Vinko Modemdorfer 682 Vinko Modemdorfer VAJA ZBORA (1) Komedija v treh dejanjih s pevskim zborom in streljanjem* Godi se v današnjih dneh na Goličavi. Igra je komedija in satira. Komedija želi biti predvsem na tistih mestih, kjer spregovori s komičnimi značaji in situacijami. Satira pa je tam, kjer aso-ciira na prizore, ki jih prepoznavamo iz našega vsakdanjega, tudi političnega življenja. Seveda se vsaka satira trudi, da ne bi bila zgolj trenutno aktualistična, da bi njen humor bil splošno veljaven, da ne bi bila v svojih satiričnih bodicah preveč direktna in s tem seveda preveč enostavna. Zato je v VAJI ZBORA večji poudarek na komičnih značajih, ki pa morajo biti v uprizoritvi oblikovani s pretanjenim občutkom za mero. Podobno velja tudi za situacijsko ko-miko. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da komedija želi spregovoriti tudi kot metafora slovenske družbe in da je pevski zbor prav tako zgolj metafora za združbo zelo različnih ljudi (»združbo različnih čednosti«, kot bi rekel Zupan v Cankarjevem Pohujšanju), ki bi včasih morali zapeti, kljub različnosti interesov, v sozvočju ... Pa se žal to na Slovenskem zelo redko zgodi... Nobena skrivnost ni, daje naš pevski zbor humorna vzporednica nekemu drugemu zboru. Na vsak način pa mora biti VAJA ZBORA predvsem lahkotna komedija, zanimiva v svojih situacijah in značajih. Saj, ne nazadnje, ima »smeh tisto moč, ki nas naredi srečne, pa tudi jasnovidne« (kot pravi Gogolj). * Avtor je za Vajo zbora prejel prvo nagrado na natečaju v SLG Celje. ~683 VAJA ZBORA | »... jaz sem sirota iz doline Sentflorjanske. Ne vem, kdo je moj oče, ne vem, kdo je moja mati ...« /1. CANKAR - Zgodbe iz doline Šentflorjanskei »... iz farovža se je razlegalo zborovsko petje... bilo je tako prijetno, da je zaprl oči, in pomislil je, da je umrl...« /1. CANKAR - Zgodbe iz doline Šentflorjanskei PETER: Jacinta, jaz sem bil nekoč umetnik. JACINTA: Že mnogokrat si rekel, da si bil. PETER: A zdaj sem več. Dokler sem hrepenel, sem bil umetnik; zdaj ne hrepenim več. /1. CANKAR - Pohujšanje v dolini Sentflorjanskil VSI (se vstopijo v vrsto in zapojo šolsko pesem): Alojzij sveti, cvet mladosti, izgled prelepi nam si ti; poslušaš pazno nauk svetosti, pobožno te ga mat' uči... 4 /1. CANKAR - Pohujšanje v dolini Sentflorjanskil Vinko Moderndorfer 684 OSEBE IN OBRAZI PETER - Mlad, čeden, nadarjen zborovodja in dirigent, ki je pravkar končal glasbeno akademijo. Po duši je umetnik, glasbenik, ki kar hlepi po pravem umetniškem delu... Svoji umetnosti se ves razdaja (dobesedno)... Služba zborovodje na Goličavi je njegova prva služba. ŽUPAN MARJAN SLOVENC - Zelo zvit in zelo ambiciozen župan Go-ličave. Sposoben organizator kulture v svojem kraju. Pred njim je še velika politična kariera. ŽIKA CRNOGORC - Govori simpatično spakedrano slovenščino. Govori pa jo z navdušenjem in z vehemenco, ki je sicer značilna za ljudi, ki zares dobro obvladajo jezik. Govori zelo različno. Malo po domače, malo po njegovo, malo pa narečno... Skratka: zelo slikovito... Sicer je pa tre-bušast, kratkih rok, prijeten za pogovor... Izrezan lastnik podeželske gostilne in še nekaterih obcestnih»bufetov«. Takšen je, kot bi ušel iz Gasparijevih slik. HELENCA - Lepotica in velika koketa. Liričen sopran. Najlepša med zbo-ristkami. Srna, vedno vlažnih oči... Vendar ne brez pameti... ERŽEN - Njen mož, podjetnik in sponzor ERŽEN d.o.o. Ljubitelj nogometa, vendar je zaradi podeželskih razmer prisiljen sponzorirati pevski zbor. Enostaven, naiven podjetnik. Rdečeličen, gobčen in plešast. ZBORIS11 JOŽA PERŠIN - JOKI - Bariton. Brkat možakar. Sivi, košati brki. Izrezana podoba nekdanjega gverilca. Rad ga »čuka«. Morda malo več kot drugi. Načelen je in glasen, vendar samo po potrebi. Človek, ki je poznal že boljše čase, ampak se tudi v teh dobro znajde. DRAGEC - Tenor. Z dušo in telesom. Nežen fant srednjih let. Občutljiv. Njegove ironične opazke so včasih celo zelo duhovite. Vendar ni sreče v njegovem življenju... J to J J ANICA - Dramski sopran. Večna Helenčina tekmica. Odcvetela roža kasnih srednjih let. Edina ima glasbeno izobrazbo. Vsaj tako se hvali. Velika spletkarka, vendar še zmerom greha vredna. ELA - Prsata sopranistka. Zelo materinska. V vseh pogledih. Pa tudi zajedljiva. [685^ " ___________.....":;",: . ,„ • ,,',, ¦______________VAJAZBORA SILVESTER - Bariton, ki si želi biti