REFLEKSIJE MISLI O SODOBNI POEZIJI* POEZIJA IN ČAS Vsaka umetnost pomeni stopnjevanje življenja, in sicer tako, da tisti, ki uživa umetnost, živi novo življenje v umetniku, umetnik sam pa živi novo življenje v njem. To je eno izmed poglavitnih — zame najpoglavitnejše — opravičilo umetnosti, in torej tudi poezije. Poezija kot poisebna vrsta umetnosti ima posebna sredstva, s katerimi umetnik ustvarja novo življenje in ki omogočajo umetniški užitek. Poet dela z besedami — simboli, s sklenjenimi svetovi teb simbolov in z ritmom in muziko njihovih glasovnih podob. Bolj ko so poetovi simboli globoko zakoreninjeni, bolj odkrivalsko ko so združeni v še neodkrite celote, in bolj skladno ko so uliti v posodo glasu, ki jih predstavljajo besede, večji je zanj in za druge pomen njegovega ustvarjanja in večja je stopnjujoča moč njegove poezije. Navsezaidnje imajo vse stvari na svetu svoje vzroke in spremljevalne okoliščine in ima jih tudi izbira poetičnih simbolov in poetičnega stila v danem kraju in času. Sam na sebi problem učinkovanja umetnosti ni sociološko zgodovinski, ampak splošno človeški problem, vendar izkušnje kažejo, da v resnici obstoji vzročna zveza med krajem, časom in umetnostjo. Ker namreč živi umetnik zmeraj samo v določenem času in določeni okolici, je njegovo življenje v tem času in v tej okolici edina stvarna podlaga, na kateri lahko sezida svoj svet, edina stopnja, s katero se lahko vzdigne v tisto drugo življenje, ki mu pravimo umetnost. Ce to premislimo do kraja, sploh v načelu ne more biti umetnosti, ki ne bi rasla iz vsakokratne zunanje in notranje življenjske resničnosti, in ne moremo trditi za nobeno delo, ki učinkuje ali je zmožno učinkovati kot umetnost, da ni zraslo iz svojega časa in kraja. Saj tega ne moremo trditi — v širokem pomenu besede — celo za dozdevne umetniške izdelke, ki ne zaslužijo imena umetnosti. Če si torej danes postavljamo vprašanje, ali je poezija našega časa res poezija tega časa in kakšna bi morala biti, nima pomena meriti njeno sodobnost in s tem v zvezi njeno življenjsko moč z zunanjimi, goljufivimi znamenji: iz sedanjega časa in naših razmer gotovo izvira in zato ji sodobnosti ne moremo odrekati; vprašanje je le, če je poezija in kdaj je poezija. Ali je vse tisto, kar terja zase — in čemur smo na splošno vajeni pridevati — ta naslov, res umetnost, res stopnjevanje našega življenja z novim, od umetnika ustvarjenim življenjem, ali je sama gola, šolska kon-vencionalna forma, nekakšna družabna igra, pri kateri se je pač treba držati rimanih kitic ali nič manj formalnih, tiskarskih presekov prostega verza? Edino v tem in v ničemer drugem je vprašanje in nanj ne moremo odgovoriti * Literarno uredništvo Radia Ljubljana je v svojih oddajah dne 3. in 17. marca s sodelovanjem nekaterih naših pesnikov izvedlo anketo- o problemih sodobne poezije. Ker gre za zanimiv prispevek k Tazmišljanju o sodobnem pesniškem ustvarjanju, ga — v deloma izpopolnjeni obliki — dajemo s tem na razpolago tudi našim bralcem. — Op. ured. 34- 531 samo z merili sociološke analize in abstraktne estetike, ampak z vso svojo zavestjo in čutenjem, ker končno spoznavanje in doživljanje umetnosti sega v najbolj skrite plasti človeške notranjosti. Če nas dosti današnjega pisanja v kiticah in prostih verzih pusti hladne, brez pretresa in zavzetosti — in najbrž to ni