- 41 -
KnJIŽKA oceita
Dr. Yves Rastimir Bedeljkovič: SOCIJALITI RAD, Knjiga I, Beograd
1982
Trideset let po ustanovitvi prve šole za socialne delavce smo v
Jugoslaviji končno dobili tudi domačo knjigo, ki obravnava soci-
alno delo. Avtor knjige je dr. Yves Rastimir Nedeljkovič, profe-
sor na Fakulteti političnih ved - smer za socialno politiko in
socialno delo v Beogradu. Knjigo sta izdala Zavod za preučevanje
socialnih problemov mesta Beograda in avtor sam, izšla je ob ko-
ncu lanskega leta v Beogradu. Delo nosi naslov Socialno delo,
knjiga I., kar pomeni, da lahko pričakujemo še več podobnih del
istega avtorja. To v predgovoru h knjigi tudi sam obljublja, ko
pravi, da gre za publikacije, ki bodo postopoma in monografsko
obravnavale zapleten splet tistih družbenih dejavnosti, ki jih
imenujemo socialno delo. V prvem delu posreduje večji del eleme-
ntov, ki so bistveni za avtorjevo razumevanje socialnega dela.
Knjiga je razdeljena na sedem obsežnejših poglavij in to:
I« Socialno delo (K vedi o socialnem delu, njegovi filozofiji,
metodologiji)
II. Utemeljitev, razumevanje, definiranje temeljev vede o soci-
alnem delu
III. Socialno delo med družbenimi in lastnimi protislovji
IV". Kratek pregled razvoja socialnih dejavnosti v Srbiji
V. Prispevek k razpravam o etičnih temeljih prostovoljnega in
poklicnega socialnega dela
71. Pregled nekaterih posebnih področij socialnega dela
VII. Znanstveni temelji projektivnega in preventivnega socialne-
ga dela
Knjigi so dodane še priloge, dragoceni pregled domače in tuje
literature za študij teorije socialnega dela kot temelja za nje-
govo znanstveno zasnovanost ir. seznan ilustracij.
Delo obsega 261 strani.
- 42 -
Skoraj da ni mogoče na kratko povzemati, vsebine poglavij saj se
vsako od njih loteva vsaj enega od temeljnih vprašenj socialnega
dela. Poskušali pa bomo podati nekaj splošnih značilnosti knjige:
Za celotno delo je značilen marksističen pristop. Avtor vseskozi
uporablja dialektično metodo in z njeno pomočjo pojasnjuje vire
socialnega dela, njegovo protislovno družbeno vlogo in številna
protislovja v njem samem. Ta metoda mu omogoča tudi nakazovati
poti za razrešitev teh protislovij. Tako opozarja na to, da pomoč
sama po sebi, čeprav jo dajemo z namenom, da bi integrirali posame-
zne družbene skupine, hkrati tudi etiketira in stigmatizira ljudi.
Tako samo delovanje služb ohranja in celo povzroča marginalizaci-
jo. Hešitev tega temeljnega protislovja socialnega dela vidi avtor
v usmerjenosti socialnega dela k vsem ljudem, v odprtosti k razvo-
ju in šele nato v obravnavi tistih, ki zaradi delovanja različnih
okoliščin zaostajajo ali iz kdo ve kakšnih etničnih ali drugih ra-
zlogov ostajajo na robu družbe.
Drugo protislovje socialnega dela vidi avtor v pojmovanju solidar-
nosti. Pomoč tistih, ki " imajo", onim, ki ""nimajo" je razredna
solidarnost meščanskega tipa. Delavska solidarnost vseh podrejenih
slojev skozi zgodovino temelji na enotnosti, združevanju vseh (pre-
dvsem tistih, ki so v težavah, z onimi, ki niso) zaradi napredka
in razvoja. Solidarnost je torej povezovanje ljudi ob reševanju kon-
kretnih vprašanj. Ali je v naši social ni politiki in socialnem va-
rstvu, to dovolj prisotno, se sprašuje dr. Nedeljkovič.
