Povejte doma, kaj so naredili z nami »bratje« • Ob šestih zjutraj je potrkalo na vrata sobe. še zaspan ® sem pogledal kdo je in kaj želi. Novica, ki so mi jo po- • vedali je bila neverjetna, »češkoslovaška je okupirana«. • Mislil sem, da je to neokusna šala, potem pa sem le uvi-S del, da je groba resnica. Prizor, ki se mi je nudil ob prihodu v hotelsko jedilnico je bil nepopisen. Hotelski personal, gostje — Čehi, mlado in staro, vse je jokalo in poslušalo radio, ki je objavljal razglase ljudstvu, vmes pa so bide na sporedu žalo-stinke. Z eno besedo, narodno žalovanje, še tako neobčutljivega človeka je morala globoko pretresti žalost, katero si videl na obrazih teh ljudi. Kaj sedaj?. Takoj smo poskušali dobiti zvezo z našim konzulatom v Bratislavi, vendar zaman, ker so bile že ponoči vse zveze prekinjene. Nahajali smo se namreč v hotelu, ki stoji odmaknjen od naselij v Nizkih Tatrah. Bilo nas je 28 Jugoslovanov in zedinili smo se, da ostanemo v hotelu do petka 23. 8. 1968, do takrat smo namreč imeli plačan penzion. V tem času pa bomo že nekako zvedeli, kako je z našim odhodom domov. Poglaviten v tej situaciji je bil bencin za povratek. Ko smo se tudi s tem oskrbeli — na razpolago je bil samo slabši, navaden bencin in naši razvajeni vozniki so vzdihovali — smo se nekoliko oddahnili, saj smo imeli gorivo do meje, oddaljene skoraj 300 km. Že takoj zjutraj so na hitro odšli iz hotela Vzhodni Nemci in Madžari vendar so se Proti večeru vsi vrnili, ker se niso mogli prebiti čez mejo. Ostale dni pa se ti bratje iz socialističnih republik niso odmaknili od hotela, ker jih je bilo strah pred čeho- slovaki, saj sem prepričan, da najmanj, kar bi dobili v slovo, bi bil kamen v avto. Zato so se raje držali v skupinah in po strani gledali nas Jugoslovane, ki smo se solidarizirali s Čehoslovaki. Ta solidarnost se je pokazala že prvi dan okupacije. Ob dvanajstih je bila napovedana protestna stavka. Ob tej uri je celotno osebje hotela prišlo pred vhod, mi pa smo edini od tujcev na prošnjo direktorja vključili sirene avtomobilov in tako tudi mi protestirali proti okupaciji. Vzhodni Nemci pa so to naše početje prestrašeno opazovali. Interesantno je bilo, kako so obmolknile radijske postaje ena za drugo Praga, Brno, Bratislava. Najdalj se je obdržal radio Banska Bistrica, v katerega okraju smo tudi mi prebivali. Glavne študije so nadomeščali rezervni svobodni študiji. Organizacija radiodifuzije je bila briljantna. Po delovanju bi človek zaključil, da so se na te dogodke pripravljali mesece, čeprav trdjo, da je bila organizacija postavljena spontano in na brzino. Zadnjo televizijsko oddajo smo gledali prvi dan- okupacije popoldne iz Brna. Posredovali so jo iz nekega rezervnega študija preko Dunaja. Oddaja se je zaključila, tako da je spiker napovedal -konec, ker je pred vrati okupator, ki je odkril studio in se za ta prenos zahvaljuje avstrijskim kolegom. Drugi dan okupacije sva se s predsednikom naše občine, ki je tudi letoval z nami, odločila, da se popeljemo v najbližje mesto Brezno po novice. Na poti smo naleteli na kolono ruskih tankov in oklopnih vozil, ki je kakšnih 500 m pred mestom na cesti dobivala gorivo iz cisterne. Prvo srečanje je bilo malo tesnobno. Pustili so nas mimo kolone v mesto. Ob glavni cesti na trgu je bilo zbrano vse prebivalstvo in pričakovalo okupatorje s transparenti in parolami, ki smo jih potem videvali po vsej državi-. Napisane so bile v češkem in ruskem jeziku. Na primer: »Po kaj ste prišli«, »če ste bratje, vrnite se«, »Mi; hočemo mir«, »Pri nas ni kontrarevolucije«, »Nazaj v Moskvo« itd. Povem naj, da so bile parole vsak dan nove in ostrejše vsebine. Kakor »Hitler — Brežnjev«, »Fašisti«, »Včeraj bratje — danes okupatorji« itd. Ko smo se ustavili in izstopili iz avtomobila, so nas obstopili ljudje in nas pozdravljali, trepljali po ramah in govorili: »Jugoslav-ci, -naši veliki prijatelji in pravi bratje«. Na vsakem koraku so izražali veliko prijateljstvo in bratstvo z Jugoslovani, govorili o našem maršalu Titu, ki je za njih nekakšen simbol in ogorčeno protestirali proti okupatorjem. Na sredi trga pred Narodnim odborom je bila miza, za mizo dve dekleti, pred mizo pa grupa občanov, ki so podpisovali ljudski referendum kot podporo vodstvu države. Tudi mi smo se jim pridružili in podpisali. Prosili so nas, naj označimo, da (nadaljevanje na 2. strani) My, občania ČSSR nikdy nezradime svojich narod nych hrdinov DUBČEKA, SVOBODU, ČERNIKA, SMRKOVSKEHO! PREČ Z0 ZRADCAMI NARODA!!! j Ogorčeni smo i in vemo kaj • e j nam je storiti Vse od januarja sem smo s simpatijami spremljali spreminjanje češkoslovaške stvarnosti. 21. avgusta pa nas je pretreslo. Nismo mogli verjeti resnici, da bi bratske socialistične države z vojaškim pritiskom naredile konec demokratski preobrazbi te dežele. Zbirali smo se ob sprejemnikih, stiskali glave in ogorčeni komentirali. Resnica je bila boleča. Vsi drugi dogodki so v trenutku postali nepomembni. Češkoslovaška, ki se je odločila za -demokratičnejši, humanejši socializem kot ga je njim vsiljevala SZ, je doživela agresijo od svojih »bratov«. To kar leta 1948 ni uspelo n Stalinu z Jugoslavijo je po 20 letih uspelo Brežnjevu g s Češkoslovaško. To je dokaz, da duh Stalina in nje- n gove metode niso odpravljene. Proces destalinizacije se 1 je -prekmalu zaustavil in se končno obrnil v nasprotno ° smer. Stalinizem je dobil nove oblike — še bolj krute. Temu pravimo neostalinizem. Ruski socializem edino pravilen in mogoč, njihova partija prva — vodilna, sprejmi njihov recept ali pa te čakajo rešetke! To so glasno povedali na Češkoslovaškem. Povedali so, ker so velesila, ker so blok, ker vedo, da je njihova cona in se s tem ne vtikajo v- interese nasprotnega bloka. In mi, ki nismo blok, nismo vojaška velesila, nimamo svojega področja za gusarjenje, mi smo 1948 leta rekli »ne« velikemu Stalinu. Gradili smo pod težo nenehnih pritiskov iz obeh strani blokov. Gradili deželo, človeka, socializem. In ta naš socializem, živ, gibljiv v stalnem procesu deetatizacije, demokratizacije s samoupravljanjem in miroljubno koeksistenco se je razlezel po svetu, -pronical skozi vse pore naprednih delavskih gibanj v svetu. Ne z vsiljevanjem, diktiranjem, temveč z dokazno resničnostjo — z blaginjo in humanizmom — tako kot najde -pot in mesto le napredna