499

500

Knjižne ocene in prikazi

Knjižne ocene in prikazi

Arheološki vestnik 68, 2017, 499–503

Ocene in prikazi / Book reviews

Boštjan Odar: Potocka zijavka. Pokrajinski muzej Celje, Celje 2015. ISBN 978-961-6411-28-8. 162 strani.
Obravnavana knjiga je že tretja monografija, ki se v celoti posveca Potocki zijalki, prvemu odkritemu slovenskemu paleolitskemu najdišcu, kjer so bili z izkopavanjem Srecka Brodarja v letih 1928–1935 položeni temelji slovenske paleolitske arheologije. Prva monografija z naslovom Po­tocka zijalka, visokoalpska postaja aurignacienskih lovcev (Dela 1. in 4. razreda SAZU 24, Ljubljana 1983) je prišla izpod peresa Srecka in Mitje Brodarja in je z dolgim zamikom prinesla objavo Brodarjevih izkopavanj. Druga monografija je nastala kot rezultat paleontoloških raziskav Inštituta za paleontologijo dunajske univerze (Institut für Paläontologie, Universität Wien) in Oddelka za geologijo (Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani) v Potocki zijalki v letih 1997–2000 (Pacher et al., Potocka zijalka. Paleontological and Archaeological results of the Campaigns 1997-2000. Mitteilungen der Kommission für Quartärforschung der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 13, Wien 2004).
Pri novi knjigi nam pozornost vzbudi že naslovnica, kjer je v nasprotju z uveljavljenim imenom jame Potocka zijalka zapisana oblika Potocka zijavka. Uporabo novega starega zapisa avtor ob prispevku slavista Petra Weissa utemeljuje v prvem poglavju knjige. Ker, kot je razvidno iz zapisanega, ustaljena oblika Potocka zijalka niti ni v nasprotju s sloven­skim pravopisom, se nam takšno enostransko spreminjanje splošno sprejetega imena najdišca, brez širšega konsenza zainteresirane stroke, zdi nedopustno. Tehnicno gledano, smo tako iz enega dobili dve najdišci, dodatno zmedo pa lahko povzroca uporaba enkrat ene, drugic druge oblike zapisa, kot je to primer na starejši spominski plošci in na novi informativni tabli, ki sta postavljeni pred vhodom v Potocko zijalko. Veliko prizadevanje avtorja za uveljavitev oblike zijavka je razvidno v nadaljnjem branju, saj v knjigi v zvezi s Potocko ni niti enkrat uporabljena beseda jama, ampak izkljucno zijavka kot lokalni izraz zanjo.
Knjiga je napisana poljudno in je namenjena širšemu krogu bralcev. Vsebuje pregled vseh terenskih raziskav v Potocki zijalki, opise plasti, slike dokumentiranih profilov in tlorise plasti z vrisano lego kulturnih najdb. V klasicni maniri poljudnih knjig s paleolitsko tematiko ne manjka niti poglavje o fosilnem cloveku, kjer se poducimo o zgodovini raziskovanja izumrlih cloveških vrst. Knjigo naredi privlacno bogato slikovno gradivo, kjer gre posebej omeniti objavo Grossove dokumentacije in crno-bele fotografije Brodarjevih izkopavanj, objavljenih v velikem formatu. Slednje obsegajo dobršen del knjige in imajo poleg umetniške veliko doku­mentarno vrednost. Fotografije Valentina Stanteta in Srecka Brodarja, ki prikazujejo delavce, domacine, obiskovalce in krajino, so dragocen dokument o tedanjem casu. Avtor se je potrudil in v arhivih vecinoma izbral fotografije, ki še niso bile objavljene v drugih publikacijah.
