V Ljubljani.	Avgusta 1901.	L. VII., št. 8.
Po švicarskih mestih.
Spisal dr. VI. Foerster.
(Konec.)
Lucerii.
Po nekolikodnevnem pohajkovanju med razkošjem planinske narave stopamo zopet v mesto. Lucern nas objame v svoje območje.
Lucern! Daleč je znano tvoje ime; v njem tiči čar, mnogo obetajoč onemu, ki te pozna le iz govorice.
Lucern je hotelsko mesto prve vrste, shajališče za širni svet, nekak Interlaken, od katerega se loči le v tem, da je mesto. Ob Štirikantonskem jezeru leži, nad njim kraljuje Pilatus, od nasprotnega obrežja se mu laska Rigi, in naokrog jezera se druži v veselo, zabavno družbo dolga vrsta visokih planinskih velikanov. Res, znamenita je okolica, ki obkrožuje Lucern.
V širnem polkrogu se vrste ob jezerskem obrežju hoteli-velikani, namenjeni onim bogatinom, ki se jih nemalo shaja v Lucernu. Schweizerhof in hotel National dominirata. Po teh hotelih se nazivljejo tudi obsežna nabrežja s krasnimi drevoredi, družečimi tujce v mnogobrojno mešanico ljubiteljev prirodne krasote in morda še več amaterjev socijalno razvnetega shajališča. Tu najde vsakdo dosti, kar mu more prijati. Od Bodenskega jezera, od Basla, od Berna in Genfa in od Bernske gorenje strani ter iz Italije po Grothardski železnici silijo železniški tiri v Lucern, dovajajoč mestu nebroj tujcev.
Amfiteatralno se dviga mesto od jezera kvišku k višinam do obzidja, ki ga diči devet starih stolpov, ohranjujočih mestu zgodovinski značaj. Zgodovinski je tudi tipični osmokotni stolp ob iztoku divje Reusse iz jezera. Ta stolp je v davno pretekli dobi baje služil kot svetilnik (lucerna), in
PLANINSKI VESTNIK.
Glasilo
planinskega društva.
po njem se baje nazivlje tudi mesto Lucern. Do stolpa drži v krivi črti črez vodo zgrajeni in s streho prekriti most „Kapellenbrueke". Nekdaj je bil še enkrat tako dolg, a polovico so ga podrli, zasuli jezerska tla pod njim in postavili ondi sedanji Schweitzerhof.
S Schweizerhofskega nabrežja občudujemo divno lego mesta. Vid se nam ustavi ob novem centralnem kolodvoru, ki se dviga z orientalskimi svojimi zlatimi oboki ob kraju mesta impozantno nad jezerom. S svojima značilnima, rtastima zvonikoma nas vabi stara cerkev sv. Leodegarja, do katere pridemo po stopnišču. Obkroža jo pokopališče, polno zanimivih spomenikov. S svojimi bahatimi, zgovornimi napisi nas nagrobni spominki zamikajo v polpretekli čas, predočujejo nam patrijarhalsko ljubezen, ki je navdajala potomce, da so hvalili svoje dobrotnike, svoje zaslužnike, svoje matere in žene. Zanima tu spomenik, postavljen Francozom, zamrlim v Lucernu v dobi francosko-nemške vojne. Bili so to ubegli Francozi, ki so prestopili švicarsko mejo. A Švica se je izrekla za nevtralno in jih sprejela kot jetnike, braneč jim daljno vojevanje. „Potnik, nasiplji jim cvetk, sirotam puščave", tako pozivlje spomenik, na katerem so zapisana imena tu počivajočih Turkosov, sinov Afrike, ki jih je pozvala Francija, da so ji pomagali v krutem boju proti sovražni Nemčiji. In res pokrivajo sveže cvetke grob.
A še en krasen spominek diči Lucern: Thorwaldsenov lucernski lev, ki ostane v svoji plemeniti velikosti najlepši spominek Švice. Nad temnim ribnikom se dviga visoka skala sredi gozdne tišine, v skalo pa je vsekan v duplini umirajoči lev, ki ga je smrtno ranila sulica. Močno svojo šapo polaga še ob smrti v bran na grb z burbonsko lilijo. „Helvetiorum fidei ac virtuti" se glasi nadpis. Spomenik ta je postavljen spominu onih 26 častnikov in približno 760 vojakov, ki so kot švicarska garda in telesna straža burbonskega Ludvika padli dne 10. avg. 1792.1. za francoske revolucije v Parizu pri obrambi tuilerij.
Spomenik, s kakršnim se ne more noben drugi kraj na svetu ponašati, hrani Lucern prav tik skale s Thorwaldsenovim levom. Ledeniški vrt — Gletschergarten — je to, razkošen muzej, ki si ga je sama narava ustanovila pred davnimi veki. Pri razkopavanju griča so 1. 1872. naleteli na ledeniške mline, ledeniške kotle, ki so priča, da se je tod v ledeni dobi razprostiral ledenik. Ledeniški mlin nastane pod ledenikom ondi, kjer se izteka snežnica in pada na kamen, ki je trši od skale, na kateri leži. Kamen se pod vodo vrti in izdolbe sčasoma kotel, ki se vedno bolj širi in poglablja. 32 takih kotlov in kotličev vidimo v lucernskem ledeniškem vrtu; največji je 8m širok in 91/am globok. V vsakem je zelo oblasta skala, ki se je nekdaj vrtela pod tlakom padajoče snežnice. V en kotel med skalami je napeljan vodopad, ki nam živo predočuje zgoraj označeni proces. Bazkošno je urejen ta prirodni muzej, z mostiči in senčnatimi poti, paviljoni in lopami zgrajen v eleganten park. Občudujemo tu omenjene že kotliče, proučujemo ogromne te skalnate plošče, ki kažejo najrazno-vrstnejše okamenine. Tu vidimo prelepe eksemplarje okamenelih tropskih rastlin in ogrodij. Odpira se pred nami davno minoli ledeni vek, za katerim je polagoma nastopila bogata vegetacija, prelep prirodni kras, ki diči Lucern.
Axenstrasse.
Izmed izletov v razkošno okolico, ki jih nudi Lucern, je pač v prvi vrsti priporočiti izlet na Axenstrasse, ono krasno cesto, ki vodi visoko nad Urenskim jezerom, južnim ramenom Štirikantonskega jezera, in ki druži Fliielen in Brunnen.
V Fliielen se popeljemo iz Lucerna po Gothardski železnici, kajti jutro je in imeti hočemo solnce za hrbtom, ko pokorakamo po cesti, dolgi 15 hm, nazaj proti Brunnennu. Vedno hodimo nad jezerom, nizko pod nami ob jezerskem bregu zagledamo tir Gothardske železnice, ki se že bliža velikanskemu tunelu, za katerim ni več daleč v Italijo. In gledamo nad sebe v velikanske skalnate stene in vidimo na ono stran jezera, kjer se dvigajo visoke gore. Uri-Rothstock (2932 m) dominira tu nad jezersko gladino, s sneženim svojim vrhom se zrcali v modrih gladinah sanjavega jezera.