stvar. Ta naša oblika — ideja socializma je hudo napoti vsem reakcionarnim silam na zahodu kot tudi na vzhodu vodstvu SZ. Imamo bogate izkušnje iz pretkelosti in tudi Češkoslovaška nam jih narekuje, zato vemo kaj je v tem času storiti. Vemo kako neznatna je moč orožja proti enotni volji ljudstva. Bolj kot kdajkoli prej moramo pohiteti z uresničevanjem naše družbene in gospodarske reforme, razvijanjem samoupravljanja in preobrazbo ZK. še intenzivnejši mora biti naš boj proti družbenim deformacijam, -ki hromijo našo enotnost in s -tem našo notranjo odpornost proti pritiskom zunanjih ter ostankom notranjih sil. V Zvezi komunistov -se moramo rešiti tistih »večnih« sopotnikov, ki se tudi ob teh tragičnih političnih trenutkih niso prebudili. Obenem pa moramo na široko odpreti vrata novim mladim članom in takim, ki so se jim oči šele sedaj odprle o dosledni politiki naše par-trije in vodstva in so v članstvu ZK pripravljeni graditi naš socializem. Odpreti vrata, vendar ne za vsako ceno. Povečanje aktivnosti in budnosti vsakega posameznika, ki nam jih q narekujejo smernice in resolucija X. seje CK ZKJ, mo- g ramo razumeti kot našo vej i ko nalogo in odgovornost tudi pri kadrovanju v ZK. Okrepimo partijo z naprednimi, delovnimi ljudmi in dosledno uresničujmo načela družbene in gospodarske preobrazbe s samoupravljanjem. To naj bo naš prispevek češkoslovaški graditvi so- a cializma in svetovni ideji, ki bo kljub hudi škodi s stra- g ni SZ, zmagala! Slavko Gerlica 5 ■ o iBBBBBBBBBEBBBBBBBBBBBaBBBBBBBBBBBBEBEB3BaEaBBi (Nadaljevanje s 1. strani) smo Jugoslovani. Za to malenkost so nam bili zelo hvaležni in v njihovih očeh si videl topel pogled in vse tisto, kar besede niso mogle povedati. Kamorkoli si se ozrl, povsod si videl solze ali pa jezne poglede in slišal kletve. Izraze velikega prijateljstva smo doživljali na vsakem koraku. Na bencinski črpalki me jc na primer Slovak objel in rekel; »Moj brat«. Tovariša Mačka pa je uslužbenka pogladila po glavi in govorila: »Dragi Jugoslavci«. To so drobni detajli naših stikov z ljudstvom te — okupirane dežele. Istega dne popoldne smo sc v istem avtu odpeljali na sedež okraja v Bansko Bistrico. Na vsej poti so nas pozdravljali domačini, mladina pa je celo pisala parale. Mesto so zasedli Bolgari z oklepnimi vozili in tanki. Na glavnem trgu pred Narodnim odborom sta stala dva tanka, ravno tako so bile blokirane vse ulice, ki vodijo v središče mesta. Ljudje dopovedujejo okupatorskim vojakom naj se vrnejo domov, da tukaj ni kontrarevolucije itd. Bolgari so nedostopni in mrki. Na avtomatskem orožju imajo bajonete in ne dovolijo nobenega razgovora. letake in pišejo parole. Pred njihovimi očmi delijo razglase in letake, pišejo po zidovih parole, v izložbah pa izo-bešajo slike Dubčka in Svobode. Neverjetno, kaj? Ne bojijo sc nikogar. Med njimi ni izdajalcev. Še sedaj imam pred očmi velik plakat, ki je bil pritrjen nasproti tankov »Dubčku slivovica — Novot-nemu šibenica«. Pristopil nam je moški, brada in roke so se mu tresle, kot da bo vsak čas bruhnil v jok. Rekel nam je: »Povejte doma, kaj so naredili z nami včerajšnji bratje«. Naslednjega dne zujtraj smo se kolona sedmih avtomobilov z vsemi Jugoslovani odpeljali proti Bratislavi. Vozili smo po stranskih cestah in srečno prispeli na mejo. Vozili smo mimo kasarn, v katerih je zaprta češkoslovaška vojska, vozili po cestah, katerih vsak meter je bil popisan s parolami. Na vsakem koraku smo videli državne zastave na pol droga in črne žalne zastave. Doživeli smo zadnje prisrčno slovo od prebivalcev mesta Ni-tre. Predmestje Bratislave je bilo izumrlo. Samo pred trgovinami z živili so velike vrste. Pred mostom čez Donavo so razmeščeni ruski tanki. Proti meji vozimo skozi drevored tankovskih cevi. Ko je Brežnjev leta 1962 obiskal Jugoslavijo, smo ga dostojno sprejeli — bili smo prepričani, da je to korak k zbolj-šcvanju odnosov med nami in SZ, pričakovali smo, da se bo tov. Brežnjev zavzemal za nadaljnjo destalinizacljo, vendar dogodki so dokazali nekaj popolnoma nasprotnega. Videli smo prizor, ko sta dva komaj potegnila tretjega izpred naperjenega bajoneta. Bolgari delujejo veliko bolj strahotno kakor Rusi. Ne premaknejo se od svojih vozil in sovražno gledajo ljudi. Mislim, da v zgodovini ni primera takega odpora — pasivne razistence, kot smo ga videli v češkoslovaški. V tej deželi so vse vasi in mesta ozvočena. Najmanjše naselje ima velike zvočnike. Tako so stali po ulicah in trgih tanki, nad njihovimi glavami pa zvočniki na ves glas cel dan prenašajo razglase, vesti in se preklapljajo ena za drugo. Fantje po tankih lepijo še zadnja formalnost na meji in že smo v Avstriji, kjer čaka na vsakega truma novinarjev s kamerami, magnetofoni in intervjuji. Na avstrijski strani se ustavimo. Ura je točno dvanajst. Začetek generalnega štrajka. Za zadnji izraz solidarnosti in pozdrav trobimo vsi s sirenami, nam pa se pridružijo še ostali. Preko Donave se sliši zvonjenje zvonov in tuljenje siren, ki opozarja svet na veliko tragedijo češkoslovaškega naroda, ki je kaznovano zato, ker si želi lepšo prihodnost in svojo pot v socializem. Janez Alič Položaj obratne amaulante v zakjučni fazi integracije Nenehen dinamičen razvoj naše družbene dejavnosti, še posebno v zadnjih dveh, treh letih je zahteval tudi od zdravstvene službe kot posebne dejavnosti splošno družbenega pomena, da utrdi svojo organizacijo, jo izboljša ob istočasni želji za boljšo, racionalnejšo ekonomiko poslovanja. Skupek teh želja je bil obsežen v Zakonu o organizaciji zdravstvene službe v SRS in kasneje v Zakonu o spremembi zakona zdravstvene službe v SRS, ki je izšel na osnovi sklepa Ustavnega sodišča SRS. Loto dni nazaj so se vodile žolčne diskusije o upravičenosti in demokratičnosti zahtev po združenju — konkretno — do sedaj samostojnih obratnih ambulant z novimi, zdravstvenimi domovi širom naše republike. Nihče ni zanikal, da reorganizacija zdravstvene službe ni potrebna, nekateri srno to potrebo ugovarjali že zdavnaj prej, ugovori pa so nastajali zaradi koncepta samega t. j. postopka reorganizacije in predvsem zaradi notranjega koncepta dela v bodočih dispanzerjih za medicino dela, še posebno pa zaradi tedaj predvidene delitve kura-tiive (pasivno zdravstveno varstvo) in preventive (aktivno zdravstveno varstvo). Po tedanjem i konceptu