Leto XXV. Poštnina plačana v gotovini. Lendava, 24. aprila 1938. Štev. 17. Cena 1 Din. Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1·50 Din. Že zdaj mislite na zimo ! lak delajo, to najmre tisti lüdje, šteri ešče majo v srci kaj smilenja do trpečega bližnjega. Posebno tisti, šterim se smili nedužna šolska deca: pozimi bosa i slabo oblečena ... Dobro-srčni lüdje že zdaj, komaj se pokaže prvo cvetje marulic, mislijo na strahote duge zime, na trplenje nedužne dečice i zbirajo peneze za zimsko pomoč, kak Včelica sladki med. Pa ne samo od teh „bogatih“, kak ništerni mislijo. Ne, siromak tüdi ma, mora meti srce za bližnjega i njegov dar je tem vekše vrednosti, ar je na njem kak dijamantni biser: znamenje odpovedi. Siromak si od vüst odtrga dinar, šteroga podari trpečim v pomoč, bogatin pa samo drobtinice meče od svoje bogatije. Kak zbirajo pri nas (v bližini velkoga varaša !) dinarčke za zimsko pomoč? Na Jožefovo je pri nas velko proščenje. Glavna vulica je puna šatorov, tržcov. Več jezero lüdi se drenja okoli njih celi boži den. Toplo sprotoletno sunce poboža navadno trda srca lüdi, veselo vrvenje okoli vrtiljakov, strelišč požene žmetne živlenjske skrbi lüdem iz glave. V takšem razpoloženji ne trepečemo za dinar, posebno te ne, če se oglasi pred nami prijazen ženski, ali miren moški glas i pravi: „Gospod, samo eden dinarček prosimo za našo siromaško dečico !“ Roke segnejo v žep, za pijačo, za tobak, ali za kakšo nepotrebno zabavo pripravlen dinar dobi nabirateo, ki pa je darüvao, mali paperek s takšim napisom : Odprli ste roke, odprli ste srce. Hvala Vam ! To malo cedelce nabirateo pripne na vidno mesto, na prsno stran darovnika. Komaj nekaj vör se trüdijo nabiratelje i že skoro vsak gost proščenja nosi te znak, v blagajni rdečega križa pa okoli 3500 dinarov čaka na prve prošnje, štere ne želejo dosta: samo toplo srakico, novi obleč, nove, četüdi samo Bata škornje malim Ivančkom i Trezikam za zimo. Za 35000 dinarov lejko dobi 35 šolarov dobre punčule, ali ranč telko dece novi obleč. Kak lepa pomoč je to okoli Božiča za tiste, šteri že itak stradajo zavolo sükešine v telovnoj hrani, morajo pa stradati tüdi v düševnoj hrani, ar ne morejo bosi, nagi v šolo ! Če je senje, ali proščenje v vesi, tüdi mala dečica ma nekaj dinarčkov, štere po nepotrebnom zapravla. Ešče več majo na razpolago odrasli lüdje. No, če je že tak, ka na senji i proščenji se prej mora zapravlati, naj bo, šteri se ne morejo nikak odpovedati te slabe dediščine iz preminočih časov, naj delajo po svoje, ali naj stopi pred te zapravlivce smilenja puno srce i naj prosi. Ne za sebe: za nedužno deco. Znamo, ka bodo mogli nabiratelje požrejti ne malo žalivih reči, ali tisti, šteri čüti pravo lübezen do bližnjega, ne zameri. Lübezni nega brez žrtve, nabiratelje morajo tüdi nekaj žrtvüvati za srečne trenutke, kda vidijo, kak velki svetek ma siromaško dete, kda njemi v roke dajo za takše milodare küpleni obleč, ali obütev. Mi vsi radi gučimo od nikše lübezni do domovine i bratov, zato naj ne pozabimo, ka rodi lübezen samo lübezen ! Ne pozabimo pa tüdi to, ka je lübezen do domovine i do bratov jako slabotna cvetlica, štera brez pridnoga zalivanja hitro vsehne. Takše zalivanje je v lübezni do trpečega rojena zimska pomoč, na štero bi radi opominali že zdaj, v začetki sprotoletja, vse prave apoštole lübezni do domovine i bratov. P. D V tüjino . . . Krasno sprotolešnje jütro je vstalo nad naravov. Izza gor je prilükalo zlato sunce, šteroga traki so obsvetili zemelsko lice. Vesi, štere so stale ponoči, kak mrtve, so na en hip oživele. Dveri hiš so se odpirale i zapirale. Na cesto so prihajali pomali lüdje, noseči v rokaj žmetne kufre i zavinoli proti Soboti. — V Soboti se je te den vse vršenilo i brado kak v koši včele. Vulice so se napunjavale i vsikdar naraščajoči dotok mladi možkov je napuno prostor pred delavskim domom. Tam od nekec z Goričkoga je pribrno teherni avtomobil z novov čuporov delavcov. Z Dolenjske i Ravenske so prišli ništerni peški, drügi z vozovi. Prileto je avtobus iz Rogaševec, nabito pün lüdi? Tihinec, šteroga bi te den pot zanesla v Soboto, bi mislo, da je senje. Oko našega opazovalca pa je včasi vgonilo. To je delavni materijal za tüjino. Srce se stiska od groze, kriči od bolečine, gda vidi ogromno vnožino narodnoga tela, najboše sile naše krajine, štere tira tajna, omamna moč bogastva, v tüjino. Sila tüjine bo cecala i zmozgala to mlado krv, tüjino bodo gradile te močne roke i tüjinci zidale bodočnost, svojemi narodi pa propast. O joj našemi rodi ! Glas orožnika, šteri je bio postavlen, da dela red, je prekričao misli opazüvalca. Gospod z borze je kričao za vreditev potnih listov. Tam pri konci delavskoga doma se je stiskalo drobno dete k materi, štelo se je šče navlečti tople materinske lübezni prle, kak jo nevola ali moč penez ne poteg-neta ta v neznano smer, v deveto deželo, od štere senja. Mladoj materi se vidi bolečina na obrazi, skrivoma si obriše suze i z vsov sladkov lübeznijov polübi dete na čelo i tak čez nje vzdihne svoj materinski blagoslov. Vöra je poldne. Sobočki zvon slovesno zvoni, Vnogi se odkrijejo, da šče zadnjikrat pomolijo nikelko na domačoj zemli. Iz vnogi prs se zdvigava k Večnomi prošnja za srečno zdravje i pot v tüjino. Že je val lüdi začeo pritiskati proti kolodvori, gde je bodo štiri stene železniški vozov sprejele v svoje krilo. Vrvenje vnožine, füčkanje peči je kazalo na skorajšnji odhod. Lepi govor gospoda z borze je ništerne navdüšo do joča, drügi so pa nemo stali kak pribiti i gledali v neznano smer, misli so se pa nüdile doma pri materi, pri oči, šteriva žmetno prenašata bolečino, da sin i hči odhajata z rodne grüde. Končno je prišla vüra odhoda. Vse se stiska k vagonom, vsakši bi rad bio prle na svojem mesti. Tü i tam pretrga krič i pesem glasen joč mlade žene, ki se poslavla od moža. Komaj dober mesec dni sta vživala srečno zakonsko živlenje, i že jiva mrzla tüjina loči za več časa. Bog zna, či ta se več Vidla. V ves te prizor se meša hreščanje i cviljenje harmonike, štero vleče gorički Jožek. Rad bi z svojov komedijov prekričao i pregnao žalost i joč vnogih. Že se čüje glas konduktera pripravleni za odhod“. Orožniki i policaji delajo red. Delavnoga materijala se napunita dva posebniva vlaka. Še en lübezniv pogled na domovino, füčk lokomotiv i ropot, pogon mašine i mrtvi stroji že vlečejo žive stroje v neznano smer za bogastvom. Mladi opazovalec. Našim v Franciji. Dnes, 24 aprila je spovedavanje v Tigy, Luiret. Spove davanje se začne že v soboto večer za tiste, ki lejko pridejo, v nedelo se začne ob pol osmih. Ob 11 slovenska predga i sv. meša, s sküpnim sv. prečiščavanjom, nato fotografiranje i obed na farofi. Večernice ob 3. Marijin mesec majnik je pred nami, nam tem bole dragi, ar nas Njeni list iz domovine najbole krepi v tüjini. In zato, ka živemo v deželi, gde se Marija še posebi časti, vej so Francijo njeni sveti kralovje posebi Mariji izročili v varstvo in se ravno letos slovesno nameravajo vršiti proslave teh stoletnic. Posebi nam je pri srci té mesec tüdi zato, ka je letos 80 