K. Hafner
Zlate bukve
Tinka je bila prvič v šoli, ko je imela pet let.
Ni je prignala tja dolžnost. saj je bila še premlada: tudi pravice do nje še ni imela. Le častihlepnost jo je že v teh letih speljala v hram učenosti.
Zlate bukve!
Da, v tistih časih so inieli na vsaki šoli zlate bukve. V te bukve so prišli vsako leto najboljši in najpridnejši učenci.
Tudi Tinkin brat Tone je bil tisto leto v zlatih bukvah.
In vse počitnice so Toneta zlate bukve obdajale kot svetla glo-riola.
Prišel je Štrancarjev stric. »Kako je, fant, si zdelal?«
»Seveda sem. Saj sem v zlatih bukvah.«
In sfric mu je podaril groš.
Prišla sta s Tinko k Boltičevi teti.
»Kako si se učil v šoli?« je vpra-šala Toneia.
»Dobro. V zlatih bukvah sem.«
In zope< je padel groš.
Srečala sta Miklavževega gospoda.
»Hej, fant, kako je bilo v šoli?«
»V zlatih bukvah sem.«
To pot je kaniln cela desetica.
Zlate bukve, zlate bukvel
Vse dni so preganjale Tinko, še po-nori je sanjala o njili.
In sklenila je, da mora tndi ona v zlate bukve.
Da,    v zlate  bukve.   Toda pot  do njili   je držala preko šole.
Nekega dne, potem ko se je šola že znova pričela, je rekla Tonetu:
»Tudi jaz bi rada v zlate bnkve.«
»Počakaj! Ko boš v šolo hodila, pa boš prišla vanje, če boš tako pridna kot jaz.«
»Jaz bi rada že zdaj v šolo.s
»Zdaj si še prcmajhna.«
»O, saj sem že velika.«
»Pa si se premlada.«
»Veš kaj, vzeini me jutri s sel>oj.«
Tone je neverno in prestrašeno pogledal.
»Ali se norca delaš?«
»Ne, prav zares mislim.,
»Iz tega ne bo nio. Vsa šola mi bo osle kazala, če te pripeljem.«
»Dam ti svojo piščalko.«
Piščalka je bila Tinkin največji zaklad. Za božič jo ji je prinesel brat Peier iz mesta. Na tri glasove je pela in je bila skrivna Tone-tova želja.
Pogledal je Tinko, poniislil pa odkimal:
»Ne. Tudi za piščalko ne.«
35
Tudi za piščalko ne! V Tinki se je vse podrlo. Pa le za hip. Ni odnehala.
»Pojdem pa sama.«
»Saj ne znaš.«
»Za teboj pojdem.«
»Samo poskusi.«
»Bom. Prav gotovo bom.«
»Pa nimaš bukev. Za šolo je Ireba bukev.«
»O, te že dobim,« se Tinka ni dala odgnati. »Polno podstrešje jih je.«
»Pa te bo farovški pefelin, če boš šla sama.«
Farovški petelin! Tinki je zastala sapa. Na tega ni pomislila. V župnišču so iineli hudega petelina, ki se je rad zaganjal v ljudi. Po-sebno otroke je imel na piki. Tinka se ga je bala kot živega hudobca.
Pa tudi kljiib temu petelinu je sklenila, da bo šla v šolo.
Drogi dan je bila že navsezgodaj napravljena, umita in po-česana. V omari je poiskala sestrine niašne bukvice. V njih so bile tri sveie podobice. Tinki so bile všeč in jih je kar pustila, kjer so bile. Zraven pa je bil v bukvicah tudi suh šopek: nageljček in rožen-kravt. Tinka je oboje vrgla med smeti.
Čudna je bila iisto jutro Tonetova pot v šolo.
On je hodil spredaj, Tinka pa dvajsef korakov za njim. Vfasili se je Tone ustavil, §e obniil in zažugal Tinki. Takrat se je tudi dekli-ca ustavila in se obrnila proti domu. Toda kakor hitro je Tone na-daljeval svojo pot, se je za njim pomikala tudi Tinka. Vse grožnje so bile bob v steno.
