POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.

Posamezna številka velja 1 dinar.
»Naš dom« izhaja v prvi polovici meseca. Naročnina za vse leto dvanajst (12) Din.
—■ Za Italijo 7 Lir, Avstrijo 2 in pol šilinga, za Ameriko 0.40 Dol. Za druge države vrednost 20 Din. — Naslov: »Naš dom«, Maribor, Koroška cesta 5. — Položnice si kupite na pošti in vpišite št. 13.577.
Denar naložite
najboljše in najvarnejše pri
SpodnještajersM ljudski posojilnici v Mariboru
Gosposka ulica	r. z. z n. z. Ulica 10. oktobra
Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri in ne odteguje vlagateljem rentnega davka.
Naročajte po dr. Dorniku dramatizirano ljudsko igro »Gruda umira«, ki je izšla kot posebna priloga »Našega doma«. Naročila je poslati na upravo »Našega doma«, Maribor, Koroška cesta štev. 5. Za naročnike 12 Din, za nenaročnike 25 Din. Za nove naročnike 24 Din.
Poravnajte naročnino, kateri je še niste poravnali. Podpirajte glasilo naše kmetske mladine s tem, da ob vsaki priliki nabirate za tiskovni sklad »Našega Doma«. Prispevke pošljite na upravo »Našega Doma«
V prosvetni knjižnici so doslej izšli sledeči zvezki: Dr. Josip Hob-njec, Sodobne naloge ljudske prosvete; dr. Jože Savinski, Koroški Slovenci; dr. Franc Sušnik, Jugoslov, književnost; dr. Jože Praznik, Zadrug® temelj narodnega blagostanja; Stanko Cajnkar, Najvažnejše vprašanj® naše dobe; Ivan Vesenjak, Kako gospodari Jugoslavija; dr. Fran Vatovec Zgodovina in načela ruskih boljševikov; končno še »Rokomet«, o čem®r poročamo na drugem mestu. Fantje! Segajte po knjižicah, ki vam v pr®' gledni in poljudni obliki razjasnjujejo najvažnejša sodobna vprašanja. N®' ročajo se pri Prosvetni zvezi v Mariboru, Aleksandrova cesta 6. Zv®' zek samo 1 dinar.
OTvaJTdo
XXIII~ IS31
PRAVA VERA BODI VAM IUČ, MATERIN JEZIK BODI VAM KLJUČ DO ZVEUČANSKE NARODNE OMIKE A. M. SLOMŠEK
Dr. J. Jeraj:
Katoličanstvo, biser v zgodovini Slovencev.
V dragoceni kroni zgodovine Slovencev se je prvič zasvetil biser katoličanstva v 8. in 9. stoletju, ko so Slovenci sprejeli krščanstvo. Krono krščanskih resnic so nam kovali blagovestniki iz Solnograda, Ogleja in Panonije. Solnograški blagovestniki so prižigali luč sv. vere posebno po Koroškem in po Spodnjem Štajerskem, oglejski misijonarji so delovali v južni Sloveniji, solnčni Goriški, Ciril in Metod pa sta prinesla evangelij vzhodnim Štajercem, v naše solnčne Slovenske gorice.
Zasejali so seme v neumrjoče duše in vzklil je bogat sad.
Katoliška vera je iz poganskih Slovencev napravila kristjane, vnete in pobožne. Slovence je širokogrudno sprejela katoliška Cerkev pod svoje okrilje in jih ohranila pod svojim varstvom do današnjih dni.
Sprejetje katoličanstva pomeni velikanski spomenik v naši zgodovini. S katoličanstvom smo postali Slovenci zgodovinski narod. Stopili smo v krog prosvete in izobrazbe, ki se je v vseh časih vtrinjala iz osrčja omike in prosvete — večnega Rima.
Katoliška Cerkev nam je dala vero in izobrazbo, prvi samostani so bili tudi naše prve šolske trdnjave. Ciril in Metod sta sveto pismo in mašo prestavila v slovanski jezik. Nemški blagovestniki iz Solnograda sicer niso bili prijazni slovanskim obredom, a splošni duh Cerkve jih je toliko obrzdal, da niso mogli slovenskemu narodu trajno škodovati.
Slovenska narodna duša se je čudovito hitro zlila s katoličanstvom v novo enoto.
Katoličanstvo ima posebno sposobnost, da se vsakemu narodu hitro približa in z njim stopi. Tako je tudi lepe narodne pesmice, šege slovenske in navade katoličanstva sprejelo in s krščanskim duhom po-Žlahtnilo. Katoličanstvo samo je s svojimi krasnimi obredi, zakramenti, mašami, procesijami ter lepoto svojega bogoslužja čudovito sorodno preprosti ljudski duši. Ali se potem čudimo, če je preprosta duša narodova Naravnost zarajala, ko je doživljala lepoto katoliških obredov!
Iz dna duše v Kristusu prerojenega slovenskega človeka so vzkipele prelepe pobožne pesmi, Kristusu, Mariji in svetnikom na čast. V žičkem samostanu je brat Filip zapel pesem Mariji na čast, iz naroda Pa so vzbrstele neštete narodne pesmi. Katoliška vera je ljudstvu poslala domača, domači so postali svetniki. Nešteto narodnih pesmic pro-
slavlja sv. Petra, sv. Janeza, sv. Lovrenca in druge svetnike. Kako lepo se glasi pesmica sv. Urbanu na čast:
Preljubi sveti Urban Ti dragi naš mejaš,
V goricah ti kraljuješ In sladko grozdje daš.
V dolgem in mirnem srednjem veku je katoliška Cerkev na znotraj ogrevala slovensko narodno dušo, plemenitila slovenskega kmeta in rokodelca, veselila slovenske družine in vasi. V notranjosti srečne slovenske duše je žarel biser katoličanstva.
Na zunaj pa je krvavo vzplapolal in junaško zažarel v začetku novega veka, ko so naši pradedi branili svojo zemljo pred divjim Turkom-Mali narodič je stoletja kljuboval milijonskim sovragom. Posamezne slovenske vasi in dolinice so se morale same braniti, nemški graščak pa se je strahopetno skrival za varnim obzidjem gradov. Odkod so zajemali junaški Slovenci moč v teh bojih? Ob cerkvah in njenih obzidjih je stal junaški slovenski kmet, iz žrtveniškega diha svetih maš in pobožnih molitev je črpal nepremagljivega duha, da je z mečem in koso branil Evropo pred Turkom. Večno bo klil med nami spomin Miklove Zale, žarel žar krvavordečih kresov in oznanjeval vero Slovencev v Boga in svojo bodočnost.
Iz bisera krščanstva se je utrnila bolestna solza v protestantski dobi v 16. stoletju. Takrat so mnogi odpadli. Zdelo se je, da se Petrova skala maje in da nas bo zagrnilo morje nemškega luteranstva. Pa katoliški duh, Marijina ljubezen, ki je tlela v dušah od Turkov, nemških graščakov tako mučenega naroda, je zmagala proti tujemu luteranstvu. Protestantski Trubar, Dalmatin in Bohorič so nam dali slovensko knjigo, a s temi darili, ki so sicer dragocena, niso kupili katoliških duš Slovencev. Slovenci smo ostali zvesti katoliški veri.
Profesorja Prijatelj in Kidrič pišeta, da je protestantska doba najsvetlejša točka slovenske zgodovine, katoličanstvo pa da je bilo narodno mrtvo. Ni res! Ko bi se Slovenci poluteranili, bi utonili v nemškem luteranskem morju, kakor so se ponemčili mali slovanski narodi na Pruskem in na severu, ko so sprejeli protestantsko vero. Da smo se Slovenci kot mal narodič ohranili, se imamo zahvaliti katoliški Cerkvi. Njen nadnarodni, vsesplošni (univerzalni) duh čuva vsakemu tudi najmanjšemu ljudstvu narodnost in jo skrbno ohranja.
Po preizkušnjah protestantske dobe je zaživelo katoličanstvo na Slovenskem. Tiskajo se slovenske katoliške knjige, časopisi, nastopajo navdušeni slovenski pesniki, pisatelji in znastveniki. Po gričkih in dolinah pa rastejo neštete nove cerkve, v njih pa prijazno pozdravljajo vernike z oltarjev baročni — veseli svetniki.
Tako je vzklila najnovejša doba, 19. stoletje, ki je prineslo narodni boj. Pri vseh narodih se je vzbudila narodna misel, zahoteli so veliki narodi po narodni veličini. Žrtev tega prenapetega narodnega gibanja (nacionalizma), bi postali tudi mi Slovenci. 70 milijonski nemški narod je hotel poplaviti naše kraje in preko lepe naše domovine sezidati nemški babilonski most od Hamburga do Trsta. Na drugi strani pa je brez-
verski duh, ki je prišel od Nemcev in tudi Čehov, trgal iz src Slovencev vero.
Vnovič nas je rešilo katoličanstvo.
Vsi naši veliki buditelji, narodni in verski, so bili katoliški svečeniki ali pa vneti katoličani. Ko so vsiljevali v šole nemščino, je branil mili slovenski jezik nepozabni škof Slomšek. Kakor nekdaj v protestantski dobi škof Hren je sedaj drugi katoliški kladivar škof Mahnič vihtel kladivo proti brezverskemu trupu. Škof Jeglič in Krek sta dramila vero in narodnost Slovencev, ščitila naše verske, narodne in gospodarske dobrine.
Ko je napočila velika doba prevrata, so nas naši cerkveni knezi, vsem na čelu nadškof Jeglič in dr. Korošec, vedli pod varno okrilje Jugoslavije.
Tako je katoličanstvo biser v zgodovini Slovencev. Slovenci nismo imeli tako slavnih držav, kakor drugi narodi, niso nas vladali domači kralji in cesarji, kakor druge narode. Imeli pa smo in še danes imamo slavne cerkvene kneze, odlične škofe in zastopnike katoliške Cerkve, ki branijo in ščitijo mali slovenski narod kakor punčico svojega očesa. Zato je katoličanstvo biser v zgodovini Slovencev.
Ob lepem jubileju F. Žebota.
Franjo Žebot — 50 letnik! Kdo bi mislil, če vidi njegovo čilost in mladostno prožnost. Fant je še vedno po vsem svojem bistvu. Takšna je življenska zgodba odličnega slavljenca:
Slavljenec je bil rojen 10. avg. 1881 v Selnici ob Muri, župnija Št. Ilj v Slov. gor. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. liju pod narodno zavednimi učitelji Sorko, Arnečič, Vauhnik in Urlep. Žebotova domačija je bila všolana v tedanjo šulferajnsko šolo na Sladkem vrhu pri Cmureku, a malemu Frančeku se nemški poduk ni nič kaj do-padel in je sam začel hoditi v poldrugo uro oddaljeno slovensko šolo v Št. liju. Bil je v vseh razredih odličen v vseh predmetih. Zanimivo je dejstvo, da ni Franček, celih osem let, kar je hodil v šolo v Št. Ilj, izostal niti 20 dni, dasiravno je imel poldrugo uro hoda od doma do Št. lija. Vse prigovarjanje učiteljev, naj da oče Frančeka v gimnazijo, ni nič izdalo. »Kot sin -— edinec mora ostati doma na kmetiji.« Učitelj g. Miha Vauhnik, ki živi sedaj kot upokojeni nadučitelj pri Sv. Jakobu v Slov. gor., je znal v Frančeku in njegovih šolskih tovariših vzgojiti slovensko narodno zavest, živo ljubezen do slovenske domovine, veselje do slovenske knjige 'n jih je še po končani ljudski šoli vabil k sebi in jih podučeval, kako naj nastopajo v življenju in borbi za narod. Vabil je fante v tedanje Kmetijsko bralno društvo. Že 15 letnega Frančeka najdemo med člani Bralnega društva, a kmalu na to kot knjižničarja in tajnika. Ko je prišel
leta 1900 v sosedno Jarenino za kaplana agilni in vsestransko delavni ter za organizacijo navdušeni č. g. Franc Gomilšek, je isti vabil fante iz vseh okoliških župnij k sebi v Jarenino. Tu se je začela nekaka stalna, dobro organizirana šola za vzgojo naraščaja. Vsako nedeljo in praznik, a tudi med tednom večkrat, so se shajali mladeniči iz Jarenine, Št. lija, Sv. Jakoba, Sv. Marjete in Sv. Kungote v jareninski kaplaniji, mali hišici, ki stoji malo nižje jareninske cerkve ob cesti, ki vodi proti Št. liju. Tu je bila šola, v kateri je šolal in likal Gomilšek mladeniče za narodne borce in govornike. Ta šola je bila za obmejno slovenstvo v tedanjih težkih časih zlata vredna. Fantje iz Gomilšekove šole so imeli delokrog svojega narodnega in kulturnega delovanja po vseh kotih in krajih Slovenskih goric. Po vseh župnijah so rasle »Mladeniške zveze« in prosvetna društva ter tajni slovenski fantovski odseki. Ti odseki so pri ljudskem štetju 1901 in 1910 živahno sodelovali od hiše do hiše celo tje gor med Slovenci pri Spielfeldu, Lipnici, Cmureku in Radgoni.
Za fante, katere je Gomlišek odbral, je ustanovil govorniško šolo. Med temi je bil tudi Žebot. Skoro dve uri je bilo daleč od Žebotovih do Jarenine. Ali Gomilšekovo šolo je Franček pridno obiskoval. Gomilšek ga je še posebno podučeval, kako je treba sestavljati dopise, poročila o novicah in kako pisati članke za časopise. Od tega časa je prinašal »Slov. Gospodar« in tudi drugi slovenski listi stalno Žebotove dopise in članke iz krajev ob meji.
V »Slov. Gospodarju« je napisal v letih 1902 do 1905 več člankov za slovenske mladeniče in jih je pozval, naj se organizirajo. In res je kmalu nato sledila ustanovitev Zeze slovenskih mladeničev leta 1906 v Ljutomeru. Žebot je bil izvoljen za prvega predsednika Zveze in je ostal do leta 1910. Nato so se vrstili veliki fantovski tabori na Brezjah, Ljutomeru, po Slov. goricah, Posavju in v vseh krajih Slovenije. Veselo, razborito vrvenje slovenske mladine je zavzelo tako velik obseg, da ga skoro ni bilo več kraja, kjer ne bi zacvetelo gibanje slovenskih mladeničev. Pri tem velikem narodnem, kulturnem in krščansko-socialnem pokretu so sodelovali Gomilšek, dr. Korošec, Evald Vračko, dr. Hohnjec in drugi.
Ustanovil se je mladinski list »Naš dom«, kateri se je mahoma zelo razširil in močno priljubil pri mladini in starših. Fantje so živahno sodelovali kot dopisniki in poročevalci.
Sleherno zimo od leta 1904 naprej pa so se vršili večdnevni poučni tečaji in govorniške vaje. Prvi tak tečaj se je vršil pozimi leta 1904 v Mariboru v dvorani na Koroški cesti št. 1. Glavni predavatelj je bil rajni dr. Krek. On je štajerske slovenske mladeniče, bilo jih je okoli 80, tako navdušil za kulturno in narodno delo po Slomškovem geslu, da je imel ta tečaja izreden uspeh. Predavali so na tem tečuju še: dr. Medved (o govorništvu), dr. Korošec, poslanec Pišek in drugi. Krščansko socialna zveza (sedanja Prosvetna zveza) je skupno z Mladeniško zvezo prirejala slične tečaje po okrajih in krajevnih središčih. Od Save do Mure se je cel narod prekvasil z duhom katolištva in slovenstva.
Decembra 1909 je Žebot z Mladeniškimi zvezami prevzel slovensko agitacijsko organizacijo ljudskega štetja ob Muri.
V Mariboru je Žebot sodeloval pri mnogih organizacijah, osobito se je rad gibal med delavskimi in nižjimi sloji. Leta 1920 je izkusil tudi dobrote mariborske ječe, kamor je prišel vsled politične denuncijacije. Sodišče pa ga je oprostilo, po 50 urnem preiskovalnem zaporu je zopet zadihal svobodo.
Leta 1911 je Žebot obiskal na Dunaju v St. Marku zadružni tečaj, a poznejša leta zadružne tečaje v Mariboru in Ljubljani. Pri prvih občinskih volitvah leta 1920 je bil Žebot izvoljen v občinski svet mesta Maribor. Pri volitvah v ustavotvorno skupščino novembra 1920 je Žebot kandidiral za narodnega poslanca, a je propadel, ker se je tedaj velik del našega volilstva pridružil lepim obljubam bivše samostojno-kmetijske stranke. Ko je dne 6. januarja 1921 umrl poslanec Franc Pišek, je prišel Žebot kot njegov namestnik v ustavotvorno skupščino. Pri vseh poznejših volitvah je bil Žebot izvoljen za narodnega poslanca z veliko večino, in sicer v okraju Maribor, levi breg. Celo v mestu Maribor je dosegel vedno relativno večino. Kot poslanec je priredil mnogo shodov in sestankov. Intervencij pa je izvršil kot poslanec nebroj.
Dne 19. januarja 1910 se je Žebot poročil z Marijo Krenovo iz znane narodne rodbine v Št. liju. S 1. februarjem 1910 se je preselil v Maribor. Vstopil je v uredništvo »Straže« in pozneje je urejeval skupno z dr. Korošcem »Slovenskega Gospodarja« in »Naš dom«. Kot odgovorni urednik je bil večkrat obtožen in se je moral zagovarjati pred poroto. A imel je vedno srečo. Porota ga je vedno oprostila. Ob začetku svetovne vojne je bil skupno z dr. Korošcem pod strogim policijskim nadzorstvom. Žebot je bil delavni član mariborskega Narodnega sveta in je ustanavljal ob preobratu na meji na črti Svečina—Št. Ilj—Cmurek narodne straže.
