Štev. 8.              V Ujubljani, 1. velikega sppana 1906.             Leto VII.
Zjutraj in zvečer.
Zjutraj.                                       i
Jskre konjiče in krasen voziček        Peljal bi z njim se v deveto deželo
srce si moje želf,                               ali na konec sveta,
da bi veselo poletel kot ptiček,       hej, črez poljane in gore vsselo.
kamor bi zdelo se mi.                       hitro, karkoli se da!
¦Radostno z neba se solnčece smeje, jutro se zlato blišči, srce veselo mi solnčece greje, hitro, konjički vi — hi!
Zvečer.
Ko na sinjem nebu                             In krilatec z neba
zvezde zagorijo,                                  mir in radost trosi,
v kočicah vaščani                               blagoslov nebeški
radostni pospijo.                                 na zemljico nosi.
Tihi sen nad poljem                           Srečica nadzemska
in vasico plava,                                   nad vasico plava,
sanje mehke sniva                              v sanjicah radostnih
gora in dobrava.                                 zemlja srečna spava . . .
Sokolov