I IZHAJA OB I t ČETRTKIH | g . | ^ UREDNIŠTVO IN UPR ? Ž LJUBLJANA, BREG10 | g POST PREDAL ŠT 34j ^ g RAČ POŠT HDAN V | ^ LJUBLJANI ŠT 15393 ^ ^/rs^/S/SS/ss/SS/rs/////,^ KKSS%> P OUJ K V A h I L U S T | POSAMEZNA | | STEV.2 DIN | B AVO J NAROČNINA 1 LETO ^ ž. BO, i LETAJO, '<, LE g | TA 20 DIN V ITALIJI g g NA lETOAOL.FRAN g ^ CUI 60 F, AMERIKI 2 $. g IV. leto V Ljubljani, 21. januarja 1932 Štev. 4 Iščemo najzanimivejše slovensko dekle izmed gospodičen, ki si same služijo kruh v pisarnah in trgovinah, v delavnicah in gospodinjstvih. IJomagajte nam tudi ti v tej zanimivi anheti: Uredništvo Družinskega tednika „Romana" mi je naložilo težko, zato pa izredno zanimivo nalogo: poiščem naj med naročnicami in številnimi prijateljicami in bralkami, pa tudi med vsem drugim mladim ženskim svetom interesantno dekle. Res težka je ta naloga, toda lotil se je bom z največjim veseljem in upanjem v uspeh, ker sem prepričan, da mi bodo pri tem radi pomagali naši naročniki in bralci, prijatelji in znanci. Hm, boste morda rekli, že spet izbirajo „lepotico“! Že spet bo svet bogatejši za novo „miss“! Ne, prijatelj, ne gre za to, da bi naredili novo slovensko „mis«“. Ne bomo iskali samo najlepše, ne, kajti zavedamo se, da se je Tudi naša mlajša ženska generacija streznila, da jo ne opaja več tisti lažni in nevarni blesk in sijaj, ki je obdajal nekaj let po vojni razne „miss“. Med ono peščico meščanskih gospodičen, ki še nikoli v življenju niso prijele za delo, ki se jim delo zdi sramota — med temi našega „najzanimivejšega dekleta" ne bomo iskali! Mi smo sami mladi, življenje nas je že zgodaj vrglo v delo, zgodaj smo spoznali, da delo ni sramota, in s tem se naučili ceniti tudi pogum, pravo emancipiranost, plemenitost in vzvišenost tiste mlajše ženske slovenske generacije; ki so jo razmere, izredno hudi časi in volja do svobode in enakopravnosti napotili v pisarne, trgovine, delavnice, gospodinjstva itd. Vkljub nezdravi povojni dobi je večina naših deklet ohranila svoje zdravo jedro. Čas je postavil tudi naša ilekleta na razpotje: ali v pomehkuženo, nezdravo in navidezno udobno življenje, ali pa v življenje dela, kjer se človek bori sam za svoj obstanek s svojimi sposobnostmi in v katerem se človek edino osvobodi in poplemeniti. In tako se je v letih po vojni zgodilo, da so naša zdrava dekleta prijela za delo vsepovsod: dobimo jih v pisarnah, kjer opravljajo dostikrat prav odgovorno službo, najdemo jih v trgovinah, kjer so ponavadi najboljše posredovalke med trgovcem in kupcem, vidimo jih v delavnicah vseh vrst, kjer opravljajo ne samo ženska dela, temveč tudi dela, do katerih so imeli nekdaj pravico samo moški. Naša mlajša ženska generacija je torej prodrla na vsej fronti dela. Povsod so se naše gospodične uveljavile. To dejstvo se nam zdi dovolj tehten dokaz, da je naš mlajši ženski roti v jedru zdrav. Ni se ustrašil dela, zato je vreden vsega spoštovanja in priznanja. S tem, da so naša dekleta s pogumom in voljo prijela za delo, so rešila tudi problem emancipacije ženskega mlajšega sveta. Bolj zdrave rešitve tega vprašanja si ne morem misliti, čeprav je mnogo moških, ki se ne strinjajo s tem mnenjem, češ da jim ženski svet jemlje delo in zaslužek. Mnogokrat je to tudi res; toda mi bi hoteli dokazati, da je večina teh deklet, ki »odjedajo" kruh našemu močnejšemu spolu, zavzela in ohranila svoje postojanke v trdem boju za življenje, da so ta dekleta zmagala nad moško konkurenco s poštenim orožjem svoje sposobnosti in zanesljivosti. Gospodične, ki si v pisarnah, delavnicah in drugod služijo same svoj kruh, so prav za prav za to, kar so moški, ki so se z jekleno voljo in sposobnostjo prikopali do uglednih in najuglednejših položajev. Ta primera velja tem bolj, če pomislimo, s kakšnimi predsodki se mora mlajši ženski svet boriti, da se uveljavi. In ravno to nas zanima: kako je prišla ta v pisarno in postala tam nenadomestljiva moč, kako so drugo vrgle razmere iz udobja v trdo delo, kako so tretjo okoliščine prisilile, da si mora služiti sama kruh itd. Katica Nagy v „Ronnvju“ (Foto Ufa) Med njimi, ki jih hočemo poiskati, so mnoge krasotice, ki bi jim lepota v drugih razmerah namenila drugo življenjsko pot. Toda usoda jih je vrgla v — delavnico. Med njimi so take, ki poleg svoje službe delujejo na odrih, se uveljavljajo v umetnosti, športu itd. Nekatere so se izučile v obrtih, ki do nedavnega niso zaposlevali žensk. Ali ni zanimivo, kako pride dekle v pisarno, delavnico, trgovino in se prične uriti v svoji stroki, da ji bo dala nekoč kruha? Ali ni zanimivo zvedeti, o čem sanja dražestna, prikupna, ali sicer kako interesantna gospodična za pisalnim strojem ali za pultom? kako gleda življenje, kaj pričakuje od njega? Vidite, ta mladi delovni ženski svet nas zanima. Zanimajo nas nazor, mnenja, miselnost, želje, stremljenja in hrepenenja teh pionirk boljše bodočnosti. In med njimi bomo poiskali lepe, ali prikupne, ali dražestne ali interesantne, ali kako drugače pozornost ali občudovanje zbujajoče. Iskali bomo med: njimi dekleta z izrednimi sposobnostmi, z voljo do uspeha, do uveljavljenja in priznanja — z delom. Iskali bomo po pisarnah, delavnicah, trgovinah in gospodinjstvih dekleta, ki se bore za vsakdanji kruh in jih tega ni sram priznati. Ta mlada, delovna in vendar lepa generacija Slovenk, ki se je oprostila predsodkov in ne čaka doma za pečjo ženina — ta nas zanima! V prihodnji številki začnemo objavljati slike in zgodbice o dekletih, o katerih lahko rečemo, da so »zanimiva" ali »interesantna". V prihodnji številki Vam tudi odkrijemo način, kako boste lahko ve same, drage gospodične, aktivno sodelovale v tej naši originalni anketi. Že zdaj pa se priporočamo za Vaše nasvete, pojasnila in informacije, ki nam bodo dragocen pripomoček za uspešno izvedbo naše ankete. Tito Pozabljivci ne morejo dobiti naših nagradi (glej opozorilo na 3. strani) Dama brez imena To se ,je zgodilo pred pol generacije, sredi velikega klanja. Za dogodek smo zvedeli šele zidaj, po petnajstih letih — njenega imena ne bomo zvedeli nikoli... * Dva kupeja prvega razreda spalnega vagona. V brzem vlaku, namenjenem v nevtralno državo. Proti jutru bomo na meji. A zdaj je šele večer. V vagonu je tiho, potniki so po večini legli spat. V obeh kupejih pripravljajo postelje. Na hodniku gledaš skozi okno: dolge iskre lete mimo, nejasno švigajo v temi črne oblike in se izgubljajo v noč. Iz prvega kupeja stopi dama, jako mlada, zelo diskretno oblečena. Nič kričečega ni na njej, severnjaški tip. Ko stojiš zraven nje pri istem oknu, prideš v prvi rahli kontakt z njo. Gospod je res srečen. Okno zapre in ji ponudi ogenj. Oba kadita isto vrsto cigaret. Nekaj vsakdanjega je v tem — pa vendar zabavnega. Drobno se dama nasmehne. Prve besede: sama potuje, sama v dobi vojne! V tej dobi so vsi ljudje toliko pametni, 'da ne iščejo preveč kon-vencijonalnosti. Pred vojno je bilo drugače. Predstavljanje in tako dalje. Kaj čudnega, če pokadita skupaj še nekaj cigaret in potem popijeta še kozarček