stran 46.
Novice.
¦  •     • - r.                     'J
—  Osebne vesti.    Deželnovladi^i   svetnik v  Ljubljani gosp. dr. plem. Thomann je prosil za upokojenje.    —   De-
stran 47.
želni šolski nadzornik za Primorsko g0S{>. Anton KI odi S vitez Sabladoski je šel v pokoi in je dobil tem povodom naslov dvornega svetnika. — Gimnazijski ravnatelj v Pazinu gosp. Josip Matejčič je imenovan deželnim šolskim nadzornikom sa Primorsko.
—   Cerkvene vesti. V pokoj so šli župnik v LeSah» gosp. Janez Tavč a r, župnik v Srednji vasi gosp. Matija Zarnik in župnik v Zagoiju ob Savi gosp Jakob Grross. — Župnik v Colu nad Vipavo gosp. J Košir je imenovan župnikom na Koroški Beli.
—   Poročil se je v Opatiji g. Makso čeme, sodni pristav v Voloski, z gdč Marijo TomaSiČevo iz Opatije, čestitamo!
—   Vodovod za Kranj in okolico Okrajno glavarstvo je obvestilo kranjsko občino, da je poljedelsko ministrstvo odobrilo vodovodni načrt za Kranj in okolico, ter za enkrat obljubilo pokriti 40 odstotkov vseh stroškov.
—  Nova hranilnica in posojilnica se je pred kratkim ustanovila v Naklem pri Kranju.
—  Žebljarska zadruga za Kropo in Kamno gorico si je omislila prve stroje za izdelovanje žebljev, kateri stroji so bili 22. t. m. slovesno blagoslovljeni.
—   Umrlo je »v Ljubljani tekom leta 1901 z mrtvo-rojenci vred 1267 oseb. -
—   Gradnja bohinjske železnice. Podjetje Gross & Bischof je dobilo od železniškega ministerstva povelje, da odpravi gališke voznike in da odda vožnjo domačinom.
—   Major Trbuhovič, ki je te dni umrl, je bil z dušo in telesom vojak. To kaže tudi njegova poslednja volja. V svoji oporoki je prosil, naj se pri njegovem pogrebi svira Radeckega koračnica. Vojno zapovedništvo v Zagrebu sicer tej Želji ni ustreglo, pač pa je odredilo, da vojaška godba zasvira koračnico, ko se pokojnik položi v zemljo. Id tako se je tudi zgodilo
—   Slovenci v Marnbergu so izdali oklic, s katerim prosijo prispevkov za zgradbo slovenske šole v Marnbergu. Prispevki naj se pošiljajo dekanu gosp. Huclu.
—   Občinske volitve v Ormožu. Letos se Slovenci občinskih volitev sploh niso udeležili, tako da so nemškutarji „sijajno'*  zmagali v vsfh treh razredih.
—   Lesna zadruga se snuje v Savinjski dolini in bo v ta namen v nedeljo shod v Gornjem gradu
—   V Rušah pri Mariboru se nahaja velika železarna in livarna, katera je bila doslej last necega Hermana. Zdaj je to tovarno kupil g. Alojzij Pogačnik, trgovec in Župan v Cerknici.
—   Novi davek v Gradcu. Graški mestni svet je izdelal načrt za novi takozvani ubožai davek, s katerim se obremenijo vsi, tudi penzijonisti, ki imajo nad 2000 kron letnih dokodkov. Najnižji davek znaša 2 krone Po dosedanjih poizvedbah se bo naložil novi davek 14 507 osebam, ki bodo plačevali skupno 325 552 kron letnega ubožnega davka.
—   Svoj 103. rojstni dan je te dni obhajala v mestni hiralnici v Celovcu vdova Katarina Glančnik. Starka je še zdrava in primeroma dosti čila.
—   Ruski kružok so ustanovili v Trstu. Vpisalo se je že 60 Članov.  Predsednik je dr. E   Slavik.
