Neugasen plamen ustvarjanja
Kot smo najavif v prejšnp naši šte-vilki, je bib 21. junija na Mačkovi hiši v Zadobrovi odkrita spominska plošča Edvardu Kardelju. Občutene
uvodne besede narodnega heroja Stanega Bobnarja in kuUurni pro-gram je prodorno izpolnil sekretar predsedstva CK ZKS FrancŠetinc. V
svojem govoru je izhajal iz zapisa na plošči in nadaljeval:
— Kako skromne besede, vkle-sane na plošči, ki bo pomnik rodo-vom vseh časov, a koliko velikih de-janj in misli se skriva za njimi! Težko je opisati vse, kar se je pomembnega dogajalo v tej hiši. Samo slutimc! lahko veličino vsega. kar je od tod močno in nezadržno valovilo po vsej domovini.
Kronika govori, da je v tej hiši dalj časa prebival Edvard Kardelj in da je tu dokončal svoje veliko znanstveno delo, ki je pod imenom Sperans obšlo ves svet. Brez pretiravanja lahko re-čemo, da je ta knjiga usodno vplivala na naš narodnoosvobodilni boj in na našo revolucijo. Močno je odmevalo naslednje Speransovo opozorilo, ki ga nihče, kdor je Ijubil svoj narod, ni mogel in stnel preslišati:
»Samo če se bo slovenski narodni boj opiral na te demokratične sile, bo to jamstvo, da Slovenija v velikem boju med silami napredka in reakci-je, v boju za resnično ljudsko demo-kracijo, ne bo — kakor leta 1848 — ostala pokopana pod razvalinami reakcionarnega sistema.«
Slovenci so v tem velikem spopadu napredka in zla dokazali, da niso »zgodovinski gnoj«, kakor so v pre-teklih stoletjih rekali Slovencem, saj so se z Iastnim bojem, tako rekoč na prednjih položajih druge svetovne vojne, v osrčju tretjega rajha, ne samo osvobodili, temveč so se tudi, kakor bi rekel Edvard Kardelj, pre-bili na zgovinsko pozornico, med priznane narode sveta.
(Nadaljevanje na 5. strani)
Slovenska usoda se tokrat ni več kovala brez Slovencev in proti nji-hovi volji. Slovenski narod v večini ni hotel biti orodje reakcije; to sramot-nost je bil pripravljen nositi samo' majhen del izdajalcev. Izkušnje iz zgodovine so nam bile, kakor nam je Sperans polagal na srce, dovolj pre-pričljiv nauk pri usmerjanju našega boja.
»Slovenski narodni boj,« je pisal Sperans, »bo torej uspešen samo tedaj, če bo ostal zvest idealom na-predka, svobode, človečnosti, miru in človeka vrednega življenja, ki jih je človeštvo dvigalo na svoje zastave v svojih najtežjih časih in bojih.«
S to knjigo nam je Kardelj odprl pogled v srce družbe, v kateri živimo. V resnici je knjiga široko razmaknila meje misli, široko je pomagala utirati pota mobilizacijt vseh naprednih sil v boju za obstoj slovenskega naroda in za uresničitev zgodovinske možnosti njegove revolucionarne družbene preobrazbe. Z njo so komunisti izo-blikovali mofan in širok subjektivni dejavnik narodnoosvobodilnega boja in revolucije, v katerem so bile vse napredne sile slovenskega na-roda in kjer je imela korounistična partija z jasnim programom ter učin-kovito akcijo in organizacijo povsem zasluženo vodilno vlogo.
Sperans pa ni samo zgodovina, saj prehaja preko mnogjh Kardeljevih teoretičnih in revolucionranih dejanj v današnji čas in sega daleč v prihod-nost. Nedolgo pred smrtjo nairi je zapustil drugo znamenito knjigo, ki jo, ne da bi se bali očitka patetičnosti, upravičeno štejemo za smerno ka-zalo nalega prihodnjega razvoja; pa ne samo mi, Slovenci, temveč vsi ju-goslovanski narodi, aktualna pa je tudi v širšem svetu. Spcransov »Ra-zvoj« in Kardeljeve »Smeri« sta, ne da bi podcenjevali dmga njegova dela, kot je Svobodno združeno del, Socializem in vojna, Protislovja družbene lastnine itd., mejnika, ki sta trdno vgrajena v razvoj slovenske in jugoslovanske družbe. Med njitna pa je razpet širok in trden most, ki ga sestavljajo naša revolucija, naš na-rodnoosvobodilni, partizanski boj in naš uspešen povojni socialistični sa-moupravni razvoj, kjer ni niti enega kamna, ki ne bi bil tako ali drugače povezan z ustvarjalno mislijo in delom Edvarda Kardelja. Pri tem delu je naposled izgorel, čeprav je do konca svojega življenja s svojim ustvarjalnim zanosom dokazoval, da velika srca in duhovi nikoli ne premi-nejo. V njegovi notranjosti je bil neugasen plamen, ki jc do konca budil v njem voljo do življenja in ustvarjanja.