naj bi kurativa prišla pod domeno splošne zdravstvene službe, preventiva pa pod domeno dispanzerja za medicino dela. No, čas prinese svoje in tako so se tudi nesoglasja v bistvenih vprašanjih razčistila in ugladila. Zanimivo pa je, da je nastajalo večje zaostrovanje v tistih predelih, kjer je bila medicina dela že do sedaj močno razvita ali bolje, kjer je bilo večje število zdravstvenih zavodov, ki so se ali pa se združujejo. Problem integracije je bil sorazmerno dokaj hitro rešen na Gorenjskem, poselb-no še v jeseniškem območju, dokaj urejeno poteka v celjskem območju in na goričkem, večja problematika pa je nastajala na mariborskem in ljubljanskem območju. Z razgovori v zadnjih mesecih smo prišli do dokaj čistih pojmov — govorim za ljubljansko območje — tako da bo formalna združitev sedaj še samostojnih obratnih ambulant — med njimi tudi obratne ambulante Saturnusa— potekala res da samo formalno. Pri vsem tem pa si moramo biti na jasnem v naslednjih stvareh; 1. Kot pri vsakem delu obstojajo tudi v zdravstvu določeni normativi, tako glede poprečne obremenitve zdravstvenih delavcev, kot glede števila prebivalstva na enega zdravstvenega delavca, 2, Večina obratnih ambulant ima v svojem sestavu tri najosnovnejše dejavnosti: a) preventivo (aktivno zdravstveno varstvo) b) kurativo (pasivno zdravstveno varstvo) in c) zobozdravstveno službo. Ta shema organizacije je važna med drugim tudi zaradi financiranja dejavnosti, saj bi praviloma moralo potekati financiranje kurative in zobozdravstvene službe iz skladov zavoda za socialno zavarovanje, ne pa dz skladov, ki jih plačujejo določene gospodarske organizacije za aktivno zdravstveno varstvo. 3. Delo v obratnih ambulantah poteka po programu dela. Pri sedanjem razglablja, n ju izvzamem program dela za kurativo in zobozdravstveno službo, ker to spada v domeno zavoda za socialno zavarovanje, omejil bi se le na preventivo. Po podatkih s katerimi razpolagam je preventivna dejavnost v obratnih ambulantah po Sloveniji dokaj pestra. Od minimalnega programa, katerega zahtevajo zakoniti predpisi, do močno razširjene dejavnosti zdravstvenega varstva. Z razširitvijo delovnega programa pa seveda nastopajo problemi glede organizacijske sheme, kadrovskega sestava in v končni meri seveda financiranja te dejavnosti. V zvezi z gornjim se pred nami odpirajo naslednji problemi: 1. Normativ za zdravnika, ki opravlja kurativno dejavnost je 2300 oseb. Vprašanje, ali bo gospodarska organizacija pokrivala finančni deficit kurativne postavke kot do sedaj, čeprav manjka nekaj sto oseb za pokritje normativa, ali bomo »odprli vrata« zaposlenim iz sorodnih ali bližnjih podjetij? Normativ za zobozdravstveno ekipo je 2500 oseb, to je na zobozdravnika, asistentko in na 'A zobnega tehnika. Vprašanje je enako kot zgoraj. Zaradi ekonomičnosti uporabe družbenih sredstev se ml zdi edino pravilno, da zajamemo ostala zainteresirana podjetja, saj moramo razumeti, da so dajatve oz. prispevki v Sklad socialnega zavarovanja (Zdravstveno varstvo, invalldsko-pokoj ninski sklad, sklad otroškega dodatka ih k temu še dodatni in izredni prispevek) že dosedaj sorazmerno visoki in obremenjujejo tako delovno organizacijo kot posameznika. 2. Normativ za zdravnika, ki dela na preventivi je 3000 oseb. Tudi tukaj se pojavlja podobno vprašanje kot pod 1. 3. Financiranje in seveda organizacija dodatnih dejavnosti in dela posebno s področja preventive, ki zajema večino dela v gospodarski organizaciji je seveda Stvar dogovora na osnovi želja in možnosti na eni strani gospodarske organizacije, na drugi strani pa zaenkrat še nezadostne dejavne zdravstvene službe na področju medicine dela. Zavedati se pa moramo to, da je striktna, efektna preventivna zdravstvena služba v gospodarski organizaciji tudi eden izmed činiteljev, ki pripomore tudi k ekonomskemu uspehu določenega podjetja. Upoštevajoč vse to naj bi bile osnovne postavke dogovora za nemoteno službo v gospodarski organizaciji z zdravstvenim domom naslednje: 1. Na osnovi, zakona o organizaciji zdravstvene službe oziroma njegovega popravka naj bi, bila obratna ambulanta podjetja organizacijska enota v sestavu zdravstvenega doma. 2. Obratna ambulanta ostane na Sedanjem kraju in opravlja svoje dosedanje delo na osnovi letnega programa dela. 3. Osnovna sredstva se dajo zdravstvnemu domu v brezplačno uporabo, s tem da mora imeti zdravstveni dom v primeru odtujitve osnovnih sredstev soglasje delovne organizacije. 4. Gospodarska organizacija da v brezplačno uporabo prostore in jih tudi vzdržuje. 5. Zdravstveni dom skrbi za racionalno uporabo osnovnih sredstev in prostorov ter nadomesti eventualno škodo, ki bi nastala izven normalne uporabe. 6. Gospodarska organizacija in zdravsteni dom formirata poslovni odbor, ki bo stremel za tem, da se sporazumno uveljavijo pravice ln med sebojni odnosi. 7. Gospodarska organizacija bo pokrivala le izdatke za preventivno dejavnost na osnovi razširjenega programa aktivnega zdravstvenega varstva, za kurativni del pa naj bi, veljal princip, da se normativna zasedenost 'kadrov in kapacitet doseže s sporazumom med zdravstvenim domom in prizadeto gospodarsko organizacijo. Zgornjih sedem točk je le okvir povsem realnega in sedanjemu času in situaciji primernega dogovora. Naloga poslovnega odbora pa naj, bo, da v bodoče spremljata tako dejavnost zdravstvenega doma, kot dejavnost obratne ambulante in na osnovi dela ter novih porajajočih se problemov spreminja v pozitivnem smislu nadaljnje letne dogovore. Torej: dejavnost obratne ambulante bo ostala neokrnjena s tem, da bo spadala kurativa in preventiva v dispanzer za medicino dela, zobozdravstvena ordanclja v zobozdravstveno službo, lokacijsko ostane obratna ambulanta na istem mestu, izvršeni pa bodo premiki v normativih in s tern vred v financiranju zdravstvene službe podjetje — to pa vsekakor ne v smislu večje finančne obremenitve. dr. Vinko Ravnikar S kongresa sindikatov • Kongres Zveze sindikatov Jugoslavije je padel v družbe- • nopolitično zelo razgiban čas, zato ni slučaj, da je bila • vsa aktivnost sindikalnega vodstva usmerjena na razpravo • predkongresnih materialov in kako smernice za VI. kon- • greš dopolniti s kongresnimi akcijami v sindikalni orga- • nizaciji. Predkongresna aktivnost ni slučajno opozilija na vrsto pomanjkljivosti v našem