—    Poreško-puljski škof Flapp je — kakor čuje ^Naša sloga'* — odredil, da se naj oue tri „češčene Marije" in „Češčena bodi kraljica", ki jih moli duhovnik po tihi maši skupno z ljudstvom v domačem jeziku, odslej v italijanskih župnijah poreško puljske škofije molijo v italijanskem jeziku, u hrvatskih župnijah pa da je italijanskim duhovnikom prepuščeno, da jih molijo ali v italijanskem jeziku ali pa v latinskem.
—   Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi uljudno   prosi   prijatelje, naj pošiljajo   svoje denarne
doneske na adreso društvenega blagajnika: ^J. tJ. dr. J. Ettel šl. z Hvoidomilu. advokat Praha-Vinobradj, Palackeho tflda 8", dopise pa na predsednika: Fr. Tomšič, nadiniener, Praha, Sp^lena ulice 24^, — ker imamo s poštnimi uradi; sitnosti, ako so poiiljatve adresovane pod naslovom samega društva. Ob enem pa prosimo zopet vse rodoljube in prijatelje slovenskega dijafitva za izdatno podporo
—   Društvo »Zvezda« na Dunaju ima svoj zabavni večer v nedeljo 2. februarja t. 1. v dvorani „zum Regens-burgerhot" I. Sonnenfelsgasse 2. Začetek ob 6. zvečer.
—   Umrli. V Ljubljani je umrl bivši škofjeloški župan gosp Valentin Sušni k. — Na Savi ob južni železnici je umrl upokojeni učitelj gosp. Josip Karol Sanuškar, v sta* rosti 70 let — V Sarajevu je umrl računski kalkulant gosp. Fr. Pire, ki je bil gardni nadporočnik ranjega mehikanskega cesarja Maksa in ž njim vred obso)en na smrt, a pomiloščen.
—   Premogovo žilo pri Vnanjih Goricah pri hiši Janeza Pezdirja sta baje našla kajžarja obrtnika Fran Stanonik in Fran Eogovšek. Kajžarja že sanjata o  —  milijonih!
—   Pomiloščenje. Pri zadnjih porotnih obravnavah v Mariboru je bilo 6 oseb obsojenih na smrt Cesar je 5 izmed teh obsojencev pomilostll in so bili ti obsojeni: Jakob Grrlič, ki je neko ženo umoril, na 20 let, Jernej Letnik, ki je umoril svojega zeta, na 20 let, Fr. Lovrec, ki je umoril svojega svaka, katerega sta njegova žena in njena mati vrgli svinjam, na 15 iet in Marijo Vertič, ki je umorila svojega otroka, tudi na 15 let. Pravda zoper šestega obsojenca še ni do^nana.
—   Ustrelil se je v Gradcu na pokopališču ravnatelj graškega poštnega urada Josip Cheneviere; v Kisovcu pri Zagorju se je ustrelil rudniški nadpaznik Fr. Vodljan; v Trstu se je zastrupil upokojeni žandarmerijski narednik, iOletai Josip Ukmar iz Sežane.
—   Bolno dekle na ognjišču zgorelo. V Rojanu je IBletna Ana Antončič Že dolgo Časa ležala bolna v postelji. Te dni je šla v kuhinjo po juho, a se je zgrudila na ognjišče. Ogeuj se je priiel njene obleke in je dekle na ognjišču zgorelo.
—   Utopljenca so našli pretečeni teden v Kolpi pri Eadovicih poleg Metlike. V njem so spoznali Jurija Vidovo, doma iz Bojanje vasi
—  Velika eksplozija se je zgodila v plavžu v Skednju. Nekatere hiše so se tako tresle, da so ljudje strahoma bežali na cesto.
—   Nesreča. Na Jesenicah je delavec Pibernik iz Pirnič padel z mostiča čez neki potok tako nesrečno, da je na mestu mrtev obležal.
