najhujše rane pa je zadala družini. Ena največjih nalog po sklepu miru bo pač poprava poškodeb, ki jih je vojna prizadela familiji. Zato se nanašaj tudi moja prva skrb na družino, na prvotno to klico Človeštva! Prvi Stvarnikov blagoslov je veljal družini, in prvi vzveličavni sad odrešenja je bila sveta Družina. Obnovitev familije v Duhu božjem, njeno povišanje in posvečenje, to so moje želje. Zanesljivo varstvo zoper časovna zla, zoper napake in pogreške sedanje dobe podajejo dobro katoliške hiše z močno vernimi in globoko pobožnimi družinami.- Krščanske družine so pribežališče vsega resničnega, dobrega in pravičnega, vsega lepega, plemenitega in svetega. Pravega miru božjega hram in resnične človeške sreče dom je domača hiša. In zatorej hočem v svojem letošnjem postnem pastirskem listu govoriti in svoje ljube škofljane učiti o krščanski hiši, kakšna bi naj bila, in o katoliški družini, kako bi morala biti urejena. Ob delitvi zakramenta svete birme sem pridigoval že nakaterekrati v tem zmislu in sicer vselej v veliko veselje in v blagoslovljeno podučenje hvaležnih poslušalcev. Da uidemo pretečim silnim nevarnostim po svetovni vojski, zatecimo se v krščansko hišo k dobro katoliški družini! Tam bomo našli in si sami pridobili močno vero, resnični strah božji in vneto pobožnost, počitek in tolažbo ter mir in veselo srce. Bi bile vse hiše in vse familije razsežne Lavantinske vladikovine vzgledno urejene, kakor n. pr. hiša sv. Joa-hima in sv. Ane ali kakor hiša sv.- Jožefa in preblažene matere Marije, vsa škofija bi bila raj, bi bila paradiž na zemlji. Po mogočnosti to doseči, bodi misel in namen moji pričujoči podučni poslanici, ki hoče biti postavljena pod posebno varstvo sv. Družine Nazarešk,e, ki je prva mladika, iz katere je pognala velika familija božja, ki se imenuje katoliška Cerkev. Glasoviti apostol Pavel, ta mogočni zagovornik krščanske hiše, velike skrivnosti svetega zakona, katoliške družine in krščanskih poslov, mi stoj ob strani ter mi vodi pero pri oristi krščanske hiše in pri opisu katoliške familije ! Tudi mene,"od svete Cerkve postavljenega hišnega oskrbnika Lavantinske vladikovine, se kaj tesno tiče apostolska sodba: Kdor nima skrbi za svoje, je vero zatajil in je hujši od nevernika. Toda nikakor ne! Težka ta obsodba ne sme zadeti ne mene in mojih duhovnih sodelavcev, pa ne hišnih očetov in hišnih mater. O nas vseh naj velja in mora veljati : Kdor za svoje ljudi skrbi, je vero izpričal in je mnogo boljši od nevernika. Kratko in krepko hočem v nekaterih oddelkih pojasniti prevažni predmet. Govoriti hočem o krščanski hiši, nank imeti o krščanskih starših, razpravljati o krščanskih otrokih in krščanskih poslih; pisati hočem o počitku posameznih ndov družine v poslednji hiši na zemlji in y njih mim v hiši večnosti. Zlati, vzveličavni sad mojega velikonočnega lista bodi Jo zu a, modrega vodnika Izraelcev v obljubljeno deželo, trdni sklep in slovesna zaobljuba: Ego autem et domus mea serviemus Domino. Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu. (Joz. 24, 15). Krščansko-katoliški škofljani ! ešimo naj poprej vprašanje, kako naj bo in mora biti urejena in opravljena krščansko-katoliška hiša? Ako stopimo v hišo krščanske družine, tedaj brž zapazimo, je li tam dobro in vzveličavno uravnano stanovališče. Župnijska hiša božja bi naj nekako na njej odsevala. Hiša krščanske družine bodi podobna katoliški farni hiši božji, jo posnemaj, se ravnaj po njej. Sv. Pavel nas uči, da prebivamo v hiši božji, katera je Cerke v živega Boga, steber in trdna podlaga resnice. (I. Tim. 3, 15). Zdaj pa srečamo v hiši božji pred vsem sveti križ, ki stoji na altarjih, visi na cerkvenih stenah, blesti na pridižnici, se dviga nad izpovednicami, žari raz vrh zvonika tja po celi duhovniji. Kateri duh veje in vlada v krščanski hiši, to kaže podoba križa. 1. V vseh krščansko-katoliških družinskih hišah sfe mora znamenje odrešenja, sveti križ, nahajati na prvem, na najodličnejšem in najimenitnejšem mestu in mora odtod svetiti in žareti po notranjih hišmh prosterih. Ako bi se nahajala v veliki škofiji hiša brez vzvišeno podobe Križanega, naj pripravi posestnik ali stanovalec nemudno takšno podobo ter jo daj blagosloviti in pritrditi ha primernem kraju. Htaročastit družinski križ — o koliko ve povedati o sreči in blagoslovu, pa tudi o bridkosti in nadlogi prebivalcev! On govori o dejanski veri prejšnjih stanovalcev, o njih trdnem zaupanju v Boga, o njih požrtvovalni ljubezni do Boga in do, bližnjega. Pred tem križem so pradedje, so pred starši, stari oče in stara mati, molili, vzdihovali, objokovali in obžalovali svoje napake, pogreške in pregrehe. Sevedà jo Vzveličar s križa doli gledal tudi hudobije, ki so se godile v hiši po dnevft in po noči. Pred temi težkimi zli svari zdaj to časne prebivalce, mlajše in najmlajše domačine. Vpričo Križanega morajo poleči strasti, morajo prenehati jeza, zavist in sovraštvo, morata zavladati mir in sloga. Polastijo se te, krščanski domačin, nevolja, prevzetnost in Čemernost, poglej tja na križ, in on te bo posvaril, opomnil in od hudega odvrnil. Si krščanska družina uboga in zapuščena, glej in poslušaj, kaj ti govori božji Vzveličar na križu: Jaz nisem imel, ka- mor bi naslonil glavo. (Mat. 8, 20). Nahajaš se v žalosti in bolečinah, poglej gori k možu bolečin (It. 53, 3), h križanemu Odrešeniku! Križ je tolažnik, je rešnik, je zdravnik hiše. Ne rešitve, ne zdravila nimajo hišni prebivalci, če jim vse to ni sveti križ. Z debla svetega križa jim pritekata pomoč in milost v življenju in ob smrtni uri. Križ, o križ, bodi pozdravljen, ti edini up krščanskih hiš! Razen kraljevega znamenja Kristusovega lepšaj in krasi krščan sko stanovanj e podoba božjega srca Jezusovega! Jezus vzame pod svoje posebno varstvo tisto hišo, v katerej se nahaja podoba njegovega srca, in obeta za to družinam mir in blagoslov. „Jaz bom blagoslovljal hiše, v katerih bo stala in so bo častila podoba mojega srca. Jaz bom podaril njihovim družinam mir. Jaz jih bom v vseh njihovih težavah tolažil“, je obljubil Jezus blaženi Mariji Marjeti Alakok. V preteklem letu 1918 sem toplo priporočil častivrednim dušnim pastirjem, da naj krepko pospešujejo po svojih župnijah na milostih bogato posvetitev družin presvetemu srcu Jezusovemu. Posvetitev in pobožnost k srcu Jezusovemu prinašata veliko ljubezen do Boga in dd bližnjega v družine, s tem pa srečo in zadovoljnost. Družine potrebujejo varstva Srca božjega zlasti v našem času, ko imajo zakonci in otroci mnogoštevilne sovražnike in nasprotnike, ki jih hočejo odtrgati od Odrešenika ter tako vzeti in ugrabiti krščanskemu ljudstva najdražji zaklad, sveto katoliško vero. V sleherni familiji naj zatorej Jezus biva in stoluje, naj Kristus vlada in kraljuje. On bodi središče vseh src v hiši. Podooa srca Jézusovcga zavzemaj drugo častno mesto v katoliški hiši. Srca Jezusovega dom je dom najčistejše radosti in blaženosti. 2. V cerkvi, skupni očetovski hiši župljanov, se pa nahajajo razen Jezusovih podob podobe svetnikov in svetnic. Takovšne se v dobro katoliški hiši tudi naj ne pogrešajo, zlasti ne podobe preblažene Matere božje. Kjer Jezus, tam Marija. Navadno stoji pod križem, z mečem prebodena, Mati bolečin. Pogled na njo pomiri srca, vlije v uja zdravilni balzam tolažbe. Ne redko najdemo v" sobah Marijo, predstavljeno v sveti nedolžnosti in brezmadežnosti, katere podobe so zlasti nedolžnim otrokom ljube in drage, pa tudi prav koristne in vzveličavne. Sicer pa priporočam oskrbitev priljubljene slike sv. DružineNazareške posebej v tistih familijah, ki pripadajo času tako primerni in potrebni družbi krščanskih družin na častsv. Družini. Krasna oprava krščanskih hiš so podobe sv. apostolov in mučencev, ki so dali pričevanje za Jezusa in ki nas s svojim vzgledom vnemajo k hoji za Kristusom. Kaj pripravni stenski okraski so kipi tistih svetnikov, ki so patroni hišnega očeta in hišne matere, sinov in hösrü ; ki kakor nebeški varihi čtyejo nad sta- novališči. V neki veliki družinski hiši sem zapazil na steni desno in levo od svetega križa podobo sv. Jurija, krstnega patrona očetovega, sv. Neže, patrone materine, sv. Frančiška Serafskega, sv. Antona, sv. Ane kot go-dovnikov hišnih otrok. Tako imajo starši in otroci svoje svetle vzore in vzglede neprenehoma pred očmi ter po njih izobražuj o svojega duha" in blažijo svoje srce. Nasprotno pa ne smejo dobrim šegam nevarne in škodljive podobe in nespodobni kipi oskrunjati stanovanj, ne smejo prebivalcev dražiti, voditi in zapeljevati v grehe: nespodobnosti in grdobije in nagote se naj brž odstranijo iz vseh hiš naše škofije. 3. Pri vratih v hišo božjo se nahajajo kropilni kameni, da se morejo verniki pri vstopu in pri odhodu poškropiti z blagoslovljeno vodo, s čimer se poslužijo zakramentala ter tako dobijo duhovnih dobrot. Posodica za blagoslovljeno v o d o se naj tudi v krščanski hiši ne pogreša, da imajo domačini blagoslovljeno vodo vsakčas pri roki — zlasti ob vse odločujoči smrtni uri. O veliki vrednosti blagoslovljene vode sem posebej govoril v pridigi o bližnji in najbližji pripravi na srečno smrt. Blagoslovljena voda je v stanovalnici na dobrem mestu ; v spalnici pa jo neobhodno potrebna. Molitve, s katerimi je bila blagoslovljena in posvečena in v katerih moči jo rabimo, nam podajejo kakor dobri varihi krepko pomoč. Pokropi me s hizopom, in bom očiščen ; operi me, in bom bel kakor sneg! 4. Župnijska cerkev je izvoljena hiša molitve. Takovšna hiša redne jutrnje in večerne molitve, molitve pred jedjo in po jedi, bodi tudi slednji krščanski dom v župniji. Poleg svetih podob in reči se nahajaj v katoliški hiši blagoslovljen rožni venec. Blažena familija, v kateri radi molijo in opravljajo prepomenljivo, prav katoliško molitev rožnega venca ! Kakor sta potrebni človeku jed in pijača, enako potrebna mu je tudi molitev. Sveti rožni venec pa je za dušo kruh, pijača in živež, je kratek posnetek evangelja, jedro krščanstva, tolažba kristjanov, veselje svetnikov, slavospev angeljev, češčenje presvete Trojice. V hiši, kjer je rožni venec hišna molitev, živi vera; nevčra v takšno hišo nima vstopa. Tam gori ogenj božje ljubezni; jeza in sovraštvo ne najdeta notri prostora. Tamkaj prebiva krščansko upanje ; malodušnosti in obupnosti so vrata zaprta. Napoleon I. je šel nekega večera v gledališča, spremljan od mladega kneza Robana Chabot. Med predstavo je cesar zapazil na svojem plemenitem spremljevalcu, kako je ta, ne meneč se za ves svet, pred sebe zrl in roke skrival pod gubo svoje obleke. Nenadoma seže Napoleon po sumljivi gubi in najde rožni venec. Nežni mladenič je bil pripravljen na ostro posvarilo. Toda vladar mn reče : Vi ste vzvišen nad norijo te igre. Vi bote pravi mož. Le molite naprej svoj rožni venec ! Jaz Vas ne bom več motil. Ta plemič je res postal pravi mož. On je umrl blagoslovljenega spomina kot nadškof Bezansonski. Rožni venec je vzveličavna molitev za slehernega katoličana. Zato so ga tudi osemindvajseteri papeži v slovesnih apostolskih pismih pohvalili in obdarili z bogatimi odpustki. Nesmrtni Leon XIII. so mu posvetili mesec oktober ter so ga priporočili kot rešilno sidro v nevihtah in nemirih naših časov. Tudi jaz sem v obširnem pastirskem listu leta 1905 pojasnil njegov visoki pomen za krščansko življenje v družinah ter sem njega gorečo molitev vsem škofijanom položil na srca. Rožni venec je v roki katoličana pogumna veroizpoved pred srenjo, pred vsem svetom. 5. V tempelju Gospodovem je treba svetih kiyig. Takovšne knjige naj bodo na razpolago tudi v krščanskih domovih, da si prebivalci zajemajo iz njih poduk in izpodbudo. Izvrstna družinska knjiga je Goffine ali Razlaga nedeljskih beril in evangeljev; je nadalje Poj a za Kristusom, Življenje svetnikov, potem kakšna katoliška Zgodovina. V prejšnjih časih so družine kaj rade prebirale pobožne knjige, zlasti po nedeljskih in prazniških večerih. Na svojih potovanjih sem našel v neki meščanski hiši na mizi Sveto pisino, Hojo za Kristusom in Življenje svetnikov. V hiši mojega očeta sta bile pri jokah zlati knjigi „Veliki katekizem in Krščansko devištvo.“ Obe pobožni učni knjigi smo pridno prebirali. Marljivo branje nabožnih in nravno brezgrajnih knjig je največjega pomena za vse hišne prebivalce brez izjeme. Toda naša viharna in nemirna doba terja še drugih tiskovin. To so katoliški časniki, ki družini poročajo in jo podučujejo o važnih dnevnih dogodkih. Ti listi pa morajo biti "popolnoma zanesljivi, da si udje družine po njih branju ne jedo pogube. Veri nevarne in čednosti škodljivo tiskovine je treba odvračati od družine kakor strup, zlasti kjer so otroci v hiši. Bi se li ujemalo, če bi v hiši na steni viselo sveto razpelo in srce Jezusovo, in na mizi bi ležali Kristusu sovražni časniki ? Vrle družine so bile-vselej apostoliiri misijonarji katoliškega tiska. Dobre knjige so dragocen zaklad za hišo, in v vsakem večjem gospodarstvu bi se naj nahajala mala knjižnica s podučnimi in z izpodbudnimi, s koristnimi in kratkočasnimi bukvami iz raznovrstnih strok človeške vede in znanosti. Od Cerkve, neveste Kristusove, odobrene kiyige so zveste prijateljice, so drage tovarišice, zanesljive svetovalke in spremljevalke, vodilje in pomočnice na tako zelo zapletenih stezah življenja. 6. Poglavitni okrasek hišo božje je aitar, brez katerega bi cerkev niti ne bila katoliška cerkev. Majhen hišni aitar bi naj bil tudi postavljen v katoliški hiši, pred katerim se ob gotovih praznikih zbira vsa družina ter tam opravlja svojo prisrčno domačo pobožnost. Na altarju v cerkvi se žrtvuje Gospodu Bogu spravna, zahvalna in prosivna daritev. Za podobne žrtve naj bodo blaga srca v družini vedno pripravljena. Preljubi ! Družinska hiša, ki je tako urejena in opravljena, kakor sem jo v predstoječem popisal, je vzorna katoliška hiša, ki je zidana na skalo in v katero _ se zastonj upirajo viharji in nalivi. Takovšna hiša stoji trdno in stoji dolgo. Ona je dvor božji, je vhod v nebesa. Vsakdo jo obišče z veseljem, opazi duha, ki v njej živi, se pri tem izpodbudi k dobremu in jo zapusti a_ pobožnimi mislimi in občutki, se poslovi od nje z vzveličavnimi sklepi in odloki. Nad vhodna vrata v takšno hišo sodi in spada Kristusov pozdrav: Salus domui huic! Vzveličanje tej hiši! (Luk. 19, 9). Krščansko-katoliški škofijami otimo se zdaj odgovora na drugo vprašanje: Kako bodi urejena krščanska družina? Nravni temelj družini je od Boga, Stvarnika človekovega, vpostavljeni zakon. Ta se mora čisto in sveto držati ter se ne sme oskrunjati in razdirati;" ne sme priti ob blagoslov otrok Katoliški zukonci so neločljivo združeni do smrti. Še le smrt razdraži zakonsko zvezo. Da, pri prav nežnih krščanskih zakoncih niti smrt ne loči svete te zveze. Oni si ohranijo medsebojno zvestobo še tja onkraj groba. O zaslepljenosti Še krvavijo od vojske nam vsekane rane, in one še dolgo, dolgo ne bodo zacelile in zarastle in že sc zopet oglašajo klici po ločljivosti zakona. Toda zakonska zveza nikakor ni zasebna pogodba, nikakor ni zasebna stvar; kajti od tega, kakšen je zakon, je odvisna sreča vsega človeškega roda. Enotnost in neločljivost zakona je od Kristusa zapovedana v srečo zakoncem, v korist otrokom, v varstvo žene, v prid in dobiček človeštva. Po tej postavi božjega Učenika o zakonu se je katoliška Cerkev-^ravnala in jo je neomajno branila do sedanjih dni. Novi cerkveni zakonik je staro krščansko resnico o zakonu v kanonih ali kratkih stavkih na novo izrekel tako le:- „S prostovoljno podanim izrazom volje skleneta mož in žena zakon ter si tako dasta nepreneh-ljive in izključne pravice drug do drugega. Tako sklenjena zveza nju druži, dokler nju smrt ne loči. Sveta in na milostih bogata je ta vez; njuna zaveza je zakrament“. Katoliški zakon je podoba skrivnosti polne zveze Kristusove s Cerkvijo. (Efež. 5, 22—32). Kako obžalovanja vredni bi bili otroci, če bi mogli njih starši kar tako iti narazen. So otroci pri očetu, tedaj nimajo več matere. So pri materi, tedaj nimajo več očeta. Gre eden del otrok k očetu, drugi k materi, tedaj je družina še bolj razdeljena. Pri možnosti, skleniti drug zakon, bj vladalo neprenehoma nezaupanje med zakonci. V slučaja razporoke in drugotne ženitve ali možitve je zopetna sprava kakor izključena. Zakonska zvestoba in ljubezen je glasna zapoved družinskega življenja. Svoje dni je bilo prešuštvo nekaj redkega, danes je, božjemu Začetniku zakona bodi" položeno, skoraj kakor na dnevnem redu. Zakonska naj se ne dasta ločiti, tudi ne morebiti za nekaj časa, kakor se to dandanes dogaja žal tako pogostoma. Otroci iz ločenih zakonov zaslužijo prav posebno naše pomilovanje. Kako so, dokler oče in mati živita, metani med obema semtertja! Navidezna ljubezen do otroka je pogostoma le plašč, pod katerim se skriva medsebojna sovražnost ločenih staršev. Tako je ločitev v časno in večno nesrečo staršem, v škodo družinskemu premoženju, v nevarnost skupni posesti. 