V knjigi o smereh našega razvoja je Edvard Kardelj zapisal nekako ta-kole: Če hočemo, da se bo delavski razred uspešno samoupravno konsti-tuiral v združenem delu in tako inte-griran postal vodilna družbena sila z določujočo pozictjo v družbeni re-produkciji in v družbi splotv, mora dobro funkcionirati ves naš politični sistem s sodalističnimi subjektivnimi silami vred in tudi dižava kot instru-
ment samoupravljanja. Dograjcva-nje in praktično funkcioniranje si-stema je ključno vprašanje, od kate-rega je usodno odvisna naša prihod-nost in zgled naših izkušenj v svetu. Lahko bi rekli, da nam je Kardelj s tem opozorilom zapustil nadvse po-memben političen testament, na ka-terega ni treba verbalno prisegati, ampak je treba po njem neumorno deiati in ustvarjati.
Tako se torej gradi kontinuiteta do danaSnjega in v jutrišnji dan, kore-nine boja pa so se spletale tudi v hiši, ki nosi to spominsko ploščo.
Lahko bi naštevali še druge po-membne dogodke, ki so neposredno ali posredno povezani s to hišo. V času, ko so se tu shajali vodilni ko-munisti — tu je bilo osem mesecev ilegalno bivalisče enega izmed vodil-nih komunistov, Ivana Mačka-Ma-tije — je že dajal svoje sadove usta-novni kongres KPS na Čebinah, ki ga je po dogovoru s tovarišem Titom vsebinsko zasnoval Edvard Kardelj. Pomembna je dialektika spoznanja, po kateri so se partijske organizacije na Slovenskem mogle krepiti, razvi-jati in usposabljati za boj v ozračju nove, Titove politične smeri. In dru-
gače: tudi KPJ je morala okrepiti partijske organizacije pri vseh naro-dih in v vseh pokrajinah Jugoslavi-je, če je hotela praviino razumeti na-cionalno vprašanje, etično-kulturne, ekonomske, politične in druge po-sebnosti celotne strukture jugoslo-vanske družbe. V tem smislu je bilo prvo srečanje dveh velikih revolu-cionarjev, Tita in Kardelja, leta 1934 v Ljubljani usodno, ker je postavilo trden temelj njunega 45 let trajajo-čega sodelovanja. Tako so se po-membno spodbujali in oplajali pro cesi, ki sta jim v Sloveniji in v vsej Ju-goslavjiji, pa tudi v mednarodnem delavskem gibanju in v mednarodnih odnostih, dajala pečat Titova in Kar-detjeva misel in delo kot zavestno načrtovanje in uresničevanje po-membnega revolucionarnega doga-janja.