Ko je bila narodna skupščina dne 6. januarja 1929 razpuščena, je prevzel slavljenec glavno zastopstvo edinega slovenskega zavarovalnega zavoda »Vzajemne zavarovalnice«, kjer deluje zelo uspešno, živahno in neumorno. V družinskem življenju se čuti naš slavljenec zelo srečnega. Bog ga je obdaril s šestimi otroci, s katerimi ga družijo vezi globoke očetovske ljubezni. Bog živi našega slavljenca še dolgo vrsto let!
Razdejane duše.
{Pretresljiva zgodba iz naših krajev; za N. D. napisal fant od Soče.)
Dva bregova ...
V takšnem vzdušju je rastel Jankov ljubljeni edinec Marijan in trpel. Še so bila v njegovi zavesti leta, ko so ga vsi obdajali z dokazi ljubezni, ko je bil ljubljenec vseh; očetov, gospoda Marka, blapca Toneta in Pe-klenkove Marte ter vseh, ki so si bili sedaj sovražni in ki ni bilo med njimi nobenega mostu. Kaj se je zgodilo? Blodil je od enega do drugega; nič več toplote in prisrčnosti. K mačehi Pavli je šel in jel spraševali; »Kaj so mamica vsi tako čudni? Zakaj me nikdo več ne poboža?« Tako je bilo takrat v prvem letu razpora. Pozneje je doraščajoči Marijanček jel razumevati, kje tičijo vzroki tej veliki razdvojenosti. Sam je blodil po bližnjih vrtovih, njivah, gozdovih ter iskal ljubezni in odmeva svojemu dečjemu srcu v prirodi, Tam zunaj se je pogovarjal s čebelami, metulji, mravljami ter pozabljal na puščobo na Visolah. Še eno pot je imel Mari-
janček. V cerkev je zahajal vsak dan in preklečal v molitvi pred podobo Matere Božje, ki ji je okraševal oltar s svežimi cvetkami. Molil za pokojno blago mamico, za gospoda Janeza, ki je pri njem doživljal tolike ljubezni in prijaznosti, in pa da bi se na Visole povrnili blagoslovljeni dnevi preteklosti kakor je bilo tedaj, ko je živela še njegova mamica — tako so mu pripovedovali, tako mu je polagal na srce gospod Janez. 0, gospod Janez je imel toplo srce za ubogega Marijančka, ki je s prihodnjo jesenjo imel vstopiti v prvi razred ljudske šole. Poučeval ga je v čitanju, da je znal Marijanček brati iz molitvenika, ki mu ga je bil podaril za god plemeniti gospod Janez, Prilival je iz dneva v dan gospod Janez v mlado srce: da je ljubezen prvo na svetu ter najlepše, kar je vsemogočni Bog položil v človeka; da ne sme biti med ljudmi sovraštva in da se vsi tisti, ki ravnajo proti temu, pregrešijo zoper Božjo voljo in božje zapovedi; da je treba za vse zlo, ki ga človek napravi človeku, najti odpuščanja in pozabljenja kakor je pozabljal in odpuščal Sin Božji. Opazil pa je tudi gospod Janez, da je v Marijančku poleg milega srca, velike duše in dobrega bistva, ki je prešlo nanj po pokojni mamici, tudi bistrine in pameti v izobilju. Vsakokrat, kadar je Marijanček odhajal od njega, si je gospod Janez dejal in zatrjeval: »Takšnega fanta bo treba poslati v gimnazijo. Škoda bi bilo, ako bi se talent pokopal.«
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Planine.
»Mamica, mamica, samo danes naj še grem! Glej, kako krasen je planinski svet, kako vzvišen v svoji blesteči belini nad mrko vsakda-njosto, nad umirajočimi doli! ... V planinah je življenje, je radost, je mir — da, mir je tam , .
In mati mu je dovolila.
Ponoči je naletaval sneg in pobelil planine. Zjutraj so se lesketale kot milijoni biserov, kot solze v solncu ...
Zjasnilo se je.
Veselo se je vzpenjal od skale do skale. Lahke so mu bile noge, tako lahke kot bi hitel v objem sreče. Nekako otožno mu je bilo v duši. Saj je obljubil, da gre danes zadnjikrat ... Materinski skrbnosti in ljubavi mora žrtvovati svoje planine, tako lepe, ljubljene.
In kakor bi se poslavljal od starih znancev in prijateljev, se je ustavljal vsak hip in zrl s sanjavimi očmi v daljavo, v bleščeče vrhove mogočnih velikanov.
Tesno mu je bilo v duši ob misli — danes zadnjikrat .. .
Pod navpično steno je obstal. Pot je vodila mimo na levo v velikem ovinku. Že večkrat je bil splezal po tej steni na ravnico, ki je ležala nad njo. Tako krasen razgled je tam. Tu se bo poslovil od svojih prijateljev .,.
• Stena je bila poledenela. To ga ni oplašilo. Pogumno se je vzpenjal od oprijema do oprijema. Odpočil si je. Samo še tisto preveso mora premagati — in potem bo vžival v lepoti, v miru.
Naprej!
U8
Preveša je bila poledenela ... Zaman so iskali prsti zadnjega, moči so pešale. In spomnil se je, kaj je obljubil materi — da gre danes zadnjikrat, da, zadnjikrat ...
Zamolklo je zabobnelo, utrnila se je senca in izginila v prepadu . ..
Svetlo je sijalo solnce, nebo se je sklanjalo modro nad belimi vrhovi, ki so sanjali svojo pesem tihote, miru.
O, kako solnčna je bila njegova zadnja pot — izpolnil je obljubo . ..
Velika noč boljševiškega poveljnika.
»Dobro je,« je dejal načelnik — »torej moli, Kliček! Moli: Ljubi Bog, daj mi kruha!«
Kliček nekaj zamrmra v brado.
»Ne tako,« meni načelnik. »Bog te čuje Kliček, jaz te ne. Ponovi glasno: kdo neki ve, kaj moliš; morda moliš: Ljubi Bog, pogubi načelnika boljševiškega oddelka. Ti si prebrisan človek, Kliček.«
»Ljubi Bog, pošlji mi kruha,« govori Kliček.
»Tako je pravilno, tako,« reče načelnik. »Samo povej mi, zakaj se nisi dotaknil s čelom tal? Pravijo, da je to potrebno. Naredi tudi ti to. Nikar se ne jezi: tla v pisarni so čistejša od tal v cerkvi. Vsako soboto čistijo tukaj ženske. Torej Kliček! Mogoče ti sicer Bog ne bo hotel poslati kruha in ti ne boš imel prilike, da se pred menoj izkažeš.«
Boljševik sune nato na načelnikov znak Klička tako močno s puško, da se je udaril s čelom ob tla.
»Tako je pravilno, tako,« pravi smejoč se načelnik. — »Tako si pravilno molil k svojemu Bogu. Sedaj pa kje je kruh? Jaz nikjer ne vidim kruha, za katerega si prosil Boga. Vendar pa poslušaj: jaz te bom naučil drugo molitev, katera bo imela več uspeha. Vstani! Mojo molitev lahko moliš stoje. Reci: Prijatelj komunist, daj mi kos kruha. Torej moli, Kliček, moli mojo molitev!«
Kliček molči.
»Ali si nesposoben, Kliček?« pravi načelnik po nekaj trenutkih brezuspešnega čakanja. »Ali si ne moreš zapomniti tako enostavne molitve? Torej ponavljaj za menoj: Tovariš komunist ...«
»Tovariš — komunist,« šepne Kliček. »Daj mi prosim kos kruha!« ponovi Kliček.
»Vidiš, tvoja molitev se je izpolnila,« pravi načelnik nudeč mu kos kruha. »Vidiš, da so komunisti močnejši od tvojega Boga! Bogu si se klanjal do zemlje in ta Bog ti ni poslal ničesar; komaj pa si zaprosil komunista, je bila tvoja prošnja takoj uslišana. Zakaj pa sedaj ne ješ kruha? Jej, dober je.«
»Nimam želje po njem .. .« pravi Kliček, čeprav ga je obhajal glad, in vtakne kruh pod pazduho.
»To nima smisla, Kliček. Kruh moraš pojesti ...«
Načelnik vstane in zapove vojaku: »Odvedi ga na levo!«
Kliček je razumel, kaj pomeni »na levo«. To je pomenilo, da ga odvedejo k zidu bivšega župnikovega hleva in to je bil prostor za usmrtitev.
Boljševik je zavezal Kličku roke za hrbtom in ga odpeljal na dvorišče. Vedel pa je, da se nahaja takoj za vrati strmina in se spominja, kako se je tamkaj kot deček plazil do cerkve.
»Zakaj ne bi poizkusil skočiti?« ga prešine misel. »Z roko me ne bo vjel! Ali bo streljal?« ...
Poletni dan se je nagibal in v nižavah je bilo vse v megli.
Ni prišel vojak še do vasi, ko je Kliček po bliskovo skočil na ograjo, zamahnil z rokami in že planil v nižino.
V vasi so se mnogi čudili, čemu so začeli vojaki tako strahovito streljati.
»Nekaj se je dogodilo!« so modrovale ženske. Anica jih je poslušala ter se pokrižala. Ko se je pa popolnoma zmračilo, je Kliček potrkal na okno in prišel v hišo.
»Najej se najprej,« mu reče Anica vodeč ga v sobo. »Samo luči nikar ne prižigaj. Danes je nemirno; imam nekaj krompirja in nekaj kruha. Vsedi se tukaj; ti bom že dala skledo v roke.«
»Hvala,« pravi Kliček. »Ne bom jedel. Sem namreč sit.«
»Sit? Kje si se pa najedel?«
»Bog mi je poslal,« pravi Kliček in objame začudeno Anico.
Načelnik boljševiškega oddelka, tovariš Mihec ni veroval v Boga, vendar ga nič ni odvračalo od tega, da bi si na Veliko noč ne privoščil velikonočnega kolača in posvečenega velikonočnega priboljška. Zjutraj na Velikonočno soboto je dobil Mihael od svojega tovariša brzojavko, v kateri mu ta sporoča, da se bo vršila v obmejnem kraju razkošna pojedina s kolači, velikonočnimi pirki, žganjem, finim francoskim konjakom in penečim se šampanjcem, revalskimi ribadami in z drugimi finimi dobrotami. Samo ene besede ni razumel v brzojavki, bilo je nekaj nerazumljivega . .. Takoj je brzojavil tovariš Mihael »Tisto zadnje mi je nerazumljivo« in je dobil takojšnje pojasnilo: »Čitaj, prašeč, poizkusi, da si ne odgrizneš jezika.«
»Koga pa boste odvedli s seboj, tovariš načelnik?«
»Nikogar ne bom vzel s seboj,« mu odgovori načelnik. »Stvar je namreč tajna. Ti pa pripravi za mene sani, vpreži župnikovo kobilo, ker ona dobro teče.«
Po teh besedah je dal še druga naročila za slučaj, da izostane dalje časa in odpeljal se je iz vasi, kakor hitro so se pokazale prve zvezde na nebu.
Da ga niso omamile revalske ribe, francoski konjak, peneči se šampanjec in pečeno prase (sam pri sebi ugiba ali je mrzel ali je še vroč), ne bi bil tako neoprezen, ker bi sicer gotovo opazil, da se stara župnikova kobila, ki je bila sicer zelo mirna, sedaj pred nečemur tako boji-A Mihael je videl pred seboj le polno obloženo mizo, videl je mastnega prasca, velikonočni priboljšek in veselo zabavno družbo. Mogoče bodo tam tudi kaka ženščeta, je mislil sam pri sebi, priganjajoč kobilo, ki je bila nekako trdoglava. Vendar pa ni opazil, da je bila brzojavna žica, tista, katera mu je javila veselo vest o pečenem prascu, pretrgana, tako da so njeni konci viseli preko poti.
Ko je privozil iz gozda, je tovariš Mihael zapazil prijetno svetlobo v poslopju obmejne straže.
Naenkrat pa se mu je zazdelo, da se je zgodilo nekaj izrednega; kobila je krenila vstran s tako naglico, da so se sani malodane prekucnile. »Stoj!« je šinilo skozi ozračje in nekdo je zagrabil kobilo za uzdo. Tovariš Mihec je segel po samokresu. V istem trenotku ga je nasprotnik s topim predmetom treščil po glavi, omahnil je in v naslednjem trenotku se je onesvestil.
»Naprej! Tovariš Mihec!« je odjeknilo skozi temo.
Drug Mihec je s težko muko odprl oči. Kje se nahaja? Na tleh leži v veliki sobi, razsvetljeni s svetlobo skromne petrolejke. Na klopeh vzdolž zida sedijo neznani ljudje; drugi zopet neprestano prihajajo in odhajajo. Naenkrat se zasveti v poveljnikovi glavi; Obmejno postajo so zavzeli »zeleni«!
Boljševiški poveljnik Mihec je začel oprezno premikati najprej roke, potem pa nogi. Samokresa v žepu sedaj ni bilo. Niti denarnice nima. Nato seže z roko po glavi; še tiči na vratu. Toda na desni strani čela se mu je stvorilo nekaj kakor žulj. »Bržčas so me z nečim udarili,« je pomislil poveljnik Mihec.
»Kaj je? Ali si se že osvestil?« je zagrmel glas, ki se je tovarišu Mihecu zdel dobro znan,
»Kliček!« mu je na mah šinilo skozi možgane.
»Kako se ti kaj godi, boljševiški poveljnik,« je zinil Kliček ter se nagnil preko svojega dobrega znanca. »Kdo mi je tedaj poslal hruh, ti ali Bog? Ti si me hotel s kruhom samo dražiti, toda Bog tega ni dopustil. Sicer kruh v resnici ni bil slab. Vsega sem pojedel in dobil toliko moči od njega, da sem lahko zbežal v noč. Izboren kruh!«
»Kaj govoriš s tem grdobcem, dobri Kliček,« je bilo čuti iz ozadja. »Zavleci ga na dvorišče, pa ga ustreli, da ne bo tukaj kvaril dobrega zraka!«
»Tiho bodi,« je odvrnil Kliček. »Mar se nismo dogovorili, da pripade ta človek meni? Že vem, kako bom z njim obračunal.«
Nato stopi v sobo več neznancev; vsakdo izmed njih je imel v rokah nekaj slame in suhega vejevja. Strahotna misel je na mah objela tovariša Mihca: kaj če nameravajo zapaliti hišo in z njo vred njega?
»Bolje bi bilo, da me ustreliš, Kliček,« je menil boljševiški poveljnik, ko je takole tehtal, kakšne smrti bi bilo bolje umreti ali na posledicah smrtonosnega strela ali pa cvroč v objemu žgočih plamenov.
»Ustreliti?« je dejal Kliček. »Tega nočem. Jaz verujem v Boga. Pomolil sem se mu bil, da mi pošlje kruha. In Bog je ravno tako naravnal, da si bil ti tisti, ki si mi dal kruha. Ne bom te ustrelil. Izprosil sem te od mojih tovarišev.«
»Kliček! Ali veruješ v Boga? Potem se hrže odloči, da me pokončaš s strelom,« je stokal Mihec, ko je videl okoli sebe sumljivo kretanje in prenašanje bencina, slame in drugega.
»Dejal sem že, da te ne bom ustrelil. Kruha si mi dal, ko sem Boga zanj prosil.«
Mož, ki je prišel tam od zadaj s posodo bencina, je pričel škropiti z netljivo tekočino po sobi. Naenkrat se vrata odpro in sobo napolni
množica oboroženih ljudi. »Kristus je vstal od mrtvih!« je zaorilo iz junaških prsi oborožencev.
Boljševiškemu poveljniku Mihcu so se naježili lasje na glavi; nekaj — kakor zverinski glas je dal v smrtnem strahu od sebe. »Konec!« si je mislil.
»Česa se boš bal, komunist,« je govoril Kliček, »ti ne veruješ v Boga, toda mi vsi verujemo. Na sveti dan ne jemljemo mi, ki verujemo, nikomur življenja. Pojdi!«
Dvojica je dvignila preplašenega druga Mihca s tal ter ga postavila na noge: »Naprej, brata!« je zapovedal Kliček. »Na cesto ga peljita in mu prisolita nekaj krepkih klofut; toda ne prehudih, da bi ne bile usodne.«
»Z Bogom, komunist!« mu je še od daleč zaklical Kliček. »Vidiš, tupatam Bog daje. Tudi tebi, mrcina, je podaril življenje!«__________
Na severnem tečaju , . .
Ko smo se sestali, smo vsi pričeli graditi pot za letalo »25«. Najprej smo odstranili težke ledene gruče in potem manjše, pri čemer nam je sneg služil kot pesek. Končno smo letalo osvobodili in Larsen je poletel v direktni smeri navzgor, vendar pa smo dosegli vrh šele, ko smo vsi ostali osebno pomagali.
Letalo smo spravili na 200 m dolgo ledeno ploščo, ki je bila 10 m oddaljena od kanala. Nevarnost, da bi nam letalo zmrznilo med ledom, je bila odstranjena. Da bi čim dalje mogli delati in da bi se mogli preživeti tudi v slučaju, ako bi bilo treba iti peš do rta Kolumbije, smo čimbolj skrčili dnevno hrano.
