Jezikov pouk. (Dalje in konec.) g) Pisroene naloge o naravi in nje prikazih, o prigodbah v vsakdanjem življenji. Popiše naj se kakšen kraj, ali kakšen značaj po navodu berilne vaje, ki se je bila razkladala; take vaje gre posebno priporočati. Take pismene naloge se tudi lahko dado potein, ko so bili obravnani realistični predmeti. h) Kdor ve, kaj morejo in kaj ne niorejo učenci ljudskih šol, jim ne bode dajal pisati o abstraktnih predmetih. Kaj tacega se more terjati le od najzmožnejših učencev. Pri pismenih vajah navedenih pod a—h je gledati pred vsera le na učence, koliko so uže napredovali; naopačno bi bilo, ko bi učitelj gledal bolj na berilo kakor na učence. Po nekaterih šolah je navada, da učenci drug drugemu popravljajo naloge. Mislim, da to ni pnmeruo; otroci se med sabo zvadijo in se potern sovražijo. Po nekodi piše učenec na obrnjeno šolsko tablo; popravlja se pa potem vkupno; učenci povedo, kje da je pomota, ih učitelj vpraša zakaj ? Po ti splošni korekturi pa vsak učenec svoje primerja in popravlja, in še enkrat brez pomot prepiše. Občna korektura koristi s tem, da vsi učenci lože pazijo na jedno in isto stvar. Učitelj, ki ume berilne vaje umno obdelovati, veliko doseže za lepočutje; on pa tudi učence narodno ia versko izobražuje. Pri takem učitelju postane šola še le to, kar ima biti, namreč zavod, kjer se um in pamet bistri, volja in srce vncma za vse, kar je v resnici lepo, blago in estetično; v taki šoli se izrejajo verni kristijanje in pravi rodoljubi. Rekli smo uže, da se je pri branji na srednji in višji stopnji ljudske šole držati nekega določenega reda pri vajah. Povzemimo ta red še enkrat in postavimo ga tu! 1. Učitelj naj na prvo pripoveduje; 2. prvi bere; 3. naj berilno vajo razla<>;a, kar se tiče jezika in stvari; 4. potem naj otroci bero; 5. da se doseže naniera berilu, naj se posamezni odstavki razlože in poteiu vse berilo, in poslednjič 6. pridejo spisne vaje. Temu sporedu dodenemo še to, da pri ložih berilnih vajah shajamo uže, ako zmagamo z učenci težave, ki jim prizadeva jezik in stvar, a pri težjih vajah moranio držati se 5. točke, to je: učitelj naj pove glavno misel, otroci naj jo pa potem dokažejo iz berila. Nekateri pa ravnajo tako, da iščejo glavne misli po katehetiškem potu, t. jz vprašanji pripeljejo učence tje, da najdejo glavno misel. Ako se učitelj pripravlja za šolsko poučevanje, velja to prav posebno o jezikovem pouku. Pred berilno uro naj dobro preudari, kaj je vse v berilu, do dobrega naj ga ume in naj se zanj zanimiva. Ako učitelj rabi kak navod k berilu, naj ga nikar ne poklada poleg sebe in po njem razjasnuje berila, marveč vse naj sam preudarja in preskuša, tam skrajšuje, tam zdaljšuje, kakor se mu prav kaže. Duh zbudi duha, in iskra vname ogenj; tako tudi živa beseda učiteljeva zbudi učence, da se zanimivajo za berilo. Dober je navod ali kako vzgledno obravnavanje berila, kakor se nam tu in tam ponuja, a pomisliti je tteba, da so ljudje različni; tega ta stvar, unega zopet druga bolj zanimiva, in povsod mora učitelj varovati svojo posameznost (Individualitat) v pravi meri; sicer zgubi poučevanje vso živahnost in gibljivost; vse se ne ravna po jednem kopitu; rabimo tedaj navode le v to, kar so, da namreč misel zbujajo in nas zopet vabijo, da tudi svoje poskusimo in dodamo.