Štefan Skledar: Anfolinovo vsiajenje »Kaj še ne pojdeš?« se je s slabotnim, starikavo zamolklim glasom oglasila stara Smehovka in obrnila obraz od ognjišča proti možu. Stari ji ni odgovoril. Molče je obstal sredi prikleta, kjer je v skrajnem kotu moielo iz očrnele stene nizko ognjišče. V peči še ni gorelo. Žena je vzdihnila in prižgala vžigalico, ki jo je previdno vtaknila med dračje v peči. Sprva se je plamenček poigraval med slabo posušenim sibjem. Toda nedolgo nato je obliznil ves sveženj, da se je v mračnem prikletu zasvetilo. V slabi luči, ki jo je ogenj iz peči pošiljal naokrog, sta se pokazala dva bleda, od skrbi in let razorana obraza. Smehovka je še vedno strmela v ogenj. Mož pa je povesil glavo, da se mu je na temenu zableščalo. Bil je gologlav in pleša sredi osivele glave se mu je odražala kakor pekoča skrb sama, ki jo je nosil v srcu. »Čas je že, da se spraviš — in pojdeš po poslu ...« je žena počasi premikala osušene, od želodčne bolezni razpokane ustnice. Pogledala ga pa ni. Kakor zatopljena. v nekaj skrivnostno tujega, a težkega. Znčutila je seda' z neko bolestno tenkočutnostjo, da se nad njeno hišo zbirajo preteči oblaki. Mož se še vedno ni ganil z mesta. Stal je kakor vkovan v težko, strašno železje, ki mu ne da, da bi prosto zadihal. Dasi je bilo zunaj še hladno, da je človeka zazeblo v noge, je imel staree na sebi le pozakrpano, belo hodnično srajco, ki pa je bila že vse preveč popackana na koncu rokavov. Na tej srajci je imel še obnošen telovnik, od katerega so se na hrbtu krpe kar lupile. Imel ga je dobro zapetega, z vsemi gumbi, kar jih je še imel. »Žmetno mi bo iti...« je vzdihnil in pogledal ženo s svojimi motno bolščečimi očmi. Stara se pa ni ozrla od ognjišča. »Moraš — kaj pa boš drugače? Hočeš, da nas še enkrat zatoži. Potem nam bo bolje, kajne? Tako,« je pokazala z rokami čez desno ramo, »na hrbet si oprtam posteljnino in cape pa grem ... Tako bi me menda rad videl.« Starka je bruhnila v jok. Mož je stopil k njej in jo prijel za levo roko, katero si je krčevito pritiskala na obraz, medtem ko je z desno s kuhalnico mešala zafrik za krompirjevo juho, ki jo bo skuhala za večerjo. *.Iula, imej pamet vendar! Za Boga, kaj misliš, da mi je grunt, ki nam je še ostal, tako malo pri srcu, da se ne boni zmenil zanj, ko mi bodo grozili še enkrat s sodniio? Łena, ne veš. '-o''"'-n trpim te zadnje dni. Ko Bem toliko premišljeval od takrat, ko sta mi Raščan in Miholič odbila prošnjo za poroka, se mi je vedno in vedno vsiljevala misel, da bi mi morali že prej vse bolj skrbeti, da se ne bi zadolžili —« »Se zna, jaz bom spet kriva te nesreče. Saj nikoli ne moreš prej zaspati, dokler ne najdeš razloga, da je krivda na meni,« je Jula ponovno zajokala. »2ena, žena, zakaj me sodiš tako naglo! Če ti porečem, da smo vso to nesrečo zakrivili v onih letih, ko smo po štirikrat na leto obhajali godovno za tebe, za mene, za štefa in za Maričo, mi tega menda ne zameriš. Ako pa, potem —« »Kdo pa je vedno govoril za to, da naj privlečemo k nam strice, tetice in pa še vso botrino naokrog — še Maršekove, če ne prav ti, ti! In zdaj se hočeš znašati nad mano!« ženska je spustila kuhalnico v ponev in začela kriliti z rokami. »Bog moj dragi, Jula...« Mož se je pripravljal, da pojde v sobo. »Vsega tega si kriv ti, veš! One bodonske lajdre tudi ne bi trebalo spravljati k nam. štef bi lahko dobil boljšo ženo, ki bi kaj prinesla k hiši in lepo delala. Ne bi se potepla kakor Mariča. Pa ti si kar s Štefom potegnil, ko sem bila jaz proti. Zdaj pa imaš. — Ko si nas tako globoko potegnil, nas še potopi! Saj se ti vidi, da nimaš volje, pote.fitniti "r.i^,- ;- »~...__ <¦< »Jula! Tak jezik imaš, da kar lajaš! Takrat pa, ko si vsak dan pila čaj z rumom, da je bilo po hiši rumovih stekleničic kakor kamenja, da smo se obnje spotikali, takrat si bila bolj medena. O, bila si! Tedaj ti ni bilo mar za denar, ki ti je klokotal po grlu. Dobro je, žena; zapomnim si jaz to, in še prav dobro.