Odarjevo delo nam izcrpno predstavi raziskovalni življenjski zgodbi dveh izkopavalcev Potocke zijalke, Carla Josefa Grossa in Srecka Brodarja. Gross, sin lastnika zdravilišca v Beli pri Železni Kapli, je bil po materi sloven­skega rodu. Potocko je raziskoval od leta 1926 do 1928, ko mu je nadaljnje kopanje preprecila intervencija Srecka Brodarja. V jami je kopal z dovoljenjem lastnika zemljišca Alojza Vršnika, po domace Rogarja, in mu za to placal odškodnino. Vendar je bilo njegovo pocetje kljub temu nezakonito, cesar se je dobro zavedal tudi sam. V jamo je hodil ponoci in najdbe na skrivaj odnašal v Avstrijo. Pri delu mu je pomagal hišni hlapec Peter Virnik. To ­obdobje Grossovih raziskav, ki ga je kasneje povsem zasencilo Brodarjevo izkopavanje, nam je v slovenskem jeziku prvic izcrpno predstavljeno skupaj s številnimi nacrti, slikami in zapiski iz njegove dokumentacije, shranjene v Koroškem deželnem muzeju v Celovcu. Tako izvemo, da se je Gross, ki je študiral medicino in so ga zanimale predvsem fosil­ne kosti jamskega medveda (doma je iz njih nameraval sestaviti celotni skelet), svojega pocetja loteval skrbno in premišljeno. Narisal je tloris jame in vanj vrisal mesta svojih izkopavanj. Glavni in najvecji izkop v zakljucnem delu jame, kjer je kopal do globine 3,5 m, je razdelil na mrežo kvadratov. Dokumentiral je profile in njihovo lego oznacil v tlorisih. Najdbe, kosti in lobanje jamskih medvedov, kurišce in prvo odkrito košceno konico je dokumentiral v tlorisu in profilu. Prikazana dokumentacija je skupaj s slikami najdb izdelana v akvarelni tehniki. Jasno je, da gre za naknadni, olepšani preris originalnih terenskih opažanj, ki jih je Gross vkljucil v svoje nikoli objavljeno porocilo, napisano po koncu izkopavanj. Ceprav ocem všecna, je natancnost Grossove dokumentacije vprašljiva, kar je npr. razvidno iz tlorisa jame. Jamo je v tlorisu narisal kot povsem ravno, dejansko pa jama takoj za vhodom zavije proti severozahodu. Napacna je tudi umestitev skalne sklede na sredino jame, v resnici leži tik ob vzhodni steni. Kljub vsemu presenecajo za tisti cas napredni Grossov pristop k izkopavanju, njegova opažanja in odkritja. Krhke kosti je pred dvigom utrdil ali jih dvignil z mavcnim oklepom. Opazil je razliko v velikosti fosilnih ostankov jamskih medvedov iz starejših in najmlajših plasti. V slednjih so ležale vecje kosti, ki jih je 70 let za njim paleontolog Gernot Rabeder pripisal novi vrsti jamskega medveda, poimenovani Ursus ingressus. Izvajal je meritve temperature pred jamo in v njej, kar je za njim pocel tudi Brodar. Glede na prikazano dokumentacijo je razvidno, da je našel ognjišce in tudi prvo košceno konico. In to ravno 1. avgusta 1928, ko si je Potocko zijalko prvic ogledal Srecko Brodar.
Predstavitvi Grossovih izkopavanj sledi predstavitev izkopavanj Srecka Brodarja v letih 1928–1935, ki jih je spodbudilo prav nelegalno Grossovo pocetje. Beremo o polemiki med Grossom in Brodarjem, ki je prvemu oci­tal ropanje, medtem ko je Gross Brodarju ocital prehitro kopanje in nestrokovnost. Na podlagi predstavitve Bro­darjevih zapiskov iz terenskega dnevnika, kjer manjkajo skice profilov in tlorisov z najdbami, dobimo vtis, da je Gross svoje izkopavanje veliko bolje dokumentiral. Vendar, kot tudi ugotavlja avtor sam, je moral obstajati še dobršen del Brodarjeve terenske dokumentacije z risbami in opisi profilov, ki je danes izgubljena.
