N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...34 Nataša Golob Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 Golob Nataša, ddr., zaslužna profesorica, Uni- verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, SI–6274 Šmarje, Gažon 37, natasa.golob@ff.uni-lj.si. Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lam- berg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 Petnajst let po prevzemu škofovskih insignij si je prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg od kapitlja izposodil 56 knjižnih enot. Ko jih je šest let pozneje podaril, je v darilni listini navedek, da so knjige v veliki meri osebna last, iz njegovih študijskih let, tudi naročene pri kopistih. V celoti je v listinah navedenih 56 knjižnih enot; to so smotrno izbrana dela, potrebna za opravljanje škofovskih nalog. Zaradi posplošenih naslovov in pogosto odsotnih imen avtorjev je v središču prispevka identifi kacija knjižnih enot ter presoja, ali drži trditev, da gre za povsem sodobne spise in razmislek o izrazih zgodnje humanistične misli. Ključne besede: Škof Sigismund pl. Lamberg, izposojene knjižne enote, kanonsko pravo, renesančni humanizem, Ljubljana, Gornji Grad. Golob Nataša, PhD, Professor Emerita, De- partment of Art History, Faculty of Arts, Uni- versity of Ljubljana. SI–6274 Šmarje, Gažon 37, natasa.golob@ff.uni-lj.si. Sigismund of Lamberg, the First Bishop of Ljubljana: A Borrower’s Note from 1478 and a Deed of Donation from 1484 Fifteen years after having received the episco- pal insignia, Sigismund of Lamberg, the fi rst Bishop of Ljubljana, borrowed 56 book units from the chapter. When he donated them six years later, the deed of donation contained a note saying that, for the most part, these books were his personal property from his student years or commissioned from copyists. There are 56 book unit listed in these deeds; these are systematically selected volumes that were required for performing episcopal tasks. Their titles are generalized and frequently lack au- thors’ names; consequently, the paper at hand focuses on the identifi cation of book units and on the question of if these are contemporary writings, as well as on the contemplation on the expressions of the early humanist thought. Keywords: Bishop Sigismund of Lamberg, borrowed book units, canon law, Renaissance humanism, Ljubljana, Gornji Grad. Izhodišča Dve listini s popisom knjižnih enot, ki si jih je ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg izposodil iz kapiteljske knjižnice, šest let pozneje pa podaril, posredujeta dragoceno, četudi delno informacijo o tem, katere in kakšne knjige je kapitelj premogel 15 let po ustanovitvi škofi je, kaj je Lamberg potreboval za svoje delo in katere vsebine je izbral. Pri branju obeh listin sem se vprašala, kaj lahko razberemo glede materialnih lastnosti naštetih knjižnih enot, še bolj pa me je mikalo ugotoviti, kateri avtorji in katera dela se skrivajo za mnogokrat posplošenimi vpisi. Ker vsak pisec članka sledi svojim ciljem, sem si želela pojasniti stališče, da so med navede- nimi knjižnimi enotami tudi nadvse sodobna besedila. Poleg tega so dobro znane besede Milka Kosa, zapisane v katalogu srednjeveških rokopisov v Sloveniji, da knjižnica v benediktinskem samostanu Gornji Grad, ki je po vtelesitvi ljubljanski škofi ji postal del njenega imetja, ni bila skromna. 