NAGRAJENEC POLDE BIBIČ
Ravnatelj - vendar član ansambla
Med treml posamezniki, kl jlh /e izbrala posebna žirlja za na-grade občine Center po predlogih, kl so prispelipo razpisu v Delu /n Dogovorih, je bil tudl Polde Blblč, ravnatelj Slovenskega naro-dnega gledališča, tozd Drama. Polde Biblč pač ni človek, ki bi ga bilo potrebno na dolgo In široko predstavljati; ne zato, ker tega ne bl zaslužll, poznamo ga.
-  Nagrado ste dobili za uspešno, požrtvovalno delo in dosežene uspe-he pri vodenju Drame. V čem vidite to uspešnost?
»To zadolžitev sem prevzel pred štirimi leti; takrat sem se moral odlo-čiti, ali bom svoj osnovni poklic, igralstvo, za nekaj let pustil ob strani in se lotil dela, ki ne sodi v mojo stroko in za katerega tudi nisem imel kakšnega posebnega interesa, če ho-čete, veselja. Takrat je nekdo pač mo-ral za to zgrabiti, in če bi v tistem trenutku hišo pustil na cedilu, bi si to pozneje morda očital. Danes moram reči, da se je zame stvar nekako sreč-no končala, kar pa ni samo moja za-sluga, temveč zasluga celotnega ko-lektiva. V njem sem imel močno pod-poro, poleg tega pa smo vse stvari delali skupaj.«
- Kaj to pomeni - ,srečno končala'? »No, relativno srečno. V gledališču
zmerom prihaja do kriznih obdobij, razburkanj, pa tudi finančne kata-strofe - sodimo pač v kulturo - se prav hitro pripetijo. Bilo pa ni niti usodnejšega finančnega poloma in doživeli smo nekaj mednarodnih in domačih priznanj, z nekaterimi pred-stavami pa smo se - da ne rečem prikupili - približali občinstvu.«
- Morda bi našteli ta priznanja? »Ljubljanska Drama približno de-
set let ni uspela priti na Sterijino po-zorje, v tem času pa smo tja prodrli kar z dvema predstavama. Dobili smo nekaj nagrad, tudi v Sarajevu in na Borštnikovem srečanju. Prejeli so jih tudi igralci in gostujoči, pri tem mislim na režiserje. Bili smo na dveh mednarodnih gostovanjih, v Sovjet-ski zvezi, kjer smo doživeli dobre kri-tike, in v Burghteatru na Dunaju, kar je tudi prispevalo k mednarodni uve-ljavitvi.«
-  Preden ste postali ravnatelj, ste bili igralec v taistem kolektivu, sicer priznan in ugleden. Pa vendar, tvega-nje je moralo biti najbrž prav zato večje.
»Bilo je tveganje, toda ta korak je v samoupravnem sistemu vendar lažji; v bistvu vendarle ostaneš član in so-delavec ansambla. Prepričan sem, da kolegi ne mislijo, da sem se od njih oddvojil, kar se v drugačnih sistemih zgodi. Ravnatelj je tam navadno ,ka-plar', ki z igralci razpolaga, namesto da bi z njimi sodeloval. Kolegi smo ostali, čeprav je prihajalo tudi do sporov, ki se pač pripetijo zaradi dis-cipline ali podobnega.
- Slišati je, ko takole govorite, kot da ne mislite biti več ravnatelj.
»Mandat mi poteka, ne nameravam ga obnoviti. Ne le pri nas, tudi po svetu se je pokazalo, da se je celo pri najboljših v drugi mandatni dobi za-čelo krhati. Osem let je za enega di-rektorja preveč. Z novim prihaja no-vo vzdušje, nov način dela in mišlje-nja, vse to pa gledališče potrebuje. Le-to ne prenese rutinskega dela, ter-ja novosti, svežino. Ce tega ni, je to slabo tako za gledališče kot za tiste-ga, ki skrbi za organizacijo njegovega dela.«
-  Odhajate drugam ali ostanete v Drami, spet kot igralec?
»Seveda, ostanem tukaj.«