letnica, kak se je Marija v Lurdi prikazala mladoj pastirici Bernardki (in je v domovini izšla celo posebna kniga šmarnic tem dogodkom posvečena - -) pa slovesno izja- vila: Nevtepeno poprijeta sem! S tem smo znova pri „Marijinom listi“, ki izhaja vsaki mesec 8. na spomin 50 letnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala l. 1904. dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske krajine do rok dani“. — Te mesec mo njemi probali dobiti kem več novih naročnikov, gda mo se zbirali: 1. maj : Thelonne(Ardennes) 8. maj: Montlan (Indre et Loire) 10. maj : Vineuil (Indre) 15. maj : Orchies (Norci) 21. maj: Ourville en Caux (Seine inférieure) 22. máj : Pont-Audemer(Eure) 29. máj : Fèra Champenoise (Marne) Camplin, Paris XI. Bd. Voltaire 57. Prošnja na g. Camplina, izseljenskoga dühovnika. Lepo vas prosita naš gospod i gospa pa nas 7 delavcov iz Jugoslavije, med nami dečko 25 let, naznanite nam v Novinaj, kda pridete k nam, štero nedelo i v šteroj cerkvi te meli božo slüžbo. Smo 23 km. oddaljeni od Pariza. Tkalec Ivan Chez Mr. Reny Hue Ferme de Bouviers par SL Cyr-l-Ecole Seine et Oise. Lepo prosim, če bi bili tak dobil i prišli k nam v departement Moselie. Tü nas je do 25, ki bi radi bili pri spovedi, se z Jezušom zmerili i ga sprejeli v srce. So takši, ki že tri leta neso bili pri spovedi. Jaz sam samo edno leto ne bio, pa že nemam méra. Ve sta nam Jezuš i Marija jedina tolažba v toj tužnoj tüjini. Vuk Matjaš Chez Mr. Gillet Auguste a Destry par Brulange, Moselle. Vojaška zveza med Anglijov i Francijov Angleška i francoska vlada sta se sporazumele za popolno soglasno sodelüvanje pri vojski. Če bi nastala najmre bojna, bi vso francosko i angleško vojsko vodo francuski general, zrakoplovstvo tak francusko kak angleško pa angleški zrakoplovni general. Ta zveza je odgovor Nemčiji, ki je porinola svoje vladanje prek Austrije skoro do Jadranskoga morja. Veliki politični tabor v Ljubljani. Maja 15. bo v Ljubljani veliki politični tabor JRZ stranke. Za te tabor se nikaj ne agitira, samo se pove somišlenikom, če morajo, naj se ga vdeležijo. Pa vendar je vupanje, da se ga jezeri vdeležijo. S tem šče stranka pokazati, da brez agitacije i brez brezplačnih vozov ma moč i se mirno pripravla na bodoče volitve. Pogodba med Italijov i Anglijov. Ar je Italija sosed Anglije i to jako nevaren, najbole oborožen sosed Anglije v Afriki, je ta iskala priliko, da se ž njov pomiri. Italija je sprejela ponüjeno roko pod pogojom, da Anglija prizna Italiji Abesinijo. I zgodilo se je nekaj neverjetnoga. Tista Anglija, štera je celi svet alarmirala proti Italiji i branila Neguša, vladara Abesincov, ta Anglija je zdaj priznala, ka je tisto pošteno, ka je prle za krajo i rop držala. To zgodovinsko ponižanje velike Britanije pred Italijov ma svoje korenine v bojazni, ka zgübi oblast na Sredozermskom morji i to tem hitrej, ar je tüdi Japonska, ki istotak leži poleg toga morja, zaveznica Italije. Na Velko soboto je podpisana pogodba med Italijov i Anglijov i vsebüje sledeče točke: 1. ltalija prizna angleško oblast uad trdnjavov Adenom v Rdečem morji i se po radiji več neta napadale tive države. Italija zvün toga nede rovarila med Arabci proti Angliji, posebno ne v Palestini. 2. Anglija prizna italijansko casarstvo v Abesiniji i v Vzhodnoj Afriki postanejo odsehmao dobri sosedski odnošaji med angleškimi i taljanskimi pokrajinami. 3. Italija bo zmenjšala svojo vojsko v Libiji, ki meji na Egipt, šteri leži pod angleškov nadoblastjov. 4. Gledoč na Španjolsko se obe državi zavežeta, da bodeta poštüvala dozdajšnjo stanje v zahodnom deli Sredozemskega mor- ja i da Italija ne goji nikših zahtev po kakšem deli Španije. Polen tej štirih točk so se ponovile tri točke iz že prvejših pododb, da je najmre Sueski prekop odprt za vse bojne trgovske ladje, da mata obe državi sküpne haske na Sredozemskom morji i na bližnjem Vzhodi. Ta pogodba, v koliko je podignola Italijo do iste valanosti, kak jo je mela dozdaj najvekša država sveta, Anglija, v toliko je tüdi razveseliva, kajti sigurnost za mir postane vekša, moč boljševizma pa slabša, to pa zato, ar se Francija tüdi zača izmotavati na podlagi te pogodbe iz obimanja ruske komunistične oblasti i se zvezati z Italijov, kak se je Anglija. Zdrüžena protina razklana. Dr. Maček i voditelje srbske protine ali opozicije, so sklenoli lani sporazum. A sklenjen sporazum ne trpo dugo, že so se razklali. Posebno srbski deo protine je neenoten. Tak daleč je prišlo že med njimi, da se proti voditelom srbskoga dela protine osnavlajo okrožnice, najmre proti častitlivomi, staromi, poštenomi politiki, Davidoviči, ki je jedinoga sina darüvao za domovino, potem proti Miša Trifunoviči i Joci Jovanoviči. To dejstvo pove vse. Kde se poštenjaki napadajo, tam sad nemore dozoreti, ki bi koristo narodi. 2 NOVINE 24. aprila 1938. Nedela po vüzmi prva. Evangelij (Sv. Janoša 20). Tisti čas, gda bi večer bio tisti den, prvi Sobote, i dveri bi bile zaprte, gde so bili Vučenicke vküp spravleni za volo straha Židovskoga, prišao je Jezuš, stano je na sredi, i veli njim ; mer van bodi. I gda bi to pravo, pokazao je njim roke, i rebro. Radüvali so se zak Vučenicke, ka so vidili Gospodna. Pravo je zato njim pali: mer vam bodi. Kak je mene poslao Oča, i jas pošilam vas Eta gda bi velo i pihno je na nje, veli njim : vzemte Düha svetoga, šterim odpüstite grehe, odpüščajo se njim; i šterim zadržite, zadržani so. Tomaš pa eden z ti dvanajset, ki se zove Dvojnik, ne je bio ž njimi, gda je prišao Jezuš. Pravili so zato njemi drügi Vučenicke : vidili smo Gospoda On je pa velo njim : či ne bom vido vu njegovi rokaj cvekov prebodjenja, i ne püstim roke moje vu rebra njegovo, ne bom vervao. I po osmom dnevi so pali bili Vučenicke njegovi notri, i Tomaš ž njimi. Prišao je Jezuš zaprtimi dverami, i stano je na sredi, i pravo je: mer vam bodi. Potomtoga veli Tomaši : notri püsti prst tvoj esi, i gledaj roke moje, i nesi se roko tvojo, i püsti jo vu rebra mojo, i, ne boj neveren, nego veren. Odgovoro je Tomaš, i pravo je njemi : Gospod moj, i Bog moj. Velo je njemi Jezuš : ka si vido mene Tomaš, vervao si: blaženi, ki so nej vidili, i vervali so. Vnoga je ešče i drüga znamenja včino Jezuš nazoči svojih Vučenikov, štera so nej popisana vu eti knigaj. Eta so pa pisana, naj verjete, ka je Jezuš Kristuš Sin Boži : i naj vervajoči žitek mate vu njegovom imeni. * Apoštol Tomaš ne bi smeo dvojiti nad Jezušovim vstajenjom, ar njemi je deset apoštolov pripovedavalo, da so vidili Zveličara. On pa je dvojio tak dugo, dokeč je sam ne vido. Če kristjan dvoji nad verov, dvoji nad tom, če Bog istino govori, ali nad tom, če Cerkev istino vči. Oboje je veliko razžalenje bože. Bog je sama istina pa istinitost, Cerkvi pa je on istino izročo pa naročo, da jo more včiti po vsem sveti vse narode. Zgodi se lehko, da človeki prileti v glavo kakši dvom nad verov na to ali ono istino gledoč. Kajti naša vera ma na sebi dosta skrivnostnoga, ka mi ne razmimo. A vsaki takši dvom moramo včasi odtirati. To se pa najlepše včini, če pravimo : Verjem vse, ka Cerkev vči !Cerkev se ne