1 Zato sem dodala nekaj vrstic o rokopisih, ki so bili v Gornjem Gradu pred ustanovitvijo ljubljanske škofi je, rokopisi pa so izpričani po dokumentih ali pa so še ohranjeni. Poleg tega sem zapisala, da si je Lamberg lahko priskrbel izvode zaželenih besedil iz širšega evropskega, a predvsem padovanskega in avstrijskega okolja, s katerima je bil študijsko in delovno povezan več desetletij. Pri odpiranju pogledov na zgodnji humanizem2 pa je bila – glede na takratno pronicanje italijanskih humanističnih nazorov v dunajsko svetno in cerkveno okolje – očitno še precej nejasna meja med (odlično) latinščino kot orodjem za delovanje in latinščino kot predmetom fi lološke znanosti. Jezik je bil vseskozi pomemben element v prodiranju humanističnega zave- danja in zato je pomembna pripomba Alfonsa Lhotskega, da humaniste odlikuje (in razlikuje od starejših generacij) veselje do študija, radovednost ter da so humanistična stališča in obvladovanje vsebin izraz osebne prezentacije.3 Vse to temelji na številnih sodobnih in starejših besedilih, katerih naslovi so na obeh Lambergovih listinah vsaj orisno predstavljeni, poleg tega je vsaj pogleda vreden seznam knjig, nakupljenih za Artistično fakulteto na Dunaju v 3. četrtini 15. stoletja. Dotoki rokopisnih in tiskanih 1 Kos – Stelè, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 88. 2 Stališča do zgodnjega humanizma in oznake, kaj je bistvo, so neizmerno različne. V 15. stoletju so vendarle šteli za conditio sine qua non, s katero so neki osebnosti naklonili odličnost humanista, znanje obeh klasičnih jezikov. S tem pogojem pa tudi Aeneas Silvio Piccolomini ni veljal za prvovrstnega humanista (četudi se je dve leti učil grščine pri Francescu Filelfu). Prim. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 126 dalje; o Piccolominijevi grščini str. 143. 3 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 76, 188. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 34–82 35 N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...36 knjig, z vsebinami antične in sodobne italijanske književnosti, so oblikovali celotno razpoloženje do umetnosti in intelektualnih obzorij. – Na Lambergovih listinah in v zapisnikih nakupov za dunajsko univerzo se ponovijo naslovi nekaterih knjig, zato sem si dovolila pristaviti nekaj besed o teh vzporednicah. Zadolžnica škofa Sigismunda Lamberga za izposojene knjige in listina o njegovi daritvi Nadškofi jski arhiv Ljubljana hrani v zbirki listin dva večja pergamentna do- kumenta, ki sta razlog tega zapisa (NŠAL 101, št. 456 in 468, sl. 1 in 2). Starejši je zadolžnica za knjige, ki si jih je škof Sigismund Lamberg 22. januarja 1478 izposodil pri ljubljanskem kapitlju. Listina (320 x 340 mm) je bila podpisana v gornjegrajskem samostanu v ljubljanski škofi ji: in monasterio Obernburg nostrae Labacensis dioce- sis. Šest let pozneje, 16. marca 1484, je Sigismund Lamberg v ljubljanski škofi jski dvorani, Labaci in aula nostra episcopali, podpisal še eno listino (525 x 400 mm), s katero je stolnemu kapitlju daroval svoje škofovske insignije in knjige.4 Dokument o izposoji je bil v literaturi večkrat obravnavan; prva obširnejša in natančna predstavitev je prišla izpod peresa Primoža Simonitija, ki je prav s to listino razgrnil širjave humanističnih konceptov, kakršne so razvidne iz dotokov knjig v cerkvene in posvetne knjižnice. Simoniti je tudi prvi orisal značaj izposojenih knjižnih enot: to je vpogled v pomen besedil, ki se spričo njegovega globokega poznavanja časa in tvarine zdi prekratek; kar je zapisal, je še vedno neprekosljivo, za vse, ki si listine niso ogledali v Nadškofi jskem arhivu, je dodal reprodukcijo.5 Jukstapozicijo reverzu je zapisal Günther Bernhard, ki je v članku o daritvi škofa Lamberga leta 1484 orisal razmerje med izposojenimi in podarjenimi knjigami; Bernhard je prispeval diplomatično transkripcijo te listine.6 Znotraj širše predstavitve ljubljanskega stolnega kapitlja je Lilijana Žnidaršič Golec opozorila, da je listina o izposoji tisti pisni dokument o humanistični literaturi pri nas, s katerim se prične tok novih teoloških, antikvarnih in znanstvenih del. S tem člankom je odprla dodatne informacije o širjenju humanizma med Slovenci, ki se je z Lambergom nesporno uveljavil v okvirih cerkvenega vrha.7 V knjigi o celoviti