Impozantno je delo, ki so ga izvršili pri gradnji ceste, po kateri stopamo. V vrtoglave višine se vzpenjajo skalnate stene Asena, ob katerem se vije cesta. V letih 1862.—1865. sta jo dala zgraditi kantona Uri in Schwyz. Zaslovela je ce3ta kot eden najznamenitejših inženerskih umotvorov. Vsekana je v skalo, in globoko doli do jezera je bilo treba fundirati cestni teren. Vsak korak nam iznova dokazuje ogromni napor, ki ga je izzvala gradnja tega umetelnega občila. Cesta prodere goro na treh mestih v tunelih, izmed katerih je tisti pri Fliielenu naj sliko vitejši, ker ima na jezerski strani okna, skozi katera je videti tem učinljiveje kakor med okvirom živo panoramo, ki jo ustvarja nad jezerom se vzpenjajoči Uri-Rothstock.
Razkošna ta cesta nam vzbuja spomine na one zgodovinski znamenite dogodke, ki jih obsega pripovest o Viljemu Tellu. Tu ob Urenskem jezeru je kraj, kjer se je pričelo združenje nezavisnih švicarskih zadružnikov. Odtod se je to združenje širilo naokrog stoletja, dokler ni ustvarilo sedanje svobodne Švice, svobodne republike v vseh njenih delih. Nedaleč od Fliielena leži Altorf, rojstni kraj Viljema Telia; sredi Axenske' ceste, globoko pod njo ob jezeru, sameva Tellova kapela, ki znači kraj, kjer je odskočil Teli ob nevihti z Gesslerjeve barke na kopno; onkraj jezera se dviga med senčnimi gozdovi senožet, takozvani Riitli, na katerem se je v jutro dne 8. novembra 1. 1307. zapriseglo 33 mož iz Urija, Schwyza in Unterwaldena v zvezo, ki naj osvobodi domovino tuje nadvlade. Pod Riitlijem pa se dviga sredi jezerskih voda 25 m visoka skalnata piramida, takozvani Mythenfels z napisom „Dem Sanger Tells F. Schiller die Ur-kantone 1859", posvečen spominu Schillerja, ki je v svoji navdušujoči pesniški drami ovekovečil Telia.
Dospeli smo po triurni hoji v Brunnen, v tiho, poezije polno letovišče nanajkrasnejšem kraju Štirikantonskega jezera. Oba Mythena, veliki (1903 m) in mali (1815 m), dvojica skalnatih, vitko se vzpenjajočih vrhov, sta v ozadju proti severu. Proti jugu, s pogledom na jezero, pa se zamaknemo v osmere kulise, ki se kopičijo ob obeh jezerskih robovih ena za drugo dalje in dalje v sanjavo, v finih niansah se izgubljajočo daljino. S krasnimi linijami doli v jezero se pogrezajočih vrhov se zaokroža prirodna scenerija, po kateri se preliva prava simfonija barv. Neizbrisen ostane vtisk, ki ga ustvarja vrhovita priroda na tem kraju Štirikantonskega jezera.
Einsiedeln.
Zapuščajoče Lucern nas spelje železnica nad severnim bregom Štiri-kantonskega jezera tja pod južni rob Zuškega jezera, pod Rossberg, ki nam kaže še danes sledove, po katerih je zdrčal 2. septembra 1. 1806. vrh hriba navzdol v nekdaj cvetočo vas Goldau ter jo premenil v puščavo s štrlečimi skalami, med katerimi vozi dandanes železnica. Pod skalami leži zasutih 457 ljudi, žrtev usodnega onega plaza, najgrozovitejšega, kar jih pomni Švica. Med razvalinami se oglaša v zadnji dobi zopet novo življenje. Vzraslo je letovišče, vzrasla nova naselbina. Spričo Gothardske železnice je postal kraj križišče raznih tirov. Odtod vozi hribska železnica na Rigi, proti Gothardu vozi drugi tir, ostali pa proti Ziirichu, k Zuškemu jezeru, v Lucern in pa v Einsiedeln.
Progo v Einsiedeln si izberemo mi; obiskati hočemo posvečeni kraj, božjo pot Marijino v Einsiedelnu. Poleg Eima in Loreta v Italiji, poleg S. Jaga de Compostella v Španiji in Mariazella na Štirskem je Einsiedeln najbolj obiskovana božja pot na svetu. Do 200.000 romarjev potuje vsako leto v Einsiedeln, in na milijone je onih vsakemu dobro znanih podobic, ki romajo iz Einsiedelna v vse dele sveta. Tu v Einsiedelnu je namreč daleč znani Benzigerjev zavod, v katerem proizvaja 900 delavcev podobice, posvetke in paramente.
V višini 912 m leži Einsiedeln sredi planjave, obkrožene z vrhovi. Velikanski benediktinski samostan s semeniščem in licejem se dotika cerkve, zgrajene v italskem slogu. Široko, prosto stopnišče z arkadami v polkrogu vodi do svetišča. Na prostranem prostoru pod cerkvijo je iz Črnega mramorja izklesan vodnjak, na katerem stoji kip Marijin. Iz štirnajstih cevi priteka tu živ vrelec, in iz njega pijejo pobožni romarji krepilno upanje, da jim bo v blagoslov daljna pot, ki so jo napravili, hrepeneč po izveličujoči moči čudotvorne Marijine podobe.
Tik za glavnim cerkvenim vhodom stoji kapelica, ki hrani čudotvorno podobico. Kapelica je iz samega črnega mramorja; črna je tudi Marijina podoba, odičena s haljami, polnimi zlata in biserov. V devetem stoletju je darovala to podobo ziiriška opatinja Hildegarda grofu Meinradu. Meinrad pa ji je postavil v Einsiedelnu kapelico in položil s tem temelj sedanjemu einsiedelskemu samostanu, ki je danes najbogatejši samostan v Švici. In če vabi k sebi Švica s svojimi prirodnimi krasotami daljni svet v svoje razkošne kraje, v svoja bleščeča letovišča, privablja Einsiedeln vernike spričo neusahljive moči, ki jo ima v sebi vsaka božja pot. In kdo bi štel milijone, ki so se že zvrstili pred čudotvorno Marijino podobo? Nepoznani pridejo, nepoznani odidejo; saj ne more izkazati vsakdo svojega poklona sveti Devici na tako viden način kakor Napoleon III., ki je posvetil cerkvi prekrasen lestenec z emajliranim napisom v zlatu, obsegajočim besede njegove matere Hortense Constance: „Zelim izročiti sebe in svoje otroke varstvu svete Device". (Je desire mettre moi et mes enfants sous la protection de la sainte vierge (la reine Hortense Constance MDCCCXVI. — Donnč par Napoleon III,, empreur de Francais 1865.)
Z ii r i c h.
Konec mojemu potopisu zavzemaj krasno, cvetoče mesto Ziirich. V dolini med Ziiriškim vrhom na eni in Utlibergom na drugi strani se amiiteatralno razteza nad jezerom prav do gozdov, obličje obrnjeno proti Alpam, ki ga iz daljine pozdravljajo. Limmat, iztok Ziiriškega jezera, in Sibla pretekata mesto.
