Ivan Dobnik DIHANJE PESMI
233
DIHANJE PESMl
Megleno noč razpira sij zrcal, v stenah iz vetrov drhtijo zveni legij, s težo ptičjih skokov se vračajo preroki, otožnost zraka se topi, raznaša gene strasti.
V njenem dihanju je razodetje. Vesolje poje, oznanja potop Zla. Magma krempljev nežno žge ujede sanj, prešteva dneve mrtvih mož, vrezuje
rano zgodovini. Haiku svetlobe v njenem popku krikne: tisočletje odpira pljuča. Balada v perutnici ptic se dvigne, rojstvo pesnikov
II.
iz rek spomina je tu: noseč siringe oznanjajo Novo dobo. Prah se presipa v sobe živih, čez strani knjig se levijo kače jezika,
slapovi tišin
režejo kri izmišljij.
Dih traja v večnost želvjih pastirjev.
Besede potujejo v ritmu črk. Sneg pada v mene letnih časov. Prvi sunek glasbe vzame vid.
Ivan Dobnik                                                                                                    234
PODMORSKA PESEM ZA LIRO I.
Ti ljubiš ptice. Nasmejana si.
V tišine iz svile sanjaš. Z vetrom disis.
V koralna morja se potapljaš. Tvoje ustnice so v mojih besedah, Tvoje oči v mojih rekah,
V svetlobi iz noči, Na dežju, v soncu. Poješ, poješ.
Vsa iz glasbe, igre, sreče. Obožujem, kako premikaš korake! Kakšna nežnost v Tvojih dlaneh!
Pišeš, dihaš, pišeš.
Nihče Te ne doseže v Tvoji sobi.
U
Tvoje telo je angelska ljubkost. Nobene druge ženske ne more biti. Za naju ni resničnosti zunaj naju. Tvoje telo cveti v vseh letnih časih. Tebe in mene: se bo še kdo spominjal? Tihote: poljubljanja iz pisave Čez pokrajine Tvojega telesa dežujejo. Veter, čas, Tvoje prsi, moje srce, Misli iz hrepenenj, neutolažljive Kraljice čustev: kako vse to odrešiti z eno samo besedo, gibom, Pogledom, in se preseliti v Večnost? Te za zmeraj ljubiti v skrivnosti Puščave. V jezeru jutra, slečeno Ujetništva, Te najde še vroča pesem. Glas iz pravljice. Globok vzdih. Jaz bom tam. Takrat odpri oči.
235___________________________________________________DIHANJE PESMI
SMATEVZANSKA ELEGIJA PESNIŠKIM BRATOM
Iz besed se dviga utrip gorljive prasnovi, vznikaš iz njih, z nasmehom s panjskih končnic, razletiš svoje črke, vetru spremeniš podobo,
da bil bi celota Poti, Udarec, Strela Orfeja. Noči te preoblačijo, vidiš opne sončnih kobilic, drhteč, v pozdrav gejzirom bratenja v golem upanju
Estetike med nami, izbrisane z vseh polovic - strani knjig, ki jih še ni, v uživaštvih divjinskih strasti, ker Afrika še ni umrla in Ti še ne načenjaš izparin zločincev
pred obleganimi mesti. Povej. Izrazi oblike sanj. Da. Tako narahlo v neko možnost sosledi potopi čarovnijo krvi, magnetizem tesnega planeta, oslepljen pokaži smer, način, vijugo črke v stihu.
Samo to. Nič več. Amulet, zajec med praprotjo po ledeni toči, sproščen, živ. Nikjer predolgo. Ker tam te nobena Itaka ne čaka več; vse je upepeljeno: vaza z bikom, ljubezen Here in Leandra, suhe trave, prt s sinjino Sredozemlja in z očmi
Pesnika. Pan je kraljeval. In zdaj se ti zdi, da je spet med nami. Pripne ušesa, da prvi ton zanosu elegije, ki bo nesmrtna. Ti jo že slišiš. Ne v snu, v budnosti daljave, ki joče. Radostno,
odprta kozmičnemu darovanju, žrtev minevanja, silovita PESEM. A dnevi so samo tvoji: Zate. V vidčevem glasu slikam južna morja mitov,
vidim te tam. Počasi, upočasnjeno, rahlo: veter in zdrsi veslanj. Dvignejo se metulji iz pen. Modrina kliče. V njej tone
samotna glasba otožja. Molitev čez čoln curlja, med prste cipres
Ivan Dobnik                                                                                                    236
Črnega otoka. In svetlobe so jetnice barv, Tebe, naju, ki z zadnjim ognjem
zažigava Obalo sveta.
ČRNI OGENJ ČRNE PESMI
Črnina me zapira:
kako to ljubim!
