3 Ozir po evropejskih narodih. Rod človeški ali človeštvo se deli v jezikoslovnem ogledu na štiri plemena in sicer: na indo-evropejsko, se-mitsko, seversko in činsko pleme (pokolenje). Pleme indo-evropejsko je na celi zemlji najime-nitniše in gospodarsko pleme bodi si v obziru na vero, zlasti kristjansko, ali pa glede na omikanost in razsvetljenje, zlasti novo evropejsko. Izvir in začetek njegov, skrit v nedosežni tmini sta-rodavnosti, se navadno išče v srednji Azii na veliki višavi himalajski, kjer je že pred občnim ali Noetovim potopom razširjeno bilo. Pleme indo-evropejsko je na celem svetu najmočneje, zakaj v njem se šteje še čez 360 milijonov ljudi, in ono se razpolaga po Evropi, Azii in imenitnem kosu Amerike. I. O narodih slovanskih. Slovani so narod plemena indo-evropejskega, in tedaj najbližje v žlahti ali v rodu pred vsemi drugimi Litva-nom, za njimi drekom in Latincom, Celtom ali Galom in Nemcom, zadnjič Indom in drugim Azijatom, kteri so si vsi z deli svojimi, z vero in omikanostjo glede na umetnosti in znanosti največo slavo in najstanovitniše ime v knjigi ljudskega (človeškega) življenja zadobili. Slovani so prebivavci prestari Evrope, od nepametvanih časov tukaj z drugimi sorodnimi plemeni, tako rekoč med njimi naseljeni, kamor so iz Azije že precej časa pred Kristusovim rojstvom prišli. Predniki Slovanov, naselivši se v takih deželah, iz kterih so se drugi narodi drugam pobirali, so bili zajeli v Evropi tisti nezmerni prostor zemlje, kteri leži med morjem baltiškim (slovanskim) in sinjim ali jadranskim (adrijatskcm), med gorami tatranskimi (Karpate), reko Donavo, zgornjo Volgo in konci Kinov za mestom No-vogorodom. Nekdanje in občno (splošno) ime Slovanov pri ptujcih je bilo Ven d i ali Vindi (kakor bi rekel Lndi); domače pa Spori ali Srbi, Le h i ali Pola k i. Cehi, Rusi, Hrvati, Slovenci itd. Ime Slovan ali S I a v j a n pride po misli učenih od slova, to je, besede, (s ktero so se eden druzega razumeli, kakor Nemec od nemega imutastega), to je takega, ki ga Slovani niso razumeli), ali pa od stare boginje Slave, ktero so predniki naši častili, in ktera se še dandanašnji v nekterih narodnih pesmah v spomin jemlje in čisla; ali pa tudi od slavni (imenitni), ker so si predniki naši slavo zadobili; Slavak in Slovak, Slavjan (po hrvaško, rusko in poljsko) in Slovan (po češko) je enako, ravno tako Slovenec ali Slovinec. (O tem je pisal J. P. Šafarik: „starožituosti Slovanske" in Jau Kollar: „Slava bohvne.") Slovani so narod največega števila v Evropi, zakaj vseh se šteje okoli 80 milijonov, malo da ne deseti del celega človeškega rodu. Imajo pod seboj polovico Evrope in kos Azije. Slovani imajo v zgodopisji človeštva visoko mesto. Od nekdaj so spadali k tisti vrsti narodov, ki stanovitne prebivališča imajo, različni od kočo vn i ko v ali pastirskih ljudstev in so prišli do take stopnje omikanosti, kakoršno nepokvareni narodi po prirojeni (naravni) poti v dolgem prehodu časa sami od sebe doseči zamorejo. Prirojeno naravo Slavjanov hvalijo sami sovražniki njihovi, po kterih spričbah so bile prostota brez hudobije in zvijačnosti, odkritoserčnost in občutljivost poglavitne znamnja njih zaderžanja. Ta duh je prešinil tudi vse njih zakone in pravice, vero, življenja način in vse šege in navade. Domače življenje Slovanov izkazovalo se je z mnogimi tihimi krepostmi ali čednostmi (Tugend, cnost po češko): oni so bili