zmoti. Njo vodi sv. Düh. Ne je potrebno, da vse natenčno razmimo, da si vse sami ogledamo i primerno, ka nam trbe vervati. Ne ! Noro je, če što pravi : Ka ne vidim, toga ne verjem ! Takši človek misli, da je jako moder, pa je jako nespameten. Na sveti je nešteto stvari, šterih ne vidimo, pa dobro Znamo, da so. Takšemi človeki bi lehko zabrüsili v obraz : Gde je pa tvoja pamet? Gvišno je nemaš, ar je ne vidiš i mi tüdi ne ! Vervati se pravi za istino meti to, ka ne vidimo pa itak verjemo, ar nam tak pravi tisti, šteromi lehko verjemo. Bogi i Cerkvi ležej verjemo kak samim sebi. Mi se lehko motimo, naše oči pa drüga čütila nas lehko znorijo, Bog i Cerkev pa ne. Oči nam povejo, ka je sunce samo mala svetla plošča, v istini pa je vse inačiše. Če porineš palico v vodo, ti oči kažejo, ka je palica prelomlena, v istini pa je ne. I tak ešče sto pa sto drügih stvari. Bog pa se nemre motiti, njegova namestnica, Cerkev, tüdi ne. Zato se lehko na njo dosta bole zanesemo kak na svojo kratko pamet. Vzrok nevere ali slabe vere je največkrat gizda. Ne tista gizda na lepom gvanti, na lepoj hiži, nego tista, če človek nekaj malo šol napravi, pa začne modrüvati, da on zna vse, da njemi ne trbe Boga, ne nikše vere. Tak žive, tak guči. Siromaček ! Se pač vidi, ka je malo študirao. Skoro vsi istinski, veliki vučenjaki so bili globoko verni. Tak n. pr. Krištof Kolumb, Kopernik, Galilei, Newton, Volta, Amperne, Pasteur i. t. d. Hvala Bogi, naša vera je sama čista istina. S svojim vstajenjom jo je Jezuš najlepše potrdo. Mejmo se za srečne, da ravno naša i jedino samo naša kat. vera ma vse nazveščene istine. Vrzimo se tüdi mi s sv. Tomažom pred Jezuša rekoč: Moj Gospod i moj Bog! Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji. Toda jedro narodnih oddelkov je ostalo, čeprav je spor, ki je v bistvu ljudski, začel dobivati značaj mednarodnega boja. Zaradi tega so mogli bistrovidni opazovalci zapisati o naši vojni naslednje besede: „To je tekma v hitnosti med boljševizmom in med krščansko omiko. „Novo in morda odločilno razdobje v borbi, ki se je začela med revolucijo in med redom.“ „Mednaroda bitka na narodnem bojišču : komunizem bije na polotok strahoten boj, od katerega je odvisna usoda Evrope.“ Nismo podali drugega kakor zgodovinski obris, iz katerega izhaja ta trditev: Vojaška vstaja je bila po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovih načel sleherne omikane družbe. V svojem razvoju je to nalogo izrvševalo proti brezvladju, zvezanemu s silami v službi vlade, ki ni znala ali ni hotela teh načel braniti. Iz te trditve izvajamo naslednje štiri sklepe : Prvič: Cerkev kljub svojemu mirovnemu duhu in kljub temu, da vojne ni želela in v njej ni sodelovala, ni mogla biti v boju brezbrižna: to ji je branil njen nauk in njen duh, čut za ohrano vrednot in skušnja iz Rusije. Na eni strani so preganjali Boga, čigar delo mora na svetu ustvarjati Cerkev, in Cerkvi sami so povzročali neizmerno škodo na ljudeh, na imetju in pravicah, kakor je v toliki meri pač še ni trpela nobena ustanova v zgodovini. Na drugi strani, in naj bodo njene človeške napake kakršnekoli, pa je stal napor za ohranitev starega španskega in krščanskega duha. (Dalje) MISIJONSKA POROČILA Pismo mrs. g. Kerec Jožefa, misijonara na Kitajskom svojoj materi za 80 letnico. J. M. J. Junnanfu, 28. 2. 38. Predraga mamica! Zvedel sem, da obhajaš tvojo osemdesetletnico. Lepo starost si doživela in Ti iz srca želim, da bi še dolgo živela in molila na tej zemli. Tako goreče te vsak dan Bogu priporočam, naj ti bo zlati plačnik za vse tvoje trude in skrbi. Upam tudi, da si vedno zdrava in da tudi vsak dan, kljub tvoji veliki starosti, kaj delaš. Delo krepi človeka in mu daje zasluženje za srečno večnost Ali se spominjaš, kako smo nekoč malički okrog postele stali, ko si ti bila bolna na smrt? Gospod župnik so Ti podelili poslednje olje in mi še nismo razumeli kaj se je s Teboj godilo; še veseli smo bili, ker smo g. župnika imeli pri nas. Spominjam se le, da so naju z bratom Francetom pri odhodu po glavi pogladili in rekli : „veliki siroti bodeta, ako vama mati umrjejo. Toda midva tega nisva razumela, ali menda nisva hotela vedeti o tem. Znana mi je tudi tvoja zaobljuba, ki si jo naredna v tisti skrajni uri Bogu, in le zaradi nas, da si si naložila veliko pokoro za celo svoje živlenje, ako ti ohrani živlenje, da bi nas vzgojila in vpeljala na pot Čedno stnega in svetega življenja. Pozneje smo tiho in strme gledali, kako vestno si vedno izpolnjevala tvojo obljubo in trikrat na teden živela samo pri trdem kruhu in mrzli vodi. Gotovo Te je ta pokora in to treznostno življenje pripeljalo do tako lepe starosti. Zmerno življenje je najboljši naš telesni Zdravnik. Jaz upam, da Te ljubi Bog še mnogo leto ohrani na tej zemlji in da si boš s tem vedno več zaslug nakopičila za ono srečno in blaženo večnost. Ob tvoji osemdesetletnici Ti to iz vsega srca želim in prosim Boga naj te v obilni meri blagoslovi. Kljub Tvoji visoki starosti bodi še vedno zvezda vodnica na poti krščanske popolnosti in svetosti vsem Tvojim sinovom, hčerki in vnukom, kakor si nam bila, ko smo še majhni okrog tebe se v družinskem krogu veselili. Krasni so spomini na tista srečna leta, ko je na našem domu iz vsakega kota zijala revščina in beda, a smo bili bogati na lepem in svetem življenju v zvesten izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti; da božje in cerkvene zapovedi so nam bile največje veselje in njih natančna izpolnjevanja naše največje bogastvo. Kako nas je za to zvestobo ljubi Bog bogato nagradil že na tej zemlji, da lahko delamo mnogo za njegovo večjo čast in rešenje duš. Zvesto moli, delaj in se žrtvuj iz ljubezni do Boga, On bo potem Tvoj večni delež. Prisrčno te pozdravljam in blagoslavljam tvoj ljubeči Sin Joško, misijonar na Kitajskom. Boritelje za vero v Španiji so prišli do morja. General Arende je zavzeo gorsko trdnjavo Morello z rok rdečih, te tukeo naprej, dokeč ne prišeo do morja i zavzeo mesto Vinaroz. Zdaj so Francovi junaki presekali zvezo med Barcelonov, Valencijov i Madridom. Vinaroz pomeni vino i riž, ar to dvoje rodi tista pokrajina. S tem je zapečatena tüdi usoda premočno vtrjenih mednarodnih čet v Tortosi, kam se pašči drüga Francova vojska. Sokoli za lovlenje ftic. V srednjem veki so navčili ftice Sokole, da so ž njimi lovili drüge ftice. Sokolom so pokrili oči z kapicov, da neso vidili okoli sebe i to kapico so njim vzeli doli, gda je gde priletela ftica, štero so šteli zgrabiti. Kak je sokol ovarao to ftico, je zleto na njo i jo zgrabo. To srednjeveško lovino zdaj ponavlajo v zabavo. Žalostna Gospa. „Notre-Dame du remords“. Maurice Verne, Pari„s-soir“. Kancler Kurt von Schuschnigg je bil pri svoji delovni mizi. Ta je služila že Metternich-u, tudi Dolfuss je ni zapustil tik, dokler ni bil umorjen. Sobo napolni umetno sonce, ob svetlečih se rjavih tapetah iz rjavega damasta. Cesarsko pohištvo, ki ga pozlačeni bronc napravlja težkega, živo rdi. Pred kanclerjem, ki piše, se dviga mogočni portret Marije Terezije Velike. Govori o apoteozi Austrije, o minoli moči, o