predstavitvi naše zgodovine je o obeh listinah kleno predstavitev in opredelitev mnogoterih pomenov zapisal Peter Štih: o tem beremo v poglavju o srednjeveški književnosti in knjižnicah. Besede, da listini razkrivata obstoj gornjegrajske in ljubljanske kapiteljske knjižnice ter dajeta vpogled v zasebno knjižnico visokega prelata, se prepletajo z jasnim opozorilom, da je na seznamu najti mnoga nova ali celo najnovejša dela.8 4 Na koncu tega prispevka je razpredelnica s podatki o knjižnih enotah, ki jih imenujeta oba dokumenta: številke 1–56 se nanašajo na zapisano izposojo, številke 0–55 z dodano črko d pa na darilno listino; v tretjem stolpcu so zapisana imena identifi ciranih avtorjev in sedaj veljavni naslovi njihovih del. 5 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 51–61. 6 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187–196. Prepis listine na str. 192–196. Tudi: Bernhard, K arhivu in knjižnici, str. 157–158. 7 Žnidaršič Golec, Die Domherren von Laibach, str. 85–108. 8 Štih, Od 6. do konca 15. stoletja, str. 204. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 37 Vsebina dokumenta o izposoji je postala širše dostopna z razstavo »Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488«:9 besedilo je prepisala in prevedla Julijana Visočnik, tako da je v razstavnem katalogu obja- vljeno latinsko in slovensko besedilo.10 Samo eno leto pozneje je izšla monografi ja z regestami listin med leti 1140 in 1500, ki jih hrani Nadškofi jski arhiv v Ljubljani; monografi jo je pripravil Jure Volčjak in je objavil strnjena prevoda obeh listin, tako da sta splošno dostopni.11 Ker je Lambergov reverz prvi pri nas ohranjeni tovrstni dokument, je v celoti vreden pozornosti; zapisan je v lepi bastardi. Uvodni del, ki navaja obveznosti iz- posojevalca do lastnika, je protokolarno-pravni zapis in se v prevodu glasi takole: Mi, Sigismund, po milosti Božji in po milosti Apostolskega sedeža, škof ljubljanski itd. Razglašamo vsem in vsakemu posebej, da bom pregledal pričujoče pisanje in [si izposodil]12 od našega prečastitega ljubljanskega kapitlja nekaj knjig in spisov, katerih naslovi, imena in opisi so zapisani spodaj, izkazani z naslovom in smo jih prejeli ne drugače, ne drugje in ne na drug način opremljene kot z omenjenim na- slovom in jih imamo pri sebi ter jih hranimo tako dolgo pod omenjenim naslovom, da jih lahko uporabljamo, dokler jih omenjeni kapitelj ne bo terjal, zahteval in prejel od nas. V dobri veri, brez goljufi je in prevare tako obljubljamo, da kadarkoli bo naš že omenjeni kapitelj od nas s pričujočim pisanjem zahteval omenjeno glede knjig in rokopisov, bo, kot se nam prijazno dovoli, našel pripravljene [knjige in rokopise]13 in ko jih bo želel imeti za sam kapitelj ali zanj in njegove predstavnike ali za zakonitega zastopnika bomo brez kakršnegakoli nasprotovanja rade volje in skrbno želeli vrniti, dati nazaj in izročiti. In če bi pred zahtevo našega kapitlja ali po naši dobri volji, da se knjige vrnejo, predajo ali izročijo, se mi poslovili od življenja, želimo, da bi se ta isti naš kapitelj zaradi naše smrti prijazno in primerno nekako pomiril. Ta isti kapitelj po tovrstnem umiku sam ali po advokatu ali po svojem zakonitem zastopniku ukrepa glede knjig ali rokopisov. Ker so [knjige in rokopisi]14 njihovi, jih, kjerkoli že so, najde, zahteva, terja, prejme, dvigne in pospeši in jih lahko prinese nazaj, odloži in shrani v svoji knjižnici med svojo lastnino brez kakršnekoli goljufi je in prevare. Sigismund Lamberg je s tem protokolom narekoval vse okoliščine glede izposoje; z njim je zavaroval kapiteljsko knjižnico kot upravičeno lastnico izpo- sojenega gradiva kot sebe in hkrati naložil obveznosti osebam, ki bi ob njegovi smrti prevzele ob drugih predmetih tudi izposojene knjige.15 Na drugi strani pa iz 9 Dolinar – Golob, Odlično mesto ljubljansko, sl. na str. 27. 