—   Ženska je začela goreti dne 21. t. m. na glavnem trgu v Mariboru. Na nerazrešljiv način se ji je užgala obleka. Na srečo je bil mestni policaj blizu, ki je gorečo obleko hitro pogasil. Ženski se ni druzega zalega zgodilo, kakor da se je hudo prestrašila.
—   Ujet tat. V zadnjem času so se zgodile v škofiji in v stolnem župnišču večje tatvine. Policija se je dolgo trudila, da pride storilcu na sled. Naposled ga je vender zasačila. Tatvine je izvršil pisar Janez Pogačar. Pogačar je v Celovcu tako zapravljal, da je obrnil nase pozornost policije. Priznal je svoje dejanje, a ukradeni   denar je že ves zapravil.
—   Koliko je Čehov na Dunaju. Število Čehov na Dunaju silno narašča. Sedaj je že toliko cehov na Dunaju, da bi njihovi otroci napolnili 20 velikih ljudskih šol. Mnogo tisoč Čehov je te dni zahtevalo ustanovitev 20 ljudskih šol na Dunaju Pride gotovo čas, ko si pribore pravico. Na Dunaju izdajajo Čehi mnogo listov in tudi svoj dnevnik so pričeli izdajati.
—   Bestijalen umor. V Lvovu je bil obsojen cigan Filip   Dank   na   smrt  na vešalih, ker je umoril svojo ljubico
stran 48
M. Živnak na uprav grozen način. Živel je ž njo v neki vasi pri Sanoku več let, potem pa jo je zapustil, a M. Živnak je začela razmerje z drugim. To je pa cigana razjarilo, delal se je zaljubljenega in je tako pregovoril bivšo ljubico, da ]e priSla zopet k njemu stanovat. Spravo sta obhajala s pojedino. Cigan je pil, pel in plesal: nakrat pa je naredil na tleh s kredo velik bel križ, kar pomenja, da bo nekdo iz med družbe umrl. Potem je pa zgrabit-ženo za lase, vlekel jo je po sobi ter suval tako dolgo s Čevlji, da je Onemogla, nato jo je Se večkrat sunil z nožem In Se s krvavim nožem je grozil svojemu 141etnemu sinu in lOletni hČefi, da ju takoj umori, ako ;iie bosta rekla pred sodiščem, da je umoril mater njen brat. Otroka sta govorila resnico'; cigan Jiai se je delal blaznega, a zdravniki bo spoznali,- da: ni v resnici blazen. Obsojen je bil ma smrt, kar je potrdil tudi viSji kasacijski dvor.
—   Brata Seljan v Evropi. Brata Hinko in Mirko Seljan, katera sta bila mnogo let na dvoru kralja Menelika v Abesiai#;^-Bta te dni prišla v Neapol},' Od ondot odpotujeta v Švico, Bi^lgijo in Francijo in meseca svečana v Zagreb. Tu nameravata predavati o svojih dogodkih na dv^oru kralja Menelika. Kakor znano, je bil Hinko Seljan guverner Menelikov v ekvatorijalni pokrajini.
—   Radikalno, sredstvo Mnogi gledališki ravnatelji si skoraj niso mogli pomagati proti previsokim ženskim klobukom v gledališču Nek . amerikanski ravnatelj pa je priSel na posebno srečno misel. Na eno, levo stran, je ^^v gledališču posadil same gospode, na desno same gospe. Ko so gospe videle, da s klobuki njim samim zapirajo razgled po gledališču, so same vzele klobuke raz svojih glav in poslej v onem gledaliSču gospe nimajo več klobukov na glavah.
—   Obesil radi žaljive razglednice se je v Berolinu neki železniški sprevodnik Warkus. Vedel je, od kod mu prihaja žaljiva razglednica na novega leta dan in to ga je gnalo v smrt. Kako škodljiva in barbarska je navada ob novem letu poSiljati žaljive dopisnice, vidi se iz tega slučaja Koliko slabih posledic, sovraštva in zaničevanja pa prinaSa ta navada, to se niti misliti ne da.
