332 ZDRAV VESTN 2004; 73
V SLOVO SIMONU POJETU,
DR. MED., SPEC. SPL. MED.
1967–2004
Jožica Boldan
Dolgost življenja našega je kratka,
kaj znancev že zasula je lopata,
odprta noč in dan so groba vrata,
al’ dneva ne pove nobena prat’ka.
Tako je v eni izmed svojih najbolj znanih pesnitev zapisal naš
veliki pesnik France Prešeren. In prav 8. februarja, ko obhaja-
mo spomin njegove smrti, smo pospremili k prezgodnjemu
počitku našega prijatelja in sodelavca Simona Pojeta.
Simon se je rodil 17. 10. 1967, po končani osnovni šoli pa se
je že trdno odločil posvetiti zdravniškemu poklicu, saj se je
vpisal na srednjo medicinsko šolo v Ljubljani, kjer je bil eden
najuspešnejših dijakov. Brez težav je opravil sprejemni izpit
na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki jo je v predvidenem ro-
ku končal l. 1993 z visokim povprečjem. Najprej se je zaposlil
na Ministrstvu za obrambo v Ljubljani, nato pa v zdravstveni
postaji v Kočevski Reki, kjer je opravljal tako delo vojaškega
zdravnika kot tudi splošnega zdravnika za tamkajšnje prebi-
valce.
so bili ti skupni dnevi izredno polni, bogati in neponovljivi.
Zato je izguba še toliko večja.
Simon je svoje življenje posvetil boju zoper bolezen, kako jo
čimprej odkriti in jo uspešno pozdraviti. Velikokrat mu je to
uspelo, za kar mu bodo njegovi bolniki vedno hvaležni. Sam
se je z boleznijo spopadal šest let. Ko smo bili že prepričani,
da jo je s svojimi silnimi napori in voljo premagal, pa je udari-
la z vso okrutnostjo. 6. februarja 2004 nas je pretresla vest, da
Simona ni več, omagal je in zaspal v komaj 37. letu starosti.
S hvaležnostjo se ga bomo spominjali, saj kogar ima človek
rad, nikoli ne umrje, samo daleč je... in Simona je človek pre-
prosto moral imeti rad.
Zdravniški vestnik pred 60 leti
PARTIZANSKI ZDRAVSTVENI
VESTNIK 1944, ŠTEVILKE 1–4
Anton Prijatelj, Jože Drinovec
Pojav Partizanskega zdravstvenega vestnika je edinstven v
evropskih državah, ki so bile zasedene od nemških in drugih
okupacijskih sil. Odražal je trdoživost zdravnikov, njihovo zav-
zetost za stroko, pa tudi kulturo in skrb za slovenskega zdrav-
nika.
Prvo številko Partizanskega zdravstvenega vestnika je uredil
Mirko Černič, vse naslednje pa Bogomir Magajna. Tiskan je
bil skromno, v ciklostilni tehniki, formata A5, v 250 izvodih.
Zagotovo Partizanski zdravniški vestnik nosi tudi pečat časa
in drugih potreb, ne le zdravstvenih, ampak tudi potreb voj-
ne sanitete, politike in propagande.
Objavljamo vsebine prvih štirih številk iz leta 1944 in prispe-
vek Anteja Novaka iz 4. številke.
Vsebina prve številke – januar 1944
(Novak Franc) – dr. Luka: Uvodna beseda
(Brecelj) – dr. Bogdan: Okrožnica vsem upravam vojno-par-
tizanskih bolnic
(Brecelj) – dr. Bogdan: Najnovejša poglavja iz praktične ki-
rurgije. Fiksacija in imobilizacija. Priloga: Navodilo in me-
re za izdelavo opornic iz deščic in letev
(Perušek) – dr. Milan: Naša borba proti ušivosti in pegavcu.
Priloga: Skica soda za razuševanje »Srbsko bure«
(Zupet Gustav) – Jerič Janez: Zobne bolezni, njih nega in
zdravljenje v narodnoosvobodilni in partizanski vojski
(Varl Janez) – Vane: Razgovor o sanitetnem materialu in o
pripravi zdravil proti srbečici
(Ahčin Marjan) – dr. Matjaž: Partizan – bolničar
Novak Ante: Vojaška organizacija pokretnih bolnic
(Černič) dr. Mirko: Kotiček za poveljnike
(Černič) dr. Mirko: Kulturno-socialni kotiček. O pokopu na-
ših umrlih
Vsebina številke 2 – februar 1944
M. Justin: Naše zdravstvo danes in jutri
Lunaček dr. Pavel: Napake, ki jih opaža najčešče zdravnik –
partizan
Perušek dr. Milan: Influenca
Ravnikar dr. Božena: Erisipel – šen
Milavec dr. Vladimir: O zmrzlinah in ozeblinah
Župančič dr. Andrej: Vitamin C
V sebi je nosil veliko željo po izpopolnjevanju in pridobiva-
nju novih znanj, zato je opravil tudi specializacijo iz splošne
medicine v Ljubljani.
Zadnja leta je delal na ZZZS kot imenovani zdravnik, delno pa
še vedno med svojimi bolniki v Kočevski Reki.
Ti skopi biografski podatki nam le delno predstavijo Simono-
vo življenjsko pot. Še veliko pomembnejša in plemenitejša
pa je bila njegova notranjost.
Bil je prepost človek, ki se je znal približati vsakemu človeku.
V sebi je nosil zavest poštenosti, za katero se je bil vedno pri-
pravljen boriti in jo dokazovati.
Bil je neomajen borec, kar je dokazal tudi med svojo bolezni-
jo. Tisti, ki smo ga spremljali zadnja leta njegovega življenja in
ga bolje poznali, smo lahko pri njem občudovali neverjeten
optimizem vse do konca in trdno voljo v boju zoper bolezen.
Simon je bil v srcu vesel človek, njegov prešerni smeh je bil
nalezljiv. Znal se je veseliti majhnih in preprostih stvari. Neo-
majno je ljubil naravo. Neštetokrat se je podal na kočevski
Mestni vrh, kjer je občudoval skrivnostnost gozdov, pogosto
smo ga videvali ob kočevskem jezeru, dostikrat na obrežju
reke Kolpe.
In nenavsezadnje je bil Simon izjemen mož in oče treh čudo-
vitih deklic. Družina mu je pomenila poleg poklica največ,
zato se ji je posvečal, kolikor je bilo mogoče. Čeprav ga je
usoda tako kmalu odtrgala od družine, pa sem prepričana, da