Pri branju dobimo vtis, da je avtor želel rehabilitirati Grossa, ga predstaviti kot boljšega izkopavalca in ga posta­viti za odkritelja prvega slovenskega paleolitskega najdišca. Takšen vtis dodatno podkrepi pisanje o Srecku Brodarju, kjer je do njega cutiti precej negativen ton. Kljub izcrpni Grossovi predstavitvi pa nic ne izvemo o njegovem nadalj­njem življenju, ki ga je zaznamoval prostovoljni vstop v enote SS, kar je lahko bil razlog, da so po koncu 2. svetovne vojne Angleži zaplenili njegovo paleontološko zbirko. Prav zaradi svoje medvojne vloge, ki jo je po vojni nekaj casa uspešno prikrival in zaradi katere je zapadel v nemilost tudi pri svojih krajanih, ni mogel nikoli vec odpreti zdra­vilišca v Beli. Leta 1947 je bil za kratek cas zaprt, a sodne obravnave ni nikoli bilo. Nedvomno je bil Gross tragicna osebnost, žrtev svojih napacnih dejanj in odlocitev, ki bi si morda na kakšnem drugem mestu zaslužila celovito in nepristransko obravnavo.
Glede na takratni cas in okolišcine vsekakor ni na mestu, da bi Brodarju ocitali nestrokovnost. Tako Gross kot Brodar sta bila samouka (slednji vsaj na zacetku), ki sta pri raziskovanju Potocke zijalke sledila vsak svojim ciljem. Ce je bil Brodar ob zacetku izkopavanj še povsem brez potrebnih terenskih izkušenj, je jeseni leta 1928 ob obisku Josefa Bayerja, enega izmed vodilnih paleolitskih raziskovalcev tistega casa, dobil vsa potrebna navodila o tem, kako naj se loti kopanja. Kopanje z odstranjevanjem blokov sedimentov (t. i. terasasti nacin odkopa), ki so ga zaceli na poševnem pobocju ob jamskem vhodu in katerega rezultat je stopnicasti profil, mu je predlagal prav Bayer. Takšen nacin kopanja se je takrat in tudi še mnogo kasneje prakticiral tudi pri drugih jamskih paleolitskih izkopavanjih.
Glede primata nad odkritjem prvih kulturnih ostankov v Potocki pa ostaja dejstvo, da je Srecko Brodar skupaj z Josefom Bayerjem prvi objavil paleolitske artefakte iz Potocke zijalke in jih tudi pravilno ovrednotil. Z njuno objavo leta 1928 je širša javnost prvic izvedela za paleolitsko najdišce Potocko zijalko, zato Brodarja povsem upraviceno štejemo za odkritelja. Gross je najdbe, ki jih je pripisal cloveku, prvic objavil leto kasneje. Gre za zglajene kosti, ki so jih takrat razlagali kot protolitsko kostno industrijo, kasneje pa so jim pripisali naravni izvor. Zakaj ni takrat med detajlnim opisom protolitske kostne industrije objavil in pravilno ovrednotil svoje košcene konice (saj je zagotovo poznal Brodarjevo in Bayerjevo objavo), ni jasno. To konico je šele leta 1994 opisal in v Arheološkem vestniku objavil Mitja Brodar.
Pregled raziskovanj Potocke zijalke se zakljuci s kratkim povzetkom zadnjih izkopavanj, ki sta jih izvedla Inštitut za paleontologijo dunajske univerze in Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ter z delnim pregledom že izkopanih sedimentov, ki ga je izvedel Boštjan Odar leta 2004 in 2012.
V zakljucnem delu knjige Odar spregovori o kulturnih ostalinah Potocke zijalke in predstavi rezultate svojih raziskav. Prikazani so tlorisi kulturnih plasti ob jamskem vhodu (plasti 3, 5, 7 in 8) in v zakljucku jame (plasti 4 in 5) z vrisanimi košcenimi konicami, kamnitimi orodji, kurišci in drugimi najdbami. V Potocki zijalki je bilo odkritih 129 konic iz snovi organskega izvora (kosti in rogovja), vecina jih je bila najdena v zakljucku jame ob severovzhodni jamski steni. Slaba tretjina jih izvira iz vhodnega dela. Najnovejše radiometricne raziskave kažejo, da so konice stare približno 35.000 do 36.000 let in tako sodijo v zgodnji aurignacien.
