Vida Bogatec učiteljica v Sčavnici t 8. julija 1933. Vidi! Nežnim cvetom je varljiva pomlad v pogubo. Vse lepe misli in naklepi Tvojega blagega srca so ostali neizpolnjeni, ker si omahnila v pričetku težke poti. Tvoja globoka du- ša je bila močnejša od telesa, ki ji omagano ni moglo drugovati v težavah in naporih. Mlada, polna življenja si hrepenela kvišku, skromna in vedno pripravljena sprejemati nasvetov od vseh, med koje Te je zanesla usoda. A malo Ti je bilo dano sprejemati — prezgodaj si morala osamljena črpati bogastvo svoje duše in ga poklanjati onim, ki so ga z iskrečimi očmi iskali pri Tebi. Dobra si bila, tako dobra, da si dajala več kot si zmogla in še se nisi zavedala, da si s svojo požrtvovalnostjo uničuješ mlado življenje. Sama čisto kot otrok, si prišla med otroke. Mirna in vedno dobrovoljna si se jim smehljala in z njimi ponovno preživljala svojo zgodnjo mladost. Bridkosti in težav življenja nisi mogla nikdar prav doumeti, saj so delovale na Te tako razočarujoče, da jih kot take nisi mogla prevzeti — iskala si v njih še vedno solnčnih strani. Prav je bilo tako, saj drugače bi se moralo zrušiti v Tvoji občutljivi duši prav vse, kar si snivala lepega o življenju. Tako pa si videla do poslednjega dne vse le lepo in dobro, kakršna si bila sama. Nikoli nisi nikomur napravila zlega, bila Te je le dobrota, akoravno si se nahajala v krutem položaju, brez vsake prave opore v težkem poklicu učiteljice na vasi. Vida! Akoravno si nas mnogo, mnogo prezgodaj zapustila, izvršila si svojo plemenito poslanico, ki Ti jo je naložilo življenje. Nikdar več nam ne bo razblinil Tvoj čisti pogled bridkih misli vsakdanjosti, a iskati hočemo za Teboj, kot si Ti, povsdd le dobro. V srcih nas vseh, ki smo Te poznali, ostaneš večno naša dobra Vida in z boljo se bo vedno oživljal spomin tiihega sožitja s Teboj, spomin večno lep in boleč v neizpolnjivem hrepenenju po Tebi, res iskreni tovarišici. Sprejmi, draga Vida, te zadnje tovariške pozdrave saj ne morejo ostati zaprti v nas! E«L