—   Kraljevska angleška krona. Angleško časopisje, sedaj ko se bliža čas kronanja njihovega kralja, prinaSa sliko stare kraljevske krone kot svetinjo, ki jo je zapustil sv. Edvard angleškemu kraljevskemu dvoru Toda francoski listi pa oporekajo, da bi bila to prava krona sv. Edvarda, ker je baje tisto dragoceno krono zastavil že kralj Edvard III. 1. 1342 za 45 000 cekinov. Isti kralj, ne le da ni mogel nikdar potem odkupiti te krone nazaj, temuč je založil še jedno privatno krono za drag denar pri nekem judu leta 1346. Zgodovina ne pove nikjer da bi bili nasledniki kedaj rešili te zastavljene krone, najmanj pa je mogoče misliti to o sedanjem angleškem kralju, ki mu je ta nesrečna vojna z Buri vže tako vse blagajne izprazni.
—   Mej mužiki. Neki mužik iz dvinske okolice je odšel v bližnji trg, da si izposodi nekaj denarja ter kupi mrtvaško trugo za svojo umrlo ženo. Njegovi sosedje so pijan-čevali mej tem v domači krčmi, proti večeru pa so šli mužiku nasproti; v gozdu pa so nanj počakali, in ko je doSel, so mu vzeli denar ter zvezanega položili v mrtvaško trugo. Potem so odšli nazaj v krčmo pijančevat. K sreči se je peljal kmalu nato neki uradnik, ki je reveža nšil gotove smrti ter se je peljal ž njim k dobrim sosedom v krčmo, ter jih je dal vse zapreti.
—   Posebna vrsta človeške utrjenosti. Na FidSi-otocib v Tihem morju je dobiti takih ljudi, katerih organizem je tak, da prenaša zelo visoke temperature, da celo temperature, ki jo ima ogenj, kar potrjujeta naravoslovca dr. Hochen in dr. Colquihoun. Ta dva pripovedujeta naslednje: Na gozdni planoti bila je napravljena ped, mereča šest štirjaSkih metrov. Ta peč, potlakovana s kamenjem, se je zakurila;  toplomer je
kazal čez 100 stopinj C. Zbranih je bilo mnogo domačinov^ iz katerih sredine stopi osem mož in ti gredo v razbeljeno peč. Bosi 80 hodili po razbeljenem kamenju in čez pol minute so prišli nepoškodovani iz peČi. Ni se jim ničesar poznalo, celo njihova obleka bila je nepoSkodovana, pač pravo čudo f Kaj tacega se nahaja tudi v Indiji, na Japonskem," na otoku Trinidad, in se ne more to drugače tolmačiti, kakor da je to neka posebna vrsta utrjenosti, ki dela Človeka neobčutnega, da lahko prenaSa zelo visoko temperaturo
—   Sorodnico   umoril   na   sveti   večer.   Na   sveti . večer, ko vlada mej sorodniki največje prijateljstvo, je v Pragi 191etni   Vaclav   Vavra   umoril   681etno   vdovo   Marijo   Jung,. mater svoje svakinje.  Vavra je prinesel s seboj boži^^no daiilo, gosli   za   sinčka   svoje   svakinje.    Marija Jung   je   bila sama doma, pred   njo   je   pa ležalo  nekaj   desetakov     Vavra se  je polakomnil denarja, prijel   je  starko   za   vrat   in   jo   zadavil.-' Ko   je   pograbil 76 kron, je čul, da gre po stopnicah   domov svakinja.    Vavra   je   hitro   zaprl sobo in na trkanje ni odprl. Svakinja   je   hitela v kuhinjo   in   udrla   steklo pri kuhinjskih ^ vratih.   Mej   tem je Vavra hitro odprl sobo in zletel po stop-'* nicah   Svakinja, ko je videla svojo mater zadavljeno, je imela še toliko moči, da je zakričala:-vPfi^ite morilca".   Njen klic so   ljudje   na   ulici   culi in ko je Vavra pritekel na ulico, so ga ljudje prijeli.
