SPREHAJANJA    Tvoj obraz...
Umakneš se v samoto ... In z grozo pričakuješ...
*
Črna mačka se plazi po stekleni jutranji zarji... Sonce je ožgano do kosti...
*
Ladje se izgubljajo v megli.. . Nihče več ni sam ... Vidiš dlje, če mižiš!
*
Borut Suban
Pesmi
299
Iz pokopanih steklenic zaudarja krik ... Kaplja nad temo v tropu netopirjev...
*
Pesem je nit,
ki spleta bisere,
katerih nikdar ne dosežem...
*
Iztrže se iz žrela,
nam s temnim breznom
umije obraz,
ko z nohti koljemo sramoto...
*
Vse sem spustil v globino ...
Čakam zlati strup,
ki me zjutraj izvabi nazaj..
*
Usoda zapira steklenice naših sanj...
*
Venec zveriženih radosti
lahno gnije
v vlažnih sencah križev...
Zadah se izgublja
mimo konca
in trže zavese prostora ...
*
300
Borut Suban
301                                                                                                                       Pesmi
Padam v daljno, skrito resničnost, ki bo zadnji kamen žrtvovanja... Ti prižigaš cigareto...
S steklenimi nohti
je zarezala rano v spokoj...
Jaz še vedno jočem...
Solze in oči poklanjam njeni reki.
*
Dvorni pajac prede ure dolgočasja... Kralj zaspi... Pajac je mrtev ... Na vrsti sem jaz...
Včeraj so sence dobile obraze ...
V zadnji zimi smo prižigali sveče
in se obešali na vrvice
ki so vzdržale.
Vsi kličejo December...
Kaj je to spomin, dedek?
Žarometi sikajo v moje oko. Z razprtimi rokami občudujem hitrost... Vozimo se po truplih zmečkanih živali; nočnih ježev, žab in gob...
Izgubljen v sobi prepolni zaves
padam in se dvigam...
Votel tavam v dvorani ogledal,
302
Borut Suban
ki jih je nemogoče šteti... Vidim le njo,
spačeno v tristo podobah... Začuda mene ni nikjer... Res nora hiša.
*
Sence se igrajo na zidu nehote... Sonce jih žge in tilniki so vroči, vendar se ne potimo... Jaz ljubim ljudi okoli sebe in lahko bi jim pokazal, kam naj se ozrejo...
Pokadil mi je vse lase, nato je prižgal moj nos in oči in brado in usta ... Kadil je mlado telo z rokami in nogami... Vse je spravil v dim...
*
Vrtovi zarasli z menoj nekje v tujem svetu ... Otroci se podijo za rdečimi baloni... Ob mraku tišina, ki skoraj govori...
*
Zlagam čase v piramido ...
Do neba.
Nekoč se ga dotaknem...
Nekoč le
padem...
303                                                                                                                                      Pesmi
Kakor osamljene oči,
ki zrejo skozi okna
v popoldan...
Smeh,
ki je predaleč,
da bi bil resničen ...
Zjutraj vstanem in poiščem razmetane dele svoje zanikrne osebnosti. Nato opravim pitje kave in obred kajenja. Vprašam duha živali, ki živi z menoj, ali bi hotela ostati še kakšen dan. Obljubim ji divji ples...
Čez čas se odlepim,
puščam strah ob strani,
se razkrajam in seštevam...
Jutro,
boleče v svoji nedotaknjenosti
zasaja osti v moje
zapite sence ...
ČAS JE    da govorimo
o poslednjih stvareh
v sobi,
kjer bo luč
žrtvovana
in kjer bomo kmalu
izbirali poti...
Čas je, da hrepenimo
po naši zadnji
predstavi,
namenjeni nam samim ...
MAR NE?
Borut Suban
Kdor prvi čuje pesem kamenja
in bitje njegovega starodavnega srca...
In kjer bo svetloba le še naša senca ...
BODOČIM    Bilo je zmedeno obdobje.
Besede minljivost nismo poznali.
Smrt nam je bila zvesta spremljevalka,
pisali smo ji balade,
jo kitili s cvetjem, trakovi, pesmijo...
Rojevanje smo prezrli.
Sreča je postala ostudna reklama
in osamljenost vsakdanja bledica
jutranjega žganja...
Odšli smo, še preden je kdo
opazil, da smo...
Zakaj nemogoče je žalovati
za nečim,
česar nikoli ni bilo.
Mene so imenovali Buba.
Bil sem pač buba
ves čas
in nikdar niti najmanjši metulj...
304