Hitro je vzraslo v zadnjih letih, v nedolgi dobi 10—20 let se mu je prebivalstvo pomnožilo od 30.000 na 170.000. Zurich pa je ne le največje, ampak tudi najlepše in najživahnejše mesto v Švici. Zurich leži na križišču dveh svetovnih železniških tirov; proga iz Berlina preko St. Gotharda v Bim in proga iz Pariza preko Basla in Dunaja v Konstanti-nopel se križata tukaj. Tako je Zurich središče mednarodnega potništva. V starih delih ozko, je mesto v novih svojih delih široko, moderno, zdravo; povsod vzradoščajo vrtovi vid, in opravičena je hvala, da v Ziirichu gradijo, nikdar pa ne zazidavajo prirodnih krasot. Vsak stavbni slog je dovoljen, le dolgočasni kosarenski slog je izključen.
Od kolodvora do jezera sega v ravni črti široka, impozantno zgrajena kolodvorska cesta, vrsta palač ob senčnatem drevoredu. Po njej se pretaka glavni promet, tujcu služi v orijentacijo, vsakemu je imponujoče središče velikomestnega vrvenja. Promenada ob jezeru slovi kot najlepša obrežnih promenad na svetu. Obzidan je jezerski zaton v eleganten arhitektonski nasip, na katerem zelenijo drevoredi in nasadi, in ponosen je venec stavb, ki se vije ob teh nasadih. Krasno gledališče tu sanja ob jezerskem bregu in pa arhitektonski odlična Tonnhale, velikanska stavba z dvema stolpoma, s svojimi linijami spominjajoča na mavrski slog, vendar pa je vseskozi moderno stilizirana. „Bela palača" in „rdeči grad" se ji pridružujeta. Na visoki planoti nad mestom se dviga politehnika, združena z univerzo. Odtod uživamo razgled na mesto tja doli do narodnega muzeja, zidanega v maniri srednjevečnega mogočnega gradu.
Zurich je od nekdaj slovel kot mesto duševne prostosti. Že za dobe reformacije je gostoljubno sprejemal tujce, ki jih je versko mišljenje pognalo v prognanstvo. Znanstveno in literarno ime si je pridobilo mesto zlasti v 18. stoletju, saj je slavne literate imelo med svojimi zidovi, kakor Wielanda, Klopstocka, Goetheja. Tudi v 19. stoletju je bil Zurich marsikateremu slavnemu možu bodisi po lastnem njegovem nagibu, bodisi, ker je bil politiški izgnanec, zavetišče. Med nje štejemo Eikarda Wagnerja, ki je prav v Ziirichu započel zmagoslavno svoje, glasbeno delovanje.
Dobro ime, ki si ga je Zurich pridobil v zgodovini vede in umetnosti, mu gre tudi, kar se tiče njegovega ugleda kot mesta, v katerem cvete šolstvo. Veliko število srednjih šol za mladeniče in deklice in množina ljudskih šol v zvezi s špecijalnimi šolami in občekoristnih zavodov za mladino, zavodov za ročna dela, strokovnih in obrtnih šol in dobrodelnih naprav, kakor zavodov za slaboumne in pa društev ze ferijalne kolonije, ki so se ravno v Ziirichu započele, svedočijo o vnemi, ki jo posvečuje mesto vzgoji svoje mladine. Brezplačnost pouka in šolskih potrebščin za vso mladino do 15. leta je uvedena v Ziirichu; obiskovanje srednjih šol je omogočeno tudi ubožnim, visoke šole pa so pristopne moškim in ženskam. V vsem veje tu duh pedagoga Pestalozzija, ki mu je Zurich rodno mesto.
Herr Gott, deine Welt ist wundersehon, Und in Ziirieh, da ist sie am schonsten! poje narodna pesem; profesor dr. Horner, ki je prepotoval in objadral ves svet, pa piše: „Prepričal sem se še povsod na novo, da je vsega sveta najlepši del Evropa, v Evropi pa da je najsrečnejša dežela Švica, v Švici pa za izobraženca najprijetnejše bivanje v Ztirichu."
Potovanje na severno slovensko jezikovno mejo.
Opisal Fr. Orožen.
(Konec.)
Od glavnega hrbta se razprostira več stranskih panog proti dravski podolžnici. Taka panoga se vleče od Kapunskega vrha proti juga ter oklepa vzhodni del Marenberškega polja. Druga panoga se odcepi od Velike Eadovine in se vleče v južni smeri. Na tej panogi je poldrugo uro od Brezja ali Dolenje Vižinge oddaljena cerkev sv. Jurja na Eemšniku, katero so Turki razdejali na svojem povratku črez Kozjak 1.1532. Med tema panogama teče Suha, ki izvira pod Kapunskim vrhom in se izliva pri Spodnji Vižingi v Dravo. Tudi med Brezjo grapo in Pubaherjevo grapo se vleče proti Dravi stranska panoga, ki meri še blizu Brezja v Djetnerju 702 m ter ima strmo južno pobočje.
Severnovzhodno od Velike Eadovine je na glavnem hrbtu v Šentjurski župniji cerkev sv. Pankracija na Eadovini. Ta gora je 900 m visoka in podaje izredno lep razgled. Z Brezja ob Dravi prideš lahko v treh urah do cerkvice in odtod pa v dveh urah v Ivnico ali tudi do železniške postaje „Zelena Trata" (Wies). Eadovinski greben tvori razvodje med Dravo in Muro in strmo prepada proti severu do Sekovske doline. Od Eemšnika (758 m) se vleče stranska panoga od glavnega pogorja proti jugu do Gorenje Kaplje (nad 800 m), kjer je Lipnikov vrh 832 m visok. Ta panoga gre naprej južno črez Sršen (965 m), kjer se cepi v dve panogi, katerima na zahodu se nahaja še ena panoga. Tudi te panoge se znižujejo proti Dravi. Od glavnega hrbta se razprostira proti jugu tudi panoga med Ožbaltskim potokom in črmanico ali črnico.
Na Kozjaku v ožjem pomenu je Sv. Duh na Ojstrem vrhu,*) ki tudi nudi razsežen razgled. Odtod se vlečeta dve panogi proti Dravi, in sicer Udmat*) in Boč ali Valeč. Tu je južno od Tarčevega vrha Kolarjev vrh še 980 m visok. Južno od Žlemskih ribnikov se razprostira med Gorenjo Eeko, ki prihaja od Žlemskih ribnikov, in Slemensko grapo Žalec, ki meri v najvišjem vrhu 914 m. Na glavnem hrbtu je Sv. Križ (582 m), kateremu na jugu teče potok Brestrnica, ki postaja iz združene Slemenske in Šobrske grape. V tem kraju se vleče proti Dravi Šobrska panoga.
*) Nemško ime „Osterberg" izvajajo nekateri od staronemške boginje pomladi „Ostara", katero so baje častili na tem vrhu. Vendar pa ni dvomiti, da je nastal „Osterberg" iz „Oster vrh" (Ojstri vrh).
**) Specijalni zemljevid ga imenuje „Wurmat". Palski urbar 1. 1630. imenuje to panogo „Wuedmadt", to je Udmat.
Pri Kamilici se končuje Lucijski breg (316 m), ki prihaja od Sv. Urbana (462 m) na glavnem hrbtu.