« Moževe vodene oči so postale še bolj vlažne, kot so bile doslej. Z levim rokavom si je šel čeznje in obraz ter brki so se mu ovlažili od solza. — Stopil je na hišni prag in zaklical proti hlevu: »Štef, kaj boš že napajal?« Glas mu je bil hripav. »Takoj. Samo vode še nanosim,« je odgovarjal sin nekoliko zateglo. Kmalu nato je že z vedri v rokah stopil iz hleva in šel protl studencu. Težka lesena vedra so kar zaječala, ko jih je postavil na oseke dosti plitvega studenca in pričel zajemati. Mož je bil precej širok čez pleča. Bil je nizke rasti kakor oče, po katerem se je docela vrgel. Le glas je imel tak kakor mati: zategel, včasih do smešnosti, da je človek nehote mislil, da nima pred sabo človeka, ki bi bil povsem v redu. O materi so že tako govorili, da je malo »udarjena«, kar pa ni bilo čisto res. Oče je opazoval sina pri studencu. Pred kakimi tremi meseci je prišel iz Nemčije in zdelo se mu je, da se je tam kar zredil. No, dasi ni bilo tam vse prav tako, kakor bi si mnogi želeli, je pripovedoval sin o povratku; on da je bil čisto zadovoljen s hrano, ker doma ni bil vajen česa posebnega. In hrano so dobivali, dasi ne dosti, pa redoma. Štef se je staremu zdaj nekoliko zasmilil. Sin je vedno rad delal, ugovarjal mu ni nikoli. Ko mu je pred dobrimi sedmimi leti pripeljal na dom zaželeno nevesto, mu je sin na skrivaj poljubil roko. Bil mu je hudo hvaležen. Tudi tedaj, ko ga je žena zapustila — otrok jima je kmalu po rojstvu umrl — ni v ničemer dolžil očeta. Sploh nikogar ne. Za materino javkanje in zmerjanje, ki ga je opravljala nad očetom, se ni mnogo zmenil; mater je ceJo tišil. Sam pa je na tihem prenašal svojo bolest. Nekoč se je očetu na rami razjokal. Pozneje pa ga je bilo tega dejanja sram. Sina je Smeh imel rad. Ta večer pa, ko ga je opazoval pri delu, mu je srce prešinila neka bridkost. Zavedel se je vse nesreče, ki lahko doleti Štefa. 2e doslej mu trpljenje ni bilo tuje. Leto dni se je zdaj pehal v tujini samo zato, da reši domačijo. Medtem pa, ko je sin garal za dom, so očeta tožili. Antolin, prokleti čevljar, ga je. Za denar, ki mu ga ni mogel vrniti. Ni si dal dopovedati, da mu tistih sedem tisočakov poplača jeseni, ko se vrne sin iz tujine. Ne, zahteval je denar takoj na roko. Razumljivo je, da stari Smeh tega ni zmogel. Pisal je sinu v Nemčijo, naj mu pošlje denar in to čimprej. Toda dobil je čez kakih štirinajst dni le deset mark in pismo, da mu več ne more poslati, ker oblast ne dopusti. No — s tem denarjem pa si le pomagaj, Smeh, če si moreš... Žena pa mu je nekega večera, ko je bil posebno potrt, začela razkladati svoje misli. Nalovila jih je okrog po srenji pri vaških klepetuljah.' Češ, da ni treba redno plačevati dolgov, saj so vendar pod zaščit-.; za zdaj da se jim ne more nič zgoditi — pozneje pa dolgovi spet padejo ... Možu je bil ta nasvet v tolažbo. Saj je že čisto obupal. V posojilnico na Cankovo pa spet ni hotel iti, saj se je od zdaj naprej bal dolga kakor hudič križa. — In je verjel ženi. Poleg tega je pa proti Antolinu kuhal jezo. Včasih je kar klel, da ga čevljar prav zdaj terja, ko je v največji sili. No — razumljivo je že, da tako pritiska na svoje dolžnike, ko je na pomlad začel zidati. Toda, ako se tudi on nekoliko zadolži, ni nič hudega. Bo vsaj kušal, kako se živi pod zadolženo kožo... Vse te misli, ki se jih je nalezel od svoje žene, je Smeh dan na dan prelival v svoji glavi. Če za drugo ne, za tolažbo so pa vendarle bile; poleg tega se mu je pa tistikrat v srcu nabirala neka škodoželjnost do Antolina. V tem starem, nekdaj tako poštenem srcu se je nabirala. In bila je podobna postani vodi ob zapuščenem jezu. Toda Smeh se je uračunal. Ni še nastopilo poletje, ko je dobil pozivnico, da mora na sodišče. Starec jo prišel Zedieifene države in Evropa Po poročilu, ki ga je dal Sumner Welles po svojem povratku v Ameriko predsedniku Rooseveltu, je poslednji