tenor. Elin mož. Matematičen tip. Pretirano natančen. Pretirano skrben. Ela in Silvester (Silvo) sta si kar nekako podobna. Kot brat in sestra. Neprestano tičita skupaj. Največ skrbi jima povzroča njun otrok Jurček, ki ga morata vedno, kadar imata vajo zbora, pustiti Silvestrovi mamici. VLADO - Basist. Debel kot Pavarotti. Tudi brado ima kot Pavarotti. Zato ni čudno, da si domišlja, da poje kot Pavarotti, čeprav je basist. Je zelo kratke pameti. Naiven. Včasih se nam zdi, da ne zna ločiti, kdaj kdo misli resno in kdaj se kdo samo šali... KERTOVKA - Zelo naglušna pevka starejše generacije, s pisano ruto na glavi. V rokah vedno stiska veliko žensko torbico. Svojčas je bila pevka na koru. Drži se bolj sama zase, predvsem zato, ker ne sliši dobro. Zasanjana je v svoje spomine in preteklost, ko so bili vaški pevski zbori še čisto nekaj drugega. Kertovka marsikaj narobe razume ali pa si po svoje razlaga. Deluje čudaško, vendar je polna pozitivne energije. Skratka: zelo zelo rada poje. I. DEJANJE ZBOR II. DEJANJE VAJA ZBORA III. DEJANJE PRIREDITEV Prizorišče: * Prazen oder podeželskega Narodnega doma, zdaj DOMA KULTURE SVETEGA ALOJZIJA ali »po domače«: Alojzijev dom... Prizorišče je prazno. Zavese dvignjene. Gorijo samo modre dežurne luči. Po kotih vidimo ostanke odsluženih kulis: naslikano okno, vrata, umetne nageljne in drugo šaro... Tako se nam zdi, kot da prepoznavamo kuliserijo ZUPANOVE MICKE, VERIGE, MATIČKA itd. Na zidu v ozadju vidimo rdeč napis: IZHOD V SILI, malo više pa tudi zelo izkraspan napis: KADITI PREPOVEDANO... Spredaj, skoraj tik pred koncem odra (na t.im. rampi) pa stoji polkrožen praktikabel v treh stopničastih nivojih, pripravljen za pevski zbor. Luči se sunkovito prižgejo, kot bi nekdo za odrom obrnil glavno stikalo. Vinko Modemdorfer 686 I. DEJANJE ZBOR 1. prizor Izza odra zaslišimo glasno govorjenje. Na odru se pojavi ZIKA. To je zelo trebušast gospod s košatimi črnogorskimi brki. Že na daleč se vidi, da se ukvarja z gostinstvom. V roki pa drži tudi pletenko (desetlitrski flaškon) in kozarec. ŽIKA: Napred, samo napred! Ne se ustrašit! Smo te čakal! Za znoret smo te čakal! Evo, zdaj si pa tu! Svaka čast! Na oder stopi PETER. Mlad človek. V roki aktovka. Razgleduje se po prostoru. ZIKA: Tu bote meli probe. Vaje za zbor, kot se pravi. Vedno smo jih meli tu. Tut prej, ko smo bli Še Narodni dom. Vsaki petak in suboto ... Gospod Marek, tko smo ga klicali, je bil fantastičan zborovodja, svaka čast! No, je pa zelo nesretno končal... A boš en glaž? Zika z zobmi zagrabi zamašek, odmaši pletenko in natoči kozarec ... PETER: Ne, hvala... ŽIKA: Kaj to pomeni, »ne, hvala«? Zborovodje ga vedno radi cuknejo, zato da pol bolši mahajo. Naš Marek je vedno tako pravil! Ne me zdaj razočarava!! Mu pomoli poln kozarec pod nos. PETER: Res ne bi. Hvala. ŽIKA: Jaz častim! Danes bo prva proba našega novega pevskega zbora, pa gre zato vse na moj konto. PETER: Vseeno hvala. Najprej bi rad spoznal pevce. ŽIKA: (se zarezi) Oni, oni ga šele cugajo! Pojma nemaš, kakšen cug ima naš Joki! Boš ti videl, kako bo še luštno! Zika nagne in v enem zamahu spusti vsebino kozarca po grlu ... Peter pa se razgleda po prostoru. Odloži aktovko na mizo v kotu. ŽIKA: Nišam se vam predstavil! (se udari po čelu) Jaz primitivac! Evo, ru-ka! (stopi k Petru in mu seže v dlan) Zika. je moje ime. Žika Črnogorac. PETER.^Kako...? ŽIKA: Črnogorac, tako me vsi kličejo. Tut ti mi lahko rečeš kar »Žika Črnogorac«! Trideset let sem že tu doma. Moraš pa že priznat, da se mi nič ne pozna, kaj? PETER: (zmedeno) Ne vem ... ŽIKA: No, nič se mi ne pozna, da sem Črnogorac. To! PETER: Aja! Pa res ne ... 687 VAJA ZBORA ŽIKA: To je zasluga moje Marije. Ona je bila učitelica. Jaz sem bil pa pred trideset leti, tu gor, u rudniku na Goličavi, šef smene. Moja Marija me je naučila sve. Svaka čast! Znam Prešerna na pamet. Ona mi najbolj dopa-de, ona, kak že gre?, no ... »Življenje robija strašna ...