Na Kozjaku _stanujejo prebivalci povečjem po vrhovih, v dolinah in grapah pa so njilf travniki in v višjih legah njive in gozdovi.
Kakor smo razvideli, je južno Kozjakovo pobočje precej strmo proti Dravski podolžnici, severno pobočje pa se po večjem delu bolj položno in polagoma spušča proti Sekovski dolini in proti Gorenji Pesnici.
Sedaj pa nekoliko o prirodninah. Prebivalci pridelujejo v nižjih krajih zlasti koruzo, više pa tudi pšenico, rž in oves. Poljedelstvo je najznatnejše ob Gorenji (arveški) Pesnici. Znatno je sadjarstvo in poleg žlahtnega sadja je tudi mnogo manj vrednega sadja, iz katerega delajo sadjevec. Tudi kostanj daje precej dobička, in v nekaterih krajih ob Kozjaku nahajaš velikanska kostanjeva drevesa. Največ dobička pa dajejo dobro zarasli gozdovi, iz katerih izvažajo mnogo lesa. Mnogo žag najdeš ob potočičih in potokih. Tako n. pr. je v arveškem sodnem okraju okoli 360 mlinov in žag, gotovo jako znatno število. Važno je tudi vinarstvo, s katerim se posebno bavijo severno od Luč, okrog Gorenje sv. Kungote in v okolici Sv. Križa. Mnogo dobivajo takozvanega šilherja, ki je sličen našemu cvičku, a tudi boljše vrste vina imajo v teh krajih. Ob jugovzhodnem vznožju Kozjakovem raste okoli Maribora priznano izvrstno vino. V dolini goje mnogo perutnine, katere veliko izvažajo.
Po tem opisu Kozjaka se vrnimo v Ivnico v Sekovski dolini, kamor sva prišla okoli pete ure popoldne. Iv ni ca (Eibiswald) je precej velik in lep trg in ima fužine, ki so prej izvažale mnogo železa in jekla. Sedaj pa hirajo te fužine navzlic temu, da je le eno uro hoda do železniške postaje Zelene Trate (Wies) na železniški progi, ki se odceplja od proge Gradec-Koeflach pri Liebochu. Ker je vozna tarifa na tej železnici predraga, ne morejo fužine z drugimi enakimi podjetji tekmovati. V Ivnici in nje okolici ni več Slovencev, a so še pred nekaj desetletji tudi v tem okraju bivali po nekod v občini Sv. Lovrencu, na Mali Eadovini in še v nekaterih drugih občinah. Severno od Ivnice je Zelena Trata (Wies), zadnja železniška postaja prej omenjene železnice. Tudi v tem okolišu so še bili pred 25 leti Slovenci, kakor mi je pravil neki zdravnik, ki je tedaj bil kot dijak na graškem vseučilišču. Prišla je namreč iz tega kraja k operaciji na kliniko kmetica, ki ni umela nemški. Za tolmača med profesorjem in kmetico je bil omenjeni zdravnik.
Od Ivnice je 13 Tem do Arveža. Cesta pelje po takozvani Sekovi (Saggau), to je precej široka in rodovita dolina, po kateri teče Sekova, ki se izliva v Sulmo blizu Kljunja (Klein). Ar vež (Arnfels) ob Gorenji Pesnici, ki izvira pod Pesniškim bregom in teče v Sekovo, je lep trg ter ima čedno in prostorno župno cerkev in okoli 600 prebivalcev. Prebivalci so malone vsi Nemci, le posli so povečjem Slovenci. Po nekaterih hišah molijo posli pri skupnih molitvah slovenski. V arveški cerkvi je še trikrat na leto slovenska propoved, in sicer v ponedeljek križevega tedna, na .Veliko in Malo gospojnico. Prisostvoval sem slovenski propovedi dne 8. septembra. V moje veselje je bila prostorna cerkev precej polna vernih obmejnih Slovencev, ki so kaj pazno poslušali propovednika, kapu-cina iz Lipnice. Po končani božji službi pa sem videl na trgu več skupin
Slovencev, ki so se slovenski pogovarjali. Mnogo obmejnih Slovencev govori tudi precej dobro nemški. V arveškem okraju so še slovenske župnije Gorenja Kaplja in Sv. Duh na Ojstrem vrhu in kraji južno od Luč, v arveški župniji pa posamezne kmetije na Remšniku, to je ob severnem pobočju Kozjakovem. Tu sega namreč slovenska meja črez Kozjak vobče do njega severnega pobočja. K arveškemu okraju pripada tudi del župnije Sv. Ožbalta ob južnem pobočju Kozjakovem. Ker je še mnogo Slovencev v arveškem okraju, bi potrebovali pri sodišču vsaj enega slovenščini veščega uradnika; večkrat namreč prihajajo stranke, ki govore samo slovenski. Poslužujejo se pa tolmača. Za mojega bivanja v Arvežu je opravljal ta posel neki tam naseljeni hrvaški brivec. Le pri davčnem uradu imajo sedaj Slovenca davkarja. Nad trgom se vzdiguje na slemenu „Eichberga" arveški grad, lastnina grofa Schonborna, ki je otel stari grad razpada. V gradu je tudi majhen muzej, ki hrani nekaj znamenitosti. Arveška okolica je lepa in ti nudi dosti prilike za bližnje in daljnje izlete, kjer je skrbljeno za udobnost.
Iz Arveža smo izleteli v manjši družbi v Gorenj o Kapljo (nad 800 m) na Kozjaku, kamor je dve uri hoda. Cesta je večinoma senčnata, a precej strma do sedla; od sedla pa je še pol ure nekoliko navzdol, potem pa zopet navkreber do vasi, kjer sta dve dobri gostilnici. Cerkev sv. Katarine na Kaplji je za gorsko vas dokaj lepa, a za 1500 župljanov premajhna. V cerkvi so samo slovenski napisi razen veteranske zastave (Kriegerverein). Sedaj je župnik na Kaplji Franc Savel, jako ljubezniv in rodoljuben čeh. Šola je dvoraziedna, in sicer je učni jezik za prvi razred slovenski, za drugi razred pa razen verouka nemški. Drugi razred je namreč prizidal nemški „Schulverein" in dal v to svrho 1500 gld. Gospica učiteljica je bila moja učenka v Ljubljani. Družba sv. Mohorja šteje okoli 30 članov v tej župniji. Jugozahodno od Gorenje Kaplje je Podgoršnikov vrh (928 m) (spec. zemljevid ga imenuje „Pokerschnigg Kg.") pol ure oddaljen. Tu imaš najlepši razgled na Kozjaku; vrh ni zaraste!, na drugih vrhovih pa ovira drevje prosti razgled. S tega vrha vidiš Dravsko dolino, velik del Srednje Štajerske, Gradec z okolico, gorenje-štajerske planine, Malo ogrsko nižino, Medjimurje, koroško-štajersko pra-gorje, Pohorje, Savinske planine, Karavanke in del Julijskih planin, in sicer Mangart, Višjo goro in Hudo Polico (Montasio) in še mnogo trgov, vasi, gora in gričev v bližnji in daljni okolici. Prav zadovoljni smo se vrnili s tega izleta zopet v Arvež.