samo občutek posaimeznikov —• je hkrati s tem dan tudi odgovor na vprašanje globlje zveze takšnega pisanja s časom. Naši najbolj razširjeni poetični simboli in stil so sodobni v tistem pomenu besede, da jih pišejo naši sodobniki. Zdi se mi, da je to premalo, in da si lahko pri vsi obzirnosti želimo več kolumbovskega, kopernikijanskega duha za odkrivanje širokih, še neodkritih svetov v naših srcih in več iskanja čistih in novih, nekonvencionalnih oblik in besed, ki so že dolgo tukaj in čakajo, da se poezija v njih vtelesi. Božo Vod ušek 532 BESEDA O TRADICIONALIZMU IN MODERNIZMU V SODOBNI LIRIKI Kadar govorimo o sodobni liriki, pa naj si bo modernistična ali tradicionalistična, so naša mnenja vselej zelo deljena; nihče pa ne more mimo dejstva, da poezija že zlepa, ali morda še nikoli, ni bila tako izolirana od čitajočega občinstva, kakor je danes. To so ugotovili z dokajšnjo mero kritičnosti tudi tisti predstavniki sodobne lirike, ki so se pred leti sestali na enem izmed redkih pesniških kongresov nekje v Italiji. Morda poreče kdo prizadetih: Kaj nam to mari? Navsezadnje je lirika izraz najsubtilnejših dogajanj v človeški psihi in je zato že po svoji naravi namenjena predvsem duhovni eliti. To je res, vendar le do neke mere. Kdo mi jamči, da so tisti redki ljudje, ki še bero in kupujejo razne pesniške zbirke z nenavadnimi naslovi brez ločil in velikih začetnic, polne nerazumljivih metafor, kakor da si jih pobral iz dnevnika kakšnega psihiatra, res duhovna elita in da niso le čudaki, podobni drugim zbiralcem raznih posebnosti? V tem pogledu bi rajši pritegnil tistim, ki trdijo, da je sodobna lirika izolirana zato, ker je pMDstal njen jezik navzlic svojemu intelektualizmu že tako alogičen in iracionalen, da je nehal biti, kar naj jezik, tudi pesniško, bo, namreč posrednik med menoj, ki svojo misel izražam, in teboj, ki jo sprejemaš. Trditev, da so v človeku, zlasti sodobnem, tako zamotani in protislovni duševni procesi, da jih je skoraj nemogoče izraziti z besedo, ki bi bila umljiva vsem, do neke mere drži, prav tako drži, da pesnika ravno takšni procesi najbolj vznemirjajo in zanimajo; vendar, sprašujem se, ali ni moč pesnika ravno v tem, da zna tudi najbolj komplicirana doživetja izraziti z najbolj preprosto besedo, ali jo vsaj skuša najti? S sodobno liriko je, ne morem se ubraniti tega vtisa, ravno narobe: rekel bi, da skuša tudi najbolj preprosta doživetja izraziti na najbolj zapleten način. Zakaj? Nemara zato ker bi rada skalila vodo, da bi se zdela globoka, kakor bi rekel Nietzsche? In vendar ne bi rad, da bi kdo v teh mojih besedah videl napad na moderno liriko. Nasprotno, z vsem srcem sem za moderno liriko, ki naj v pesniškem jeziku dvajsetega stoletja govori o najbolj pretresljivih, intimnih in visokih doživetjih človeka dvajsetega stoletja; dvomim pa, če je kateri koli izmed raznih izmov, ki jih poznamo od fin-de-siecla sem, ta pesniški jezik že našel in ustvaril. Če bi ga bil, bi sodobna poezija ne tičala v začaranem krogu, kot tiči. Pa tudi izolirana ne bi bila — ravno tako ne, kakor ni sodobni roman. In drama. In kdo jima more očitati, da sta manj» moderna« kakor »najmodernejša« lirika? Kje je torej izhod? Tradicionalisti menijo, da v naslonitvi na pesniško tradicijo. Vendar to bi bil izhod v preteklost, ne pa izhod v bodočnost. Povsem razumljivo je, da je