samoupravnem sistemu, ki izvirajo ,iz trditev posameznikov, kateri se zavzemajo, da je našemu gospodarstvu in celotnemu razvoju potrebna trda in nepopustljiva politika. Te pa ni mogoče izvajati v duhu samoupravljanja. Jasno nam je, da zagovorniki tega hočejo za vsako ceno sami odločati o našem družbenem ekonomskem razvoju. Sindikati se s tezo, da samoupravni sistem pri nas ni sposoben reševati nadaljnjega družbenega in ekonomskega razvoja ne bomo nikoli strinjali, ker bi to dejansko pomenilo korak nazaj v razvijanju naših družbenih odnosov in razvoju samouprave. Torej nasproti povnšnim ocenam posameznim zagovornikom, etatistične miselnosti lahko povemo, da se (bo sindikat s svojim članstvom še aktivneje vključil za krepitev samoupravnih odnosov. Ce smo mnogokrat slišali ali pa ibrali, da sindikat ni v itej obliki potreben, potem nam bežno navedena dejstva govorijo drugače. Mi vsi bomo Se naprej opravljali poslanstvo krepitve samoupravnih odnosov. Predkongresna konferenca ljubljanskih sindikalnih podružnic 17. maja 1968 je opozorila na vrsto pomanjkljivosti in problemov, ki zavirajo hitrejši družbeni razvoj; povzetek nekaterih ugotovitev; Tretje leto izvajanja ekonomske reforme nam odkri- va vrsto težav in nalog, okrog katerih se je zadnje čase zavzela vsa jugoslovanska politična javnost. V središču naših opazovanji in analiziranj so podatki: o gibanju gospodarstva in odtod izhajajoči družbeni odnosi. Vrsto polemičnih razprav, iz katerih je težko razbrati pravo podobo stanja; kje smo z reformo, kaj preprečuje večje uspehe in kaj storiti za normalnejšo, skladnejšo rast gospodarstva? Z vseh strani nas zasipajo s kritiko, podkrepljeno z mnogimi podatki, o dokaj klavrnih uspehih gospodarstva v preteklem letu in v letošnjem prvem tromesečju. Lahko bi dejali, da dobiva bitka za reformo prav ,v sedanjem obdobju vse ostrejše oblike in doživlja težke trenutke, ki kdaj pa kdaj ogrožajo njen nadaljnji progresivni tok. Množina težav, ki se nabira v jugoslovanskem gospodarskem prostoru, nedoslednost, morda tudi nepripravljenost za hitrejše izgrajevanje in prilagajanje ekonomskega sistema potrebam in zahtevam reforme, spravlja mnoge gospodarske in družbenopolitične dejavnike v nervozna in v bistvu anitireformska negiranja. Zavite v fraze pripadnosti reformi se skrivajo zahteve po državnih ukrepih, ki nas bi pahnili na inflacijsko gospodarjenje in s tem v propad reforme. Pokopati reformo pa bi imelo v tem za socializem pri nas daljnosežne politične posledice. ■' PSE$ — TITO NA KONGRESU — Kadar Tito spregovori, posluša cel svet. Sindikati odločno zahtevamo, da se gospodarstvu pusti več njihovih ustvarjalnih sredstev in se limitirajo potrošniki na ravni rezultatov v gospodarstvu. Ugotavljamo, da mora priti do poraznih dejstev, da se nekaj ukrene, ko je že mnogo zamujenega in povzročena velika škoda. Kdo odgovarja za nekatere poglavitne nesmisle v uvozu-, ki ga je zvezna administracija proglasila za nujen intervencijski poseg. Zapravili smo težko zaslužene predvsem trdne devize in zavrgli proizvodnjo mnogih mnogih domačih podjetij. Da bi ozdravili zadolženost gospodarskih organizacij; smo po hitrem postopku sprejeli zakon o medsebojni obvezni poravnavi dolgov in terjatev, kreditna sredstva likvidnih poslovnih bank prenašamo na nelikvidne in na koncu bomo spoznali najbolj zadolžena podjetja, ki pa smo jih že prej spoznali in jih bomo še spoznali. Na tej predkongresni razpravi zastopamo stališče, da na kongresu zastavimo odločno besedo v zahtevi po reorganizaciji in preobrazbi zvezne uprave in drugih institucij, ki kroje usodo gospodarstvu. Trdimo, da so še tu mnoge povsem nedotaknjene rezerve, ki kroje usodo gospodarstvu. Konferenca je jasno pokazala, da smo v glavnem vsi enotni v tem, da je vloga sindikatov in njegova osrednja naloga v prizadevanjih za ustvarjanje vseh pogojev za samoupravno delovanje vseh delavnih ljudi na vseh področjih družbenoekonomskega razvoja. Toda| vsi smo že kar precej naveličani poslušanja referatov in resolucij o razvijanju samouprave, osvobajanju dela in človeka, ampak nas predvsem zanima odgovorno ukrepanje, ki naj to geslo napolni s potrebno vsebino. Sindikat se zato ne bo odrekal analizirati stvarnih pogojev samouprave, pa če je posameznikom všeč ali ne. Konferenca ljubljanskih sindikatov je odločno opozorila na vso zapletenost položaja, v katerem bo zasedal VI. kongres in od katerega je vnaprej odvisna vloga in funkcija sindikatov. Vedeti moramo to, da ni malo tistih, ki zajedljivo in posmehljivo ocenjujejo delo, vlogo in mesto sindikatov v družbi, da to vlogo poznamo in se je zavedamo. Odreja nam jo čas, stopnja razvitosti samouprave delovnih ljudi in možnosti za njihovo ustvarjalno delovanje. Odločno bomo tudi v bodoče krčili vse ovire, ki to preprečujejo. Imamo svoje ocene, svoja stališča, vodimo in izvajamo akcijo ob vseh pomembnih vprašanjih družbenega dogajanja. Za posamezne kritike, ki govore da sindikata ni čutiti, bi bilo prav, da pokažejo vsaj malo volje, da se s tem spoznajo in če se da to tudi upoštevajo pri svojem delu. Drugače bo v bodoče še več namigovanj na opozicije sindikata. Samostojno stališče in aktivnosti sindikata se ne more smatrati za opozicijski greh. Nasprotno menimo, da je vse preveč enosmernosti vseh družbenih timiteljev, premalo ostrejših nasprotovanj na liniji, reforma, kar bi dajalo boljše predvsem pa odgovornejše rešitve. Ljubljanski delegati smo se še pred odhodom v Beograd sestali dvakrat, da se pogovorimo o stališčih, ki jih bomo zastopali na kongresu. Obenem pa so nas sindikalna vodstva sproti seznanjala s političnimi dogodki, ki so se vrstili pred samim kongresom. Študentski nemiri v Beogradu so nekatere stvari postavili na glavo. Smer politične aktivnosti se je spremenila in kaj kmalu je bilo opaziti težnje nekaterih, ki so vztrajali na tem, da se kongres preloži, ker politična situacija ni primerna itd. Kljub temu je zmagala enotnost našega sindikata, kateri je jasno povedal, da se kongres mora sklicati, sicer bomo dosedanji progresivni tok v razvijanju samoupravnih odnosov ustavili in vprašanje bi bilo kdaj nam bi spet uspelo izvesti tako obširno družbeno akcijo. V Beograd smo odpotovali 26. junija s posebnim vlakom. Delegati smo bili zelo razpoloženi, čeprav so vztrajni delegati do Beograda