delavni, trudoljubni in neprevzetni, krotki in pobožni ljudje in so ljubili nedolžne družbinske veselice. Pri Slovanih je bil najpoglavitniši način preživljenja poljodelstvo in gospodarstvo (kmetija), ko pervinski in najvikši njih element (živel), iz kterega so se še le vsi drugi razsnovali; vse je pri njih kazalo na to opravilo, vse mu je primerjeno bilo. Slovani so si zidali hiše, v kterih so stanovali. Način njih zidanja ali stavbe je bil kmetijskemu življenju kar pri-ležen; hiše so bile precej ena od druge postavljene, tako, da je vsaka rodovina v sredi svojih njiv ali zemljiš prebivala. Dasiravno Slovani pri svojih poslopjih niso imeli ne ključavnice ne zapahov, vendar pri njih tatvine in ropa ni bilo, kakor to sami nemški pisatelji s pričujejo. Zvunaj kmetijstva so se Slovani pečali tudi z obert-nostjo in rokodelstvom; sosebno pa so bili dobri tesarji, kovači in zidarji, ter so v delanji ladij ali brodov, in rud-ništvu nevsakdanjo ročnost dosegli; zato so jih ne le Avari, ampak celo Greki pri delanji ladij radi vpotrebovali, in v tem so tudi Rimljane prekosili. Mnogo narodov se je tako kaj od Slovanov naučilo p. r. Greki, Rimljani, Avari, Madžari in Nemci. Zraven oranja, čbeloreje, pastirstva in lova, s kteritn so se Slovani v miru pečali, so kazali oni povsod nagnjenje k trgovstvu in kupčii, kakor se je že v najstarišem času veliki del kupčije med Azijo in zahodno Evropo sosebno v slovanskih rokah znajdel. Sosebno kupčija z jantarom (Bernstein) je bila iz po-četka le v roki Slovanov; ravno tako so prepeljevali kože, žito, med, vosek, izdelke lesa itd., nasproti so jemali v zameno zlato, srebro, svilo, orožje itd. To se je godilo večidel po južnem in severnem morji slovanskem (jadranskem in baltiškem), po Donavi, Dnjepru in Berezini, po Labi (Elbe) in Visli (Weichsel) in drugih rekah. Nasledek trgovstva je bil pri Slovanih sosebno ta , da so vstale med njimi v lepem številu kupčijske mesta, ki s» od starodavnih časov mnogo ljudstva, cvetečo obrtnost in dokaj bogatstva imele. Te mesta so pa bile po lastnosti ravne in z gojzdi obraščene zemlje večidel iz lesa storjene. Mesta slavne bodi si zavoljo kupčije in bogatije, bodi si zavoljo vere in mogočnih hramov (vež) in drugih imenitnih poslopij so bile naslednje: Orekunda (Arkona), Vineta, Volin, Retra, Starigrad, Devin, Šolan, Srem, Beligrad, x\ovgorod, Kijev, Moskva itd. Oskrbovanje starcov, bolnih in ubogih je bila prva dolžnost in občna čednost Slovanov; in zato se v njih deželah ni vidilo ne beračev ne potepuhov, kakor se se današnjega dne nobeden ne najde v Čemigori in na Srbskem, v slovanskih od ptujšine še ne navdanih deželah. Nenavadno njih prijaznost in postrežljivost do ptujih fprišelcov) in gostov, izvirajočo iz prirojene dobrotljivosti slovanskega ljudstva in žlahtnosti srca sami njih sovražniki močno povišujejo, in pripovedujejo, da so veliko skrb imeli, jih prehraniti in iz mesta do mesta, kamorkoli so se namenili, jih prevozovali, kakor se še zmirom v grško-slo-vanskih deželah p. r. v Bulgarih godi. Stari Slavjani so imeli ajdovsko (pagansko) vero, so pa vendar častili edinega najvikšega Boga, stvarnika nebes in zemlje, zraven kterega so tudi drugim manjšim bogovom, ko posrednikom med seboj in unim najvišjim, darove (žertve) prinašali, obstoječe v živini, ovcah in drugih živalih in plodih zemeljskih. Ravno tako so imeli vero na neumerjočnost duše in na prihodnje