Smrt mamice
,Ko bom velik, pojdera v goro, da natrgam zvezd z neba, pa jih tebi dadem, mama, da ne bodeš žalostna.
Ko bom velk, pa zaslužim svetlih si cekinov sto, pa jih tebi dadem, matna, za obleko pisano.
Ko bom velik,  pojdem daleč tja po svetu vsepovsod, pa bom vedno mislil nate, kamor me zavede pot.
DaleC tam botn grad ti kupil, ii pa v njem bivala boš, pa ti vrtec bom ogradil, vrtec poln rdečih rož."
,,Ne toguj mi, sinek mali, in ne jokaj za menoj, grad je raoj tam nad zvezdaml, tja jaz moram še nocoj.           ,
Pa ti zvezd botn natrosila in cekinov zlatih sto, pa bom Jezusa prosila, da boš prišel za meno.""
Misli sinek na cekine in na zvezde vrh neba, matnica pa še poslednjič milo se mu nastnehlja.
Sinko, sinko, dobro pomni, dosti v zvezdah plama je, dosti žarkov je v cekinih — Mama ena sama je.
J. Šilc
175