Vse, kar se je dogajalo v tej hiši, je presegalo okvir tedan je občine Polje. Toda ne gre podcenjevati dejstva, da je tu utripalo delavsko središče in za-vedno kmečko okolje. Kardelj se je po pričevanjih večkrat sestal s ko-munisti tega območja in tz Satumusa. Lahko bi rekli, da je imel prav v Polju in Mostah priložnost, da je sodeloval z delavci in kmeti pri organiziranem delovanju. V tej občini so večkrat našli varno zatočišče pred policijskim pregoni tudi Miha Marinko, Franc Leskošek, Tone Tomšič in drugi. Tu se je nekaj časa mudil tudi član polh-biroja KPČeške Antonin Šverma in s Kardeljem se je sešlo tudi nekaj vid-nih italijanskih komunistov. Sem je prihajal Boris Kidrič. V tej občini je bilo več pomembnih sestankov vse-slovenskega pomena, kar je bil samo dokaz, da je tukajšnje ljudstvo par-tijo močno podpiralo. Edvard Kar-
delj je v knjigi vtisov na prvi razstavi narodnoosvobodilnega boja v teda-nji občini Polje izrazil priznanje z be-sedami:
»Malokatera občina je dala tako velik prispevek v narodnoosvobodil-nem boju in toliko žrtev za našo skupno stvar, kot občina Polje.«
Naj omenimo še dogodek, pove-zan z imeni Pepce Kardeljeve in An-gelce Ocepkove. Ko so ju odpeljali v zloglasno taborišče v Bileči, je prišlo do silovitih demonstracij na zaloški železniški postaji proti členu 12/a, ki je kot dodatek k zakonu o zaščiti dr-žave pomenil zeleno luč za uvajanje fašističnih metod v Jugoslaviji. Poli-cisti so morali zbežati. Kasneje so se maščevali z ostrimi ukrepi proti de-monstrantom, saj so kaznovali kakih 80 ljudi. Toda to ni zaustavilo pro-testnega gibanja, ki se je razširilo po vsej Jugoslaviji. Pepca in Angelca sta dobivali bodrilna pistna, med kate-rimi je bilo tudi pismo iz Saturnusa, kjer so imeli Pepco kot komunistko in bojevnico za pravično delavsko stvar za svojo. Nadvse zanimivo je Kardeljevo pismo iz teh časov, v ka-terem piše svoji življenjski družici in zvesti pomočnici ter soborki Pepci med drugim tudi naslednje:
»Čestitam Ti k temu bojevnemu prazniku in Ti ob tej priliki voščim, da bi bilo to leto za naprej zate pri-jetnejše in uspešnejše, kakor je bilo doslej. Zlasti pa želim, da bi čimprej svobodna sedla na vlak in se pripe-ljala k meni. Kdo ve, kam naju bodo še metaii razburkani valovi naše ne-mirne in obenem velike dobe. Na prvi maj pregledujejo mlade sile svoje moči in sposobnosti. V maju vzbrste popki in se umaknejo zadnjt sledovi, zadnji ostanki starega leta. Zato tudi mlade delavske sile ta dan pregledujejo svojo moi, da bi se v sebi ohranile za bodočnost. Naj Te ta dan še bolj ohrabri in Ti še bolj po-globi zavest, da si s svojo žrtvijo in s svojo zvestobo delavski stvari prene-jala biti pasivna kapljica v morju, s katero se svojevoljno igrajo vihaiji— namreč si postala zavestni tvorec, ki po svojih močeh prinaša svoj delež, da bi bilo jutri lepše in srečnejše lju-dem na zemlji...«
Naj tudi mi te čudovite Kardeljeve besede, ki so bile namerijene vsem internirancem v Bileči, uporabimo kot najlepše priznanje tovarišici Pepci, vsem Mačkovim, posebej Rozi in pokojnemu Poldetu, in tudi vsem tistim, ki so v teh krajih zvesto čuvali štab naše revolucije. Vsega občudovanja je vredno, da so komu-nisti v Polju v okviru Delavsko-kmečke zveze ustvarili široko ljud-sko frontno gibanje, ki se je v naju-sodnejših dneh naše zgodovine pre-lilo v Osvobodilno fronto in narod-noosvobodilni boj ter zajelo vse, razen peščice klerofašistov, kasnej-ših klavcev na Urhu. Vse priznanje gre tudi delavskemu središču Ljub-ljana Moste, ki je kot vsa Ljubljana pokazalo neizmeren hcroizem in vi-soko delavsko zavest v vseh obdobjih naše revolucije.
Občani se bodo najlepše oddolžili spominu Edvarda Kardelja, če bodo zvesto sledili njegovi misli, po kateri Ljubljana ne more uspešno napre-dovati brez hitrejšega razvoja mate-rialne baze, to je industrije in vsega tistega, kar je produktivno delo. To kajpak ni odvisno samo od spontane dejavnosti organizacij združenega dela, temveč predvsem od jasne usmerjenosti subjektivnih sil z zvezo komunistov, vključno z znanostjo. Krajanom krajevne skupnosti Za-dobrova-Sneberje, ki dosegajo v svojetn razvoju lepe uspehe,čestitam k 22. juniju — krajevnemu prazniku!