—   Najplodreji sedaj živečih pesnikov je japonski cesar Mikado. On siplje pesmi na papir kakor iz rokava, ne jeden dan ne mine, da bi jih ne napravil kakih trideset. Seveda kakSne so te pesmi, o tem javnost ne zve, ker cesar daje svoje pesmi citati jednemu svojih uradnikov, ki si ga nalašč drži v ta namen. Temu je naloga, da sodi in pove svoje mnenje. Menda pa tudi ta ne sme biti odkritosrčen, drugače bi mu znala odleteti glava. Od 1. 1892 do letoR je napravil princ Mikado 37 000 pesmij, katere vse je moral njegov kritičar prečitati.
—   Samomori vojakov. V Avstriji je bilo pretečenega leta 313 samomorov, 62 poskušenih samomorov, 12 pa je bilo ponesrečencev.
—   Alfons XIII. Španski kralj Alfons XIII bo v sušcu 16 let star ter bo nastopil kraljestvo. Ob tej priliki se bo odkril spomenik njegovega očeta Alfonsa XII.
—   Napoleon in ženske. Napoleon je imel dovolj Ijubavnih spletk, vendar je pa dve ženski iskreno ljubil — Josipino in Marijo Lujizo, svoji žeiji. O cesarici Josipini je zapisal v svojih „Spominih" : „Josipina je pristna Parižanka, polna milin in ženskih slabostij Vselej je dejala najpoprej „ne", dan pozneje, ko si je stvar premislila, pa „da". Vedno ie lagala, toda duhovito. Imela je slabe zobe, toda znala jih je spretno skrivati. Vsaj enkrat na mesec mi je vselej povedala, kar je imela na srcu, kar jo je težilo. Za denar mene ni vprašala toda za mojim hrbtom je delala dolgove. Bolj sem ljubil Josipino nego Marijo Lujizo, saj je bila žena, katero si je izvolilo prostovoljno moje srce in ž njo sem se povzdignil do svoje časti. Težko sem se ž njo ločil, ker ni imela otrok; ona je omedlevala, jaz pa sem jokal na skrivnem. (Joaipina, kakor znano, se ni omožila z Napolenom iz Čiste Ijubavi, imenovala ga je ^zaljubljeni norček" in za njegovim hrbtom se je ljubimkala z marsikaterimi generali, kar je njen Napoleon izpregledal po viharnih prizorih) — Marija Lujiza je bila čisto drugačna, brezpogojno je ubogala Napoleona, ter izvrSila njegove najneznatnejSe želje. Kadar je dobila 100 000 frankov, je imela nepopisno veselje; dolgov ni delala, lagala nikdar. Ko jo je Napoleon vprašal, kaj so jej dejali, ko je odhajala iz Dunaja, je odkritosrčno rekla: Kadar boS sama z Napoleonom, ubogaj ga vselej na prvo besedo. O Ženskah sploh pa je imel Napoleon precej nespoštljivo in cinična mnenje ter večkrat dejal: Ženska ne doseza nikdar možkifah zmožnosti, je le stroj za izdelovanje otrok.
stran 49.
—   Prestolonasledništvo v Srbiji. Srbski krogi se prav živahno lanimajo, kdo bo naslednik kralja Aleksandra, ako ostane njegov zakon brez otrok. „Berliner LoKal-Anzeiger" prinaša iz Belgrada vest. da hoče kralj Aleksander leta 1902 ob stoletnici vladanja Karagjorgjevicev, proglasiti pravnuka prvega vladarja Petra Karagjorgjevica, ki Študira sedaj v Peterburgu, naslednikom srbskega kraljestva. Kraljica Draga pa seveda s tem ni zadovoljna
—   Morilec žensk na Rivieri. Na Eivieri med Monte Carlo in Cannes potepa se roparski morilec, ki v prvi vrsti napada samo mlada dekleta. V Tamarian so dobili zabodeno in oropano neko mlado služkinjo, v bližini Cannesa je umoril neko trgovčevo hČer in jo vrgel v vodnjak, nekaj dni pozneje bO našli umorjeno neko prostitutko. Na železniSki progi med Nico in Monte Carlo našli so na železniški progi zaklano neko 201etno prodajalko. Na licu mesta je ležal velik kuhinjski nož in moški klobuk. Doslej se še ni posrečilo priti zverinskemu človeku na sled.