plačilo za dobre in hudobne dela po smrti. Najpoglavitniši njih bogovi so bili: Perun ali Pirom, gospodar groma in bliska; S vato vi t ali Svantovid, S ven to v i d, bog svitlobe in solnca; Prove ali Prooo, bog pravice; Radegast ali Rodhost, bog vojske in gostoljubnosti; Belbog in Cernobog, eden vir vsega dobrega, drugi vsega zlega. Najimenitniše boginje slovanske so pa bile sledeče: Živa, boginja hrane, vertov in poljskih plodov; Lada, boginja ljubezni in zakona; Mora na, boginja smrti; Slava, boginja ognja, bleska in slave, od ktere bi po mislih ne-kterih ime Slavi ali Slovani priti utegnilo. (Dalje prihodnjič.) 4 13 Ozir po evropejskih narodih. (Dalje.) Dasiravno so Slovani imeli svoje lastno pisanje (črke) od starodavnih časov, so se ga vendar enako Nemcom le redko posluževali. Imeli so pa črke glagolske, ktere se dandanašnji nekteri duhovni v Dalmacii rabijo; potem pa ¦c nilske, znajdene, kakor se sploh misli, od svetega Cirila, slovanskega aposteljna, in ktere so se dozdaj pri Slovanih grške vere v navadi, toda so nekoliko ponarejene po latinskih pismenkah. Za starih časov jih je pa vendar le malo takih bilo, ki so pisati znali. Duhovni in učenci so poglavitni obseg narodnih pravic na lesenih deskah zapisovali, s pomočjo lastnih runskih črk vedežvali in prerokovali in izvoljence iz ljudstva v nekterih naukih in znanostih, sosebno v veroznaustvu, lekarstvu, pesništvu, časo-mirji itd. podučevali. V narodnem pesmeništvu, petju, v godbi in plesu so vžugali Slovani vse druge evropejske narode. Najstariši spominki pesmeniskega obsega so iz 9. in 10. stoletja, iz teh časov, v kterih od drugih evropejskih narodov kar besedice pisane ne najdemo. Ti spominki so pri Cehih: Libušin soud in pa pesme Kralodvorskeho ruko-pisa. pri Rusih: zgodopisna pesem Igor Svatoslavič. V ptujih ali zunanjih, sosebno pa v skandinavskih izročilih (povestih) se navadno popisujejo Slovani ko narod razsvetljen. Do njih prebivališč so pošiljali Normani svoje bogove in slavne može, se modrosti učit; od Slovanov so prejeli nektere božtva, obrede in nektere besede, ki se predmetov izobraženosti omike tičejo, kakor t trg, plug", bič, silo itd. Opravništvo občinskih reči je bilo v rokah samega naroda; očaki posameznih rodov so samooblastno vladali nad rodovinami svojimi; na narodnih zborih ali shodih so si izbirali in postavljali starašine, vojvode, kneze, kteri so po tem pod različnimi imeni, kakor: lehov, panov (banov), vladik, županov, bojarov, oskrbovali domače in občinske reči, vero, red, pravico, sodbe, kupčijo in teržtvo, vojsko in mir s ptujci. Vsi Slovani so v prvinski dobi, kar se svobode iu pravic tiče, eden drugemu enaki bili; sužnost in ne-voljništvo (Leibeigenschaft) pri njih kar mesta niste imele, temuč vsi so od najvikšega dostojnika ali častnika do naj-prostejšega kmeta enako v svoji lasti vživali prostosti in svobode. Mnogoženstvo, po občni šegi tistih časov, sicer pri Slovanih prepovedano ni bilo; vendar med prostim ljudstvom je vsakteri le pri eni ženi ostajal, in veče število žen se je le pri bogatih vladarjih našlo. Njih žene niso bile ne pod stražo, ne zapirane kakor pri izhodnih narodih, ampak jim je na volji bilo stopiti, kadar se jim je zljubilo, pred domače in pred goste in ptuje. To spoštovanje prirojene pravice ženskega spola jasno spričuje nravno omikanost Slovanov. Te omikanosti in slave pa poznejši Slovani niso ohranili, zakaj v 