Zjutraj in zvečer smo spili čašo kave in pojedli tri kekse, opoldne pa smo skuhali juho in 80 gramov penincana za moža. Pri tej hrani smo seveda oslabeli. Po vsakem obedu smo pokadili pipo tobaka, dokler smo ga imeli.
Za start je Larsen hotel imeti ravno 200 m dolgo pot do glavnega kanala in napraviti preko kanala most še iz ledu. Ko smo 27. maja letalo zavarovali, smo šli spat in smo spali do opoldne 28. maja. Ponoči je zmrznil led kanala, kjer smo hoteli vzleteti. Na vseh straneh smo videli samo ledene stene. Ta dan smo merili tudi globino morja, ki je znašala 3750 m. Mnogo smo govorili tudi o možnosti, kako bi nadaljevali svoj polet.
Do 88. stopinje 33 minut nismo videli zemlje. Od tu nas je zračni tok tako brzo zanesel proti jugu, da smo prišli do 87. stopinje 23 minut. Nekaj dni smo imeli južno-vzhodni veter, ki nas je zanesel na 87. stopinjo 33 minut. Že globina morja dokazuje, da ni v smeri proti severu nobene kopne zemlje. Iz izkušenj vemo, da je nemogoče najti mesto za pristanek, kjer bi točno mogli zaznamovati položaj tečaja. Nadaljevanje našega poleta bi bilo torej pomenilo samo leteti preko Severnega lede-
nega morja v bližini tečaja, kar pa se nam pri obstoječih nevarnostih ne bi bilo izplačalo. Smatrali smo torej kot svojo dolžnost povrniti se na Spitzberge in pri tem zavzeti vzhodno smer, kjer bi se preiskale nekatere pokrajine, ki so zaznamovane na kartah kot neodkrite. Ells-woth, Dietrichson, Omdal in Feucht so šli preiskovat aparat št. 24. Ker smo spremenili svoj načrt, smo se odločili uporabljati na povratku samo eno letalo. Kjub temu pa smo hoteli obdržati oboje letal v dobrem stanu za slučaj, da bi se eno pri vzletu pokvarilo.
Dne 30. maja sta prinesla Dietrichson in Omdal živila in posodo za bencin z letala št. 24. Led se je sedaj popolnoma vidno premikal. Čakali smo, da se kanal v ledu odpre, da bi startali z vode preko ledene plasti, ki je bila sedaj 6 do 7 palcev debela. Bili smo prepričani, da je led zadosti zmrznjen, da more nositi aeroplan. Larseh in Dietrichson sta zaznamovala prostor za start (vzlet). Pričeli smo odstranjevati led, kar je zelo naporno delo. Poševna ravnina, ki smo jo izrezali za slučaj, da bi led zopet zmrznil skupaj, je bila 2. junija gotova. Bila pa ni v najboljšem stanju, ker se je led radi milega vremena začel drobiti. Naš prvi poskus se je izjalovil. Led se je pod letalom zdrobil. To noč smo preživeli na vodi.
V svojem dnevniku imam zaznamovano: »Položaj je zelo resen.« Z nočne straže je bil Rijsen Larsen poklican ob 1. zjutraj. Prišel je na led in takoj pritekel nazaj, ko je slišal, kako je aeroplan škripal kot ladja. Izgledalo je, da gre pločevina narazen. Prepričani smo bili, da izgubimo aparat. Ellsworth, Dietrichson, Feucht in jaz smo prenesli živila in opravo na led, medtem ko sta Rijser Larsen in Omdal vztrajno sekala led na mestu, kjer je bil pritisk najhujši. Po par minutah se jima je posrečilo preprečiti pritisk. Zbrali smo vse svoje sile, da obrnemo aeroplan od mesta pritiska in ga zavarujemo za slučaj, da bi se pritisk ponovil.
Dne 3. junija smo poskušali pripraviti nov prostor za start, nismo pa imeli dovolj močnega vetra, da bi startali na kratki progi. Na tem mestu smo se bali ostati in poskušali smo doseči točko, kjer je bil »24«, ker se je tam led manj intenzivno premikal. Tamkaj je bila tudi odprta voda, ki bi se lahko porabila kot podaljšek 200 m dolgega pota. Larsen je vodil letalo previdno naprej, da bi dosegel varnejšo mesto, doletela pa ga je na nekem ozkem prehodu nesreča, Novi led je tako zelo pritiskal, da ga je potiskalo že na aparat. Larsen je poskušal povečati brzino, kajti treba je bilo priti na vsak način skozi; nenadoma je aeroplan obstal in dvignil zadnji konec. Led ni mogel zdržati teže in se je strnil nad nosom aeroplana.
Skočili smo iz njega in nadaljevali s sekanjem ledu. Šlo je sedaj za življenje. Po več sunkih je bila pot prosta. Poskušali smo zavzeti druga smer, toda led je bil preveč krhek. Z največjim upanjem smo pričeli z delom, da povečamo prej omenjeno ravnino. Delo je bilo strašno, ker ]e bilo na razdalji 300 m pokrito vse z zmrznjenimi ledenimi ploščami.
Pričeli smo delo ob 2. zjutraj in ga nadaljevali do noči. Končno je le bila cesta gotova. Ves čas smo morali držati aeroplan z nosom proti ]edu. Meter za metrom se je kopičil led pod letalom. Mi smo ga sekali jn razgrinjali, ker smo se bali, da se ne dvigne večja ledena plošča nad letalom. Končno stoji »25« visoko na ledenem griču. Oddahnili smo se.
Toda glavna masa ledu je samo 10 m oddaljena. Takoj za aparatom se je dvigala ogromna ledena stena. V isti noči je aparat »24« mnogo trpel, ker nismo mogli odstraniti vsega ledu na obeh straneh.
Tudi 5. junija smo še nadaljevali z delom. Sklenili smo delati do 15. junija. Tega dne se moramo odločiti, ali pustimo aparat »25« kjer je in odidemo peš na rt Kolumbijo ali pa ostanemo tu, ker je bilo še vedno nemogoče, da uporabimo ledeni kanal, preden zaloge popolnoma ne poidejo.
Porcija keksov se je znižala na tri komade za osebo. Porcija kakava je znašala sedaj samo čajno žličko mlečnega prahu »Milico« za osebo, ki služi kot nadomestilo, nadalje 10 tablet sladkega mleka, ki je izborno okrepčilno sredstvo. Naše razpoloženje je bilo izvrstno. Prepevamo si in se šalimo med delom. Dne 5. junija napravita Rijsen Larsen in Dietrichson izlet s smučmi, da bi poiskala večjo ploščo, kjer bi mogli pripraviti prostor za polet.
Bilo je nespametno boriti se še nadalje z ledom pri kanalu. Komaj se ganemo, že se zopet združi. Nahajamo se neprestano v megli, tako da zelo težko najdemo drug drugega. Ako zaideta Larsen in Dietrichson do kake ledene razpoke,	se	takoj vrneta, da ne	bi zablodila. Naletela
sta na velikansko ledeno	ploščo baš	v trenutku,	ko je posijalo solnce
skozi meglo in na enem koncu plošče se jima je prikazala 600 m dolga cesta; toda takoj je bilo zopet vse v megli. V kratkem sta nam sporočila svoje odkritje. Premišljevali smo kako bi najlažje spravili »25« na ono mesto. Razdalja je znašala 800 m.
Potrebovali bi dva dni za prenos letala. Dne 6. junija se obnovijo naše nade, ker se nam je končno posrečilo prenesti aparat na ravnino. Ko pa se vrnemo zvečer, se je led že zopet pričel strnjevati.
Nimamo več časa, da	bi	jedli, ker	pritiska led	vedno bolj proti nosu
letala. Pognali smo motor	in	letalo se	je začelo premikati. Končno se je
posrečilo; »25« stoji ravno pred zaletom, ki še ni popolnoma gotov. Zahvalimo Boga za našo srečno rešitev. Ko se kmalu na to povrnemo na cesto, da jo dokončamo, opazimo, da nam jo je zopet pokvaril trdi led. Končno smo nekaj zaužili. Ker pa se je led zopet pomikal proti »25«, dokončamo hitro zalet, spravimo »25« v poln tek, in ga dobimo tako na varno mesto na veliki plošči.
Dne 7. junija izrežemo pot skozi 12 čevljev debelo ledeno steno in napravimo most preko razpokline v ledu. Letalo smo nato zavlekli do prihodnje ledene plošče. Bila je to razburljiva vožnja, ker smo morali s polno hitrostjo preko mostu, ki ni bil baš najtrdnejši, na drugi strani mostu je bila ravnina. Ni pa bilo prostora za krila letala in nismo imeli več poguma, da bi izsekali toliko ledu, kot je bilo neobhodno potrebno. K sreči je prišel »25« ravno skozi odprtino, kjer je bil most. Napravili smo drug most do naslednje plošče, ki nosi težo, ker sloni na ledenem griču.
Dne 8. junija poskusimo startati. Toda sneg je po južno-vzhodnem vetru moker in se sprejemlje. Odločimo se, napraviti cesto 12 m široko in 600 m dolgo, da dobimo pod aeroplan gladek led. Ker izgleda, da se odpira v bližini plošče nov kanal, v noči stalno stražimo, da bi se v prvi priliki s tega mesta odstranili. Končno pa odkrijemo, da obstoji plošča
iz mnogih malih plošč, ki so zmrznile skupaj in radi tega ne pride v poštev za start. Zato teptamo po ledu, da bi ga utrdili. Med tem poslom opazimo dvoje proti severozapadu letečih gosi in polarnega galeba. To je bilo 11., 12. in 13. junija.
15. junija smo dokončali 500 m, ko je voda iz ene razpoke preplavila tretjino ceste. Poskušali smo startati, toda brzina je bila premajhna. Nato smo vrgli raz krov vse, kar smo mogli pogrešati; pometali smo fotografske aparte, obleke, puške smuči, del zaloge in zložljivi čoln. Obdržali smo le eno puško za šibre, da bi z njo lahko streljali ptiče na Spitzbergih. Tako smo zmanjšali obtežitev na 1900 kg. Poskusili smo nov start, kajti pri prvem je bil veter preneznaten z ozirom na stanje ceste.
15. junija je bil dan usodne odločitve. Temperatura je padla na tri stopinje Celzija in lahek veter iz jugovzhoda je poživil upanje. Zavzeli smo mesta in zakurili motorje. Čez pol ure smo odprli ventil, kar smo smatrali kot najvažnejši trenutek. Polagoma se je premikal aeroplan naprej. Pomisliti je treba na to, da se je ledena plošča lahko vsak trenutek prelomila. Aparat je bil poslušen krmilu. Tako se je pilot lahko ogibal ovir na plošči. Prevozili smo 100, 200, 300 metrov daleč in smo se že bližali koncu poti, sicer ne s polno brzino, toda dovolj hitro, da pridemo lahko preko dva metra širokega kanala v ledu. Zadnji skok napravimo šele z naslednje plošče. Končno v zraku! Ne morete si predstavljati naših občutkov, kajti tako smo zaupali motorjem, da smo se videli že doma. ______________________'	__________________________(Konec prihodnjič.)
Krčmar in njegov nos.
V prijazni dolenjski vasi, je krčmaril daleč na okrog poznani oče Kocen. Vas je bila še precej velika, le hudo oddaljena od ostalega sveta. Oče Kocen je imel pod palcem precej, v glavi pa ne veliko; bil pa je ravno dovolj prebrisan, da je znal skubiti priproste vaščane.
Nekega dne so se vzeli od nekod trije agentje ali kaj so že bili in se ustavili v njegovi krčmi. Naročili so vina in klobas in kmalu se je razlegal po izbi glasen pogovor in smeh, vmes pa so žvenketali kozarci. Kocen je bil vesel lačnih in žejnih gostov in ko je prinesel drugi liter, )e prisedel k njim. Začel jih je izpraševati po novicah, ki se gode po svetu in ko so škrici spoznali, kakšnega moža imajo pred seboj, so mu začeli pripovedovati tako prečudne stvari in dogodivščine, da bi se dala laž kar otipati. Toda oče Kocen so kar zijali od začudenja in vzklikali:
»Oha, oha, oha!«
Obenem so neprestano nosljali tobak.
»Veste kaj,« se naenkrat obrne na Kocena eden škricev, »vi imate Pa tako poseben nos, da bi ga jaz takoj kupil.«
»He, he, he, he!« se zasmeje krčmar in si zopet napolni nos s tobakom. »He, he! Ta je pa dobra.«
»Tu se vam ni treba prav nič smejati,« pravi resno agent, »jaz namreč kupujem nosove za neko dunajsko tvrdko, ki jih pošilja na Turško. Turška vera namreč zahteva, da nosi vsak Turek krog pasu vrvico, na kateri so nabrani kristjanski nosovi, in sicer taki, ki so kljukasti, kakor je vaš. Preje so si I urki v tem oziru lahko pomagali, ker so hodili po kristjanskih krajih in vaseh in si kar sami izbirali in rezali kristjanske
nosove, Toda zadnje čase, ko so se jim krščanski narodi postavili po robu, in jih zapodili v Carigrad, je stvar drugačna. Da bi torej ne izgubili Mohamedovih nebes, so brž naročili na vseh straneh v Evropi človeške nosove, ki jih prav dobro plačujejo. In kakor sem rekel, tudi jaz zastopam tako tvrdko, ki pošilja Turkom nosove.«
»Ej, pojdite, pojdite!« je ugovarjal krčmar. »Kdo bi si pa dal nos odrezati, pa če tudi za dober denar?«
»Seveda ne, dokler je živ; tako neumen ni nihče, da bi od živega človeka pričakoval, da bi si dal odrezati kras svojega obraza in bi se odrekel vrhu tega tako imenitnemu užitku, kakor je nosljanje. Ne, ne! Mi kupujemo nosove med živimi, režemo jih pa šele, kadar dotičniki umrejo. Izberemo in s kupno pogodbo zagotovimo pa si nosove že med živimi zato, ker je to veliko enostavnejše in lažje in ima človek samo z dotičnikom opraviti, ne pa s celo žlahto.«
»A tako je ta reč, tako,« je mencal Kocen, ki se mu je že oglašal pohlep po denarju. Kaj mu bo nos po smrti; čisto vseeno bo zanj, ali ga snedo črvi, ali pa ga nosi krog pasu kak Turek. Na sodni dan ga bo že našel, kakor drug svojo roko ali nogo, ki jo je pustil bogve kje. Kocen si je torej pogladil svoj ogromen kljukasti nos ter previdno rekel:
»Hm, hm, torej gospod, moj nos je prav takega muštra, kakor jih vi potrebujete.«
»Prav takega, zares.«
»In koliko pa bi dali zanj?« Poželjivo je uprl svoje drobne oči v agenta.
»Veste kaj,« pravi ta, »jaz nisem prijatelj dolgega mešetarenja; tristo kron vam dam za nos. Če vam je prav, udarite in napraviva pogodbo, če ne, pa tudi dobro.«
Kecenu so se veselja zabliskale oči in bal se je, da bi si agent ne premislil.
Zato je brž vstal in udaril z agentom, rekoč:
»Torej 300 kron, ki mi jih odštejete takoj, po nos pa pridete, ko bom umrl.«
»Tako je; vi se pa zavežite, da bodo vaši dediči vašo smrt brzojavno naznanili moji trdki na Dunaj, da bo poslala svojega človeka, da vam odreže nos, drugače zapade vseh 300 kron in še 100 kron povrhu, tako da bodo morali vaši dediči tvrdki plačati 400 kron, ako ne dobi vašega nosa.«
»Dobro, napravimo pogodbo.«
Agent je vzel iz žepa polo papirja in pripravo za pisanje ter napisal pogodbo natančno tako, kakor so se bili domenili.
Kocen je še enkrat sam prebral pogodbo — ali vsaj delal se je, da bere, dasi je znal brati samo tiskane črke, pisane pa je samo toliko poznal, da jih ni narobe držal. Nato sta podpisala pogodbo Kocen in agent in oba agentova tovariša kot priči.
Nazadnje je segel agent v notranji žep in potegnil iz njega dobro napolnjeno listnico; takoj se je pa nekaj spomnil, položil listnico na mizo, poiskal v drugem žepu svečo, žigice ter kos železa in rekel:
»Kmalu bi bil pozabil na glavno stvar; pa to bo hitro končano.« Prižgal je svečo in začel razgrevati konec zeleza. Kaj hočete s tem?« začu-
deno vpraša Kocen. O nič posebnega; vžgal vam bom na nos tvrdkino ime, da ne bo kasneje kake pomote.« »Kaj ste znoreli!« zakriči Kocen in plane kvišku. »Zakaj znorel? Jaz sem kupil vaš nos in ga bom takoj pošteno plačal; torej je nos tvrdkina last in ona ima pravico, da ga kot svojo lastnino zaznamuje. Taka je naša kupčijska navada.« »Ne govorite oslarij, saj potem vendar ne morem več med ljudi, ki bi se mi smejali, da sem zaznamovan kakor kak bik ali merjasec. Ne, tega nikdar ne dovolim!« »Tako; kaj pa pogodba, ki jo imeta v žepu? Tu sta še obe priči. Ha, kakopak, pogodba je podpisana in veljavna, kupčija sklenjena!« sta hitela agentova tovariša. Kocen je udaril po mizi in zavpil: »Ne, tega pa nikoli ne, pa naj se zgodi kar hoče. »Dobro,« je rekel agent, »se bomo pa pri sodniji zmenili. Toda rečem vam, take pravde še ni imel zlepa kak človek ha vratu; plačevali boste, da boste črni, in nazadnje bo le trvdka zmagala in žig vam ne odide.«
Sedaj je Kocen začel prositi in se pogajati, da bi se kupčija prijateljski razdrla. Po dolgih vprašanjih se je dal agent omehčati ter je zahteval samo 20 kron za odškodnino. S tresečo se roko je Kocen naštel denar, a vendar vesel, da se je stvar tako iztekla. Pretkani bratci pa so za njegov denar pili pozno v noč in ko so odhajali, so mu svetovali, naj o celi reči nikomur ne pripoveduje, ker bi se mu škodoželjni sosedje le posmehovali. Kocen je to rad obljubil; ko so pa odšli, je zaklenil duri in jezen zamrmral: »S škrici se svoj živ dan ne bom več spuščas v kupčjie!«
V morskih globinah.
