Problem najmlajiih Živimo v dobi, ki drvi s filmsko brzino, tako da nam skoraj vsak trenutek prinaša nov razvoj dogodkov, nova presenečenja. Žal, še vedno je res, da nas učitelje, raztresene po »zaplankanem« hribovskem svetu, dosežejo ti dogodki šele tcdaj, ko nisc^ več presenečenja, ko niso več novi, ko jim svct, radi zopet novih, nam še neznanih presencčenj, ne posveča več pozornosti. Živimo pač v precejšnjem materialnem pomanjkanju in posledica tega je tudi duševno pomanjkanje. Radi pomanjkanja finančnih sredstev večini nam ni dano, da bi si, sodobnim razmeram in potrebam primerno razširili svoje duševno obzorje, da bi se res duhovno osamosvojili, si izklesali lasten pogled na svet in življenje ter tako kritično spremljali in zasledovali razvoj sodobnih aktualnih problemov. Denarja'za knjige, revijc, časopisje in radio učiteljstvo nima. Zlasti najmlajše učiteljstvo, ki je poleg tega raztreseno, osamljeno in odrezano daleč od kulturnih centrov, nima prilike pridobivanja večje življenjskc jasnosti po predavanjih, diskusijah in osebnem stiku z izklesanimi, velikimi osebnostmi. Če še k vserriu temu prištcjemo našc male in ozkosrčne razmere ter upoštevamo ves moralni in materialni pritisk in stremljenje, izkoristiti posebno mlajše učiteljstvo za zgolj fanatično strankarsko delo in trenje, potem sc ne smemo čuditi ravnanju naših mladih in najmlajših tovarišev. Ne smemo se čuditi njihovi premali odpornosti, pomanjkanju trdnih hrbtenic in odločnih korakov v čuvanju svoje neodvisnosti. Ne smemo se tudi čuditi njihovi nevednosti, nezainteresiranosti in apatičnosti ob najaktualnejših vprašanjih naše stanovske organizacije, našega stanu, šole in naroda. Tudi se ne smemo čuditi njihovemu obnašanju in odnosu do naših skupnih akcij, šc manj imamo pravico, obsojati in odbiiati jih še bolj od sebe. Vse to ponovno kvarno vpliva na naše medsebojne odnosc. V tem problemu je potrebno predvsem mnogo uvidevnosti, mnogo tovariško - prijateljskega razumevanja njihovega položa.ja in skupnih smotrenih akcij za odpravo vseh negativnih vzrokov, da se tako odstranijo tudi negativne posledice, ki nas vse bodejo v oči ter vodijo mnoge k neobjektivni kritiki in obsojanju. Predvsem moramo ponovno poudariti, da živimo učitelji, radi materialnega pomanjkanja, tudi v pomanjkanju zdrave duševne hrane, ki bi sicer krepila našo zdravo odpornost. Zlasti trpe radi tega najmlajši, najbolj neupoštevani, osamljeni in zapuščeni tovariši. Tudi ne smemo pozabiti mešetarjenja in barantanja, ali da se točneje izrazimo, pravega kupovanja mladih duš za boljše položaje in za boljša mesta z možnostmi postranskih dohodkov. Če si vse to predočimo, potem pač ne bo težko spoznati, da v teh razmerah današnje dobe ni lahko biti značajen, pošten in odločno neodvisen učitelj. Najtežje je to seveda najmlajšim, ki stoje vse prepogosto, brez vsake opore in razumevanja, osamljeni sredi sodobne, besneče vihre. Zato je treba v prvi vrsti te tovariše razumeti ter jih pritegniti v prijateljsko tovariško družbo in k aktivnemu sodelovanju in soupoštevanju pri skupnih akcijah. Povedali smo že, da večina najmlajših ni uživala stanovske vzgoje, da ti tovariši nimajo niti malega vpogleda v vse težave stanovske borbe in da tako pri mnogih prevladujejo napačni predsodki in več ali manj nezadovoljstvo s stanovsko organizacijo in njenimi akcijami. Vse to pa tvori najplodnejša tla za nezdravo seme učiteljskih neprijateljev, ki ga ti z vso vnemo sejejo med učiteljske vrste. Kaj naj storimo? Predvsem pritegnimo najmlajše k čim aktivnejšemu sodelovanju v odborih in na zborovanjih. Dajmo jim vpogled v vse težave stanovske borbe, prikažimo jim moč naše organizacije in njene uSpehe, da zraste v njih spoznanje in potreba po podpiranju in sodelovanju v skupnih, načelnih nastopih našega Udruženja. 