K arveškemu okraju spadajo tudi Luče (ob Gorenji Pesnici), ki so 6 Jem oddaljene od Arveža. Luče so trg, v katerem je slovenska pro-poved še vsako četrto nedeljo in ob shodih. Dve tretjini luških župljanov je še Slovencev. Občina Šlosberk (Schlossberg) ob severnem 'pobočju Kozjakovem je slovenska in sega proti severu blizu do Luč. Največ Slovencev je v arveškem okraju v župnijah Sv. Duha, na Kaplji, v okolici luški in nekaj tudi v arveški župniji na Kozjaku zlasti proti Lučam. Od Luč južno je slovenska župnija Sv. Duh na Ojstrem vrhu, kjer je do lani župnikoval Fr. Šegula, ki ima nevenljive zasluge za svoje bivše župljane. Težko ga bodo pogrešali, in ostane jim v najboljšem spominu. Vsled bolezni je šel v pokoj in se nastanil v Mariboru, kjer se je posvetil časnikarstvu. Na šoli pri Sv. Duhu je učni jezik slovenski. Nadučitelj je
bivši moj učitelj, in bivši moj učenec je tam učitelj. Nameravani izlet na Ojstri vrh se je izjalovil vsled deževnega vremena.
Potovala sva iz Arveža po Sekovski in Sulmski dolini v Lipnico (Leibnitz). Cesta vodi spočetka ob vznožju Eichberga mimo Sv. Ivana (St. Johann), kjer je pred nekaj leti pri belem dnevu pogorela lepa in prostorna cerkev, v Kljunje (Klein). V bližini se izliva Sekova, ki izvira v Švamberskih planinah, v Sulmo. Cesta krene potem v „Sausal". Ob levi imaš precej visoke gore z mnogimi vinogradi, ob desni pa se menjavajo zeleni travniki z dobro zaraslimi in velikimi gozdovi. Končno sva prišla v Lipnico skozi deber med Kreuzkoglom in Sekovskim hribom, na katerem je prostorni Sekovski grad, nekdanje stolišče graških škofov. V gradu je vzidanih nad sto rimskih spomenikov, katere so izkopali na kraju, kjer sta bili rimski mesti Solva in Mureola. Ti mesti so uničili divji Hunci. Na rimskih razvalinah je pozneje nastal trg Lipnica. Solva je bilo z zidovi obdano in utrjeno mesto, Mureola pa prostrano in odprto mesto. V Solvi je stoloval dalje časa rimski namestnik za Srednji Noricum. To mesto je Atila oplenil okoli 1. 440 po Kr., okoli 1. 500 pa si je izkopala Mura novo strugo in uničila velik del mesta. Kmalu potem pa so prišli Slovenci v ta kraj ter blizu Solve ustanovili Lipnico, ki se je dalje in bolje ohranila nego rimska Solva. Manj poročil imamo o mestu Mureoli, le pripovedka poroča več zanimivega o razdejanju tega mesta. Za preseljevanja narodov so pridrli Germani tudi na Štajersko ter oplenili med drugimi mesti tudi cvetočo Mureolo in podrli zunanje zidovje. Vendar se je notranje mesto polagoma zopet ojačilo, in rimsko prebivalstvo se je pomnožilo po nekaterih novonaseljenih Herulcih. Nekega pomladanskega jutra je prišlo več preplašenih in ranjenih pastirjev v mesto. Povedali so strašno novico, da so jih napadli, mučili in več ljudi tudi v sužnost odpeljali sovražniki, ki so bili na konjičih bliskoma pridrli mednje ter s plenom zopet tako naglo odjezdili, kakor da bi jih bila požrla zemlja. Rimski edil (namestnik) pa je dal bičati pastirje, ki so razširjevali to grozno novico.
Pred mestnim obzidjem pa je sedel slep starček z rumenolasim dečkom, ki mu je bil vodnik. Starček je živel sedaj ob miloščini drugih, nekdaj pa je bil imovit posestnik in je tedaj posinovil omenjenega zapuščenega dečka. Rimski edil je dolžil starčka, da je pri nekem napadu germanskih čet izdal mesto. Umoril je njegove sinove in v sužnost prodal hčerke, starčka pa dal oslepiti. Z veseljem je slišal starček vest o napadu Huncev in iz maščevalnosti le obžaloval, da mu ni mogoče videti Huncev, katere bi blagoslavljal kot svoje maščevalce. Poslal je dečka v mesto po milodare, sam pa je stopil na cesto, da pobere denar, ki mu je padel. A v tem hipu pridirja jezdec in zakriči na starčka, da naj se takoj umakne. Starček spozna v jezdecu edilov glas ter ga prosi potrpljenja. Ko pa edil še bolj surovo postopa zoper starčka, prekolne starček edila in zaželi njemu in Rimljanom, da bi jih uničili najkrutejši sovražniki. Edil izpodbode konja, ki s svojimi kopiti potepta starčka.
Ko je deček prišel iz mesta, je že umiral starček in govoril še zadnje besede: „Večno prokletstvo edilu". Zmračilo se je, in deček je dolgo sedel poleg mrtvega trupla svojega rednika. V temni noči zapazi deček, kako se mu bližajo izprva posamezni ostudni in oboroženi ljudje, pozneje
pa večje tolpe, katere so z znamenji pokazale dečku, da jih naj popelje v mesto. Sedaj se loti nedolžnega dečka maščevalna misel ter se spomni nesrečnega starčka in reče napol glasno: »Blagoslovil bi slepi starček goste, ki niso všeč edilu". Pomigne tujcem ter jim pokaže mesto na zidovju, kjer je bilo najlože priti v mesto. Hunci uderejo v mesto, in njih vodja molče zasadi bodalo dečku v prsi. Hunci so požgali mesto, prebivalce pa pomorili. Mure61a je bila uničena.
Nekoliko časa po tem dogodku so se priselili v te kraje Slovenci ter si zgradili iz ostalih stebrov in spomenikov stolp, ki je še stal pred nekaj desetletji.
Dospela sva s sopotnikom do železniške postaje v Lipnici, in tako sem dovršil svoje potovanje. O prvi priliki pa prepotujem še ostale kraje obmejnih štajerskih Slovencev. Brzovlak je naju odpeljal iz Lipnice skozi vinorodne Slovenske gorice in Maribor nazaj proti domu.
Društvene vesti.
Gd. Anton Klein, naš večletni član in lastnik znane tiskarne v Ljubljani, je umrl dne 19. t.m. po kratki, a mučni bolezni v 72. letu svoje dobe. Vrli pokojnik je bil jako delaven in nesebičen rodoljub, neustrašen zastopnik narodnogospodarskih interesov slovenskih kot deželni poslanec, kot podpredsednik trgovske in obrtniške zbornice in kot odbornik drugih naših korporacij. časten spomin vrlemu možu!
Darila. Osrednjemu društvu: Visoki deželni zbor kranjski 1000 K, g. Konrad Schumi 1'10 K, g. Jos. Hauptman 1 K; slavna Slovenska Matica v Ljubljani zbirko leposlovnih knjig za planinske koče. Srčna hvala vsem!
Novi člani.
Osrednjega društva: Gosp. Stor Stanko, dijak v Ljubljani (ustanovnik).