—   Bestijalno zabavo si je privoščilo v ogrski vasi Palanka pred nekaj dnevi pet kmečkih fantov. Privezali so slaboumnega pastirja Petkovicsa na železen stolp, okrog njega pa raztrosili snop slame ter jo zažgali Pretresujoči krik nesrečnega pastirja jim je bil v zabavo. Nekaj kmetov je potem prihitelo in osvobodilo Petkovicsa, ki je bil Že ves opečen in nezavesten   Zločince so prijeli orožniki.
—   Duhovitost vladarjev. Grška kraljica ima album, v katerega so različni vladarji zapisali svoje mnenje v različnih vprašanjih, ki jih jim je stavila kraljica. Tako je med drugim odgovoril grški kralj na vprašanje, kaj on smatra za srečo, sledeče: „Da bi imel vedno mnogo zlata in bi mi ne bilo treba biti kraljem". Na vprašanje, kedo je ne?rečen, zapisal je švedski kralj tole: „Meni se dozdeva nesrečnim oni Človek, ki ima ozke čevlje in kurja očesa". Angleški kralj Edvard VII odgovoril je na vprašanje, kateri človek mu je najbolj zopern, tako le: Meni je najbolj zopern tisti Človek, ki na ulici s prstom pokaže Človeka, o katerem se govori". Na ravno tisto vprašanje odgovoril je cesar Fran Josip: „Meni pa je najbolj zopern oni človek, ki pri vsakej priliki, ko se snide z znancem, ne ve reči druzega kakor: Joj, kako ste se postarali". Euska carica pa je pod to rubriko zapisala: „Meni je najneznošnejša žena, ki vedno hvali sama svojo deco, drugi otroci pa so v njenih oČeh polni slabostij".
—   Tragedija na morju. V Revalu blizu otoka Stene-kaera zmrznil je vsled silnega mraza precejšen zaliv morja. Na ledu je bilo trideset ribičev in deset konj Nenadoma je jel led pokati in se lomiti ter se je pogreznilo razun enega človeka vse v mcrje. Vsi ribiči in konji končali so žalostno pod ledom
—   Stavka na angleškem dvoru. Med angležkimi dvornimi gospemi buknil je štrajk radi — toalet, katere bi morale obleči o priliki kronanja angleškega kralja. Dogovori se vrše in upati je, da bo ta „stavka" poravnana mirnim potom.
—   Afera Wolf zavzema čim dalje večje dimenzije. Vse rodbinske tajnosti, prepiri in škandali se razkrivajo javnosti, po nemških časopisih. — Kakor poroča „Trautenaucr Zeitung", je imel Wolf s sedanjo gospo prof. Seidlovo sestanek „samo enkrat", in takrat ga je „izjemoma premagala možka slabost", kar se pripeti tudi tisočerim drugim oženjenim moškim. To je bilo pred štirimi leti, ko ni bila g Seidlova še z nikomer zaročena, paČ pa je imela z nekim gospodom površno razmerje. Po poroki prof Seidla pa ni imel VVolf baje nikakih zvez veČ z njegovo soprogo. Jasi je bil res pri poroki in krstni boter otroka. Očetovstvo otroka seveda ni do-gnano. Wolf in Seidlova tašča, gospa Tschan, dementirata trditev, da je prigovarjal Wolf g. Seidlovi, naj stopi v intimno razmerje s svojim tako imenovanim zaročencem ali s seianjim
možem, da ji bo možno, odvrniti eventuvalne posledice na koga druzega. Tschanova hčerka je sama povedala vse svojemu soprogu, a ta je povzročil javen škandal. Vsekakor je čudno, da se zavzemata poslanec Tschan in njegova žena proti Seidlu za Wolfa, ko jima je vendar zapeljal hčer in nakopal vsej družini največjo sramoto. To priča, da pripisujeta svoji hčeri velik del krivde in da sta Wolfu odpustila. Seidl je bil baje prav od začetka svojega zakona grozno ljubosumen na vsakogar ter je ljubosumen še dandanes na Wolfa, ker ni dobil ženine dote. Seidl misli, da je tega kriv Wolf, ki je še danes Seidlove gospe starišem ljubši kot tiranski zet prof. Seidl, ki svojo ženo trpinči in jo ima vedno zaprto. V Brovnovu je pred volile! Wolf sam razložil svoje razmerje do Tschanove hčere, sedanje Seidlove žene.
