563Zdrav Vestn | Nizka cena vrednot prof. dr. Igor Švab UVODNIK/EDITORIAL Nizka cena vrednot On prices of values Igor Švab O tem, da je v zdravstvu veliko proble-mov, govorimo vsepovsod. O krizi poročajo mediji, o nji beremo v pi- smih bralcev in na internetnih forumih. Se- veda ima vsak svoje videnje rešitve. Zelo po- gosto se na enem bregu znajdemo zdravniki, na drugem pa tisti, ki odločajo v zdravstvu. Zdravniki imamo svoje poglede tudi zara- di vrednot, ki jim sledimo v svojem pokli- cu – in poklic številni jemljemo dobesedno, da smo poklicani za to, da kolikor je v naši moči, poskrbimo za zdravje bolnikov. Bistve- no bolj kot drugi odločevalci cenimo zdravje in življenje. Zato se nam že ob praktičnem delu v ambulantah pogosto dogaja, da ne razumemo, zakaj se naši bolniki ne odločijo za zdrav način življenja in še naprej kadijo, čezmerno pijejo, so pretežki in se ne gibljejo dovolj. Ker brezpogojno cenimo svetost ži- vljenja, težko razumemo tiste, ki življenje in zdravje vrednotijo kot ekonomski kategoriji. Zaradi tega se naše ocene, kaj je bolj in kaj manj pomembno za zdravje bolnikov, pogo- sto bistveno razlikujejo od prioritet in odlo- čitev ekonomistov, pravnikov ali politikov. Naše vrednote se zrcalijo tudi v naših pu- blikacijah. Opis novega uspešnega postopka zdravljenja v medicinskih revijah praviloma ni ponazorjen tudi s cenovno uspešnostjo ali prihranki. Še redkeje objavljamo članke, ki vrednotijo uspešnost poteka in/ali izida zdravljenja drugače kot mi, npr. z ekonom- skimi merili. V tej številki boste zasledili članek, ki znanstveno obravnava problem čakanja na pregled v dežurni ambulanti zdravstvenega doma, kjer so zdravniki pre- obremenjeni in bolniki dolgo čakajo. Avtorji so z uporabo ekonomske znanosti in pogle- da na problem ugotovili, da se uvedba nove ekipe v zdravstvenem domu ekonomsko ne izplača in je torej z ekonomskega stališča bo- lje, da bolniki čakajo kot doslej, zdravstve- ni kader pa pregoreva. Kot merilo za oceno stroškov so vzeli urno postavko bolnika, ki čaka v ambulanti.1 Z znanstvenega stališča prispevku ni kaj očitati. Kaj lahko sploh dodam k temu, kar so ugotovili priznani raziskovalci? Prvič, da iz lastnih izkušenj vem, da ure čakanja v čakalnici, ko te je strah za zdravje, morda celo življenje ali za življenje svojega bližnjega, ne morem ovrednotiti z največ 8,89 € na uro, kar navaja raziskovalec. Ura človeške stiske, negotovosti in bolečin je bi- stveno drugačna kategorija. Drugič, vem, da bodo preobremenjeni zdravniki oz. zdravstveni timi prej naredili napako, katere posledica zna biti tudi hudo poslabšanje zdravstvenega stanja ali celo smrt. Kako bi potem ekonomsko ovrednoti- li takšen zaplet – ali zopet po urah trpljenja, vrednih manj kot 10 €? Problem torej ni v analizi, ampak v nje- nih omejitvah oz. izhodiščih. V tej študiji se poskuša čakanje hudo obolelih (ali hudo prestrašenih, da so bolni) poenostavljeno predstaviti kot ekonomsko kategorijo, iz- raženo z urno postavko porabljenega časa povprečnega Slovenca. Kot zdravniku se mi taka poenostavitev zdi nasilna in nespreje- mljiva, čeprav se zavedam, da je v politič- nem odločanju pogosto potrebna in morda tudi nujna ocena finančnih posledic. Ne zavračam ekonomskih meril kot podlage za odločanje v zdravstvu, vendar ne smejo biti edina, kaj šele prevladujoča. 564 Zdrav Vestn | september 2014 | Letnik 83 UVODNIk/EDITORIAL Nevarnost poenostavitev pri odločanju v medicini in zdravstvu je namreč velika. Naj- večji izziv zdravnikov v modernem svetu je, kako ohraniti humanost in ob tem upoštevati racionalnost in znanstveno utemeljenost, ki jo poklic zahteva.2 Ob tem se žal vse bolj po- gosto dogaja, da se ključne vrednote, ki smo jim v medicini zavezani, v vsakdanji praksi izgubljajo v rokah naivnih racionalistov. Ra- cionalistične predpostavke naj bi podpirale mit, da je možno zmanjšati negotovost, ki je medicini lastna, tako, da se osredotočimo samo na “ključne” in “bistvene” probleme. Kaj je ključno in bistveno pa določa tisti, ki sprejema odločitve. Na tak način izgubljamo pomen naše stroke,3 ki je v nevarnosti, da se izrodi v zagotavljanje čim večjega števi- la čim cenejših storitev, ki morajo zadostiti nekim merljivim standardom kakovosti. To je ena največjih zablod moderne medicine, zaradi katere najbolj trpi njen ugled. Zna- čilnosti zdravnikovega vedenja in naravna- nosti, stvari, ki jih ne smemo izpustiti, niso merljive. To so sočutje, skrb in spoštljiv od- nos do drugega človeka – bolnika. Te so za medicino usodnega pomena. Čeprav jih ne moremo meriti s standardnimi pripomočki, to ne pomeni, da niso potrebne ali pomemb- ne. Še več! Ravno zato, ker niso merljive, so neprecenljive in bi jih morali posebej nego- vati.4 Brez njih bo medicina postala še ena od industrijskih panog in nič več. Naš pogled na potrebnost določenih ukrepov temelji na pogledu, katerega edi- no merilo je zdravje bolnikov. Odgovornost odločevalcev v zdravstveni politiki pa je, da sprejemajo odločitve na osnovi številnih po- gledov in raznoterih argumentov. In seveda, da odločevalci v zdravstveni politiki tudi sprejmejo odgovornost za svoje odločitve. Na koncu bi rad čestital uredništvu revi- je, da se je odločilo za objavo članka, ki na organizacijo zdravstva gleda z drugačnega, zdravnikom tujega stališča. Na tak način nam je omogočilo spoznati ekonomsko logi- ko vrednotenja pojavov in stanj, ki jih sami večidel obravnavamo kot neprecenljive. Morda bomo s temi novimi spoznanji lažje podprli svoja stališča, ko bomo vključeni v odločanje in pogajanja v zdravstvu. Literatura 1. Močnik U, Gradišar M, Tomat L. Analiza čakal- nih vrst v dežurni ambulanti. Zdrav Vestn 2014; 83: 587–96. 2. Willis, JAR. The sea monster and the whirlpool. Keynote address. Birmingham: Royal College of General Practitioners; 2002. 3. Greenhalgh T. Why do we always end up here? Evidence- based medicine’s conceptual cul-de- -sacs and some off-road alternative routes. J Prim Health Care 2012; 4(2): 92–97. 4. Švab I. Dare to be different! Keynote at the Wonca world conference in Prague, June 2013. Eur J Gen Pract 2013; 19(4): 257–60.