Stremljenja po vedno novih odkritjih in po novih iznajdbah so lastnosti nemirnega človeškega duha. Že zgodaj je ponesla domišljija človeka v zračne višine in temne morske globine. Vendar pa se do danes še ni posrečilo pogledati v skrivnostne globočine, kjer je ustvarila roka posebno skrivnostno življenje. Z najrazličnejšimi napravami so poskušali prodreti do stvarstva morskih globočin, toda dosegli niso nobenih posebnih uspehov. Neki nemški raziskovalec morja je mnogo pisal o »globokem morju«, toda vse je in
____ ostane še za enkrat le bujna človeška
domišljija. Z nalašč za to zgrajenimi pripravami se je mogoče potopljaču Potopiti le do 60 metrov v globočino vode. Redki pa so uspehi podmornic, ki so se potopile še globlje. Toda človeški duh ne miruje. On se zaveda koliko bogastva hrani morje. Koliko ladij se je že potopilo, koliko dragocenosti in zakladov so pokopali morski valovi — za večno. Razkošno in bogato opremljene ladje so bile žrtev neštetih morskih katastrof. Pa tudi drugih neprecenljivih vrednosti počiva v morskih globinah.

Že življenje poznanih morskih živali in rastlin je nadvse zanimivo in pripravlja raziskovalcem morja hvaležno gradivo za proučevanje in spoznavanje. Kolikeri pa je bil trud dvigniti potopljeno ladjo, je marsikateremu znano, ker so o tem že mnogo pisali razni strokovnjaki, ki pa je ostal z malimi izjemami brezuspešen. Mogočno je morje in njegovo dno je današnjemu človeku še nedostopno.
Nedostop v globine morja pa je povsem naraven, in je iskati vzrokov v silnem pritisku vode na predmet ali človeka, ki se potaplja. Ljudje ne pomislimo velikokrat, da tudi mi živimo in hodimo po dnu »zračnega morja«, in da ravno tako živijo živali in rastline na dnu Oceana. Slično pritisku morske vode pritiska zrak s svojo težo na zemljo in njeno stvarstvo. Znano je, da znaša pritisk zraka na vsak cm2 1 kg. Na naše telo pritiska teža zraka približno 15.000 kg. Te teže pa mi ne občutimo, sicer bi nas stisnilo, da bi bili tanki kot svileni papir, ker pritiska zrak na naše telo iz vseh strani in v vse smeri z isto jakostjo. Pritisk zraka se torej na poedinih mestih s protipritiskom popolnoma izenači. Drugače pa je, če se pogreznemo v morske globine.
Čim globlje se potapljamo, tem večji je pritisk vode, ki se poveča za vsakih 10 m globočine približno ze eno atmosfero ali za en kilogram na 1 cm2. Na bitja, ki živijo na dnu morja, pa učinkuje pritisk vode ravno-tako, kot zračni pritisk na nas. Vendar pa učinkuje na bitja iz zemeljskega stvarstva popolnoma drugače. Če bi človek prodrl v globočino 3800 m, bi pritiskala na njega teža vode, ki je enaka teži 20 tovornih vlakov, naloženih z železnimi tračnicami s težkimi lokomotivami vred. Razumljivo nam je torej, zakaj se človek ne more potopiti brez posebnih priprav globokejše kakor 36 m.
Zgodovina potapljačev ni skromna. Že učenjaki pred Kristusom so iznašli posebne naprave, s pomočjo katerih so se pogrezali v večje globine morja, dosegli pa niso posebnih uspehov. Moderni tehniki se je popolnoma umaknil znani potapljaški zvon. Izumili so naprave, podobne oklepom, ki so bile opremljene z vsemi priomočki. Tako je bil potapljač v tem oklepu preskrbljen z zrakom, in svetlobo. Toda vedno ga je oviralo še to ali ono. Po trinajstletnem proučevanju je iznašel nedavno neki Nemec napravo, v kateri se počuti potapljač v globini 160 m kot na suhem. Na prvi pogled je naprava podobna staremu viteškemu oklepu in je napravljena iz posebnih kovin. S poizkusi so dognali, da se je mogoče potopiti s to pripravo do 160 m globoko in ostati 4 do 5 ur v morski globini in s pomočjo škarjastih rok opravljati vsa dela, tako pri popravljanju kablov, kakor pri reševanju potopljenih ladij. Izumljena potap-Ijalska naprava obeta važen korak na polju izumov. Toda bodočnost po-tapljalske tehnike nam obeta še vse več. V bodoče nam ne bo samo mogoče dvigniti potopljenih ladij in reševati zakladov, ki jih je pogoltnilo morje, trgati dragocenih koral in biserov. S posebnimi napravami bodo na mestu potapljanja odstranili vse ovire in tako bo s časom izginila vsaka nevarnost za potapljača. Saj požrejo na zapadni obali Meksike vsako leto po par sto iskalcev biserov samo morski psi, 15% pa se jih pokveči in najde smrt. V veliki globočini bodo dela pri gradnji temeljev za mostove in druge zgradbe s pomočjo iznašlih iznajdb olajšana. Potapljajočim se podmornicam bodo potapljači nudili prvo pomoč in jih na
ta način rešili gotove smrti. Posrečilo se jim bo končno prodreti v skrivnostno in bogato življenje na dnu morja, ki nam je še taka malo poznano.
Ne več načela, pač pa vprašanje bodočnosti je, če se ozremo po polju tehnike, kedaj bo izpolnjeno in doseženo vse to, kar nam bogata in moderna tehnika obeta.
(M. Štupca.)
Eno uro v gospodinjski šoli.
Voditeljica: Poletje je čas, ko vsaka gospodinja posnaži hišo od vrha do tal. Ni ga kotička ne v kleti ne v hlevu, ne v skednju ne na dvorišču, pa tudi ga ni predalčka, ne v omarah ne v skrinjah, ki bi jih ne pregledalo oko pridne gospodinje. S posebno pozornostjo se počisti in pregleda vsak kotiček, vsak predalček v kuhinji in v kuhinjski shrambi.
V Slov. Gospodarju smo čitali o poletnem čiščenju, o zatiranju mrčesa itd.
Danes, ljuba dekleta, naše bodoče gospodinje, hočemo dostaviti, kar je še treba k točki »snaga« v gospodinjstvu.
Predvsem poleti očistimo vse perilo, vso obleko, vso posteljnino in postelje.
O pranju perila nam bo danes predavala:
Organistova Tilčka. Ljube tovarišice! Dekle, ki zna lepo prati in zravnati perilo, je čislano v hiši pa tudi v vsaki službi, ako pojde od doma. Pridne, poštene in vestne perice so spoštovane pa tudi dobro plačane. Stara pesmica tako ljubko opeva delo pridnih peric. Kar zapojmo si prvo kitico:
Mati zakliče pridne dekliče:
»Hitro vstanite prat se mudi!«
»Srajce, rokavce, rute in prte, peče poberte prat se mudi.«
Pridna gospodinja, ki je poklicala dekleta k pranju, je na predvečer pripravljala delo za perice. Kako pa?
(l.delo): perilo je pobrala in preštela ter zapisala v koledar ali na posebni listek ali pa v mal zvezek tako-le:
Danpranja
Vrsta perila
1. VII. | 1. VIII. i 15. IX. 10. X. 20. XI.
Prtiči, rjuhe ....	6		'	
Mizni prti		2			
Srajce, moške . . .	4			
„	ženske .	.	.	6			
Obrisače		8	.		
i. t. d.				
15. XII.
Tilčka nariše na tablo malo razpredelnico.
Kjer je le malo domačih oseb, ena ali dve, tam tako zapisovanje ne bo nujno Potrebno, zlasti, ako se pere pogostoma •n je le malo komadov.
Kjer je pa večja hiša, mnogo oseb, tam dobra gospodinja skrbno prešteje in Zapiše, koliko in kaj se bo pralo. Po številu komadov bo tudi vedela preračunati, koliko kosov mila bo treba in koliko časa, da se delo dobro in pravočasno izvrši.
Dobra gospodinja zdaj perilo razbere (2. delo); kako? Kar je bolj uma-
zano, pride posebej, kar je manj umazano, zopet posebej. Pisano perilo vse posebej. Ako je kaj volnenega iz ovčje volne (topli jopiči, nogavice itd.), pride zopet posebej.
Voditeljica: Poznam gospodinjo, ki je čitala reklamne ponudbe »Radion pere sam«. Zložila je vse perilo v čeber, nalila tisti nesrečni in toliko hvalisam »radion«, drugi dan pa velela služkinji, naj skuha in splakne, saj je radion vso noč sam pral in opral perilo. Služkinja je začela žmikati in splahnjevati, pa joj in gorje! Perilo je bilo vse pegasto. Iz uma-zanih kosov so se lepši komadi še bolj
umazali in iz pisanega perila je šla barva na belo perilo, da je bilo vse pokvarjeno. Služkinja je skoraj jokala pri delu; trudila se je ves dan, pa ni se ji posrečilo kakor si je želela. Perilo je bilo vso pokvarjeno. Povej nam dalje, Tilčka, kako se pravilno pere.
Tilčka: Perilo je treba (3. delo) pravilno namočiti. Izplakni vsaki komad najprej iz čiste mrzle vode. Ako je blizu hiše potok, stori to ob potoku. Ako pa pereš pri studencu, operi v mrzli vodi vsaki komad, potem pa vloži v velik čeber ali žehjak ali v velik škaf izplak-njene in izžete komade, in sicer tako, da pride na dnu najbolj umazano perilo, potem vedno lepše, na vrh pa najlepše. Ako si na katerem komadu opazila večjo pego, bodisi da je prepotena ali krvava, ali zelo mastna, tedaj koj sproti namaži z milom, zmencaj in izperi kolikor sc pač da iz mrzle vode; potem zopet namiliš in položiš v čeber. Med tem opravilom že kuriš in segrevaš vodo v loncih ali v kotlu, ki pa morajo biti čisti, snažni in ne smejo rjaveti, Rrja zakrivi, da voda porumeni in seveda potem tudi perilo porjavi ali vsaj porumeni. Pri namakanju perila pazi gospodinja tudi na to, da ne priloži v čeber takih komadov, ki imajo kakšen neprijeten vonj; te se namoči v posebnem škafu. Zlasti se posebej namaka perilo bolnikov.
V topli vodi lahko raztopiš nekaj »Ženske hvale«, to je pralni prašek, ki pa ga smeš uporabljati le natančno po predpisu. Ko se je ohladila ta voda do primerne mlačnosti, jo vliješ na namočeno perilo; dobro je, da precediš na redko ruto, ker si oškoduješ perilo, če plavajo kroglice pralnega praška na površju. Nekatere gospodinje razmočijo eno žlico sode na škaf vode; druge narežejo nekaj mila ter z žajfenco namakajo perilo. Najboljše pralno sredstvo imate pač kmečke gospodinje, če si napravite lug iz pepela. Seveda ni vsak pepel enako dober; najboljši je pepel iz bukovih drv. Pomni pa, da pepel iz premoga ne velja za pripravljanje luga. Tudi to pomni, da je lug čistejši in boljši, ako le zapariš, ne pa kuhaš pepel. (Da si pepel prej presejala na drobno rešeto, to menda znaš.)
Namočeno perilo mirno stoji 6 do 10 ur. V tem času prešine lug (bodisi iz pepela ali sode itd. pripravljen) vse perilo in odmoči in raztopi nesnago, ki se drži tkanine.
Na vse zgodaj vstane pridna gospodinja — kadar petelin prvič zapoje — in
začne (4. delo) z mencanjem (riplanjem od nemške besede »riippeln«) perila. Velikih rjuh in brisalk iz debelega blaga peč ne more mencati v roki; to stori na mizi ali na pralni deski ali na »ribežu« (mašina jo tudi imenujejo). Stroge in štedljive gospodinje ne dovolijo uporabljati ribeža ampak zahtevajo, da se perilo izpoka ali iztolče ob mizi ali ob notranjščini čebra. Vsak izmencan komad se zopet izplakne iz čiste vode, (5. delo), potem položi na mizo in zopet namili; tukaj pogledamo, kaj je bolj umazano, da znova pomencamo (6. delo), nato pa perilo prekuhamo ali pa žehtamo (7. delo). Napačno bi bilo, če bi v kotlu ali v loncu kuhala perilo vsepovprek. Najprej kuhaš to, kar je bilo najmanj umazano, potem to, kar je bilo bolj umazano, slednjič najbolj umazano perilo. Za kuhanje perila je najboljše uporabljati le žajfenco; ako je voda iz studenca, daj nekoliko sode v vodo; prej pa ne daj perila v kotelj, dokler se ni soda, oziroma milo dodobra raztopilo. Kjer imajo lug in velik žehtjak, tam lahko žehtajo perilo. To je gotovo način, s katerim se perilo najmanj pokvari. —-Brezvestno pa je, ako vzame perica trdo krtačo in z njo drgne po perilu. Prav tako brezvestno je dati apno, klor, mnogo sode ali obilo »Ženske hvale« v kotelj. S tem se uničijo še tako močne niti in tkanine; v kratkem času se trgajo rjuhe in srajce in obrisače itd., naj so še toli dobrega blaga pripravljene.
Prekuhano perilo se (8. delo) še enkrat urno premenca v vroči žajfenci (ali lugu), potem pa hajd na perišče. Zapojmo: Žehto končale lug ste izprale, zdaj na perišče pojdite prat.
. Ptičke vesele
vam bodo pele, ribice hočjo vas pozdravljat.
Pač se veselo pere, oziroma izplakuje perilo ob potoku, ob reki, kjer vedno snažna voda priteka. Ako je mogoče, ko) v bližini na solncu sušiti perilo, je tem bolje, ker dobi vse perilo čist, sveži duh.
Ako pa moraš izplaknjevati (9. delo) perilo pri studencu, ne bodi lena in me' njavaj pridno vodo ter izplakuj, dokler j® voda čista. Zdaj se navadno še perilo popleba, to je z modro barvo poplay' (10, delo), Nekatere gospodinje hvalijo bolj plavilo v kroglicah, druge plavilo ua papirju, tretje plavilo v stekleničicah-Pustimo vsaki svoje naziranje; v te®
ISO
slučajo pač lahko rečemo, da ima vsaka prav. Le eno pomnimo: preveč plavila ne devaj, ker ni lepo premodrikasto perilo. Pazi tudi, da barvano vodo dobro premešaš, sicer dobiš pege na perilu in tvoj trud je bil zaman. Tudi pomni, da plebaš vsaki komad posebej, izmeš in koj raztresi in razgrni.
Obešanje perila je tudi važno (11. delo). Vsaki komad lepo razgrni in napni čez vrvico, ki mora biti snažna in trdno napeta. S kljupami pritrdi perilo, da ti ga veter ne odnese v prav ali v blato.
Posušeno perilo ne zmečkaj pri spravljanju; zloži vsak komad vsaj toliko, da ga lepo spraviš v jerbas. Vsaka skrbna gospodinja ima bel in snažen jerbas, ki ga rabi izključno le o Veliki noči, ko nese jedi k blagoslavljanju velikonočnega jagnjeta — potem pa za snažno perilo. (12. delo.) Zlaganje in naškropljenje perila je tudi mala umetnost, ki se mora pokazati in se ne da le popisati. Zato vam bom, ljube tovarišice, prinesla prihodnjič s seboj nekaj perila in tukaj zložila in poškropila vpriču vas. V meščanskih hišah imajo tudi leseno pripravo »monge« za monganje perila; nekatere kmetice z domačim kuhinjskim valekom ali valjarjem pogladijo in zravnajo perilo, zlasti ono iz domačega platna (13, delo). Lepo zmougano je napol zlikano perilo. Likanje (14. delo) je opravilo, ki bi ga pač najpozneje s 14. letom moralo žnati vsako dekletce.
H koncu še gospodinja vse perilo lepo zloži in uredi ter prešteje, če se ni kaj izgubilo. Ako je bil kak komad raztrgan, se zloži na poseben kup ali v jerbas, da se čimprej popravi, pokrpa, sešije. Ako drugače ni mogoče, se to vrši v nedeljo po večernicah ali ob deževnem Vremenu.
Skrbna gospodinja slednjič perilo lepo uredi v škrinjo ali pa v omaro. Srajce skupaj, rjuhe skupaj, rutice imajo svoj kotiček in obrisače so druga na drugi v lepi vrsti kakor za razstavo. Lepo urejena omara je ponos vsake gospodinje.