izjavil, da obstoja zelo malo neposrednih izgledov, da bi se vojna v Evropi končala. Iz tega se da sklepati, da v bližnji bodočnosti ni pričakovati nobenega ameriškega koraka za sklenitev miru. Istočasno s povratkom Wellesa v Ameriko je bila v Berlinu izdana »Bela knjiga« pod naslovom »Poljski dokumenti kot predzgodovina sedanje vojne». Ta knjiga obdolžuje ameriško diplomacijo, da je na Poljskem skupno s Francijo in Anglijo rovarila za vojno proti Nemčiji, ter objavlja v to svrho dokumente, ki so bili — po nemškem zatrdilu — najdeni v predalih poljskega zunanjega ministrstva v Varšavi in ki vsebujejo razgovore ameriških diplomatskih zastopnikov v Parizu, Londonu in Varšavi s poljskimi diplomati. Glede na te dokumente je ameriški zunanji minister Kordel Hull to izpovedal: »Na najbolj odlo- čen način moram izjaviti, da niti jaz niti kdo od mojih sotrudnikov v zunanjem ministrstvu nismo nikdar vedeli za kake take razgovore in zato jim odločno odrekamo resničnost. V teh dokumentih razložena stališča niso nikdar niti za hip in na noben način predstavljala politiko ameriške vlade.« Hkrati je ameriški poslanik v Parizu Bullitt, ki se zdaj mudi V Washingtonu, odločno zanikal vse tisto, kar mu pripisuje nemška »Bela knjiga«. Poljski veleposlanik v Washingtonu pa je izjavil: »Nikdar se nisem razgovarjal z Bullittom v Parizu o udeležbi Amerike v vojni.« Ameriška »Associated Press« poroča, da prevladuje v ameriški javnosti prepričanje, da je objava teh dokumentov samo manever Berlina, s katerim hoče škodovati Rooseveltu spričo volilne kampanje za predsedniške volitve v Zedinjenih državah, ker skuša odvrniti odgovornost za evropsko vojno na Ameriko in njeno vlado. čisto iz tira. Zdaj je iz pohlevnega moža postal razdraien bik, ki se je kjer koli zadel z rogovi. Bog vari, da bl mu žena kaj oponesla! Saj je že tako, ko je tiščala jezik za zobmi, dosti rogovilil nad njo. Smeha so obsodili. Da ni redno plačeval obrokov za dolg, ki so ga vzePi pod zaščito — so mu trobili na uho; bil je namreč naglušen. Toda slišal je vse, o, še prav dobro! Le razumeti ni mogel, da mu bodo prodali njive, ki jih je toliko let z ljubeznijo gojil. Te brazde, ki jih je namakal s svojim pekočim znojem, te vratnice, ki jih je z motiko poravnaval, ko so krave s plugom čakale na tratnici — in je njivo že zoral. Oh, vse to mu bodo vzeli. Polja, polja moja! Prirastla ste mi na srce, je nemo trpel Smeh... Ko je ves iz sebe hodil pred licitacijsko komisijo, je mahal z rokami in kazal svoje njive, ki jih naj vzemo — in prodajo. V o_eh se mu je zrcalila pravcata groza in je s solzami izmita kapljala na ljubljeno zemljo, ki je zanj zgubljena... • Ko sta kravi in tele — bilo je osem mesecev staro — napojila, je stari stopil v hišo. Čez nekaj minut se je vrnil na podstenje. Na glavi je imel obnošen, rjav klobuk in oblekel si je bil še suknjo. »Štef, jaz pojdem —« se je oglasil or!_ Sin ga je pogledal nekoliko osuplo; ušlo mu je vprašanje: »Kam pa?« »Saj veš —« »Iskat porokov? Mislil sem si...« Stari je vzdihnil in šel. Odprl je vratca in stopil na kolnik pred hišami. Sin je nekaj časa zrl za očetom. Starec je mukoma prestavljal noge po razmočeni poti. Taval je, kakor bi bil vinjen, sem in tja. Blato je škropilo na vse strani, kadar koli je stopil. Čez nekaj oasa je obstal. Sinu se je zdelo, da se oče obotavlja tam na poti. Spoznal je, kaka muka je zanj, da mora moledovati okrog po hišah, da bi se ga usmilili in mu šli za poroka. Topolovčarji tega niso radi storili. Sina je bolelo pri srcu. Njegov hudo ponižati! In zakaj? Mar ni delal, mar ni prijel tam, kjer je bilo treba? prav tako. Še za občinskega cestarja ni bil v tujini. In potem to leto v garal kakor živina — in samo zato, iz dolgov! Oče se je pa ta čas gnal mogel. — In kljub temu vse zaman. oče se mora tako kakor je le mogel, In on, njegov sin, sta bila, ko še on Nemčiji... Ali ni da pomaga domu doma, da bolj ni (Dalje sledl)