1. Družma je za sebe mala država. Vsaka država mora imeti poglavarja, če hoče trajno obstati. Postavna oblast je v vsaki družbi neogibno potrebna. Poglavar, kralj v družini je mož, je oče. On kraljuje in vlada in zapoveduje v hiši. On vodi in urejuje družino. Njegova čast je visoka; pa težka je tudi njegova butara. Hiša božja ima svojega predstojnika. Duhovnik je duhovni oče svoji župniji. On moli, daruje, trpi, govori pridigo in nauke za svoje duhovljane. Duhovnik, učitelj in vodnik v družini je oče. Zato opominja sv. Pavel: Vi očetje, vzrejajte svoje otrokov nauku in strahu Gospodovem! (Efež. 6, 4). In sv. Avguštin kliče očetom: Vi ste duhovniki svojih otrok, vi ste zavezani v svoji hiši podučevati kakor škof v naših cerkvah. — Nekdaj se je resnično moglo govoriti o veri očetov, ker so očetje svojim otrokom govorili in pridigovali o veri. „Kako rad, piše modri škof Hiponski, si predstavljam Abrahama, Izaka, Jakoba, kako sedijo v sredini svojih otrok in vnukov in kako podučujejo mnogoštevilno rodbino o češčenju božjem, o dobrotah, ki sojih prejemali njih očetje iz rok božjih“. Žalost, o žalost ! Dandanes se mnogoteri očetje kar nič ne menijo za versko vzgojo svojih otrok. Otroci se zato ne učijo več iz ust svojega očeta svete vere spoznavati in ceniti ter ji tako ne pripisujejo mnogo vrednosti za življenje. Gospod pa veli: Vtisnite si m oj é besede v svoja srca in v svoje duše! Učite svoje otročke, da jih premišljujejo! (Devt. 11; 18). Oče je pred vsem Bogu odgovoren za svojo družino, za prihodnost otrok, za varstvo in skrb nad posli. Zato mora za versko in čednostno življenje v svoji hiši stanovitno skrbeti in delovati z besedo* z dejanjem in z vzgledom. Najlažje in najbolje doseže uspehe s svojim svetlim in jasnim dobrim vzgledom. Sv. Avguštin priča o svoji slavni materi Moniki: Ona je svoje opomine podpirala z najboljšim vzgledom. Za vzveličarye skrben hišni gospodar in oče sam zvesto izpolnjuje božje in cerkvene zapovedi, rad moli, obiskuje cerkev, prejema zakramente, živi pravično in vzgledno, živi varčno, zmerno in trezno. Kako mogočen vtis dela na vse domače, če bogaboječi oče moli s. svojo obiteljo državno molitev : Oče naš, kateri si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime! S tem obljubi sleherni dan, pospeševati slavo božjo med svojimi podložniki, vse po sveti volji božji, vse iz dobrega namena izvrševati, če se v njegovem kraljestvu moti -red, tedaj moli zaupno : Pridi k nam tvoje kra- ljestvo! Nebeško kraljestvo, cerkveno kraljestvo in kraljestvo milosti naj bodo njegovi zavezniki v boju za red in pravico, za složnost in mir v hiši. In če težke izkušnje in bridka obiskovanja pribu-čijo in prihrujejo sem nad družino, moli modri oče vendar vedno zopet .popolnoma Bogu vdan : Zgodi se tvoja volja! In ako se v teh nevarnosti polnih dnevih ozre tja na čredico svojih ljubih, kako blizu mu je prošnja: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! In če ga izkušnja izuči, kako lahko se Človek zadolži pri Bogu, potem ponižno prosi: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom L In kako moli goreče in zaupno: Ne pelji nas v izkušnjavo, temveč reši nas vsega hudega — če je že tolikokrat slišal in bral, kako so že otroci izpostavljeni tolikim nevarnostim, tako silnim izltušnjavam k hudemu, h grehu. Zares, izredno mogočen je vpliv očeta na družinsko kralještvo. On ne trpi nič hudega v vedenju svojih in jih z ukom in vzgledom izpodbuja k čednosti. Njegova vernost in pobožnost, njegova pravičnost in poštenost imajo močnejši in vzveličavnejši vpliv kakor od žene in hišne matere. Seveda velja to tudi enako o nasprotnem ravnanju. Je oče tema, tedaj tava večidel vsa družina v temi. Krščanski očetje, pomislite in vzemite si k srcu, kaj in koliko je položeno v vaše roke ! Položeno je zš otroke vse, blagoslov za cele rodove. Težko je vaše breme, pa močna je tudi milost božja, ki jo lahko dobivate v molitvah in obhajilih in v kateri vse premorete. Ostanite stanovitni v dobrem, dokler Gospod nad življenjem in smrtjo ne poreče: Oskrbi svojo hišo, ker ti boš umrl! (Iz. 38, 1). Ko nastopi poslednji večer vaših skrbi, in ko otroci stojijo v globoki bolečini krog vaše smrtne postelje, tedaj jih, kakor častitljiVi očak Jakob, blagoslovite še enkrat in dajte jim zadnji očetovski opomin : Otroci, otroci, držite se trdno edinovzveličavne katoliške vere! Hodite zmeraj dobra pota, kakor je storil to vaš oče! Molite za me, kadar se preselim v večnost! In vaši dobri otroci bodo držali besedo. Vaša živa vera bo živela v njihovih srcih vnaprej in se bo neprenehoma kazala na zunaj po Bogu prijetnih delih. Ko hote že zdavno trohneli v grobu, bodo še zmeraj vaši otroci in otrok otroci stali krog njega, pa bodo za vas molili in prinašali daritve. In vi hote bogato poplačan za svoje trude in skrbi od Tistega, ki vam je izročil očetovsko čast in oblast. O vas bo veljalo vprašanje Jezusovo: Kdo neki je zvesti in razumni hišnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da jim daje ob pravem času (odločeno) mero žita? (Luk. 12, 42). 2. Za kraljem pride kraljica, za gospodarjem gospodinja, za očetom mati v samostojni državi familije. Kakor skrbi mati Cerkev za svoje, enako mora hišna mati skrbeti in delati za domačine v svoji družini. Mati je srce družine; njena glava je oče. Mati je središče, je domače ognjišče v družinskem krogu. Da bo časno in nadčasno srečna, ji je treba, da je, kakor nekdaj Marija v sveti hišici Nazareški, vzgledna gospodinja in skrbna mati. Krščanske matere prva naloga je, da vzgoji otroke-v čiste in neomadežane, v čednostne ude človeške družbe, da položi temelj verskemu življenju v družini. Ona nima le skrbeti za telo otrokovo, marveč ona mora v prvi vrsti otroku bistriti duha, blažiti srce in buditi ter razvijati voljo. V materinih rokah leži večinoma vaja verskega življenja. Ona uči otroka že na svojem naročju sklepati rokice in moliti. Ona pripoveduje malemu o nebeškem Očetu, o božjem detetu Jezusu, o Materi božji, e angel-jih varihih, ona pripoveduje otročičem o lepih nebesih, za katera so ustvarjeni in kjer bi naj enkrat prebivali z vsemi izvoljenci božjimi. In otroci poslušajo sladke njene besede in slušajo na nje ter jih ne pozabijo do pozne starosti. Blaga krščansko-katoliška mati — česar vsega ne premore storiti za slavo božjo in za svojih dragih dušno blaženost! Ona vzgoji otroke za večno glorijo in zagotovi tako samej sebi vz veli Čanje lastne svoje duše. Mati je vir duhovniških poklicev. Sveti možje in svete žene, sveti mladeniči in svete device so pač imeli izvrstne matere. Imenujem le nekatere svete matere svetovno znanih svetnikov, kakor so Ant uza, blaga mati sv. Krizostoma, M o n i k a, vzor krščanske žene, mati sv. Avguština, Emelijp, mati sv. Bazilija ia sv. Gregorija Niseuskega, Nona, mati sv. Gregorija Nazijahskega, Silvija, mati sv. papeža Gregorija Velikega. Zanemarjenost, izpridenost in podivjanost ne malega dela mladino vsled žalostnega, po dolgotrajni vojski ustvarjenega položaja pomenijo silno nevarnost za prihodnost. Tem nujueje je potrebno, da vsi, ki delajo na vzgoji mladine, previdno, vneto in požrtvovalno izpolnjujejo sveto svojo nalogo. Zlasti naj matere zdaj skrbno opravljajo svojo vzvišeno in vzvoličavno službo mladinske vzgoje. One naj v svojih otrocih razvijejo, poglobijo in utrdijo katoliško naziranje, katoliško mišljenje o svetu in o življenju. Plačilo za to jim ne bo izostalo. Dobro vzgojeni o-troci so vednoTadi spominjajo svoje zveste in skrbne matere Ob njenem grobu pravijo drug drugemu : Mi smo imeli pobožno mater. Ona je gledala na nas, je molila za nas, ona nas je vzgojila v prave, v resnično katoliške kristjane. Bog ji plačaj to ljubezen na vse veke ! 3. Najlepši kras in najdražji zaklad krščanske hiše so pridni in dobro vzgojeni otro c i. Dobri župljani radi ubogajo župnika kot svojega duhovnega očeta in svojo duhovno mater Cerkev ; podobno ubogajo vrli otroci očeta in mater. Oni izpolnjujejo z veseljem veliko zapoved božjo : Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji! Pridni otroci spoštujejo, častijo in ljubijo svoje starše. Oni molijo radi, se učijo marljivo, pripravljajo staršem vselej veselje, jim delajo dobro, skrbijo za nje v bolezni, v sili, v starosti. Največja tolažba in slava, najslajša radost in najmočnejša podpora staršev so dobri, nedolžni, čisti, sramežljivi otroci. - . Neki blag oče je dal svojemu sinu, ko se je ta podal na pot v daljni svet, svoj blagoslov in mu je dejal : Moj sin, varuj se prvega smrtnega greha, pojdi vsaj vsak drugi ali tretji mesec k svetim zakramentom in ne pozabi nikdar svoje ju trnje in večerne molitve! Izpolniš vestno poslednjo to mojo željo in voljo, potem se boš dober zopet vrnil domov. Mladenič je odšel in je dolgo izostal in ko se je vrnil, je bil njegov dragi oče že mrtev. Hvaležni sin jo naj prvo obiskal grob svojega ljubljenega očeta. Ko je prišel s pokopališča domu, je videl, da mati drži v rokah njegov molitvenik in da s solznimi očmi bere na nekem listku. Na tem lističu so stale očetove zadnje, srečo obetajoče besede. Nepokvarjeni sin prime mater za roko in ganjen zakliče : Mati, to je bil moj čudoviti pripomoček, in da imate danes dobrega sina, gre hvala za to mojemu rajnemu očetu. Krščanski starši, vzgojujte svoje otroke, da bodo tukaj in tamkaj vaše veselje in vaš venec, z umom in s srcem! Vsa vzgoja mora prihajati od pravega duha in iz prave ljubezni. Ozirati se mora pred vsem na neumrljivo podobo božjo v otroku, na nadnaravno, pri krstu pridobljeno otroštvo Kristusovo, na tempelj Svetega Duha. Tako bodo otroci rastli na modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. — Vzgojujte jih z ustrni! Govorite jim, kakor duhovniki v cerkvi vam govorijo, o vsemogočnem in vsedobrem Bogu, Stvarniku in Odrešeniku in Posvečevalcu! 'Učite jih Boga moliti, ga hvaliti, ga prositi darov za telo in dušo! Pogovarjajte se gostokrat z njimi o lepoti krščanske čednosti in o grdobi pregrehe! Opomnite jih pri vsakem dobrem delu, kako s tem Boga razveselijo, in pri slehernem hudobnem dejanju, kako z njim razžalijo in razsrdijo Očeta v nebesih! Pokažite jim, da je čednost edina prava bogatija, greh pa je resnično zlo, da, največje zlo. Glejte, da bodo iz vaših ust slišali in izvedeli le nauke resnice in dobrote, nauke krščanske pravičnosti in pobožnosti ! Vzgojujte otroke z ušesom! Slušajte na govorjenje svojih otrok ! Po govoru razodevljejo svoje srce, svoje mišljenje. Slišite besedo, ki kaže pogrešanje spoštovanja do Boga in ljubezni do bližnjega ; slišite opazko, ki daje sklepati mv zavist, jezo in maščevalnost v duši otrokovi; slišite govorjenje, ki rani nedolžnost duše in čistost srca, potem morate' nastopiti zoper vse to hudo s podukom, z opominom, s kaznijo. Slišite pa dobro, ki prihaja na dan iz src vaših otrok, tedaj jih pohvalite in jih potrdite v dobrem! Če pa zaslišite iz angeljskih ust rahločutnega otroka tiho pravično tožbo o vašem lastnem življenju, potem nje ne preslišite ! Bog sam je, ki govori k vam po nedolžnem otroku! Vzgojujte otroke z očesom! Glejte na otroka, da si ohrani nedolžnost! Dva srdita sovražnika prežita na otroka. To je sovražnik v otrokovih zbujajočih se slabih nagnjenjih in pa hudobni svet. Sodbo otrokovo vodi občut in ne razum. Če starši pri tem duševnem stanju otrok ne bedijo nad njimi, potem je kmalu uničena dobra vzgoja. Držite torej oči odprte in opazujte otroka v vseh njegovih besedah, v vseh njegovih dejanjih ! Zagledate na sinčku sledove nagle jeze, napuha, lenobe, mehkužnosti, poželenja po praznem veselju; zazrete na hčerkici nagnjenje k ničemurnosti, ošabnosti, k svojeglavnosti in domišljavosti — potem pomagajte ljubemu otroku in mu z ljubezni polnim opominom dajte pripomočke na roko, kako more in mora s čuječnostjo, z bojem in z molitvijo zatreti v sebi kali velikih strasti ! Obračajte svoj pogled tudi na vse tiste, s katerimi vaši otroci občujejo, na posle ter na njihove tovariše in tovarišice. Nespodobno, nepošteno govorjenje in lahkomiselno obnašanje izpridi nedolžnega otroka. Vzgojuj svoje dete, o oče in mati, z očesom zlasti takrat, kadar se vzbujajo v njem nasladna nagnjenja! Čimbolj opažaš, da se tvoj sin in tvoja hči odtegujeta tvojim očem, tembolj se moraš postavljati tja poleg nju kakor sveti an-gelj varih. Bi storili starši zvesto v teh letih svojo dolžnost, tedaj bi ne' stopilo toliko mladeničev in toliko mladenk omadežanih pred poročni aitar. Zatorej bodite čujoči in držite oči odprte nad svojimi otroci! To terjata njihovo dušno vzveličanje in vaša lastna odgovornost. Vzgojujte, krščanski starši, svoje ljubljence z roko. Biagoslovljajte, poplačujte, grajajte otroke z dobroto, modrostjo in s pravičnostjo! Od davnih časov sem je bila v pobožnih družinah navada, da sta oče in mati sleherni večer blagoslovila otroke z znamenjem švetega križa. Ohranite to genij ivo katoliško navado ali pa jo zopet obudite in vpeljite, ako je prenehala v vaši hiši. Blagoslov— Ijajte svoje odraetle otroke, če zapuščajo domačo hišo ! 8 tem bote potegnili blagoslov nebeški nad nje in ga bote poklicali nad same sebe. Vzgojuj svoje dete z roko, to pomenja tudi, obdaruj ga, če v spoštovanju, v ljubezni in pokorščini sledi za tvojim navodilom. Ako rad po-vračaš dobro na svojem otroku, boš otroka nagnil k stanovitnosti v dobrem. — Zmoti in pregreši 'so otrok ter si zasluži kazen, potem bodi ta primerna napaki in prö-grešku, bodi združena z milobo in ostrostjo, bodi izvršena ob pravem času, nikdar v nagli jezi, da otrok no postane čemeren in trmoglav. Po kazni v sveti resnobi in v. sveti ljubezni spozna otrok svojo zmoto in se poboljša. Pravična ter v ljubezni in zavoljo Boga odredjena kazen stori starše same pred otroki češčenja in spoštovanja vredno. > Vzgojuj, dobri oče, ljuba mati, svojega otroka z nogo, to se pravi, hodf pred njim v vsem resničnem, dobrem in lepem s svojini vzgledom! Glavna stvar pri o d goji jo živi vzgled. Otrok ne ravna po načelih ali iz prepričanja; on dela, kar so mu zapove in kar vidi delati tiste, s katerimi se dan na dan shaja in druži. Te vidi otrok moliti, nedeljo in praznik posvečevati, zakramente prejemati; te vidi krotkega, miroljubnega, previdnega v besedi in ponašanju; te vidi pridno delati in vsako uro vestno rabiti — bodi prepričan, tvoj otrok bo brez mnogega opominjanja in siljenja sledil za tvojim vzgledom. V osebnem vzgledu leži vsa moč in vsa sila vzgoje. Varujte so torej, starši, da ne pohujšujete malih s Slabim življenjem, s prepirom in z nemirom, z grdim govorjenjem, z lažnivostjo, s trdosrčnostjo ! Tega vas varuj strašna grožnja Kristusova: Kdor pohujša katerega tek malih, bilo bi mu bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in da bi se potopil v globočino morja. (Mat. 18, 6). Ne zadene naj vas grozno gorje, ki ga je zaklical Kristus ob vznožju križa: Jokajte nad seboj in nad svojimi otroci! (Luk. 23, 28). Pride čas šolskega poduka, potem skrbite za to, da bodo otroci redno hodili v šolo, da se bodo pridno učili ter se vzgledno obnašali. Izkazujte tudi učitelju v nje--govem (ežavnem poklicu zaupanje, spoštovanje in hvaležnost ! Seveda se mora šola ohraniti v takšnem stanju, da imajo katoliški starši gotovost, da se bodo njih otroci podučevali in vzgojevali v duhi^ krščanske domače hiše, v duhu katoliškega' družinskega življenja. Starši imajo ne-oddatne pravico na poduk in vzgojo svojih otrok. Za ka-» toliške otroke so umestne le katoliške šole. V krščansko-verni družini odgojeni in v krščanski šoli izobraženi otroci izpolnjujejo častno, kamorkoli jih usoda privede,ssvojo mesto in delujejo v občno srečo in splošno blaginj' Kako neminljiva slava za starše sta imprimer sv. A1 o.j ..ij, od čigar rojstva dne 9. marea 1568 je lani preteklo 350 let in ki je umrl 1591; sv. kralj Lu- do vi k IX., kateremu je njegova sv. mati Blanka dejala: Rajšu bi te nosila mrtvega na svojih rokah, kakor te videla v grehih. Kakšna stalna čast so za srečne starše Klement Marija Hofbauer, katerega je nesla pobožna mati po smrti očetovi h križu ter ga je izročila Križanemu kot njegovemu odslej edinemu očetu, sv. Anton Paduan, čigar mati je še živela, ko je bil prištet svetnikom, sv. Gabriel Per boy re, ki je pretrpel mu-čeništvo kot misijonar na Japonskem in pri čigar proglasitvi za svetnika sta bila pričujoča njegov brat kot duhovnik in njegova sestra kot redovnica. Kakšni venec slave vij9 svojim staršem okrog glave po svojem presunljivem kipu Pietà (žalostna Mati Jaožja s krvavim truplom Jezusovim na krilu) znameniti katoliški umetnik Achtermann! In kdo ne pozna močno verne in globoko pobožne hčerke mnogoslavljenega pisatelja Frančiška Veuillot (Veijo), ki je s stanovitno molitvijo izpreobrnila svojega očeta h katoliški Cerkvi ter ga je tako izpremenila iz srditega nasprotnika v najpogumnejšega zagovornika kraljestva Kristusovega na zemlji? Njegov častni spomenik stoji v najkrasnejši cerkvi Pariški, v cerkvi srca Jezusovega na Montmartru, ki sem. jo obiskal in občudoval leta 1910. 