Desanka Maksimović, Pesmi SLUTNJA Spoznala sem te, ko se sneg topil je in južni veter vel toplo, nadih pomladi dušo mi opil je, opil, da sem ga dihala slastno. Zazrla sem se nežno v tvoj korak, kako se v sneg gubi, in vedela, da mi boš zmeraj drag, drag mi do konca dni. Spoznala sem te na tak zvonki dan, ko je mehko, pijano, sveže vse, in zazdel si se mi že od zdavnaj znan, čeravno sem spoznala te šele. Zazrla sem se nežno v tvoj korak, kako se v sneg gubi, in vedela, da mi boš zmeraj drag, drag mi do konca dni. Spoznala sem te, ko kopnel je led in se budil pomladni dih 461 462 Desanka Maksimović ko dni obraz zdaj zlat je, zdaj spet bled in srečno s tožnim se prepleta v njih. In ko sem nežno zrla v tvoj korak, kako se v sneg gubi, sem vedela, da mi boš zmeraj drag, drag mi do konca dni. OPOMIN Čuj, svojo skrivnost ti povem: ne pusti me nikdar samo, če kdo igra. Lahko se zazde mi mehke in brezdanje prav nič nevsakdanje neznane oči. Lahko se zazdi mi, da tonem globoko v zvoke, pa roko bom vsakomur dala. Lahko se zazdi mi lepo in nežno ljubiti le bežno, samo za en dan. Ali lahko da bi komu izdala minuto to bajno predrago mi tajno, kako si mi drag. ¦ O, ne pusti me nikdar samo, če kdo igra. Lahko se zazdi mi, da skozi omamo noči nekdo poje in z grenkim cvetom dotika se rane srca. O, ne pusti me nikdar samo, nikdar samo, če kdo igra. 463 Pesmi MOLITEV ZA LJUBEZEN Naglo kakor kratkotrajni cvetni listi se bo tudi ta ljubezen krušiti začela: pozabe žejen je temačni vir. O bog, drugi te prosijo za srečo in mir, jaz pa: obvarji v srcu mojem, prosim te, nestalni pramen včerajšnjega dne. Zapri mi dušo zdaj kot skrinjico zlato, napravi iz nje ljubezni svetišče bogato. O, duša moja ne prosi zase sreče — naj ta hip vse dosedanje radosti zniči — a nato se obrača pobožno proseče, naj strašni brodolom tega dne ne uniči. Brez tvoje pomoči bo naglo vse ovelo, kot mak v žitu in lanu, ki je dozorel. O bog, ne prosim za srečo, za radost, za slast. Da bi ta bolečina umrla, tega me je strah, da sveti ogenj, ki je v meni zagorel, ne bi sežgal se nenadoma v prah, da ne bi čez noč razplamtel se v strast. SPOMIN Srbija je velika skrivnost: ZA VSTAJO dan ne ve, kaj kuha noč, niti noč, kaj zarja snuje, grm ne ve, kaj grm sosedni sanja, niti ptič, ki v njih domuje, za vseh vej dejanja. Kuščar ne ve, kaj pod kamnom se plazi, niti koruzno steblo ne sluti, kaj pripravlja sosedna njiva. Vse lahko zmenja se v slednji minuti in ni kotička ne lista, ki skrivnosti ne skriva. Kdo ve, kaj s sabo prinaša ta svetla, nedolžna rosa; in klici, ki s hriba na hrib se čujejo, 464 Desanka Maksimović ko se sosed oglaša, bogve, če zarote ne kujejo. Kdo v tej deželi bi mogel vedeti, kaj še nedolžna deklica v nedrjih nosi, kakšne težke skrivnosti drži v svojih rokah dete, in kam so namenjene starke, zgrbljene, v molk odete. V deželi tej še vetrovi in vonji, potoki in reke, pa tudi cerkveni zvonovi prenašajo tajne vesti, in kdo ve, kaj tam za ovinkom, kjer cesta zavije v hosto neznanega nate preži. V tej deželi še zajčji stopinji in sledi volov bi ne smeli sovražniki verjeti. Morda so domenki, skrivnosti še pesmi žanjcev po poljih, udarec sekire v hosti in uspavanke poleg zibeli. PESNIK Kadar se povzpnem na višavo, IN RODNI KRAJ od koder vidim naše planine in vseh globeli mreže zamotane i 11 srebrne Črte rek, hrastove mirne gozdove, krhke in valoveče rastline, rdeče kapaste hiše, v kupček zbrane; kadar prisluhnem jutranjemu spregovarjanju gozdov, glasu ptic, ki norijo od veselja, deškemu viku in kriku voda in valovanju trave, in kadar, kot ponovno ustvarjanje sveta, 465 Pesmi zamiglja pred očmi pretakanje svetlobe in megle trepetave, začenjam sama sebe razumevati: Tu je zapisano tisto, kar verujem, kar delam, kar sanjam in snujem. Tu je kakor na dlani usode vnaprej rečeno, kaj bo kdaj ljubljeno in mišljeno, zgubljeno in pridobljeno, in kdaj bodo življenja vali potekli in kdaj obstali. Nešteti mali bogovi, ki v domačem kraju spremljajo pesnike, so vnaprej prepevali in znali na pamet vsak moj stih; v vsem, kar sem delala in ustvarila, je več kakor pradedovske in moje široke duše njih. KMETOVA SMRT Vsa hiša diši po jabolkih obranih, mošt v kleti že zavira, duh sliv se sladek širi po vsej plani. Prvi žolti list pada v zelenino vira. Duhovnik je začel moliti, a bolj je slišati, kako brenčijo čebele v uljnjaku za domačijo in kako v pekarni tleskajo s siti. Mnogo jasneje se čuje otožno mukanje dveh volov, in kako nekdo popravlja in kuje za pogreb enega starih vozov. Iz hrasta, pod katerim pogosto je spal, so preprosto mu krsto stesali, in tisti, ki so mu igrali na svatbi, so spet pri njem kot gostje se zbrali. 466 Desanka Maksimović Sonce se že spušča in ugaša, treba je leči v zemljo, preden somrak pade, in rajnik se odpravi na pot. Za hrbtom mu ostane stara kašča, ostane steza do živinske ograde, steza, ki je pognala iz njegovih stopinj. Pa gre mimo pluga, motik in lopat, in nič mu roke ne sežejo po njih, brez nasmeha gre mimo otave in tih, mimo njiv in vrtov, sadovnjakov in trat. Brez pozdrava gre čez zlato, ki je z vejevja pršelo lahno, gre čez velike liste-dukate, čez mehko zemljo, ki se obeša na podplate. Kot da se vračata iz mlina ali z njive, postavljata vola nogo pred nogo. Tiho otožni pogrebci v tihem klepetu govorijo, po čem je pšenica, po čem so slive, in o bogu, velikem nebeškem kmetu. Pesmi sta prevedla Mile Klopčič (Molitev za ljubezen, Pesnik in rodni kraj, Kmetova smrt) in Lojze Krakar (Slutnja, Opomin, Spomin na vstajo)