konjaka k vloženemu sadju — vrag vedi, kje dobi mladi I lolandec tako kvaliteto! Dama je od sile zapeljiva in tako nedolžno koketna: kdo bi se čudil, da je nekaj ur nato, ko že vsi v vagonu spe, v obeh kupejih še življenje! Izprevodnik nima povoda, da bi posegel vmes zaradi ogrožene javne morale: zakaj na hodniku pred kupejema ni žive duše. Oba 'kupeja imata skupna vrata: njegova naloga ni preiskovati, ali so zaklenjena. Posebno ne, ko ima potnik iz drugega kupeja lepo navado, da daje visoko napitnino! Saj se razumemo! Takale vrata so zelo gracijozna in vse njihove kljuke, zapore in varnostne zaklopke so le dokaz, da se dado odpreti. Tih, zvonek smeh: potnik je odrinil zapah, — le še drobna bronasta črta brani vstop v prvi kupe. Že je zazijala tenka špranja v vratih. Tolikšna, da ravno že skoznjo vidi. Skozi to špranjo se zdaj začne nedolžen, šepetajoč pogovor. Dama iz številke ena je v zelo mikavnem kimonu, itoda dama je trdovratna, noče razumeti: ta poslednji mali bronasti zapah je nepremagljiva trdnjava pred njenim kupejem. Zato pa ima gospod iz številke dve jako okusno vloženo sadje, ki bi ga rad spravil skozi špranjo. Iz previdnosti zaenkrat samo drobno češnjo, da ne bo treba vrat odpreti. To napravi imenitno s svojim tenkim srebrnim nožičem. Toda ta nožič obenem tudi dvigne zapah — vrata so odprta! Trenutek osuplosti — ne, prosim: nikakega staroverskega zgražanja! Spodobno, zelo dražestno s svojimi zalimi nogami, ki se zapeljivo odražajo izpod kimona, pride dama v kupe številka dve; za- kaj pri njej je preveč vse razpostavljeno. Zato pride, -da si izbere nekoliko večje sadje in da posrk-ne še en kozarček konjaka. Potem rohni vlak dalje v monotonem ritmu... Gotovo ta dva potnika nista prva, ki sta spoznala, da je nočna vožnja v spalnem kupeju nekaj izredno erotičnega. Goitovo ne — toda Vkljub tej nedvomni in čudovito galantni lastnosti železnic čas tudi v vlaku beži, in kmalu, prekmalu smo na meji. Ravno še o pravem času zbeži vitka senca v kimonu, ki si ga je hlastno vrgla nase, v kupe številka ena, in vrata se spet zapro. Obmejna kontrola! Mladi holandski trgovski potnik se ne meni dosti za svojo prtljago, toda preden zapusti kupe, zloži zelo skrbno in zelo nežno tenko srajčko, ki je slučajno ostala v njegovem oddelku. Zdi se, da je ta trgovski potnik veščak v teh stvareh. Nemara je specijalist za blago? Prav za prav ni kaj gentlemansko. da tako natanko preiskuje toli diskretni in genljivi kos ženskega perila, ki mu je ostal za spomin. Toda mladi mož je preveč stvaren, da bi mislil na to, zakaj ves navdušen šepne: .,Platneni baitist!" Nato srajčko zelo skrbno spravi. Kontrola. V splošnem gre vse gladko. Le tu, ob koncu vagona se organi ustavijo. Tako brezobzirni so, da zaplenijo dami iz številke ena perilo! Nezaslišano! Dama besni in joče, njen sosed ji pomaga, kakor ve in zna. Komisar ostane vljuden. Saj ima dama pravico prisostvovati pregledu in preiskavi perila, ali pa naj pusti naslov, da ji ga pošljejo za njo. Drugih ovir ni. Toda njeno perilo, iz platnenega batista, to perilo je nekam sumljivo — skratka, policija je tako odredila... „Yojna je, milostljiva, kaj hočete!" Dama se le nerada pomiri. Nu, vendar je bolje, da potuje dalje, in pusti naslov. Prvovrsten hotel v Ženevi. Naposled se vlak zgane in... v Švici smo. Še malo spanja, nato jutranja toaleta. In potem se rahlo, prav rahlo in boječe odpro vrata med kupejema. Trgovski potnik je že oblečen in obrit, 'kupe pospravljen in iz njegovega strojčka za kavo silijo v mlado jutro mamljive opojne vonjave. Dama stopi bliže; želita si dobro jutro. Zjutraj se roke malce drugače poljubljajo kakor zvečer. Dražesten in zapeljiv je ta obražček z očmi, ki zro nekam v zadregi iznad skodelice s kavo. Naposled, ko sta že pri cigaretah in se je prisilje-nost že otajala, pride kar samo od sebe. ,,Ali ne vidite, da nekaj iščem! Prosim, dajte mi!" Nejevolja v glasu. Kakopak, takih stvari človek ne sme storiti! Mladi mož skoči na noge in ji ponudi drobcen, zelo elegantno prevezan zavojček. „Izvolite — mislim, da bi tole radi.“ V kupeju številka dve ne gre prav, 'da bi pregledala. Zato se opraviči, izgine v svoj oddelek — Nekaj trenutkov nato se začuje iz kupeja številka ena dokaj ne-damska angleška kletvica — angleška! In dama je vendar s severa! Skozi vrata zleti v kupe dve prelestna svilena 'kombineža in zaplapola kakor velik umetniško vezen metulj na preprogo. Zdaj je v kupeju številka ena konec šal! Toda trgovski potnik je tako prostaški, da se kar odkrito smehlja. Zato jih bo pa tudi slišal! „Kaj pa si domišljate? Svileno kombinežo za poklon! Čudne manire! A rnite mi mojo srajco!" Čisto mirno odgovori gospod: ,.Sedite, dete, in popijte kavo!“ Zdajci se dami zabliskajo oči. Zaslutila je! „D»te, kaj ste zblazneli!" Dama se navidez pomiri. Sede nazaj in posreba kavo. On se skloni k njej: ..Dovolil sem si prilastiti si majhen spomin na to čudovito vožnjo. Ker drugače ne kradem, sem pomislil na nadomestek. Slučajno, recimo, sem imel ta vzorec s seboj. Skodelica zažvenkeoe. „Mojo srajco nazaj!" Tedaj prasneta oba v smeh — mlada sta še, in naposled je bila vožnja res prelestna. On je zelo ljubezniv, ko ji tiho reče: „Prav dobro vem, da ne bodo v perilu, ki so ga obdržali, nič našli. Tebe sem spustil, toda ta mali spominček mi je predragocen — batist je!“ Srčkani so njeni zobje, ko zdaj odpre usta — a besede ni iz njih. To ni več komedija, zdaj je zares srdita. Mož pa ji dalje govori, tiho, skoraj na uho: ,. 1 udi ;to vem, da si slutila kontrolo in da me je le zato snoči osrečil tvoj obisk, da si pri meni pustila svojo srajčko. Saj se ne sr-diš, lepa. dražestna Batistka?" Tedaj se dama nasmehne, obrne se in izgine v svoj kupe. Zapali zarožlja. Le ozka špranja še ostane. Kakor snoči. In spet se zasmehlja njeno oko na vratih in skozi špranjo zleti tiha beseda, hitreje kakor snoči češnjeva jagoda: „Elegantno si me potolkel, gospod kolega, toda v enem si se zmo- «^f:nyg Poceni „Koliko te je pa stala ta ura?" „Tri mesece!" ,,Hudiča! Poceni si jo dobil!" til... drugače igre ne bi bil dobil: ni bilo samo zaradi batis.ta!" Vrata se zapro. Potniki izstopajo. V gneči izgubita drug drugega izpred oči. Blaga so različna. \sako ima svoj namen, pa tudi svoje lastnosti. Svila je gladka in ohola, batist pa je hladen in na njem se da imenitno pisati s kitajskimi tinta-mi — s kemičnimi črnili, ki imajo lastnost, da se pokažejo šele tedaj, ko blago kemično prepariraš. Bila je zelo spretna agentka, prvovrstna vohunka: na svoje srajčke je napisala, kako se gibljejo sovražne čete, in druge vojaške tajnosti. Njen nasprotnik, kolega iz kupeja številka dve, jo je izpregledal. Krstil jo je za ..Batistko". in to ime ji je ostalo. Njenega pravega imena niso nikoli zvedeli. (1z zapiskov nemškega poročevalskega oficirja) Družabni red „Tri tedne sem že na Kitajskem." sem potožil nekemu staremu Kitajcu, „pa se manj spoznam kakor v začetku. Prej sem zamenjal samo imena vaših generalov, sedaj pa zamenjavam vse. Kar izvem. naslednji dlan ni več res. Prav vse. Nič se ne ujema. Vse je v protislovju. Pomagaj mi!