Legenda o grlici
Marija je zibala sveto dete Jezuščka in mu pcla svete pesmi. Angelsko se je smehljalo Detece v zibelki, in nebeška radost je sijala z lic presvete Device. Sedaj je pela to, sedaj zopet ono pesem s tako nebeškomilim glasom, da so priletele ptičice na odprto okno in jo začudeno poslušale. Detece se je smehljalo venomer, iztezalo svoje nežne ročice proti ptičicam in ni moglo zaspati. Marija ni utegnila, muditi se pri Sinku, ker je imela še veliko opravka v prijaznem vrtecu in uborni kuhinji. Da bi Dete zaspalo, se je sklonila čezenj, ga zibala, se mu smehljala in pela s čistim glasom: »Aja, tutu, aja, tutu! Spančkaj sladko!« Jezušček je kmalu zatisnil očesci in zaspal nalahno; toda ko je Marija ho-tela vstati in oditi, se je prebudil. Marijo je zaskrbelo, in iskajoč pomoči se je ozirala po skromni sobici. In glej! Kar sede Materi božji na ramo grlica in začne prav tako, kakor je pela Marija: »Aja, tutu, aja, tutu! Spančkaj sladko!« Hitro priveže Devica grlici okrog vratu trak, ki je bil pritrjen pri zibki, in odhiti po opravkih. Ponižno stoji grlica na klopi, raaha s svojo nežno glavico sedaj na to, sedaj na ono stran, ziblje s tem božje Detece in poje: »Aja, tutu, aja, tutu! Span-čkaj sladko !« Jezušček je kmalu zaspal in se še v sanjah smehljal tako lepo, tako milo-----------
Marija se je vrnila, oprostila grlico in jo v znak hvaležnosti pritisnila na lice in jo pobožala. Pela in zibala je sama dalje, grlica pa ima za spomin še dan-danes lep trak krog vratu, se pri petju vedno priklanja in še dandanes poje, kakor je pela Jezuščku: »Aja, tutu, aja, tutu! Spančkaj sladko !«                          Vid Vidov