Nadaljnje protislovje, ki je tesno povezano s socialnim delom je
razvoj potreb in stvarnih možnosti za njihovo zadovoljevanje. Ra-
zkorak med rastjo potreb in možnostci za njihovo zadovoljevanje
je, kot kaže, eno od temeljnih protislovij socializma, saj rast
potreb spodbuja ustvarjalnost in proizvodnjo. Drugo so elementa-
rne potrebe, ki so povezane z razvojem skupnosti in se zadovolju-
jejo z raznimi načini združevanja Ijtidi v vsej zgodovini. Vzaje-
mnost in solidarnost pomenita enakost vseh ob prizadevanju za
zadovoljitev potreb. To se je razvijalo v celotni človeški prete-
klosti, danes pa mora preseči razrednost in postati ena od bis-
tvenih poti za njeno premagovanje sploh, pa tudi v naši družbi.
_ -
Razen dejanskih protislovij navaja avtor še navidezna (da je ra-
zredna opredelitev socialnega dela nasprotje humanosti; da je
človeško izkustvo, kot temelj prostovoljnemu delu, v protislovju
z znanstvenim izkustvom in dejavnostjo ipd.), ki v socialno delo
vnašajo še več nejasnosti. Ugotavlja, da se socialno delo nahaja
sredi vrenja vseh ključnih družbenih vprašanj in to tem bolj, če
se s svojo borbeno angažiranostjo srečuje z vzroki vseh tistih
protislovij, katerih rešitev je nujna. Kljub lastnim omejitvam
se socialno delo usmerja k živemu spletu družbenih, skupinskih
in osebnih interesov in konfliktov. Dejavnike, ki zavirajo svobo-
dni razvoj vsakega človeka lahko premagamo le s skupnim delom,
pravičnostjo pri delitvi in v vseh odnosih, ki na tej podlagi na-
stajajo. Za delo je značilna tudi materialno zgodovinska metoda,
ki avtorju omogoča, da pojave opazuje v kontinuumu razvoja in jih
posplošuje. Ta pristop je najbolj izrazit ob vprašanju o odnosu
med poklicnim in nepoklicnim socialnim delom. Socialno delo poj-
muje kot neločljivo celoto, ki jo sestavljata prostovoljno in
profesionalno delo. To izhodiščno tezo dosledno zagovarja ob ra-
zpravi o vseh vprašanjih, ki se jih loteva: o etiki socialnega
dela, o znanstveni zasnovanosti in razvoju socialnega dela in
drugje.
Materialno zgodovinska metoda omogoča avtorju tudi razumevanje
in obravnavo poklicnega socialnega dela kot razredne kategorije.
Marksistični pristop zahteva tudi kritičnost pri razpravi o soci-
alnem delu. Dr. Nedeljkovič ravno z dosledno kritičnostjo doka-
zuje svoje resno znanstveno prizadevanje za nadaljnji razvoj soci-
alnega dela kot vede in družbene prakse. Tako kritizira dejstvo,
da socialno delo pogosto govori o abstraktnem in ne o konkretnem
človeku ter o neki globalni, abstraktni, ne pa o konkretni druž-
bi. Vse to vodi k dogmatizaciji in iskanju splošnih rešitev, brez
stvarnih učinkov, ter k pojmovanju socialnega dela kot "pomagajoče"
službe. S tem pojmovanjem je socialno delo obremenjeno še iz časov
dobrodelnosti in ga še ni uspelo premagati. Rešitev je v tem, da
pomoč presežemo v dialektičnem smislu. To bi pomenilo, da se pomoč
ne ukinja, temveč jo socialno delo preraste z višjim načinom svoje-
- 44 -
ga delovanja: s spodbujanjem, razvijanjem samostojnosti, z iska-
njem opore v sami osebnosti, v njenih možnostih druženja z drugi-
mi ljudmi in v njenih ustvarjalnih sposobnostih ter v širši pove-
zanosti, vzajemnosti in solidarnosti v konkretno dani družbi. To
so hkrati tudi prizadevanja za ustvarjanje popolnoma novih, sodob-
nem človeku ustrezajočih oblik povezovanja in vzajemnosti.