10. in 11. stoletji se je pri nekterih Slovanih tržtvo in obrtnost čisto zgubila, mesta so oslabele, sirovost, lenoba, nemarljivost in brezskrbnost so se razširile. Tega so bili krivi njih grozovitni tlačitelji in zati-ravci: Skiti, Sarmati, Huni, A vari in drugi divji iu sirovi narodi, kteri so hrepenivši po bojih in ropu v njih deželo prihruli, si jih podvrgli, in jih šiloma v težak jarem suž-nosii vpregli, ter so neusmiljeno njih domače naprave, obrede, šege in navade zatirali, in namesto njih jim svoje lastne vrinjevali. V poznejšem času so Slovani, bodi si po izgledu Hunov, Avarov in Bulgarov, bodi si prisiljeni po krivicah od neprenesljivih sosedov jim storjenih, počeli vesti krvave boje z bizantskimi Greki na Dunaji in Balkanu in z Nemci na Labi in v Sumavi na granicah bavarskih. Slovani si niso nikdar ptujih narodov v jarem sužnosti vpregali; njih vojske s sosedi so bile večidel vojske za odškodovanje zbog storjenih krivic; vojska pri njih ni nikoli bila navadno opravilo, kakor pri Sarmatih, Gotih in druzih, zlasti severo-azijatskih narodih. Slovani so orožje nosili v brambo in osebno varnost, ne pa za napade iu za ropanje. Dasiravno so Slovani k mirnemu in tihemu življenju nagnjeni bili, so imeli vendar navado, dobro prevdarjati nasledke vsakega započetja; ravno kakor niso bilo pripravni in željni vojske, so pa v brambi lastne domovine, v var-vanji svojih svobod in pravic navadno druge narode presegli, in so se v vojskah skazovali ne le z nepremagljivo močjo, ampak tudi z zdravim premislikom, z gibčno ročnostjo in vojaško znajdenostjo; kar posebno to spričuje, da so dostikrat grški in osmanski čari svojim armadom Slovane za vojvode (vodje) dajali. Ta hrabrost, urnost in nevtrudljivost v orožji je bila stanovitna in starodavna lastnost celega močnega in nepo-kvarenega naroda slovanskega, ktera je od prededov .na sine in unuke prehajala. To junaštvo so pa še povikšali in utrdili poznejši Slovani v mnogovrstnih bojih s ptujci. Po pravici se zamoreta očitati Slovanom dva madeža v njih lastnostih, ki sta od nekdaj grdila krasni venec njihovih narodnih krepost (čednost), in ktera sta kriva, da so Slovani se tudi manjšim narodom, kakor: Keltom, Skitom, Sarmatom, Gotom, Avarom, Kozarom, Bulgarom in drugim v sužnost in podložnost podali. (Dal. prih.) Ozir po evropejskih narodih. (Dalje.) Prvi madež je, da so Slovani, razdrobljeni na nešte-vilne male občine, eden druzega sovražili in v večnih prepirih in razpnrih med seboj živeli, tako, da se nikdar k edinosti svojih misel in namenov, in k zadušenju osebne zavisti in nečimrnosti povzdigniti niso mogli. Drugi madež je izviral iz lahkomiselnosti in posnemanja ptujšine, h kteri je bilo od nekdaj nagnjeno srce slovansko tako , da jim je vse ptuje, zunanje ljubše bilo od domačega, ptuji jezik in ptuje življenje vedno prijetniši od lastnega maternega. Pri vsem tem imajo Slavjani veliko zaslugo za nas, svoje naslednike. Zakaj, če prav so Slovani živeči brez skrbi za svojo slavo in naslednikov srečo dostikrat celim rodovom neizrečeno nesrečo napravili, so vendar zavoljo svoje ljubezni do domovine, kmetijstva, obrtnosti in kupčije, zavoljo mirnega in pravičnega življenja, sami sebe in pa lepo, z lastnimi rokami v plodonosni vrt spreobrnjeno domovino nam in celemu človeštvu ohranili; zakaj drugače bi za njimi gotovo kakor za Skiti, Sarmati, Goti, Vandali, Huni, Avari in drugimi druzega ostalo