“ Stari Kitajec je bankir in moder človek. „Najprvo morate poznati naš družabni red," mi je rekel in se zamišljeno popraskal po levem ušesu. „V lestvici uglednosti razlikujemo že tisočletja pet kast. Naštel vam jih bom od najvišje do najnižje: prvič: Še, učenjaki, drugič: Nung, kmetje, tretjič: Gung, kuliji. četrtič: Šang, trgovci, petič: Bing, vojaki." „ln ta družabni red." sem ga vprašal, ,.ali še vedno velja?" „Ne," je odgovoril stari modri Kitajec in se nerodlno počohal s svinčnikom po desnem “ uhl ju, „ne. nič več ne velja. Kako bi mogli sicer generali, ki so samo Bing, vladati nas, ki smo Šang!" „In kakšen je novi red?" „Kdo naj to ve,“ premišljuje stari modri Kitajec in opazuje pozorno svoj svinčnik. „Dancs je ta.v, jutri spet drugačen." (Iz knjige: R. Katz, Lesketajoči se Daljni vzhod) ...... H11*1)!,!,,,. IH'..."MIHU"1".. \ Gramofoni ]in gramofonske plošče se kupijo / / najboljše in |v največji izbiri pri \ \ JUGOSPORT j ( LJUBLJANA / Miklošičeva cesta štev. 34 \ \ S ■ ""I, lil,,,,!!"""" I""............... Dr. Fr. Virant o bolni civilizaciji Ker mi je znano, da se ugledni ljubljanski zdravnik dr. France Virant zanima tudi za bolezni socijainili teles in ne samo za bolezni posameznikov, sem šel in sem ga prosil za razgovor o- glavnih in temeljnih vzrokih današnje krize. Najin razgovor je trajal polnih 6 ur. Gradivo, ki se je nabralo pri tem razgovoru, je velezanimivo; dr. Virant ga namerava izdati v posebni brošuri. Dovolil pa je, da »Družinski Tednik Roman" že zdaj objavi nekaj odstavkov, ki zato niso stroga logična celota kakor v celotnem nizu misli dr. Viranta o krizi in njenih vzrokih. — m. z. Beseda ,,kriza" je dandanes naj- pogosteje v ustih vsakogar. Vse na svetu se danes vrsi v znamenju — krize. Nedavno je zagrebški „Mor-genblatt" pisal celo o ..krizni psihozi". Označuje torej ta pojav kot nekaj bolestnega. Najprej in najbolj je kriza dosegla vrhunec v Nemčiji. Objema pa polagoma, a neizogibno ves svet — v kolikor je civiliziran. V Nemčiji se diplomirani tehniki udinjajo za navadne delavce, da se prežive. Francija pa plava v zlatu. L unt pada. Švica ne obrestuje več hranilnih vlog! Kratko, vzrok sodobne krize je v čezmernem nakopičenju kapitala, tovarniških izdelkov in poljedelskih pfidelkov, v prevelikem številu inteligenčnih poklicev v posameznih državah, med tem ko drugod primanjkuje živeža, strokovno šolanega osobja, proizvajalnih sredstev in prometnih žil. Kmet — rednik človeštva Na kmetu je zgrajena vsaka socialna skupina. On je njena podlaga. Kmet je bil, je in bo rednik človeštva. Vsi drugi poklici in stanovi žive z njegovo pomočjo. Vsi ti stanovi in poklici so absolutno potrebni, toda le v kolikor jih potrebuje in more vzdrževati rednik človeštva — kmet. Kmet živi najbolj naravno življenje. ker je s prirodo najbolj zvezan. Njegova kultura je vezana na grudo. Meščan — uradnik, trgovec. podjetnik, učenjak — si je ustvaril svojo meščansko kulturo, ki je daleč od prirode. V mestih se je nag omililo ljudstvo. Zato so v mestih potrebna skladišča za ogromne množine živil, ki jih je treba konzervirati. J ako je postala hrana civiliziranega človeka čedalje bolj rafinirana, nenaravna, zboljšana z začimbami itd. Človek pa je to, kar je. Omne vivum ex vivo! Živo nastane samo iz živega! Življenska energija človeka je odvisna od kakovosti hrane. Čim več solnčne energije gre v izgubo s kuhanjem hrane, tem manj vitalitete (živijenske zmogljivosti) ima človek, ki tako hrano uživa. Take hrane človeški organizem ne izrabi, smeti in usedline iz nje mu zatrpajo sta-uičje, življenska odpornost človeka se zmanjša. To so posledice civilizirane hrane. • Ustvarjanje umetnih potreb Tovarniška produkcija sicer 'ne zahteva telesnega napora, toda treba je najti za izdelke tržišča. Zato se ustvarjajo nove potrebe, zato je treba ljudstvo „izobraziti“ in ga prepričati o nujnosti novih potreb. Kmetu je treba dokazati, da njegova volnena oblačila niso tako dobra kakor bombažasta. Da so njegove narodne pesmi nemoderne, da so zabavni edinole moderni Singerji v gramofonu, radiu in kinu. Meščana so prepričali, da je najbolj- ša zabava kino, kjer gleda in posluša, kako se zabavajo Američani. Dokaz blagostanja je samo bel kruh, čeprav uživanje takega kruha pokvari zobe, Moka brez otrobov namreč izje apno v zobovju, kakor so dokazali učenjaki. Česen proti poapnenju žil Kmet ve, da preprečuje poapnenje žil — česen. Kemična industrija je pa dala meščanu za to bolezen „Alisolin“, ki ga meščan, živeč v večnem strahu, da ga ne zadene kap, zelo ceni. In takih sredstev je industrija vrgla na tisoče na trg. Katastrofalne posledice „suhega v« »4 režima V Ameriki so uvedli »suhi režim", da bo ljudstvo obvarovano kvarnega vpliva alkohola. Toda . Še nikoli ni v Ameriki toliko ljudi poginilo zaradi zastrupljenja z alkoholom kakor v „suhem“ režimu. Ljudi, ki jedo mnogo mesa kakor Američani, rado žeja. Za žejo pa je najboljše sadje. In vse protialkoholno gibanje je brez pomena, če ne gre vštric s propagando za uživanje čimveč sadja. Na Španskem je teže dobiti vodo ko vino. Pa vendar tam ne poznajo pijancev! Toda Španci ne pojedo toliko mesa kakor Američani. Uživajo rajši svoje žlahtno sadje! Življenje brez razvedrila je nezmisebio Človek ima polno pravico do razvedrila, kakor jo ima do dela in s tem do jela. Le bolan človek, ki mu je zmanjkalo vitalnosti, bo trdil nasprotno. Le kmet je danes brez razvedrila! Civilizacija je zanemarjala kmeta in mu večinoma ni nikdar privoščila veselja, ki ga je zase reklamirala pod krinko kulture. Kmet, ki preživlja vse druge stanove, si ne more danes privoščiti ne godbe ne plesa, ker nima denarja. Lahko pa posluša harmonike iz Curiha, če ima doma radio-aparat. Opere, ki jo vzdržuje kot kulturno in narodno institucijo, kmet ne vidi in ne sliši. Ni čuda. da kmetski fantje silijo v mesto! Civilizacija in industrija se je brigala za kmeta le, v kolikor je bil njen kupec. Dokazala mu je, da so industrijski produkti lepši od domačih kmetskih. Bel kruh da je boljši od črnega, sladkor boljši ko med itd. Začetek katastrofe: kmet omaguje! Kmet sili v mesto. Kmetska delovna sila je pocenila delovno silo Mnogim stvarc m gre prav tako, kakor mn gim dobrim ljudem Dokler | h ne SpO/namo, j h niti ne pogrešamo; ko pa jih 8po?namo, jih ne moremo več pogrešati. — Piav tako gre: Bežekovim testeninam zajamčeno 8 isjfine kval. sploh, omogočila je večjo produkcijo. povečala je rentabilnost industrije. Kmetije pa propadajo. Kmet, ki je nosil na svojih ramah vso ogromno in komplicirano stavbo moderne civilizacije, vso cvetočo industrijo, kulturne zavode in ogromno število inteligence, ta kmet omaguje pod ogromnim bremenom. Kmet pošilja otroke v šole, da bodo jedli bel kruh in da jim ne bo treba garati, da bodo gospo- Z razpisom nagrad v vrednosti 50.000 Din je „Druž. tednik Roman" razgibal vso našo javnost. Dan na dan