4. V hiši božji služijo različni ljudje kakor Cerkveniki, organisti, zvonarji, nabiralci, ministrantje in drugi. K družini pa sc štejejo posli, hlapci in dekle^ pomočniki in uànci, delavci, pastirji in pastirice. Za vse, ki spadajo k domači hiši, morajo starši slično kakor za svoje otroke skrbeti. Tudi za posle bota morala hišni oče in hišna mati dajati oster odgovor na sodnji dan. Tudi tukaj velja sv. Pavla sodba: Kdor nima skrbi Za svoje, je vero zatajil in jo hujši od nevernika. Pa prav isti modrosti polni apostol je dal naročila kakor o gospodarjih tako tudi o poslih. „Služabniki zapoveduje apostol, bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem ne le na oko, kakor da bi hoteli dopadati ljudem, ampak s preprostim srcem, iz strahu božjega! Karkoli delate, delajte iz srca radi kakor Gospodu in ne kakor ljudem!“ (Kol. 3, 22—24). „In vi gospodarji, delajte z njimi ravno tako, ker veste, da je njih in vaš Gospod v nebesih, in da pri njem no velja zunanjost osebe“. (Efež. 6, 9). Posli morajo svojo naloženo jim službo zvesto opravljati, morajo svoje stanovske dolžnosti natanko izpolnjevati. Brez potrebnosti naj ne menjujejo svojega mesta. Zlasti naj ne silijo z dežele v mesto. Mesto je grob rodovin, na deželi pa izvira neusahljivi studenec rodov. O, koliki blagoslov so za gospodarstvo dobri, zanesljivi, močnoverni in čednostni služabniki in služabnice! Z občudovanjem beremo v svetem Pismu poročilo o najstaršem hlapcu Abrahamovega, kako je zvesto držal dano prisego ter je med molitvijo pripeljal ir mesta Ha-rana v Mezopotamiji Rebeko, sestro Labanovo, kot nevesto ža Izaka. ^Gen. 24, 2 nsl). In bogaboječi Izakov sin Jakob je služil svojemu stricu Labanu dvajset lettalo zvesto, da je smel z mirno vestjo reči svojemu gospodarju: „Ti veš, kako sem ti služil in kako je tvoje premoženje narastlo v mojih rokah. Malo si imel, preden sem prišel k tebi, in zdaj si obogatel, in Gospod te je blagoslovil po mojem prihodu. Noč in dan sem prenašal vročino in-mraz, in spanec je bežal od mojih oči. In tako sem ti dvajset let služil v tvoji hiši“. (Gen. 30, 29. 30; 31, 40. 41). Kdo ni izpodbujen k dobremu po krščanskem življenju svetih dekel Notburge in Gite, sv. hlapca in poznejšega kmetovalca Izidorja in sv. pastirja Paskala ? Marijana, pobožna postrežnica pri nekem bogatem osirotelem mladeniču, je primolila svojemu mladostnemu gospodu izpreobrnjenje od lahkomiselnosti k resnemu življenju, mn je izprosila z neba sveti poklic misijonarja, ki si ga je pogumno izbral in katerega je v Ameriki z bogatim blagoslovom izvrševal do svoje smrti. — Jaz sam se pogostoma spominjam čednostne, brez počitka delavno dekle na mojem očetovskem domu, ki jo 30 let tam služila in od katere nisem nikdar slišal nobene grešne besede in na katerej nisem nikdar zapazil kaj slabega. Pač pa je znala ta dekla božja otrokom pripovedovati mnogo podučuega in ganljivegadz življenja sv. Genovefe in marsikaterih drugih svetnikov in svetnic ter jim praviti dosti lepega iz listov in evangeljev in pridig, ki jih je slišala v cerkvi. 5. Preljubi ! Tako urejene družine so same srečne in zadovoljne, pa so veselje in mir in blagoslov za sosedstvo, za duhovnijo, za deželo, za državo. V takšne hiše bi prišel Jezus sam v goste, kakor je stopil v hišo enina in neveste v Kani Galilejski, kakor jo bil obiskal 'Hubi dom dveh sester in njunega brata v Betaniji, hišo sv. Petra in njegove tašče, prebivališče Simonovo in mitnico Cebedejevo. Iz takovšnih družin božjih izhajajo izvrstni duhovniki, se rodijo odlični uradniki, hrabri vojščaki, sveti redovniki. V takšnih hišah prebivajo celi katoličanje, ki se ne strašijo, tudi očitno, na primer pri . volitvah, izpovedati svoj credo, svojo apostolsko vero. Prebivalci takovšnih hiš vidijo dobre dneve in jih bodo videli. Potekom časa pa pridrvijo nad vsako tudi najbolj krščansko družino mnogotere izkušnje in obiskovanja, raznovrstne nezgode in nesreče. Izredno težke in bridke družinam ločitve. Sin mora vnn v daljni in tuji svet, se mora boriti in bojevati za življenje, za obstanek. Zlasti v grozni svetovni vojski je bilo poslavljanje trpko in trdo. — Hči mora morebiti v službo za vsakdanji kruh ali pa zapasti drago domačo hišo, da si ustanovi samostojno družino. Toda sinovi in hčere naj po ločitvi zmeraj nahajajo zanesljivo varstvo in zavetje v tihem domu svojih ljubih staršev, da ga bodo z veseljem obiskovali ter ga pokrepčani in potolaženi zopet zapuščali. ' Najtežje slovo prinese odhod v zadnjo hišo na zemlji in v hišo večnosti, če potrka smrt na hišna vrata, tedaj stopita žalost in bolečina v mimo hišo. Vendar pa v verni, pobožni družini smrt ni Bog ve kako strašna. Ona je bolj konec težavnega življenja na zemlji in je začetek večno srečnega življenja v hiši Očeta nebeškega. In smrt kr-ščansko-katoliške družine ne najde nepripravljene. Bolnik uživa ljubezni polno oskrbo glede na telo in na dušo. Z Bogom in s svetom spravljen, po zakramentih svete Cerkve in drugih pripomočkih milosti pokrepčan, umrje ljubljeni domačin srečne smrti med blagoslovom duhovnikovim. Je dragi bolnik zaspal v Gospodu, potem nastopi žalost svojo pravico. Saj je jokal tudi božji Gospod in Vzveličar za svojim prijateljem Lazarjem, in žalovala je mati* M ari j a za svojim edinim Sinom. Neomahljivo krščansko upanje na srečno zopetno združenje lajša žalost, blaži bolečino. Trdno zaupanje na svidenje v nebesih je zdravilni balzam za tolikem žalostna, ranjena srca, ki so vsled vojske ali vsled nove bolezni izgubila svoje drage. Mrtvaška krsta se zapre, se zabije. Tudi to grozo prenese krščanska žalost z vdanostjo v presveto voljo božjo. In zdaj polje pot tja vnn k poslednjemu počivališču, težavna pot, zadnji izkaz ljubezni. Tam na njivi božji, na domačem mirodvoru se nahaja skupno grobišče krščanske družine. Tukaj počivata nepozabna starša drug poleg drugega, tu ležijo otroci, tukaj spe ostali domači. Vzglednahiša skrbi za spodobno ohranitev družinskega groba. Prostori, kjer čakajo mrtvi vstajenja, se od dobe dtr-dobo obnovijo in okrasijo, in tam se opravljajo molitve za ljube rajne. 6. Zares, dobra katoliška familija skrbi tudi za prihodnje življenje svojih udov v večnosti. Kakor so tukaj veselo skupaj prebivali, tako se naj tamkaj zopet snidejo ter vekomaj srečno skupaj živijo. Vsi naj sedijo pri mizi z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. (Mat. 8, 11). Zatorej moli globoko verna družina rada za svoje mrtve sonde, napravlja pobožne ustanove, daruje spravna obhajila za rajne, jim vprid obrača cerkvene odpustke, praznuje spomin ali vernih duš dan z dobrimi -deli krščanskega usmiljenja. Prav tako! Zakaj kako strašno bi bilo, če bi morali tisti, ki so bili na zemlji najtesneje združeni, na drugem svetu živeti ločeni drug od drugega, če se ne bi videli več na vekomaj vse veke. Da, grozno, eni v nebesih pri Očetu in Sinu in Svetem Duhu, drugi v peklu pri očetu laži, pri otrocih prekletstva, pri duhovih traine ! Kaj, ko bi pri poslednji sodbi eden izmed družine vpil vun iz peklenskih muk : Oče, mati, otrok, hlapec, dekla, gospodar, gospodinja, daj mi dušo, > ki si mi jo ugrabil! Jaz sem izgubljen, izgubljena po tvoji krivdi. — Prepozno je, prepozno za vselej in na vekomaj. Ni nobene cene, pa ni nobene zamene več za rešitev duše. In zatorej velja zdaj, skrbeti za večno vzveličanje neumrjočih, s predragoceno krvjo Kristusovo odrešenih duš; velja zdaj, jih večno rešiti in osrečiti v nebeški domovini. V Gospodu ljubljeni verniki! kofija je tudi hiša, je dom, kjer nadpastir živi s sopastirji, kjer moli, dela, trpi in skrbi za svojo duhovno čredo. Škof in njemu od božjega Pastirja izročeni škofij ani so skupaj velika družina, ki hrepeni po zadnjem namenu, po vzveličanju in večni sreči. Jaz ničesar bolj živo uo želim, kakor da živimo vsi Lavantinci tamkaj v nebeškem miru. Oče in otroci, pastir in ovčice spadajo skupaj. Vsi naj bi bili na dan dnevov postavljeni na desno stran večnega Sodnika in naj bi zaslišali od njega sodbo k večni blaženosti. Škof in škofij ani so enota, ki naj bi obstala vekomaj v slavi božji. Ta sveti namen je imelo že 30 let in bo z božjo pomočjo tudi vnaprej imelo vse moje mišljenje in življenje, vse moje prizadevanje in hrepenenje, vse moje bedenje, dejanje in nehanje. Slovesna prisega višeduhovnika M atatija bodi tudi moja in vaša zaobljuba : „Ko bi tudi vsa ljudstva | 4. Postna postav- V zmislu novih občnih postnih zapovedi1 in na podlagi posebnih pooblastil, podeljenih mi od svete stolice^ dne 8. junija 1899 ter obnovljenih za dobo sedem let dne 13. januarja 1913, podelim vam, predragi V Gospodu, za tekoče leto zastran posta te le olajšave: I Dnevi, ob katerih je zapovedano, v jedi si pri-trgati in obenem zdržati se mesnih jedi, torej popolni ali ostri postni dnevi so ti le; 1. pepelnica ; 2. petki štiridesetčlanskega posta in velika sobota dopoldne (od poldneva naprej neha za ta dan abstinenca in jejunij). 3. srede in petki kvatrnih tednov ; 4. bilja ali dan pred Duhovim (Binkoštmi) in pred Božičem. II. Dnevi, ob katerih je sicer dovoljeno meso uživati, toda le enkrat na dan se nasititi, zjutraj in na večer pa le kaj malega zaužiti, so naslednji : 1. vsi dnevi štiridesetdanskega posta (tudi veliki četrtek) razen nedelj (med temi so, kakor že zgoraj I. 1. 1 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1917. St. SIV, odst. 119. točka IV, str. 176 in 178—180. odstopila od izpolnjevanja božje postave, bomo vendar jaz in moji sinovi in moji bratje pokorni postavi naših očetov. Bog nas varuj, za nas ni dobro, zapustiti postave in zapovedi božje!“ (I. Mak. 2, 19—21). Ko je Mozes, naj večji vodnik in postavodajalec Izraelcev, čutil, da se mn bliža smrt, je poklical ljudstvo zaveze božje skupaj in ga je nagovoril tako le: „Nebo in zemljo pokličem danes na pričo, da sem postavil pred vas življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi si torej življenje, da živiš ti in tudi tvoj zarod!“ (Devt, 30, 19). Tedaj pa volite tudi vi, ljubljeni Lavantinci, ne smrti in prekletstva, marveč blagoslov in življenje! Zdaj je to še v vaši oblasti. Milosti od zgoraj k temu no boto pogrešali. Milosti božje ne pogreša nobeno dobro delo. In v tem pomenu in zmislu vas blagoslovi vse-usmiljeni Bog 0 f če in f Sin in Sveti f Duh! Amen. V Mariboru, na praznik Marije Svečnice, dne 2. februarja 1919. f Mihael, nadpastir. Opomba. Predstoječi pastirski list naj dušni pastirji preberejo vernikom s prdižnice v nedeljo kvinkva-gezimo ali petdesetnico ter prvo in drugo nedeljo v postu. za leto 1919. , 2. in 3. omenjeno, pepelnica, kvatma sreda, petki in velika sohota dopoldne popolni ali ostri postni dnevi); 2. sobote štirih kvatrnih tednov ; 3. bilje ali dnevi pred prazniki vnebovzetja device Marije, Vseh svetnikov in brezmadežnega spočetja Marijinega. III. Dnevi, ob katerih je prepovedano le zauživa-nje mesa, pa je dovoljeno, večkrat na dan se nasititi so : vsi ostali petki celega leta. IV. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih preneha vsak post, bodisi da je treba zdržati se mesnih jedi ali si pri trgati ali obojno; izvzet pa je praznik štiridesetdanskega posta, yb katerem preneha le dolžnost zdržati se mesnih jedi, treba pa j e si pritrgati pri jedi. To velja tudi za odpravljene praznike, ako se obhajajo z redno službo božjo in ob obilni udeležbi vernikov. Post ob bil j ah pred prazniki se ne preloži na prejšnji dan ampak izostane, ako pride bilja na nedeljo ali praznik. V. Kar se tiče olajšave zapovedi, zdržati se mesnih jedi, velja nastopna določba, in sicer: 1. Le za posamezne kraje : Kjer se ob petkih ali drugih takih dnevih, ob katerih je prepovedano jesti meso, vrši sejem in se shaja mnogo ljudstva, tam je de- voljeno, ta sej inski dan uživati meso. Ta dovolitev velja pa le za kraj, v katerem je sejem, torej ne za druge kraje (trge, vasi), ki morda spadajo še k tisti župniji. 