„ dr. Krek Gojmir, c. kr. sod. pristav v Ljubljani.
„ dr. Šlajmer E., zdravnik itd. v Ljubljani.
„ Kalister Ivan, zasebnik v Ljubljani.
„ Poklukar Josip, hišni posestnik in lastnik tiskarne v Ljubljani.
„ Kapler Ivan, prejemnik mest. užitn. zakupa v Ljubljani.
„ Zinauer Makso, zastopnik pivovarne Eeininghaus v Šiški.
Kranjske podružnice: Gosp. Verdir Josip v Kokri pri Kranju.
Radovljiške podružnice: Gosp. Globočnik Josip, posestnik v Podkorenu pri Kranjski gori.
„ Jereb Ivan, c. kr. davčni kontrolor v Kranjski gori.
Soške podružnice: Gosp. Zajec A., trgovec z železnino v Gorici.
„ Sivec Ivan, posestnik na Krnu.
Ziljske podružnice: Gosp. Auer Juri, posestnik v Begunjah.
„ Šturm Valentin v Poljčah pri Begunjah.
„ Šmuc Josip, asistent c. kr. državne železnice v Beljaku.
S cesarsko mašo na Kredarici so tudi letos slovenski turisti po-slavili Njega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. rojstni dan. Sveto opravilo je opravil č. g. vojaški kurat I.Ambrož, za kar mu izrekamo prisrčno zahvalo.
Izlet na Triglav priredi med 26. in 30 t. m. Kranjska podružnica. Z ozirom na vreme se dan odhoda še določi.
Dijaki so dobivali od „Slov. plan. društva" izkaznice, s katerimi so bili v društvenih kočah oproščeni plačila za prenočišče. Društvu pa je došlo iz raznih krajev od čuvajev in turistov mnogo pritožb, da se dijaki grdo vedejo v kočah, plačujočim turistom delajo ovire, kvarijo opravo, koče zapuščajo nesnažne i. t. d.
Osrednji odbor je vsled tega sklenil, da letos nobenemu dijaku več ne da izkaznice, za bodoče pa bode obravnaval, kako se bo postopalo. Poskrbel bode tudi, da dotične kvarljivce poizve in proti njim ukrene potrebne korake.
Otvoritev Tomčeve koče na Begunjščici in ž njo združeni izlet Radovljiške podružnice na Begunjščico ter popoldanski koncert slavnega Blejskega pevskega društva, vse se je obneslo vrlo lepo in ob obilni udeležbi. Največ je pripomoglo pač izredno krasno vreme in srečno izbrani čas konee julija, ko je Begunjščica vsa v cvetju in si je vsak izletnik brez truda ubral šopek najbolj priljubljenih planinskih cvetic: murk in pečnic.
Že na predvečer se je zbralo lepo število domačih in ljubljanskih članov na planini, drugo jutro pa se nas je nabralo pred otvoritvijo dokaj nad sto članov in prijateljev in tudi častno število prijateljic našega društva. Otvoril je kočo načelnik Radovljiške podružnice, poudarjaje napredek slovenske turistike vobče, zlasti pa v Triglavskem pogorju in v Savinskih planinah. Dalje je pozdravil vse navzočne, imenoma zastopnike osrednjega odbora, zastopnika češke podružnice g. prof. Prusika, zastopnika Ziljske podružniceg. prof. Apiha ing. Knafeljca in Planinskega S o koli Ž a, in poudaril, da so si zaslug za kočo pridobili poleg darova-vateljice gospe Soukupove, hčere pokojnega poljškega rojaka Blaža Tomca, še gg,: nadučitelj Zavrl v Begunjah kot odbornik in gospodar koče, Luka Grilc in župan Jane, ki sta društvo opozorila na ugodni trenotek za pridobitev koče, veleposestnik Št ur m, ki je skrbel za pri-lastitev, in g. podžupan Sodja. Gospod dr. Tominšek je odzdravil v imenu osrednjega odbora. Nadalje so govorili g. Zavrl v imenu občine, g. prof. Prusik v imenu češke podružnice in g. dr. Gruden, kije kočo tudi blagoslovil. Dična Savinska podružnica je udeležence brzojavno pozdravila. Begunjski pevski zbor je zapel tri lepe, slavnosti primerne zbore, ki so znatno pripomogli v povzdigo veselice. Še nekaj trenotkov v improvizirani planinski restavraciji, in odriniti je bilo treba v dolino, na senčnati vrt g. Avsenika v Begunjah h kosilu, pri katerem smo bili izvrstno postreženi. Vmes je svirala radovljiška godba na lok.
Slovensko planinsko društvo ima prav mnogo članov in prijateljev, ki sicer niso hribolazci, a iz požrtvovalnosti za dobro in lepo domačo stvar radi podpirajo slovensko v turistiko. Vsi ti in kar je bližnjih leto-viščnikov, zlasti pa blejski čehi so se zbrali na sprejem hribolazcev z
m
Begunjščice na vrtu g. Šturma, kjer je iz prijaznosti do Radovljiške podružnice priredilo slavno Blejsko pevsko društvo pod osebnim vodstvom g. nadučitelja Rusa svoj koncert. Že vest sama, da priredi Blejski pevski zbor, ki slovi po svoji izbornosti in bi lahko nastopil v vsakem večjem mestu, je privabila veliko število udeležencev, tako da je bil ob določeni uri prostrani vrt že prenapolnjen. Bodi na tem mestu g. nadu&telju Rusu in njegovemu zbora v imenu društva izrečena najsrčnejša zahvala. A tudi vsem drugim, ki so na ta ali oni način pripomogli, da je vsa veselica tako lepo uspela, bodi naša najtoplejša zahvala. Na svidenje ob letu na bližnjih vrheh!
Slavnostna otvoritev koče na Krnu (2246 m). V ponedeljek, dne 5. avgusta, je bil praznik Soške podružnice Slov plan. društva, praznik otvoritve njene prve koče. Govorili smo že o pomenu koče in pozdravili to delo Soške podružnice v zadnji številki našega Vestnika. Otvorjena je nam s kočo goriška stran Julijskih planin, in kdor se hoče napajati z divnim pogledom na mogočno to skupino, kdor hoče občudovati prelepo to gorovje v njega celoti, pojde na Krn, ker se mu le s Krna nudi obsežen, naravnost idealen vid na pogorje Triglava, Mangarta, Jalovca, Razora. Opozarjamo tu na spis prof. Franca Orožna, ki ga je podal o Krnu in njega razgledu v Planinskem Vestniku 1. 1899., v številkah 4. do 6.
Lep, jasen, solnčen je bil dan, ki je zbral slovenske planince na Krnu ob novi koči. Prišlo je do 150 planincev kumovat koči ob nje slavju, in bila je med njimi dobra tretjina narodnega ženstva. Prihiteli so sem iz Kranjske in pred vsem iz Goriške, pa tudi iz Korotana in iz daljnje češke. Osrednji odbor Slov. plan. društva je prišel sem po znameniti poti od Bohinjskega jezera, črez Komno in planino Govnač preko Bogatina v smeri črez planini Duplje in Polje ob jezeru pod Krnom. Kobarid in Tolmin, Gorica in Bole so poslali vse svoje planince, iz Korotana je došel zastopnik Ziljske podružnice, s češkega pa petorica bratov in sester čeških pod vodstvom načelnika češke podružnice, g. prof. dr. Oho do u nskega. Ko tabor brezskrbnih sinov planin je bilo videti vse te radostno razvnete svate, razvrščujoče se v slikovite skupine po skalovitem obližju koče.