Voditeljica; Hvala pridni Tilčki, ki uam je tako lepo razložila, kako se ravna s perilom. V gospodinjskih tečajih se dekleta tudi tega uče, ker je treba mar-sikaj pokazati, kar se popisati ne da. — ludi likanje je mala umetnost. Likalnik bi si moralo kupiti vsako dekle. K pranju bi se še lahko pridružilo beljenje ali Plehanje perila. Ako izplakuješ v Potoku ob trati, razgrneš tiste komade, k> imajo še ostanke raznih peg, na ze-l®no trato. Solnce in zelena trata ti lepo
pobelita perilo,, zlasti, če utegneš še enkrat posušeno izplakniti in znova pogrniti čez trato. Pomnite tudi: Namakanje in pranje v snažni deževnici in potočnici je lažje nego pranje v trdi studenčnici.
Zapojmo k sklepu še lepo tretjo kitico naše pesmice o pericah:
Pridne perilje, da b' se učile tudi oprati svoje srce.
Grenke solzice
Vaše dušice
bodo umile, osnažile.
II.
Voditeljica: Zadnjič sem srečala bogato gospodinjo, ki je bila prav slabe volje. Tožila mi je: »Saj ne vem, kaj bi o petkih kuhala; najrajše pač kadno zelje in fižol. Pa mi hlapec in dekla godrnjata, da ne bosta več jedla zelja; prekislo jima je in Bog ve kaj; »vsa hiša smrdi, kadar kuhate zelje« — me je žalil hlapec. — Rekla sem ji, naj mi pošlje hčerko v naš mali gospodinjski tečaj, tam bo slišala, kako je treba ravnati z zeljem, da ostane dobro, celo noter v poletje. Poznam gospodinjo, ki ima kislo zelje do jeseni, do novega, pa ga hvalijo vsi; dvakrat na teden ga kuhamo: v torek, ko imamo svinjino in v petek, kadar mora biti fižol. Naša Minka naj pove, kako ravna z zeljem, ki ji je prineslo že toliko pohvale.
Minka predava: Drage tovarišice! Dobro kadno zelje in dober kruh, to je ponos vsake dobre gospodinje. Za zelje moramo imeti snažno kad, ki se ne sme rabiti za nič drugega, kadar je poleti prazna. Hraniti jo moramo v hladnem, snažnem, zračnem prostoru. Preden narežemo vanj zelje, moramo kad dobro zapariti in oprati. Pogledati moramo, ali vsi obroči dobro držijo. V slučaju, da opazimo plesnobo v kadi, jo zaparimo in poribamo z vrelo vodo, potem čisto iz-plaknemo. Kad ne sme točiti. Blizu gornjega roba mora imeti luknjico, da lahko odteče odvišna voda po cevki, ki jo vtakneš v luknjo.
Zelje mora biti snažno spravljeno, lepo očiščeno in obležano. Le belo zelje moramo »naribati«, in koj vmes malo posoliti. V kad položimo na dno snažno celo zeljevo perje, potem natlačimo fino narezano zelje v legah ali plasteh enakomerno; na vsako plast potresemo nekaj kumne in zrna od borovnic.
V male kadičke lahko potlačimo zelje s tolkačem, v velike kadi pa navadno skoči močan dečko in pleše na zelju toliko časa, da je kad polna. Snažna gospodinja obleče fantu nove bele nogavice ali zokne; te dobi vsako leto kot nagrado za neutrudljivi »ples«. Ko je kad polna, se zelje pokrije z lepim zeljevim perjem, potem se pogrne s snažnim belim prtom. Na tega pridejo snažne deske, ki so nalašč za to napravljene, kot pokrov; na vrh položiš težke, snažno umite kamne. Tekom enega tedna izpusti zelje vodo, ki stopi na površje ter odteka po leseni cevki. Kadar se na vodi napravi birsa, veš, zdaj pa lahko poskusimo novo kadno zelje, ko bomo skuhali klobase.
Kako jemlješ zelje iz kadi? To je pa najvažnejše, ker tu lahko pokvariš vse zelje, ako nisi točna in natančna.
Prvo je, da pograbiš iznad zelja vso vodo dol, najprej s snažno zajemalko, potem pa še s snažno belo cunjo, ki jo imaš prav nalašč samo za to pripravljeno. Sleherno kapljico poberi med kamni in med deskami. To je glavna stvar, zapomni si! Zdaj šele dvigneš kamen za kamnom, desko za desko, slednjič belo pogrnjeno rutico. Pripravljeno imaš v škafu snažno studenčnico; v to položiš belo ruto, jo izplakneš, potem ž njo zbrišeš zgoraj zelje. Zapeto jo vrzi v vodo in si poberi zelja, kolikor ga treba, enakomerno po vsej površini. Perje odstrani za vedno, pogrneš zopet izplaknjeno in dobro ožeto belo ruto, naložiš deske, ki pa si vsako skrbno umila v čisti vodi, potem pa snažne kamne. Zdaj še okrog roba snažno pobriši les krog zelja, potem odnesi vodo, splakni belo cunjo in jo obesi na rob kadi; na zelje pa naliješ čiste, snažne mrzle vode, ki naj stoji dva prsta čez zelje in deske prek in prek. Sčasom zelje bolj skisne. Ako se ti zdi prekislo, ga ožmeš preden ga pristaviš k ognju. Če je klet zelo topla, bo morda zelje tako kislo, da ga je treba oprati. Naliješ namreč mrzle vode in zelje lepo iztisneš, Zelje mora biti le malo rumenkasto, skoraj belo; biti mora trdo, imeti mora prijeten vonj, tako do konca, prav do dna. To pa dosežeš, ako čistiš zelje najmanj enkrat, še bolje pa dvakrat v tednu. Seveda ne sme stati nič gnilega ali smrdljivega blizu kadi. Zelje mora biti drobno naribano. Zato gospodinja skrbno izreže štrunke preden se zelje nariba. Tisti štrunki ali koceni so rabni, ako jih narežeš v dolge, drobne kose (kakor se reže kisla repa) ter pripraviš kakor kolerabo ter malo
okisaš. Le dolgo je treba kuhati, da je mehko.
Voditeljica: Pridno si vse povedala, dobra Minka. Slišala sem že, kako pohvalo si žela, ko si nesla kislo zelje na trg in so gospodinje poslale kuharice nazaj, naj kupijo še več zelja prav pri tebi, ker je tako lepo in okusno.
Ljuba dekleta! Ali veste, da je kadno zelje izredno zdrava jed? Zlasti je zdravo koj sveže, nekuhano, posebno, če ga malo zabeliš z bučnim oljem. Vem za slučaj, ko je imela prijateljica hudo špansko hripo; ničesar ni mogla uživati že tri dni ne. Pa si je v petek zaprosila kadno zelje z oljem zabeljeno, pojedla ga je polno šalico in od tedaj se je bolezen obrnila na bolje. Sveže kadno zelje z bučnim oljem je zdravilo za slaba pljuča in slab želodec. Pa dobro pomni: sveže koj iz kadi je tako zdravo ■— recimo eno uro; pa ne sme stati nepokrito, ne z železni ali okrušeni posodi. Ako hočeš svežega hraniti več ur (morebiti za bolnika), stlači ga v porcelanast lonček in dobro pokrij ali pa ga polij malo z oljem. Zrak hitro pokvari zelje, posebno v toplih dneh.
Tudi kuhano zelje je zelo zdravo; zabeliš ga s prežganjem, ki pa ne sme biti ne pregosto ne preredko. Pravijo, da jc zelje najboljše, kadar je trikrat pogreto. Pa tu moraš paziti prvič, da ga hraniš v snažni posodi, ki nima okrušenega loša ali v porcelanastem loncu, dobro pokrito na hladnem, zračnem prostoru, ne v kaki zatohli omari.
Izborna in izdatna jed je kislo zelje, v katerem skuhaš surovo glavino; v tem slučaju lahko zelje nekoliko zatepeš z moko, ker je zelo mastno.
Bili so lepi in dobri časi, ko so matere dale otrokom za zajutrek koruzne žgance, lepo zabeljene z ocvirki in kislo zelje. To se je otrok — pa tudi hlapec, dekla, delavec vse drugače nasitil >n ■podprl za težko delo nego z šalico ko-fetka in z belo žemljico.
Konečno ne smemo pozabiti, da obkladki s svežim kislim zeljem zelo pO' magajo, ako imaš vročino v prsih m) med plečami, ali če te bode med rebrj — kratkomalo — če se te hoče lotit' pljučnica. Tam, kjer te bode ali boli. priveži kislo zelje, na prst debelo naloženo na cunjico, ki bi jo pokrila z vso odprto roko s prsti vred. Zeljeva kislina čudovito vpliva na vnetje in p°' maga.
Tremerje. Zopet se oglasim v dekliških gredicah, ker so se mi zdele v zadnji številki nekako prazne; drugače bodo fantje rekli: »Oho! Dekleta pa poleti spe, kaj so pa pozimi delale?« Me smo delale vedno, kakor še delamo sedaj. Pa dokler smo bile samo članice prosvetnega društva, nismo imele mnogo dela; Pomagale smo si pri kakšni igri in hodile poslušat predavanja, ki so bila največ o higijeni; predaval nam je dr. Re-
bernik iz Celja. Hvaležne smo mu za to. Nekatere delamo že dalj časa kakor »Anica s Pohorja« in si zbiramo in prepisujemo vse članke iz gospodinjstva, ki jih prinaša Slov. Gospodar in drugi dobri listi. Kuharska navodila pridejo v en zvezek, drugi gospodinjski nasveti pa v drugi zvezek. Tako že imamo nekatere lepo zbirko kuharskih in gospodinjskih nasvetov, kar nam bo vedno prav prišlo.
Lanskega oktobra smo pa rekle kakor Milka iz Slov. goric: »Me gremo na-Prej, me mlade« in smo ustanovile na Preprost način dekliški krožek kot odsek prosvetnega društva. Naša Pavla je Predlagala na občnem zboru prosvetnega društva v Tremerjih, da dobimo dekleta 2ase krožek kot odsek prosvetn. društva, kar je odbor potrdil. Takoj sta začeli z dobro Zinko nagovarjati dekleta za naš krožek. Kmalu nas je bilo čez 20 skupaj; Pri ustanovitvi smo izvolile Pavlo za 'oditeljico. Sedaj pa delamo: Imamo lastna predavanja, zraven pa ne zanemarimo društvenih javnih predavanj, ki se vršijo mesečno enkrat. Za lastna predavanja smo si vzele kot vzgled šo-šfanjske fante; — namreč tako, da vodimo predavanja same: enkrat predava tovarišica o kuhanju, drugič druga o 'igoji cvetlic, zadnje predavanje je ime-a naša Lojzka o pravilnem načinu pra-''ia in o likanju. Večkrat priredimo za fvod k javnemu predavanju kako igrico; ^ako smo igrale: »Brez zajtrka«, Kuhaje«, »Dve teti«, »Vedeževalka« i. dr. vjadavno smo imele tudi skupen izlet na kroro Oljko. Lepo je na skupnih dekliških izletih, lepo je pa tudi tistim, ka-tarim je mogoča udeležba na daljše iz-ete, združene z romanjem. Tako srečne
so bile nekatere naše članice, ki so se s Celjani podale na Bled in romale tudi na Brezje, nekatere pa na Trsat z izletom na otok Krk. Videle smo marsikaj lepega in zanimivega, od strmega kamenitega kraškega sveta do prelepega morja Jadranskega. Videle smo tudi na Trsatu pobožne hrvaške romarje, ki so posebno pohvalili naše slovensko petje. Občudovale smo tudi izobražene Hrvatice v Omišlju na otoku Krku. Če se kam dalje podaš, vidiš marsikaj, kar je drugače nego v domačem kraju. Sedaj pa pozdravljam vsa slovenska dekleta, čitateljice in čitatelje Našega doma. — Ela iz Tremerij.
Iz moje poštne torbice.
Ivanka iz Pohorja. Bodi pogumna in velikodušna kakor hitro točno in jasno spoznaš božjo voljo. Jaz še vedno dvomim o Tvojem samostanskem poklicu; iz hvaležnosti se ne pojde v samostan. Ako res samostanu dolguješ, ker so Te izobrazili brezplačno ali za znižano ceno, pa to lepo odsluži ali se zaveži, da odplačuješ. Redovnica, ki nima pravega, resničnega poklica, je samostanu 1 e breme, to mi veruj. Ako Ti Bog od-kaže križ v svetu, sprejmi ga prav tako pogumno kakor če Ti ponuja trnjevo
krono kot srečni nevesti križanega Ženina. Pomni, dobro pomni! Brez trpljenja nihče ne pojde v nebesa, in srečna večnost v nebesih, to je naš končni smoter in nič drugega. Le otročiči pridejo brez trpljenja — vsaj brez radovoljnega prenašanja trpljenja v nebesa. Ti si nekam rahle narave, zato toliko trpiš. Pa tudi boječa grlica najde varno zavetje v skalnatih razpokah — tako Tvoja zbegana duša v odprti strani božjega Srca. Le bodi odkritosrčna, res odkritosrčna do duh. voditelja, ki Te bo gotovo srečno peljal skozi temo teh bojev. Saj se še Mali sv. Tereziki ni godilo bolje. Torej le pogum!
Vsem, ki si žele spisanih predavanj.
Kdor ne utegne sam sestaviti predavanja, stori bolje, ako kaj lepega ali zanimivega čita, Mi imamo nad 20 dobrih listov in časopisov. Kdo utegne vse pročitati in vendar se toliko lepega in dobrega piše v njih. Zato sem že lansko leto nasvetovala, naj pri dekliških sestankih čitajo dekleta, kar se jim je zdelo najprimernejše ali tudi najzanimivejše, in sicer bi lahko imele razdeljene naloge: Liza prečita doma vse Cvetje; le eno poglavje ali razpravo mora poiskati iz vsake številke, Jožica mora opozoriti kaj je v Bogoljubu bilo najvažnejše. Marjana prinaša in čita Kmetovalca, Trezika ve vsakokrat iz Sadjarja najpotrebnejše Jožica pa ve na pamet z lepim naglasom pesmico iz Vrtca ali Angelčka ali iz drugega lista, Mica prinaša Ilustrovanega Slovenca, Marica je veščakinja v modnih vprašanjih, Tilčka pa ima iz Mla-Jike priloge in tudi rada čita, kar je tam najpotrebnejše za mladenke; Cirila je vsa v ognju, kadar razlaga, kaj piše »Kraljestvo božje«. Anica pa povprašuje vsakokrat, kdaj dobimo gospodinjski tečaj in kako bo vkuhavala sadje, da bo imela pozimi za bolnike, pa tudi za zdrave ljudi pri hiši. Tako je čas dekliškega sestanka vedno prekratek.
Svetujem vsem dekletom, da si naprosite izvežbano osebo, ki Vam vsaj en popoldan, in sicer bi bilo primernejše v delavnik, pokaže in razlaga, kako se vkuhava sadje in kako se pripravljajo domači sokovi.
Ivica iz Murskega polja. Slomšek pravi: Pridna gospodinja skoči za kurjim peresom črez plot. Za perje dobiš lahko lep denar, pa tudi lahko spraviš perje, da imaš zglavnik zase ali za druge. Pred leti so pridne služkinje v Ljubljani spravljale perje in ga darovale za revne novomašnike v Bosni. Še nedavno mi je
dobra gospa, ki jo imenujejo »Bosenska mama«, pisala, kako se ji je potožil mlad duhovnik iz Dalmacije, da ima ležišče kakor pes ali maček; ako hočeš v namen revnih misijonarjev v Bosni ali sploh na Balkanu darovati perje, pošlji gospe Mariji Kurnik, Ljubljana, Praža-kova ulica 3, — Mati, ki je vzgojila pridno hčerko ter ji pripravljala »balo« za vstop v samostan, je sama pravila: »Jaz sem po travnikih, kjer so pasli gosi in kokoši, pobirala perje, da sem naredila svoji hčerki blazino.« — To je zgled pridnosti in materne ljubezni, pa tudi štedljivosti in skrbnosti.
Tonika iz P. Občudovala si energični ali odločni nastop tovarišice Olge. Veruj mi, da milina in skromnost vedno bolj diči dekle, kakor osorna odločnost. Le v slučaju, da te hoče kdo napeljati na krivo ali celo grešno pot, le v tem slučaju je dobra osorna odločnost; drugače pa je bolje, ako se vadi dekle v molčeči potrpežljivosti in krotkosti in mil> dobroti.
Anica iz Podravja. Nihče Te doma ne razume, ne sestre, ne mačeha; celo trde besede moraš slišati in kletev nad Tvojo pobožnostjo. Nikar se ne loči od doma; potrpi in moli za te, ki toli žalijo Tvoj« srce. Morebiti hoče Bog prav po Tvojih žrtvah in molitvah rešiti nesrečno mačeho in sestrici. Le rada potrpi in p°' vračuj hudo z dobrim.
Marta iz M. Res trdo šolo je Bog P°' slal čez Te, ker si bila v službi krivično obdolžena in. krivično pregnana. Bog ic vse dopustil, veruj in zaupaj trdno —• v Tvoj blagor. Čez nekaj let se Ti bodo odprle oči in pritrdila boš besedam sv' Pavla: »Tem, ki Boga ljubijo, se vse v srečo izide.«
Mirko iz Z. Tvoja izvoljenka je članic« naše dekliške zveze; to me veseli. PfL znam jo kot vestno, resnobno dekle, se pridno pripravlja na veliki korak, k0 jo pelješ pred oltar. Le glej, da boš vreden take nevestice in da bo Tvoje src« ostalo neoskrunjeno, kakor je njeno, ''i Ako pa morata oba čakati, recita vsak1 dan: »ker Bog hoče in kakor Bog h«' če in nič drugače, vsaki dan potrpimo ie en dan«.