2. Za poedine osebe dovoljujem naslednje : a) Vse dni med letom, izvzemši pepelnico, veliki petek in veliko soboto dopoldne ter bilji pred Binkoštmi ip pred Božičem, smejo uživati mesne jedi delavci v rudokopih in v tovarnah ali fabrikah ; popotniki, ki obedujejo v gostilnah in krčmah ; tudi drugi, ki n. pr. v mestih, trgih in podrugod hodijo v gostilne na hrano. x b) Vse dni, izvzemši le veliki petek, smejo zauži-vati mesne jedi kondukterji nli sprevodniki na železnicah; tisti, ki potujejo z železnico in morajo obedovati po gostilnah železniških postaj ; bolniki v toplicah, na slatinah ali v drugih zdravilstvenih zavodih, s svojimi domačimi in strežniki vred. Ta olajšava pa ne velja za nje, ki le za kratek čas ali zaradi razveseljevanja obiskujejo zdravilišča ali toplice. c) Vse dni med letom brez izjeme smejo mesno jedi uživati taki reveži, ki si vsled velikega siromaštva ne morejo izbirati živil in so prisiljeni jesti, karkoli se jim podari; àko pa dobijo za miloščino postne jedi, ne smejo uživati mesa; nadalje osebe, katere in dokler morajo (n. pr. hlapci ali dekle) prebivati pri takih ljudeh, ki jim ne dajo postnih jedi; skrbijo pa naj, da se, ako le mogoče, vsaj veliki petek zdržijo uživanja mesa. VI. Ob vseh postnih dnevih, bodisi mesojeja prepovedana ali nev je dovoljeno uživanje mlečnih in jajčnih jedi ter raba mesne zabele (začimbe) ne-le pri obedu, temveč tudi pri malem zaužitku. VII. Ni prepovedano, uživati pri isti pojedini ribe in meso ; tudi se more obed ‘zamenjati z večernim okrepčilom (t. j. dovoljeno je, da opoldne samb kaj malega zaužijemo, pa se zvečer nasitimo ali imamo glavno kosilo). n VIII. Slednjič je treba opomniti še to le: a) Vsi, ki uživajo meso ob polajšanih dnevih (t. j. ob sobotah štiridesetdanskega posta in kvatrnih tednov, na bilje pred prazniki Marijinega brezmadežnega spočetja in vnebovzetja in Vseh svetnikov in kadarkoli pride kateri odpravljenih praznikov, ki pa se še slovesno obhaja, na postni dan), morajo vsak takovšni dan pobožno in v duhu pokore moliti trikrat „Oče naš“ in trikrat „Češčena Marija“ in na koncu „apostolsko vero“ v čast bridkemu trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kjer je več ljudi prh mizi, se naj ta molitev opravlja na glas in skupaj. Posebej še v Gospodu opominjam vso vernike, da si naj prizadevljejo po svojih močeh, to od svetega očeta dovoljeno olajšavo postne zapovedi nadomeščati z drugimi pobožnimi deli, zlasti s tem, da obilneje opravljajo dobra dela krščanskega usmiljenja ter podpirajo ubožce in siromake. b) Župniki imajo od 19. maja 1918 naprej oblast, da v posebnih "šivi čaj ih iz pravičnega vzroka posameznim župljanom in posameznim družinam tudi takrat, če se nahajajo izven župnije, in y-svuji župniji tudi tujcem izpregledajo postno zapoved, bodi pri trgati si pri jedi, bodi zdržati se mesnih jedi kakor tudi oboje. Bolnikom za nekoliko časa olajšati post, So pooblaščeni tudi izpovednih!. Pritrgati si pri jedi pa niso dolžni bolniki in" tisti, ki morajo opravljati prav težka dela. c) Svetni in redovni duhovniki, bogoslovci in gojenci dijaškega semenišča, cerkvene družine in cerkveni zavodi obojega spola pa se morajo odlikovati po ostrejšem izpolnjevanju postne zapovedi, zato se naj ob postnih dnevih, ob katerih je uživanje mesa svetnim ljudem dovoljeno opoldne in na večer, zdržujejo mesa na večer pri malem zaužitku. Končno še naglašam, da novi cerkveni ’ zakonik določuje le štirinajst dni za sveto velikonočno obhajilo, to je čas od cvetne do bele nedelje. Obenem se pa podeli škofom oblast, da to kratko dobo podaljšajo, pa vendar se ne sme začeti pred 4. postno nedeljo in ne trajati preko praznika sv. Trojice. V tem zmislu odločim za Lavantinsko - škofijo, da se čas za opravljanje svete izpovedi in za prejem svetega velikonočnega obhajila začno s 4. postno nedeljo in se konča s 4. nedeljo po Veliki noči. Spominjam vas tudi starodavne cerkvene določbe in hvalevredne navade, da svqto velikonočno obhajilo, ako mogoče, prejmete v domači župnijski cerkvi. Vrhutega vas še opominjam, da so od 1. adventno nedelje do Božiča in od pepelnične srede do Velike noči prepovedane šurane ženitne svečanosti, javne gostije in veselice. Milost Svetega Duha bodi z vami, da boto mogli v duhu ljubezni, pokorščine in zatajevanja samega sebe vestno izpolnjevati postno postavo. Ki pa bodo izpolnjevali toNpravilo, mir črez nje in usmiljenje božje! (Gal. 6, 16). V Maribora, na praznik Marije Svečnice, dne 2. februarja 1919. f Mihael, nad pastir. Opomba. Postna postava se naj vernikom oznani v nedeljo kvinkvagesimo ali pctdesetnico. Med letom pa se še naj vsak post posebej oznani poprejšnjo nedeljo 5. Fasterr-Hirten schreiben für das Jahr des Heiles 1919. - i durch chotles «Knade und ZLarmherzigkeit Jürstbifchof von Lavant, grüßt im Kerrn seinen geliebten Klerus und wünscht seiner treuen Korde Knade, Segen und alles Kute vom dreieinigen Kott! Wer für die Seinen nicht forgt, der 1 hat den Glauben verleugnet und ist ärger " 'i als ein Ungläubiger. (I. Tim. 6, 8). In Gott geliebte Gläubige! :te ganze Schöpf» ng seufzt und liegt in Wehen. (Rom. 8, 22). In unsagbar ernster und schwerer Weltzeit leben wir. Der furchtbare Böller, krieg rast und tobt zwar nicht nicht ; aber dieser Behemoth, dieses wütende Untier, richtete gräuliche Benvüstun-gen und Verheerungen ans allen Gebieten des leiblichen und geistigen Lebens a». Der mehrjährige Weltkrieg war ein ent« setzliches Weltunheil. Irdische hohe Güter wurden zerstört und der überirdischen höchsten wurde nicht geschont. Christliche Tugenden wie Liebe, Versöhnung, Eintracht wurden durch Haß und Feindschaft, durch Neid und Zwietracht, durch Leidenschaften und Laster verdrängt. Und noch bösere Tage und noch schlimmere Zeiten werden uns angesagt und vorherverkündet. Statt Weltfrieden soll uns eine Weltrevolution, statt Völkerversöhnung eine arge Völkerentfremduug bevorstehen. Doch die Zukunft gehört dem Herrn des Weltalls. Wir katholische Christen erblicken in den Geschicken der Völker die Hand der göttlichen Vorsehung und nehmen mit Dank und Ergebung an, was sie uns beschieden hat, und wir Lavanter setzen aus den allmächtigen Weltenlenker die frohe Hoffnung auf die weitere glückliche Entwicklung unseres Vaterlandes unter seinem allgewaltigen Schutz und Schirm. Unsere unverrückbare Nicht» und Leitlinie wird sein, wie sie es bis» heran war, die ernste Mahnung des hl. Völkerapostels Paulus an die röuiische Gemeinde: Eine jede Seele sei der obrigkeitlichen Gewalt unterworfen; denn es gibt keine Gewalt als die von Gott, und welche bestehen, sind von Gott eingesetzt. (Rom. 13, 1). In Befolgung des apostolischen Auftrages: Fürchtet Gott, ehret den König (I. Petr. 2, 17), werden wir stets bemüht und bereit sein, das Glück und die Wohlfahrt des Vaterlandes in feiner neuen Gestaltung nach Kräften zu fördern und zu befestigen, wie es eben von uns das göttliche Gesetz verlangt und die menschliche gerechte Vorschrift erheischt. Treue war und wird uns Pflicht und Tugend sein, Untreue aber Abscheu und Verbrechen. ' - In dieser ehrlichen Gesinnung werden wir um so mehr beharren, je mehr uns in Wahrheit echt christliche Freiheit, echt christliche Gleichheit und wahrhaft christliche Brüderlich- keit verbürgt und gesichert bleiben, damit wir unser erhabenes Endziel, die ewige Glückseligkeit, durch katholisches Denken und Fühlen, durch katholisches Leben und Wirken gefahrlos erreiche», damit wir Erben des ewigen Leben è werden. Die Erbschaft des ewig seligen Lebens ist das Endverlangen unserer gläubigen Seele. Aus der uns untrüglich winkenden ewigen Seligkeit schöpfen wir Kraft und Stärke zur Erfüllung auch der allerschwersten diesseitigen Aufgaben, holen wir uns' Tröstung und Labung in allen Trüb- und Drangsalen, darinnen finde» wir Ruhe und Frieden auch in den größten Nöte» und gewaltigsten Stürmen. Ja und Amen! Aus dem innigen Verlangen des Einzelnen nach dem ewig beglückenden, ewig beseligenden Leben folgt für die Gesamtheit die mächtigste Bürgschaft, ergibt sich das sicherste Unterpfand für das Wohl und Aufblühen, für den wirklichen Fortschritt des lieben Vaterlandes und seiner biederen' Bewohner. Mit aufrichtiger Freude werden wir arbeiten für das Wachstum, Gedeihen, Blühen und Früchte» tragen des Staates, da ja die unerläßlichen Grundpfeiler der geordneten Gesellschaft, die sakramentale Ehe, die religiössittliche Kindererziehung, das christ-katholische Leben des Volkes geschützt werden, da ja das gottgewollte Verhältnis zwischen Kirche und Staat ein stets wohlgeregeltes verbleiben soll. Meine Lieben! Der schaurige Krieg hat überall Wunden geschlagen, die tiefste» und schlversteu hat er aber der Familie beigebracht. Eine der dringendsten Aufgaben nach dem Friedeusschluß wird wohl die Heilung der Schäden sein, die der Krieg der Familie zugefügt. Deshalb soll sich auch meine erste Sorge auf die Familie, diese Urzelle und Quelle^ der Menschheit, beziehen. Der erste Segen des Schöpfers galt der Familie, wie die erste Heilssrucht der Erlösung die heilige Familie gewesen ist. Die Erneuerung der Familie im Geiste Gottes, deren Hebung und Heiligung ist mein Begehr. Sicheren Hort gegen die großen Zeitübel, Gebrechen und Schäden gewähren gut katholische Häuser mit glaubensfesten und tieffrominett Familien. Christliche Familien sind Zufluchtsstätten alles Wahren, Guten und Gerechten, alles Schönen, Edlen und Heilige». Des wirklichen Gottesfriedens Heim und deS wahren Menschenwohles Heimat ist das Haus. Und deshalb will ich in meinem diesjährigen Fasten-Hirtenschreiben über das christliche Haus, wie es aussehen sollte, und über die katholische Familie, wie sie eingerichtet sein mußte, handeln und darüber die lieben Diözesanen unterrichten. Anläßlich der Spendung des heiligen Firmungssakramentes predigte ich in diesem Sinne schon einige Male und zwar stets zur vielen Freude und gesegneten Belehrung der dankbaren Zuhörer. Um den drohenden gewaltigen Gefahren nach dem Weltkriege zu entgehen, flüchten wir uns in ein christliches Haus zu einer gut katholischen Familie! Daselbst werden wir festen Glauben, innige Gottesfurcht und Frömmigkeit, Ruhe und Trost, Frieden und Frohsinn finden und sie uns selbst aneignen. Wären alle Häuser und alle Familien des weiten La-vanter Kirchensprengels vorbildlich geordnet, wie z. B. das Haus des hl. Joachim und der hl. Anna oder wie das Haus des hl. Joseph und.der gebenedeiten Mutter Maria, die ganze Diözese wäre ein Eden, ein Paradies auf Erden. Um dieses nach Möglichkeit zu schaffen, sei das Ziel und der Zweck meines gegenwärtigen Send- und Lehrschreibens, das da unter den besonderen Schutz der Hl. Familie von Nazareth, die-der erste Keim ist, der die große Familie bildet, welche katholische Kirche heißt, gestellt sein will. Der gefeierte Apostel Paulus, dieser mächtige Verteidiger des christlichen Hauses, des großen Mysteriums der Ehe, der katholischen Familie und der christlichen Dienerschaft, stehe mir bei und führe meine Feder in der Beschreibung des christlichen Wohnhauses und in der Schilderung der katholische» Hausfamilie! Auch mich, den von der heiligen Kirche bestellten Hausverwalter der Diözese Lavaut, berührt gar stark das apostolische Urteil: Wer für die Seinen nicht sorgt, der hat den Glauben verleugnet und ist ärger als ein Ungläubiger. Aber nein! Dieser schwere Vorwurf darf weder mich und meine priesterlichen Mitarbeiter noch die HauSväter und die Hausmütter treffen. Von uns allen soll und muß es heißen:. Wer für die Seinen sorgt, der hat den Glauben bezeugt und ist weit besser als ein Ungläubiger. Kurz und kernig will ich den hochwichtigen Gegenstand in einigen Abschnitten besprechen. Ich will reden über bas christliche Wohnhaus, sprechen über die christlichen Eltern, handeln über die christlichen Kinder und christlichen Dienstboten, schreiben über das Ruhen der Familienmitglieder im letzten Hause auf Erden und über deren Frieden im Hause der Ewigkeit. Die goldene, heilsame Frucht meines Osterfestbriefes sei Jo su a 8, des weisen Führers der Israeliten in's gelobte Land, fester Vorsatz und feierliches Gelöbnis: Ego autem et domusmea serviemus Domino. Ich aber und mein Haus, wir wollen dem Herrn dienen. (Jw. 24, 16). Christ katholtsche Diözesanen! DlM^ösen wir zuallererst die Frage, wie soll und muß ein |E|È| christ-katholisches Haus eingerichtet und ausgestattet sein? Treten wir in ein Familienhaus ein, so bemerken wir es alsbald, ob es ein gut und heilsam eingerichtetes Wohnhaus ist. Das pfarrliche Gotteshaus soll sich gewissermaßen in demselben abspiegeln. Das christliche Familienhaus soll dem katholischen Pfarr-Gotteshause ähneln, soll es nach» ahmen, soll ihm nacheifern. St. Paulus sagt uns, daß wir im Hause Gottes wohnen, welches ist dke Kirche des lebendigen Gottes, eine Säule und Grundfeste der Wahrheit, (l. Tim. 3, 15). Nun, im Gotteshause begegnet uns vor allem das heilige Kreuz, das da auf den Altären steht, an den Kirchenwänden hängt, auf der Kanzel leuchtet, über den Beichtstühlen ragt, von dem Turm-first hin über die Pfarre strahlt. Welcher Geist im christlichen Hause weht und waltet, das erweist das Kreuzbild. 1. In allen christ-katholischen Familienhäusern muß das Zeichen der Erlösung,'das heilige Kreuz, an erster, an bevorzugtester und vornehmster Stelle stehen und von da aus über das Hausinnere leuchten und strahlen. Wenn ein HauS in der großen Diözese ohne das hehre Bild des Gekreuzigten da stände, so möge dessen Besitzer oder Inhaber ungesäumt ein solches anschaffen, es weihen und an geeignetem Platze anbringen lassen. Ein altehrwürdiges Familienkreuz — o, wie viel weiß es zu erzählen von Glück und Segen, aber auch von Trüb-und Drangsal der Bewohner! Es spricht vom werktätigen Glauben, vom festen Gottvertrauen, von der opferfreudigen Gottes- und Nächstenliebe früherer Bewohner. Vor diesem Kruzifix haben — die Urahnen, die Voreltern und Großeltern, gebetet, geseufzt, geweint und Reue gefühlt über ihre Fehler, Mängel und Sünden. Freilich sah der Heiland vom Kreuze herab auch die Übeltaten, die im Hause bei Tag und Nacht begangen wurden. Vor diesen schweren Übeln warnt es nun die derzeitigen Inwohner, die jüngeren und die jüngste» Hausgenossen. Angesichts des Gekreuzigten müssen die Leidenschaften sich legen, muß Zorn, Neid und Haß aufhören, muß Friede und Einigkeit herrschen. Befällt dich, christlicher Hausgenosse, Unmut, Hochmut und Mißmut, so schaue hin auf bas Kreuz und es wird dich davor warnen, abmahnen und abbringen! Bist du christliche Familie, arm und verlassen, siehe und höre, was dir der göttliche Heiland am Kreuze sagt: Ich hatte nichts- um mein Haupt hinzulegen. (Matth. 8, 20). Befindest du dich in Leid und Schmerz, blicke empor zum Manne der Schmerzen (Ia. 63, 3), zum gekreuzigten Erlöser! Das Kreuz ist der Tröster, ist der Retter, ist da» Heil de» HauseS. Nicht Rettung, nicht Heilung haben die Hausangehörigen, wenn da» heilige Kreuz e» nicht ist. vom Kreuze» Stamme fließt ihnen Hilfe und Gnade im Leben unì) in der Sterbestunde zn. Kreuz, o Kreuz, sei gegrüßt, bit einzige Hoffnung der christlichen Familienhäuser! Außer dem Königszeichen Christi ziere und schmücke das christliche Wohnhaus das wunderliebliche Bild des göttlichen Herzens Jesu! Jesus nimmt unter seinen besonderen Schuh das Haus, in dein sich das Bild seines Herzens befindet, und verspricht dafür den Familien Frieden und Segen. „Ich werde die Häuser segnen, in denen das Bild meines Herzens aufgestellt und verehrt wird. Ich werde ihren Familien den Frieden schenken. Ich werde sie in allen ihren Leiden trösten", versprach Jesus der seligen Maria Margarita Alacoque. Im vorigen Jahre 1918 empfahl ich den ehrwürdigen Seelsorgern, die gnadenreiche Weihe der Pfarrfamilien an das hochheilige Herz Jesu, wirksam zu fördern. Die Herz Jesu-Weihe und Andacht trägt grjoße Gottes- und Nächstenliebe in die Familien und und damit Glück und Zufriedenheit. Die Familien brauchen den Schutz des göttlichen Herzens besonders zur Zeit, in welcher Eheleute und Kinderwelt zahlreiche Feinde und Widersacher haben, die sic vom Erlöser losreißen und so dem christlichen Volke das höchste Gut, den heiligen katholischen Glauben, nehmen und rauben wollen. Ibi jeder Familie soll deshalb Jesus wohnen und thronen, soll Christus herrschen und regieren. Er soll der Mittelpunkt aller Herzen im Hause sein. Das Herz Jesu Bild soll die zweite Ehrenstelle im katholischen Hause entnehmen. Ein Jesu Herz Heim ist ein Heim der lauterste» Wonne und Seligkeit. 2. In der Kirche, dem gemeinsamen Vaterhause der Pfarrkinder, gibt es aber außer den Jesubildern auch Bilder von Heiligen. Solche sollen in einem gutkatholischen Wohnhause auch nicht fehlen, zumal Darstellungen der gebe-nedciten Mutter Gottes. Wo Jesus, da Maria. Gewöhnlich steht unter dem Kreuze, mit dein Schwerte durchbohrt, die Mutter der Schmerzen. Ein Blick auf sie, beruhigt die Herzen, gießt heilenden Balsam des Trostes in sie. Nicht selten findet man Maria in heiliger Unschuld und Makellosigkeit dargestellt in den Wohnzimmern, welche Darstellungen ganz besonders den unschuldigen Kindern lieb und teuer, wie auch überaus nützlich und heilsam sind. Übrigens empfiehlt sich die Anschaffung des beliebten Bildes der hl. Familie von Nazareth in jenen Familien, die dem so zeitgemäßen Verein zu Ehren der hl. Familie angehören. Ein herrlicher Schmuck der christlichen Häuser sind Bilder der hl. Apostel und .Märtyrer, die für JesuS Zeugnis abgelegt haben und durch ihr Beispiel zur Nachfolge Ehristi begeistern. Sehr passende Wandzierden sind Bilder jener Heiligen, die da Namenspatrone sind des Hausvaters und der Hausmutter, der Söhne und Töchter; die da als Schützgeister über die Wohnhäuser wachen. In einem großen Familienhause bemerkte ich rechts und links vom heiligen Wandkreuze das Bild de- hl. Georg, de- TaufpatronS des Hausvater-, der hl. Agnes, der Fürsprecherin der Hausmutter, de- hl. Franzi-ku» Seraphiku», de- Hl. Antonius, der Hl. Anna als der Nanienspatrone der Kinder. So haben die Eltern und die Kinder ihre helleuchtenden Borbilder ständig vor Augen und bilden ihren Geist und formen ihr Herz nach ihnen. Hingegen dürfen den guten Sitten gefährliche und schädliche Bilder und unanständige Statuen die Gemächer nicht entehren, die Hausgenossen nicht zu Sünden reizen, verleiten und verführen. Etwaige- Laszivitäten und Obszönitäten und Nuditäten sollen sofort aus allen Häusern des Bistums entfernt werden. 