prinaša pošta v našo upravo na Bregu kopice pisem z rešitvijo zloženke, koliko pa jih je, ki je niti pošti ne zaupajo in jo kar osebno prineso, da ja zanesljivo pride v prave roke. Tudi veliko število novih naročnikov je med njimi — med tistimi, ki pridejo osebno, in med onimi, ki so rešitev poslali po pošti in obenem na- kazali 40 Din za polletno naročnino. Razumeli boste torej, da ima uprava čez glavo dela: vsako zloženko je treba .posebej pregledati, ali je \ redu sestavljena, opremiti jo s tekočo številko, prebrati naslov na njej — ali verjamete, da je to dostikrat najtežje? — zabeležiti reševalca v poseben zvezek, kamor pišemo imena po vrsti, kakor jih dobimo, in potem še enkrat v drugi zvezek, ki je urejen po abecedi. Nato je treba spraviti vsako zloženko lepo v škatlo, da se ne izgubi. A to še ni vse! Potem pridejo položnice in nakaznice! In spet je treba v zvezek natanko zapisati, koliko je kdo poslal denarja za naročnino, kdaj ga je poslal, in zabeležiti, če je kdo premalo nakazal, da dobi novo položnico. Zakaj tudi taki so vmes, ki pomotoma nakažejo namestil 40 Din samo 30 Din ali pa še manj; taki seveda ne morejo priti pri nagradah v poštev, če pravočasno ne pošljejo primanjkljaja. Podobno se dogaja pri nekaterih zaostankar-jih: nakažejo 40 Din za letošnje 1. polletje, ko pogleda naša upravnica v s\oje knjige, pa vidi, da so nemara dolžni še za lani kak mesec ali četrtletje; tudi ti ne morejo dobiti nagrade, če pravočasno ne poravnajo zaostanka. Seveda smatra naša uprava za svojo dolžnost, da pošlje prizadetim naročnikom položnico in napiše nanjo na vrhu srednjega dela, koliko morajo še plačati, da bo stvar v redu. Pri novih naročnikih je kakopak mnogo manj sitnosti: pri njih zadošča, da so zloženko pravilno rešili in nakazali 40 Din, s tem že dobe vse pravice do udeležbe pri nagradah. dje. Tako rase število onih, ki žive na rovaš rednika - kmeta. Kmetu je zmanjkalo gotovine, ne more več kupovati industrijskih izdelkov, saj še za davke nima denarja. Wells pravi, da je katastrofa neizogibna. Zaradi obnavljanja človeške družbe pa človeštvo ne more propasti v celoti. Propade samo določena oblika življenja te družbe. Mi smo agrarna država. Kmet — rednik je v večini. On bo vzdržal, ker je še tesno privezan na domačo grudo. Nujnost ga bo spomnila vseh starih že zavrženih načinov življenja, in v njih se bo rešil, skupirfe, ki so se preveč oddaljile od prirode, pa bodo morale propasti. Kmeta bo spametovala bližina bogate in plodne prirode. Spoznal bo praznoto in zgrešenost vsega, kar mu jc vsilila civilizacija. Zdaj vidite, da tole z nagradami ni majhno delo! Pa bi že še šlo, če nam ne bi nekateri pozabljivci delali preglavic s tem, da nam sicer pošljejo zloženko čisto v redu, potem pa obračaj pismo in papir kakor hočeš. njih imena ne vidiš nikjer! Pozabili so se podpisati! Kam bi / njimi? Po pravici povemo: ne vemo! Sicer tudi take zloženke spravimo, ali povejte nam: kako naj zvemo ime takega pozabljivega reševalca, ki je tako morda zapravil lepo priliko, da pride do velike nagrade? Če se bo naknadno sam spomnil in nam poslal ime, bo stvar v redu: drugače pa — Spet drugi pišejo, da prilagajo v pismu denar — denarja pa ni nikjer! Zato seveda ne moremo zapisati, da smo denar prejeli, če ga pa nismo! Iu bo spet pozabljivost po sredi. Seveda naša uprava takega reševalca opozori na napako, a to vzame spet časa in po nepotrebnem zavlačuje drugo delo — a kaj hočemo! Razumljivo je tudi, da bi mnogi in mnogi reševalci radi. da jim odgovorimo, ali smo njihovo zloženko v redu prejeli in katero številko so dobili. Vse le moramo prositi, da pošljejo zn 1-50 Din znamk za odgovor, drugače jim pri najboljši volji ne moremo ustreči. * Zdaj smo, upamo, razpršili vse dvome in nejasnosti, ki so po prvi objavi našega razpisa o nagradah morda še pri kom ostali. Če Vam vendarle še kaj ne bi bilo jasno, pišite nam — in ne pozabite priložiti znamk za odgovor! Od Vas vseh, ki še niste poslali zloženke, pa pričakujemo, da boste to čim prej storili! V Vašem lastnem interesu je, da ne zamudite te izredne prilike, ko se Vam ponujajo tako lepe nagrade — zastonj! Zakaj s 40 Din, ki jih morate poslati, pač ne plačate nagrad: z njimi poravnate samo naročnino za naš list, ki ima tudi .za Vas vse polno zanimivega in lepega branja — naročnino, ki ima obenem to čudodelno lastnost, da bo neštetim naročnikom vsula v naročje za 50.000 Din dragocenih nagrad. Pozabljivci ne morejo dobiti naših nagrad! Kako naša uprava sortira odgovore. — Nekaj navodil Trije, ki so hoteli umreti Spisal A. P. Terhune. — Prevci Franco Magajna S tremi ljudmi, ki so se.poskušali ubiti, sem obravnaval vprašanje samomora. Vsi trije so bili čudovito odkritosrčni, ko so mi pripovedovali o občutkih, ki so jih imeli med ponesrečenimi prizadevanji, da se poslovijo od življenja, g loj e srce — vsak bo v poteku časa odnehal, in rešeni bomo torture, ki nam utegne zapustiti le neznatno brazgotino. Nezmiselno je vreči proč karte, ko je sreča najnižja. Kdo more vedeti, kaj nas čaka v prihodnji mi- in po njih; o vzrokih, ki so jih do nuli! Čim hujša je stiska, tem trdo- takega zavrženega sklepa privedli, vratneje moramo . igrati! so pa bili vsi trije nejasni. Mene to vprašanje zanima; le z akademskega vidika, kajpada. Ni mi do .tega, da bi se resno bavil z mislimi na samomor. Nedostaja mi pač one plazeče strahopetnosti in tistega blaznega poguma, ki je potreben za tako delo. Zanima me, a v tem zanimanju ni osebnosti. Moje mnenje je na primer, tla se le bedak ubije, da se reši sramote. Ljudski spomin je usmiljeno kratek. Ljudski spomin lahko primerjamo nestanovitnosti kovinskega petelina na stolpu, ki napoveduje vreme. Ni še mnogo let od tedaj, ko se je pripetila velika nesreča na morju. Neki odličnik, 'ki je bil na ladji, se je spričo preteče nevarnosti izkazal kot skrajno sebičen strahopetec; žene in otroke je teptal, da reši svoj kožo. Vsi listi so priobčili grdo zgodbo. Eden med1 njimi je v uvodnem članku namignil, da se bo mogel le s samomorom umekniti večni sramoti. Bilo je, kakor da bi nesrečnemu strahopetcu vžgali na čelo znamenje sramote. Danes se tega dogodka ne spomni morda niti eden od milijona ljudi. Čas hitro zaceli rano, a še hitreje pokrije preteklost s kopreno pozabljenja. Spominjam se žaloigre, ki se je pripetila, ko sem bil še mlad poročevalec. Neki mož je ostal v gornji sobi gorečega hotela. Vsa pota rešitve so mu bila zaiprta. Ko so plameni vdrli v sobo, ko je videl, da bruha ogenj skozi vsa okna pod njim, je sklenil, da si izbere smrt, ki ne Ijo tako boleča, kakor bi bila v žerjavici in plamenih. S samokresom si je bil pognal kroglo v glavo. V naslednji minuti so gasilci prebili streho in stroji nad njim ter ga izvlekli in odnesli na varno. Uro pozneje je umrl v bolnici — od rane, ki si jo je bil sam prizadejal. Na njegovem telesu ni bilo niti sledu opekline. Ta grozni dogode'k mi je vdihnil neko misel, ki so jo potrdile (tudi neštete izkušnje z igralskimi