« In pela je moja Marija! Pojma nimaš, kako je pela! Ko angel. Naš zborovodja Marek je bil nanju čist nor. Ko pa sva skupaj zapela »Gde su tiste stezice«, je pa čist dol padu. Svaka čast! PETER: Bo vaša žena zdaj tudi pela v zboru? ŽIKA: A, ne. To pa ne bo mogoče. Je že mrtva. PETER: Oprostite ... Žal mi je ... ŽIKA: Pred dvajset leti. Jaz sem pustu rudnik in odprl bufet »PRI RUDARJU ŽIKI«, ona je pa kar umrla. Učiteljice nisu navajene na bufete. Jebeš, takšno je življenje, ena prokleta robija, kot pravi naš Prešeren. Vsa sreča, da nisva imela otrok. Zdaj jih imam pa šestoro. Same babe. A ne bom nehal, dokler ne bo en dedec! PETER: Šest otrok?! Morate imeti pa pridno ženo. ŽIKA: A ne, vse tri žene su umrle, z vsako imam po dve hčerki, z mojo taza-dnju, Stefku, pa nimava še nobenega otroka. Zdaj delava na enemu sinu. Je pa Štefka zlo slaba. Ima slabu kri. Bomo vidli, kako bo z njo. A res ne boš enga glaža? Zika natoči iz pletenke. PETER: Res ne, hvala. ŽIKA: Ne veš, kaj zamujaš. To vino je ko zlato. Se ti grlo odpre, pa prope-vaš ko slavuj! Svaka čast! Zika nagne. PETER: Ura je že pol osmih. Na vabilu pa piše, da se bomo zbrali ob sedmih. ŽIKA: Brez brige! Bojo oni došli! Morajo še krave uredit, pa traktor v garažo zapelat, pol pa pridejo! PETER: Prav. Potem bom pa jaz ta čas izkoristil in se še malo pripravil... Že nimate nič proti... ŽIKA: Ni problem! Ti kar daj! Kot da nišam tu. Tko je to treba! Profesiona-lac! Že vidim, da bo naš pevski zbor najbolji! Peter sleče suknjič in na mizo odloži aktovko. Zike ne posluša več. Iz aktovke zlaga pole notnega papirja in se ukvarja z njimi... Zika stoji za Petrovim hrbtom in molči. To traja nekaj časa. Potem se Zika nečesa domisli. Odloži pletenko na tla poleg sebe, potem pa izpod suknjiča potegne velik, črn revolver, pravi kolt... Potiho stopi do Petra, ki se ukvarja s svojimi notami in mu s cevjo potrka po ramenu ... Peter se nič hudega sluteč obrne ...In pred nosom zagleda cev kolta, ki mu meri naravnost v čelo. Peter otrpne in se nasloni na mizo ... Trenutek tišine, potem pa se Žika zarezi. Vinko Moderndorfer 688 ŽIKA: Ha! A ga ti vidiš! Vsakemu ga pokažem! PETER: Ja ... Pa res ... Lep primerek ... ŽIKA: Trofejni! Imam tudi dozvolu. Vse po propisima! Svaka čast. Znaš, imam dva bufeta, gor kod avtobusne in pa še dol kod cerkve. In tu, u Narodnem domu, pardon, Domu svetog Alojzija, kot se mu zdaj po novem pravi, mi je župan tut ponudu bufet... Ko bojo prireditve, pa ko bote ima-li vaje za zbor ... No, in zato rabim tole zadevu. (pomiga z revolverjem) Da me slučajno kdo ne napadne. Saj veš, časi su zajebani, kot pravi Prešeren, naj se kdo spomni, pa me poskuša oropat, no, in tu ga jaz čakam, s tim koltom. Evo, daj, uzmi ga u ruke, ajd! PETER: Ne ... ne ... ŽIKA: Daj, kaj se bojiš! Uzmi ga u ruke. Uzmi! Zika mu tišči revolver v naročje. PETER: Ne ... Orožja ne maram ... ŽIKA: Pa to ni orožje! To je objekat! Renesansa! Mornarički kolt iz tridesetih let! Evo, tu ima broj! Živa antikviteta! Daj, primi ga, da te ne prosim! Tako velikega še nisi držal! 2. prizor Izza prizorišča zaslišimo glas. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Halo! Halo! Je naš zborovodja že prišel?! Na odru se pojavi župan Marjan Slovenc. Obleka, pisana kravata, dodana k obleki brez pravega okusa. Že na daleč se mu vidi, da je Marjan podjeten, vendar podeželski človek... Zika takoj skrije svoj kolt pod suknjič. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: O, tu ste! (vehementno zagrabi Petra pod roko) Oprostite zamudi. Imeli smo nujen sestanek in zato vas nisem mogel pričakat na avtobusni postaji. Žika, si že poskrbel za našega novega zborovodjo? ŽIKA: Neče! Pravi profesionalac! Kadar dela, ga ne cuga! Čisto nekaj drugega kot naš Marek. Svaka čast! PETER: Bal sem se, da sem zamudil. Avtobus je stal za vsakim grmom ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ah, ne se sekirat! Prvič si že lahko privoščimo malo zamudico. Saj res, midva se pravzaprav nisva nikoli videla. Jaz sem Marjan. (Marjan Petru stresa roko) Novoizvoljeni župan Go-ličave. Marjan Slovenc. Peter začudeno pogleda zdaj Marjana zdaj Žiko. PETER: (ne ve točno, kaj bi rekel) Jaz pa sem Peter ... Tudi Slovenc ... 689 VAJA ZBORA ŽIKA: (se zarezi) Ne, ne ... Slovenc ... Tako se naš župan zares piše. Svaka čast! PETER: Aha! Seveda ... Mislil sem ... Oprostite ... Jaz sem pa ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (mu ne pusti do besede) Vem, vem, kdo ste! Perspektiven mlad glasbeni umetnik in naš novi zborovodja! Sploh si ne morete misliti, kako smo vam hvaležni, da ste prevzeli to službo. Res je, da si še pred kratkim ne bi mogli privoščiti profesionalnega zborovodje ... ŽIKA: Naš Marek je bil mizar in pa pogrebnik, ampak glasbeno obdaren po-grebnik. Naš zbor je bil špica, ena a! Svaka čast! Smo prepevali na vseh pogrebih, tudi v susednem kraju, dol u Blatnem dolu! ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ampak, zdaj so se časi spremenili. Kulturni dom je spet Dom svetega Alojzija, in prav zaradi tega smo dobili izdatno državno dotacijo, priskrbeli pa smo si tudi sponzorje ... ŽIKA: (ponosno) Jaz sem tudi sponzor. Danes gre pijača na moj konto! ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Liki -jezno) A nimaš nobenega dela? ŽIKA: Imam, imam, gospod župan ... Bom tam zadaj uredil eno malo zaku-sku ... Samo kobasice še naseckam ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Le, le ... Zika odide. 3. prizor Zupan Marjan Slovenc in Peter sama. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (zaupno) A vam ga je pokazal? PETER: Ja ... Če mislite ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ga prekine) Vsakemu ga pokaže. Drugače je rja Žika prima tip. Dober sponzor in lojalen občan, ne glede na to, da je Črnogorec. Pa kaj črno, vsak ima svojo malo napako. Eni radi v zboru pojemo, drugi imajo pa veselje do orožja. No, da nadaljujem ... (govori hlastno poslovno) Stanovali boste nad garažo pri našem sponzorju, podjetniku Erženu d.o.o.. Že takoj vas moram opozoriti na njegovo ženo, prekrasno Helenco Eržen, poje kot angelček, kristalen sopran. Za solistične vložke je idealna. Tudi njen mož se strinja. Lani, na prvi obletnici naše županije, veste, smo čisto mlada občina, tako kot naša ljubljena domovina, je Helenca prekrasno zasolirala s tisto: »Se kiklco prodala bom« ... Bilo je famozno! To vam lahko osebno garantiram. Sem bil ves čas zraven. PETER: Moral jo bom slišat. Vinko Moderndorfer 690 ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Jasno, jasno! Vse je v vaših rokah. Jaz samo toplo priporočam ... Peter stopi k svoji aktovki in po mizi razgrne notni material. PETER: Pripravil sem program ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (navdušeno vskoči v besedo) Program je danes najvažnejši... PETER: Vašega zbora sicer ne poznam ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Osebno garantiram za zavzetost in entuzia-zem... PETER: Zato bom moral pevce še preizkusiti... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Lahko ste brez skrbi. So sami zvesti člani... PETER: V dopisu ste mi napisali, da želite zbor na najvišjem profesionalnem J ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Absolutno na najvišjem. Zbor mora biti kulturna promocija naše občine. Naša vstopna viza v svet... PETER: (lista po papirjih) Glede na dosedanje dosežke vašega zbora in pa nagrade ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (mu neprestano skače v besedo) Ne želimo počivati na minuli slavi, ki je bila, med nama povedano, dvomljiva in nedemokratična, želimo si začeti od začetka! Od nule! Novo štetje, tako rekoč! Želimo si naprej! Naprej, v nove programe, v nove festivale, v nove zmage! PETER: No, vseeno bi se za začetek seznanil s pevci. Mogoče bi jih v zboru na novo razporedil. Napisali ste mi, da je vaš zbor (bere) »najmočnejši mešani zbor daleč naokoli«, niste pa mi napisali, kakšna je zastopanost glasov. Poslal sem vam faks ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: »Najmočnejši daleč naokoli...« Ja, prav smo vam napisali, čisto prav ... PETER: Vendar pa mi na moj faks niste odgovorili. Zato sem predvideval, da imate, kot je v navadi, za vsak glas najmanj pet pevcev: sopran - pet, mezzo-sopran - pet, tenor - pet, bas - pet, bariton - pet... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ja, bo držalo, absolutno bo držalo. Več glas-je! Za vsako opcijo po več glasov ... Ja! PETER: No, in ko sem razmišljal o programu ... saj ste mi tudi napisali (spet citira): »Želimo ambiciozen, evropski program, s katerim bomo zastopali kolorit naše skupnosti tako doma kot v tujini, s katerim bomo odpirali meje in gradili mostove, hkrati pa našemu človeku in človeku iz sosednjih občin nudili najbolj kvalitene kulturne užitke ...« ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ja, točno tako... Madonca, to sem pa res dobro napisal! [691 VAJA ZBORA PETER: Zato sem sestavil vašim željam ustrezen program, za katerega pa bi potreboval ojačano število glasov ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ni problema. Jih bomo pa ojačali! Imamo človeka, ki posoja izjemno kvalitetno ozvočenje. Smo ga že preizkusili na predvolilnih shodih. PETER: Nisva se razumela. Mislil sem številčno, (bere, kar ima napisano v beležnici) Zbor bi moral biti ojačan po posameznih glasovih: soprani -najmanj deset pevcev, basi - tudi deset, tenorji - petnajst, alt... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ves navdušen) Krasno! Čudovito! Enkratno! Že vidim, da ste pravi človek za nas. Čim več glasov, da so bo čim bolj naglas slišalo! Takoj bova podpisala enoletno pogodbo o vašem an-gažmaju. Marjan iz žepa potegne pogodbo in jo razgrne pred Petrom. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Samo podpišite. Vse imam pripravljeno. PETER: Saj se ne mudi. Najprej bi rad videl zbor ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Vam se mogoče ne mudi, nam pa se! Res je, priznam, s pogodbo sem hotel še malo počakati, da vidim, kakšne so vaše sposobnosti, vaše ambicije, če ste zares takšen strokovnjak in umetnik, kot so vas priporočili, zdaj pa sem se prepričal, da ste zares pravi profesionalec, ki zna delati tudi čudeže. Navdušen sem. (mu ponudi svoje pero) Izvolite, podpišite. Dnevnice, potni stroški, mesečna plača ... (iz žepa potegne precej zajetno kuverto) In akontacija ... Vse je tu ... Peter si ogleduje pogodbo, previdno odpre kuverto ... PETER: O, toliko pa nisem pričakoval... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Kadar kupujemo, kupujemo najboljše! Nikoli nisi tako reven, da ne bi mogel kupiti najdražje. To je moje načelo, moj program in predvolilna obljuba! Zato podpišite. PETER: Mogoče bi vseeno še malo počakali. Toliko da slišim pevce. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Kar lahko podpišeš danes, ne odlašaj na jutri! Tudi to je moj program! Poglejte, popravil bom številko vašega honorarja (vzame pero in popravi), zaokrožil ga bom navzgor. Evo! Ste zdaj zadovoljni? PETER: (navdušeno) Še nikoli mi niso toliko plačali... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Zato pa podpišite. In kar brez pomislekov. Država časti. Zdaj je čas tranzicije in pevskih zborov! Peter podpiše in spravi kuverto v žep. : Vinko Modemdorfer 692 4. prizor Zaslišimo kregajoče se glasove, ki se »prebijajo« na oder. ELA: A sem jaz kriva, a sem jaz kriva ...?! SILVESTER: Kdo pa drug! Se mogoče jaz eno uro šminkam, no, povej, a se jaz? Pojavita se Ela in Silvester. Par srednjih let. Nerazdružna sta. Skoraj podobna sta si. Tudi oblečena sta skoraj enako. Kot brat in sestra. Sta si pa kar naprej v laseh. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Petru) Naši najboljši pevci že prihajajo. ELA: Če bi tvoja mama prišla ob tisti uri, kot je obljubila, bi se tudi jaz lahko pravočasno našminkala. SILVESTER: Mamici sva lahko hvaležna, da nama sploh hoče čuvat najinega Jurčka. ELA: Pa saj nima drugega dela. SILVESTER: A vidiš, kakšna si! Sovražiš mojo mamico! ELA: Ko pa se čisto v vse vtikuje. Ti ji držiš pa štango! Jasno, tebi je mamica več kot lastna žena! ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (poseže v družinsko zdraho) Dovolita, da vama predstavim našega novega zborovodjo ... Peter ... (se rokujejo) To pa sta naša vodilna pevca, tako rekoč steber našega zbora ... ELA: Jaz sem Ela. To je pa moj Silvester. Po domače Silvo. SILVESTER: (Eli) Pa saj bom sam povedal... ELA: Nič ne boš »sam« ... Kdaj si pa že kaj »sam« ... (Petru) Silvek poje bariton, čeprav si domišlja, da lahko poje tudi tenor, ampak mu ne smete verjeti. SILVESTER: Ela ... Nisem rekel, da... ELA: Tudi besedila si nikoli ne more zapomniti, če ne bi bilo mene, bi samo usta odpiral kot kakšen krap ... SILVESTER: Ela... PETER: (ju poskuša pomiriti) Brez skrbi... Imeli bomo temeljite vaje. Besedilo se bomo naučili na vajah ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ponosno) Sta videla: profesionalec! ELA: (Petru) Aja, še to ... Pri zgornjem Ha mi včasih zaškripa. To se je pojavilo pred letom in pol, takoj po porodu najinega Jurčka. In še kar traja. Najbrž zato, ker še vedno dojim ... Kaj čem, mleka imam za četvorčke, v modrcu moram vedno imeti zatlačeno kakšno pleničko, da mi mleko ne premoči bluze ... Apropo, pravijo, da boste stanovali pri Erženovih, mi pa smo takoj zraven, zato bi vam lahko moj Silvo vsako jutro dostavljal mleko. Imamo namreč šest krav. Lahko jih pridete kdaj pogledat. Same zdrave mlekarice. [~693 VAJA ZBORA PETER: (zmedeno) Ne vem ... ELA: Brez skrbi, to bo moj Silvo z veseljem naredil. Jaz ga poznam, sva že od petnajstega leta skupaj. Razen mene se ni še nikoli dotaknil druge ženske. SILVESTER: Ela, no... ELA: (Silvestru - prostodušno) Kar je res, je res. Zakaj bi tajili. (Petru) Aja, še to, toliko, da boste vedeli: vsakih dvajset minut bom telefonirala domov. Silvestrova mama nama čuva Jurčka. Ji prav nič ne zaupam. Odhajata na svoje mesto na zborovski tribuni. SILVESTER: Spet si se lotila mamice. ELA: Jasno, ko pa ti je več do nje kot do lastne žene in otroka. Misliš, da nič ne vidim... 