2al, še v posameznih učiteljskih društvih vlada veliko nezaupanje v organizatorično sposdbnost in dobro, resno voljo najmlajših tovarišev. Če bi znali to preboleti in pridobiti najmlajše za aktivno sodelovanje, bi v njih brezdvomno našli svoje najaktivnejše sodelavce in soiborce. Tu je potrebno le pravilno razumevanje, upoštevanje in priznanje, pa bodo odpadli vsi nesporazumi in kitajski zidovi med »mladimi« in »starimi«. Neka jako razširjena nacionalna organizacija se pri volitvah odborov, delegatov in temu slično drži načela, da so zastopani starejši, mlajši in najmlajši (tudi 18 letni) člani z eno tretjino odbornikov odn. delegatov. Dolgoletne izkušnje so pokazale, da je ta sistem zastopstva članov v odborih in na skupščinah najbolj zdrav in najplodnejši, ker prinaišajo najmlajši stalno nov elan in novo razgibanost v skupno organizacijsko življenje. Tudi mi moramo iti isto pot! Zelo pohvalen in posncmanja vreden je bil korak nekaterih učiteljskih društev, ki so poslala na lansko sekcijsko in glavno skupščino kot Svoje delegate tudi najmlajše tovariše. Na ta način so omogočila tem res temeljit vpogled v celotno stanovsko borbo. Tako so se lahko seznanili z vsemi ogromnimi ovirami pri stanovsko - zaščitni borbi ter obenem spoznali veliko moč in silo organizirancga učiteljstva, moč naše skupnosti in odpornosti. Zlasti na te najmlajše delegate je vse to vplivalo silno vzgojno in vzpodbudno ter dvignilo njihovo zainteresiranost za stanovsko zaščitno borbo. Ugodne posledice tega sevcda ne bodo izostale. Zato bi bilo priporočljivo, da bi tudi ostala učiteljska društva sledila vzgledu nekaterih ter v bodoče pošiljala po enega mlajšega delegata na skupščine. Na uas je, da si s pametnim postopkom s.ami vzgajamo društvene delavce in stanovske borce, da skrbimo za smotrno pomlajevanje in poživljanje našega ogromnega organizacijskega teleSa. Vendar s tem še ni vse doseženo! Stremiti moramo tudi za tem, da odpravimo vse »parazite odn. divjake«, t. j. neorganizirane in stanovsko nezavedne člane, ki žive e^oistično na račun izpostavljanja in žrtvovanja altruističnih stanovskih borcev. Končni cilj mora biti čim aktivnejše »odelovanje vsega učiteljstva. Ne samo vodilni predstavniki in odborniki naše organizacije, lemveč mi vsi, odborniki in navadni člani, zlasti pa najmlajši, morarno koncentrirati vse svoje energije, vso svojo voljo na sknpno akcijo za zboljšanje našega materialnega položaja, da nam bo zopet mogoče človeka dostojno življenje, naš razvoi in naša notranja rast. Mi vsi moramo nastopiti kot nedeljiva, enotna siia proti vsakemu omejevanju naše notranje sVobode in duhovne samostojnosti. Zato moramo stremiti za tem, da bo vsa načelna barba za naše pravice, za zboljšanje našega materialnega položaja in za našo duhovno neodvisnost takšna, da bo vsakomur razumljiva in jasna, da bo v vsakem spontano vzbudila potrebo po aktivnem sodelovanju in soborbi. P. Š.