Prikazana je tudi nasaditev konic s pomocjo cevastega vmesnika na leseno toporišce. Vmesnik, ki bi bil lahko izdelan iz votle bezgove veje, naj bi deloval kot šibki clen med konico in lesenim toporišcem. Ob preveliki obremenitvi bi se zlomil in tako preprecil, da bi se zlomila dragocena konica. Najmanjša konica, dolga 4 cm in široka 1 cm, po avtorju monografije dokazuje uporabo loka že v aurignacienu. Najdaljša konica je dolga 19 cm in je na bazi preluknjana. Avtor prikaže možno uporabo te konice kot bodalo.
Po njegovi razlagi so konice izrezovali iz dolgih cevastih kosti. Ker v jami ni bilo najdenih nikakršnih znacilnih od­padkov, ki nastanejo pri takem nacinu izdelave, sklepa, da niso bile izdelane v jami, ampak so jih prinesli od drugod. V zvezi s košcenimi konicami kaže poudariti še drugi nacin izdelave, namrec cepljenje dolgih cevastih kosti s pomocjo predhodno izdelanih lukenj v kostno kompakto. Z udarcem po košcenem prebijacu, vstavljenim v luknjo, ta na kostno lupino deluje kot klin in kost se podolžno razcepi v iveri, ki so kot polizdelki primerne za nadaljnjo obdelavo. Na fenomen lukenj v kosteh, ki jih težko pripišemo zverskemu izvoru, je v Potocki zijalki opozoril že Mitja Brodar. Enak pojav najdemo v Mokriški jami in v Divjih babah I, kjer so bile prav tako odkrite košcene konice. Da so paleolitski lovci izkorišcali kostne ostanke v medvedjih brlogih kot vir hranljivih snovi in surovin, je bilo analitsko potrjeno na primeru Divjih bab I, in ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi za Potocko zijalko.
Odarjevo spiranje in pregledovanje deponije sedimen­tov Brodarjevega izkopa v zakljucku jame je privedlo do odkritja kamnitih orodij tudi iz tega dela jame. Do tedaj so bila kamnita orodja odkrita le pri vhodu. Pomembna je ugotovitev, da se drobna klinica, najdena v zakljucku jame, prilega jedru, pobranemu v vhodnem delu, kar kaže, da so ljudje socasno uporabljali oba dela jame. Na koncu avtor ugotavlja, zakaj so ljudje zahajali v jamo in v njej pustili tako neobicajno veliko kolicino košcenih konic. Nagiba se k oceni, da je glavno obdobje obiskov, zabeleženo v plasti 7 spredaj in v plasti 4 in 5 zadaj, trajalo najvec do 10 let. To oceno podaja na podlagi debeline kulturnega nivoja s košcenimi konicami v notranjosti jame, ki znaša 50 cm, in na podlagi števila najdenih odbitkov. Po njegovem mnenju bi, ce bi kulturni nivo nastajal dalj casa, moralo biti odbitkov precej vec.
Posebno poglavje je posveceno odnosu med clovekom in medvedom pri prvobitnih ljudstvih okoli severnega tecajnika. To poglavje služi kot podlaga novi interpretaciji najdišca, podani v zadnjem poglavju. Avtor podvomi o Brodarjevi razlagi, da so ljudje v jamo zahajali zaradi lova na jamskega medveda. V obmocju kurišc namrec ni bilo najdenih kuhinjskih ostankov, ožganih kosti ali kosti z vrezi. Prav tako dvomi o razlagi, da so bile konice v jami shranjene “na zalogo” za bodoce lovske potrebe. Predstavi svojo razlago, ki v središce kozmološkega sveta ledenodobnih obiskovalcev Potocke zijalke postavlja jamskega medveda kot osrednje mitološko bitje. Ledenodobni lovci so v jami izvajali obrede, ki so se nanašali na cašcenje plodnosti in jamskega medveda. Del teh obredov je bilo ritualno odlaganje košcenih konic na koncu jame.