komentirali vlogo sindikata ter so bili v strahu, kako se bo kongres odvijal. V Beograd smo prispeli ob 23 uri, po sporočilu sekretariata kongresa bi nais moral pred postajo čakati avtobus, vendar tega ni bilo in smo lahko celi dve uri opazovali nočno življenje pred železniško postajo. Tako smo kmalu lako opazili, da jugoslovanska točnost šepa in da tudi ta potrebuje energičnih ukrepov. V sredo 26. junija smo se delegati in gostje začeli zbirati pred Domom sindikatov že ob 7. uri zjutraj, čeprav je bil napovedan začetek kongresa ob 9. uri. Ker smo vedeli, da bo kongresu prisostvovat (tudi tov. i rto, smo hoteli biti čim-bližje tov. Tita in ga pozdraviti. Kongresna dvorana je bila ob 8. uri že zasedena. Slovenski delegati smo si izposodili v recepciji Doma sindikatov aparate za simultano prevajanje na kongresu, 'ločno ob 9. uri je v velimo dvorano doma sindikatov vstopit predsednik Tito skupaj s soprogo Jovanko in s svojimi najožjimi sodelavci. Vsi udeleženci smo bili v hipu na nogah. Navdušeno smo pozdravljati tov. Tita, dokler ni vsa dvorana zagrmela v svečani vzklik Tito — Tito. Te vzklike je zamenjala internacionala, ki smo jo delegati zapeli skupaj z zborom JLA. Predsednik ZSJ Dušan Petro vič-šane je nato otvoril VI. kongres, pozdravil vse prisotne, goste in delegate, posebej pa še tov. Tita. Dušan Pctrovič-Sane je nato dejal: Naš kongres ima velik pomen za nadaljnji razvoj ustvarjalnosti naše revolucije, za premagovanje težav, s katerimi se borimo, za krepitev položaja delovnega človeka, za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavskega razreda in delovnih ljudi. Zato nam prisotnost tovariša Tita na kongresu, za katerega je človek vedno bil in ostal prva misel, za katerega je vredno živeti, boriti se in ustvarjati, vliva še posebno voljo, da z delom in odločitvami kongresa odgovorimo tistim zahtevam, ki jih delovni ljudje postavljajo našemu kongresu. Za tem je zaprosil tov. Tita da spregovori kongresu. (nadaljevanje na 4. strani) Več veš, več veljaš Predstavljamo vam skromnega, tihega fanta iz strojne remontne delavnice. Kličejo ga Jani, drugače pa je Janez Polak, doma iz Sostrega, po poklicu strojni ključavničar. Rojen je 26. septembra 1941 leta. V tovarno Saturnus se je prišel leta 1956 učit za strojnega ključavničarja — ta poklic opravlja tudi danes. To seveda ni prav nič posebnega. Nekaj posebnega — vzglednega pa je v tem, da je letos v začetku septembra končal štiriletno šolanje na večerni gimnaziji. Redki so, ki se po končani poklicni šoli odločijo za gimnazijo. Zakaj si se odločil ravno ti? Za gimnazijo sem se odločil že pri vojakih. »Človek več zna, več velja« pravijo — to je tudi. mene gnalo. Za ključavničarski poklic ne čutim pravega veselja, zato sem se odločil za nadaljnje izobraževanje. Ko sem se vrnil od vojakov, sem se vpisal v večerno gimnazijo in jo sedaj po štirih letih uspešno končal. Kako si uskladil delo in študij, saj jc znano, da je študij na gimnaziji zelo zahteven? Gimnazija jje resnično zahtevna, vendar če ima človek voljo lahko tudi to uspešno konča. Za vsak dan sem si moral narediti načrt, čas in obveznosti razdeliti in se točno po tem ravnati. Zjutraj sem vstajal ob pol petih, do 14. ure sem delal v tovarni, uro kasneje sem bil doma na kosilu, ob 19. sem bil že v šoli, ob 22.30 pa se je pouk končal. Vozil sem se s kolesom in tudi ta mi je pobral precej časa -saj do Sostrega ni tako malo. Pouk smo imeli vsak dan razen sobote in nedelje, štirikrat po 9 mesecev, v semestrih pa izpite, Z menoj so se šolali največ delavci:, ki prej niso imeli možnosti za Studili, delovna mesta pa danes od njih terjajo 4 gimnazije. Si imel kaj posebnih teži v? Ti je podjetje kaj pomagalo? Posebnih težav ni bilo. V tovarni so me razumeli, predvsem moj mojster Emil Sčurk in drugi sodelavci, ki so morali name- sto mene delati popoldan. Njim sem še danes poseb-no hvaležen. Za študij sem koristc',1 svoji tedni dopust, za končne izpite pa sem dobil od podjetja 15 dni izrednega študijskega dopusta, za kar se zahvaljujem kadrovski komisiji in službi ter celotnemu kolektivu. Šolnino sem plačeval sam, 'ker sem se za študij odločil na lastno pest in ne v tehnično smer — zato nisem sitnaril. Za zadnji letnik sem plačal 128.0GD starih dinarjev, za vse štiri skupaj pa okrog 350.000 dinarjev. Vem, da rad zahajaš v gore in tudi za jamarstvo si sc navdušil. Ti je med študijem ostalo kaj časa tudi za to? Prostega časa mi ni ostajalo, vendar pa sem med počitnicami 'šel tudi v gore in s prijateljem, sošolcem Janezom Zrncem tudi večkrat v kraške jame. Ta moj prijatelj mi je prvi razkril lepoto pod-zemeljskega sveta. Najlepša jama, ki sem jo obiskal je bila Križna jama, ki je ena najlepših v Jugoslaviji, je še vsa divja, prvobitna in ravno zato je talko lepa. Upam, da jo ibodo kmalu pripravili za množične obiske. To je ires biser Notranjske in prav gotovo bom še večkrat obiskal ta naš prelepi kraški svet. Srednjo šolo si končal? Kaj nameravaš za naprej? Mislil sem študirati zemljepis in geologijo, pa sem po treznem premisleku in nasvetu svojih profesorjev to misel opustil. Nisem se še odločil, kaj bom naprej Študiral — vsekakor pa bom nekaj. Pregled dela kadrovske komisije V mesecu maju je bila konstituirana kadrovska komisija, katere člani so naslednji tovariši: Pahor Brane (predsednik), Gogala inž. Zvone, Medič Janez, Smrekar Karel, Novak Brane, Krznar Jože, Resnik Srečko, Po službeni dolžnosti sodi v sestav kodrovske komisije tudi direktor kadrovskega sektorja, vendar ne sme biti njen predsednik. Kadrovska 'komiihlja dela po pravilniku, katerega je potrdil DS. Delokrog kadrovske komi-sje jc zelo zajeten, naštejmo za orientacijo nekaj njenih nalog: — razpisuje prosta delovna mesta, štipendije — izbira kandidate, ki konkurirajo na razpis po določenih kriterijih, katere vsak razpis mora vsebovati, — sodeluje prt sestvalja-nju pravilnikov n. pr., o pripravnikih, štipendistih, o nagrajevanju, o izobraževanju iltd. Ker smo ravno v obdobju sprejemanja novih in pa popravljanja stattih pravilnikov, je imela kadrovska komisija v tem relativno kratkem obdobju dovolj dela. Doslej se je sestajala petkrat, trikrat od tega v popolnem obsegu, dvakrat pa v okrnjenem, ker je šlo le za posvetovanje in ne za odločanje. Na prvi seji kadrovske komisije so člani sikrbno