J. iz G. V vsej Jugoslaviji znajo žen« in dekleta čitati in pisati — niti do P9' lovice. Čita in piše jih od 100 le samo čita od vsakih 100 le 1, ne čita 1 in ne pisati od vsakih 100 — 60 — ‘ so torej nepismene. Ko bomo dobili sta tistične podatke letošnjega štetja, boi11 vedeli vse bolj točno. Med Slovenka111
ie menda najmanjše število nepismenih, ker so pri nas najbolj urejene šolske razmere. Kako hvaležna naloga za pridna dekleta, ako bi se pobrigala za vsa taka dekleta in jih učila pisanja in čitanja. Največ jih je v bližini hrvatske meje.
Dragica v Zagrebu. Da, žalibog je res, da v Ameriki ponekod kurijo lokomotive z neprodanim žitom in s koruzo. Da je to vnebovpijoča krivica, bodo mnogi — žal — spoznali šele sodnega dne.
Lizika K, iz M. Kako bi me obhajale 700letnico smrti sv. Elizabete? Na to vprašanje svetujem: Z igrico in ustanavljanjem dobrodelnih naprav. Dobrodelnost je pri nas pač še v povojih. Posamezniki so včasih dobrega, usmiljenega srca, a splošno se pri nas vse premalo stori za reveže, bolnike, pohabljence, za sirote in za stare, zapuščene ljudi. Letos so katoliške žene vse Nemčije obhajale sadnje dni majnika že tridesetokrat dan dobrodelnosti (Charitastag). Bilo je to v mestu Wiirzburg. Katoliške žene in dekleta tistih krajev so nam pač lahko v sgled. Pa tudi možje in mladeniči so tam organizirani za krščansko dobrodelnost. Le poslušajmo, kakšne zavode ima le mesto Wiirzburg. Že leta 854. je bila tu Prva bolnica, leta 1097. so že ustanovili drugo bolnico, do leta 1500. so imeli že 12 bolnic. S skrbjo za bolnike je bila sdružena ljubezen do starih, onemoglih; sa te ima to mesto 50 hiš, kjer jim ljubezen lajša trpljenje starih dni. L. 1579. ie ustanovil škof Julij več bolnišnic in hiralnic. Bil je oče revežev in sirot. Reveži so bili pod posebno zaščito in varstvom. Danes ima mesto Wiirzburg sledeče zavode: Dom za revne dojenčke in ‘Jaslice« za dojenčke ubogih delavk; 12 °troških zavetišč in otroških vrtcev; dva ^ladinska doma, 4 vzgojilnice, 2 oskrbni-snice, 5 šol za ročna dela, 2 gospodinjski jmli, 3 semenišča za učiteljice ročnih del ln otroške vrtnarice; 1 šolo za nego in Postrežbo dojenčkov, 5 domov za poklicne delavce; 6 hiš za starčke in starke; ^ domov za onemogle delavce, 5 do-jPov za potujoče pomočnike in služkinje; . hiš, v katerih vzgajajo bolniške strež-Pice za dom, 2 javni bolnici.
Res je mesto Wurzburg večje od na-Sega Maribora; a udeleženci dobrodel-I*e£a dne so si ogledali tudi mnogo dobrodelnih zavodov zunaj na deželi v ma-,m krajih. Vsak katoličan tistih krajev, mu je Bog naklonil večje premoženje, prispeva k dobrodelnim ustanovam. >ogi dajo po smrti polovico premoženja mšo, vrt, stavbišče, zemljišče v take na-
mene. — Kaj pa pri nas? — Hiralnica sv. Jožefa v Muretincih in sirotišnica v Slov. Bistrici — pa smo gotovi. Res, žalostno za nas, da morajo pohabljenci in stari ljudje beračit. Vstanite, slovenske Elizabete! Naj veselje do velikodušne dobrodelnosti povsod premaga samoljubje; naj ga premaga ljubezen do ponižne uslužbenosti!	M. Štupca.
Dekliški tabor pri Sv. Trojici v Slov. gor. Z eno besedo: Veličasten je bil! Iz vseh smeri so prihitela dekleta ter se navdušila za vzvišene ideale. Cerkveno propoved je imel škofijski voditelj Marijinih družb stolni kanonik Franc Časi, zunaj pred cerkvijo pa je spregovoril načelno globoka izvajanja predsednik Prosvetne zveze dr, Josip Hohnjec. Ognjevito uvodno in zaključno besedo je imel svetobenediški župnik Franc Gomilšek. Prisrčne pozdravne govore in deklamacije so imele: Marija Lorbek od Sv. Benedikta, Marija Senekovič od Sv. Lenarta, Marija Padovnik od Sv. Trojice, Marija Hujdec iz Marije Snežne, Alojzija Mlinarič iz Negove, Neža Reš od Sv. Benedikta, Terezija Črnko iz Sv. Jurija v Slov. gor., Marija Špan s Kapele, Marija Šuc od Sv. Ruperta, Marija Senekovič od Sv. Benedikta, Jera Pignar od Sv. Andraža, Barbara Leopold od Sv. Ane, Marija Poljanec od Sv. Antona, Genovefa Ljubeč od Sv. Benedikta, Marija Pihlar od Sv. Lovrenca, Marija Brus iz Zgor. Sv. Kungote, Marija Sever od Sv. Urbana pri Ptuju, Anica Čuš iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Roza Zorko iz Ptuja, Marija Kocbek iz Gornje Radgone, Alojzija Črnič iz Sv. Jurija v Slov. gor. ter Marija Druževič od Sv. Andraža. Tabor je bil močna manifestacija krščanske ženske mladine za vzvišna gesla katoliške prosvete in poglobljenega verskega življenja.
Kapela-Radenci. Na prijazen poziv naše ljubeznive predsednice Dekliških Zvez, naše dobre matere (saj smem tudi jaz tako reči, kaj ne?) čitam tudi jaz knjigo narave in dovolite, da Vam uspeh opišem po svoje. Moj poklic me navezuje na sobo, zato pridem bolj redko v krasni božji svet. Zavidam druge, ki imajo zunaj svoje delo; čudim se pa, da jih je večina slepa za vso krasoto stvarstva. Nikakor pa ne morem razumeti tistih deklet, ki drvijo še v čarobni pomladi le na veselice, plese itd., ko imamo v naravi najlepšo, najljubšo zabavo. Zjutraj na vse zgodaj nas budijo iz spanja ptičice, ljubke lastovke s svojim žvrgolenjem, ki se ga nikdar ne naveličam poslušati; iz bližnje-
ga gozda me kliče kukavica, vuga, s svojim čigoligoljem, ki jih je tukaj posebno dosti. V nočni tišini se pa oglaša čuk; prav nič ga ne sovražimo, saj nekje mora gnezditi, pa ne more zato, če lepše ne poje in če ni priljubljen pri praznovernih ljudeh. Če se ozrem po naših prijaznih hribih, vidim same gorice in vrh njih ljubke bele hišice in zidanice. Malo nižje proti vzhodu so ravnine, zlasti doli v Prekmurju (Slov. krajini), kamor je odtod krasen razgled; tam vidim lepa polja, na katerih že valovi žito. Ko pijem to krasoto, se mi pač napolni srce z veseljem in hvaležnostjo do Stvarnika, ki je tako neizmerno dobrotljiv nam ubogim stvarem. Mnogo bi še imela pisati, a se bojim, da bom predolga, zato še samo povem, da imamo tudi pri nas Dekliško Zvezo, ki sicer skromno a vendar pridno deluje. Pod vzornim vodstvom našega dobrega a preveč zaposlenega č. g. kaplana imamo mesečne sestanke, na katerih nastopita vsakikrat po dve dekleti kot predavateljici. Tudi Naš Dom ima lepo število naročnikov pri nas; vsi ga težko
pričakujemo. Lansko grenko pismo--------
zelo odobravamo, iskreno želimo, da ga upoštevajo zlasti dekleta! Res hvaležni moramo biti za to pismo, čeprav je grenko, kot vsako zdravilo. Zavedajmo se, da le izobražena resna in požrtvovalna mladina bo enkrat v korist tudi našim ubogim zasužnjenim bratom onkraj mej. Prosim našo dobro mater, naj nam daje svoje izkušene nasvete, ker z veseljem se hočemo po njih ravnati. Vsem enako mislečim sestricam iskren pozdrav! Tončka Kapelska.
Dolgo si morala čakati, ljuba Tončka, da je prišlo tudi Tvoje lepo pisemce v Naš Dom. Pa boš menda danes tembolj vesela. Da, lepa je naša domovina in kar nagledati se ne morem krasote narave v naših krajih. Tudi meni kipi iz dna duše molitev: »O Bog, kako si dober za nas Slovence, ker si nam dal tako lepo domovino! O, da bi je bili vredni vedno bolj, vedno bolj!
Milica izpod Pohorja. Dve sliki. Vsaka slovenska hiša bi morala imeti dve sliki na odličnem mestu, vsakemu vidno. Sliko sv. Cirila in Metoda in sliko Slom-šeka, našega apostola.. Včasih ugibamo, s,čim bi pripravili veselje prijateljici, sorodniku, godovnjaku, novoporočencema. Ali bi ne bile imenovane slike najpri-srčnejši dar? Oj, da bi prišel dan, ko ne bo ne kočice ne imenitne hiše brez teh sličic! — Prav imaš Milica. Upam, da tvoje pismo ne bo zaman.

Trojiška nedelja. Solnce je pozlatilo vrhove gora. V srcih je živel še maj. »Lep dan bo,« se je čulo. »Daj nam ga Bog! Vendar tudi dež bi bil dobrodošel.« Tam nekje med hribi je skrita vas. če greš po ripiski cesti iz Celja daleč gor, kjer se ob njej vije Socka, od tam pa zaviješ na levo proti Št. liju, in še na levo proti Zg. Ponikvi, pa si pri nas, — Praznik se je razgrnil zadnjega maja čez vso faro, čudovito lep in važen. Smrekce so postavili krog cerkve, notranjščino pa so dičile kite zelenja. S kora so se smejale zale primalje, oltarji so se lesketali v vsej pestrosti. Vse v cvetju in zelenju. Čast ponkovškim cvetličarjem! Krog cerkve se je trlo ljudi. Pa se prikaže sprevod belo oblečenih deklic z venci v laseh. Najprej male, potem večje; nato pa zastava dekliške Marijine družbe iz Št. Andraža pri Velenju in dekleta od tam. Vse se je zgrnilo v cerkev, orgij® so bučale. G. župnik in voditelj družb® č. g. svetnik Jan. Gorišek je pojasnil pomen zastav, nato pa blagoslovil domač1 dekliški Marijini družbi novo zastavo-Prapor je prekrasno delo čč, šolskih sester v Mariboru. — Brezmadežna in Mala cvetka. — Obe sliki te prevzamete tako, da moraš priznati: Umetnost! Pra® lepo! Posebno pozornost je vzbudilo zabijanje žebljev v nov prapor. Vrstili s° se predstavniki vseh družb in društev v župniji. Popoldne je bila še igra; »Junaške Blejke«. Pa pevskih točk je še bil° nekaj.
Danes smo imeli prelep dan. Prehitro je zatonil. Teh misli smo se razšli vs) veseli mladine in upajoč vanjo. Če b1 bili vsi taki na Ponkvi in taki drugod, pa bi se lepo in pošteno živelo. — Jož®.
Naši domovi. Res lepi so naši kmetski domovi sredi dišečega sadnega drevjain zelenih trat. Tu je pobožal zlati solnčn1 žarek prvič ličece našemu fantu in d®' klecu, tu mu dala mati prvo milo slovensko besedo. Tu je trgal prve rožic®' učil se spoznavati Boga ter pisati in brati, pa tudi ljubiti svoj mili dom. T® klije v srcu do konca dni, Tu se radui® danes lepe mladosti; fant tekmuje P° moči in rasti s čvrstim hrastom na hribu, a dekle z lepoto rožic na polju. T®a' mujeta in urita se pa tudi na gospodar-skem in prosvetnem polju. Ravno »NaS dom« nam je tega najboljši svedok.
Fantje in dekleta se bodrijo v svojih pismih k zvestobi našim krščanskim načelom, se uče ceniti prave kreposti in ideale ter ljubiti svoj dom, svoj stan. Res da brez Boga pa tudi ni blagoslova, brez kreposti in idealov ni lepote, brez ljubezni do doma in svojega stanu ni notranjega zadovoljstva. V ponos nam bodi, da smo kmetskih staršev sinovi, proč z zapeljivo domnevo, da se vsako drugo delo ceni višje od kmetskega, ali pa celo, da je delati sramota. Kmetski stan pa bo poganja 1 na spoštovanju, ugledu in trdnosti le do višine, v kolikor mu bo naša mladina prilivala zdrave in sočne tvarine. Čim više se bodo odprla vrata umski in srčni izobrazbi, tem več cvetja okrog naših domov, — C. M,
Vojniški fantje so fantje od fare, podjetni, korajžni ter v svojih življenskih načelih neomajni. O vsem tem se mora sleherni prepričati, ki je imel priliko, da vrže pogled v njih duhovno snovanje kakor se zrcali iz domačega lista »Naša mladost, ki so ga vrli vojniški fantje, člani fantovskega krožka vojniškega prosvetnega društva začeli izdajati dne 15. januarja t. 1. Zdrav duh veje iz doslej izišlih ter le ozkemu krogu v prijateljstvu združenih ter preizkušenih fantov namenjenih peterih številk. Od prve številke naprej je viden napredek: od zunanje opreme — prvi dve številki sta pisani s črnilom, ostale tri pa tipkane — Pa do vsebinske strani, ki je v zadnji številki zajela že zelo globoko v fantovske duše. Vprav programatične važnosti so v tem pogledu sledeče misli, ki )ih med drugim razvija uvodni člankar v peti številki, ob drugi obletnici ustanovitve fantovske Marijine družbe v Vojniku: »Vsi vi, ki ste vpisani! Velika je vaša odgovornost, težka je naloga, ki ste jo z vpisom sprejeli nase. Ali ne sli-šitel kako kriče vsi tisti, ki so iz srca Ovrgli Boga? Tako vpijejo in kričijo, da nas bodo drugi narodi skoro smatrali 2a versko brezbrižen narod. Zato je nujno potrebno, da stopi četa vitezov Marianih naprej. Vsak vaš korak, vsako vaše delo, vsaka vaša beseda mora biti n>očan klic po Bogu, po verski obnovi, Po lepšem verskem življenju.« Iz vseh Prispevkov pripovedne vrste zveni globoka ljubezen do vsega domačega, rodnega in našega. In potem tisti topli spojnim na tedaj, ko so mlade fantovske si-e zorele v veliki in močni fantovski organizaciji. Dočim je pažnja v prvih dveh številkah posvečena malodane izključno Pajožji domačnosti, se v naslednjih šte-
vilkah razširja v daljnejša obzorja. Prav vidni so tukaj doživljaji vojaških fantov v dobi odslužavanja vojaškega roka (n. pr. kaplar Mato, Spomini...). Voj-niškim fantom gre za njih spodbudno podjetnost, veselje do dela in vzorno navdušenost vse priznanje. Dali so tudi fantom drugod lep zgled, vreden posnemanja. Tudi šoštanjski fantje imajo svoj list ter ga z veseljem in ljubeznijo čitajo in polnijo s svojimi zrelimi prispevki. Pa eno slabost imajo — v tem slučaju je skromnost prav gotovo slabost — da ne marajo, da se veliko piše o njihovem listu, ker se bojijo, da bi morali list po-natiskovati v večjem številu izvodov, kar bi jim pa povzročilo velike brige. Za pohvalo pa prav gotovo ne bodo hudi. Velik je smisel te fantovske podjetnosti in delavnosti; kdo bi pač hotel naglašati, kolikega pomena je spretno sukanje peresa, iztiskavanje sočnih in izvirnih misli iz glave, utrujene od težkega dnevnega dela, ter premagovanje čestokrat nemajhnih ovir, ki so z izdajanjem takih listov celo v mestu v zvezi, pa da ne govorimo o naši vasi, kjer je treba vse šele zbrati, organizirati in žrtvovati. — Prav toplo priporočam tudi drugim ran-tovskim krožkom, da preko zime mislijo na izdajanje takšnega svojega domačega glasila, in da od časa do časa pošljejo nekaj številk Našemu domu na upogled, da izreče o načinu urejevanja ter posameznih prispevkih svoje mnenje. Dobre stvari bom seveda prav rad izbral tudi za Naš dom. Ti domači listi naj bi bil nekaka šola za stopnjo naprej — za sodelovanje pri Našem domu in drugih fantovskih listih. Fantje! Za vojniškimi in šoštanjskimi fanti! — Urednik.