Ob vzhodni jamski steni leži umetno izdolbena skalna skleda z vodo, ki sta jo vsak v svojem tlorisu jame vrisala že Gross in Brodar. Avtor nas seznani s podobnim primerom skalne sklede s kapnico iz jame Triglavca pri Divaci, kjer so še v prvi polovici 19. stoletja opravljali staroverske obrede plodnosti, povezane z rodovitnostjo zemlje. Na podlagi te primerjave meni, da so takšni obredi v zgodovinskem casu potekali tudi v Potocki zijalki. K takšnemu prepricanju ga dodatno napeljuje spoznanje, da kamnita skleda leži na posebni lokaciji v jami. Ugotovil je namrec, da sonce v casu zimskega soncnega obrata, ko je nad vrhom Brane, za kratek cas osvetli kamnito skledo. S prevlado kršcanske vere naj bi jama postala posebnega pomena za kristjane, kar se kaže v poimenovanju Marijino mleko za belo sigo, ki naj bi po ljudskem verovanju imela zdravilni ucinek in so jo uporabljali v terapevtske namene tudi v Grossovem zdravilišcu v Beli. Na podlagi naštetega avtor Potocko zi­jalko razume kot genius loci, kraj, ki je od ledene dobe pa vse do danes imel za tu živece ljudi poseben, svet pomen.
Za avtorjevo trditev, da je bila Potocka zijalka res svetišce paleolitskih lovcev, kjer so med drugim darovali konice, Brodarjeva izkopavanja niso dala stvarnih dokazov. Zave­dati se moramo, da so Odarjeve ugotovitve le sklepanja na podlagi bolj podprtih ugotovitev iz drugih najdišc, in jih ne moremo imeti za dejstva. Še vedno se gibljemo zgolj v krogu interpretacij. Zato kar nekaj vprašanj, povezanih s Potocko zijalko, ostaja odprtih.
Matija TURK
Gerda von Bülow (ur.), Kontaktzone Balkan. Beiträge des internationalen Kolloquiums ‘Die Donau-Balkan-Re­gion als Kontaktzone zwischen Ost-West und Nord-Süd’ vom 16.–18. Mai 2012 in Frankfurt a. M. (Kolloquien zur Vor- und Frühgeschichte 20). Dr. Rudolf Habelt GmbH, Bonn 2015, ISBN 978-3-7749-3983-7. IX in 259 str., 169 slik in 4 tabele.
Obmocje Balkanskega polotoka, ki je bilo in še vedno je sticna cona pri menjavi dobrin med državami vzhoda in zahoda, je bilo tema kolokvija, ki se je med 16. in 18. majem 2012 odvijal v Frankfurtu na Majni.
Prvi je poimenovanje Balkanski polotok oz. Balkan uporabil nemški geograf August Zeune leta 1808. Od tedaj pa vse do danes je raba termina prej politicno determinirana kot geografsko. Geografsko se polotok pripisuje jugovzhodni Evropi in, kot piše Gerda von Bülow v uvodu zbornika, v celoti ali le deloma obsega današnje države Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Romunijo, Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, Crno goro, Albanijo in Grcijo (spregledana je Makedonija!). Slovenija je tu vprašljiva. Avtorji so obmocje raziskav neenotno zamejili na severu z reko Donavo in pritokom Save, na vzhodu s Crnim morjem, na jugu s severnoegejsko obalo in na zahodu z Jadranskim morjem. Stiki med vzhodom in zahodom so v preteklosti potekali zlasti po reki Donavi oz. praz­godovinski jantarjevi poti, ki je povezovala Podonavje z Jadranom, ter na drugi strani prek Crnega morja, ki je prebivalcem Balkanskega polotoka ponujal povezavo in menjavo blaga z azijskim obmocjem.