V višini 2005 m je zgrajena koča. V sedlu med vrhom Krna in skalovjem sosednjega Pohovca je postavljena v varno zavetje, od katerega se odpira na severno stran pogled v triglavske višine, na južno stran pa v zeleno Posočje in na dobro vidno Adrijansko morje konec obzorja. Na podzidku se dviga lesena zgradba, obsegajoča v pritličju veliko sobo z ležišči za 10 oseb, s hišno opravo in z ognjiščem. V podstrešju je za 20 oseb senenih ležišč.
Od koče je le pičle 3/4ure hoda na vrh Krna (2246 m), in vodi nanj pot črez sočne planine, polne bujnega planinskega cvetja, med katerim ne manjka niti ne pečnic, ponosa vsakega turista. V strme prepade zre tod oko, kajti razsekan je vrh Krna v impozantne pečine, ki segajo doli v planino Polje, odkoder se blešči temnozeleno Krnsko jezero ko diven smaragd, učvrščen v beloto obdajajočega ga skalovja.
Slavnostni dan so oznanjali v predvečer Goričanom streli iz topičev in pa rakete z vrha Krna. Dopoldne, dne 5. avgusta, pa se je opravila imenitna slavnost. Pozdravil je župan tolminski, sedanji načelnik Soške
podružnice, g. Anton Devetak zbrane planince in očrtal na kratko pomen dneva. V imenu osrednjega odbora Slov. plan. društva je izpregovoril nato društveni podnačelnik g. dr. Vladimir F o er s ter. Ocenil je delovanje Soške podružnice in spomnil se z zahvalo tistih, ki so se odlikovali v korist stavbe, to je ustanovitelja in prvega načelnika Soške podružnice g. dr. Trillerja, sedanjega načelnika g. Devetaka, bivšega odbornika davčnega višjega nadzornika g. Mar ušič a in pa duše vsega podjetja, g. tajnika Ivančiča. Potem je govoril g. Andrej Gfabršček v proslavo preljubih gostov, zastopnikov češkega naroda, pred vsem njih voditelja g. prof. dr. Chodounskega. Le-ta se je s solznimi očmi zahvalil za neprisiljeno, vroče vzkipelo manifestacijo, ki so jo priredili navzočni planinci konec Gabrščekovega govora njemu in njegovim tovarišem. Sledilo je ginljivo blagoslovljenje koče, ki ga je opravil preč. gosp. kaplan Seljak iz Tolmina. Zahvalil ga je za to opravilo podružnični tajnik g. Ivane i č, ki je nato v daljšem govoru proslavljal delovanje g. dr. Karla Trillerj a, bivšega načelnika Soške podružnice, poudarjajoč njega zasluge za ustanovitev in podkrepljenje podružnice in njega trud, ki ga je imel za uresničenje misli o gradnji danes otvorjene koče. Proglasil je konec govora sklep podružničnega odbora, da se bo zaslužnemu dr. Trillerju v čast imenovala koča Trillerjeva koča. Glasno je odobrilo občinstvo ta sklep in aklamiralo dr. Trillerju, ki se je nato prav gorko zahvalil za izkazano mu čast ter se pri tem spominjal onih let, ki jih je prebil na Goriškem, češ, da jih šteje med svoja najlepša leta.
Končano je bilo s tem slavje, a zabava se je le še prisrčneje razvila ob koči. Bila je to prava ljudska veselica ob petju in harmoniki.
Planinsko kočo na Zahomski planini je na svoje stroške postavil g. Milonik-Koren iz Zahomca, predsednikov namestnik naše Ziljske podružnice. Koča, ki je namenjena letoviščnikom in turistom, je z vsem preskrbljena, ima štiri sobe, v vsaki sobi dve postelji, ter kuhinjo in jedilnico. Ena soba je odločena članom našega društva; le-ti plačajo za prenočišče samo 40 h. Do koče se pride od postaje v Žabnici v dveh urah in iz Ziljske Bistrice v treh urah, od koče pa na goro Ostrnik (2035 m) v eni uri. Na tej gori raste vse polno dišečih murk, in ž nje je ravno tako lep in obširen razgled kakor z Dobrača.
Dne 15. t. m. je bila slavnostna otvoritev te nove koče. Pred otvoritvijo je maševal preč. o. Dionizij Spitzer, naš član, v šatoru na vzvišenem kraju nad kočo ob navzočnosti 150 oseb, potem pa blagoslovil kočo. Domači pevci in pevke v ziljski noši so peli, a topiči so pokali, da so se planine tresle. Prelepe slavnosti se je udeležilo tudi naše društvo po svojem odposlancu. Vrlemu g. Miloniku izrekamo najprisrčnejšo zahvalo za naklonjenost našemu društvu ter mu želimo veliko sreče.
Promet v naših kočah je letos prav živahen. V Triglavski koči je bilo do 22. avgusta že> nad 190 turistov. Vsi hvalijo novega oskrbnika Arha z ženo, da sta postrežljiva, snažna in spretna. Največ turistov se je vrnilo dosedaj s Kredarice preko Velega polja v Bohinj. Ta partija pa je tudi istinito najlepša varijanta, pelje te preko štirih planin in lepe, bujnocvetoče gore Tolstec. V Vodnikovi koči na Velem polju, ki jo oskrbuje letos Pekovec, je bilo že prvi teden avgusta več obisko-
valcev nego prejšnja leta vso sezono. Za daljše bivanje v gorah to kočo najbolj priporočamo. V" Aljaževi koči v Vratih je bilo prvo polovico t. m. nad 40 turistov. V Orožnovi koči na Črni prsti, ki je tudi letos prvič oskrbovana, je bilo takoj v začetku nepričakovano veliko hribolazcev. Oskrbnik je prav priden in poceni. Do dne 15. avgusta je bilo že 56 turistov v koči. Tomčevo kočo na Begunjščici je posetilo po otvoritvi 43 hribolazcev.
Priznanje. Prejeli smo iz Trsta razglednico z dne 3. t. m. s sledečo vsebino: „Loeblicher Sloven. Alpenverein in Laibach. Die Unterzeichneten unternahmen am 27.-29. Juli d. J. unter Fiihrung des Bergfiihrers Schmerz aus Mojstrana eine Besteigung des Triglav durch das Vratathal direct zum Triglav-Schutzhaus. Die Bewirtung daselbst war so vorziiglich, dass wir nicht umhin konnen, dem leitenden sloven. Vereine unseren verbind-lichsten Dank auszusprechen. Ebenso kann der Verein stolz auf den Fiihrer Schmerz sein, der uns sicher via Kugysteig, 7 Triglav-Seen nach Wochein geleitete. Kraftiges Berg-Heil! Bruno Briickner. Straper. Erlauer. Otto Lamprecht."