Kako delamo? Poletna vročina in naporno delo zunaj na travnikih in poljih je nekoliko oviralo prosvetno delo v naših fantovskih odsekih. Društveni prostori v poletju niso baš privlačna točka; tem ugodnejše je zunaj ob potoku, ki tako vabljivo vabi v svoj hladen objem, ali pa na zeleni trati v hladni senci. Vendar društveno življenje ni popolnoma ponehalo. Nekateri odseki so delali izlete, n. pr. Št. Janž na Dravskem polju, prav lepo so praznovali po nekod naš fantovski praznik sv. Alojzija, n. pr. v Šoštanju, kjer so priredili fantovski dan z izbranim sporedom; vrli in korajžni K o n j i č a n i pa so poromali na Brinjevo goro in tam obhajali god angelskega mladeniča ..., drugi fantovski odseki so imeli skupno sv. obhajilo. — 25. junija se je v Kamnici pri
Mariboru ustanovil nov fantovski odsek. Ni ravno veliko število fantov, a nič ne de, saj vemo, da iz malega raste veliko. — Na Petrovo so se vršile prve pro-svetno-sportne tekme pri Sv. Benediktu v Slov. gor. za tamošnje okrožje. Tekmoval je samo benediški odsek. Dosegel je 73%. Ni sicer veliko število, lahko bi več — a za začetek dovolj. — Kaj pa drugi odseki? Tudi na vas pride vrsta v jeseni, da pokažete, koliko vas je in koliko znate. Zato se le marljivo pripravljajte, da bodo uspehi lepi. Marljivo trenirajte vse spgrtne panoge, ne pozabite pa tudi na prosvetno tvarino — zadružništvo. —o—
Agitirajmo. Avgusta, ponekod še septembra se vrše skoraj v vseh okrajih fantovski tabori, kjer se zberejo naši najboljši fantje, člani naših prosvetnih in verskih organizacij. Čemu? Zato, da se navdušijo za večno lepe, večno mlade ideje poštenega, krepostnega, katoliškega fantovstva. Fantovski tabori morajo izzveneti v en sam mogočen klic: Hočemo biti vzorni člani naših družin, hočemo, da zacveto v naših družinah krščanske čednosti, lepo urejeno versko življenje) Fantovski tabori nam morajo dati nove, krepke pobude za bodoče delo. Potrebujemo take pobude, da se nas ne polasti mlačnost, morebiti tudi malodušnost, če takoj ne žanjemo uspehov. Fantovski tabor mora biti res naš fantovski dan. Pokazati se mora takrat naše fantovstvo, fantovski pogum in korajža v pravi luči. Videti hočemo, koliko še je med nami korajžnih fantov, ki ne zmeneč se za ovire, gredo za svojim ciljem po točno začrtani poti. Da bodo fantovski tabori res dostojen fantovski praznik, je treba priprave, predvsem agitacije. Ali veste, kaj se pravi agitirati? Agitirati se pravi, koga razgibati, razmajati, pridobiti za kakšno stvar ali idejo. Imeti je treba le kako misel, idejo ter jo drugim povedati. Človeka, ki bi ne imel nobene misli, in bi je ne mogel povedati drugemu, če ne z jezikom, pa vsaj z znamenjem, menda ni pod božjim solncem. Naš veliki mojster Krek je rekel nekoč: »Če kdo drugega ne more, tako neumnega, tako počasnega in nerodnega človeka ni, da bi agitirati ne mogel!« Sedaj veste, kaj je treba. Pojdite med svoje tovariše — poštene seveda — drugi vas ne bodo poslušali, in jim povejte svojo misel: pridružite se nam, pojdite z nami na naš fantovski tabor. Povejte še jim, kaj hočemo, zakaj se zbiramo na fantovskih
taborih in zakaj v fantovskih odsekih naših prosvetnih društev. Brez agitacije ne gre nobena stvar. Uspeh in udeležba na fantovskih taborih je odvisna od tegai kako bodete vi zastavili svojo besedo med svojimi tovariši. Razgibajte in razmajajte vse dobre fante, da se bodo vsi, kot eden sam dvignili in se udeležili fantovskega tabora.
Ko že govorimo o agitaciji, naj omenim še to: Agitirajte med svojimi sovrstniki, prijatelji in tovariši, da se včlanijo v fantovskem odseku domačega prosvetnega društva. Mnogo fantov še )e, dobrih, vernih, ki stojijo ob strani in še se ne morejo odločiti za sodelovanje v naših vrstah. Morda še imajo razne predsodke, morda čakajo vašega vabila, Stopite k njim in jih povabite k sodelovanju, razpršite jim razne pomisleke in predsodke. Morebiti ne bo takoj uspeha, nič ne de, trdnjava ne pade na en mah, drevo tudi ne. Vztrajajte, ponovno prigovarjajte, razlagajte, dokazujte s prijateljsko besedo, uspeh ne bo izostal. Za vsakega dobrega fanta, ki še je izven naših vrst, ni škoda nobenega truda in žrtve. Dvoje je mogoče: Ali ga bom? pridobili mi, ali pa ... Zato fantje, člani fantovskih odsekov, na delo! Ni težko agitirati; treba je imeti le kako misel, idejo ter druge za njo vneti. Naša misel, naša ideja je: popoln katoliški človek, usposobljen in pripravljen za vsako delo v skupni blagor vseh. Za to misel, ki j? tako lepa, pač ne bo težko pridobit' mladega, nepokvarjenega srca, ki je dovzetno za vse, kar je lepo in dobro. Delajte pri agitaciji tako, kakor je učil nekoč rajni Krek: »Če dobimo na cesti človeka, ki bo rekel: Dober dani, odgovorj mu: Bog daj! Tretja beseda mora bit' že agitacija za dobro stvar.« — Mirko,
Slovenskim bratom in sestricam v p°' zdrav. Prisrčno nam bodite pozdravljen'. Pozdravljene hčerke in sinovi jadranskega morja, hčerke in sinovi bistre Soče, sinovi vročega slovenskega juga! Pno? lepo bodite nam pozdravljeni tudi vi, k) vas je rodil morda zatirani slovensk' narod, pozdravljeni vi, ki vas rodijo liu" be vinske gorice in bregovi lepe Drave-Pozdravljamo pa tudi tiste, ki na ko; roške Slovence ne pozabijo. Veselili p se, ko bi mogli gledati vaše ozemlje >fl vas, ki ste cvet slovenske krvi. Vesel upanje nam navdaja srce, da nas ne un'; či nobena sila, noben vrag, ker po krvl smo vsi vaši zvesti bratje.
Vem, da se ne bi zbali trudnih kofa' kov, če bi bilo treba za brate kaj žrtv°'
vati. Mi smo zatirani v vsakem oziru. Celo v cerkvi se nam vsiljuje »blažena« nemščina. Imamo čisto nemške duhovnike na slovenskem ozemlju, Mila slovenska pesem v cerkvi se nadomestuje z nemškim petjem. Poglejmo malo naše Kale, ki še hodijo v šolo. Ti se rapidno ponemčujejo. Učijo se samo nemščino in tudi pojo samo nemške pesmi. Oni izgo-yarjajo napačne nemške besede, in tako jih ni mogoče razumeti.
Pri nas na Koroškem vlada pač — Heimatdienst. On na tihem posreduje Prestavljanje učiteljev in duhovnikov, Posreduje prodajo domačih kmetij v nemške in rajhovske roke. Pri sedanji svetovni krizi so kmetje pač primorani, da prodajajo svojo posestva, predno so jim zarubljena. Zgodil se je pri enem kmetu sledeči slučaj:
Ta ni imel plačanega zemljiškega davka. Prišel je odposlanec od davkarije na dražbo in pripeljal že celo kupca s seboj, kateri je prinesel verigo za ubogo živinče. Krava je kmetu bila odvzeta za minimalno ceno. Ta kmet je prosil okoli ljudi, da bi mu v tej denarni stiski priskočili na pomoč. Žalibog nikjer ni našel odmeva, ker vsled sedanje trdote nihče Več nima denarja. Če pojde tako naprej, kam pride naš slovenski kmet. Njegova gruda prehaja v nemške roke. Da, res, revež je med tujim narodom kmet slovenskega mišljenja.
Še majhen dodatek. Mislim, da ve vsak Slovenec, da »dom je mir«, a na Koroškem se le težko najde. Kot pobočni volkovi pridejo tisti brezpamet-Oeži, ki so nemškega mišljenja, po našem ‘Uemčurji« in razgrajajo okoli slovenske mirne hiše in kričijo: »Ven s Čuši«.
Draga dekleta! Prosim, dovolite tudi *a vas nekaj vrstic. Bodite srčno popravljene vse, katere se tako pridno Pirate pod »Dekliškimi gredicami« in Iško lepo dopisujete v ta krasni list Kaš dom. Pa, kako res lepe so te vrsti-ce. Te čita veliko krščanskih ljudi. Tudi ^ene veselijo, komaj čakam, da pridejo m prelepe Slovenije. V enem kraju se ^ovenska dekleta pridno zbirajo v Deviški zvezi, v drugem pa v Marijinih jhužbah. Oh, kako lepo je res vse to, baj pravi nam že pesmica:
Marija je venec spletala in ga dekletom šenkala. in ga dekletom šenkala.
In:
Če Te tukaj tarejo mnoge težave, če misli obupa duha Ti more,
zaupno ozri se v nebeške višave,
Gospod napolnil Ti bo z upom srce!
Drage slovenske deklete, ne zabite na Slovence trpeče. Zadostuje samo en očenaš — za vse, za vse nas.------
J.-r.
Na fantovske tabore!
Dne 2. avgusta se je mladina v veličastnem številu udeležila evharističnega zbora v Konjicah. — Dne 9. avgusta se je zbrala v Vojniku. Nadaljni tabori bodo pri Sv. Juriju ob Ščavnici dne 23. avgusta. Nadalje bo letošnji tabor za slovenj-goriške fante koncem avgusta, oziroma začetkom septembra pri Sv. Trojici v Slov. gor., ob istem času pa pri Sv. Roku za fante šmarsko-rogaškega okraja ter pri Sv. Petru pri Mariboru za mariborsko okrožje. Fantje! Krščanska kmečka mladina! Z rdečimi nageljni na tabore! Pridite na kolesih, vozovih, s tambu-ricima ter v skupinah. Agitirajte za te tabore, o čemer še bo govora v časopisju, da bo udeležba na njih velika, častna ter zavedne krščanske mladine vredna!
Naše vrste se širijo.. Ob priliki Slomškove proslave v Rogaški Slatini se je tamkaj osnoval fantovski krožek prosvetnega društva: dne 9. avgusta se je ustanovil fantovski krožek Prosvetnega društva pri Sv. Lovrencu na Pohorju. Ravno tako so se tudi šentrupertski fantje v Slov. gor. ojunačili ter se zbrali v fantovskem krožku. Tekom avgusta in septembra sledi ustanovitev novih fantovskih krožkov pri Sv. Marjeti ob Pesnici, Jarenini, Št. liju v Slov. gor., Kostrivnici pri Rogaški Slatini in drugod. Fantje! Korajža velja! In pa dobra volja!
V Mariboru smo imeli v nedeljo, dne 26. julija lepo obiskan sestanek zastopnikov prosvetnih društev iz mariborskega okrožja. Na sestanku se je sklenilo, da se osnujejo še drugi fantovski krožki, kjer fantje želijo, da se ustanovijo.
Športni tečaji so bili v nedeljo, dne 26. julija v Ljutomeru, Ptuju in v Mariboru. Ptujčani so dejali, da bodo na kolesih prihiteli v Maribor, kjer si bodo ogledali igrišče vrlih mariborskih Maratoncev ter se preizkusili v raznih veščinah, kakor met kopja, diska, krogle itd. Tečaji, zlasti mariborski, so lepo uspeli.
Izlet smo naredili kamniški fantje v nedeljo, dne 2. avgusta k sv. Petru pri Mariboru. Lepo je bilo. Spoznali smo se
med seboj, zapeli ter se v sijajnem razpoloženju razšli z željo, da bi bilo še več takšnih izletov.
O rokometu razpravlja deveti zvezek mariborske Prosvetne knjižnice. Navedeni zvezek vsebuje pravila in določila, ki se tičejo rokometa, ki ga fantom zunaj na deželi toplo priporočamo. Pravila so tako poljudno razložena, da jih lahko vsak ume in da se fantje zamorejo prav lahko pri igri po njih ravnati. Zvezek stane 2 Din. Naročilo tega in drugih zvezkov navedene knjižnice fantovskim krožkom prosvetnih društev najtopleje priporočamo. Naroča se pri tajništvu Prosvetne zveze, Maribor, Aleksandrova cesta 6.
Sadjarimo prav! je naslov drugemu zvezku knjižnice mariborske Kmetske zveze, ki ga je sadjarjem v spodbudo in pouk napisal znani strokovnjak na polju sadjarstva Mihael Levstik. Segajte po knjižici!
Veliko prosvetno nalogo si je zadala Jugoslovanska knjigarna skupno s Cirilovo knjigarno z znanim obsežnim ter velikopoteznim založniškim načrtom. Te dni je izšel v zbirki lepih mladinskih spisov R. Kiplingov, Zakaj—zato. Navedeno knjigo je natisnila Cirilova tiskarna v Mariboru. Prevedel G. Koritnik. V platno vezana stane 40 Din. Potem je izšel šesti zvezek I. Pregljevih izbranih spisov, in sicer njegove čedne »Idile in groteske«. Levstikove spise pa je začel urejevati dr. Anton Slodnjak. Izšel je sedaj tretji zvezek z nebroj mičnimi pripovedkami, med njimi tudi z »Martinom Krpanom«. Omenjeni šesti zvezek Pregljevih spisov stane vezan 60 Din, broširan pa 45 Din. Vsa ta dela se lahko naročajo tudi v Cirilovi knjigarni v Mariboru, Koroška cesta 1. Naj bi ne bilo knjižnice zunaj na deželi, ki bi ne imela vsaj po dvoje izvodov teh knjig.
A. Lebar: »Med pomladjo in poletjem«. Dekliški popoldnevi v Radio Ljubljana. Založila uprava ženskega lista »Vigred«, Ljubljana 1931. Tisk Jugoslov. tiskarne. Cena 10 Din. Knjižica obsega 12 predavanj, ki so namenjena dekliški samo-vzgoji. V teh razgovorih skuša predavateljica označiti nekaj temeljnih točk, ob katerih naj bi dekleta v samovzgoji razmišljala o raznih vprašanjih, ki jim jih življenje zastavlja in odgovora od njih
zahteva. Kakor predavanja, tako tudi knjiga nima toliko namena poučevati, ampak dati pobudo za razmišljanje. Knjižica želi izpopolniti nedeljske popoldneve z urico tihega premisleka o tem, kaj življenska pomlad od deklet zahteva i° kaj življensko poletje od njih pričakuje. Naj bi dekletom namenjena predavanja našla prijazen sprejem med njimi!
Okrasne spenjavke za vrt in dom. Spisal ing. agr. Ciril Jeglič. Založila Družba sv. Mohorja, natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju 1931. Z 52 podobami. Cena broš. izvodu za ude 21 Din, za neude 28 Din, vez. za ude 30 Din, za neude 40 Din. Ker je torej še mnogo domov tako pustih in golih, mnogo vrtov brez pravega zelenja, zato je Jeglič hotel p°' vedati in svetovati, kako naj si odp0; moremo z umno gojo spenjavk. V tel knjigi so zbrane vse za naše razmere prikladne spenjavke (pojasnjuje jih 52 slik). Dano je navodilo, kako in kje naj jih uporabljamo, kako oskrbujemo. Knjigo dobite po vseh knjigarnah in Prl Družbi sv. Mohorja v Celju. Za ude Mohorjeve družbe znižane cene,
| PREDLOGI IN VPRAŠANJA J
Živijo Metka D, iz Slov. goric. Sestrica Metka, objela bi Te in zavriskala, tak0 sem vesela Tvoje želje po napredku dekliškega gibanja, ki si ga pokazala v do pišu »Kaj pa dekleta?« v junijski števil ki Našega doma. Tako iz duše, bodj uverjena, ne samo iz svoje, ampak tud, iz duš mnogih, s teboj mislečih deklet, 51 zajela ono pismo. Kar iz celega piši"3 veje velika in topla Tvoja ljubezen ^ poživitev in poglobitev našega dela, razširjenje naših lepih dekliških ioe^ — Tudi me prosimo in rotimo, da s,e čimprej osnuje dekliško vodstvo v °k,vl ru Prosvetne zveze! To je naš združ« glas, dolgo zadrževan, ki pa je sedal glasno butnil na dan, ker vidimo, d? drugače ne gre in ne gre naprej. RcSll!| resni so časi, še resnejši so pred duru)1' skrajni čas je, da stopi četa krepkih ' plemenitih slovenskih mladenk na nog1'' Do tod in ne dalje!« In jaz vidim vc^ j ; veliko in dolgo vrsto naših, ki jih zda še nimamo, pa se nam bodo s pomoči novo pižvljenega, vnetega in skrbne^ dekliškega vodstva priključile. Sestro z sestro, duša za dušo privesti v naše ka toliške vrste, to bodo rubini, ki žareli na naši poti. O, ne pustimo jih c.(l kati, ko tako široko upirajo oči v na* iščejo razumevanje dekliške duše, >aC
jo solnca, pa je ni, ob katero bi se oprle in korakale k Luči in Svobodi, pa končno te čiste oči daleč od nas utonejo. Sestre, rešujmo! Če bi smela jaz kaj svetovati, bi v imenu naših deklet izrazila željo, da se v odbor dekliškega vodstva sprejmejo tudi kmetska dekleta, ki so dovolj izobražena in ki bi se poslale kot zastopnice in predstavnice dekliške centrale med sestre. Seveda, mogoče za vsak večji okraj ena. Ni dvoma, da bo uspeh. Vse bi imele pred očmi enoten program, enoten cilj, in s kmečko dušo in s kmečkim razumevanjem, bi se našim dekletom najbolj približale, ker bi bile eno z njimi. Saj je večina, ki se zbira okrog Našega doma, zlasti mislim s tem fante in dekleta, kmetska. Naša dobra predsednica ga. prof. Mar, Štupca pa bi vse naše delo ljubeznjivo nadzirala, vodila in spremljala. Ej, sestre, dajte, pomagajte, delajte in prosite, da se izpolnijo naše lepe sanje, pa bo veselo in luštno v naših vrstah!