5. prizor Na oder prihiti JOŽA PERSIN - JOKI. To je sivolas in brkat gospod z zelo rdečim in razbrazdanim nosom. Posvaljkan suknjič, posvaljkane hlače ... Zelo je vehementen. Ko govori, izdatno maha z rokami. Zelo je hrupen in ima močan glas. Je pa tudi človek, ki mnogokrat »neopazno« izgine z odra in se čez nekaj časa prav tako »neopazno« priplazi nazaj ... Očitno ima za odrom skrivnostno opravilo ... JOŽA PERSIN - JOKI: Zdravstvujte in oprostite zamudi. Saj sem hitel, ampak kaj, ko vedno kaj vmes vskoči... ELA: (glasno) Kakšen obcestni bife ... JOŽA PERSIN - JOKI: (se jezno ozre k Eli) A sem kaj slišal? ELA: S Silvestrom se pogovarjam. JOŽA PERSIN - JOKI: (grozeče) Lefcar, le kar ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Pustimo zamudo, tovariš Joža... Saj niste zadnji. JOŽA PERSIN - JOKI: (se skoraj razhudi) Jaz nikoli nisem bil zadnji! V vseh bitkah sem pogumno stal v prvi vrsti... ELA: (Silvestru, vendar na glas, da vsi slišijo) Najbrž ga zato še danes kličejo Joki. JOŽA PERSIN - JOKI: (se obrne k Eli) Kaj slišim? ELA: (zvito in hudobno) Pravim, da najin Jurček joka, ker naju s Silvestrom ni doma... JOŽA PERSIN - JOKI: (jezno) Bi rekel, ja ... PETER: (želi prekiniti neprijetno napetost) Jaz sem Peter ... Vaš novi zborovodja ... Vinko Moderndorfer 694 JOŽA PERSIN - JOKI: (se radostno zazre v Petra) Kar tovariš Joki mi reci! (objame Petra okrog ramen) Za prijatelje sem tovariš, (pogleda proti Eli) za sovražnike pa gospod. PETER: Me veseli... JOŽA PERSIN - JOKI: (po vojaško udari s petama) Tovariš Joki, prvoborec in spomeničar! Moj glas vam je na voljo! (začne prepevati - poje na ves glas in z vso silo. JOŽA PERSIN - JOKI ima zelo sonoren in prodoren glas...) »Le vkup, le vkup, uboga gmajna, za staro pravdo zdaj bo drajna ...« PETER: (vljudnostno zaploska) Bravo, bravo ... Vendar se tovariš Joki ne da motiti. JOŽA PERSIN - JOKI: (poje še bolj zavzeto) »Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri...« Zdaj vsi zaploskajo. Najbrž zato, da bi tovariš Joki utihnil ...In res utihne ... VSI: Bravo ... Bravo ... JOŽA PERSIN - JOKI: Zdaj pa oprostite, samo na en minus skočim. Mehur ne dela več tako kot v mladih letih. Bom prec nazaj. Odhiti. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Petru - navdušeno) Se že zbiramo! Boste videli... Takšnega zbora ni daleč naokoli... 6. prizor Na oder pridejo: VLADO, DRAGEC, KERTOVKA in ANICA. Vlado je ogromen trebušast moški, s polizanimi lasmi in z razkošno Pavarottijevsko brado, Dragec pa je suhcan feminilec\ zelo pisano oblečen, Kertovkaje starejša gospa z naočniki in veliko torbico (kot kakšna zelo postarana Mary Poppins), Anica pa je zborovska lepotica, malce podobna Madonni v kasnih srednjih letih (tudi frizurico ima takšno). ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (jih ugleda in jim steče naproti) Dragi moji, dovolite, da vam predstavim našega novega, mladega, talentiranega zborovodjo in perspektivnega umetnika Petra. O njem se bo še veliko slišalo. Tudi v prestolnici so tega mnenja ... K Petru takoj pohiti ANICA. ANICA: Končno imamo pravega profesionalca! Ce ga ne bi letos dobili, bi definitivno zapustila zbor... ELA: (bevskne iz ozadja) Ne bi bilo nobene škode. ~~69f VAJA ZBORA | ANICA: (Petru stisne roko in se mu globoko zazre v oči) Vi me boste razumeli ... Vi ste profesionalec ... Človek otopi, če se mora leta in leta ukvarjati z amaterji. PETER: (v zadregi) No, no, najbrž ni tako hudo ... ANICA: Še huje. Sploh si ne morete misliti... Za trenutek sem že pomislila, daje konec z mano ... Hočem reči, z mojim glasom. Dolgoletno druženje z diletanti definitivno pušča posledice. Pomislite, nekega večera sem se zgrozila, mislila sem, da bom umrla: komaj sem lahko še zagrabila zgornji C. In to jaz, ki sem ga lahko zadela sredi noči. Samo