Podobna kritična stališča se pojavljajo tudi ob razpravah o druž-
beni vlogi in razrednosti socialnega dela. Trdi, da pogosto čaka-
mo na to, da bodo pogoji za socialno delo "zreli" in se s tem us-
pavamo. Pogoje pa je treba ustvarjati s konkretno akcijo in to ne-
nehno: predvsem z akcijo povezanih družbenih dejavnikov tistih lju-
di, ki jim je ustvarjanje boljših življenjskih pogojev nujna potre-
ba in ne razkošje.
Nadaljnja značilnost Nedeljkovičeve knjige je celovitost v pristo-
pu, ki je upoštevana tako v metodi dela, kakor tudi kot teoretično
načelo. S pomočjo kategorije celovitosti podaja avtor pregled te-
meljnih tokov, razsežnosti in značilnosti socialnega dela v njego-
vem dosedanjem razvoju in povezanosti z družbenimi gibanji. Celovi-
tost je upoštevana tudi ob razpravah o odnosu med posameznim in ob-
čim, posebnim in skupnim ter konkretnim in obstraktnim. Avtor pos-
kuša premostiti razdaljo med konkretnostjo kot bistveno značilnos-
tjo marksizma in tudi socialnega dela, ter širšimi posplošitvami
na temelju značilnosti in globalnih tendenc razvoja (kar se pogos-
to kaže na področju socialne politike). Na področju socialnega de-
la se ti odnosi kažejo čisto konkretno v medsebojni pogojenosti
osebnega in družbenega razvoja. Socialistična družba zagotavlja
svoboden razvoj vsakemu posamezniku, ta razvoj pa je možen le z
njegovim samouresničevanjem in polno vključenostjo v socialne sku-
pine in širšo družbeno skupnost. To pa je ena temeljnih nalog dana-
šnje vede in prakse socialnega dela.
7 knjigi so obravnavani različni problemski sklopi, pri čemer av-
tor nima pretenzij, da bi dal dokončne odgovore na vsa zastavlje-
na vprašanja. Vendar pa je v tej prvi knjigi, kot pravi dr. Nedelj-
kovič sam v predgovoru, poskušal čim jasneje predstaviti pojem so-
cialnega dela "kot posebnega in univerzalnega človekovega družbene-
_ 45 -
ga odnosa dejavne človečnosti, ob vzajemni opori in pomoči pri
oblikovanju osebnega in skupnega življenja, kakor tudi premagova-
nje težav na tej poti". Iz navedenega lahko razberemo, da avtor
socialnega dela ne pojmuje klasično, temveč kot aktiven in human
družbeni odnos, ki se oblikuje med ljudmi. Takšno široko pojmova-
nje socialnega dela pa seveda kaj lahko vodi v nejasnosti in vča-
sih tudi do protislovnih stališč.
Veliko pozornosti je dr. Nedeljković posvetil vprašanju znanstve-
ne zasnovanosti socialnege dela. Meni, da socialno delo vsebuje
sistematizirana splošna in posebna spoznanja, ki jih je mogoče
oblikovati kot posebno znanstveno disciplino. Hkrati pa opozarja
na pomanjkljivosti, ki jih je treba še premagati, da bi socialno
delo postalo veda. Razviti je treba metodologijo socialnegs dela
in tfo iz sedanjih metod, ki morajo poleg imena spremeniti tudi
svojo vsebino.
