Ljubljanski učenci                                                 Zdaj duh prosti se dviguje,
v                                                                                           Z orlara pije sonca žar,
svojim junaškim bratam na Dunaju.                     v znanstev krogu se raduje,
Stan mu je nadzvezdni var.
Werli bratje! pripustite,                                                        Dolgo se j' kolo valilo
De tmV Krajnske lire glas                                                      Nezvestobe in laži,
Poje dela glasovite,                                                                  Vsac'ga v teku svom zdrobilo,
Sreč prihodnjih lepi kvas.                                                        Kdor ni vriskal sužnosti.
Polno, radosti pijano                                                                 Alj strašno je zagromelo
Vam serce nasprot plami,                                                       „Stoj!" kolesu silnim«;
Vam do zadnje srage vdano                                                   „Stoj!" in glej! kolo se smelo
Vročo Vam daruje kri.    —                                                    Vstavi klicu Vaši mu.
Studne so megle krivale                                                           Vi bandero ste svobode
In morile moč duha,                                                                 Razprosterli v jasni dol;
Misli so visoke spale                                                                Združeni z močmi osode
V trni prepada silniga.                                                              Sužnosti zdrobil' prestol.
Baziliska gled strupeni                                                             Dokončal je delo slavno
Čara je okroževal,                                                                    Naših bratov um in dlan;
*«fc            Je PrekIeP m Pah Jekleni                                                         Dokončal je je postavno,
]*            Sercu milima koval.                                                                  Sreče nam pripeljal dan.
Ah! pač ljudstvo je klicalo:                                                     Serce nam radosti vriska,
„Mili oče, reši nas!"                                                                Divji trešen je v prepad;
Alj le h gluhim je jokalo,                                                       Konc je zdaj nadlog in stiska,
K Njemu sej ni segel glas.                                                    Že zori napredka sad.
Padaj, padaj le solzica,                                                           Pevaj, struna, večno slavo
Oče, ah! ne vidi te;                                                                 Hrabrim rešiteljam vsim;
Vozka k Njemu je stezica —                                                 Pokončal' so hidri glavo —
Tudi ta zaperta je.                                                                   Pevaj, lira Krajnska, jim! —
Alj prišel je dan mašvanja                                                      V gorah Krajnskih se razlega
Na perutah Severa,                                                                  Vašga duha slavni čin,
In zvezdica blagostanja                                                            In verši krog Save brega
Nam zašije iz Dunaja.                                                              Do Slovenskih tje planin.
Vaša desna je trešila                                                              Verh gora z duham ognjenim
Zmaja divjiga u prah,                                                              Pa navdan Slovenc stoji;
Vaša desna je zdrobila                                                             Serca polniga iskrenim
Ljudstva solzam strašni pah.                                                   Bratam Vam roko moli.
Vi verige ste razbili,                                                                Draga mati pa Slovenja
Duhu zlat podali ključ,                                                             Prave sine" Vas spozna,
Vi obnebje mu zjasnili                                                             In veseliga stermenja
In prižgali rajsko luč.                                                              Zmage venec Vam poda.
;,Slava večna slavalu vpije,
Nje svetiše Vam odpre —
In na venca listkih sije
Z zlatim' čerkam': ;?Zivite!" —
F. Jeriša, narodni stražnik.
58