sijaju, o njeni nadvladi nad nekdanjimi nemškimi državami. Bel salon ob strani služi za sprejem odličnih obiskovalcev, ki čakajo na avdijenco: ekscelence, princi in ministri. Sem je prišel okretni in tako uslužni von Papen, ki je štiri leta vodil politiko Berlin-Wien. Salon krasi portret cesarja Franca Jožefa. Med četrtim oknom proti parku in vratom, ki se odpirajo v kongresno dvorano iz leta 1814, je v višini človeka ob zid postavljena skromna krščanska ikona na pompozno pozlačenem stolčku. Podoba: devica, ki plaka, ostaja v senci; začudi te, vzbuja, ti radovednost . . . Ko je von Papen v tem belem salonu nekega dne čakal, jo slučajno opazi - - „Zakaj puščate tukaj to sliko, ki nima nič umetniškega na sebi? Njen pro- stor je v cerkvi. . . Stari sluga mu odgovori: „Ekscelenca, znajte, da je to edina slika, ki jo imamo iz domovine na Dunaju“. Von Papen je zmajal z glavo, se hudomušno nasmehnil in umolknil. Sam je najbolje vedel, zakaj ga je skromna ikona spravljala v zadrego. Neki veliki Avstrijanec jo je v resnici krstil za „Žalostno Gospo“. Je to groba podoba; in tragična: nekaka Pietá s Kalvarije. Njeno lice se obrača proti nebu, odprte oči so napolnjene z golgotskim prizorom: solze ji tečejo. Klesar, ravnotako preprost kot tisti, ki so delali v katedralah, jih je zelo skrbno izdelal, eno za drugo, kakor bisere. Roke device oklepajo vrat in niso sklenjene za molitev, ampak zadržujejo krče in ihtenje žene, ki se tako zelo človeško zvija. Sluga, ki je odgovoril von Papen-u, je imel prav. Dunaj je napolnjen s spomeniki, ki poveličujejo le družino Habsburg. Vsa znamenja tu slavijo evropski duh. Tu ni nobene slike iz domovine, vse do leta 1934. Odtakrat najdemo mavzoleja : v spomin avstrijskemu vojaku iz 1914-1918 in resnobno kripto, kjer spita drug ob drugem mgr. Seipel in Dollfuss, žrtvi sile iz dobe udarca s pestjo. Zakaj naj bi tuja in nepričakovana relikvija iz kanclerije, noč in dan osvetljena z večno lučjo, rdečo kot kri, postala simbol te avstrijske domovine, ki pravzaprav ni obstojala pred nami ? To je neizogibno znamenje nesreče, slavnostna najdba dejstva, ki je zgovornejše kakor roman. Tistega dne, ko bo Pietá zapustila salon kanclerije, vržena med ropotijo, ali bo celo sežgana, ne bo več Avstrije, Adolf Hitler bo gospodar Dunaja. Resnica in fantazija se mešata okoli te Pietá. Poslušajte žalostni roman jokajoče device z Dunaja; moderna junaška pesem. Oktobra 1933 je prvi neuspeli atentat proti Dollfuss-u vtisnil njegovi stari materi, kmetici iz Rimberg-a, vse polno strahu in zlih slutenj. Toda zaman je prosila svojega sina, naj zapusti te lepe pozlačene salone kanclerije, ki da so polni demonov, naj se odpove svoji visoki službi, naj znova postane preprost in srečen človek, brez odgovornosti. Dolfuss ni mogel pomiriti svoje stare matere. Spomladi leta 1934 je sporočil svoji materi, da se ji odzdaj ni treba prav ničesar zanj bati, da se čuti varnega, da je utrip srca, ki je takorekoč brat srcem vseh deželanov, dovršil spravili del in prinesel nebeško znamenje. Je Dolfuss res v to veroval ? Zelo pobožna Dollfuss-ova mati je res prenehal trepetati. Tri mesece nato je njeni sin padel pod streli nacistov. Nekega jutra se je javil v kancleriji revni Tirolec, v dokolenkah in pisanem jopiču. Nosil je velik in slabo zavezan zavoj. Čakal je, da bo sprejet pri Doll- fuss-u. Sluge so se vznemirili“. — „Povejte kanclerju, da mu prinašam mirovno poročilo“. Odkril se je; nenadoma je prišel tajnik, kmalu nato je kancler sprejel dečka. Vstopil je v Metternichov kabinet, razvezal svoj Zavoj in nudil kanclerju jokajočo devico : „Celo zimo sem izrazoval to podobo iz debla enega drevesa...“ Opravičil se je: .Nisem umetnik, pognali so me.. Vzel sem svoj nožič in sem izrezoval deblo, izrazoval !... Sprejmite to devico, gospod kancler, čuvala bo nad vami...“ Kanclerju je ta devica vse preveč vzbujala svete in preproste slike, ki so krasile slamnato kočo v Rimberg-u, kjer je bil rojen; ni je mogel zavrniti. Sodil je, da je ta žalostna devica, porojena v ljudski domišljiji, primerna, da čuva nad njim. — Rekel je dečku : „Zahvaljujem se ti, ta podoba me ne bo več zapustila...“ Res je naročil, naj ostane v kancleriji, kjer je dnevno delal 8 do 10 ur. Ugled Metternich-ovega kabineta, kjer se sprejemajo skeptični politiki, ji seveda ni dovoljeval dostopa. Postavili so jokajočo devico v beli salon. Ta čas še nobena večna luč ni osvetljevala jokajoče device ; tragedija se še ni začela. Tri mesece pozneje so nacisti napadli palačo. Okolščine so znane. Dollfuss naglo zapušča rjavi kabinet in prihiti v beli salon, da bi zbežal. Odpre vrata v kongresno dvorano iz leta 1814. Stoji točno ob jokajoči devici. 24. aprila 1938. NOVINE 3 Glasi iz Slovenske krajine. Navuk za tretjiredjje dnešnjo nedelo v Črensovcih po večernici, dnes tjeden pa pri Gradi z sprejemom novih kotrig. Beli Vüzemski pondelek. Na Vüzemski pondelek je bela postala Slovenska krajina. Močno je snežilo i sneg je pobelo ne samo strehe hiš, nego i njive pa travnike. Bog nas čuvaj lakote, štero smo si z grehi toti zaslüžili, a naj se nam smilüje i spokori naša okorna srca. Pomagajte velikomi Siromaki i betežniki. Te je Kerec Rudolf v Otovcih hš. 75 p. Mačkovci. Je jetičen človek z drobnov dečicov, žena njemi predkratkim Vmrla i se nahaja v velikom siromaštvi. Kr. banska uprava njemi je pred kratkim poslala 300 Din. A teško betežen to hitro potroši. Ki more, naj njemi pomaga, Bog plača to. Smrt zgledne Marijine drüžbenice. Na Velko soboto ponoči ob edenajstih je düšo püstila Kovačova Trezika v Črensovcih. Bila je edna tisti mladenk, od tistih redkih mladenk, od šterih pravi Jezuš, da so „modre device“. Modra devica je bila pokojna Trezika, cela katoličanska, cela Jezušova, cela devojka v misli guči i djanji. Zgled deklam, zgled, sveteo zgled Marijinim drüžbenicam. Par let je že betegüvala, prahladila se je i lotila se je jetika. A z močnim vüpanjom se je betegi proipostavlala i se je včakala 29 leta svoje starosti. Pred dvema tjednoma je močno oslabela i podlegla vmorilki toliko mladoga živlenja, (etiki. — Pred smrtjov dobrivi dve vüri je sprejela obleko tretjega reda svetoga Frančiška i kak hčerka velikoga assiskoga spokornika je vmrla. Po sprejetji v tretji red je opravila sledeče darüvanje pred voditelom tretjega reda : „Dober Jezuš, svoje mlado živlenje darüjem za tvoje dühovnike i zmago tvoje svete katoličanske Cerkve, predvsem pa za to, naj mladenke tak živejo, da ti bodo na veselje.