kartami. Kolikokrat se igralčeva sreča obrne pri zadnjem novčiču! Vsak kvartaš vam bo povedal o takih slučajih, laka utegne biti stvar tudi z našim življenjem. Vsak izmed nas se bo spomnil dneva, ko ni bilo več vidne steze, ki bi ga peljala do uspehov, do sreče, do zdravja; spomnil se bo brezupne ure, ko je menil, da je zanj vse končano. Doživel je idealen trenutek za samoubojstvo. Potem pa mahoma ali stopnjevaje stiska odneha. In ker je živ, ker ni bil podlegel želji po samomoru, je laliko deležen dobrote ali sreče, ki mu jo življenje znova ponudi. Srčna bolest, sramota, strah, bolezen ali katerikoli vrag, ki nam Povedal sem vam, da sem se razgovarjal o samomoru s tremi ljudmi, ki so se poskušali usmrtiti, pa se le niso. Dva od njih sta bila skoraj enakega mnenja. Prvi je pravil: „Tega ne bom nikoli več poskušal. Taka pot odhoda bo zame odslej zaprta. Misli na samomor sem se iznebil popolnoma. To ni več zame. Danes imam mnogo lepše misli o življenju. Jaz bom živel naprej. In zdi se mi, da mi je baš poskušeni samomor pokazal, da je življenje res lepo.“ Drugi pa: „Ko sem se zavedel, sem mahoma spoznal, da sem dosegel dno življenja in da bodo odslej vse moje poti vodile le navzgor. 1 ake globine ne dosežem nikoli več. Doletelo me je najhujše, kar more človeka doleteti. Zato me pa nobena stvar ne bo več prestrašila ali vznemirila. Človek, ki je ozdravel od modrasovega pi'ka, ne bo obupaval, če ga piči komar." Tretji pa je dejal: „Iz treh razlogov sem se poskušal umoriti. Prvič, ker me je odslovilo dekle, ki sem jo ljubil. Drugič, ker sem izgubil edino službo, kar sem jih bil še kdaj imel. I ret j ič, ker mi je zdravnik, ki mi je preiskal oči, povedal, da bom popolnoma oslepel. No, zdravnik se je motil. Preden je poteklo leto, so mi bile oči zdrave ko zdajkoli. Dobil sem novo službo, ki je boljša nego bi prva sploh kdaj mogla biti. Kar se pa tiče tistega dekleta — ondan sem jo srečal na ulici. Grda in zabuhla babnica je postala. Čul sem tudi, da se je sprevrgla v čemerno, jezikavo skopuljo. Niti za stavo se ne bi hotel poročiti z njo. Danes živim v udobju, v najlepši sreči s svojo ženo in sem zdrav in čvrst ko jermen. Nekoč sem se pa hotel ugonobiti, ker sem menil, da je z izgubo ljubezni, službe in zdravja končana moja sreča!" Na koncu koncev: dolgost našega življenja je v najboljšem slučaju neusmiljeno kratka. Čemu bi jo človek še samovoljno kratil!' Nihče ne ve. koliko dni mu je odštetih — čemu naj bi bedno število krajšal še sam? Zanemarjen prehlad, bolezenska kal v krvi, za ped ledu na cestnem križišču pred drevečim avtom, kos opeke, ki pade iz zidarjevih rok s pol dozidanega dimnika — vse to in še milijon drugih stvari je, ki čakajo noč in dan, da zapišejo pod našo življenjsko zgodbo besedico „Konec“. Čemu bi šli potiskat brzovlak, ki itak prehitro drevi? Samomore imenujejo nekateri „veliko alternativo*1 — stvar, ki je še edina mogoča, ko je vse drugo nemogoče. Zmota te lepe a nezmi-selne f raze je v tem, da ni človeka na svetu, ki bi mogel vedeti, kdaj je vse drugo nemogoče. Morda se že za bližnjim vogalom skriva vsa velilča bodočnosit. Še sta dve karti sredi mize. Poslednje dejanje živ-Ijenske drame utegne biti tako lepo, da bomo z lahkoto pozabili prazne in puste prizore začetka. Gospa Sreča zna časih stresti bogate darove tudi iz navidezno praznega roga. Že iz radovednosti, če ne iz drugega. bi moral človek do konca či-tati knjigo, ki je neštetim milijonom tako zelo zanimiva. Srečanje Hotel X. ni kakor so drugi beneški hoteli. Njegov vratar ne čaka tujcev na postaji in jih ne prevaža z gondolo. Stopnišča in hodniki tega hotela so precej prazni. Po njih se ne sprehajajo potniki z vseh koncev sveta, ki potujejo samo za zabavo. V višjih nadstropjih se čuje tipkanje pisalnih strojev. V tem hotelu se sestaja mednarodni trgovski svet. Tu se vrše raizni trgovski posli, brez nepotrebnih besed, brez velikih gest. V mali dvorani v prvem nadstropju je sedel Edgar s svojim mladim prijateljem pri delu. Počasi se je dvignil iz udobnega naslanjača, krenil z obleke pepel cigarete in ponudil prijatelju roko. .^Bodite nocoj moj gost! Vem za majhno restavracijo, kjer dobiva izvrstne jastoge...“ Nenadoma je obstal sredi stavka in se ozrl. Skoraj neslišno je šla mimo njiju elegantna dama in pohitela po stopnicah v drugo nadstropje. Vrh stopnic je pogledala nazaj. Edgarju se je zazdelo, da je ta pogled namenjen njemu. Te črne oči! Njegov mlajši drug je opa- zil samo gosto kopreno in pod njo kakor kri rdeče ustnice. Kdo je ta ženska? Žena kakega trgovca? Njen nastop ni kazal, da bi bila odvisna od moža. Morda kakšna privatna tajnica? Kožuhovina na njenem plašču je bila predragocena... njena hoja in njen stas preveč temperamentna... Morda plesalka? Med večerjo je Edgar neprestano mislil na to žensko. Bil je raztresen in ni poslušal, kaj mu je pravil prijatelj. Šele ko ga je zmotil šampanjec, se mu je razvezal jezik: „Pred petimi leti je malo manjkalo, da se ni v Benetkah odločila moja usoda... Ona je bila sirota, a nepopisno lepa. Morda nas zato očarajo vsi resnično antični obrazi z juga, ker jih pri nas vidimo tako malo. Ostal sem pri njej in pri njeni stari materi. Živeli smo skupaj in jaz sem pozabil vse... dom, dolžnosti... vse... Dokler nisem nekega dne srečal prijatelja iz domovine. In sredi te intimne sreče sem se odtrgal od nje in se vrnil s prijateljem domov v svoje prejšnje življenje. Nikdar več nisem slišal o njej... Danes — oprostite m* MMOk /tf riUka*/ aaaa&uv ^ ING. GUZELJ. Ljubljana — šiška Beljaška št. 4. Telefon 3252 mi sentimentalnost — danes mi je bilo, kakor bi me bil zadel njen pogled... Maura...“ Kasno ponoči se je vrnil Edgar v hotel. • Težko vino ga je utrudilo in omamilo, da je takoj legel spat. Ni še zaspal, ko je začul šum v sobi. Ali je bil pijan? Ali je sanjal? V tem je natanko razločil obrise Osebe, ki je hodila po sabi. Samo parket je narahlo škripal. V trenutku je zagrabil revolver in prižgal električno luč. „Stoj!“ Sredi sobe je stala vitka postava v črnem trikoju s črno krinko na obrazu. Edgar je skočil s postelje in poskusil hotelskemu tatu strgati krinko z obraza. Posrečilo se mu je. Ostrmel je. Ženska! „Maura!" ,,Ali me izročiš policiji?" Hladno, skoraj porogljivo je izrekla te besede. „Maura! Tako nizko si padla!" Stresla se je: ,,Kar se nisva videla, sem se morala marsičesa naučiti..." „Maura...!“ Grenko se je zasmejala: ,,Nevarno je —aJi mi je kaj drugega ostalo?“ „Maura... Meni pripisuješ krivdo? Res je... nisem prav storil... krivico sem ti delal... toda popraviti hočem vse... vse...“ „Prepozno!“ „Nikdar ni prepozno, če ima človek dobro voljo..“ ,,Prepozno... prepozno!... Ne trudi se... Moram ostati, kar sem...“ „Šla bova v mojo domovino... Spet bova srečna..." „Nočem se več spominjati, kaj je bilo nekoč med naina...“ Edgar jo je hotel prijeti za roko. Ne vedoč, kaj govori, je hripavo rekel: „Ali ti lahko pomagam? Zahtevaj kar hočeš... vse... vse...“ „Utrni luč!