ne bilo nič kakor golo ime in nezmerne puščave. Slovani, ko udje velikega indo-evropejskega rodii, se razdeljujejo v slovansko in litevsko pleme, ko dva vrha enega debla. VTeliko in razširjeno slovansko pleme, ki je od nekdaj le en jezik imelo, se sedaj razdeljuje po govorjenju, ki je časoma postalo, na jugo-izhodno in zahodno vrsto. Jugo-izhodna vrsta se razprostira po preobširnih deželah, ki jih narodi ruski in jugoslovanski pod rusko, avstrijansko in turško vlado posedovajo. Sem se šteje (po Safarikovem narodopisu) Rusov: 51.184.000 vseh Ilirov: 10,833.000 med njimi prav Bulgarov: 3,587.000 Izmed teh spada pod rusko vlado: 48,590.000 pod avstrijansko „ : 7,327.000 pod turško „ : 6,100^000 Vrsta zahodna je v deželah, v kterih Polaki, Čehi, Moravani, Slovaki in Lužičani prebivajo, in sicer pod čve- tero vlado: avstrijansko, rusko, prusko in saksonsko. Šteje se Poljakov: 9,365.000 Cehov, Moravanov in Slovakov: 7,167.000 Lužiških Srbov: 142.000 Iz teh pride: pod avstrijansko vlado 9,594.000 „ rusko „ 4,912.000 „ prusko „ 2,108.000 „ saksonsko w 60.000 Vseh Slovanov v Avstrii skupaj je čez 17,000.000, kar večo polovico celega cesarstva znaša; manjša polovica obstaja iz Nemcov, Madžarov, Italijanov in drugih narodov. Pri češki kroni štejemo 4,414.000 Slovanov, in sicer: na Češkem 3,016.000 (Nemcov je 1,145.000), na Moravi 1,354.000 (Nemcov je 603.000). Enako ž njimi vendar po lastnem narečji govore Slovaki pod tatranskimi gorami, kterih število okoli 3,000.000 znaša. Živi tedaj českoslovanski jezik v ustih več ko sedem milijonov ljudi. Poglavitne reke slovanske so: Pri Rusih: Volga, Don, Dnepr, Neva, na Poljskem: Visla (Weichsel), v Šlezii: Odra, na Češkem: Laba (Elbe) in Veltava (Moldau), V Moravi: Morava, na Ogrskem: Dunaj (Donava), Tisa, Vag, Gron in Nitra, na Slovenskem in po S1 a v o n i i: Sava in Drava. Poglavitne gore slovanske so: Ural med Azijo in Evropo, Tatre na ogrsko-poljski v v meji, Šumava (Bohmervvald) in Krkonoše na Ceskem, Bes k i d e v Mora vi, Tr i gl a v na Krajnskem, Učkagora v Istri, Ve le bi t na Hrvaškem, Balkan v grško-slovan-skih ali ilirskih deželah. Dasiravno so se Slovani, zlasti ilirski, že za časa sv. Pavla in drugih aposteljnov s kristjansko vero so-znanili bili, je vendar kristjanska vera se le v devetem stoletji od vseh Slovanov sploh prijeta bila, zlasti okoli leta 862. Moža pa, ktera sta jih krstila, podučila in sveto pismo v slovanski jezik prestavila, bila sta Ki ril in Metod, brata po rodu najbržeje Greka iz makedonskega mesta Soluna. Ona sta najpopred učila sveto vero med Bulgari in Srbi; pozneje pa sta na povabilo slovanskih vladarjev Svatopluka in Ratislava prišla v Moravo in Panonio, ter sta v ti veliki državi besedo božjo oznanovaia. Na Ceskem je preložil sveti Prokop sveto pismo* ktero je pozneje v franeozko mesto Reims prišlo, kjer so na-nj kralji pri kronanji prisegovali. Sveti Prokop je ustanovil tudi v Sazavi samostan (kloštar), v kterem so se dolgo časa sveti obredi v slovanskem jeziku obhajali. Star slovansk pisatelj tega časa, z imenom Nestor, pravi od te spomina vredne dogodbe: wVisoko so se veselili in ra-dovali Slovani, ki so zaslišali velike čudeže božje v svojem prirojenem jeziku". Od Slovanov so pa na se vzeli kristjansko vero drugi sosedni narodi, p. r. Madžari, kterih kralja sv. Step a na je h kristjanski veri spreobrnil in krstil sv. VTojteh (Adal-bert) pražki škof