pre-disfcutirali poslovnik kadrovske komisije in sl zastavili program dela za naslednjo sejo, na kateri so obravnavali Pravilnik o sprejemu pripravnikov v naši delovni organizaciji. Ta pravnik je bil z manjšimi korekturami tudi sprejet na seji DS. Poleg pravilnika na tej seji so obravnavali potrebe po učencih v gospodarstvu in po. stavili kriterije za razpis. Razpis je bil objavljen v Delu junija meseca in je nudil možnost izučiltve desetim kovinarjem in enajstim grafikom. Po zaključnem testiranju, (zdravniškem pregledu in praktični preizkušnji se je ponovno sestala 'kadrovska komisija in izbrala kandidate, katerim nudimo možnost izučiitve. Za kovinsko stroko so uspešno opravili preizkuse in odgovarjajo razpisanim pogojem naslednji kandidati.: Dremelj Franci, Lašiič Jože, Flrelder Bojan, Pahor Danko, Dečman Janez, Mežnar Stane, Trkov /Lojze lin Smuč Stane. Za grafično Stroko pa so pogojem zadostili sledeči kandidati: Novak Drago, Celestina Janez, Ganoni Vlado, Virant Ivan, Povalej Martin, Jerom Henrik, Šrilbar Pavle, Fattori Vojko, Vidergar Matjaž, Volaj Franc in Sirnik Marko. Izbrali so tudi, kandidate po 'boljših sposobnostih (boljši šolski uspeh, boljši rezultat na testiranju in 'boljši rezultat pri, praktičnem preizkusu), seveda ob upoštevanju zdravstvenega in socialnega stanja. Na isti seji je komisija obravnavala Itudii nekaj prošenj, ki so bile naslovljene nanjo n. pr. štipendije, študijske dopuste, možnosti za priučevanje itd. Sklep komisije do prihodnje seje je biil izdelati Pravilnik o štipendiranju in najemanju posojil. Praksa zadnjih let je namreč pokazala, da kljub poostrenim zahtevam s strani podjetja Saturnus, nekateri učenci, študija ne jemljejo resno. Da se izognemo vsom nevšečnostim, ki jih imamo v takih primerih, jo bilo sklenjeno, da v letošnjem letu preidemo na štipendijski način nagrajevanja učencev. S tem, da v zadnjem času dobimo vedno več vprašanj s Strani študentov, kako je pri nas z najemanjem .posojila, se je komisija odločila, da izdela tudi osnultek pravilnika za to vrsto pomoči študentom. Osnutek za štipendije in najemanje posojil je izdelan in bo v najkrajšem času dan v razpravo samoupravnim organom. V njem predvidevamo štipendiranje le za učence v gospodarstvu in dijake na srednjih strokovnih šolah, medtem ko bi študentje višjih šol imeli možnost najemati le posojila. Najemanje posojil je v drugih go-špodaskilh organizacijah že stara stvar, medtem ko jo naiša uvaja z letošnjim šolskim letom. Praksa drugod je že pokazala, da je ta način pomoči veliko bolj stimulativen za študente, da hitrejše in z večjo odgovornostjo opravlja, jo študijske zahteve, da se intenzivneje poglabljajo med šolanjem v podjetje, ker imajo večje moralne odgovornosti, do kolektiva, ki jilm posojilo nudi, Kriteriji za najemanje posojla so strogi, vendar za poprečno pridnega štu. denta z lahkoto dosegljivi. Za prohodnjo sejo ima predsednik kadrovske komisije že pripravljen material in to je, seznanitev članov komisije z analizo kadrovske strukture, ki je bila izdelana 30. 3. 1968 leta, na osnovi do takrat obstoječega kadra. Kakor vidimo je kadrovska komisija tudi med poletnim oddihom plodno delala lin skušala po svojih močeh pripraviti. za novo šolsko 'leto vse potrebno. Tomec Mira S kongresa sindikatov (nadaljevanje s 3. strani) Tov. Tito nam je spregovoril ‘talko kot zna samo on, z odkrito, pogumno, brezkom- samoupravni sistem, ki se pojavljajo predvsem v nekaterih državah in poudaril, da samoupravljanje ne vodi v kapitalizem, temveč v sociali- promisno besedo starega re- z w si ^ bomo sami volucionarja, z besedo člove- ka, ki je bil in ostal tvorec naše revolucije in graditelj socialistične skupnosti. Ni dili in postavili na lastne temelje. Naši delovni ljudje so naj- skrival napak, ki smo jih na- važnejši steber naše družbe redili in ki jih še delamo, odgovornost zanje pa je pripisal predvsem tistim vodilnim ljudem, ki so z besedo za in imajo največ pravice, da govorijo v imenu naše države. Sindikati pa naj na svojem družbeno in gospodarsko re- kongresu temeljito analizira-formo, v resnici pa so proti j° vse, kar zavira naš napre-reformi in proti samouprav- dek in tako pomagajo odstra-ljanju. Takim ljudem ni me- njevanju napak, ki se kopi-sta niti na vodilnih položajih čijo že več let in katere bo niti v Zvezi komunistov, de- potrebno odpraviti z odloč-lovni ljudje pa naj pomagajo nimi skupnimi prizadevanji, našemu državnemu vodstvu Tovariš Tito nas je opozoril razkrinkati vse tiste, ki eno še na vrsto negativnosti, ki govorijo, drugo pa delajo, se pojavljajo v našem druž-Tistim komunistom, ki ne benem sistemu ter jih bo bodo izvajali smernic pred- potrebno brez dvoma odpra-sedstva in izvršnega komiteja viti. Jasno in odločno se je ZKJ ni mesta v Zvezi komu- zavzel za kontrolo prekomer-nistov, katere člani morajo nega bogatenja, saj je nemo-takoj začeti z uresničevan iem goče, da pri nas posamezni smernic, kaiti če bo drugače, ljudje, zaposleni v družbenem bodo delovni liudie delali, da sektorju ali privatno razmiš-iz smernic ne bo nič. če bodo ljajo o gradnji privatnih ho-ostale samo na papirju. Pred- telov, tovarn in vsemogočega, sednik renublike ie odločno Da imamo take primere pri zavrnil tudi kritike na naš nas, zato nekdo odgovarja ter bo potrebno temeljito vsa ta vprašanja razčistiti. Pri tem je tudi poudaril, da je potrebno pri reševanju teh problemov delati pametno in preudarno. Tov. Tito je tudi povedal, da z odstranjevanjem vseh nastalih problemov ne bo lahko, kajti pozabiti ne smemo, da v teh primerih nimamo opravka z nepomembnimi posamezniki, temveč v mnogih primerih z dobro organizirano grupo državljanov ipd., sc pravi, od nas vseh zahteva, da tovarišem, ki jim naša stvarnost ni všeč, jasno in odikrito povemo, da smo se odločili za specifično jugoslovansko pot v socializem. Tov. Tita smo med njegovim izvajanjem pogostokrat prekinili z burnim ploskanjem. Po govoru tov. Tita smo imeli odmor, medtem ko ie tov. Tito sprejel delegacije tuiih sindikalnih in naprednih gibanj iz vseh kontinentov. Ob 12. uri »mo se delegati še enkrat poslovili od našega predsednika, ki nam ie dal toliko lepih napotkov, ki nam bodo služili samo takrat, če jih bomo znali realno in pravilno vrednotili. Slavko Vrzel Vloga vodilnih kadrov v samoupravljanju S V predzadnji številki smo pod tem naslovom opisali S osnovne značilnosti avtokratskega in demokratskega sl-S stema vodenja, položaj in karakteristika vodje v enem ® in drugem sistemu vedenja. Ugotovili smo, da je pogoj ® za resnično samoupravne odnose v delovni organizaciji 0 dejanski demokratski sistem vodenja, za tega pa so ® osnovnega pomena kvalitete in karakteristike vodij. Zato S je treba posvetiti vzgoji in izbiri vodilnega kadra po-® sebno skrb. Posebno vlogo se pripisuje vodjem v samo-• upravnem sistemu ob nastajajočih novih oblikah znan-0 stvene organizacije dela, kjer odločitve niso več plod raz-0 prav in laičnih ocen, ampak so rezultat matematičnih 0 postopkov. V tej situaciji prehaja svoboda odločitve v S novo kvaliteto, ki jo imenujemo »spoznavanje nujnosti«. 