Temne, težke barve
bibličnih grobov,
na sipah packe
sunkov dežja,
kopita vetrov
čez širjave pokrajin,
v nočeh neprespanih,
v nočeh neulovljivih,
med zvezki dišave črk,
v duši pisave globokih rek,
v sobi šum zadnje skrivnosti,
v temnenju, v približevanju,
v nedosegljivem, neizgovorljivem:
legam, pišem, sanjam, ljubim,
v črnem kličem, umiram:
ti si moj zatesnjeni grob, žalost noči, neskončne noči, pločevinaste zvezde srca, nedotakljivega groba, izmuzljivega boga, ko se ranjen preoblikujem v tisoče sekund obupa, brez besed, temni plamen, črni ogenj, pramorje groze, med padanji v presipanjih umiram in vztrajam, čakam in se vojskujem.
237____________________________________________          DIHANJE PESMI
Ljubim to smrt iz črk. Tišino grobnice iz sanj. Nežnost vzdihov iz tvojih oči. Iz tvojih kosti, iz tvoje krvi, iz misli, telesa in ran.
Tema gole novembrske noči,
črne oči, samote, črne pesmi Sna,
psalmi ogljeni, ožgani plesi
drevesne Salome: navznoter se žalost
stopnjuje, v ritmu pekočih igel
kljuje, me ziba v sanje,
v spanje, v iskanje
tvojih prstov, šepetov,
k prelamljanju pečatov, obljub,
onstran črnega dihanja
črnih zvezd.
Ivan Dobnik
238
ODA ZA NAJU, KI SE PRELIVAVA MED SLAPOVI POLETNIH SVETLOB
Iz tvojega srca rastem, vzletam, potujem onstran noči Iz tvojih oči diham, govorim, šelestim v dišave poletja Iz tvojega telesa se vračam, prerojen, s tvojo kožo pokrit Iz tvojih gibov, vzdihov, krvi, ustnic, misli, nežnosti
Iščem te v času zorečih trav, med rekami svilenih slapov Iščem te v jeziku govoric živali, v tujih mestih, žejen Iščem te na produ ognjeniskih skal, v duši odprtih juter, samoten Iščem te slečen, v deželi, kjer cvetijo divje hruške, pripravljen
Ljubim te, kakršna si, kadarkoli, kjerkoli, s komerkoli, zmeraj Ljubim te, ko pripoveduješ pravljico, ki se nikoli ne konča Ljubim te v vseh letnih časih sprememb, če si žalostna ali vesela Ljubim te v telesu, ki mu darujem ogenj za potovanja širokih rek
Midva, ki sva združena v pljuskih neba, za očmi dežja, angela Midva v skupni duši vesolja, podmorski bitji v igri tesnih plimovanj Midva v odkrivanju najinih teles: nikoli končano Midva v dvojini prelistavajočih se knjig iz naju, ki koprniva
Midva zdaj, na robu časa, nikoli, a resničnost, ki boli od radosti Iz tvojih tišin in topline, avgusta, ko čas postaja bolj umirjen in Iščem te v oblikah neizgovorljivih možnosti, odprt, tako blizu Ljubim te še bolj, strastneje, v ritmu petja, neumrljivo
•
239                                                                                            DIHANJE PESMI
HOMMAGE RILKEJU
Spimo v zraku nežnih svetlob, padajo nam iz oči, večnostne, brezbrežne, val slutenj je močnejši od razuma, žarimo v noči, ki brez kraja traja, širimo se
z mahom časa, angeli iz zvezdnega prahu, iz misli, iz sanjarij; dogorevamo ranjeni, a srčni. Bili smo na začetku in pred njim. Tista drevesa, ki jeseni sonce stopijo.
Tisti tigri, ki v lune žalostni mežikajo. Tisti zaljubljenci iz drznih sanj noči. In angeli v presipanju vesolja. Žejni.
Kam grejo legije s Parnasa svetih pesnikov? Kdo čuti dišave, ki za besedami Nesmrtnih neizrekljivo hrepenijo, boleče, odrešljivo?
O SMISLU NAJINIH PESMI
Po palmah rumenih svetlob poletij dišiš.
Čas umiva tvojo dušo: kot spokojna lastovka si.
V pesmi, ki mi jo pišeš, gorijo reke iz sanj.
Sanje valovijo čez samote, oblečene
v metulje koprnijo, se v tvoje telo
selijo, dihajo jezik in ustnice in oči,
tonejo v vesolju Tisočletja. Tako
sama piševa o sebi; ljubiva, potujeva,
premišljujeva, sanjava: ni časa.
Biti v ženski, biti v moškem: govorica
petja presega spol, zoriva, se tolaživa,
radost je sleherni vzklik, tudi manj vesel,
a brez naju, kakršna pač sva, bi bil
še prah bolj smiseln kot katerakoli
pesem.