“ Po tom darüvanji je Kovačova Radostna Marija, — to ime je najmre dobila te den, kda je Marija čakala i dobila z groba nazaj svojega Sina — zaspala i se pre- büdila pri svojem nebeskom Zaročniki. Naj pomaga dobra Mati Marija, da bo Njegovo slavo, če že nevživa, kak najhitrej vživala. Molimo za pokojno Treziko v te namen. Njenim domačim pa izražamo naše globoko sožalje. — Na Vüzemski pondelek po večernici je nešteta vnožina naroda z tovarišicami pokojne iz Marijine drüžbe sprevodila Kovačovo Radostno Marijo na večni počitek, šteri naj zaistino radosten bo, ja naša žela i trdno vüpanje, da takši tüdi bo. — Teliko naroda na sprevodi ne pomli že vnoga leta Črensovska fara, kak na sprevodi † Kovačove Trezike. Marijina drüžba je z vnogimi lepi veci počastila svojo sestro i z lepov, genlivov pesmijov. Slovo je vzela od pokojne sestre prednica Marijine drüžbe Halasova Agica. Kda je v polüb zastavo drüžbe na drvo pokojne položila, se je bridko zajokala vnožina, zlasti njene drüžbene sestre. O naj se vistinitijo reči poslovilne pesmi: Da zmagujemo tudi mi, Otrok Marijin, nam sprosi ti. Smrt v Franciji. Po trimesečnom teškom betegüvanji je vmrla v Franciji Török rojena Gomboc Marija iz Gorice. Rojena je v Andrejcih. Lepo število Slovencov jo je sprevodil 3. aprila na zadnjoj poti. Lepa je bila njena smrt v naročaj dragoga moža Török Jožefa i brata Gomboc Lujza. Bodi njej Srce Jezušovo smileno. Molimo za njeno düšo. Naše globoko sočütje moži, brati, naročnikom naših listov i vsoj rodbini. Naj počiva v tüjoj zemli mirno. Žižki. Hüdobna roka je odnesla Siroti Koštric Mariči meso, štero je mela v slaboj srambi, kde je bila z arende. Mož se muči po Franciji, da familiji kaj pripravi, hüdobnež delomržnež pa okradne siromaško drüžino. Kapela sv. Forjana v Žižkih je dugotovlena. Kre nje sta posajena dve cipresi, kak dva svetilnika, šteriva kažeta na požrtvüvalnost te male vesi, štera teliko darüje v dobre namene. Pa v toj vesi pravi bogatcov nega. So pa tembole bogati prebivalci njeni na jakostaj i krepostaj. Bla- goslavlanje kapele se bo vršilo 4. maja. Dobrovnik. Naš g. kaplan Zelko Ivan jako lepo napredüjejo v zdravji. G. plebanoš njim vse včinijo i njim ze vsem podvorijo, naj samo ozdravijo. Tüdi domači zdravnik g. dr. Oršič jih tak verno zdravijo, kak da bi bili njihov lastni sin. Gospod Zelko so zdaj vložili prošnjo na kr. bansko upravo, da bi bili na kratek čas sprejeti v zdravilišče na Golniki, ka bi popolnoma ozdraveli i znova začeli svoje goreče delo. Bog njim daj to miloščo. Pozdrav izseljenke ob priliki obiska izseljenskoga dühovnika. Prečastiti gospod ! Zahvalujemo se Vam za trude, ki ste jih meli v tom kratkom časi z nami. Prinesli ste mir v naša srca. Slišali smo iz Vaših vüst domačo govorico, ki nam je tak draga. Toda dužnost Vas je pozvala že inam, da tüdi drüge potolažite. — Zato pa hodite z Bogom in povejte vsem bratom in sestram, da še živimo v vernosti do Boga pa domovine. Hvaležno se bomo spominali Vaših trüdov. Naše molitve Vas bodo sprevajale na apoštolskoj poti. Z Bogom! Čeh Marija, Longsols. Na misijone mil. g. Kereca: Bohnec Štefan i sin iz Francije 10 frankov i Toplak Ana 10 frankov darüvala (potom čg. Camplina). Penez odposlan po čeki Novin na Rakovnik. Za Martinišče so darüvali v Franciji: Bohnec Štefan i sin 10 frankov, Toplak Ana 10 frankov (potom čg. Camplina). Penez odposlan po čeki Novin v Martinišče. Beltinci. Dne 10. aprila se je Prinas vršilo spravišče Zveze poljedelskij delavcov, že drügo v tom leti v prostoraj gostilne Sapač. Spravišče je odpro tajnik g. Novak. Od pomena i pravil Zveze je gučao šef borze dela g. Kerec. Proti obiski prvejšega spravišča je bilo preci menje obiskovalcov. — Občni zbor Kmečke zveze je zavolo slaboga vremena preložen od vüzemskoga pondelka na gnes, to je na belo nedelo, dne 24. t. m. ob 9 vöri. Člani ste vableni vsi. — Fantovski odsek nas je prav lepo razveselio s svojov prireditvijov na vüzemski pondelek. Žižki. Dela pri kapelici, štera nam je lansko slabo vreme ne dopüstilo dokončati, zdaj pomali dokončavlemo. Do 1. maja bo vse gotovo in te na prvi den sv. Florijana, 4. maja kapelica blagoslovlena. Podobo sv. Forjana, ki je patron naše kapelice, nam je krasno izdelao g. Nemec Franc iz Čakovca. Se njemi na tom mesti lepo zahvalimo i ga vsem priporačamo. Tüdi malar g. Hodnik iz Slaptinec se trüdi, da bi tüdi njegova malarska dela kem lepše krasila našo kapelico. Obema gg.. šteriva gvüšno z svojimi deli najbole okrasita našo kapelico, se ešče na tom mesti ednok zahvalüjemo i jiva vsem priporačamo. Nadale se prav lepo zahvalüjemo tüdi niže objavlenim darovnikom, ki so nam s penezi priskočili na pomoč i nam stem znižali nekaj bremen, štere itak teško nosimo. Bog Vam naj na drügom mesti stokrat poplača Vaše dare. Sv. Forjana Patrona naše kapelice pa prosimo, naj čuva Vaše lübe domove. Darüvali so v dinaraj: Bauer Samuel, Črensovci, 30, Šolske sestre, Žižki, 13, Ritlop Ivan, Žižki, iz Francije, 50, Kohek Martin, obč. taj. 6, Žunič Ignac, obč. sluga, Črensovci, 10, Zver Joško, taj. pos. 10, Kocet Ivan, trg. Črensovci, 10, Klepec Karol, trg. Črensovci, 10, Grüškovnjak Štefan, Črensovci, 20, Bogdan Bara, Žižki, 2 prta na oltar, Špilak Bara, Žižki, iz Francije, 50, N. N. Črensovci za čelno sliko Marije pomagaj Brezjanske, 200, Žižek Kata, Žižki za 2 okenski sliki sv. Anton i žalostne Matere Bože, 200, N. N. Žižki, za 1 okensko sliko sv. Male Trezike, 100, Haklin Izidor za 1 kep Srca Jezušovoga 38 Din, — Ešče ednok se zahvalüjemo vsem, ki so na kakšikoli način sodelüvali pri našoj kapelici. Kakti vsem majstrom, vsem delavcom i vsem darovn.kom. Bog Vam plačaj stokrat Odbor. Vüvemske pozdrave ešče pošilajo, štere smo kesnej sprejeli: Horvat Marika, Trezika i Lujzek z Lipovec v Franciji, vredniki Novin, vsem domačim, sosidom, rodbini, dühovnikom Slovenske krajine i beltinskoj fari; Veindorfer Štefan i Ivan, Bakovci, z Francije, vsoj rodbini i vsem dühovnikom Slovenske krajine, ki se brigajo za siromaške izseljence; Kolman Ana, Trdkova iz Francije uredniki Novin, staršom, sestram, bratom, rodbini, vesi Trdkova ; Sami Jožef, Lukačevci, t Jug Janoš, Gederovci, oba z Nemčije, vsem prebivalcom Slovenske krajine, starišom, rodbini i uredniki Novin; Mencigar Johan, Večeslavci, iz Nemčije svojim starišom, g. jelenskomi plebanoši, Varga Števani i vsem njihovim vernikom ; husar Franc, Bencak Alojz, Jelenovec Štefan, slovenski dečki iz Nemčije ; Žökš Emerik iz Francije; Tkalec Ivan iz Francije ženi i malomi deteti, štero samo ostane, ar žena pride za menov v dobio krščansko hišo, komunističnoga verta sam se, hvala našemi poslanstvi rešo i Idem vsako nedelo k meši i že sem opravo vüzemsko spoved tüdi. Smo 23 km. od Pariza; Bertalanič Janoš z Nemčije ; Vuk Matjaš, V. Polana, iz Francije, uredništvi i upravništvi Novin i M. Lista, celoj polanskoj fari i svojim domačim, isto želejo pajdašje Tivadar Franc z ženov, Petkovič i Andraš Gjerek Franc, Horvat Agneška t brat Jolek z Bogojine, Dravec Barica, z Ivanec, vsi trije v Franciji, uredniki Novin, dragim domačim, rodbini, botrini, sosedom, bogojanskoj fari z g. plebanošom i naročnikom naših listov doma i v tüjini. Radi velike zaloge manufakturnega blaga prodaja po znatno znižanih cenah sledeče: Din 15·— dalje „ 10— „ „ 35·— „ „ 20 „ „ 6̶ — „ 5- — „ „ 5— „ „ 6 — „ „8— „ „ 9 — „ „3— „ „ 5— „ „2 8 · ̶ „ „18 „ „ 15— „ „ 22— „ „70 — „ „8 Ferdo Horvath v Bogojini Mizarskoga pomočnika in Vajenca iz dobre hiše sprejme mizarski majster DURIČ FRANC Novi Beznovci — p. Cankova. Nacisti vstopijo, sprožijo in kancler se zgrudi ˗ ˗ čujte to po- drobnost, hoteno po usodi — ob nogah te Pietá. Pljuvajoč kri iz grla se napol dvigne in vleče do kanapeja, ki je kmalu ves rdeč od njegove krvi. Tri ure traja smrtni boj. Nobeden izmed napadalcev nima poguma, da bi umirajočemu ponudil vsaj kozarec vode; iz njegovega, od krogle razmesarjenega grla vre, nacisti pa prihajajo in odhajajo, se šalijo in kolnejo... Le jokajoča devica podpira umirajočega, tako, kakor je hotel skromni Tirolec, samo da prisostvuje smrti... Do zadnjega vzdihljaja je imel Dollfuss oči uprle v Pietá. V Shakespeare-ju ne boste našli nič bolj nežnega in dramatičnega. Legenda se začenja. Preprosti Avstrijci, zbegani po tem temačnem dogodku, kjer vse drhti v nadnaravni bojazni, govorijo dandanes : „Zločinci so videli devico, da je točila prave solze!...