“ Edgar je pohitel k stikalu. Mrak se je razlil po sobi. Čakal je. Dolgo, dolgo... Tiho je vprašal s prosečim glasom: „Maura?...“ Vse je bilo tiho. Spet je prižgal luč. Soba je bila prazna. Napisala T. R e i m a n MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MIC H EL ZtVACO 11. nadaljevanje Novi naročniki lahko dobe še vseh dosedanjih 10 nadaljevanj! Scalabrino je omahnil nazaj. Sklenil je roke in odkimal. Roland nt razumel njegove kretnje: „Preteklo ho morda več let, preden ta rov odkrijejo; v mojo celico pa tako nikoli nihče ne stopi. Kadar zvedo, da so mene usmrtili namestu tebe, te gotovo pomiloste." „\ isokosit," je zaječal razbojnik. „Ne, ne maram življenja za tako ceno! Vidite, Visokost: pravkar sem preživel uro groze, ki je ne pozabim več, pa če bi živel še sto let. Še ena »taka ura, pa zblaznim. I oda rajši trpim toliko mesecev, kolikor je bilo minut v tej strašni uri, kakor pa da pristanem na tako strahopetnost!*1 „In jaz,“ je zarenčal Roland, ..jaz ti rečem, da hočem umreti... Nekoč si rekel moji materi, da se ji izročiš z dušo in telesom! Kar si materi obljubil, hočeš sinu odreči? „Visokost!“ je zahropel razbojnik, vijoč roke, „če sem vaši materi tako govoril, se je to zgodilo samo iz ljubezni do vas! O, če bi mogel, bi se dal desetkrat usmrtiti, da vas rešim!" Roland je zgrabil Scalabrina za roke. ..Poslušaj!“ je rekel s stisnjenim glasom. „Ti trpiš v svoji celici le telesno: samo zaradi lakote trpiš, zaradi mraza in zločeste tišine v temi. Predstavljaj si, 'da je to trpljenje raj v primeri s tem, kar jaz trpim! Predstavljaj si, da drhti moja duša še od hujšega mraza kakor tvoje telo; da mojo dušo bolj žeja kakor je tebe kdajkoli žejalo: da je tišina mojih misli groznejša od grobne tišine iji da je tema v tvoji celici solnce v primeri s temo, ki ječi v njej moja ljubezen!" „Visokost!“ „Tak ne vidiš, ne razumeš, da mi je smrt rešitev, in da bom moral, če mi odrečeš poslednjo uslugo, ki te je prosim, še bolj trpeti, ko bom iskal drugega načina, 'da si končam življenje!1’ Razbojnik je bolestno zaječal. V njegovih primitivnih možganih se je za trenutek zasvetilo spoznanje resnice. Če ni popolnoma jasno razumel, pa ga je zato ko blisk prešinilo neposredno spoznanje, da res ne more storiti Rolandu druge usluge, kakor da mu pomaga umreti! ..O,” je zamrmral ves zmeden, „to je grozno!..." ,,Ali nisi moj?“ je povzel Roland z nadčloveškim naporom svoje volje. „Ali nisi moji materi prisegel, da se boš pokoril?..." „Da... da..." ..Prav! Zato stori, kar ti rečem!" „Milost, Visokost!" je zahropel Scalabrino. ..Stori, kakor ti rečem, grom in peklo!... Idi!... Tak idi!" S silo ga je potisnil v zevajoč rov. Bled ko mrlič, brez moči se je Scalabrino spustil v temo. Še posledinjič so se njegove roke v brezumni prošnji iztegnile proti Rolandu, nato je izginil... In Roland je porinil ploščo nazaj na prejšnje mesto! Od nekod, čudno daleč je še prišel pridušen Scalabrinov glas: „Zbogom, Visokost... zbogom!..." Roland ni odgovoril. Nato pa, videč, da ga je Scalabrino razumel in da se ne bo več poskusil vrniti, je šel in pobral vrečo iz črnega blaga. Vrgel si jo je čez glavo in jel čakati... Prav takrat se je od daleč oglasilo zamolklo bobnenje. Roland ga ni čul. Bil je ves zatopljen v misli na smrt. Mimo oči mu je za trenutek švignila slika njegovega očeta in matere. Potem je nekaj časa, kako dolgo, sam ni vedel, skušal razvozlati skrivnost svojega mučeni-štva in napisati imena na obraze neznancev, ki so ga bili vrgli v to brezdanje trpljenje. Toda kmalu je nova slika pregnala vse druge, ena edina misel ga je vsega izpolnila, in vse njegovo premisijanje se je strnilo v eno edino ime, ki ga je šepnil z nežnostjo brezkončne ljubezni, ime, ki ga je dahnil kakor poljub v ‘deliriju pijanosti: „Leonora!...“ Spet se je začulo zamolklo bobnenje kakor malo prej, in nato je zagrmelo, da se je ječa stresla v temeljih. To pot je Roland čul in razumel... Ta bobneči glas je bilo grmenje... Zunaj je divjala nevihta, kakršne nastanejo časih na jasnem beneškem nebu in se razbesne v ciklon. In zagledal je v duhu črno nebo, razklano po bliskih, videl je gondole, kako hite, da se zasidrajo J u L I J Ul OKVIRJI, SLIKE, OGLEDALA, STEKLO, PORCELAN KLEIN LJUBLJANA WOLFOVA ULICA ŠT. i Telefon št. 33-80 h kolom v kanalih, videl je strele, kako švigajo čez nebesni svod... in potem, skoraj iznenada, je spet padel nazaj v svojo mrko zamaknjenost. Kako dolgo je tako prebil? Roland tega ni vedel. Njegova živa domišljija ga je prenesla v jasno zvezdnato noč pod veliko cedro na vrtu Olivolskega otočiča. In z voljo, ki jo je bližajoča se smrt še podeseterila, se je vživel v poljub, v prvi poljub ljubezni, ki ga je združil z Leonoro... Le grom, ki je od časa stresel nebo in zemljo in se je njegovim ušesom zdel kakor kletev pekla, ga je zdaj pa zdaj iztrgal iz njegove zamaknjenosti. Zdajci pa se je s skokom vzpel na noge. Iztegnil je vrat in se s srepimi očmi zagledal v vrata... Onkraj teh vrat se je začulo škripanje ključavnic in šum korakov... nato so se vrata odprla... In skozi tenči-co je Roland kakor v črnih sanjah zagledal oborožene ječarje, vojake... in nekega rdeče oblečenega moža... krvnika L. „Ali si pripravljen?" je vprašal neki glas. „Sem!“ je rekel Roland, toda njegov odgovor je prehrumelo bobnenje razjarjenih elementov. Straže so ga obstopile. Kraj sebe je zagledal duhovnika, ki je mrmral zmedene besede. Rdeče oblečeni mož je stopal pred njim. Oglušujoč grom je spet stresel zidove, kakor bi bila strela udarila v ječo. Obrazi okoli Rolanda so prebledeli od strahu in duhovnik se je trepetaje prekrižal. Oster duh po žveplu je napolnil mračne hodnike in se pomešal z zatohlim duhom po vlažnosti. Brez prestanka so udarjali treski. Roland je obdan s stražami prestopil prag celice. Malo nato je bil ob znožju stopnic. Med čedalje hujšim rjovenjem pobesnelih elementov je sprevod krenil po stopnicah. Jetnik je globoko zasopel. Neka pijanost, zgoščena iz stoterih pijanosti, mu je zamajala noge... pijanost tega zraka, ki ni bil več jetniški, čeprav še zmerom smrdljiv... delirij pijanosti pred smrtjo! Takrat se je v kotu celice, ki jo je bil zapustil poslednji ječar, zge-nila kamenita plošča. Pod njo so se prikazali razmr-šeni lasje in nato strahotno bled obraz. Scalabrino, nem od groze, z naježenimi lasmi, je otožno uprl svoje mrtve oči v vrata, skozi katera je ravnokar odšel Roland na morišče. In ta vrata — Oh! Kakšen nečloveški glas se je iztrgal iz ust pošasti, ki se je vzpela na kameniti plošči! Kakšen ogenj je iznenada užgal njegove srepe oči!... Ta vrata — Ta vrata... ni se jim zdelo vredno, da bi jih bili zaprli, ko jetnika ni bilo več za njimi! Ta vrata so bila samo priprta!... XVII Most vzdihov Bilo je nekako ob sedmih zjutraj, to se pravi, bil je že dan. Toda nebo je bilo temno, in itisto malo svetlobe, kar je je viselo v zraku, je delalo zemljo le še sivejšo. Le zdaj pa zdaj se je nebo odprlo, kakor bi ga razklal orjaški ognjen srp, in Benetke so se za sekundo pokazale v