Iskanje teorije v slikah
Matic Majcen
V prenovljeni zbirki Koda Študentske založbe je izšla knjiga Slikovna teorija {Picture Theory) Williama J. Thomasa Mitchella, profesorja angleščine in umetnostne zgodovine na Univerzi vChicagu, Gre za prvi prevod kakšne Mitchellove knjige v slovenščino, kar to razmeroma obširno delo, v izvirniku izdana leta 1994, pri nas sedaj še dodatno potiska v središče zanimanja. Knjiga je svoj veliki vpliv na polju umetnostne zgodovine, vizualne kulture in ostalih ved, ki se ukvarjajo z vprašanji vizualne reprezentacije, dosegla predvsem kot delo,v katerem je Mitchell razvil trditev, da je za dobo, ki jo avtor enači s koncem postmodernizma, značilen t. i. »slikovni obrat«. To na prvi pogled slabo opisljivo frazo je potrebno jemati kot besedno figuro, trop, ki opisuje tokom zgodovine večkrat viden pojav obrata k vizualnemu in ki danes s strategijami opazovanja in spektakla privzema povsem novo obliko. Po vzpostavitvi teh osnovnih koordinat pa si Mitchell prizadeva izpolniti še en cilj: skozi razčlembo vrste problemov, ki so notranji sleherni vizualni reprezentaciji podati oris teorije v slikah, motiviran s prepričanjem, da noben teoretski besednjak s svojimi verbalnimi metodami področja vizualnega ne more dovolj prepričljivo obvladati. Mitchell je pisec, ki svoje razmišljanje v različnih knjigah aplicira na istih študijah primera, tako da bralec ne sme biti presenečen, če bo pri njemu pogosto naletel na Velasquezovo sliko Spletični, fotografska dela Roberta Franka, dvolične rorschachovske figure ali pa na filme Spikea Leeja. V Slikovni teoriji zastavljene vizije kljub temu ne uresniči povsem, saj svojo ambicijo pusti razpršeno po poglavjih, sestavljenih »nekako kot album fotografij«, kot se avtor izrazi na koncu.
Vprašanje, ki se ob branju Slikovne teorije v slovenščini postavlja, je, kakšen vstop v avtorjev opus ta knjiga dejansko ponuja. Nikakor ni nepomembno, da seje Mitchell v svoji naslednji knjigi What do pictures want?, ki jo je začel pisati takoj po izdaji Slikovne teorije in jo je izdal leta 2005, razmeroma vzvišeno postavil do svojega predhodnega pisanja. V samorefleksivni maniri je namreč opomnil, da je takrat še zgolj mislil, da ve, kaj hoče o slikah povedati in da mu je to postalo jasno šele kasneje, po izdaji Slikovne teorije. Prav zaradi tega seje What do pictures want? bralo
kot skorajda impulziven izliv nadgradenj, sintez, strnjenih hipotez in idej, ki so do tedaj umanjkale oziroma so se kazale zgolj v obrisih. Izpostavil je še, da je zgrešil naslov knjige in da je v svojem iskanju (kar Slikovna teorija dejansko je - le iskanje neke teorije), preveč promiskuitetno skakal iz discipline v disciplino pri analizi že tako ali tako različnih oblik vizualnega ustvarjanja. Prav zaradi tega je ustreznost Slikovne teorije kot vstopne točke v seznanjanje z delom tega vplivnega teoretika vprašljiva.
Slikovna teorija kot samostojno delo dobro stoji predvsem kot obširen vpogled v dileme in kritične točke, ki jih uvajajo različne prakse vizualne reprezentacije - razmerje med besedo in podobo v sliki, opozicija realizma in iluzionizma, vprašanje javne umetnosti itd. In čeprav je to polje zanimanja, v katerem je Mitchell doma in v katerega se nenehno vrača, je tu bistvena perspektiva - to delo namreč predstavlja zadnjo etapo v prvem obdobju Mitchellovega pisanja, ko je slike še gledal skozi foucaultovsko navdahnjena vprašanja moči in obvladovanja, nakar jih je kasneje vse bolj - in tudi na precej bolj navdahnjen in inovativen način - primerjal z živimi bitji s pomočjo psihoanalitičnega koncepta želje. Slovenska izdaja Slikovne teorije zato v tem trenutku bržkone prej predstavlja izdajo, ki bolj cilja na ozko strokovno javnost kot pa približevanje vznemirljive misli W. J. T, Mitchella širši javnosti.
W. J.T, Mitchell: Slikovna teorija. Ljubljana: Študentska založba, 2009. (497 str.)
mm