duhovna atmosfera dvajsetega stoletja, stoletja fantastičnih znanstvenih zmag in moralnih katastrof, novih Kolumbov, ki se pripravljajo na osvojitev vsemirskih prostorov in novih inkvizitorjev, ki imajo na razpolago za zatiranje človeškega duha takšna sredstva, kakršnih še nikoli niso imeli, stoletja najvišjih upov in najglobljega obupa nad usodo človeka in njegovega rodu, stoletja, ki s tako blazno naiglico spreminja obličje zemlje, da ga že samo več ne pozna in ne razume, skratka, razumljivo je, da v takem času ne moreš ničesar izraziti s podobami, ki so zrasle pod čisto drugačnim duhovnim podnebjem, ako hočeš, da ti bo tvoje stoletje sploh hotelo prisluhniti. Naslonitev na tradicijo torej ne more biti izhod iz zagate, pač pa samo eden od predpogojev za zdravo rast sodobne pesniške besede. Modernizem in tradicionalizem, kakršna se pojavljata v sodobni liriki, sta največkrat samo dve različni obliki kapitulacije pred dvajsetim stoletjem: prva sikriva to svojo kapitulacijo v šaraste cunje polblaznih metafor, dišečih po psihoanalizi in mašinskem olju, druga pa v obledele historične kostume, zaudarjajoče po idejnem in formalnem naftalinizmu. Izhod bo najbrž kje drugje. Ne v epigonskem posnemanju stilov, ki so danes mrtvi, ker je mrtvo tisto, iz česar so rasli, pa tudi ne v nervoznem fabriciranju vedno novih izmov, kajti nove forme so vedno organsiki produkt življenja samega, ne pa umeten produkt intelektualističnih retort, izhod je po mojem v pesniški osebnosti sami, taki, ki zna z dušo in telesom živeti v našem času in ga zato tudi ne more izražati drugače kakor v jeziku našega časa: ker pa ta jezik ni padel z neba, temveč ima svoje globoke korenine v preteklosti, bodo v njem poleg apokaliptičnih odsevov atomskih eksplozij, ki pretresajo temelje, na katerih gradi človeštvo sanjave gradove svojih upov, tudi odmevi Echna-tona, Sapphe, Danteja, Villona, Litaipoa, Omer Kajama, Shakespeara, Prešerna, Puškina, Baudelaira, pa tudi odmevi iz duhovnih prostorov sveta, ki ga še ni, pa ga resnični pesnik v sebi že sluti. Matej Bor ZNAČILNOSTI SODOBNEGA PESNIŠKEGA IZRAZA Teoretično vprašanje, kaj je poezija, kaj je njeno bistvo, kakšna je njena posebna narava med drugimi vrstami umetniškega izraza, je precej pozno začelo zanimati pesniškega ustvarjalca. Vse do romantike segajo dolga obdobja poezije, ko se pesnik ni ukvarjal teoretično s tem problemom, ampak je preprosto pisal, in to dobro, veliko poezijo. Z romantiko in še izraziteje s pesniki sredi devetnajstega stoletja pa se poezija prične zavedati sama sebe. Pesniki prično ne le teoretično, marveč tudi s pomočjo poezije same odgovarjati na vprašanja, kaj je poezija (Baudelaire). Od tedaj pesnik ne ustvarja več »naivno«, kakor v prejšnjih obdobjih, od tedaj zmeraj bolj ve, kaj hoče. 533 Po vseh teh, že stoletje trajajočih raziskavah pesnik danes odgovarja približno takole: Splošnočloveška želja, izražati doživetja, je potencirana v umetnikovem gonu, v njegovi potrebi, da ustvarja umetniška dela. Poezija nastaja iz posebnega intenzivnega čustvenega približevanja svetu, iz nekakega istovetenja pesniškega čustva in sveta, nekakega nerazumskega, pesniškega spoznavanja. To spoznavanje ima bolj naravo izkustva kot spoznavanja, izkustva, ki se v njem pesniku odpirajo globine bitja. Pesniško osvajanje resničnosti pa je dovršeno šele