višnjevkasti luči bliska... Obsojence so ponavadi usmrtili kar v ječi. Časih so jih obglavili tudi na kamenitem stolu na Mostu vzdihov. Kri so spustili po posebnem žlebu v kanal. Kadar so hoteli napraviti „ljudsko“ usmrtitev, pa so postavili morišče na trgu Sv. Marka. Takrat je obsojenec moral čez Most vzdihov. Ta most je imel, kakor smo že poročali, obliko sarkofaga, in je vezal ječe z doževo palačo. Nad njim se je vzpenjal obok iz tenkega zidti. Tako se je zdelo, da je most samo podaljšek hodnika ječe. Na tisti strani, ki je gledala proti morju, so napravili nekako okno in ga opremili z železnimi palicami. Pred tem oknom so jetniku dovolili, da je za trenutek postal, da se še poslednjič pred smrtjo nagleda Benetk. Po starejn običaju so prejšnji večer nabili na vrata vseh cerkva pergamene, ki so ljudstvu oznanjali, da bodo proslulemu razbojniku Scalabrinu na Markovem itrgu odsekali glavo. Toda to jutro je bil trg prazen. Na kanalih so bile gondole privezane h kolom. Ulice so bile zapuščene. Kadar se razbesne elementi, se človek potuhne. Zdi se mu, da se dogajajo stvari, ki jih ne sme videti; strah ga je, da ne bi strnjeni bataljoni oblakov, ki prinašajo smrt, obrnili svoje togote proti njemu, če bi se drznil stopiti iz hiše. Orkan je žvižgal in rjovel. Raztrgane cunje oblakov so se vlekle pod nebom in iz njih so oglušujoče udarjale cimbale in rohneli nebesni možnarji. Iz tega piskanja in © KURJE $ KlItARMAfT-DEU I^UHTAHAPAifcmmOVAlS žvižganja se je zdaj pa zdaj cntožno začula plat zvona: na več krajih je namreč strela zanetila požare in njih rdeči zublji so se zvi jali in krivenčili med slepečo lučjo bliskov. Roland je stopil na stopnice. Tik pred njim je šel krvnik, s sekiro na rami. Na njegovi levici je korakal duhovnik in mrmral molitve. Pred njim in za njim so stopale straže. Čim više je Roland prihajal, tem slastne je je vdihaval zrak, ki je postajal čedalje manj nečist. In čedalje močnejšega se je čutil. Zavest, da bo umrl, da se bliža konec njegovih muk, ga je navdala s prečudnim mirom. Vrh stopnic je rekel duhovnik: „Sin moj, zdaj pojdeš k sveti maši, da prejmeš sveto obhajilo...“ Roland je vztrepetal. Pri obhajilu mu bodo sneli ten-čico. In tedaj ga bodo spoznali! Krčevito je stisnil pesti, odločen, da se da rajši na mestu ubiti, kakor da bi moral nazaj v ječo. Pisar, ki je korakal na čelu sprevoda, se je obrnil: „Častiti oče“, je rekel, „če se ne podvizamo, ne bo z usmrtitvijo nič. Zaradi cerkvenih ceremonij nam propadejo ceremonije na trgu Sv. Markač Kakor v potrdilo njegovih besed je takrat treščilo, da je mogočno odjeknilo po mračnih hodnikih. Duhovnik je prebledel. „Pa idimo!" je rekel. „Namestu maše opravim samo molitev, obhajilo pa nadomestim z De profun-dis!“ Krvnik je prikimal. Sprevod je ktenil dalje. Roland se je pomirjen oddahnil: to pot je bil gotov, da umre! Na vrhu drugih stopnic se je sprevod obrnil proti Mostu vzdihov, kjer so, kakor je bil običaj, pokazali obsojencu zamreženo okno, da se za trenutek ustavi. l isti mah je razklal temo na mostu širok blisk. Rolanda je oblila slepeča luč. In takrat se je začul glas, ki je prevpil grmenje: „Ta človek ni razbojnik Scala-brino!...“ Straže so prepadene obstale. Krvnik je dvignil roko, hoteč iztrgati obsojencu tenčico z obraza. Kletev besnega obupa se je izvila Rolandu iz ust, in še preden je krvnik utegnil dovršiti svoj namen, je sam raztrgal tenko blago in se pokazal ves strašen, oblit z električno svetlobo, in njegov glas, divji in hripav, je zarjul: „Glava za glavo, krvnik! Hotel si jo imeti — evo, vzemi si mojo..." Nenadnost tega tragičnega pri-zoia sredi slepečih bliskov in neprestanih treskov je navdala vojake, njihovega poveljnika in celo krvnika z ledeno grozo. To je trajalo dve, tri sekunde. Kdo je bil ta človek s tem strašnim prstenim obrazom?... Nihče ga ni poznal! Kako je prišel sem?... Nihče ni vedel! Roland je izrabil to sekundo poslednjega odloga, se v skoku zagnal, podrl straže na levi in se naslonil na zid zraven okna... Umreti!... Da, umrl bo!... Pa ne na morišču!... \ boju! Da, v poslednjem boju, v besnem spopadu!... Razsekali ga bodo na mestu, raztrgali na kose! Toda živ se ne povrne več v svoj grob! „He, krvnik!" je zagrmel. „He, straže!... Jn ti, duhovnik!... Kje imate morišče?... Zakaj trepečete?... Štirideset vas je, ni vrag, da ne bi opravili z menoj!" »Zgrabite ga!" je zarenčal isti glas ko prej. „Zgrabite ga živega!" Roland je izbruhnil v grohot, in vojaka, ki sta prva stopila proti njemu, sta se zvrnila po tleh. „Smrt za smrt!" je zarjul Roland. „Lep pogreb bom imel!" »Primite ga, pri vseh hudičih!" Kakih deset vojakov je stopilo proti Rolandu, ki je obkoljen s treh strani čakal napada kakor mrjasec, kažoč zobe v strašnem režaju. »Primite ga!" je v tretje zarjul isti glas. Toda pregrmel ga je strahoten grom. Most se je zamajal. Na oboku se je pokazala razpoka. Silen duh po žveplu je'napolnil most in pod oboki se je začel valiti oster m na Kvalitetna Naročnike zunaj Jugoslavije vljudno prosimo, da nakažejo naročnino za novo leto. Dobro je, če poravnajo kar 7.a vse leto, da si tako prihranijo nepotrebne skrbi med letom. Naročnina znaša na leto: v Italiji 40 lir, v Franciji 60 frankov, na Holandskem 5 goldinarjev, v Nemčiji 9 mark, v Avstriji 14 šilingov, v Severni Ameriki in Kanadi 2 ameriška (ne kanadska!) dolarja. Denar (veljavne jugoslovanske ali tuje bankovce ali ček) pošljite v lastnem interesu v priporočenem ali pa v denarnem pismu na naslov: ..Družinski Tednik Roman", Ljubljana, Breg 10. zmeraj paziti na njegovo zdravje. Če pri tem paziš še na duševno zdravje, če se ogiblješ razburjenja in skušaš ostati zmeraj dobre volje, pričakovani uspeh ne bo izostal. Kako je treba ravnati z zmrzlini sadjem Sadje je treba že takrat, ko ga trgate, spraviti tako, da mu nenadne razlike v temperaturi ne morejo škoditi. Zato je treba predvsem paziti na skladanje samo. Tla morajo biti obložena s primerno plastjo listja in šele na listje naj pride sadje, položeno lepo sad k sadu. Shramba mora biti pripravljena tako, da jo lahko zmeraj nadziraš. Gnilo in omehčano sadje, ki začne kmalu gniti, je treba takoj odstraniti, da ne okuži zdravega. Če pa je sadje nenadoma zmrznilo, ni treba takoj obupati. Takega sadja ni treba vreči proč, kakor dosti ljudi misli. Če ravnaš z njim pravilno, ga lahko še rešiš in popraviš, da postane spet užitno. /mrzlo sadje skrbno odberi od zdravega. Najbolje je, če ga spraviš v drugo »hrambo, Potem razgrej prostor na nekaj stopinj nad ničlo in počakaj, da se sadje odtaja. Če je sadje že pokrito z ledenimi k l istali, ga z nobenimi umetnimi sredstvi ne moreš popraviti, da bi obstalo. Lahko ga porabiš le še za juhe, mezge in kompote, vendar pa moraš to storiti še preden začne gniti. Sirov štrukelj Potrebščine: >0 dkg moke, 6—8 dkg margarine ali druge masti, 6 dkg sladkorja, 1 jajce, 1 zavojček dr. Oetker-jevega pecilnega praška, I osoljek, osminka litra mleka. Nadev:'14 dkg surovega masla ali druge dobre masti, 14 dkg sladkorja, pol zavojčka dr. Oetker-jevega vanilinovega sladkorja, I nožna konica soii, 4 jajca, pol kile sira in osminka litra smetane. Priprava: lz moke, margarine ali druge masti, sladkorja, jajca, pecilnega praška, soli in mleka namesi na deski testo, ki ga ugneti kakor masleno testo in pusti pol ure stati. Razvaljaj ga nato do debelosti pol cm, obloži s spodnjim nadevom in zapogni testne robove čez; nato pomaži testo z beljakom in peci štrukelj počasi v pečici. Spečenega potresi s sladkorjem in razreži na kose. Nadev: Premešaj surovo maslo ali mast s sladkorjem, vanilinovim sladkorjem, soljo in rumenjaki, primešaj sir in smetano ter končno še na rahlo sneg iz 4 beljakov. 