in po rodu Slovan. Slovani pa niso vsi ene vere, ampak eni so staro-vere i ali grške cerkve 57,000.000, drugi katoliški ali rimske cerkve 19,000.000, še drugi protestanti 1,600.000, in eni se tudi mahomedanske vere drže v ilirskih deželah okoli 800.000, in sicer 250.000 Bulgarov in 550.000 Bošnjakov. Poglavitne slovanske mesta so: Na Ruskem: Moskva, Petro g rad, Kijev, Nov-gorod itd., na Poljskem: Varšava in Krakov, na Češkim: Praga, v Moravii: Berno in Golomovec, v Galicii: Lvov, v Dalmacii: Zader (Žara) in Dubrovnik (Ragusa), na Ogrskem: Bud in (Ofen), na Krajn-skem: Ljubljana, v Istri: Trst, na Koroškem: Celovec, na Hrvaškem: Zagreb in Reka, na Lužiškem: Budiš in (Bautzen), v Srbii: Bel igra d (Beograd), v Bulgarii: Sofia, Filibe in Je dr en (Adrianopol) , v Črni Gori: Četi nj e. Slovanskega izvira, dasiravno sedaj nemške, so tudi mesta : S v e r i n inStrelice, Vratislav v Slezii, D r a ž-dane in Lipsko na Saksonskem, Berlin v Braniborih itd. Najslavniši vladarji in vojvodi so bili: a) Na Ceskem: Ceh, Samo(?), Svatopluk, Otokar II., Jaroslav Sternberk, #ižka, Juri Podebradski itd. bj Na Poljskem: Len, Krok, Sobieski, Kosciusko itd. c) na Ruskem: Igor, Vladimir, Jaroslav, Peter Veliki, Suvarov, Derbič Zabalkanski. d) Med Iliri: Lauritas, Ogran, Srdivlad, Bato, Be-lizar, Samo, Ljudevit, Dušan Silni, Krešimer II. Veliki, Marko Kraljevič, Miloš Obilic, Miklavž Zrinski, Črni Juri. Spomina vredne osebe ženskega spola so 1J Med Cehi: Libuša, sv. Ljudmila, Dragomira, Božena. 2) Na Poljskem: Vanda, hči Krakova, Bronislava in Višna, kraljica Pomoranov. 3J Sv. Olga, Marta in Katarina II., slavna cesarica ruska. 4) Kraljice: Cerja, Tevta, Tuga Buga in devica Ma-rula med Iliri. II. Litevsko pleme. Litvani so druga veja velikega vindiškega ali elo-vansko-litevskega debla, ki so s Slovani vred ena rodovina indo-evropejskega plemena. Jezik litevski je dozdaj še naj- 19 bolj s sanskritom v žlahti, iz kterega kot iz studenca vsi indo-evropejski jeziki izviraj«. Litvani so prebivali nekdaj v vseh deželah današnjega pruskega (prajzovskega) kraljestva, so pa od Nemcov ali odmaknjeni ali pa ponemčeni bili. Slabi njih ostanki (2,400.000) se nahajajo na jutrovi strani baltiškega morja in so večidel podložniki ruskega čara. Svetu znane so njihove narodne pesmi o ljubezni. (Dal. si.) 20 34 Ozir po evropejskih narodih. (Dalje.) III. Pleme grško-latinsko. Narodi tega korena spadajo z Arnavti ali Arbanasi k tras ki rodoviui, ter so večidel po južni Evropi razširjeni. Ti so: Grki (Greki), preddedje sedanjih Grkov (1% milij.), kterih novogrški jezik se toliko od starogrškega klasičnega loči, kolikor novočeski od staroslavenskega. Koliko milijonov je nekdaj grški stari jezik za svoj materni jezik imelo, se zdaj natanko in gotovo povedati ne more; toliko pa je resnica, da je ta krasni jezik sam iz sebe se razsnoval (razcvetel), ter tako čist (pristen) in nepokvarjen ostal, kakor je to današnjega dne samo slovanskemu jeziku mogoče. Literatura (jslovstvo) Grkov pa je do take stopnje dognanosti in popolnosti prišla bila, da so od tistega časa Grki učeniki vsem drugim narodom bili, in za tega voljo bo njih slava, akoravno jezik odmrje. večno živela. 