Še farovški petelin je ni ustavil.
Res je za hip počakala, ko je prišla do župnišča. V strahu je pregledala dvorilče, če je kje huda grdavš, ki je vsak hip priprav-ljena, da skoči vanjo in ji skavsa obraz. Naj ga ji skavsa! Kri bo tekla, skelelo bo, ampak v šolo bo pa le šla.
Pa peielina ni bilo. Vsaj tisti hip ga ni bilo. Seveda, če bo siekla, se bo najbrž prikazal od kod in se zagnal vanjo! O, ia petelin je bil zahrbien! Poznala ga je.
Pa naj se zažene!
Tinka se je pokrižala: »Sveti križ božji, ti meni pomagajk in je stekla mimo župnišea, kar so ji noge dale.
Vse je šlo po sreči. Nič petelina. Toda tudi Toneta ni bilo niko-der vec. Že je izginil v šoli.
Preplašena je stopila Tinka v šolsko vežo. Mašne bukvice je krčevito stisknla v rokah.
V veži je bilo troje vrat. Katera držijo y razred, kjer je Tone?
Tone, Tone! Tinka ga je potihem klicala in ga v srcu prosila, naj se kje prikaže, naj jo popelje s seboj v razred.
Pa ni bilo Toneta. Pač pa so se čez nekaj časa odprla neka vrata in v vežo je stopil učitelj. Tinka ga je poznala.
»O deklica, kaj bi pa ti?«
»V šolo sem prišla.«
»V šolo? Koliko si pa stara.«
»Pet let!«
»Malo premlada si še. Lelos še počakaj. Še preveč ti bo šole.«
»Pa ne. Tudi naš Tone je notri.«
»Torej Toneta bi rada? Kar poglej, če je pravi notri.«
36
Odprl je vrata in Tinka je zmagoslavno vstopila \ šolsko sobo. Prvi hip se ii je vse zameglilo pred očmi.
V razredu je bila grobna tišina. Vse oči so se za hip uprle v Tinko. Pa že je prišlo iz prve klopi:
»Hej, Tone, saj to je vaša Tinka. Menda je pote prišln.«
In ves razred je izbruhnil v smeh.
Tinka sama ni vedela, kako je prišla iz šole. Le jezni Toneiov obraz je videla pred seboj in dvoje rok je začutila, ko so jo vlekle iz razreda skozi vežo in postavile na cesto.
»Glej, da izgineš. Doma bova pa že obračunala,« je še slišala Tonetov glas in poiem je bila sa-ma na cesti.
Farovška dekla, ki je prišla takrat mimo, jo je našla vso objo-kano in jo pel jala domov. Doma se je skrila in je vse dopoldne ni bilo na spregled. Skrivala se je pose-bej še potem, ko je prišel Tone iz šole. Pa jo |e vseeno našel in je pošteno obracunal z njo. Bunke so kar dežerale po ubogi Tinki, da je milo jokala in sveto obljubljala, da ne pojde nikoli več v šolo.
»Zakaj jo tepeš?« je prav sredi najhujšega obračunavanja prišla mimo sestra Marjanica.
»V šolo je šla za menoj, da so se mi vsi smejali. Tri dni mi bodo osle kazali.«
»Prava reč. Zdaj jo pusti.«
»Pa tvoje mašne bukvice je vzela » seboj.«
To je pograbilo Marjanico.
»Moje mašne bukve! Kdo ti je pa dovolil? Kje jib imaš?
»Tukaj.«
Tinka jih je privlekla iz žepa.
Marjanica jih je vzela, prenstala, pa se ustavila pred Tinko.
»In šopek? Tndi šopek je bil notri. Kje je zdaj?«
»Saj je bil suh. V smeti sem ga vrgla.«
_ »V smeti!« Marjanica je rekla samo to in zamahnila z roko. Tinki se je zablisnilo pod očmi.
To so bile Tinkine prve šolske bolečine.
Drugo leio pa je šla v resnici v šolo in je iudi v resnici prišla v
Vl A Tta.   mi 1r vA