čez leto d n i . . .
Ko spet čez leto dni sem istala sred' blegaških gozadov,
spoznala sem, da nikdar vei ne 'bo zfbledel spomin,
ki v srcu mi zveni 'kot iz dalje glas zvonov
in je svetid kot dragocen mlbin.
Spet sedla praiv pod tisto sem skalovje
in nemo narla gori na stezico.
Spet ikot taikrat v vetru se igralo je grmovje za vasioo,
kjer sem predi letom dni poslednjič segla v roiko partizanu,
ki je kot tisoč drugih borcev šel tudi on v gore,
da! nais osvobodi in zemljo vzame spet tiranu.
Potem je padel tudi on kot drugih mnogo že.
A Timrl ni v isrcih naših, saj vsem, ki njega smo poznali,
tafcrait je v boli zaplaikalo srce.
Kot lani spet nocoj po strmi stezi sem vračala se iz blegaških gozdov.
A tam ob ipoti, kjer je lani rastla 'trava,
sem letos položila cvetje — na grob njegov...
»
Marinka Demšar-Jana, Miloška
251