tedaj, ko zaživi v novem pesniškem organizmu. Pesnikovo čustvo postaja tako eno s svetom, z resničnostjo, pri tem pa se pesnik približuje tudi samemu sebi, vsem razsežnostim, vsem plas.tem svojega bitja, vsemu še neznanemu v njem. Pesem posveti tudi v nezavedne globine našega življenja in tako s pesniškimi pripomočki razodeva resnice, ki bi jih drugače ne videli. Pesnikov instrument in njegov zvesti pomočnik je pesniška beseda, tako različna od vsakdanje govorice, zakaj pri tem intimnem stiku z resničnostjo dobi beseda nove, čudovite lastnosti, vzplameni v mag>ični moči, se v tem ognju strne z življenjem in ga za vedno ohrani v sebi. Pri tem pesnik izrabi zvočne in ritmične elemente jezika, izrabi notranji resonančni prostor besed, posebno svetlobo podob in metafor ter medsebojno učinkovanje teh elementov. Z vsem ieia lahko doseže čudovite učinke. V njegovi moči je, da druži preteklost s sedanjostjo, sedanjost « prihodnostjo, tisočletja star mit z novim doživetjem, sipaja, kar se zdi nezdružljivo, doživljanje sveta se mu sproti združuje s spominom in slutnjami. Resničnost sveta pa je neizčrpna, izrazni pripomočki postajajo vse sposobnejši, zmeraj bolj se približujejo celotnosti življenja, poeziji postajajo dostopna zmeraj nova področja, zmeraj nova stanja zavesti, ki jih še ni zajela pesniška beseda, nove tančice čustev, ki se še niso utelesile v pesniškem izrazu. Poezija odkriva nove in nove skrivne zveze med stvarmi in zasleduje njih čudovite metamorfoze. Prav to pogumno prodiranje pesniške besede v g^lobine današnjega zapletenega sveta, oster pogled v njegovo bistvo, to je značilno, za poezijo našega časa. Zato srečujemo zmeraj manj nekdanje mehke, »pojoče« poezije, poezije površne harmonije in blede vedrine. Poezija naših dni odkriva komplicirano zavest sodobnega človeka, njegovo samoto, brezdomstvo, tesnobo, izgubljenost, njegov strah, išče v notranje obubožanega človeka, strmi v tujost sveta. Zato ni čudno, da se je v svetovni poeziji že davno uveljavil stil, ki se ne straši drznosti, ostrine, nenadnosti, paradoksa, antitez, neblagih akordov, nenavadnih tonskih načinov. Eden najvidnejših sodobnih pesnikov pravi: »Tudi disonanca ima svoje mesto.« Muzikalni element se je spremenil, verz ne išče več prejšnje gladkosti, zdaj ga nosijo predvsem podobe in metafore. Seveda je del moderne poezije ohranil tradicionalno, zaprto formo, vendar je očitno, da je tudi tu izraz ostrejši, trši, ne več tako zvonkljajoč kot prej, tudi v njem odmeva narava sodobnega sveta. V novejši slovenski poeziji, pa naj je že ostala pri vezani obliki ali pa če ei je ustvarila svobodnejše ritme, je zazvenel ta novi ton že med obema vojskama. Pozneje pa so se ob vsakem nekoliko zahtevnejšem pesniškem tekstu pričeli zaskrbljeno oglašati nekateri kritiki in tudi pesniki določenega kroga, češ da je treba slovensko poezijo obvarovati nevarnih eksperimentov, nesmiselnih novotarij, da jo je treba obdržati v mejah stare, 534 vsem tako ljube, prijetne melodioznosti, preprostosti in razumljivosti na prvi pogled. To pa seveda niso kriteriji, ki bi jih bilo mogoče zmeraj pametno in s pridom uporabiti že pri nekdanji poeziji, še manj pa jih je mogoče pri današnji. Saj je v vsakem globljem umetniškem delu poleg določenega deleža razumljivosti tudi delež zastrtosti, nekaj skrivnostnega somraka, ki obdaja