2) Rimljani (ali Latinci); ta narod je (udi že odmrl; njegovi (latinski) jezik seje po celem starem znanem svetu po mestih glasil in literatura latinska je tudi neumrjočo slavo dosegla. Oba ta jezika, grški iu latinski, se imenujeta učena jezika, nekaj zato, ker je naša učenost v njih prve po-četke našla, nekaj pa, ker se ju učeni med seboj nekoliko se dandanašnji poslužujejo. Iz latinskega govorjenja so postali v poznejših dobah s mešanjem vsakterih druzih novi jeziki, ki jih sploh romanske ali vlaške imenujemo. V teh svojih hčerkah je pokazala latinska beseda svojo znotranjo moč, v kteri je clo svojo učiteljico, grško namreč, presegla; zakaj grški jezik v nobenem narečji, latinski pa v neštevilnih živi in nikdar živeli ne neha. Narodi romanskega jezika so: 3) Italijani, prav pa Vlahi (Lahi) imenovani, sedanji prebivavci v Italii (na Laškem); število njih znaša do 26 milijonov; Lahi so v mnogo narečij razdeljeni, med kterimi najčistejši toskansko je pismenski jezik ter je največo popolnost v pesmih, na gledišču in spevih doseglo. Beseda Vlah po korenini pomeni Cel t ali Gal, zdaj pa sploh pomeni, kar Roman, to je, zmešanina latinskega s kakim ptujim jezikom. Tako imenujejo Slovani Valahe podonavske Rum une in Morlake, Vlahe v Dalmacii. 4) Francozi (38 milijonov) po Francozkem, južnih krajih Belgije in zahodni strani Svajce razširjeni , kjer ž njimi sosedni narodi grmanskega rodu se ravno tako zavoljo jezika in narodnosti poganjajo, kakor zahodni Slovani z Nemci. Francozki jezik je diplomatiški in v njem se omikani ljudje po mnogih deželah razgovarjajo , akoravno ni, kakor kdo misli, že sam na sebi znamenje in neobhodna potreba omikanosti, — zakaj vsak narod zamore v svojem lastnem jeziku omikan biti. 5) Španjolci in Portugaljci, ki prebivajo na pirenejskem polotoku in ki so svoj jezik tudi po Ameriki, po celi Brazilii in nekoliko tudi v Indii razširili. 6) An g lica ni (Angleži) se smejo po sedanjem govorjenji bolj romanskemu, po korenini pa germanskemu plemenu prištevati, kjer bodemo tudi o njih govorili. Zvunaj teh velikih in gospodarskih romanskih narodov zaslužijo, da jih tukaj omenimo, tudi manjši narodi, ki jezik govorijo, kteri je iz latinskega in nekoliko tudi iz slovanskega jezika izviral. Ti so: 7) Furlanci v mestu Gorici, v Vidmu in v tistih krajih med Gorotanom in beneškimi Taljanci. 8) Val a hi ali, kakor sami sebi pravijo, Rumu ni, na številu blizo 8 milijonov, kterih je ena tretinka pod av-strijansko vlado in sicer v Sedmograškem (Erdelju) in na Ogerskem; večidel pa jih je v Valahii in v Mullanih (Mol-davi), nekoliko tudi po grško-slovanskih deželah (v Tracii in Makedonii), tako, da samo proti večeru Madžare za sosede imajo, drugod so pa povsod od Slovanov obdani in Ruse od Ilirov ločijo. Valaški narod kaže, da so že za rimskih časov v podonavskih deželah Slovani prebivali, ko so jeli Rimljani tje zahajati in tako s traškimi Geti in Slovani v sedanji rumunski narod se zedinili in plemeniti. (Konec sledi.) 35 52 Ozir po evropejskih narodih. (Konec). IV. Germansko pleme. Razširjeno na zahodu zraven slovanskega prebiva pleme germansko od nekdaj v Evropi, in se razdeli na tri glavne veje, ktere so: 1) Nemci (okoli 40 milij.) z neštevilnimi narečji in podnarečji, ki se močno ločijo od pismenskega in so med seboj dosti menj podobni kakor slovanske narečja. Prebivajo sploh v srednji Evropi. Sem se štejejo stari Goti in Ale-mani (ki so že odmrli), Svabi, gornji in doljni Nemci. Ilolandčani in Frisi imajo posebno narečje. Veliki del teh Nemcov je slovanskega izvira in je bil že od časa Karola Velikega in Henrika Leva do sedanje