-- Prijateljsko pogodbo sta napravila dva Hrvata v Ameriki. Oba sta odšla o jednem času iskat dela tja čez morje, ter ga dobila nedaleč od Calumeta. Vedno sta delala skupaj, delila žalost in veselje med seboj. Pred nekaj meseci pa je prišla v ondotni kraj mlada, krasna Hrvatica in ta dva prijatelja zaljubila sta se oba v njene krasne oči. Tudi mlada rojakinja bila jima je naklonjena, toda nikakor se nista mogla prepričati, katerega ima raje, da bi hotela postati njegova soproga. No mlada prijatelja sta se pogovorila prijateljsko, d\ pustita čas in prostost dekletu, da svobodno sama odloČi. Napravila sta pogoj, da mora tisti, ki ne dobi devojke, biti kot priča pri poroki in vrhe tega plačati še deset sodčkov piva, da ga popijejo na svatbi. Te pogodbe se sedaj vestno držita ter mirno čakata, kedaj pride čas, da si Hrvatica izbere ženina.
—   Zvest konj nahaja se v angleških hlevih v Zagrebu, v katerih so konji namenjeni za južno Afriko. Ta konj ima svojo domovino v Eusiji in je močan, žilav, pravi kras svojega rodu. Toda ne more ga nikdo vkrotiti. Celo oni veščaki, ki zbirajo konje za južno Afriko, kupili so ga kar od daleč, kajti natančneje ogledovati si ga ni nikdo upal radi njegove divjosti. Vedeli niso, kaj bi počeli ž njim. Najeli so potem nalašč nekega Eusa, ki pa se prav izborno razume s konjem. Govori mu v ruskem jeziku, gladi ga in divji konj je kakor jagnje. Zanimivo je gledati, kadar mu prinaša hrane. Konj rezgeta veselja, oči se mu iskre, če vidi, da je njegov rojak. Ako pa mu tujec prinese hrane, bije z nogami, grize tako, da se mu ni mogoče približati. Toda Kus ki ga oskrbuje, ne mara iti ž njim v boj proti Burom, toraj vodstvo namerava poslati tudi konja nazaj na Eusko.
—   Osebni vlak v telegrafskem uradu. Nekaj slič-nega, kakor zadnjič v Frankobrodu, se je te dni zgodilo v Zittavi. Osobni vlak je na postaji skočil s tira, stroj je predrl skozi steno telegrafskega urada in zmečkal stroje in mize. Uradniki so se rešili.