Filozofijo socialnega dela in njegovo etiko lahko dalje razvija-
mo le tako, da jo povežemo z marksizmom. Med marksizmom in so-
cialnim delom vidi avtor tesno povezavo. Marksizem je revolucija
v akciji. Če je socialno delo zares živa in konkretna družbena
dejavnost, je le-to na svoj način marksizem v akciji. Avtor se
sprašuje, ali sedanja metodologija socialnega dela temelji na ma-
rksizmu, ali predstavlja konkretno raziskovalno področje, ali sk-
rbi za njegovo razvijanje in oplajanje.
Ob razpravi o teoretični zasnovanosti socialnega dela je nujno od-
govoriti tudi na vprašanje, kaj je predmet vede o socialnem delu.
Če poskušamo najti splošni pojem ali kategorijo, ki jo sestavlja-
jo številni elementi, a je hkrati temeljna in najsplošnejša, je
to dejavna človečnost. Po avtorjevem mnenju je predmet preučeva-
nja vede o socialnem delu spoznavanje zakonitosti nastanke in ra-
zvoja najrazličnejših oblik dejavne človečnosti skozi vso člove-
ško zgodovino. Dr. Nedeljković opozarja, da je takšno pojmovanje
predmeta socialnega dela vsebovano tudi v naši definiciji social-
nega ^ela (v Resoluciji o nalogah komuni stov pri uresničevanju
socialne politike, X. Kongres SKJ): da je to "dialektična veda o
- us L
zgodovinskih koreninah, razvoju pogojev in vzrokov, zakonitosti,
pojavov človečnosti oziroma humanizma ali dejavne humanizacije,
skozi človeško zgodovino. Gre za človečnost v spontani, organizi-
rani, načrtni in poklicni obliki, v vseh oblikah pojavljanja, v
medsebojnem povezovanju ljudi, vzajemnosti in združevanja v sti-
ski in sreči. Tu je stičišče treh temeljnih elementov: narave,
družbe in človekovega mišljenja*^).
Takšno gledanje na predmet vede o socialnem delu se zdi na prvi
pogled morda preveč abstràktno, poleg tega pa socialno delo pre-
malo diferencira od drugih disciplin. Ne glede na to, da tako
opredeljenega predmeta ne moremo brez pridržkov sprejeti, pa je
nedvomno zanimivo in spodbuja k nadaljnjim razmišljanjem v tej
smeri.
Delu bi lahko očitali nekoliko slabšo .sistematičnost, tako pri
vrstnem redu poglavij, kakor tudi pri vsebini posamezniih sesta-
vin. Temeljna avtorjeva stališča so zastopana v skoraj vseh po-
glavjih, kar je po eni strani dobro, po drugi pa se ob tem izgu-
bi tisto, kar. je v vsakem od njih osrednje. Na splošno so boljša
tista poglavja, ki razpravljajo o temeljnih teoretičnih vpraša-
njih socialnege dela, slabši (preveč abstrakten) je prikaz pose-
bnih področij socialnega dela. Poglavje o projektivnem in preven-
tivnem socialnem delu pa nekako ne sodi- v to prvo knjigo.
Dr. Nedeljkovićeva knjiga je nedvomno pomemben prispevek k izgra-
jevanju vede o socialnem delu in k razumevanju socialnega dela ko
praktične dejavnosti. Nikakor pa to ni učbenik, ki bi ga bralec
vzel v roke, da bi se naučil opravljati socialno delo. Vrednost
dela je predvsem v tem, da tako po vsebini, kakor tudi po obliko-
vni plati (ilustracije, pravokativna vprašanja in prostor za pri-
pombe ob robu) naravnost izziva k razmišljanju in iskanju odgovo-
rov. Knjiga torej zahteva aktivno branje, prejšnje poznavanje po-
dročja socialnega dela in spretno usmerja bralca še na drugo us-
trezno literaturo. Socialnim delavcem lahko branje pomaga pri
ozaveščanju o pomenu in posledicah njihovega dela.
Vida Milosevic