3. Beim Eingangstor in das Haus Gottes sind Weihbronnkessel angebracht, damit sich die Gläubigen beim Eintritt und Austritt mit geweihtem Wasser besprengen können, wodurch sie sich eines Sakramentals bedienen und so geistige Vorteile gewinnen. Das Weihwassergefäß soll auch im christlichen Hause nicht fehlen, auf daß sich die Hausgenossen des geweihten Wassers jederzeit bedienen können — zumal in der alles entscheidenden Sterbestunde. Über den hohen Wert des Weihwassers sprach ich eigens in einer Predigt über die nahe und nächste Vorbereitung zum seligen Tode. Das Weihwasser ist im Wohnzimmer gut angebracht; im Schlafzimmer ist es aber unentbehrlich. .Die Gebete, mit denen es gesegnet und geweiht ward und in deren Kraft wir es gebrauchen, gewähren uns wie schützende Geister kräftige Hilfe. Besprenge mich mit Hysop und ich werde rein; wasche mich, und ich werde weiß wie Schnee! 4. Die Pfarrkirche ist ein auserwähltes Bethaus. Ein solches Haus regelmäßigen Morgen-, Abend- und Tischgebetes soll auch jedes christliche Wohnhaus in der Pfarre sein. Neben heiligen Bildern und Gegenständen soll im katholischen Hause der geweihte Rosenkranz vorfindig sein. Gesegnet die Familie, in der das gehaltvolle, echt katholische Rosenkranzgebet gern geübt und verrichtet wird! So notwendig dein Menschen Speise und Trank sind, desgleichen-notwendig ist ihm auch das Gebet. Die Rosenkranzandacht ist aber für die Seele Brot, Trank und Nahrung, ist ein kurzer Inbegriff des Evangeliums, der Kern des Christentums, ein Trost der Christen, eine Freude der Heiligen, ein Lobgesang der Engel, eine Anbetung der allerheiligsten Dreifaltigkeit. Im Hause, wo der Rosenkranz Hausgebet ist, lebt der Glaube'; der Unglaube hat in dasselbe keinen Zutritt. Dort lodert das Feuer der göttlichep Liebe; Haß und Feindschaft finden darinnen keinen Platz. Dortselbst weilt die christliche Hoffnung: der Verzagtheit und Verzweiflung ist die Tür geschlossen. Napoleon I. ging eines abends itt'S Theater, vom jungen Prinzen Rohan Chabot begleitet. Während der Vorstellung bemerkte der Kaiser an seinem Pagen, wie derselbe weltverloren vor sich hinsah und seine Hände unter einer Falte de« Gewandes verbarg. Plötzlich griff Napoleon aus die verdächtige Falte und fand einen Rosenkranz. Der zarte Jüngling machte sich auf einen strengen Verweis gefaßt. Doch der Herrscher sagte zu ihm: Sie sind über die Albernheit dieses Schauspiele- erhaben. Sie werden ein rechter Mann werden. Beten Sie nur weiter Ihren Rosenkranz! Ich werde Sie nicht mehr stören. Di»ser Edelknabe wurde wirklich ein rechter Mann. Er starb gesegneten Andenkens als-Erzbischof von Bensaiitzon. Der Rosenkranz ist ein heilvollcs Gebet für jedermann. Darum haben ihn auch 28 Päpste in feierlichen apostolischen Schreiben gelobt und mit reichlichen Ablässen versehen. Der unsterbliche Leo XIII. hat ihm den Monat Oktober geweiht und ihn als Rettungsanker im Sturm und Streit der Zeit empfohlen. Auch ich habe in einem ausführlichen Past oralschreiben 1905 seine hohe Bedeutung für das christliche Fa-milienleben erörtert und dessen eifrige Übung allen Diözesanen ans Herz gelegt. Der Rosenkranz ist in der Hand des Katholiken ein mutiges Glaubensbekenntnis vor der Gemeinde, vor der ganzen Welt. 5. Im Tempel des Herrn i sind heilige Bücher von nöten. Derlei Bücher sollen auch in christlichen Häusern aufliegen, aus denen sich die Hausbewohner Belehrung und Erbauung holen. Vortreffliches Familienbuch ist Gessine oder Erklärungen der Sonntags-Episteln und Evangelien; ist ferner die Nachfolge Christi, das Leben der Heiligen, weiter ein katholisches Geschichtsbuch. In früheren Zeiten lasen die Familien gar gern in religiösen Büchern, namentlich an den Sonn-, und Festtags-Abenden. Auf meinen Reisen fand ich in einem bürgerlichen Hause die Heilige Schrift, die Nachfolge Christi und die Lcbensgeschichte von Heiligen aufliegen. In meinem ehemaligen Vaterhause war der große Katechismus und das Leben heiliger Jungfrauen vorhanden. In beiden frommen Lehrschriften wurde fleißig gelesen. Das emsige Lesen religiöser, sittlich untadeliger Bücher ist von weitesttragender Bedeutung für alle Hausbewohner ohne Ausnahme. Doch unsere sturmbewegte Zeit verlangt noch andere Druckschriften. Es sind dies katholische Zeitungen, die die Familie über wichtige Tagesereignisse aufklären und unterrichten. Diese müssen aber unbedingt verläßlich sei», damit sich die Familienmitglieder nicht das Verderben durch deren Lesung hineinessen. Glaubensgefährliche und sittenschädliche Druckwerke sind von der Familie wie Gift fern zu halten, besonders wo Kinder im Hause sind. Würde sich wohl reimen, wenn in Häusern an der Wand, das Kreuz und das Herz Jesu-Bild hängt und dann auf dem Tische Christus feindliche Zeitungen liegen? Brave Familien sind stets Apostel und Missionäre der katholischen Presse. Gute Bücher sind ein kostbarer Schatz für. das Haus, und in jedem größeren Haushalt sollte sich eine kleine Bibliothek mit belehrenden und erbaulichen, mit nützlichen und unterhaltenden Büchern aus verschiedenen Zweigen 'menschlichen Wissens und Könnens vorfinde». Von der Kirche, der Braut Christi, gutgeheißene Bücher sind treue Freunde, sind wertvolle Gesellschafter, sind verläßliche Berater und Begleiter, Führer und Helfer auf den vielverschlungenen Bahnen des Lebens. 6. Der Hauptschmuck des Hauses Gottes ist der Altar, ohne den eine Kirche gar nicht eine katholische Kirche märe. Ein kleiner Hausaltar sollte auch in einem katholischen Häuft errichtet sein, vor dem sich an bestimmten Festtagen die ganze Familie einfindet und dort ihre trauliche Hausandacht verrichtet. Auf dem Kirchenaltar wird das Sühn , Dank-und Bittopfer Gott dem Herrn dargebracht. Für ähnliche Opfer sollen die edlen Herzen der Familienglieder immerdar bereit sein. Liebenswerteste! Ein Familienhaus nun, das so eingerichtet und ailsgestattet ist, wie ich .es im Vorgebrachten beschrieben habe, ist ein musterhaftes katholisches Haus, das auf einen Felsen gegründet ist und auf das Winde und Ströme vergebens losstürmen. Ein solches Haus steht fest und steht lange. Es ist ein Hof Gottes und eine Tür zum Himmel. Man besucht es mit Freuven, merkt den Geist, der in ihm lebt, erbaut sich daran und verläßt eS mit frommen Gedanken und Gefühlen, scheidet von ihm mit heilsamen Entschlüssen und Vorsätzen. Über die Eingangspforte in ein solches Haus gehört Christi Gruß: Salus domui lmic ! Heil diesem Hause ! (Luc. 19, 9). ti Christ-katholischc Diözesanen! schreiten wir nunmehr zur Beantwortung der zweiten Frage: Wie soll eine christliche Familie geordnet sein? Die sittliche Grundlage der Familie ist die von Gott dem Schöpfer des Menschen eingesetzte Ehe. Diese muß rein und heilig gehalten werden nnd darf nicht entheiligt und zerstört werden; sie darf nicht um de» Kindersegen kommen. Die katholischen Eheleute sind bis zum Tode untrennbar verbunden. Erst der Tod löst das Eheband. ■ Ja, bei gar zarten christlichen Eheleuten trennt nicht einmal der Tod dieses heilige Band. Sie bewahren einander die Treue über das Grab hinaus. O der Verblendung! Noch bluten die »ns vom Kriege geschlagenen Wunden, und sie werden noch lange nicht verheilt und verharscht sein, und schon werden wieder Stimmen nach der Auflöslichkeit der Ehe laut. Aber die Ehe ist kein Privatvertrag, ist keine Privatsache; denn davon, wie sie beschaffen ist, hängt das Wohl des Menschengeschlechtes ab. Die Einheit und die Unauflöslichkeit der Ehe ist von Christus angeordnet zum Besten der Gatten, zum Besten der Kinder, zum Schutze der Frau. Dieses Gesetz des göttlichen Lehrmeisters über die Ehe beobachtete die katholische Kirche Hub verteidigte es unentwegt bis zur Gegenwart. Das neue Kirchengesetzbuch hat die alte christliche Wahrheit über die Ehe in Kanonen oder kurzen Sätzen neu gefaßt: „In frei ausgesprochener Willenserklärung schließeu^Mann und Weib die Ehe und geben sich damit immerwährende und ausschließliche Rechte gegeneinander. Das io geknüpfte Band verbindet sie, bis der Tod sie trennt. Es ist ein heiliges und gnadenreiches Band; ihr Lebensbund ist ein Sakrament." 17 — Die katholische Ehe ist das Abbild -von der geheimnisvollen Verbindung Christi mit seiner Kirche. (Ephes. 5, 22 —32). ‘ Wie bedauernswert wären die Kinder, wenn ihre Eltern ohneweiters auseinander gehen konnten. Sind die Kinder beim Vater, dann haben sie keine Mutter mehr. Sind sie bei der Mutter,. so haben sie keinen Vater mehr. Geht ein Teil der Kinder zum Vater, der andere zur Mutter, so ist die Familie noch mehr zerrissen. Bei der Möglichkeit eine andere Ehe einzugehen, würde fortwährend Mißtrauen unter den Galten obwalten. Im Falle der Trennung und ander weitiger Verheiratung ist die Wiederversöhnung wie ausgeschlossen. _ N Eheliche Treue und Liebe ist Grnndgebot des Familien lebens. Ehedem war der Ehebruch ein^ Seltenheit, heute ist er, dem göttlichen Urheber der Ehe sei es geklagt, fast wie an der Tagesordnuikgr Die Eheleute sollen sich auch nicht etiva für kurze Zeit scheiden lassen, wie dies gegenwärtig lfe dauerlicherweise so häufig geschieht. Die Kinder aus geschiedenen Ehen verdienen ganz besonders unser Mitleid. Wie werden sie zu Lebzeiten von Vater und Mutter zwischen beiden hin und her gezerrt; die scheinbare Liebe zu dem Kinde ist oft nur der Deckmantel, unter dem sich die Ge-hässigkeit der geschiedenen Eltern- gegeneinander verbirgt. So gereicht die Scheidung zum zeitlichen und überzeitlichen Un heil der Eltern, zum Nachteil des Familienvermögens, .zui Gefährdung des gemeinsamen Gutes. 1- Die Familie ist für sich ein kleines Reich. In jedem Reiche muß es ein Oberhaupt geben, wenn es-auf die Dauer bestehen soll. Autorität ist unabweislich in jedem Gemeinwesen notwendig. Das Oberhaupt, der König in der Familie ist der Mann, ist der Vater. Er regiert und herrscht und gebietet im Hause. Er lenkt und ordnet die Familie. Seine Würde ist groß; aber -schwer ist auch seine Bürde. Das Gotteshaus hat- einen Vorsteher. Der Priester ist der geistige Vater der Pfärrgemeinde. Er betet, opfert, leidet, hält Lehren und Unterweisungen für die Pfarrkinder. Der Priester, Lehrer und Aufseher in der Familie ist der Vater. Deshalb mahnt St. Paulus: Ihr Väter, erziehet eure Kinder in der Lehre und Zucht des Herrn! (Eplies. 6. 4). Und der hl. A ng usti uns ruft den Vätern zu: Ihr sàd die Priester eurer Kinder, Ihr seid verbunden in eurem Hanse zu unterrichten, wie der. Bischof in unseren Kirchen. Einst konnte man tatsächlich vom Glauben der Väter spreche», weil die Väter ihren Kirdcrn vom Glaube» redeten und predigten. „Wie gern, schreibt der weise Bischof von Hyppo, stelle ich mir einen Abraham, einen Isaak, einen Jakob vor, wie sie in der Mitte ihrer Kinder und Enkel sitzen und eine zahlreiche Familie unterrichten über die Anbetung Gottes, über die Wohltaten, die ihre Väter aus» den Händen Gottes empfingen." r O weh! Heute kümmern sich viele Väter gar nicht um die religiöse Erziehung ihrer Kinder. Die Kinder lernen deshalb den heiligen Glgnben nicht mehr kennen und schätzen ans dem Munde ihres Vaters'und legen ihm so nicht viel Wert bei für das Leben. Der Herr aber gebietet: Nehmet meine Worte zji He-rzen imb Gemute! Lehret eure» Kinder dieselben zn beobachten! (Deat. 11, 18). Der Vater ist vor allem Gott verantwortlich für seine Familie, für die Zukunft der Kinder, für die Obhut und Obsorge über das Hausgesinde. Deshalb muß er für ein re- ligiöses und sittliches Leben in seinem Hanse beharrlich-sorgen und wirken durch Rede, Tat und Beispiel. Am leichtesten und besten erreicht er Erfolge durch sein.lichtes und helles Beispiel. St. Augustinus bezeugt von seiner berühmten Mutter Monika: Sie hat ihre Mahnungen mit dem bestell Bestspiele unterstützt. Ein heilsbeflissener-Hansherr und Vater hält selbst getreu die göttlichen und kirchlichen Gebote, betet gern, besucht die Kirche, empfängt die Sakramente, lebt gerecht und vorbildlich, lebt sparsam, mäßig und nüchtern. Welch mächtigen Eindruck macht es auf alle Hausgenossen, wenn der gottesfürchtige Vater mit seiner Familie das Reichsgebet betet: Vater unser, der du bist in dem Himmel! Geheiligt werde dein Nanw !-Damit gelobt er täglich Gottes Glorie unter seinen Untertanen zn fördern, alles nach" Gottes heiligem Willen, alles in der guten Meinung zu vollbringen. Wenn es in seinem Reiche Störungen- gibt, betet er zuversichtlich: Znkomme uns dein Reich! Das Hnnmelreich, das Kirchenreich und das Reich der Gnade mögen seine Bundesgenossen sein im Kampfe mit die Ordnung und Zucht, um die Ruhe und den Frieds» ii» Hauswesen. Und wenn harte Prüfungen und herbe Heimsuchungen über die Familie rauschen und brausen, betet der verständige Vater doch immer.wieder ganz gottergeben: Dein Wille geschehe! Und wenn er in diesen gefahrvolle» Tagen hinblickt auf die Schar seiner Hieben, wie nahe legt sich ihm die Bitte: Gib uns heute unser tägliches Brot! Und stremi er die Erfahrung macht, wie leicht man sich bei Gott verschuldet, dann fleht er demütig: Vergib uns unsere Schulden, wie auch wir vergeben unseren Schuldiger»! Und-wie betet er innig und vertrauensvoll: Führe uns nicht in die Versuchung, sondern erlöse uns von alle» Übeln, wenn er so oft schon gehört und gelesen, wie die Kinder schon so viele» Gefahre», so großen Versuchungen zur Sünde ansgesetzt sind. Führwahr, gewallig ist der Einfluß des Vaters ans das Familienreich. Er duldet nichts Böses im Betragen der Seinen und eifert sie durch Lehre- und Beispiel zur Tugend an. Seine Gläubigkeit und Frömmigkeit, seine Redlichkeit und Ehrlichkeit wirken nachhaltiger und gesegneter als jene der. Frau und Mutter bes Hauses. Freilich gilt vom Gegenteil das gleiche. Ist der Vater Finsternis, so wandelt zumeist die. .ganze Familie in Finsternis. Christliche Väter, bedenket und beherziget doch, loie vieles in eurer Hand liegt! ES liegt für die Kinder alles, der Segen für ganze Geschlechter. Schwer ist eure Bürde, aber stark ist auch die Gnade Gottes, die ihr euch in Gebeten und Kommunionen holen könnet und in der ihr alles vermöge!. Beharret im Guten standhaft, bis der Herr über Leben und Tod sprechen wird: Bestelle dein Hans, denn du mußt sterben! (Is. 38, 1). Wenn der letzte Abend eurer Sorgen kommt und die Kinder euer Sterbebett in tiefem Schmerz umstehen, dann segnet sie, wie ein ehrwürdiger Patriarch Jakob, noch einmal und gebet ihnen die letzte väterliche Mahnung: Kinder, o Kinder, haltet fest am alleinseligmachenden katholischen Glauben! Wandelt stets gute Wege, wie euer Vater es getan! Betet für * mich, wenn ich eingegangen bin in die Ewigkeit! Und eure guten Kinder werden Wort halten. Euer lebendiger Glaube wird in ihren Herzen fortleben uitd sich stetsfort nach außen durch gottgefällige Werke betätigen. Wenn ihr schon längst im Grabe modert, werden noch immer eure Kinder und Kindeskinder um dasselbe herumstehen, für euch beten und Opfer bringen, lind ihr werdet für eure Mühen und Sorgen reichlich belohnt von dem, der euch das Vater-amt übertrug. Von euch wird gelten die Frage Jesu: Wer ist wohl der treue und kluge Haushalter, den der Herr über seine Familie gesetzt hat, damit er ihnen z-ur. rechten Zeit den angemessenen Unterhalt gibt? (Luc. 12, 42). 