dobe malo po malo ponemčen. Tako se je zgodilo s Poni orjanci in z vsemi deželami na izhodnjem bregu Labe in Zale, kakor so: Branibore (Brandenburg), celo Slezko in celo tudi Kraljevec (Konigsberg); zadnjič prebivavci sedanjega kraljestva Saksonskega, od početka Vendo-Srbi Mišenski; v njih ustih je nemščina tako prijeten glas dosegla, da je bila za pismenski jezik vzeta, kakor to sam Adeiung odkrije. — Se dozdaj se je ohranil v teh ponem-čenih deželah spomin slovanskih prededov v rodovinskih in mestnih imenih, kakor jih tam sosebno plemstvo ima, in pa poglavitne mesta p. r. Berlin, Draždane, Lipsko , Mišen (Meissen), Vratislav, Devin (Magdeburg), Vojmir (Weimar), Rostok, Koštrin, Sverin, Strelice itd. Tako si je nemški živelj (element) tudi na Ceskem in Moravskem, sosebno po 301etni vojski mnogo krajev pridobil, in zapadnim Slovanom, ki, bi rekel, na polotoku slovanskem žive, z veliko nevarnostjo pretil. V splošnem zaplavanji zahodnjih slovanskih dežela po Nemcih se je še dozdaj ohranil mali otok Vendo-Srbov v obeh Lužicah, v gornji in doljni, kakor je že rečeno bilo. 2) Skandinavi, to je, severni Germani (okoli 6 milij.); razdelijo se na več vej, kakor so Staro-Norrnani, kterih ostanki se na otoku Izlandi nahajajo, Danci, Norve-ščani in Svedci , med kterimi ima vsak narod lastni pismenski jezik. 3) Angličani. Ti se sicer po izviru germanskemu plemenu prištevati morejo, po sedanjem jeziku pa bolj k romanskim narodom spadajo; an^ležki jezik je namreč me-šanina staio-germanskega in romanskega živija od 12. stoletja sem. Okoli 24 milijonov ljudi v Veliki Britanii imajo an-gležki jezik za matcrni jezik. Zraven tega pa gospoduje v zamorskih deželah , sosebno v severni Ameriki. Angležki jezik ima veliko literaturo. V. Arnauti. Arnauti, Albanesi ali Arbanasi (ali, kakor se sami v imenujejo Skipetarji) so nasledniki divjih Trakov in Make-doncov. Število njih je okoli 2 milij., prebivajo na balkanskem polostrovu med Iliri in Grki. VI. Kelti. Stari Kelti ali Gali so bili od drugih, »osebno od germanskih narodov do najzadniših koncov zahodne Evrope pritisnjeni, kjer so se še njih ostanki obdržali, kakor so v Bretanii (Brejzari) v Valesu (Kimri), na Irskem iu Škotskem (Kaledonci). VIL Baski. Prestari prebivavci v Pirenejih, kterih mali ostanek do 72 milijona znaša. Njih čudni jezik (eskuar) se toliko od drugih evropejskih loči, da so v njem nekteri neko podobnost z amerikanskimi jeziki iskali. VIIL Turkomani. Turkomani ali Tatari, dasiravno narod azijatski, se mora vendar omeniti, ker v zahodni Evropi prebiva sosebno med slovanskimi narodi. Vendar se mora opomniti, da niso vsi mahomedanski stanovavci v Evropi turške kervi, ampak samo poturčeni Slovani, Grki itd., ki se pa ko Turki obnašajo. IX. Pleme Cudsko. v Cudsko pleme, tudi imenovano finsko, uralsko ali se ve rs k o, je imelo nekdaj sploh ime: Skiti, in šteje okoli 7 milijonov duš. Veči del jih prebiva nav severnih pokrajinah, in sicer Lopar i ali Laponci, Cuhonci ali Fini in Estonci pod rusko vlado. Druga polovica uralskega plemena so Madžari, edini narod med Severanci, ki se je proti jugu podal in ko otok med večidel slovanskimi narodi stoji. Madžarov se šteje okoli 4 milijone, ki sploh pod avstrijansko vlado na Oger-skem in v Erdelju živijo. Dosti jih je med Madžari, ki se za Madžare prodavajo, akoravno so slovanske ali pa nemške rodovine, in se ne sramujejo celo imena premenjavati.