Čeških kolesarjev izlet v naše kraje je vkljub neugodnemu vremenu uspel jako lepo. Obširno poročilo prihodnjič.
Nesreča na Črni prsti. Prof. K. Odorfer iz Požuna, ki je obhodil že mnogo visokih gora ter je bil jako spreten in previden turist, je dne 12. t. m., ko je trgal pečnice pod vrhom Črne prsti na tolminski strani, omahnil ter padel v 300 m globok prepad, kjer je takoj obležal mrtev. O tej nesreči več prihodnjič.
Izletnikom v Savinske planine na Štajerskem priporočamo gostilnice naših članov, in sicer:
v Bečici na Paki gostilnico na pošti (g. Jože Kranjc); — v Mozirju gostilnico na pošti (g. Anton Goričar) in hotel Tribučev (g. Srečko Tribuč); — na Ljubnem gostilnice g. Fr. Ks. Petka, g. Al. Klemenšeka, pd. Bežala, in g. Janeza Ermenca, pd. Ledeničarja; — v Luč ah gostilnici pri Raduhi (g. Norbert Zanier) in pri Mežnarici (Ana Planinšek); — v Solčavi gostilnici g. Antona Herleta, pd. Vitežiča, in g. Kristijana Grmela, pd. Šturma. Postrežba je povsod izvrstna. Povsod se dobe tudi sobe. Turisti, podpirajmo v prvi vrsti le naše člane!
Cene vozovom iz Kranja na Jezersko. Enovprežni voz: do Povšnarja 6 K, do Fuchsa 8 K, do Kanonirja 10 K, do Jezerskega 12 K. — Dvovprežni voz: do Povšnarja 10 K, do Fuchsa 14K, do Kanonirja 16K, do Jezerskega 20 K. Veliki družbinski voz (za 8—10 oseb) stane do Jezerskega 24 K.
Vozove preskrbuje „Kranjska podružnica" Slov. plan. društva, oziroma njen tajnik g. Fran Ks. Sajovic v Kranju.
Izletnike na Jezersko, oziroma k češki koči opozarjamo tudi, da vozi pošta iz Kranja zjutraj ob 5 30 (prostora za 3 osebe), omnibus (prostora za 8—9 oseb) pa popoldne ob l-30. Pošta vozi do Kokre, odkoder je do Jezerskega dve uri hoda, omnibus pa do Leskovca, odkoder je še l'/2 ure hoda do Jezerskega. Voznina znaša 160 K.
Pravo naravno „Joštarsko" sadno žganje, kakor hrnševec, slivovee
itd., posebno za turiste prikladno, prodaja samo
L. Benedik v Ljubljani na Dolenjski cesti.
Pošilja po povzetju zabojeke s 3 litri (5 kg) in s 6 litri (10 kg) vsebine.
pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice
« Ljubljani, v Frančiškanskih ulicah St. 4,
prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavbinska in pohištvena dela.
Delo reelno In fino, izvršitev točna in po najnižjih cenah.
Josip Maček
na Mestnem trgu v Ljubljani
priporoča svojo zalogo mnogovrstnih domačih in tujih žganih pijač, kakor: pristen brinovec, slivovko in tropinovec, I. vrste francoski in ogrski konjak, rum in mnogovrstne druge likerje po nizki ceni.
FOTOGRAFIJA
je nedvomno najlepša in najkratkočasnejša zabava!
Fotografski aparati
in sploh vsi drugi v fotografijsko stroko spadajoči predmeti za amaterje in za strokovnjake so vedno v največji zalogi na razpolago. Pouk v fotografiranju za novince preskrbim sam in brezplačno. Ceniki so vedno brezplačno na razpolago. Dalje priporočam svojo tovarniško zalogo Bg*__papirja ter pisalnih in risalnih
potrebščin. "399
JOS- PETRIČ,
v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 4.
J. Lozar
na Mestnem trgu št. 7. priporoča svojo bogato zalogo turistovskili srajc, turistovskili, kolesarskih in lovskih dokolenic, lovskih volnenih jopičev, zimskih in letnih nogavic, zavratnic itd. Fino moško perilo in spodnja obleka.
Članom „Slov. plan. društva" znižane cene.
Marija Plehan,
svečarica in leotarica v Ljubljani na Sv. Petra cesti št. 63 priporoča svojo veliko zalogo sveč ter mnogovrstnega medenega blaga
in slaščic. K-u.p-u.je med -v pan-jils. in. -voselc.
------
Adolf Hauptmann
v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 41. Tovarna oljnatih barv, firneža, laka In kleja.
Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov.
Ivan Soklič
v Ljubljani, Pod trančo št. 1,
priporoča svojo veliko zalogo klobukov, posebno lodnastili za Mbolazce in lovee iz tvorniee Jos. in Ant. Picklerja, e. kr. dvornih založnikov, članom „Slov. plan. društva znižane eene.
Karla Kavšeka nasl.
Sehneider & Verovšek
v Ljubljani na Dunajski cesti št, 16,
priporočata svojo veliko zalogo planinske oprave: krampeže, svetiljke, cepine, dereze itd., potem raznovrstno železnino za stavbe, kuhinjsko orodje, najboljše orodje za rokodelce in vse vrste poljedelskih strojev.
Franc Čuden,
urar v Ljubljani na Mestnem trgu,
priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žepnih in stenskih ur Jer budilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno in dobro.
^ Cenovniki na zahtevanje brezplačno. V
GRIČAR in MEJAČ
v Ljubljani, v Prešernovih ulicah, št. 9,
priporočata svojo bogato zalogo izgotovljene moške in ženske obleke ter najboljše perilo in zavratnice. Zlasti opozarjata na nepremočna lodnasta oblačila in najnovejše plašče za turiste. Naročila po meri se izvršujejo točno in ceno na Dunaju. Ilustrovani ceniki se razpošiljajo franbo in zastonj. — članom „Slov. plan. društva" znižane cene.
Engelbert Frauclietti,
krivec v Ljutljani, JurSIcev trg štv. 3., priporoča slav. p. n. občinstvu svojo novo in elegantno urejeno briviiieo.
Za dobro in točno postrežbo je najbolje preskrbljeno.
Firme na steklo in vsakovrstne druge napise, izvirne diplome in vsakovrstna kaligrafska in litografska dela izdeluje umetniško is ceno
Vinko Novak,
umetni slikar in litograf na Mestnem trgu št. 10 v Ljubljani.
J« ISonač
v Ljutljani v Šelenburgovih ulicah št. 5, nasproti nove pošte, priporočam vljudno svojo trgovino s papirjem in s pisalnimi potrebščinami.
Vzorce papirja pošiljam na ogled. V svoji knjigoveznici izdelujem vezi preproste
in najfinejše.
Prevzemljem izdelovanje vsakovrstnih razglednic po fotografijah. Imam veliko zalogo vedno najnovejših razglednic. Edina zaloga svinčnikov družbe sv. Cirila in Metoda. Tvornica kartonaže z električno silo. Po naročilu izdelujem raznovrstne škatle. Prekupnikom velik popust.
Odgov. ured. A. Mikuš. — Izdaja in zalaga „Slov. plan. društvo". — Tisk A. Klein & Coinp. v Ljubljani.