2. Nach dem Könige kommt die Königin, nach dem Herrn die Herrin, nach dem Vater die Mutter im souveränen Reiche der Familie^ Wie die Mutter Kirche für die Ihrigen sorgt, so hat die Hausmutter für ihre Familienangehörigen zu sorgen und zu arbeiten. Die Mutter ist das Herz der Familie ; der Kopf derselben ist der Vater. Die Mutter ist der Mittelpunkt, ist der häusliche .Herb im Familienkreise. Um zeitlich und überzeitlich glückselig zu werden, bedarf es für sie, daß sie, wie einst Maria im heiligen Haufe zu Nazareth, eine musterhafte Hausfrau und fürsorgliche Mutter sei. Der christlichen Mutter erste Aufgabe ist es, die Kinder zu sittlich reinen und unbescholtenen Menschen zu erziehen, den Grundstein für ein religiöses Leben in der Familie zu legen. Sie hat nicht bloß für den Leib des Kindes zu sorgen, sondern sie muß vornehmlich die Seele veredeln, das Herz bilden und das Gemüt wecken und entwickeln. In der Mutter Händen lliegt zumeist die Uebung des religiösen Lebens. Sie lehrt das Kind schon auf ihren Armen die Händchen falten und beten. Sie erzählt den Kleinen vom himmlischen ' Vater, wom göttlichen Jesukinde, von der Gottesmutter, von den Schutzengeln, erzählt ihnen vom schönen Himmel, für den sie erschaffen find und wo sie der- einst mit allen Auserwählten Gottes wohnen sollen. Und die Kinder lauschen und lauschen auf ihre süßen Worte und vergessen sie nicht bis zum späten Alter. Eine brave christkatho-lische Mutter — was vermag sie nicht alles zu leisten für Gottes Ehre und der Ihrigen Seelenheil! Sie erzieht die Kinder für die ewige Glorie und sichert sich so selbst ihrer eigenen Seele Seligkeit. Heilige Männer und heilige Frauen, hl. Jünglinge und hl. Jungfrauen haben wohl ausgezeichnete Mütter gehabt. Ich nenne nur einige heilige Mütter von weltbekannten Heiligen: Anthnsa, die edle Mutter des Hl. . Chrysostomus, Monika, ein Muster einer christlichen Frau, Mutter des Hl. Augustinus, Emmelia, Mutter des Hl. Ba-filius und des Hl. Gregor von Nyffa, Non na, Mutter des Hl. Gregor von Nazianz, Sylvia, Mutter des Hl. Papstes Gregor des Großen. Die Verwahrlosung, die Entartung und Verwilderung eines nicht geringen Teiles der Jugend zufolge der durch den langwierigen Krieg geschaffenen Lage bildet eine ungeheure Gefahr für die Zukunft. Um so dringender ist es geboten, daß. alle, die an der Erziehung der Jugend arbeiten, ihre heilige Aufgabe mit Umsicht, Eifer und Hingebung erfüllen. Insbesondere sollen jetzt die Mütter ihres hehren und erhabenen Amtes der Kindererziehung sorgsam walten. Sie sollen in ihren Kindern die katholische Welt- und Lebensanschauung entfalten, vertiefen und befestigen. Ihre Entlohnung hiefür bleibt ihnen nicht vorenthalten. Die gut erzogenen Kinder gedenken stets ihrer treubesorgteil Mutter. An ihrem Grabe sagen sie sich zu einander: Wir haben eine fromme Mutter gehabt. Sie wachte über uns, betete für uns, erzog uns zu echt und recht katholischen Christen. Gott lohne es ihr in alle Ewigkeit! 3. Die schönste Zier und der kostbarste Schatz des christlichen Hauses sind gutgesittete und wohlerzogene Kinder. Gute Pfarrkinder gehorchen willig dem Pfarrer als ihrem geistigen Vater und ihrer geistlichen Mutter der Kirche, ähnlich gehorchen brave Kinder dem Vater und der Mutter. Sie erfüllen mit Freuden das große Gebot Gottes: Ehre Vater und Mutter, auf daß bit lange lebest und es dir wohlergehe I Brave Kinder achten, ehren und lieben ihre Eltern. Sie beten gern, lernen fleißig, bereiten den Eltern stets Freuden, erweisen ihnen'Gutes, sorgen in der Krankheit, in Nöten, im Alter für sie. Der größte Trost und Ruhm, die süßeste Freude und beste. Stütze der Eltern find gutgeratene, unbescholtene, sittlich reine, keusche Kinder. Ein tüchtiger Vater erteilte feinem Sohne, als er hinaus in die weite Welt zog, seinen Segen und sprach zu ihm: Mein Sohn, hüte dich vor der ersten schweren Sünde, gehe wenigstens alle zwei bis drei Monate zu den heiligen Sakramenten und vergiß nie dein Morgen- und Abendgebet! Erfüllst du gewissenhaft diesen meinen letzten Wunsch und Willen, so wirst du wieder gut heimkehren. Der Jüngling ging und blieb lange fort und als er zurückkehrte, war sein teurer Vater schon gestorben. Der dankbare Sohn machte den ersten Besuch dem Grabe seines geliebten Vaters. Als er vom. Friedhof kam, sah er die Mutter sein Gebetbuch in den Händen halten und in einem Blättchen mit tränenden Angell lesen. Il — Auf diesem Zettel standen des BaterS letzte glückverheißende Worte. Der unverdorben gebliebene Sohn erfaßte ihre Hand und rief bewegt: Mutter, dies war mein Talisman, und daß du-heute einen guten Sohn hast, so ist dies meinem seligen Vater zu verdanken. Christliche Eltern, erziehet eure Kinder, auf daß sie diesseits und jenseits eure Freude und Krone sein werden, mit Verstand und Herz! Die ganze Erziehung muß vom wahren Geiste und von wahrer Liebe ausgehen. Sie muß in dem Kinde das unsterbliche Ebenbild Gottes, die in der Taufe erlangte Kindschaft Christi, den Tempel des heiligen Geistes vorab berücksichtigen. So werden die Kinder an Weisheit und Alter und Gnade bei Gott und den Menschen zunehmen. — Erziehet sie mit dem Munde! Redet zu ihnen, wie Priester in der Kirche zu euch reden, vom allmächtigen, und allgütigen Gott, dem Schöpfer und Erlöser und Heiligmacher! Lehret sie Gott anbeten, ihm danken, ihn bitten um Gaben für Leib und Seeles Redet oft mit ihnen von der Schönheit der Tugend und von der Häßlichkeit des Lasters! Erinnert sie bei jeder guten Tat, 'wie sie Gott damit erfreuen, und bei jeder schlimmen Tat, wie sie damit den Vater im Himmel beleidigen und erzürnen l Zeiget ihnen, daß die Tugend allein ein wahrer Reichtum, die Sünde aber ein wahres Übel, ja das größte Übel ist! Lasset sie aus eurem Munde nur Lehren der Wahrheit und Güte, der christlichen Gerechtigkeit und Frömmigkeit hören und vernehmen! Erziehet die Kinder mit dem Ohre! Horchet auf das Reden eurer Kinder! Durch Reden offenbaren sie das Herz, die Gesinnung. Höret ihr ein Wort, das Mangel an Ehrfurcht vor Gott oder an Liebe zum Nächsten an den Tag legt; höret ihr eine Bemerkung, die Neid, Haß und Räche-sucht in der Seele des Kindes entdecken läßt; höret ihr eine Rede, die die Seelenunschuld und Herzenslauterkeit verletzt, dann müsset ihr allem diesem Bösen durch Belehren, Mahnen und Strafen cntgegcntreten. Höret ihr aber das Gute, das sich aus den Herzen der Kinder kund gibt, dann belobet sie und befestiget sie darin! Vernehmet ihr aus dem Engelmunde eines zartbesaiteten Kindes eine stille gerechte Klage über euer eigenes Leben, so überhöret sie nicht! Es ist Gott, der zu euch durch das unschuldige Kind spricht! Erziehet die Kinder mit dem Auge! Überwachet das Kind, damit es die Unschuld bewahrt! Zwei grimmige Feinde lauern ans das Kind. Es ist der Fejnd in seinen erwachenden bösen Neigungen und die arge Welt. Das Urteil des Kindes leitet die Empfindung und nicht die Vernunft. Wenn die Eltern bei diesem geistigen Zustaude der Kinder nicht über dieselben wachen, dann ist es um eine gute Erziehung bald geschehen. Haltet daher die Augen wach und beobachtet das Kind in allen seinen Äußerungen, in allen seinen Handlungen! Sehet ihr an dem Söhnchen Spuren des Jähzornes, dcS Hochmutes, des Müßiggangs, der Weichlichkeit, der Vergnügungssucht; erblicket ihr an dem Töchterchen den Hang zur Eitelkeit, GefallSsucht. zun» Eigensinn und Dünkel — dann helfet dem armen Kinde und gebet ihm durch liebevolle Mahnung die Mittel an die Hand, wie es durch Wachen, Kämpfen und Beten die Keime großer Leidenschaften in sich ertöten kann und soll! Richtet euer Augenmerk auch auf diejenigen, mit denen eure Kinder umgehen, auf die Dienstleute und Spielgenvssen! Unanständige, unehrbare Reden und leichtfertige Gebärden verderben daö arglose Kind. Erziehe dein Kind, o Vater und Mutter, mit dem Auge besonders dann, wann in ihm die Triebe und Neigungen erwachen I Je mehr du merkst, „ daß dein Sohn und deine Tochter sich deinen Augen entziehen, desto mehr mußt du dich wie ein heiliger Schutzengel neben sie hinstellen. -Tuten die Eltern in diesen Jahren treu ihre Pflicht, dann würden nicht so viele Jünglinge, nicht so viele Mädchen schuldbefleckt an den Hochzeitsaltar treten. Darum seid wachsam und haltet eure Augen offen über eure Kinder! Dies fordern deren Seelenheil und eure eigene Verantwortung. Erziehet, christliche Eltern, eure Lieblinge mit der Hand. Segnet, belohnet, ahndet die Kinder in Güte, Weisheit und Gerechtigkeit! Von altersher war es Brauch in frommen Familien, daß der Vater und die Mutter an jedem Abende die Kinder mit dem heiligen Kreuzzeichen segneten. Haltet diese rührende katholische ©itü aufrecht oder führet sie wieder ein, wenn sie in eurem Hause verloren ging. Segnet eure erwachsenen Kinder, wenn sie das Vaterhaus verlassen ! Ihr ziehet dadurch den Segen des Himmels über sie und auf euch selbst herab. Erziehe dein Kind mit der Hand, das bedeutet auch, belohne es, wenn es in Ehrfurcht, in Liebe und Gehorsam deiner Anleitung folgt. Wenn du gerne das Güte an deinem Kinde belohnst, so wirst du das Kind zur Beharrlichkeit im Guten bewegen. — Verfehlt und vergeht sich das Kind und verdient es Strafe, so sei diese dem Fehler und Vergehen angemessen, sei mit Milde und Strenge gepaart, sei zu rechter Zeit vorgenommen, niemals im Jähzorne, damit das Kind nicht erbittert und starrsinnig gemacht wird. Durch Strafen im heiliget! Ernst und in heiliger Liebe erkennt das^Kind seinen Fehler und bessert sich. Gerechte und in Liebe und um GotteS willen verfügte Strafe macht die Eltern selb t vor ihren Kindern ehrwürdig. Erziehe, bester Vater, liebste Mutter, dein Kind durch deinen Fuß, das heißt, gehe ihm in allem Wahren, Guten und Schönen mit deinem Beispiele voran! Die Hauptsache bei der Erziehung ist das lebendige Beispiel. Das Kind handelt nicht nach Grundsätzen oder aus Überzeugung ; es tut, was ihm befohlen wird und was es jene tun sieht, mit denen es täglich umgeht und verkehrt. Sieht das Kind dich beten, den Sonn- und Feiertag heiligen, Sakramente empfangen; sieht es dich sanftmütig, friedfertig, behutsam in Wort und Gebärde: sieht es dich fleißig arbeiten und jede Stunde gewissenhaft benützen — sei versichert, dein Kind wird ohne vieles Mahnen und Drängen deinem Beispiele folgen. Im persönlichen Beispiele liegt die ganze Kraft und Macht der Erziehung. Hütet euch also, Ellern, daß ihr die Kleinen nicht ärgert durch schlechtes Leben, durch Zank und Streit, durch üble Reden, durch Falschheit, durch Unbarmherzigkeit! Davor schütze auch däs schreckliche Drvhwört Christi: Wer eines dieser Kleinen ärgert, dein wäre es besser, daß ihm ein Mühlstein au den Hals gehängt und er in die Tiefe des Meeres versenkt würde., (Matth. 18, 6). Es soll euch nicht treffen das furchtbare Weh, das Christus am . Fuße des Kreuzes sprach: Wei net über' euch und eure Kinder! (Luc. 23, 28). Kommt die Zeit des Schulbesuches, so sorget dafür, daß die Kinder pünktlich zur Schule gehen, fleißig lernen und sich musterhaft anffnhren. Bringet auch dem Lehrer in seinem schweren Berufe Vertrauen', Achtung, Dankbarkeit entgegen! Natürlich muß die Schule in solchem Zustand erhalten werden, daß katholische Eltern die Gewißheit haben, daß jbre Kinder im Geiste des christlichen Elternhauses, im Geiste des katholischen Familienlebens unterrichtet und erzogen werden. Die Eltern besitzen unveräußerliche Rechte auf den Unterricht imd die "Erziehung ihrer Kinder. Für katholische. Kinder sind nur katlsvlische Schulen am Platze" In christglüubiger Familie apferzzigene und' in christlicher Schule herangebildete Kinder füllen, wohin immer 'sie ihr Geschick führt, ihren Platz ehrenvoll aus iutd wirken zur Wohlfahrt der Gesamtheit, Welch unvergänglicher Ruhm für die Elterm sind z. B. der Hl. Aloisius, von dessen Geburt am 9. Mürz 1568 voriges Jahr 350 Jahre verflossen sind und der 1591 starb, der Hl. König Ludwig IX., zu dein seine Hl. Mutter Blanka sagte: Ich möchte dich lieber tot in meinen Händen tragen, als dich in Sünden sehen. Welche bleibende Ehre sind für die glücklichen Eltern ein Klemens Maria Hofbauer, den die fromme,Mutte nach dem Tode des Vaters zum Kreuze trug und ihn dem Gekreuzigten als seinem nunmehr einzigen Vater übergab, ein hl. .Antonius von Padua, dessen Mutter bki seiner Heiligsprechung noch am Leben war, ein hl. Gabriel Perb-oyre, der als Missionär in Japan das Martyrium erlitt und bei dessen Heiligsprechung in Rom sein Bruder als Priester und feim-Schwester als Nonne anwesend waren. Welchen Rnhmeskranz windet der durch seine ergreifende Pietà (schmerzhafte Mutter Maria mit dem blutigen Leichname Jesu auf ihrön Knien) weltbekannte katholische Künstler Achtermann seinen Eltern um die Stirne! Und wer kennt nicht die glaubensstarke und innigsronuue Tochter des vielgefeierten Schriftstellers Franziskus Beuillot (Veijo/, die durch unablässiges Gebet ihren Vater zur katholischen Kirche bekehrte und 'ihn so aus einem wütenden Bekämpser zum mutigsten Verteidiger des Weltreiches Christi umwgndelte? Sein Ehrendenkmal steht in der prachtvollsten Kirche-von Paris," in der Herz Jesu-Kirche am Mont-"inartre, die ich im Jahre 1910 besucht und bewundert habe. : / 4. Im Hause Gottes dienen verschiedene Personen, wie Iakristane, Organisten, Türmer, Sammler, Ministranten und andere. Zur Hausfamilie gehören aber die Dienstboten, Knechte und Mägde, Gehilfen und Lehrlinge, Arbeiter, Hirten und Hirtinnen. Für alle zum Familienheim Gehörigen haben die Eltern ähnlich wie für ihre Kinder zu sorgen. Auch für das Hausgesinde wird der Familienvater und die Hausmutter strenge Rechenschaft am jüngsten' Tage abzulegcn haben. Auch hier gilt des hl. Paulus Urteilsspruch: Wer für die Seinen nicht sorgt, der hat den Glauben verleugnet und ist ärger als ein Ungläubiger. Aber derselbe weisheitsvolle Apostel gab auch Anordnungen wie über die Herren so auch über die Dienstleute. „Ihr Diener, befiehlt der Apostel, gehorchet den leibliche» Herren nicht als Augendiener, um den Menschen zu gefallen, sondern mit Aufrichtigkeit, aus Furcht Gottes! Alles, was ihr immer tut, das tuet vom Kerzen als wie dem Herrn und nicht, den Menschen; denn ihr wisset, daß ihr vom Herrn den Lohn der Erbschaft erhalten werdet. Christus dein Herrn dienet!" (Col. 3, 22—24) „Ugd ihr Herren, tuet gegen sie dasselbe! Denn ihr wisset, daß ihr Herr auch der einige ist im Himuckl, ünd daß bei ihm kein Ansehen der Person gilt " (Ephes. 6, 9). Die Dienstboten müssen ihren aufhabenden Dienst treu versehen, ihre Standespflichtcn genau erfüllen. Ohne Notwendigkeit sollen sie ihre Stellen nicht wechseln. Zumal mögen, sie die Landflucht meiden. Die Stadt ist das Grab der Geschlechter; das Land aber ist der nie verfügbare Born der Menschheit. O, welch ein Segen sind für den Haushalt gute, verläßliche, glaubeusfeste und sittenreine Diener und Dienerinnen! Mit Bewunderunng lesen wir in der Heiligen Schrift den Bericht über den ältesten Knecht Abra-. Harns, wie er den geleisteten Schwur treu gehalten und unter Gebet aus der Stadt Haran in Mesopotamien Rebekka, die Schwester Labans, als Braut für Isaak geholt hat. (Gen. 24, 2 ff). Nnd der gottesfürchtige Sohn Isaaks Jakob diente seinem Oheim Laban zwanzig Jahre so treu, daß er mit gutem Gewissen zu seinem Dienstherrn sagen konnte: „Du weißt, wie ich dir gedient und wie groß dein Besitz unter meinen Händen geworden ist. Wenig war es, was du besaßest, als ich zu dir kam, und nun bist du reich geworden, und der Herr'hal dich gesegnet mit meiner Einkehr . . . Tag nnd Nacht verzehrte mich Hitze und Frost, und der Schlaf floh meine Ältgen. So habe ich dir zwanzig Jahre hindurch in deinem Hause gedient " (Gen. 30, 29. 30; 31, 40. 41). Wer ist Nicht erbaut 'vom christlichen Leben der heiligest Mägde Notburga und Zita, des hl. Knechtes iind späteren Landmannes Isidor und des hl. Hirten Paschalis? Mariana,' das fromme Dienstmädchen bei einem reichbegüterten verwaisten Jünglinge, erbetete" ihrem jugendlichen Dicnstherrn ■ Bekehrung vom leichtsinnigen zum bessàni Leben, erflehte ihm vom Himmel den heiligen Beruf zum Missionär, den er mutig erwählte und in Amerika bis zu seinem Tode segensreichst ausübte. — Ich selbst gedenke recht oft der tugendhaften, rastlos tätigen Dienstmagd in meinem Elternhause, die dreißig Jahre im selben diente und von der ich nie ein sündhaftes Wort vernahm und an der ich nie etwas Übles bemerkte. Wohl aber wußte diese Magd Gottes viel Belehrendes und Rührendes aus dem Leben der Hl. Genovefa und vieler anderer Heilige» den Kindern zu erzählen und ihnen von den in der Kirche gehörten Episteln und Evangelien und Predigten mitzuteilen. 