Ii dclovania naših misi- Misijonski brat Anton Kramberger iz Družbe misijonarjev ev. Vincencija Pavelskega, ki deluje že lato dni v Lukoleli v Afriki, je pisal k Sv. Jožefu nad Celjem tole zanimivo pisnio: »Lukolela, 16. 8. 1934. Najprej prisrčen bratski pozdrav vsem sobratom. Vaše pismo z dne 27. majnika sem prejel šele včeraj. Z našim g. predstojnikom Dekampenejem (Dekempener) sem bil na potovanju po severnem delu našega misijona. Naša misijonska pokrajina je tako velika, kakor*cela Jugoslavija, saj je samo ozemlj« misijonske postaje Lukolela večje od Slovenije 1n Hrvatske skupaj. Cest v evropskem smislu tukaj ni, o železnici «e nam včasih samo sanja. Ker imam slučajno nekoliko časa na razpolago, Vam pa bom moje potovanje nekoliko podrobneje popisal. Dne 5. junija ob 8. uri zjutraj smo dvignili sidro pri naši motorni ladjici »Južni križ« (Croix de Sud) in odpluli proti misijonski postaji Irebu. Prav živahno smo rezali valove. Med veselo peitje naših zamorskih fantov mornarjev se je mešalo rahlo brnenje staoja, ki goni propeler ali vijak na zadnjem koncu naše ladje. Okoli 10. ure smo opazili štiri velike povodnje konje, k' so nas radovedno gledali. Ko smo jim prišli bliže, so se poskrili pod vodo. Povoden konj je že precej velka zverina, ki živi v vodi. Odi-asel tehta do 8000 kg. V Irebu je naš misijonar ustrelil mladiča, starega okrog 1 leto in pol, pa je tehtal 3000 kg. Xaši zamorski fantje so postali ob pogledu na povodnje konje precej potrti. Med zamorci je namreč taka vera, da ee kdo sreča na potovanju po vodi povodnjega konja, pomeni to veliko nesrečo. Drug za dmgim so prihajali k meni in me prosili: »Brat naš, pazi na motor in na ladjo, da ne bomo nesrečni, ker smo sročali povodnje konje.« Ker sem prvic vozil proti Irebu, je tud; mene nehote nekaj zaskrbelo. Reka je tod zelo široka, 10 do 50 km; in tudi precej nevarna je radi skalovja in peska, ki ga je zelo veliko. Globoka je povprečno 10—50 metrov. Ker je bila v tem fasu voda najnižja, smo res morali iskati globokc vode. Reka naraste vsako !eto dvakrat za 4—6 metrov. Kljub največji pazljivosti sem ob p:>l osmih zvečer, ko je bila že tema, zavozil na pesek. Pretrese nas močan sunek, kakor če se avtomobil, ki vozi z brzino 50 km na uro, zaletel v zid. Obtičali smo. Ojej, oje.j, kaj bo pa zda.j? Dve uri smo se trudili in odkopavali pesek, da smo ladjo nprostili. Ampak sedaj se je šele zafela prava komedija. Kje je sedaj voda dovolj ^lo-, boka, da bomo lahko pluli napj-ej? Tema je bila taka, kakor tam pri nas pri Žegnanem studencu ponoei, kadar je prav oblačno. Čree nakaj časa sem zapazil, da se nam je tudi krmilo pokvarilo. Ladja je začela iti, kamor ,je sama hotela. Poskušali fnio vreči sidro, pa veriga je bila prekratkn, prav za prav voda pre^.oboka. G. superiorja je zelo skrbelo, kaj bo. kaj bo?Da preprečim še hujšo nesrečo, sem ustavil motor in prepustil ladjo toku vode in pa angelom varuhom. Ob 11. uri ponoči je nas voda prinesla do nekega otoka, kjer se je nam konfno posre- čilo, da smo vrgli sidro in povrhu še privezalf ladijo z vrvmi za dravo. Kje smo pa zdaj? Ladijski kompas Je Razal, da smo precej zašli s prave poti. Sedaj ni kazalo drugega, kakor pričakati dne. Potem se bo že videlo, kako in kaj. Vsak je poskušal nekoliko zaspat;, a kaj ko ]e bilo toliko komarjev, ki so nas neusmiljeno pikali celo noč. Še nikdar v niojem življenju me niso komarji tako obžrli, kakor to noč. Tudi drugim se ni nič bol>je godilo kakor meni. Ko se je zdanilo, sem brž popravil krmilo in začeli smo gledati in računati, kje smo sedaj. Ugo-tovili smo, da nas je voda zanesla eno uro daleč od prave poti. Zvečer, ko snio zadeli na pesek, smo bili oddaljeni od Ireba. kjer je br. Marcel Kerševan, samo eno uro. Od tod smo pa imeli še dve dobri uri, in povrhu še proti vodi. Ob pol devetih predpoldne, dne C. junija, pa smo se privaziH v pristanišče Irebu, blizu našega misijona. Vsi smo se oddahnili Goepod superior je v zahvalo za srečno vožnjo .molil na glas »Te Deum«. Prav prisrčno sva se po-* zdravila z bratcm Maicelom. Bila sva vsa sr»čna, da eva lahk.pK spe* govorila med seboj v materiuem jeziku. '. Par dni smo tu počivali, nato smo nadalj*-' vali vožnjo proti jezeru Tumba. To jezero j» na zelo slab&m glasu zaradi viharjev, ki prav; pogosto lu razsajajo in so že zahtevali marsikatero človešiko žrtev. Tumba pomeni po slo^ vensko vojska. Zamorcem že njegovo ime — vzbuja strah! Leta 1930 je pri nekem takšnem viharju v njem utonil ^nš najboljši misijonar g. Stass z osmimi kristjani. Ravno na istem kraju je tudi nas zalotil vihar. Prepasal: smo si rešilne pasove, obudili popolno kesanje, g. superior nam j« tudi v naglici podelil sv. odvezo in pričakovali smo, kdaj bomo stopili '—^ pred sodni stol Nebeškega misijouarja. Kajpada eem poskusil vse, da rešim ladjo. Po ireh urah nepopisne^a boja z jezerom smo bili rešeni. Po tej vožnjj sem moral ostati 8 dni v postelj', tudi drugim se ni nic bolje godilo. Drugič še kaj več. Prosim Vas, spomnite se me v molitvah. Vaš hvaležni brat Ant. Kram^ berger, C. M.« Poguranim našim slovenskim misijonarjera v Afriki, Bengaliji, na Kitajskem in Japonskera bomo usliegli, če se bomo ob raznih prilikah' zavzeli za niisijonski tiek. Zlasti širimo v diužine »Misijonski koledar« za leto 1935, v katerem je okrog sto slik iz misijonskih dežel in veliko poučne in zabavne tvarine iz mis'jonskega dela zlasti elovenskih delavcev. NaSe geslo bodi: V vsako količkaj premožno hišo »Misijonski koledar«, i^evnejše hiše pa naj si ga izposodijo od drugih, da ga preberejo. »Misijonsk'i kaledar« stane 10 Din. Dobite ga pri čč. gg. župnikili. Kdor ga hoče naročiti naravnost iz tiskarne, naj piše na naslov: Mh si-jonska tiskarna, Domžale, Groblje. Zelo do-: brodošli so sotrudniki katoliških misijonov, ki bi prevzeM razprodajo v svoji okolici. Kdor čuti v sebi sposobnost in apostolsko gorečnost, za dobro stvar, naj pošlje svoj naslov na upravo: »Katoliških misijonov«, Domžale. Groblje.