0 Taka spoznanja pa smo dolžni na razumlijv način posre-0 dovati sodelavcem — to je samoupravljalcem. To nalogo 0 pa vodilni kadri zanemarjajo; ne poznajo njenega pome-0 na ali ne obvladajo ustreznih metod posredovanja. PROFIL LASTNOSTI IN SPOSOBNOSTI VODJE 1. Vodja, predvsem na ključnem mestu, mora biti intelekttuailno nadpovprečno sposoben. S Ito sposobnostjo se mora vezati tudi visoka stopnja kreativnosti. Poleg splošnih sposobnosti mora imeti tudi sposobnost jasnega izražanja tako v govorjeni kot v pisani besedi. 2. Vodja mora imeti visok nivo splošne strokovne izobrazbe. Ne glede na poklic oziroma stroko si mora vodja pridobiti široka ekonomska in organizacijska znanja. Prav tako mora biti dobro seznanjen s funkcijami in metodami dela v vseh sektorjih, ki jih vodi. Poleg tega pa mora osvojiti tudi metode vodenja in dela z ljudmi. 3. Med osebnostnimi lastnostmi so za vodjo najpomembnejše komunikativnost, sociabilnost, emocionalna stabilnost, vztrajnost in druž. bena angažiranost, s katero mora biti povezana tudi poteza revolucionarnosti (progresivnosti, nekonformnosti). Bolj kot v kateremkoli drugem družbenem sistemu bi morali izbirati vodilne kadre po tem profilu pri nas, če hočemo razviti stopnjo demokratskih odnosov — to je samoupravljanje. Toda v praksi smo še daleč od tega. Pri sprejemanju kadrov na vodilna mesta postavljamo za pogoj- predvsem formalno itaolbrazibo, kot da ne bi poznali dejstva, da lahko med desetimi diplomanti najdemo največ enega, iki je sposoben za vodilno mesto. Dosedanja skrb za funkcionalno izobraževanje sedanjih in bodočih vodilnih kadrov je v primeri s potrebami komaj vredna omembe. Osebnostne karakteristike ljudi, ki jih sprejemamo pa so v večini obravnavane laično, če so sploh obravnavane. Se sedaj nimamo institucije, ki bi se sistematično ukvarjala s profilom vodilnih kadrov in ki bi polagala delovnim organizacijam pri izboru voditeljev. OBNAŠANJE IN REAGIRANJE NEUSTREZNIH VODILNIH KADROV V SISTEMU DEMOKRATSKEGA VODENJA Prva slabost in s tem tudi nagacija samoupravljanja je že v tem, da samoupravno ali kolegijsko obravnavanih zadev ne znajo osvetliti in razložiti. Seje so mnogokrat nepripravljene, dokumentacija pomanjkljiva. Mnoga tolmačenja so le formalna (spomnimo se na obravnavanje bilanc) in se ne ozirajo na -to, ali jih bodo sodelavci (člani organov samoupravljanja) razumeli ali ne. Informiranost članov kolektiva je nezadostna. Razprave, ki jih vodijo nesposobni vodje, so formalne. Plrva napaka, ki jo tak vodja naredi, je ta, da že na samem začetku debate obrazloži svoj koncept rešitve, kar je tipično za avtorske odnose. S -tem nadaljnjo razpravo (Sprejemanje -predlogov) zaduši; kolikor pa posamezniki povedo isvoje predloge, ki se ne skladajo z njegovim, je užaljen_in ima to za osebno nasprotovanje. Prav tako prihaja do konfliktov tudi zato, ker strokovno utemeljenih predlogov ne razume oziroma jih ni sposoben ugraditi v svoj koncept. Zato najraje odloča po svoje, ob neuspehih pa se skrije za kulise samoupravnih odločitev. Sodelavci, ki ne ljubijo konfliktov, se počasi umikajo razpravam in se sej udeležujejo le pasivno. Imamo pa tudi vodje, ki so bolj demokratični. Nočejo se zameriti sodelavcem, ne marajo imeti z njimi konfliktov, hkrati pa niso sposobni koordinirati in (kreativno obdelati predlogov. Zato se ravnajo po načelu maj cveto vsi cvetovi« in tako se v podjetju hkrati, uveljavljajo nasprotujoče odločitve oziroma se odločitve vrste in spreminjajo kot na tekočem traku — to so podjetja v fcronih reorganizacijah. Vedeti pa moramo, da uspeh zagotavlja le jasni, enotni cilji in maksimalno koordinirano delo vseh članov kolektiva, še posebno pa strokovnih kadrov. Poleg našetih pa najdemo še druge oblike reagiranja. Ene značilnih je ta, da da vodja v obravnavo vrsto nepomembnih ali manj pomembnih odločitev, druge odločitve pa prihrani zase. Značilno za nesposobnega voditelja je tudi, da ne zna smiselno razdeliti nalog in da ne zna ugotoviti, s kakšno učinkovitostjo sodelavci naloge opravljajo. Posledice takega vodenja so dvojne; 1. Podjetje v takih razmerah posluje neuspešno (razen če ima privilegiran položaj ali konjunkturo na tržišču). Kolektiv je zaradi nizkih osebnih dohodkov, sla- bih perspektiv in slabo organiziranega dela nezadovoljen in razdražljiv. To so najboljši pogoji, da naistanejo najrazličnejši. konflikti, formirajo se nasprotujoče si klike in se izgublja čas v maratonskih razpravah in obračunavanjih. 2. Dejstvo je, da se večina delavcev že resnično zaveda kot kažejo razne analize, da so samoupravljalci, da želijo upravljati in da se zavedajo pravice samoupravljanja. To je gotovo eden naj Večjih uspehov pri preporodu miselnosti našega delavca v povojnem Obdobju. Vendar pa je tej pravici v delovnih or- da sposobni voditelji upravičeno oporekali, zato je potrebno ,da jim damo nekakšno korekturo, oziroma dopolnitev; Uspešnost pri vodenju hromi tudi odvzemanje kompetenc (in s tem odgovornosti) vodilnim osebam, krojenje pristojnosti pa ima svoj vzrok v nerazumevanju postopkov pri. demokratskem vodenju in v neupravičenem strahu, da bodo sposobni voditelji, katerih lik smo v tej razpravi obravnavali, postali avtokrati;. Tako sklepanje pa je absurdno. V tem primeru je »napad« usmerjen povsem napačno. Mnoge uspešneje bomo razvijali naš organizacija dela slaba, pro izvednja polobrtna in nepro-gramirana, vse delo pa vodeno nestrokovno. V takih razmerah delovne skupine same odločajo o načinu in delitvi dela, se pogajajo o normah in podobno. Skratka, možnosti