5. Geliebteste! Derart geordnete Hausfainilien sind selbst glücklich und zufrieden, und sie sind die Freude, und der Friede und Segen für die Nachbarschaft, für die Pfarre, das Land, den Staat. An solchen Häusern würde Jesus selbst anklopsen und in sie einkehren, wie er das Haus der Brautleute zu Cana in Galiläa betrat, das liebe Heim der drei Geschwister in Bethanien, das Haus des hl. Petrus und seiner.Schwiegermutter, die Wohnung des Simon und das Zollhaus des Zebedäus besucht hatte. Aus solchen Gottesfamilien stammen ausgezeichnete Priester, gehen vorzügliche Beamte, tapfere Soldaten, heiligmäßige Ordens? leute hervor. In solchen Häusern wohnen ganze Katholiken, die sich nicht scheuen, auch öffentlich z. B. bei den Wahlen, ihr Credo, ihren apostolischen Glauben zu bekennen. Die Bewohner solcher Häuser sehen gute Tage und werden sie sehen. Im Laufe der Zeit kommen aber über eine jede, auch die christlichste Familie mannigfache Prüfungen und Heiim suchungen, verschiedene Geschicke und Ungemaches Überaus schwer und bitter fallen den Familien Trennungen. Der Sohn muß hinaus in die Ferne und Fremde, muß ringen und kämpfen für sein Dasein. Besonders im furchtbaren Weltkriege war das Abschiedsnehmen herb uud hart. — Die Tochter muß vielleicht in den Dienst um das tägliche Brot oder sie zieht aus dem trauten Elternhause, um selbstständig eine Fa> milie zu gründen. Doch die Geschiedenen sollen immerdar festen Halt und Hort im stillen Elternhause finden, auf daß sie es mit Freuden besuchen und es wieder gestärkt und getröstet verlassen. Das schwerste Scheiden bereitet der Gang in das letzte Haus auf Erden und in das Haus der Ewigkeit. Wenn der Tod. an die Pforte des Hauses klopft, da zieht Trauer und Weh in das friedliche Haus ein. Aber in einer gläubigfrommcn Familie ist der Tod nicht gar so schrecklich. Er ist mehr das Ende des mühseligen Erdenlebens und der Anfang des ewig glückseligen Lebens im himmlischen Vaterhause. Uud erfindet die christ-katholische Familie nicht unvorbereitet. Der Kranke genießt eine liebevolle Pflege inbezug auf den Leib und auf die Seele.. Mit Gott und der Welt versöhnt, durch die Gua-denmittel der heiligen Kirche gestärkt, stirbt der geliebte Ge' noffe gut und mit dem Segen des Priesters. Ist der teure Kranke im Herrn entschlafen, dann tritt die Trauer in ihr Recht. Weinte doch guch der göttliche Herr und Heiland um seinen Freund Lazarus, und Maria trauerte als Mutter um den einzigen Sohn. Die unerschütterliche christliche Hoffnung auf die selige Wiedervereinigung mildert die Trauer, verklärt den Schmerz. Das unentwegte Vertrauen auf Wieder-, sehen ist heilender Balsam für so viele wehe und wunde Herzen, die durch den Krieg oder durch die neue Krankheit ihre Lieben verloren haben. Der Sarg wird geschlossen. Auch das erträgt die christliche Trauer in Ergebung in den hochheiligen Willen Gottes. Und nun geht es hinaus zur letzten Ruhestätte, ein schwerer Gang, ein letzter Liebesdienst. Dort am Gottesacker, dem heimischen Friedhofe, befindet sich die gemeinsame Grabesgruft der Familie. Da ruhen die unvergeßlichen Eltern beisammen, liegen die Kinder, schlummern die übrigen Hausgenossen. Ein beispielwürdiges Haus sorgt für die anständige Erhaltung des Familiengrabes. Die Stätten, wo die Toten der Auferstehung harre», werden von Zeit zu Zeit erneuert, geschmückt und an ihnen werden für die Verewigten Gebete verrichtet. 6. Gewiß, eine gut katholische Familie sorgt auch für das künftige Leben ihrer Mitglieder im Jenseits. Wie sie hüben vergnügt beisammen wohnten, so sollen sie drüben wieder zusammen treffen und ewig selig mitsammen leben. Alle sollen mit Abraham, Isaak und Jakob zu Tische sitzen im Himmelreiche. (Matth. 8, 14). Deshalb betet eine glaubensinnige Familie gern für ihre verstorbenen Mitglieder, errichtet fromme Stiftungen, opfert Sühnkommunionen für die Heimgegangenen auf, läßt ihnen kirchliche Ablässe zukomme», feiert den Gedenh« oder Allerseelentag durch Übung guter Werke der christlichen Barmherzigkeit. Recht so! Denn wie schrecklich wäre es, wenn die auf Erden aufs innigste vereint, jenseits getrennt leben müßten, wenn es ans ewig für sie kein Wiedersehen mehr geben würde. Ja schrecklich, die einen im Himmel bei Vater und Sohn und Heiligem Geist, die anderen in der Hölle beim Vater der Lüge, bei den Kindern des Fluches, bei den Geistern der Finsternis! Wie, wenn beim jüngsten Gerichte ein Familienglied ans den Höllenqualen riese: Vater, Mutter, Kind, Dienstgeber. Dienstnehmer, gib mir die Seele, die du mir geraubt! Ich bin durch deine Schuld verloren. — Es ist zu spät, zu spät für immer und ewig. Es gibt kein Entgelt, keinen Tauschwert für die Rettung der Seele mehr. Und deshalb heißt es jetzt für das ewige 'Heit der unsterblichen, mit dem kostbarsten Blute Christi erlösten Seele» zu sorgen; gilt es jetzt, sie ewig zu retten und zu beglücken im himmlischen Vaterlande. In Gott geliebte Gläubige! 'ie Diözese ist auch ein Heim, ein Dom, in dein der Oberhirt mit den Mithirten lebt und für die geistig^ Herde betet, arbeitet, leidet und sorgt. Der Bischof und die ihm vom göttlichen Hirten anvertrauten Diözesanen bilden eine große Familie, die da nach dem letzten Ziele, nach dem ewigen Heile und Glücke strebt. Ich wünsche nichts sehnlicher, als daß wir Lavantiner alle jenseits im himmlischen Frieden leben. Bater und Kinder. Hirt und Herde gehören zusammen. Mögen sie alle am Tage der Tage auf die rechte Seite des ewigen Richters gestellt und von ihm das Urteil zur ewigen Seligkeit vernehmen. Bischof und Bistumskinder bilden eine Einheit, die ewig bestehen soll in der Glorie Gottes. Dahin ging bereits 30 Jahre und wird mit Gotteshilfe auch weiter gehen all mein Sinnen und Sorgen, all mein Streben und Trachten, all mein Wachen, Walten und Wirken. Der feierliche Schwur des Hohenpriesters M a t t h a t i a s sei auch mein und euer Gelöbnis: „Wenn alle Völker von dem gebotenen Gottesdienste der Väter abfallen, so werde doch ich und meine Söhne und meine Brüder dem Gesetze unserer Väter gehorchen. Gott bewahre uns davor, es frommt uns nicht, das Gesetz und die Vorschriften Gottes zu verlassen !" (1. Mach. 2, 19—21). Als Moses, Israels größter Führer und Gesetzgeber, das Herannahen des Todes fühlte, berief er das Buudesvolk Fastenmandat fi Im Sinne des neuen kirchlichen Fastengesetzes1 und aus Grund der mir vom heiligen Apostolischen Stuhle am 8. Juni 1899 erteilten und unterm 13. Jänner 1913 auf die Dauer von sieben Jahren erneuerten Vollmacht bewillige ich für das laufende Jahr die folgenden Erleichterungen bezüglich des kirchlichen Fastengebotes: I. Abbruchstage und Abstinenztage zugleich, also vollständige Fasttage mit Abbruch an Speisen und Enthaltung von Fleischspeisen, sind folgende: 1. der Aschermittwoch; 2. die Freitage der vierzigtägigen Fasten und der Kar-samStag bis Mittag (von Mittag an verpflichten Abstinenz und Jejunium nicht mehr); 3. die Mittwoche und Freitage der vier Quatemberzeiten; 4. die Vigilien oder Vortage vor Pfingsten und vor Weihnachten. II. Nur Abbruchstage, an denen zwar der Genuß von Fleischspeisen, aber nur eine einmalige Sättigung und überdies eine kleine Erquickung morgens und abends erlaubt ist, sind: 1. alle Tage der vierzigtägigen Fasten (auch der Gründonnerstag) mit Ausnahme der Sonntage (dasunter sind, wie oben I. 1, 2 und 3 bemerkt, der Aschermittwoch, der Quo« 1 Kirchliches Verordnungsblatt für die Lavanter Diözese, 1917. Rum. XIV. Abs. 112. «din. IV. @@.176—178. Gottes zusammen und ledete es also an: „Himmel und Erde rufe ich heute zum Zeugen, daß ich euch Leben und Tod, Segen und Fluch vorlege. So wähle denn das Leben, damit du lebest und auch deine Nachkommen!" (Dout. 30, 19). So wählet denn auch ihr, geliebte Lavantiner, nicht den Tod und den Fluch, sondern den Segen und das Leben! Es > steht noch in eurer Gewalt. Gnade von oben wird euch dazu nie fehlen. Gottes Gnade fehlt keinem guten Werke. Und in diesem Sinne segne euch der allbarmherzige Gott Va f ter und f Sohn und Heiliger f Geist! Amen. Marburg, am Feste Mariä Lichtmeß, den 2. Februar 1919. f Michael, Oberhirt Anmerkung. Das vorliegende Pastoralschreiben sollen die Seelsorger den Gläubigen am Sonntag Quinquagesima, am ersten und zweiten Fastensonntag von den Kanzeln verlesen. das Jahr 1919. tembermittwoch, die Freitage und der Karsamstag, letzterer bis Mittag, strenge Fasttage); 2. die Samstage der vier Quatemberzeiten; 3. die Vigilien oder Vortage vor den Festen: Mariä Aufnahme in den Himmel, Allerheiligen und Unbefleckte Empfängnis Mariä. III. Nur Abstinenztage, an denen die Enthaltung von Fleischspeisen, jedoch ohne Abbruch voi. Speisen, geboten ist, sind alle übrigen Freitage des Jahres. IV. An Sonntagen und an gebotenen Festtagen hört jede Fastenverpflichtung auf, sei es nun Abstinenz, oder Abstinenz und Jejunium, oder bloß Jejunium; ausgenommen ist jedoch der Festtag während der vierzigtägigen Fastenzeit, an dem zwar die Abstinenz, nicht aber das Jejunium entfällt. Dasselbe ist der Fall, wenn einer der nunmehr aufgehobenen aber »och kirchlich mit regelmäßigem Gottesdienst und zahlreicher Beteiligung der Gläubigen fortgefeierten Festtage auf einen Fasttag fällt. Die Vigilfasttage werden nicht antizipiert. V. In Bezug auf die Dispensen vom Gebote, sich des Fleischessens zu enthalten, gilt folgendes: 1. Nur für einzelne Orte gilt die Erlaubnis, an einem Abstinenztage Fleisch zu genießen, dann, wenn an einem solchen Tage daselbst ein Jahrmarkt, zu dem sich gewöhnlich viel Volk versammelt, abgehalten wird. Diese Dis« penS gilt jedoch nur für den Ort, an welchem der Markt abgehalten wird, also nicht für andere Orte, die etwa sonst noch zur selben Pfarre gehören. 2. Jnbetreff einzelner Personen wird nachstehendes bewilligt: a) An allen Tagen des Jahres, jedoch mit Ausnahme des Aschermittwochs, des Karfreitags und des Karsamstags, des letzteren bis Mittag, und der Vigilien vor Pfingsten und Weihnachten dürfen Fleisch genießen: Arbeiter in Bergwerken und Fabriken; Reisende, die in Gast- und Wirtshäusern speisen; auch andere, das heißt nicht Reisende, welche z. B. in Städten und sonstigen geschlossenen Orten in Gasthäusern ihre Beköstigung haben. b) An allen Tagen, mit einziger Ausnahme des Karfreitags, können sich der Fleischspeisen bedienen: die Kondukteure auf den Eisenbahnen; jene Reisende, welche in Gasthäusern der Eisenbahnstationen speisen müssen; die Badegäste, überhaupt Kurgäste, welche wirklich zur Herstellung ihrer Gesundheit sich in Bade- oder Kurorten aufhàlteii. Die gleiche Milderung gilt auch für ihre Hausgenossen und Dienerschaft. Hingegen gilt sie nicht für solche Personen, welche Kur- und Badeorte nur des Vergnügens wegen besuchen. c) Ohne Einschränkung, d. i. ohne Ausnahme irgend eines Tages, können Fleischspeisen jene genießen, welche ihrer äußersten Armut wegen unter Speisen keine Auswahl treffen können, sondern eben das essen müssen, was sie bekommen, (also wenn sie nicht Fastenspeisen erhalten); ferner überhaupt jene Personen, welche und solange sie in einem solchen Hause leben (z. B. als Dienstboten), in welchem man ihnen keine Fastenspeisen vorsetzt. Sie sollen jedoch trachten, sich, wenn nur möglich, wenigstens am Karfreitage des Fleischgcnusses zu enthalten. VI. An jedem Fasttage, sei es mit oder ohne Abstinenz, wird der Gebrauch von Milchspeisen, Eiern und vom Tierfett (Speck) zur Würze der Speisen, sowohl bei der Mahlzeit als auch bei der kleinen Erquickung gestattet. VII. Endlich lvird noch bemerkt: a) Alle, die an dispensierten Fasttagen (b. i. an den Samstagen der Fastenzeit und der Quatemberivvchen, an den Vigilien Mariä Aufnahme in den Himmel, Allerheiligen und Unbefleckte Empfängnis Mariä, und sooft einer der aufgehobenen, aber noch fortgefeierten Festtage auf einen Fasttag fällt) Fleischspeisen genießen, sind verpflichtet an solchen Tagen d rei Vater unser, drei Gegrüßt seift du Maria und den Apostolischen Glauben zu Ehren des bitteren Leidens und Sterbens Jesu Christi andächtig und im Geiste der Buße zu beten. Wo mehrere Hausgenossen zusammen speisen, sollen diese Gebete laut und gemeinschaftlich verrichtet werbe». Überdies werben die Gläubigen ermahnt, diese vom Heiligen Vater gewährte Erleichterung des Fastengebotes nach Kräften durch andere Werke der Frömmigkeit und insbesondere durch reichlichere Unterstützung der Armen und Notleidenden zu ersetzen. b) Kranken eine weitere Dispens zu erteilen, sind Seelsorger und Beichtväter ermächtigt. Ebenso haben auf Grund des neuen Codex auch die Pfarrer vom 19. Mai 1918 angefangen das Recht, in einzelnen Fällen aus rechtmäßiger Ursache die ihnen untergebenen einzelnen Gläubigen und einzelnen Familien auch außerhalb ihres Sprengels und in ihrem Sprengel auch Fremde vom allgemeinen Gesetz der Abstinenz und des Jejuniums sowie beider zugleich zu dispensieren. Nicht verpflichtet sind zum Abbruchfasten Kranke und jene, die anstrengende Arbeiten zu verrichten haben. c) Welt- und Regularpriester, Theologen und Knabenseminaristen, klösterliche Familien und Institute beiderlei Geschlechtes müssen sich jedoch einer strengeren Beobachtung des Fastengebotes befleißen und haben sich daher an den Abbruchstagen, an denen das Fleischessen für die Laien mittags und abends erlaubt ist, bei der kleinen Erquickung am Abende des Fleischgenusses zu enthalten. Zuletzt sei noch die Bestimmung des neuen Kirchenge-setzbuches erwähnt, daß 'die Zeit für die Osterkomniunion vom Palmsonntag bis zum Weißen Sonntag dauert. Zugleich heißt es darin, daß die Bischöfe diese Zeit erweitern können, aber nicht über die Zeit vor dem 4. Fastensonntag und nach dem Dreifaltigkeitsfeste. Demgemäß bestimme ich, daß für die Lavanter Diözese die Zeit für die Ablegung der heiligen Beicht und für den Empfang der heiligen Ostcrkommunion mit dem 4. Fastensonntage beginnt und bis zum 4. Sonntage nach Ostern einschließlich dauert. Zugleich wird an die alte Vorschrift und löbliche Gewohnheit erinnert, die österliche Kommunion womöglich in der Pfarrkirche zu empfangen. Auch werden die Gläubigen noch daran erinnert, daß während der geschlossenen Zeit, d. i. vom 1. Adventsonntage bis zum Weihuachts-feste einschließlich und vom Aschermittwoch bis zum Ostersonntag einschließlich, geräuschvolle Hochzeitsfeierlichkeiten sowie öffentliche Lustbarkeiten und Ergötzungen untersagt sind. Die Gnade des Heiligen Geistes sei mit euch, auf daß ihr imstande seid, im Geiste der Liebe, des Gehorsams und der Buße das Fastenmandat gewissenhaft zu erfüllen. Und alle, welche nach dieser Richtschnur wandeln werden, Friede sei über sie und Barmherzigkeit Gottes l (Gal. 6, 16). Marburg, am Feste Mariä Lichtmeß» den 2. Februar 1919. t Michael, Fürstbischof. Anmerkung. Dar Fastenmandat ist am Sonntage Quinquagesima von der Kanzel, zu verlautbaren. Überdies ist während des Jahres jeder Fasttag am vorhergehenden Sonntage den Gläubigen bekannt zu geben. Postna postava za deželne brambovce, v leti Vsled pooblastila, dobljenega od svete stolice dne 17. januarja 1914, podeli kn. šk. ordinariat zastran posta te le olajšave.: 1. Katoličani deželne brambe se naj na preddan ali na biljo svetega božičnega praznika in na veliki petek zdržijo ipesnih jedi. Razen tega jim je dopuščeno uživanje mesa ob cerkveno zapovedanih postnih dnevih med letom in jim je tudi dovoljeno, jesti meso ob dnevih, ob katerih je zapovedano, zdržati se mesnih jedi. Enako jim je sveta stolica z rcskriptom z dne. 17. januarja 1914, štev. 6971/12, dovolila celi postni čas in ob ostro zapovedanih postnih dnevih med letom pri isti pojedini uživati meso in ribo. Sicer pa je to itak že po novem cerkvenem zakoniku dovoljeno. Vsem aktivnim osebam deželne brambe, dokler izvršujejo vojaško službo, je z ozirom na njihova težavna /opravila dovoljeno, se ob cerkveno zapovedanih postnih dnevih več ko enkrat na dan nasititi. Izpregled zdržati sc uživanja mesa, ne pa izjema od dolžnosti si v jedi pritrgati, se razteza, tudi na odrasle ude častniških in podčastniških družin. To veliko olajšavo sicer v škofiji veljavne postno postave naj katoliški verniki deželne brambe hvaležno priznajo ter jo naj skušajo nadomestiti z neomahljivo vdanostjo do svoje sveto katoliške vere, dalje z molitvijo in s pridnim obiskovanjem božje službe, s poslušanjem božje besede, s skesanim in spokornim duhom, kakor tudi z izvrše-„ vanjem drugih dobrih del. čas za opravljanje velikonočne pobožnosti, ki obsega prejem zakramentov sv. pokore in sv. rešuj ega Te- Apostolski izpregled Od svete kongregacije konciljske v Rimu je s 27. novembrom 1914, štev. 6568/13, došel semkaj naslednji odlok : 8. 