“ Edini človek, ki je zbežal iz palače, je major Unser Fey. Pa so rekli, da je izdajalec . . . Hotel sem videti pričo samo. Ta je poslušal Dollfuss-ovo ustmeno oporoko. Obrit je kakor asket, obraz izraža hladnokrvnost in gotovost, ustnice so drobne, nos Orlovski. Levo oko križa brazgotina, rana iz vojne. Osebnost kakor za dramo : maska sliči Coleoni-jevi, kakor jo je ustvaril Verrocchio. Unser Fey se ničesar ne boji. Rekel mi je : „Poznam smrt, več ur sem se krčevito oprijemal korenin na obronku globeli ; prebil sem pod ognjem italijanskih in avstrijskih vojakov, kroglje in karteče so se križale okoli mene ! Pa me niso hotele !“ Temu človeku je Dolfuss, iztegnjen na kanapeju, vroč od krvi, priporočal svojo ženo, svoja dva mala otroka, svojo staro mater, ki ni več trepetala zanj... Zadnje besede, ki jih je šepetal, so bile: „Naj jim Gospod odpüsti ! . . .“ Kurt von Schuschnigg je te besede ponovil v svojem govora zadnjič 25. februarja. Kakor drugi, tako jih je tudi on zvedel od Fey-a. »Ali je jokajoča devica igrala svojo vlogo ?“ sem vprašal pričo. Mrmral je: „Tisti popoldan julija 1934 je bilo krasno sonce; skozi četvero oken belega salona si videl, kako ljudje prihajajo in odhajajo, brezskrbno; otroci so se igrali in smejali v drevoredih parka, toda Dollfussova misel ni več šla proti življenju, gledal je devico, ki je plakala v svojem kotu v sinji senci. . .“ Unser Fey je obmolknil, oči ima kakor videc. Dollfuss je določil Schuschnigg-a za naslednika. Ko je novi kancler ob svojem času zasedel Metternich-ov urad, se je zanimal za Pietá, ki je pripadala Dolifuss-u. Schuschnigga sta gospa Dolfuss in stara mati prosile, naj bi podoba ostala na svojem prostoru v „krvavi sobi“. Odzdaj so jo smatrali kot narodno relikvijo : krvavordeča večna luč je bila postavljena na stolček, zasvetila je in ni več ugasnila... Nacističm listi so serogali in govorili o grobem in izzivalnem praznoverju. In tako je uboga devica, z ljubeznijo izrezljana od skromnega Tirolca, ostala simbol ogrožene Avstrije. Danes je jokajoča devica zapustila beli salon. Med kako ropotijo bo končala, kamor so jo nacisti odnesli. Zdaj ni več na Dunaju podobe iz domovine... (Iz francoščine Camplin Ivan). † AU. Zgodba o velikem tednu. (Pokojnemu prijatelju v blag spomin). Ptica spomina mi ga je prinesla, da sem ga zagledal pred seboj v neki onostranski svetlobi in sem slišal njegove besede iz dalje večnih livad, kakor bi mi hotel dovoliti z gibom svoje roke, da vam, dragi bravci, lahko povem o njem, da vam lahko naslikam — v meglenih odtenkih samo — njegovo dušo. Bil mi je drag prijatelj. V dolgih večerih je prihajal k meni ter se je smejal — smejal se mi je tako odkritosrčno ter neprisiljeno, da je splahnela razlika v starosti med mama. (Bil je namreč mnogo starejši od mene). Pripovedoval mi je največkrat kaj iz svoje preteklosti; ob vsaki priliki je bil radosten in na bleden obrazu mu je vzdrhtela rdečica, ki je prihajala mojemu vdanemu prijatelju menda naravost iz srčnega ožilja. Samo neke stvari se ni mogel nikoli dotakniti z vedrostjo — to je bila njegova mati. In je ljubil to dragoceno bitje — saj se mu je v očeh videlo — samo ní mogel najti besede, kako bi začel o njej in bil je takrat v zelo veliki zadregi. Včasih sem mu hotel pomagati; zardel je še bolj ; prosil me je za kako francosko nalogo (študiral je namreč romanistiko), da bi mi jo pomagal dokončati. Ponavadi je pa ob podobnih prilikah obrnil svoje modre oči v zahajajoče sonce in je nekaj iskal tam za mavričnimi oblaki — morda beline, jasnine; morda pa še česar več ... Potem je vzel v roke violino. (Ta moj prijatelj ni nikoli zaigral kakega velikomestnega šlagerja, že celo pesmi se je redkokdaj lotil. In na gosli je igral najrajši. Pravili so o njem, da ima še druge talente, namreč za druge inštrumente, pa on se je vsega tega branil). Strune so mu pele o velikih tajnah — gotovo mu je srce narekovalo ubrane glasove. In je nekoč omahnil na stolu, ko je tako sedel in so mu gosli pele. V mraku mu je nekaj bruhnilo iz osušenih ust — drugega dne smo našli tam strjeno kri. — Tovariši — bilo nas je več — smo ga prijeli za podpazduho in ga položili na mojo posteljo. Potem smo poslali po zdravnika. Prišel je. Povedal je, da je fant že na koncu... Vsi smo se začudili. — In smo se vprašali : „Ali je on eden izmed tistih, ki znajo svojo bol tako skrivati pred svetom, da nemoteno dozori v njihovih prsih in ko je plod dozorel, takrat pade kar sam od sebe v božje roke ?... In pade tiho, brez hrupa, da ne moti prijateljev niti sovražnikov okoli sebe.“ Dali smo ga prepeljati v bolnico. Nekoč sem ga tam obiskal. Bil je tekom svoje bolezni izredno shujšal. Roke so mu bile blede kakor pri, na katerem je ležal — in oni ubraz ! Gube so se mu zajedle v mlado lice — samo oči so mu bile kakor kdajkoli preje: vdane, ponižne, nekje v daljavi si še našel prejšnjo radost Prisedel sem k njemu. Ležal je mirno, oči so me pa veselo pozdravljale. Izza vzglavja je potegnil zvitek popisanega papirja, ki je bil na enem koncu zlepljen z modrim trakom. Šele takrat sem uzrl na njegovi nočni omarici črnilo in steklenčico z limom. Ponudil mi je popisani sveženj ; z eno roko si je šel na prsi... Z muko je spravil iz sebe: „To zapuščam tebi. Ne smeš imeti o meni slabega mnenja. Vedno sem želel delati dobro. Mnogi me pa niso razumeli...