skoraj vsako, še tako močno doživetje. Ni umetniškega vzora, ki bi bil za zmeraj veljaven, subjektivni in objektivni vzroki te vzore neprestano spreminjajo. Zmeraj se mi je zdela nekam slabo utemeljena ta želja, naj bi v času številnih vznemirjujočih odkritij, v času revolucij in pogumnih poskusov na vseh področjih življenja, bila poezija še vedno nekako taka kakor v času romantike ali realizma. Vem, da je čas zelo nenavaden, zapleten, da je človek naravnost prisiljen, izražati zapleteno resničnost, zato tudi vem, da mora biti poezija, ki je zgoščen izraz življenja, nujno drugačna. Slovenske poezije po mojem ne ogrožajo »nevarne novotarije«, ki da nasprotujejo »zdravemu razumu« (morda pa ta »zdravi razum« le ni tako zelo zdrav?), marveč je prej narobe, ogrožena je zaradi vztrajanja pri že mnogokrat izraženi, neizvirni vsebini, pri zaprašenih, neresničnih čustvih in pri togih oblikah, ki v njih ne utriplje naše življenje. Nevarnost je v slovitem, vztrajnem slovenskem zamudništvu, nikakor pa v želji, gledati v svet z novimi očmi in razširiti izraz slovenske pesniške besede. Ponavljanje starega in obrabljenega velja nekaterim za poezijo, ki je na pravi poti in ki ohranja značilno »kantileno« slovenske pesmi. In vendar ima človek včasih ob pesmih nekaterih mlajših in najmlajših občutek, da so jim tuje celo nekatere pridobitve slovenske moderne in da brli v njih prej nekaka konservirana, več ko pol stoletja stara mesečina, kakor pa da sije v njih posebna svetloba naših dni. Tedaj pa, ko hoče ta poezija biti bolj sodobna, si pri nekaterih pesnikih prizadeva, da bi bila nekam berangerovsko popularna, ljudska, in s tem epitetonom mislim označiti vse tisto, kar je v nji problematičnega, površnega in pogosto nepesniškega. Tndi od tistih, ki ne zagovarjajo brezpogojno vsega starega in preživelega, je slišati posebno dva ugovora. Prvi je ta: narava slovenskega jezika je taka, da ta ne prenese svobodnejše forme, prostega verza. Ta ugovor je šibak, saj bistvo novega izraza ni v teh prostih ritmih, am|pak v novosti pogleda, v izvirnosti doživetja. Nova jMsezija se izraža lahko v najrazličnejših formah. Ko ipa bi ta ugovor držal, bi v slovenskem prevodu celo starejši teksti, na primer najlepši odlomki iz Shakespeara, ki v njih skoraj ne slišiš »mere«, ali pa Goethejevi prosti verzi — imeli manj možnosti, da So poezija, kakor, recimo, Stritar ali Aškerc. Drugi ugovor pa je: pesnik ne more tvegati, da ga ne bi nihče več bral. Priznam, da je v tem ugovoru nekaj resnice. In vendar — ko se doživetje hoče izraziti, pesnik ne utegne razmišljati, kdo ga bo razumel in kdo ne. Ko bi se bili slovenski pesniki v preteklosti toliko ukvarjali s temi zunanjimi motivi, bi bila slovenska lirika gotovo ubožnejša za nekatere najmočnejše, najizvirnejše ipesmi. Ne bi bilo ne Slapa, ne Mesečine, ne Jerale in še marsičesa drugega ne. Zato se mi zdi, da nevarnost ni v iskanju, nevarnost je v tem, da slovenska poezija otrpne v starem, pogosto mehanično prevzetem, ne pa v tem, da si poskuša ustvariti nov pogled in nov izraz. Mislim, da ne delam krivice, 535 če trdim, da je tudi mlajša slovenska poezija dosegla resnično kvaliteto samo tam, kjer se je pričela izvijati tendencam, ki so jo zavajale na lahka, izhojena pota. Zaživela je tam, kjer je spoznala, da je izvirnost in odkrivanje novih področij resnično