zbudiš me in že ga zagrabim ... Zapoje zgornji C, in to s polnimi pljuči - Zgornji C kar traja in traja ... Noče ga biti konec ... Zgornji C je že skoraj podoben »zelo kultiviranemu kriku« ... Ela se spogleda s svojim možem Silvestrom, potem pa jezno stopi naprej, se postavi ob Anico in tudi ona s polnimi pljuči zapoje zgornji C. Oba zgornja C-ja zvenita, da nas kar boli... Tudi Kertovka, starejša pevka s torbico in naočniki, se zdaj postavi ob obe pevki in se jima pridruži s svojim zgornjim C-jem. Zdaj se trem pojočim pevkam pridruži še Dragec in tudi on poskuša doseči zgornji C, seveda mu ne gre preveč dobro iz grla, zato si pomaga sfal-zetom ... Kvartet pevcev, ki skušajo, vsak s svojim zgornjim C-jem premagati drug drugega, kar traja in traja ... Dokler zborovodja Peter ne dvigne roki in zamahne v konec ... Vsi ga ubogajo, razen pevca Drageca, ki se še naprej trudi z zgornjim C-jem ... Cez nekaj časa tudi on omaga ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ploska) Bravo! Bravo! (Petru) Sem vam rekel, da je naš zbor najboljši... Imamo same potenciale, ki kar čakajo na vašo profesionalno roko... ANICA: Upam, da zdaj razumete, kaj sem vam hotela povedati. Definitivno se moramo profesionalizirati. (Eli) Drugače bodo amaterji uničili vse. ELA: Zakaj pa mene gledaš, kaj? ANICA: (Petru) Ste slišali, kako je zacvilila ... Kot da sem ji na rep stopila ... ELA: Ti boš meni, da imam rep?! SILVESTER: (Eli) Ela ... Ne se razburjat... Saj veš, da še dojiš. ELA: (Silvestru) Tudi njej držiš štango! Tako kot mamici. Tuji ljudje so ti več kot lastna žena. (Petru) Oprostite ... Grem telefonirat... Vehementno odide. Pri izhodu se skoraj zaleti v JOŽO PERŠINA - JOKU A, ki se prihuljeno vrača na prizorišče. JOŽA PERŠIN - JOKI: A sem kaj zamudil? ELA: Samo en preforsiran zgornji C. K Petru zdaj pristopi Dragec. Z obema rokama pograbi Petrovo roko in jo dolgo, predolgo drži v svojih dlaneh. DRAGEC: Moje ime je Dragec. Tenor. Notalen tenor. Note berem kot drugi časopis. Ampak tega danes nihče ne ceni. Dve leti sem pel v opernem Vinko Moderndorfer 696 zboru, vsi so prej dobili vloge, samo ne vprašajte kako. Vam rečem, vsepovsod vlada politika, tudi v umetnosti. Šele v operi mi je postalo jasno, zakaj se vsak, ki hoče peti šolo, takoj postavi na levo. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Dragec, ne utrujaj maestra s politiko. Politika ne sodi v zbor. S tribune se oglasi JOKI. JOŽA PERSIN - JOKI: Ko smo imeli še partizanski oktet, se nismo nikoli pogovarjali o politiki. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ga zelo ostro zavrne) Se tudi niste mogli, ko ste bili pa vsi iz ene opcije. Pravi zbor pa pomeni več različnih opcij, več različnih glasov! Zbor je že v svojem bistvu demokratičen! Zato pa je državi toliko do tega, da ima vsaka županija svoj zbor. Je tako, maestro? PETER: (zelo zmeden) Ja, seveda ... DRAGEC: Samo to bi še rad povedal: danes lep tenor sploh ni cenjen. Tenorske vrednote so brutalno poteptali. Važno je samo to, na katero stran se postaviš in s kom si skupaj pod kovtrom. Jaz pa nisem človek, ki bi lahko kar tako ... Jaz moram biti zares zaljubljen. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (sladko-grenko, skozi zelo stisnjen nasmeh) Dragec, skidaj se že na svoje mesto ... Lepo te prosim. DRAGEC: Gospod zborovodja, apeliram na vas, da enkrat za vselej popravite tenorske krivice. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (sikne) Dragec ... DRAGEC: Že grem ... Že grem ... Odide na svoje mesto na zborovski tribuni. Petru ponudi roko Kertovka. Govori zelo na glas in zelo razločno. Z večnim nasmehom na obrazu. Govori pa tudi zelo enolično, kot bi govorila prijazne litanije. KERTOVKA: Včasih smo tako lepo peli, vsak večer smo se zbrali in peli... Same prekrasne pesmi. PETER: Gospa, brez skrbi, tudi zdaj bomo, lepe pesmi bomo peli tudi zdaj... KERTOVKA: (prikimava) Ja, prav pravite: Raj! Pravi raj je bil včasih. PETER: (zmeden) Seveda, seveda ... KERTOVKA: Zdaj je pa beda. Se tudi strinjam. Včasih raj, zdaj pa beda. Točno tako, kot ste rekli. Kertovka kimajoč odkoraka na tribuno. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Petru) Malo je naglušna, ampak poje pa zelo rada. Pristopi Vlado. Ogromen in bradat basist. Razkorači se pred Petrom in zapoje na znano operno arijo iz opere Ivan Grozni: VLADO: Jaz sem Vladimir, za prijatelje Vlado, f697 VAJA ZBORA posluša me rado staro in mlado, saj pravijo vsi, ki so me spoznali na življenjski poti, da sem kot Pavarotti. Vlado se prikloni in dolgo ostane v priklonu. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Petru) To je naš Vlado. No, pa saj je že vse sam povedal, hočem reči zapel... PETER: Ja, zelo lep bas ... Vlado še vedno v poklonu. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (se skloni k priklon}enemu Vladu - kot bi ga hotel prebuditi) Vlado ... Lahko greš na svoje mesto ... Začeli bomo z vajo zbora... Vlado se dvigne in si vehementno popravi pramen las, ki mu je padel na oči. VLADO: Blazno sem dober! Boljši od Pavarottija. Vlado se odpravi na svoje mesto na zborovski tribuni. ANICA: Ampak, Pavarotti je definitivno tenorist. VLADO: Pa kaj, vsi pravijo, da sem takšen kot on. JOŽA PERŠIN - JOKI: Skupen imata samo trebuh. SILVESTER: In pa brado. VLADO: (pihne) Kaj bi bilo, če bi foušija gorela! Župan nekajkrat ploskne, da bi umiril pevce na tribuni. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Tako, zdaj pa lahko začnemo ... Priteče Ela in se postavi poleg moža Silvestra. ELA: (Silvestru) Jurček še zdaj ne spi. Tvoja mama bo uničila najinega otroka. SILVESTER: Pusti mojo mamico že enkrat pri miru, lepo te prosim! ELA: Kar štango ji drži, kar ... . ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Tišina! Malo discipline, prosim! Vsi se umirijo. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Kdo manjka? ANICA: (posmehljivo) Jasno, da manjka. DRAGEC: Ne razumem, da manjkajo vedno tisti, ki potem pojejo solistične parte. Kot bi se delali norca iz poštenih tenoristov. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (Petru) Samo še naša Helenca ni prišla. Saj sem vam pravil, da je njen mož Eržen naš najbolj zavzet sponzor. Morali ju bomo počakati. PETER: (si še ni opomogel od nagrmadenih presenečenj, ves zmeden plaho vpraša) Oprostite ... Ne razumem ... So to vsi pevci? ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Ne ... Kje pa! Saj sem vam rekel, da moramo počakati še Helenco... Vinko Moderndorfer 698 JOŽA PERSIN - JOKI: (s tribune) Medtem ko čakamo našo zvezdico, bi pa jaz skočil še na en minus. Saj veste, mehur ne dela več tako kot v mladih letih. Bom prec nazaj. In nemudoma izgine v zaodrje. Peter potegne župana Marjana na stran. PETER: Oprostite ... Govoriti moram z vami... Gospod Marjan ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Kakšen gospod, kar tikaj me, saj bova zdaj sodelovala skozi vse leto. Končno sva podpisala pogodbo, aneda!? PETER: (vedno bolj razburjeno) Saj za to gre ... Rekli ste, da imate zbor ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Seveda imamo zbor. Saj ga vidite. PETER: Vidim šest... Sest... Kako bi rekel... Šest pevcev ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Saj pravim, Helenca še pride ... ANICA: (benti na tribuni) Kar naprej čakamo eno in isto osebo. Meni bo tega enkrat definitivno zadosti. PETER: Mislil sem, da ima vaš zbor najmanj dvajset članov. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (strogo, precizno) O, to pa ne! Nikoli nisem govoril o dvajsetih članih. Tudi v pogodbi stoji drugače. Pogodbo pa ste podpisali. PETER: Kako ... (potegne iz žepa pogodbo in jo preleti) ŽUPAN MARJAN SLOVENC: Poglejte ... Tukaj ... (pokaže) » ...se obvezujem, da bom vodil zbor ...« Nikjer ne piše, koliko članov mora imeti. PETER: (nebogljeno) Ampak ... Če hočete zares kvalitetno petje ... ŽUPAN MARJAN SLOVENC: (ga potreplja po ramenu) Kvaliteta ni v kvantiteti! Važna je tehnika, ne pa velikost! PETER: (resignirano) Ja, poznam to... Jaz pa sem sanjal o štiridesetčlan-skem zboru. ŽUPAN MARJAN SLOVENC: No, no ... Štirideset članov zbora! Lepo vas prosim! Saj nismo v parlamentu! VLADO: (Dragecu) Zadaj sem videl Žiko, ko je rezal klobase. Super zgleda-jo. (Petru) Maestro, medtem ko čakamo, bi lahko malo pomalicali. Tešč sem že od večerje sem. Pa tudi klobasni narezek je boljši, če je še topel. DRAGEC: Ah, jaz imam pa raje hladnega. 7. prizor Na dnu odra se nenadoma razgrne raztrgana gledališka zavesa in v reži se z razširjenimi rokami pojavi prelepa HELENCA, takoj za njo pa še njen mož ERŽEN. Helenca je vitka in elegantna punca. Oblečena je v belo obleko z zelo lepim dekoltejem, tudi krilo ima zelo visoko razklano (in lepe lepe noge). S svojimi ~69