“ — Solze so mu stopile v oči. — „Tebi zaupam to svojo zapuščino. Drugega ti ne morem dati. Odpri ta zavoj po moji smrti in takrat lahko storiš s tem, kar ti drago. Jaz ničesar več ne pričakujem od tega sveta. Ne toži se mi preveč odpotovati v svojo pravo domovino ... Samo nekaj bi še rad,“ je pokazal na drobni tisk, ki ga je držal med prsti; Moške srajce od i Moške sp. hlače Moške cajg hlače Otročje cajg hlače Belo platno od Žuto platno Platno za moške srajce Druki Poldeleni od Svila za obleke Moške nogavice Ženske nogavice Dežniki „Marela“ Za blazine 120 cm široko isto za perje Moški cajgi Moški kamgarm Platno za brisače ter vso i špecerijsko blago po znatno nisikih se dobi pri 4 NOVINE 24. aprila 1938. „HIZICKI DOMAČOJ“ Pisma naših z tüjine Pozdrav pošilajo: Pücko Števan, Lackovič Anica, Gerič Ivan, doma iz Hotize v Nemčiji: g. hotiškomi kaplani, svojim domačim, starišom, bratom, sestram, nevesti z decov, prijatelom, gasilskoj četi, izseljencom v Franciji. Veselijo se Novinam i se zahvalijo, da so je po naročitvi včasi dobili. Šprager Marica, Beltinci, iz Francije vsem na vredništvi i upravi Novin, prosi molitve naše. Solar Alojz iz Nemčije, uredniki i sotrüdnikom Novin i celoj Slov. Krajini. Kolenko Jolef i Treza, D. Bistrica z Nemčije celomi uredništvi, naše liste redno dobivata. Berden Jožef i Gomboc Ivan, krojaška pomočnika iz Beograda vsem izseljencom iz bogojinske fare, svojim domačim, sosedom, rodbini, posebno filovskim i ivanskim dečkom. Ferko Marta iz Francije. Dragi uredniki Novin ! Srčni pozdrav Vam pošilam iz te tüje Francije. Prišla je pali k nam vesela spomlad, štera nas opomina na Kristušovo vstajenje. Da, dragi naši, približali so se nam sv. vüzemski svetki. Želem vsem, da bije srečno opravili veseli i zdravi vsi vküp pa prosimo lüboga Boga, da bi nam jih dao še vnoga leta še dočakati. Prav iz srca se Vam zahvalüjem na rednom pošilanje Vaših listov, šteri so mi v jako velko korist. Kak nas to veseli, uboge v toj tüjini, da čtemo iz njih, kak je v našoj domovini. Naročnino sam poslala, Višek naj se odloči na čast svetomi Antoni za zdravje i srečo pri živini. Srčni pozdrav pošilam celoj Slovenskoj krajini, posebno pa Cankovskoj fari. Pozdravlam tüdi vse prijatelice i poznance v tüjini i njim želem vse dobro. Pozdrav pošilata tüdi prijatelici, dve sestri, Fartek Rozalija i Marija, želeta gračkoj fari vse dobro. Našim izseljencem v Franciji. Vprašanje našega izseljenstva je še vedno nerešeno. Kar naprej je odprta knjiga, v kateri so zabeleženi vsi tisti, ki jih je Usoda pognala v širni svet, da si tam služijo kruh. Trd je ta kruh, ki ga reže tujina nam izseljencem. Kakor mačeha nam je bila in nam je še naprej. Kar nič upanja ni na boljšo bodočnost. Zarja lepših dni nam še ni zasijala. Toda knjiga se polni, naša kri se stiska v tujini. Res je, naši ljudje stokajo nad slabimi časi. Ne vedo pa, da so čestokrat sami krivi težav, ki jih zadenejo. Mislite da ne ? Evo primer : Nekdo potuje v Jugoslavijo. Navadno je najvažnejša in najpotrebnejša stvar — vozna karta. Kje naj jo kupim, koliko bo stala itd. To so vprašanja, ki tarejo naše ljudi. Pa ima morda še kdo nekaj denarja in bi ga rad premenjal, pa ne ve, ne kje, ne kako. V tej negotovosti zagrebi za prvo bilko, ki se mu nudi v pomoč. Nič ne gleda, kdo mu jo ponuja in kakšna je. Tedaj naši ljudje zgreše in maščevanje je neizogibno, kesanje pa je prepozno. Kje naj drži pregovor: Svoj k svojim, bolj kot v tujini. Pa koliko je nasprotnikov tega lepega pregovora. Delavci, izseljenci ! Vi dobro veste, da so v Parizu agencije in banke, ki so popolnoma tujega značaja. Dobro jih poznate, vendar koliko Vas je, ki se obračate nanje kot na svoje rešitelje. Ne veste pa, da Vam prvo pomoč more nuditi le nekaj, kar je našega, domačega, jugoslovenskega. Ta je naša agencija „PUTNIK“, ki je nalašč samo za Vas ustanovila poseben oddelek. V njem dobite vse potrebno za potovanje v rodni kraj. Vozne karte po najnižjih cenah, zamenjate denar v nejvišjem tečaju, obenem pa ste postrežem v domačem, materinskem jeziku, tako da se pri nas počutite kot doma. Vedite pa, da naša agencija na kolodvorih nima svojih agentov ali uradnikov. Našega uradnika dobite na Jugoslovanskem poslanstvu 7 rue Léonce Raynaue ali pa pridite direktno v našo agencijo). Vaše geslo bodi: Svoj k svojim ! Zapomnite si adreso: „PUTNIK“ Oddelek za emigracijo. PARIS ӀӀ éme. 16. rue de la Michodière Zvišanje plače delavcem na Belju ! Ze precej časa so se vršila pogajanja med Zvezo poljedeljskih delavcev v Murski Soboti in državnim posestvom Belje, za zvišanje plače. Po daljšem prizadevanju organizacije, se je Zvezi le posrečilo, da je zastopnik imenovanega posestva pristal na stavljeni predlog, tako, da je dnina zvišana od 10 din na od 12 din na 14. Akordne plače pa so že pri sklepanju pogodbe bile povišane. S plačo, ki jo pogodba sedaj predvideva, so delavci lahko zadovoljni; saj bo vsak zaslužil okoli 600 din več, kakor pa prejšnja leta. Delavci! Vaša organizacija, Zveza poljedeljskih delavcev, kateri se je že v prvem letu njenega obstoja posrečilo plačo tako zvišati, vam priporoča, da se pogodite na delo na veleposestvu Belje. Potrebne informacije dobite vsak dan v pisarni ZPD v Delavskem domu v Soboti, kakor tudi ime palirja, kateri še potrebuje delavce. Pregovor pravi: „Svoji k svojim ! Zato tudi vi ostanite na domači grudi, kjer nimate izdatkov na dolgem potovanju ter vam ni treba plačevati potnih stroškov. Din 75 miljon jamstva ________za Vas! Pred kratkim je bil v časopisih sledeči Oglas: „Karitas“ je pravo zavarovanje, ni samopomoč. Mesečni prispevki so stalno enaki. Zavarovalne vsote se izplačujejo v celoti. Izplačila niso odvisna od števila članov, ne od višine mesečno vplačanih prispevkov. — Jamstvo Din 75,000.000·—. Karitas je največje ljudsko zavarovanje v Jugoslaviji. Ljubljana palača Vzajemne zav. - Maribor, Orožnova 8 ... Tako se je glasil oglas. K temu oglasu je treba pripomniti sledeče : Če se zavarujete pri Karitas za posmrtnino, doto, starostno preskrbo, postanete član naj-večjega ljudskega zavarovanja. Karitas nuni svojim zavarovancem ugodnosti, ki jih pri podobnih zavarovanjih ni. Za vsak dinar, ki ga vplačate kot premije, Vam Karitas jamči s 75 miljon Din. O kaki izgubi torej ni govora. Letos se je pri Karitas zavarovalo že nad 3000 oseb. Glede načina in pogojev zavarovanja dobite vsa potrebna pojasnila pri zastopnikih. Če ne vsete za nobenega zastopnika, se obrnite osebno ali pismeno na vodstvo Karitas v Mariboru, Orožnova u. 8. Vnaprej pa si zapomnite, da so pogoji zavarovanja pri Karitas zelo lahko, ugodnosti, ki jih imajo zavarovanci, pa zelo velike in sicer tem večje, čim mlajši je kdo ob sklenitvi zavarovanja. Zavarujejo se lahko vse zdrave osebe od 7. do 80. leta starosti. Službena naznanila Sresko načelstvo Murska Sobota. Vsem občinam ! Spomladanski plemenski sejem zveze selekcijskih društev se vrši v soboto 23. IV. na sejmišču v Beltincih. Občine, ki so zaprosile za prispevek k nakupu obč. bika, naj preskrbe, da bo rejec-prezimnik prišel na sejem, da prevzame bika. Opozorite bikorejce na ta sejem, ker se bodo na jesenskem licencovanju v prvi vrsti zopet licencirali biki rodovniškega porekla in občine morajo v prvi vrsti za te skleniti pogodbe. Sreski načelnik: Dr. Bratina s. r. Pošta. Režonja Anton, Brunov 22. Nemčija. Mati plačala naročnino Novin za lansko leto i za letos 50 din, -Ž. A. K. V. Senj. Hvala za poslano. Iz srca se veselimo, pa smo posebno na Cvetno nedelo darüvali sv. mešo, da se Vilijova prošnja, v pismi izražena spuni. Obema srčne-pozdrave.— Vsem naročnikom. Lepo vas prosimo, pošlite nam naročnino, četrt leta je mimo, nujno rabimo peneze za tiskarno i papir. Naši lüdje na vse kraje slüžijo, penez večinoma ne menka. — Jug Jožef i Sandt Janoš, Nemčija. 