1IhdfiKk Urejuje Boris Rihteršič Kje so bili filmski igralci med vojno Pred kratkim so na slovesen način proslavili obletnico sklenitve miru v Hollywoodu. Teli slavnosti so se udeležili nekateri znani filmski igralci v uniformi. Zato vas bo morda tole zanimalo: Mam ice C h e v a 1 i e r je bil ranjen v enem prvih bojev na flandrski fronti, prišel je v ujetništvo in ostal tam 26 mesecev. Clive Brook je bil med vojno angleški major. Paul L u k a s je služil v madžarskem letalskem polku. Richard A r 1 e n , režiser Norman M c L o o d in Reginah! D e n n y so bili pri ameriškem letalstvu. V fotografskem oddelku tehničnih čet pa so služili Josef von St er n -b e r g , Ernst B. S eh o e d s a, c k , Richard W a 11 a c e , Victor F 1 e m -m i n g in Leu is M i 11 e s t o n e. Ameriška tragedija Kakor smo že poročali, bodo Stern-bergov film »Ameriška tragedija" kazali tudi pri nas. Glavne vloge igrata Phillips Holmes in Silvia Sidney. Silvija Sidney že prej ni bilo neznano ime, Holmes pa je skoraj začetnik. Zdaj je dobil vlogo v filmu „Človek, ki sem ga ubil". Film prirede po Rostaiulovi drami in ga bo režiral Lrnst Lubitsch. GOSPODINJA! Ko pripravljaš za krst, ko praznuješ svatbo, ko vabiš prijatelje, ali če pripravljaš sploh kako pojedino, pomni, da boš goste zadovoljila le, če jim med drugim postre-žeš tudi z izbornimi Peka-tetami ali Jajninami. Zanesljivo prave so le v paketih po XU in '/s kg. Drobne vesti Bolgarsko finančno ministrstvo je prepovedalo kupovanje valut za plačevanje tujih filmov. Izvoz ameriških filmov je lani padel za 5%. Najnovejši F o x o v tednik prinaša prve posnetke iz londonskega laboratorija za fizikalna raziskavanja, kjer poskušajo razbiti atome. V zadnjem času je šlo več filmskih ekspedicij v kraje okrog severnega tečaja, da napravijo barvaste filme o tečajnem s o 1 n c u. V Nemčiji je nastala afera zaradi francoskega filma „D a v i d Golil e r“, ki so ga predložili državni komisiji. da bi ga ocenila kot umetniško delo, pa je odklonila. Dovolila pa je ta naziv drugim, slabšim filmom. To ni bilo prav družbi Siidfilm, ki ima za ta film monopol za Nemčijo; zahtevala je, da pride še enkrat pred komisijo. Toda komisija je to priznanje tudi drugič brez pojasnila odbila. Zdaj napada vse nemško časopisje komisijo in ji odreka sposobnost za ocenjevanje filmov. 1' rancoski režiser Rene C 1 a i r odpotuje v Ameriko, kjer bo napravil nekaj filmov za Universal. Pri isti družbi je angažirana tudi Dolly II a a s. Pred nekaj meseci so začeli lastniki kinov na Poljskem štfajkati zaradi previsokih davkov in so za nekaj časa svoje lokale zapili. Ker pa so v začetku decembra začeli pobirati nove davke za brezposelne, prete lastniki kinov, da bodo spet prenehali z igranjem. Letos bo v A m s t e r d a m u posebna mednarodna razstava, kjer bodo kazali vse nove izume na polju radija, televizije, fonografi je, filma in podobnih industrij. FILMSKA VPRAŠANJA I. Kdo režira film „Dekle za možitev"? 2. Katera igralka igra glavno vlogo v filmu „Dekle za možitev"? 3. Kateri igralec igra glavno vlogo v filmu „Ronny“? 4. Kateri igralec igra glavno vlogo v filmu »Ljubezen v troje"? Dame! Zahtevajte povsod Eau de Cologne OLYMPIA“ Lekarna Trnkoczif - L/ubljatia 33 1000 Din plačam ako ne odstranite z,RADIO BALZAMOM": kurjih očes, bradavic, trde kože, bul itd v 3 dneh. Petnajst let sem trpela na trdi koli na podplatih, vse sem poskusila; edino Vaš R. B. me je ozdravil. Zato se Vam najtopleje zahvaljujem, ter Vaše mazilo vsakomur priporočam — Zinka Oralka, Ljubljana, Gosposvetska 10. Zahtevajte povsod samo; „Radio Balzam"! — Lonček 10 Din (predplačilo). Na povzetje 18, dva 28, tri 38 Din pošlje: R. Cotič, Ljubljana VII., KamnISka 10 a (Janševa) BUDDHA TEA IMPORT HU9DHA trn čaine mešanice 5. Kdo režira film ..Suzana Le-nox“? Za nagrade razpisujemo DVAJSET FILMSKIH FOTOGRAFIJ. ki jih razdelimo med deset reševalcev. Odgovori na vprašanja iz druge številke: 1. Pri MGMu, 2. Maroki Mnrrav, 3. Robert Montgomerv, 4. Fritz Schulz, 5. Fritz Lang. Nagrade dobe: 5 slik: Zorič Breda, Mirna vas; 4 slike: Bučar Angela, Maribor; 3 slike: Slapnik Cveta, Beograd; 2 sliki: Zupanek Maja, Rogačevo; po eno sliko: Rinaldo Milan, Jese-nice-Fužine; Cesar Avrelij, Celje; Porenta Lojze, Šmartno; Senčič Slavo, Maribor; Martič Tone, Ljubljana; Zorc Mila, Beograd. TOKCMMIh so najboljše Ljubljana, Večna pot 5 Telefon št. 2626 Brzojavi Timport n Blagovna znamka »Svetla glava41 se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se priglašajo vsako leto, pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben. „Znamka Oetker“ Jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so Dr. Oetker-jev pecilni prašek Dr. Oetker-jev vanlllnov prašek Dr. Oetker-jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni. Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospo-dinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se Je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo. Otroci se veselijo, če speče mati Oet-kerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom. Pri nakupu pozor na to. da se dohe pristni Dr. Oetker-]evl fabrlkatl, ker te če-sto ponujajo man] vredni posnetki. Dr. Oetker-jev vanilinov sladkor je najboljša začimba za mlečne in močnate ledi, pudinge ‘n spenjeno smetano, kakao In čaj, šartlje, torte in pecivo, laični koniak. Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije. Ako se pomeša V6 zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta t do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača. Dr. Oetker-jevi recepti za kuhinjo in hišo prinašalo Izbiro izvrstnih predpiaov za pripravo enostavnih, bolllh, finih In ealllnel-šlh močnatih ledi, šartllev. peciva, tort I. t. d. Za vsako obitelj so nalvečle važnosti, ker naldelo po njih sestavljena Jedila radi svole enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svole lahke pre-bavllivostl povsod In vedno pohvalo gospodinj — tudi onih. ki stavilo večje zahteve — In ker le, kakor le pokazala Izkušnja, vsako ponesrečenle tudi pri začetnicah Izključeno. Oetker-levo knileo dobite zastonl pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnoit ni tovarno DR. OETKER. MARIBOR. Izdaja za konzorcij Družinskega tednika „Romana“ K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.