Cilj omenjenega srecanja je bil predstaviti kulturne stike prebivalcev Balkanskega polotoka z njegovimi sosedi. Te menjave so vidne zlasti na podlagi arheoloških najdb ter infrastrukture posameznih najdišc. V zborniku je zbranih 17 clankov z bogatim slikovnim gradivom in tabelami. Z izjemo prvega in zadnjega clanka, ki sta pregledna in pov­zemata raziskave “balkanske arheologije” (problematicni izraz!) oz. zgodovino raziskav na najdišcu Iatrus (Krivina), so clanki v zborniku razporejeni kronološko; obsegajo cas od neolitika do 6. stoletja n. št. Jezik zbornika je bodisi anglešcina bodisi nemšcina. Kljub temu, da je nabor avtorjev velik in je zastopana vecina držav Balkanskega polotoka, avtorjev iz Slovenije, Makedonije, Grcije in ne nazadnje drugih sosednjih držav, ki bi pripomogli k boljši sliki stikov med Balkanom in njegovimi sosednjimi obmocji, ni. Pro­stor današnje Slovenije sicer le deloma leži na Balkanskem polotoku in tudi ne sodi v Podonavje, vsekakor pa je igral pomembno vlogo v vseh zgodovinskih obdobjih: cezenj je vodila prazgodovinska jantarjeva pot, po kateri je potekalo trgovanje in menjavanje dobrin še v rimski cas, postal je odskocnica za rimsko osvajanje Podonavja, ne nazadnje je Slovenija bila prizorišce bojev in vdorov germanskih plemen, ki so poskušali doseci Italijo.
V uvodnem clanku “Balkanarchäologie” – Spiegel der Zeitgeschichte Félix Teichner poda kulturnozgodovinsko sliko Balkanskega polotoka v interesu evropskih velesil 19. stoletja. Njegova geografska zamejitev Balkanskega polotoka je, v nasprotju z zamejitvijo Leszka Mrozewicza (glej v nadaljevanju), popolnoma zgrešena, saj Ljubljanske kotline nikakor ne moremo prištevati k Balkanu. Na podlagi izbora nekaterih pomembnih osebnosti, povezanih z balkanskim prostorom (Luigi Marsigli, Felix Philipp Kanitz, Arthur John Evans, Karl Dežman, Walter Schmid, Carl Patsch), so omenjena geografska, naravoslovna in arheološka dognanja od 17. pa vse do zacetka 20. stoletja. Karl Dežman v clanku zaseda mesto pionirja evropske podvodne arheologije, saj je ob pomoci potapljacev avstrijsko-madžarske vojaške marine iz Pulja pregledal korito Ljubljanice pri Dolgih njivah. Prav tako nezanemarljiv je Dežmanov prispevek k raziskovanju Ljubljanskega barja in odkritju barjanskih kolišc leta 1875, kar Teichner omeni zgolj mimogrede. S stališca rimske arheologije slovenskega prostora je prav tako pomembna vloga Walterja Šmida kot direktorja Narodnega muzeja (zapisan kot Walter Franz Schmid, tudi Šmid), ki je spodbujal izkopavanja anticne Emone in Navporta. Obema je Teichner posvetil poglavje: Dragotin Dežman / Karl Deschmann (1821–1889) und Franz Schmid (1875–1951).
Predmet prispevka A new perspective on the Neolithic settlement and economic patterns in the Middle Morava Valley emerging from the renewed archaeological research avtoric Olge Peric, Đurde Obradovic in Ivane Stojanovic je pregled raziskav neolitskih naselbin in ekonomije v osrednji dolini reke Morave. Neolitske študije so se na Balkanu z novimi terenskimi pregledi, izkopavanji in geofizikalnimi raziskavami silno razmahnile. Z delnimi izkopavanji, gradivom ter botanicnimi in zoološkimi raziskavami je bilo kartiranih 84 najdišc, po najdbah so bila uvršcena v kulturi Starcevo in Vinca, hkrati so avtorice poskušale prikazati, ali je možno govoriti o kon­centraciji poselitve na dolocenih odsekih doline Morave v posameznem obdobju.