60 din. sprejeli, Bog povrni za poslano podporo. Ka se tiče pošilanja mark, dobite v Novinaj za kratek čas pojasnilo. — Vratarič Franjo, Zlatar-Bistrica. Naročnino i dar na Dom sv. Frančiška zahvalno sprejeli. K odaji šest oralov goric i sadovnjaka, v Lendavi poleg grada, na jako lepom mesti. Oda se iz proste roke. Pozvedite na upravi Novin v Črensovcih i v tiskarni Balkányijovoj v Dolnjoj Lendavi. Proda se lepa hiša v LJUTOMERU, visoko pritlična, velika pivnica, vrt, sadonosnik. Poizve se pri Drobnik, pekar, Ljutomer KUPUJEM vložne knjižice od Prekmurskih denarnih zavodov. Bančna poslovalnica BEZJAK, - MARIBOR, Gosposka ul. 25. Stavbeni les, žagan, suhi za rušte, čakature i drago Suhi prodajo JOSIP MURSA na KRAPJI. „kakor Geibel,“ bi še rad zapel : ,Es ist ein grosser Maientag der ganzen Welt beschieden ...‘ V hrepenenju sem mu že čisto podoben : ,Es muss doch Frühling werden ...‘ Prosim ljubega Boga, da bi mi dal videti oni veliki dan, da bi vsaj videl cvetoče kostanje.“ Ko sem se poslavljal od njega, sem slučajno pogledal na okno ob njegovi postelji. V beli vazi sem zagledal snežne narcise. Zunaj je bilo oblačno. Kostanji na dvorišču ljubljanske bolnice so bili v popju ... Od prijatelja sem se moral dobesedno odtrgati; držal me je z ovelo roko in me je stežka izpustil. Ko sva se obrnila, on v blazine, jaz proti vratom, sva menda oba zajokala. Slednjič je vzdihnil. Ko so ga našli mrzlega, je imel eno roko iztegnjeno proti oknu: tam so bile sveže narcise — sam ljubi Bog v nebesih ve, kdo mu je rože prinašal — in zunaj so cveteli divji kostanji. Sedaj sem lahko odprl njegovo zapuščino. Poleg pisanih skript o umetnosti, sem našel neke vrste zapiske. In, pravim, morda mi ne bo zameril (kaj če bo vesel ?) ako vam, dragi bravci, preberem te dragocene zapiske svojega prijatelja. * „Moj veliki teden v letu 193... Kako rad bi šel s tovariši domov na počitnice ! Saj vas ljubim, domača polja, prostrane * Emanuel v. Geibel (1815-1884), nemški lirik v poeziji, zavzema vidno mesto v književnosti kot zastopnik „münhenske šole“ in se odlikuje v skladnosti oblike. revni in gaji. Saj te ljubim, domača hišica, dragi sestrici, saj te ljubim, mati, četudi sem žalosten, da me ne razumeš. Dejala si mi, da mi ni treba hoditi pred tvoje oči, ker nisem poslušal tvojih naukov in nisem postal božji svečenik. — Pa jaz bi rad obiskal gomilo dragega očeta, ki spi tam za cerkvijo v senci mlade ciprese... Rad bi te videl, mati, in danes bi te gotovo poslušal ! Na veliki petek. Danes si moja hišica domača gotovo v prazničnem pričakovanju. Saj te vidim, mama, kako pripravljaš s Klarico velikonočno jed, kako barvata piruhe, da bodo jutri blagoslovljeni. (Na vaseh se namreč blagoslavlja na vel. soboto. Op. pis.) jaz se pa rajši ognem svetu. Saj nisem vreden, da bi bil deležen tega veselja, katerega ima sedaj slednji človek, ki je blage volje. Stopim v šenklavško cerkev. Kako je vse mračno, žalobno ! Ljudje klečijo ob božjem grobu v praznični črnini in molijo Odrešenika. Sedaj bi bil iz srca rad tako majhen kakor otrok in bi šel doma z drago mamico in bi v svetem molku gledal mrtvo Gospodovo telo. Pa zame ni več tega. — Mati, žalostna Mati Zveličarjeva, Ti mi postani to, česar ne morem najti pri roditelju ! Saj je ljubi Bog svetemu Frančišku tudi poslal drugega očeta ... In se stisnem k podobi. Zajočem in pozabim na solze, tako se zamislim v mrtvega Sina. Pa bi tudi. jaz tako rad imel piruhe, velikonočne piruhe, a sem tako ubogi Sprejmi, moj Odrešenik darilo ubogega človeka. Sprejmi moje želje — Sprejmi moje želje — moje velikonočne piruhe. Prvi je snežnobel : prosim Te, trpinčeno Telo, da mi pomagaš ohraniti oblačilo krstne nedolžnosti do mojega zadnjega diha. — Drugi je vijoličast: prosim Te, dragi Jezus, da mi vliješ one moči, ki jo bom potreboval v pokori za storjene žalitve — za bolečine, ki sem jih prizadejal ubogi materi. Tretji je zelen: prosim Te, Gospod, da mi utdrdiš upanje, ono veliko upanje, ki me naj spremlja na vseh potih tega življenja, v težavah in bridkostih, v nadlogah in trplenju - povsod. Četrti je rudeč : prosim Te, moj Odrešenik, da mi daš vroče ljubezni, močne ljubezni do Očeta, Tebe samega in Svetega Duha in do Matere Marije. Hrami bom vse to do poslednjega utripa mojega srca. Velika Sobota. Zvečer sem pogledal iz svojega stanovanja skozi okno. Po ulicah je vrelo mnogo ljudstva. In kako je vse pelo ! Kakor da bi se zemlja prerodila, kakor da bi ljudje postali čisto novi, od nečesa vstali. Od vsepovsod je dišalo. Mladina je bila v belih oblačilih in v cvetju. In tam nekje je vihralo bandero, in spet eno, sama bandere... Kristus je vstal, aleluja ! Pa sem se zdiznil. Zakaj stojim? Zakaj ne stečem doli in ne zavriskam : Aleluja ! Aleluja !? — Stekel sem na ulico. Tako šem bil zasopljen, da sem podlegel krčevitemu kašlju. V prsih me je bodlo... Pa sem vendar šel naprej in sem klical z ljudmi, pel sem: „Aleluja ! Aleluja! Zveličar naš je vstal iz groba !...“ In sem bil val v vzvalovanem morju. Pridružil sem se svojemu slovenskemu ljudstvu, ki je vrelo na goró, na sveto goro vstajenja. Kakor da je bilo vse prejšnje življenje prevara, prazne sanje, za katere se človek ne zmeni mnogo ; pozabi jih in vstane k novemu, svetlemu dnevu. Onega dne sem doživel dušo svojega naroda. Postal sem majhen, kakor takrat, ko sem v mladi belim hodil v procesiji domače fare. Ko so mi zvonovi peli sveto melodijo in so mi pritrkavali o bodočnosti. Sam ne vem, kako sem se znašel v cerkvi. Tam sem se čisto prerodil in sem ves mlad in svež izročal dušo in telo Vstalemu, naj jo vzame kot žrtev za moj slovenski národ, ki vstaja ... Ko sem se spomnil ponoči v postelji na velike sklepe in žrtve, sem začutil veliko slabost. Kakor da bi mi udje odpovedali. Pljuča so mi hropla... Pa če je tako, naj se zgodi Tvoja sveta volja, Gospod ! — Zame ni treba zemeljskega doma v tihem gaju Slovenske krajine ; zadovoljen sem z večnim domom, kjer samevajo nemi križi... Zame ni treba nove telesne velikonočne obleke, naj jo imata rajši sestrici, Klarica jo naj ima namesto mene ; saj bom vesel, ko jo bom videl lepo, to svojo sestrico, slovensko dekle v novi obleki — zadovoljen sem z belino svete hostije, z novo obleko, ki mi jo prinaša Jezus iz tabernaklja. Zame naj ostane samo žrtev. In v žrtvi bom srečen. Tudi jutri, na velikonočno nedeljo. Takrat se bo čutil vsak veren človek velikega na božjem svetu, velikega kot član vesoljne Matere Cerkve. Želim, da bi jutri vstali vsi ljudje, da bi zapeli iz dna duše alelujo od smrti Vstalemu. — Jaz sem pa srečen v hladnem objemu črne zemlje... Prijatelj, ki to bereš, sprejmi moje pozdrave. Odnesi jih preko božjega cvetočega sveta moji rodni hišici, tudi moji materi. Reci ji, da jo pozdravljam, da jo poljubljam na dobrotljivo čelo. in jo spomni, da jo prosim odpuščanja, da bi sedaj rad stopil na pot, ki mi jo je začrtala njena skrbna roka, teda jaz umiram ...“ Prebral sem vam, dragi moji rojaki iz Slovenske krajine, zapuščino svojega pokojnega prijatelja. Ako ste uzrli na dolgi poti popotnika iz naših vrst, ki se je spotaknil, a se je dvignil k vstajenju žrtve, sem zelo srečen. In — kakor je zapisal moj pokojni prijatelj — Bog daj, da bi te dni vstali vsi z Gospodom, da bi zapeli velikonočno alelujo! Sicer pa: vsem vesele praznike ! Skledar. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkani Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.