za »diskusijo« so obilne. Tako gledanje na samoupravljanje je zgrešeno. Kakovost delavskega samoupravljanja in globina vloge kolektiva ne more biti izražena v neprestanem razpravljanju in barantanju. Če bi bilo tako, potem bi si prizadevali, da bi si obdržali ►odjetja na kar najnižji topnji organiziranosti. Omejeno samoupravljanje se orej bolj približuje anarhiji Kot pa načrtnemu kolektiv nemu vodenju. Željo po takem samoupravljanju ima lahko le nesposoben vodja •ali vodja z avtokratskimi težnjami, kar ima v takih razmerah minimalne odgovornosti: in ker lahko v taki zmedi ribari v kalnem in svoje nedomišljene koncepte skriva za kulisami samoupravljanja. SAMOUPRAVLJANJE JE MOGOČE LE V UREJENEM PODJETJU MORDA PISEMCE? — Tam kjer visi seznam pošte, tam je vedno polno — največ seveda deklet. Le kdo se ne razveseli pozdravov ali še kaj več od znancev in prijateljev. ganizacijah, ki jim načelju-jejo nesposobni voditelji, slabo zadovoljeno. Samoupravljanje se je sprevrglo v formalne sheme in igrane seje, nesposobneži pa so se po že opisani logični poti sprevrgli v prikrite ali odkrite avtokrate. Razliko med deklariranim in resničnim samoupravljanjem se veča. To pa je pravo nasprotje tistega , kar pričakujemo od samoupravljanja. Prepričanje da je samoupravljanje najmočnejši motiv za pozitivna družbena prizadevanja, je prav gobovo utemeljeno. Toda v takih pogojih, kot jih analiziram, bo marsikomu to prepričanje usahnilo, čeprav povsem neupravičeno, kajti vsak ni sposoben videti globljih vzrokov takega stanja. Človeško je, da se bolj zanimamo za' posledice ih, da vzroke zanje posplošujemo — v našem primem iščemo krivca v samoupravljanju. Nedvoumna pa je ugotovitev, da imata praviloma neuspešnost podjetij in kriza samoupravljanja isti (koren — to so nesposobni vodilni kadri. Tej trditvi bodo mor- samoupravni sistem, ako bomo izbrali pravi cilj prizadevanj: izbor najsposobnejših kadrov za vodilna mesta. VODILNI KADRI IMAJO ODLOČILNO VLOGO PRI RAZVIJANJU SAMOUPRAVLJANJA Ugotovili smo, da e tem, ko smo uzakonili samoupravne odnose in zunanje, formalne oblike samoupravnih postopkov, avtomatično ne pridemo do postavljenega cilja. Odločilno vlogo pri razvijanju in poglabljanju resničnih samoupravnih odnosov imajo prav gotovo vodilni 'kadri Toda za to vlogo morajo biti vsestransko pripravljeni. Samoupravljanje smo začeli uvajati v času, ko je bilo naše gospodarstvo 6e na nizki razvojni stopnji Večino podjetij je bilo še daleč od sodobne industrijske or- Pravo vlogo dobi samoupravljanje šele v podjetju, ki ima urejene vsaj osnovne organizacijske temelje. Toda v programirani proizvodnji, kjer so potek dela in delovne norme strokovno proučene, se ibo delavec čutil prikrajšanega pri. upravljanju, če samoupravljanje ne bo dobilo ustrezne vsebine. Na tej stopnji organizacije je važno, da je kolektiv seznanjen z osnovnimi zakonitostmi, po katerih morata hiti urejena poslovanje in delovni proces. Klasičnemu pojmovanju demokracije se mora pridružiti še novo pojmovanje, da je svoboda tudi spoznanje nujnosti. Nesmiselno in lažno demokratično bi na primer bilo, če bi razpravljali o odločitvah, ki jih dobimo po matematični poti, ali o odločitvah, ki so aksiomatične (splošno priznana resnica). V sodobnem gospodarskem poslovanju, kjer je vedno več matematičnih oziroma znanstvenih metod pa dobiva vodilni kader novo vlogo in nove naloge. Rekli smo, da so odločitve, ki smo jih spoznali kot nujne, tudi svobodne. Svobodne (neprisiljene) pa samo za tistega, ki j ih kot nujne spozna. Prav zato pa imajo strokovnjaki in vodilni kadri dodatno nalogo in dolžnost, da svojim sodelavcem, kolektivu razumljivo razložijo zakaj- so določene rešitve take in ne drugačne in zakaj je določena rešitev najboljša. S tem nismo dosegli samo to, da je kolektiv svobodno pristal na tako rešitev, ampak s takimi postopki dvigamo slo- ganizacije dela. V tem tiči ' hernega člana kolektiva na tudi vzrok za nekatere za-1 v®i° stopnjo znanja in razu-hlode samoupravljanja, -ka- movanja; Človek mora vedno terih se še danes nismo , poznati in videti smisel svo-otresli:. Na prvi pogled ima J6®*1 dela in dola skupnosti, kolektiv pri soodločanju več-L Vodilni kadri to svojo vloge jo vlogo v podjetjih, kjer je3 (nadaljevanje na 7. strani) Delovna akcija Sava-68 Letos sta bili dve mladinski delovni akciji: Sava 68 v Zagrebu in Novi Beograd. Akcije Sava 68 smo se udeležili trije mladinci iz Saturnusa. Iz Zagreba smo prišli, polni novih spoznanj in spominov. Precej je talk ih, ki jih človek ne more pozabiti nikoli v življenju, med njimi tudi novi prijatelji iz cele Jugoslavije. Brigadir iz Ljubljane je spoznal drugega iz Bitole, brigadir iz Rijeke se je spoznal z dekletom iz Subotice in tako naprej od prvega do zadnjega. Kje si doma? Že slišiš imena mest iz katerih so prišle brigade: Novi Beograd, Bitola, Celje, Zadar, Ljubljana, Peč, Zemun, Zagreb, Koper, Rijeka, Subotica, petnajst brigad iz vse Jugoslavije. Mladinsko naselje »Sedam sekretara SKOJA« nas je sprejelo z napisom: Dobrodošli v mestu mladosti. Prične se brigadirsko življenje. Od j ultra do večera se razlegajo brigadirske pesmi, v avtobusih, ki vozijo na delo, na trasi itd. Vsako jutro se vijejo za zastavami brigade odhajajoče * Jzž). v* j POJAV VA VOD/ 2MRL.m 10LAVEC Mfc- 4 77j/* a8I—. DVA SANOGi dawt i V//* . SEVER /TAL■ roiic IAVJ WK£J.V ŽENJ/1E /DOR SESEK MESTO VSS6R DEL VOZA m TONA NEUMEN 'tort' OPEKA s J ‘*3r JAMA SLOV. URŠKA 00UNA EAZAUš ZA/NE* HlHii IDEALEN "Sr •juhff-sadeZ mn1 OŽETE POLC SAŠO DVA SODLAS. VERO OPERA VLJUOD UROŠ SEVEe čsrosr ^f/joioČ. PR/TRD ADLofm E VKOP. OSEBHf ZAME* AMPER VRLA /ZVRŠM ODBOR /VAN LAP VZRM/h 0RŽ.N/M KC/JA PRAV LJ/ČN/ JUHA* kOZMCJ. 7mt ^orf iREHlM NAE/RA L EC SMOLE AVAR/ OBRE- KOVAN/ SLONOV ZOB veneč. KONEC* SMUČA* UZDA VA7EROA SojT /MANJE ŽIVCI VETRN/ TOPEČ 100 Af* 6BADB- °oo:rr VNESE/ SREBRC >ZMUH VOLRAA > 4 DEL tele- vizor. RE*AV VEMČ/J/ j 1 'JČ£HtC tona APARAT/ KOV/RA fasLED. MRAZA JAROM TELOV. KRAJpa LJUBU. oui/K VEDET* $TE£lA «v«| NESRE- ČAMA MORJU R4ZKO/. PREOL. PRE- ZREM okras mm «%n POJAV VA/AČ/ MENZ/ RUD/, JAK/C OOAAMJti S/tka RAVNO- TAK GRAM -vU I OBRT/M PLAČ/LL VREL/ ŽE/V. /ME TSjn E ČOKA 10 n p, 19. ČAKA OOZAfAh VAJDA s NAPEV/ KMCEV •AfoUK) Ovce BRUTO V/KtPT CEk El£M£Nt ZENA'<■ Hm Ms* 48 53 lir ZUZEL- NE reče