~- Zanimiva razstava slik napovedana je na Dunaju Ta razstava bode obsegala samo slike, ki so jih zgoto-vili Mani cesarske hiše. Vstopnina, ki najbrže ne boge nizka, namenjena je za dobrodelne svrhe
—   Žrtve »časti«. Pod tem naslovom prinaša ^Odbor"* Žalostno povest o nasledkih dvoboja. Pred kratkim se je imel poročiti nadporočnik Blaškovič v Leiebam-u s krasno devojko. Toda od Častnega soda dobil je ženin poziv, da se mora bojevati poprej s svojim prijateljem, s katerim sta se nekaj sprla ter si medsebojno napovedala dvoboj. Blaškovič se je vdal tej zahtevi ter se isti dan, ko se je imel poročiti, bojeval 8 svojim nasprotnikom, kateri ga je v dvoboju usmrtil. Nevesta, ki je pričakovala svojega zaročnika, videla ga je mrtvega na dvoru. Sirota je plakala od tedaj neprestano na ženi-novem grobu in nobena stvar je ni mogla vmiriti. čez nekaj dni pa je vsled neizmerne tuge nenadoma umrla. Vsa nemška gospoda in celo cesar, zanimala se je za ta dvoboj ter iskreno obžalovala nasledke dvoboja.
stran 50.
—   Velik požar v Moskvi. Kakor se iz Moskve poroča, je pred kratkim gorelo poslopje zavarovalnice v Moskvi. 30 ognjegascev je pri gaSenju padlo v nezavest.
—   Močni ljudje. Da narodne pravljice o močnih in velikih ljudeh niso tako brei podlage, pričuje neki poinani hrvatski pisatelj z nekim člankom v „Danici Ilirskej" 1. 1843. izmed katerih tukaj par vzgledov Leta 1804 zidali so v Smiljanu velik prostor za shrambo žita. Ko je bil napravljen temelj lidovju, treba je bilo na voglih velikih robatih ka-menjev. Ti so pač bili pripravljeni in dvanajst ljudi se dvigne, da spravijo kamen na zidov)e Toda, bil jim je pretežak. Videvši to, počne se jim neki Ilija Devčič, Hrvat iz Kučišta na Velebitu, smejati, da ho tako malo močni, da celo njih dvanajst ne spravi kamena na prostor, da naj se uče od njega, kako se nosi kamen. Zasuče si rokave, pljune v dlan, ter počne sam valiti kamen do mesta. Ondi obseže ga previdno z rokama, vzdigne ga od tal, ter počasi postavi na vogel zidovja. V ta kamen so uklesali ime in dan tega dogodka, ter ga zvali „Dev(ičev kamen", kateri stoji Se sedaj ondi v Smiljanu, samo, da je najbrže ometan z apnom. Težo kamena cenijo na 785 funtov po stari tehtnici. Devčič bil je visok 6 črevljev in 6 palcev, žilav in širokih ledij. Bil je ubog, ter je umrl kot angleški pomorščak v Misiru. Pravi se o njem, da kadar so ga razdražil: ljudje, zamahnil ie z roko, in takoj eo bili štirje na tleh. Drugi znamenit gorostas je Franjo Bubaš iz Kaniže, tudi Hrvat. Bilo je 1. 1776. ko se je kot novinec vežbal blizu Kaniže. Mimo prišli so graničari noseč na konjih redke vrste vino. katero so hoteli utihotapiti. Jeden konj teh graničarjev je šepal, ter zaostal za drugimi. Novinec Bubaš je dejal, ko bi mu stotnik pustil, prenesel bi konja z jezdecem vred Čez most novčije Stotnik mu je dovolil, ter ga nesel Čez dvesto korakov dolg most. Ko je videl to njegov višji, kupil je vse vino od graničarjev, ter ga podaril Bubašu. Še enega podobnih vzgledov našteva hrvatski pisatelj in to nekega Roka Devčiča, kateri je služil pri vojakih kot strelec. Leta 1836 šel je kmet Miškulin v gozd da pripelje domov hrast za popravo hiše. Toda voz ni mogel do hrasta Ko je to opazil Devčič, vzdigne 700 funtov težki hrast na rame ter ga nese do voza v začudenje vseh, ki so videli ta slučaj. Podobbih orjaških ljudi nahajalo se je, kakor pravi pisatelj, ondot veČ, toda večinoma so izumrli, da o njih rodu ni sledu.