Fantje delajo; šli so topot pred nami, Vsa čast, tako se spodobi! Me, dekleta, pa pojdemo korajžno, z odločnim dekliškim nastopom za njimi na pot lepega, v globoki veri utrjenega deklištva!
Tebi, Metka, pa podajam roko z vročo željo, da vidim kmalu, kmalu izpolnjene Tvoje in naše ideje in oni dan bomo zaklicale s Teboj: Me gremo naprej — me mlade! — Angela iz Sav. dol.
IZ VSEH VETROV
Tajnosti vsemirja. Velika zvezdama na Mount-Wilsonu, ki ima največji daljnogled na svetu, je nedavno objavila v svojem letnem poročilu nekaj zelo zanimivih podatkov o svojih opazovanjih, vedno svetovi, ki imajo nam doslej še čisto neznane lastnosti. Mi vemo, da se vsa telesa v vsemirju gibljejo z večjo ali manjšo brzino. Zemlja n. pr. se suče okoli solnca z brzino 29.7 kilometrov na sekundo. S celim solnčnim sistemom in z »rimsko cesto« vred se pa premika proti ozvezdju »Capello« s 750 km brzine na uro. To brzino si že težko predstavljamo. Zvezdama na Mount-Wilsonu pa je odkrila v ozvezdju »Velikega medveda« neko meglo, ki se oddaljuje od zemlje z neverjetno brzino 11.500 km na sekundo! To hitrost so izračunali s po-nročjo Spektralne analize. Zvezdama je dalje ugotovila, da se nahaja v ozvezdju »Pegaz« mlada zvezda, ki izžareva s svoje površine vročino od 400.000 sto-
pinj. To je največja vročina, kar so jih doseda jizračunali pri zvezdah. Solnce ima na svoji površini le 6000 stopinj vročine. Tudi čvrstost zvezd je jako različna. Solnčna masa n. pr. je »gosta« približno tako kot naša voda, zvezda »Capello« pa je gosta komaj tako kakor naš zrak. So pa še manj goste zvezde. Tako n. pr. je zvezda »Autores« komaj tako »gosta« kakor je zrak, ki še ostane v posodi, iz katere smo z zračno sesalko zrak izsesali. So pa tudi zelo goste ali »trde« zvezde Astronom von Nansen je odkril zvezdo, ki je 400.000 krat bolj gosta kakor solnce in masa te zvezde je 16.000 krat bolj gosta kakor masa platina. Liter vode ,ki tehta pri nas 1 kg, bi tehtal na tej zvezdi 40.000 kg.
Največji zvon na svetu. Največji zvon na svetu se nahaja na Japonskem v industrijskem mestu Osaka. Zvon so vlili pred nekaj leti na čast velikemu japonskemu reformatorju Štoku, ki je živel pred 1300 leti in ki si je pridobi! velike zasluge za razširjenje budizma na Japonskem. Zvon je 8 metrov visok in tehta 240.000 kilogramov. Pred vojno so imeli največji zvon na svetu v Kemiju v Moskvi, ki je bil visok 5.80 metrov. Ta zvon pa je padel ob velikem požaru v Moskvi (za časa Napoleonovega pohoda v Rusijo) na tla in se je znatno poškodoval. Tudi v glavnem mestu Kitajske, v Pekingu, imajo zelo velik zvon, ki so ga vlili leta 1403 na cesarjevo povelje,
Kaj vse vidijo otroci v kinu. Na Češkem so te dni razpravljali v parlamentu o novem kazenskem zakonu za mlade ljudi. Za besedo se je olasil tudi duhovnik in poslanec Stašek, član češkoslovaške ljudske stranke. Ta je govoril največ o slabih posledicah kina na mlade ljudi. Iz švicarske statistike je povedal te-le številke: Na 95 srednjih šolah v Švici študira okoli 3800 učencev, od teh pa jih 2450 redno obiskuje kino. V enem samem letu pa so ti otroci videli na platnu: 1114 krvavih pretepov, 1286 rodbinskih prepirov, 350 slučajev najbolj divje pijanosti, 120 prešestev, 10515 ropov, 1179 tatvin, 1071 požigov ,765 samomorov in 1225 detektivskih zgodb. In pri nas? Nič boljše ni. Zato bi bilo tem priporočljiveje, da ima skoraj vsako prosvetno društvo svoj kino, kje naj se zlasti ob sobotah, nedeljah in praznikih predvajajo pošteni in poučni prosvetni filmi, ne pa običajni filmski šunt. Tudi bi morali pozdraviti pobudo, da bi obe Prosvetni zvezi v Mariboru in Ljubljani osnovali v
svrho predvajanja takšnih prosvetnih filmov svoja ljudska kina.
Nova iznajdba. Italijanski inženjer Domenicosa je izumil motorno vozilo z enim samim kolesom, ki mu je dal ime »motokolo«. Dokler motor počiva, mora biti kolo naslonjeno, a čim se motor sproži, postane vozilo zelo stabilno. Sedež za potnika ima obliko zelo udobnega usnjenega naslonjača. Motor porabi komaj 1 liter bencina za 100 km poti in je zmožen velike brzine. Edina napaka tega vozila je njegova čudna zunanjost: kolo je dokaj veliko in meri 170 cm v premeru.
Traktorji — vlačilci. Že pred vojno so skušali nadomestiti v kmetijstvu živalsko silo (konje, vole itd.) z raznimi stroji: parnimi, električnimi in motornimi. Strojno obdelovanje zemlje so najbolj razvili v Zedinjenih državah Severne Amerike med vojno, ko so bile človeške delovne sile na bojiščih ali zaposlene v tvornicah. S strojnim obdelovanjem so v Ameriki tako znižali proizvajalne stroške, da stane kvintal pšeničnega zrna po nekod komaj 30 do 35 lir, dočim se danes še vedno lahko prodaja po 50 do 60 lir, torej z velikim dobičkom: pri nas pa trde mnogi strokovnjaki, da bi se ne izplačalo pridelovanje pšenice, če bi padla cena izpod 100 lir za kvintal. Strojno obdelovanje s traktorji na bencin ali petrolej se je po vojni zelo razširilo po vsem svetu in tudi v Julijski Krajini orjejo že marsikje z motorjem in pride oranje mnogo ceneje kot z živino. Tako je tudi v ostali Italiji, kjer je bilo 1. 1915. komaj 270 motornih plugov, dočim jih je danes že 21.000. Kjer je bil pred vojno en motorni klug, jih je danes 75, Enako sliko dobimo tudi po drugih državah. Trenutno se motorno obdelovanje zemlje z motorji najbolj širi v Sovjetski Rusiji; po načrtih bi morale ruske tvornice motorjev izdelati od let al932. naprej letno po okoli 50.000 motornih plugov. Na državnem veleposestvu — tako imenovani žitni tvornici — Sovhoz Verbljud (sovhoz = sovjetskoje hozajstvo = drž. posestvo, Verbljud = velblod, kamela), ki meri skoraj 150.000 ha (predstavljaj si kvadrat s stranico od 38.5 km, ob kateri bi moral hoditi skoraj osem ur), imajo kar 700 traktorjev, torej enega za vsakih 215 ha. Za jesensko setev je oralo 350 traktorjev v eni vrsti in vsak je delal štiri brazde; istočasno so napravili 1400 brazd. Za majhna posestva niso traktorji vlačilci, ker je treba preveč
obračati, zelo pa se splačajo na velikih posestvih. Ker gre vse gospodarstvo danes za tem, da se proizvajalni stroški tudi v kmetijstvu čimbolj znižajo, zato bo vedno več traktorjev-vlačilcev oralo zemljo. Prej ali slej pa se bodo traktorji na bencin ali petrolej zamenjali s traktorji, katere bo gonila električna sila.
Znamenite vohunke. Dvajset let je že minilo po svetovni vojni in o vohunih in o vohunkah so v tej dobi zelo mnogo pisali, pa vendar je vohunstvo še vedno zavito v neko meglo, da še danes ne vemo prav, kako so mogli razni ljudje izvrševati ta nevarni posel na tako pretkan način. V drugem letu svetovne vojne je ugotovil neki francoski agent (vohun) v mestu Lausanne (v Švici), da se širijo od tam dalje važna poročila. V teku preiskave je policija dognala, da prejema neka ženska v Parizu čisto redno večje količine jajc iz Švice. Francoski agenti so takoj dobili nalog, naj to žensko opazujejo. Opazovali so jo dolgo, pa kar ni£ niso mogli ugotoviti. Pregledovali so vsa njena pisma in skušali so najti kakšno tajno pisavo, pa zopet nič — vse je kazalo na to, da je ženska čisto navadna, priprosta in poštena trgovka. Ko so pa zopet prišle preko meje važne vesti, se je policija odločila za svoj poslednji poskus: zaplenili so jajca in so jih dali kemično preiskati. Kemiki so res v 24 urah dognali, da so jajca popisana s tajno pisavo! Na eni lupini je bilo napisano naročilo, naj pošlje podatke o letališču v Blue-ju, potem pa podatke o kretanju čet pri Chalonsu. Krivda jajčarice je bila s tem dokazana, a naloga ni bila še popolnoma rešena: treba je bilo še ugotoviti pot, po kateri je jajčarica pošiljala svoja poročila v tujino. Zopet so žensko opazovali noč in dan, dokler niso prišli na to, da jo večkrat obiskuje lasuljar, k) ji kodra njene lase. Opazovali so jo tudi pri kodranju las in so zapazili, kako nekaj piše z dolgo iglo na železo za kodra-nje las. Lasuljar, ki je bil njen pomagač, je mirno pustil železo v ženski sobi, dokler ga neki tretji pomagač ni odnesel-Prav spretna je bila tudi neka druga vohunka, znana pod imenom Tihelly. Ta ie pisala svoja poročila na ozke papirnate odrezke, te pa je vdevala v razklano dopisnico. Stvar pa je bila zanjo zelo neprijetna vsled tega, ker je posnemala svoja poročila iz pisem, ki jih je piša* njen sin z bojišča. Na podlagi teh poročil pa so Nemci zelo uspešno napadli ravno tisti polk, kjer je služil sin, ki je pri nekem silnem nemškem napadu tudi padel-
Zelo zanimiv slučaj pri šahovski igri je takozvano »tolčenje mimogrede«. Če kmet v prvi vrsti napreduje za dve polji in naleti pri tem na nasprotnikovega kmeta, ki stoji levo ali desno za polje pred njim, ga lahko tolče, Ta poteza je izjema osnovnih pravil šahovske igre. Pri tolčenju mimogrede mora kmet zasesti prosto polje, katerega je prekoračil nasprotnikov kmet.
Na primer: belega kmeta, ki napreduje s polja e 2 na e 4 lahko odstrani črni kmet, ki stoji na polju d 4, oziroma f 4. V tem slučaju zasede črni kmet polje, katerega je preskočil beli kmet, v navedenem slučaju polje e 3, v navadni igri pa bi zasedel polje e 4.
Ob koncu omenimo še eno lastnost kmeta. Če priroma kmet do zadnje črte nasprotnikovega polja, lahko postane s potezo figura, ali kraljica, stolp, tekač ali konj, kar pač določi voditelj igre. Navadno postane kraljica, ker je najmočnejša figura.
Napad in napoved šaha.
Če pride eden igralcev pri igri s svojimi figurami na polje drugega in ga sili k umiku, imenujemo to napad.
Slika 3.
Napad na kralja mora eden ali drugi igralec vedno napovedati z vzklikom: »Šah kralju« ali kratko »Šah«, kar imenujemo napoved šaha. Kralja, kateremu je napovedan šah, moramo brezpogojno rešiti iz »šaha«. Za rešitev so v najboljšem slučaju tri možnosti: 1. ali tolčemo figuro, ki napoveduje šah, 2. ali zastavimo šah s figuro proti figuri, in 3. da premaknemo kralja iz ogrožene pozicije. Slednje storimo le v najnujnejšem slučaju.
Na sliki 3. napoveduje kraljica e 5 šah. Kralja lahko rešimo, če kraljico e 5 tolčemo s tekačem g 7, ali če s konjem g 8 skočimo na polje e 7 in s to potezo šah zastavimo, ali krijemo, ali če kralja d 7 prestavimo na polje d 7, d 8, f 7 ali f 8. Pravilno v tem slučaju je, če tolčemo kraljico s tekačem.
V slučaju pa, da je preskočil črni s konjem s polja g 8 na g 7 in beli odstrani stolp s polja b 5, bi bil s tekačem a 4 kralju napovedan šah, kar imenujemo pobegli ali odkriti »šah«.
Dvojni šah pa bi nastal, če premaknemo stolp s polja b 5 na b 8.
Mat.
Če kralja, kateremu je napovedan šah, ne moremo rešiti šaha, je nasprotnik igro izgubil. Pri šahovski igri imenujemo ta slučaj konec igre »mat«.
mm
Slika 4.
Na sliki 4. je črni kralj od lastnih figur popolnoma zaprt. Če kralju v tem položaju napovemo s katerokoli figuro šah, je igra izgubljena in pravimo takemu koncu igre »zadušeni mat«.
KOTIČEK ZA VSE
i
Zastavice (10 točk).
1.	Belo je, sir ni; repato je, miš ni; sol liže, koza ni; grize, pes ni. Kaj je to?
2.	Ni človek; a v človeški obleki hodi. Kdo je?
3.	Kdo ni bil rojen, pa je umrl?
4.	Kdo nosi svojega gospoda in gospod nosi njega?
5.	Katera žival je najmočnejša? ■
6.	Zakaj ima mlinar bel klobuk?
7.	Kdo hodi pod vodo, pa vendar ni moker?
8.	Kdo ima šest nog, hodi pa po štirih?
9.	Zakaj ima dimnikar usnjate hlače?
10.	Kje raste najboljše vino?
Računska naloga (10 točk).
K nekemu polku je prišlo nekaj vojaških novincev. Poročnik vpraša nekega podčastnika, naj mu pove število novincev. Podčastnik pa je bil šaljiv mož, katerega so častniki radi imeli, in brž odgovori: »Gospod poročnik, javim pokorno, da ako bi jih bilo še enkrat toliko in še polovico toliko in še za četrtino toliko in bi povrh prišteli še mene, bilo bi nas ravno 100!« Koliko novincev je bilo torej?
Spomenik (15 točk). Besede značijo:
		a				i.	samoglasnik,
	a	a	a			2.	moško krstno ime,
		a				3.	soglasnik,
	a	a	a			4.	mejna reka med Avstrijo in Nemčijo,
a	a	a	a	a		5.	dežela v srednji Italiji,
a	a	a	a	a	a	6.	svetopisemska oseba,
b	b	c	c	c	d	7.	mesto v Španiji,
d	d	e	e	e		8.	moško krstno ime,
S	h	h	i	i		9.	poljsko orodje,
i	i	i	i	i		10.	dan v tednu,
j	j	j	j	k		11.	obrtnik,
k	k	k	k	k		12.	turško sv. pismo,
k	1	1	1	1		13.	ropar perutnine,
m	m	n	n	n		14.	polotok v Arabiji,
n	n	n	o	o	o	15.	vodna ptica,
o	o	P	r	r	r	16.	mesto v Indiji,
r	s	t	t	u	v v	17.	dežela ob Jadranskem morju.
Po sredini navzdol
dobiš ime slovenskega pisatelja in njegov rojstni kraj.
Rešitev ugank v
Črkovnica.
S
			E	1	a			
		k	r	o	P	a		
	t	r	a	v	n	i	k	
P	r	e	P	e	1	i	c	a
I	o	v	e	n	e	c	s	e
Š	t	a	j	e	r	s	k	o
	n	a	r	c	i	s	a	«
		t	e	s	a	r		
			1	e	v			
				m				
junijski številki.
Zemljepisna uganka. Kranj, Bovec. Korsika, Istra, Turin, Sevilla, Jajce, Drava. Po sredini navzdol: Avstrija.
Posetnica. Državni nastavljenec.
Prav so rešili: Lovro Jan, Sv. Miklavž.’ Ela Cencelj, Tremerje,
Za nagrado je bil izžreban: Jožef N°' vak, Banovci 18.
/
Nevarnost preti!	Hop!
Iz živalskega sveta v davnih časih.
Kje je lisica?
r
KMETOVALCI!
Gnojite z apnenim dušikom, s tem najbolj cenim, učinkovitim in rentabilnim dušičnim gnojilom
domačega proizvoda!
Z apnenim dušikom
ne dajemo zemlji samo dušika, marveč tudi apna.
Tudi
žlahtna vinska trta
je za apneni dušik prav posebno hvaležna.
Navodila o načinu uporabe, o potrebnih količinah, o rentabilnosti, dobaviteljih, uspehih in cenah apnenega dušika daje proizvajalec:
Tvornica za dušik d.d.Ruše
pošta Ruše pri Mariboru.
V tej tvornici se tudi dobiva mešanica
„Nitrof oskal Ruše**,
napravljena na poseben patentiran način iz gnojil:
apneni dušik+kalijeva sol+superfosfat
Izdaja Tiskarna sv. Cirila, r. z. z o. z. v Mariboru. — Urejuje dr. Fr. Vatovec. — Predstavnik Tiskarne sv. Cirila v Mariboru: Albin Hrovatin. — Vsi v Mariboru.