8. Concilii N. 6558/13. Beatissime Pater! Cardinalis Archiepiscopus Pragensis, Praesep Con-ferentiarum Episcopatus Austriaci, ad genua Sanctitatis Vestrae provolutus, quae sequuntur humillime exponit: Per gratiosum Rescriptum 8. Congregationis Concilii orožnike in finančno stražo, veljavna 1919. lesa, se začne s 4. postno nedeljo in se konča s 1. nedeljo po Binkoštih. 2. Predstoječa postna postava velja tudi za orožnike, ker spadajo pod civilno-duhovsko jurisdikcijo. 3. Končno so raztegne zgoraj navedeni postni red vs)ed pooblastila, podeljenega od svete stolice dne 17. .januarja 1908 vsem avstrijskim škofom, tudi na finančno stražo, ker je vojna služba svoje vrste, nosi orožje, živi in dela kakor vojaki, zlasti pa ker mora prenašati mnogo nadlog in premagati velike težave. „Sicer pa bratje ! bodite močni v Gospodu in v mogočnosti njegove moči. Oblecite božje orožje, da zumerete obstati pred zalezovanjem hudega duha; ker se nam ni vojskovati zoper meso in kri, ampak zoper hudobne duhove. Zavoljo tega primite za orožje božje, da se morete ustavljati ob hudem dnevu in v vseh rečeh popolni obstati ! Stojte torej, opasani okoli svojih ledij z resnico, in oblečeni z oklepom pravice, -in obuti na nogah za oznanjevanje evangelja miru; pred vsem pa poprimite ščit vere in vzemite čelado vzveličanja in meč duha, kar je božja beseda ! Z vso molitvijo in prošnjo molite vsak čas v duhu in čujte v tem v vsej stanovitnosti .. Milost bodi z vsemi, kateri ljubijo Jezusa Kristusa s stanovitnostjo. Amen.“ (Efež. 6, 10—18. 24). V Mariboru, na praznik Marije Svečnice, dne 2. februarja 1919. posta za jetnišnice. diei 17. Ianuarii currentis anni, ad septennium prorogata est Episcopis Austriacis facultas dispensandi cum custodibus rei publicae arina gerentibus, tum cum militibus militiae stabili adseriptis de iure curae cleri civilis subditis, tum cum custodibus rerum ad exigenda publica vectigalia spectantibus, super lege abstinentiae a carnibus, duobus tantum diebus exceptis, nempe in pervigilio Nativitatis D. N. lesu Christi et Feria VI. in Parasceve, ad-iecta adnotatione, quoàd dispensationem a ieiunii lege nihil obstare, quominus Episcopi sequantur probatorum auctorum sententias super exemptione ab ea lege, ratione laboris. Cam antera valde desiderandum sit, nt abusas quidam contra legem abstinentiae et ieiunii in quibusdam careeribus publicis obvii eliminentur — non apponuntur enim semper cibi correspondentes praescriptis ecclesiasticis de abstinentia — et cum porro tanti intersit, ne sive incarcerati sive custodes et officiales cogantur leges Sanctae Matris Ecclesiae transgredi, quod relate ad scopum correctionis, cum damno speciali religionis et pietatis accidit, humillimus Cardinalis Orator, nomine multorum Episcoporum Austriae exorat, ut Sanctitas Vestra supradictam facultatem etiam ad detentos in careeribus publicis nec non ad vacantes operi culinario et panificio in istis careeribus et denique ad talium institutorum custodes et officiales, actu in ipsis servientes, clementissime extendere dignetur. — 8. Congregatio Concilii, auctoritate SSmi. D. N. BENEDICTI PP. XV., attentis expositis, gratiam exten- sionis citati rescripti diei 17. Ianuarii 1914 ad Septennium iuxta preces benigne impertita est. Datum Romae die 27. Novembris 1914. L. 8. f Fr. Card. Cassetta, Praefectus. 0. Giorgi, Secr. Po besedilu tega odloka uživajo zdaj polajšavo postne postave, kakor jo podeljuje kn. šk.'ordinariat vslod pooblastila svete apostolske stolice z dne 17. januarja 1914 deželni brambi, orožnikom in finančni straži, tudi v javnih ječah internirani kaznjenci, dalje kuharji in peki v teh jetnišnicah, končno tudi aktivni pazniki in uradniki takih zavodov. iuris canonici. S. Quaestiones theologicae anno 1919 exarandae. 1. Castitas sacerdotalis et media ad eam servandam. 2. Exponatur doctrina de snbiecto extremae unctionis in genere, et in specie inxta canones Codicis \ - 10. Pastoralna konferenčna vprašanja za leto 1919. 1. Določbe cerkvenega zakonika o cerkvenih družbah in o društvih. Kako naj cerkvene družbe in društva sodelujejo pri obnovitvi verskega življenja po končani vojski ? 2. Kako se sestavi prošnja za izpregled zakonskih zadržkov? Kateri so kanonični vzroki za izpregled in kako se morajo navesti ? II. . Župnijski izpiti se bodo vršili leta 1919 dne 29. in 30. aprila, ter 1. maja, potem 2., 3. in 4. septembra v kn. šk. ordinariatski pisarni v Mariboru. Prošnje za pripustitev k župnijskemu izpitu je treba najmanj 14 dni pred izkušnjo predložiti kn. šk. Lavantinskemu ordinariatu po pristojnem kn. šk. dekanijskem uradu. ^(Actiones dioecesanae anno 1900 peractae. Marburgi, 1901. Cap. LVI. pag. 563. sq. lit. a). et constitutiones Synodi 12. Examina triennalia. Iuxta canonem 130 Codicis iuris canonici tenentur, expleto studiorum curriculo, sacerdotes omnes, etsi beneficium paroeoiale aut canonicale consecuti, nisi ab Ordi- nario“ loci ob iustam causam fuerint ' exempti, examen singulis'annis saltem per integrunf triennium in diversis sacraram scientiarum disciplinis, antea opportune designa- 26 tis, subire secundum modum ab eodem Ordinario determinandum (§ 1). In collatione officiorum et beneficiorum ecclesiasticorum ratio habenda est eorum qui, caeteris paribus, in memoratis periculis magis praestiterunt (§ 2). Regulares sacerdotes, iis tantum exceptis qui a Superioribus maioribus gravem ob causam fuerint exempti, aut qui vel sacram theologiam vel ius canonicum vel philosophiam scholasticam doceant, post absolutum studiorum curricylum, quotannis, saltem per quinquennium, a doctis gravibusque patribus examinentur in variis doctri- nae sacrae disciplinis antea opportune designatis. 590). (Can. Ad hoc examen, subeundum e Theologia fundamentali et dogmatica speciali die 9. mensis Septembris anni vertentis 1919 hora 9. ante meridiem in prine, episc. consistoriali can cellaria Marburgi, hisce invitantur — alia invitatio non fiet — omnes sacerdotes saeculares, qui anno praeterito 1918, expleto studiorum curriculo, in dioecesi Lavantina curam animarum ingressi sunt. Tales examinandi pro anno examinis ab elaborandis pensis theologicis dispensantur. 13. Sveta olja se bodo delila po navadi na Veliki četrtek v km sk. pisarni. Posodice nezj se poprej skrbno osnažijo. 14. Podpora pogorelcem v Pleterju župnije sv. Lovrenca na Dravskem polju. Za pogorelce v Pleterju so zopet1 došli mili darovi. To se je kn. šk. župnijskemu uradu v Št. Lovrencu na Dravskem polju naznanilo z naslednjim pismom z dne 5. decembra 1918 St. 5681 : Častiti gospod župnik! Zopet Vam, gospod župnik, pošljem 7000 K, se-demtisoč kron, po poštni hranilnici na Dunaju, ker je huda zima že nastopila in se mi ubogi pogorele! smilijo, če nimajo strehe, ki bi jih naj varovala občutnega mraza. 1 Cerkveni zaukaznik ga Lavantinsko škofijo, 1918. Št. XVII odst. 119. str. 219. Naročim, da te denarje nemudoma razdelite v smislu tuur. določil z dne 14. septembra 1918 št. 4437 in z dne 12. novembra 1918 št. 5184 ter mi v najkrajšem času prejem denarja potrdite in mi vpošljete zapisnik o razdelitvi 21.000 K. Vem, da bote radi in kar najbrže ustregli temu naročilu. Predobrega Boga pa prosim, da Jbi tudi ti mili darovi veliko zalegli in gorje siromašnih pogorelcev v obilni meri zlajšali. V Mariboru, dne 5. decembra 1918. f Mihael, nadpastir. 15. Glockengießerei Johann Graßmayr in Witten-Innsbruck Per Inhaber ber im Jahre 1599 gegründeten Glockengießerei Johann Graßmayr in Willen--Innsbruck, Ecke Leopold- und Graßmayrstraße, sagte im Schreiben vom 24. Dezember 1918 an Seine Fürstbischöflichen Gnaden und Exzellenz innigsten Dank für die ihm so oft bewiesene GR«. Unter einem ersuchte er, mit seinen Anliegen auch im nahenden Frieden kommen zu dürfen, indem er jederzeit prompte'Bedienung verspricht. Mit Rücksicht darauf wird die erwähnte katholische Firma, die so manches schöne Glockengeläute für die Lavanter Diözese z. B für Čadraro geliefert hat, der hochwürdigen Divzesangeistlichkeit empfohlen. 2-7, - 16. Slovstvo. Sa v remena pitanja. Vjetsko-zminstvene rasprave za naobražene krugovo. Svozak I, Razum i vjera. Napisao 0. Teofil Harapin, profesor na franjevačkom filozofskem učilištu u Varaždinu. V Hrvatski tiskarni frančiškanske provincije v Mostaru se je pod zgornjiiy naslovom začela izdajati zbirka apologetičnih monografij namenjenih duhovnikom in svetnim izobražencem. Obravnavala se bodo znamenita, vprašanja, ki zadevljejo verski nauk ter cerkveno življenje sedanjega časa. Prvi zvezek, ki pojasnjuje odnošaje med razumom in vero in je ravnokar izšel, je dober uvod v vso zbirko, ki jo toplo priporočamo. — Cena posameznih zvezkov sta 2 K. Stalna naročnina za prvih pet zvezkov znaša 8 K. Naročila sprejema Hrvatska tiskarna frančiškanske provincije v Mostaru. 17. Osebna naznanila. Umeščeni so bili gospodje : Marko Žičkar, župnik pri St. Jerneju pri Ločah, kot župnik pri Sv. Duhu v Ločah (1. novembra 1918); Franc Zagoršak, bivši vojni kurat, kot župnik na Črni ali Ptujski gori (1. decembra 1918); Janez Šketa,'ka-pelan v Grižah, kot župnik pri Sv. Marjeti niže Ptuja (1.'februar j a 1919). Zopet nastopila sta bivšq vojna kurata gospoda: Franc Letonja župnijo sv. Jošt na Kozjaku (10. novembra 1918); Alojzij Čižek mestno župnijo Slovenji Gradec (1. decembra 1918). Odpoklican je bil bogoslovni profesor gospod Dr. Franc K s. Lukman kot referent pri deželni vladi v Ljubljani, oddelek za uk in bogočastje ; na teološkem učilišču v Mariboru ga nado-domestuje gospod profesor Dr. Jožef Somrek (13. januarja 1919). Imenovan je bil gospod Mihael Umek, bivši vojni kurat v Mariboru, za kn. šk. dvornega kapelana in tajnika (1. januarja 1919). Nameščen je bil bivši vojni kurat gospod Fran c” Osterc kot učitelj veronauka na deželnem moškem in ženskem učiteljišču v Mariboru (16. decembra 1918). Postavljeni so bili gospodje: Franc lieber, župnik v Spodnji Polskavi, kot administrator dekanije Slovenska Bistrica (21. novembra 1918); Martin Erhatič, kapela» pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kot provizor ravnotam (21. oktobra 1918); Marko Žičk ar, župnik pri Sv. Duhu v Ločah, kot so-provizor pri Sv. Jerneju pri Ločah (1. novembra 1918); Franc Stermšek, I. mestni kaplan v Slovenski Bistrici, kot provizor ravnotam (17. novembra 1918); Janez Baznik, bivši vojni kurat, kot provizor pri Sv. Jerneju pri Ločah (1. decembra 1918) ; Janez Atelšek, kaplan pri Sv, Marku pri Ptuju, kot provizor ravnotam (16. januarja 1919); Franc Pečnik, župnik v Podgorju, kot soprovizor za Razbor (28. januarja 1919> ; p. n. gospod Anton Šlander, kn. šk. duhovni svetovalec, častni kanonik in župnik v Staremtrgu, kot soprovizor župnije Sv. Roka v Selah (9. februarja 1919). Nastavljen je bil bivši vojni kurat, duhovnik Goriške nadškofije, gospod Anton Mrevlje kot drugi kapelan pri Novi- cerkvi (6. decembra 1618); gospod Anton Tka v c, II. kapelan stolne in mostne župnije v- Mariboru, kot stolni in mestni vikar ravnotam (1. decembra 1918). Prestavljeni so bili gospodje kapelam in sicer s 1. decembrom 1918: Blaž Brdnik iz Vranskega na Pilštanj; s 1. januarjem 1919: Vid Pavlič od Sv. lija v Slovenskih goricah na Muto, Jakob Sajovic iz Ormoža k Sv. liju v Slovenskih goricah; s 1. februarjem 1919: Ignacij Grifič od Sv. Jurija na Ščavnici v Majšberg, Franc Kren od Marije Snežne v Mozirje, Janez Lpskar iz Mozirja v Griže, Janez Ogulin iz Majšberga k Sv. Marku pri Ptuju. > Zopet nastavljeni so bili gospodje: Vincenc Munda, provizor na Črni ali Ptujski gori, kot kapelan ravnotam (1. decembra 1918); Janez Slavič, provizor pri Sv. Marjeti niže Ptuja, kot kapelan ravnotam (1. februarja 1919); Adolf Gril, deficijent, kot kapelan v Cirkovcah (1. oktobra 1918); Marko Krajnc, bivši vojni kurat, kot kapelan v Makolah (16. novembra 1918); Alojzij Rezman, bivši vojni kurat, kotali, kapelan stolne in mestne župnije v Mariboru, Ignacij Brvar, bivši vojni kurat, kot kapelan na Vranskem, Jožef Kuk, bivši vojni kurat, kot kapelan pri Mali Nedelji, Teodat Len dovšek, bivši vojni kurat, kot II. kapelan v Staremtrgu, Janez Hanžič, bivši vojni kurat, kot kapelan v Koprivnici, Marko Škofič, bivši vojni kurat, kot kapelan pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah (vsi 1. decembra 1918); Franc Jazbinšek, bivši vojni kurat, kot kapelan v Zrečah (16. decembra 1918); Pavel Vesenjak, bivši vojni kurat, kot kapelan v Ormožu (1. januarja 1919); s 1. februarjem 1919 pa bivša vojna kurata; Peter Jurak kot I. kapelan pri Sv. Juriju na Ščavnici in Anton Peršuh kot kapelan pri Mariji Snežni. Začasni dopust do vrnitve iz Pariza od mirovnih konferenc sta dobila: Titi. gospod Franc Kovačič, kn. šk. dutibvni svetovalec, doktor modroslovja in bogoslovni profesor, in gospod Dr. Matija Slavič, profesor bogoslovja. Dopust zaradi bolezni so dobili gospodje kapelan! : J o-žef Ozimič, t. č. v Cirkovcah, Franc Kompolšek, t. č. pri Sv. Juriju ob južni železnici, Andrej Klobasa, t. č. v Črešnjevcu, Mihael Barbič, t. č. na Vidmu, Leopold Amon, t. č. v Celju in Friderik Ratej, t. č. v Ptuju. \ S8 Iteaigniral je goapod^Franc Lo vrenko na. župnijo Eaz-ber dne 24. januarja'_1919. Umrli so ^fOospod^A.loj z ij Šli k, kapelan pri Mali Nedelji, dne 185oktobra 1918, v 29. letu’starosti ; trti. gospod Franc Z m a z e k/ kn-. šk. duhovni svetovalec in župnik pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah,^dne’,19. oktobra.1918, v 74. letu starosti; gospod J an e z'[G er a t ič, kapelan v Makolah, dne 1. novembra 1918, v 35. letu starosti; titl. gospod Franc Boha k, kn. šk duhovni svetovalec, mestni župnik in dekan v Slovenski Bistrici, dne 16. novembra 1918, v 48. letu starosti ; g. Leopold Skuher-sky, župnik pri Sv. Marku pri Ptuju, dne 14. januarja 1919, v 52. letu starosti; g. Janez Kansky, bivši župnik Kebeljski, vpo-kojen, v Mariboru dne 27. januarja 1919, v 52. letu starosti ; g. J 0-žef Erker, župnik pri Sv. Roku v Selah, dne 7. februarja 1919, v 46. letu starosti. 18. V direktoriju za leto 1919 stoji na str. 39 to le: Nota. Cras incipit communio paschalis et durat usque ad Dominicam 4. post Pascha. (Sveto opravilo, str. 180, Bt. 13). Publicetur e suggestu et explicetur decretum Concilii Lateranensis IV. de confessione et communione paschali (Actiones et constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinae anno 1900 peractae. Cap. XXXVIII. pag. 316 vel 318. — Cerkvena berila, str. 479). Opomba. Lanjska in letošnja postna postava določuje na podlagi novega cerkvenega zakonika, da se čas za opravljanje velikonočne pobožnosti, ki obsega prejem zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, začne s 4. postno nedeljo in se konča s 4. nedeljo po Veliki noči. Zategavoljo se naj zgpmji sestavek prebere 4. nedeljo v postu. Kn. šk. Lavantinski konzistorij v Mariboru, dne 10. februarja 1919. Martin Matek, doctor rom. in iure canonico, ravnatelj kn. šk. pisarne. TitKAftnA »v. cimLAV NAm.enu