10 Prepis latinskega besedila: Dolinar – Golob, latinska transliteracija str. 85–88, slovenski prevod: str. 89–91. 11 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 481–483 in str. 493–495. 12 Dodala N. Golob. 13 Dodala J. Visočnik. 14 Dodala J. Visočnik. 15 Praviloma uporabljam samostalnik »knjiga« ali bolj odprto dvobesedno zvezo »knjižna enota«; v reverzu je jasno imenovanih samo osem tiskov, kar je najbrž samo delna informacija, pri rokopisih – vsaj nekaj enot je bilo rokopisnih – pa je le nekaj nedvoumnih pripomb, da gre za rokopisne enote. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...38 Slika 1: Reverz za izposojene knjige, NŠAL 101, št. 456. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 39 Slika 2: Darilna listina, NŠAL 101, št. 468. darilne listine leta 1484 veje odločenost, da je dolžan urediti pozemske obveznosti in ne pustiti nedokončane naloge, povezane z vračilom izposojenih knjig: poleg drugih materialnih dobrin so vse podarjene knjižne enote navedene v tej, šest let poznejši listini. Protokol, zapisan na reverzu, je podobno strukturiran kot na mnogih vsebin- sko vzporednih listinah iz srednjeevropskega prostora. Vsak uvodni paragraf pač ustreza specifi čnim danostim in vedno je pomemben segment celote, ker sporoča o lastniku in vsebini, poreklu knjižnega gradiva, tako da so tovrstni dokumenti enkratni viri informacij. V eshatokolu reverza beremo, da je bila listina sestavljena v gornjegrajskem samostanu 22. januarja 1478 v prisotnosti častivrednih oseb; to so bili Peter iz Ljubljane, župnik v Gornjem Gradu, Gregor Kic, kaplan pri oltarju sv. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...40 Rešnjega telesa v Gornjem Gradu, Pankracij Kompost, kaplan ljubljanskega škofa Lamberga: … honorabilibus viris et dominis Petro de Laibaco plebano nostro in Oberrenburg, Gregorio Kyetz capellano altaris corporis Christi in Oberrenburg et Pancracio Compost capellano nostro …16 Reverz sicer ne imenuje števila knjižnih enot, ki jih je 56. Kot omenjeno, je 16. marca 1484 Sigismund Lamberg v ljubljanski škofi jski dvorani (Labaci in aula nostra episcopali) podpisal darilno listino. V njej beremo seznam škofovskih insignij in knjig, ki jih daruje stolnemu kapitlju in med drugim pravi, da podarja tudi »naše knjige in spise …«, razen tistih, ki so iz samostanske knjižnice v Gornjem Gradu. Z navedenim člankom je G. Bernhard prispeval poleg diplomatične transliteracije darilne listine tudi natančnejši vpogled v seznam knjig: ker se naslovi skoraj vseh enot na reverzu in darilni listini ponovijo, se seveda postavi vprašanje, katere so bile (prvotno) Lambergova last in katere ne, zato je v 18. opombi navedeno izvirno besedilo v latinščini. Bernhard je jasno zapisal: »V povezavi z darilno listino je mogoče ugotoviti, da si je škof Lamberg leta 1478 izposodil prav te knjige od ljubljanskega kapitlja za svojo rezidenco v Gornjem Gradu. Domnevno je škof knjige že podaril stolnemu kapitlju in so bile knjige ponovno navedene ob podaritvi leta 1484, ko je Sigismund von Lamberg prenesel na kapitelj tudi svoje škofovske insignije.«17 Lamberg je leta 1484 stolnemu kapitlju »prostovoljno in svobodno« podaril mitro, okrašeno z dragimi kamni, rokavice, pošite z biseri, pečatne prstane, naprsni križ, srebrno pastirsko palico, težko več kot 16 mark, in poleg tega knjige, ki so, kakor pravi, v veliki meri iz časa njegovega študija in nekatere so tudi pridobljene (nakupljene) ali podedovane in ob tem take, katerih prepis je naročil.18 To je uvodni del v seznam knjig, ki mu v eshatokolu sledi ponovitev, da so naštete insignije in knjige dane ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki jih »lahko uporablja drug ljubljanski škof, sedaj pa jih smejo uporabljati stolni prošt, stolni dekan in stolni kapitelj.« 19 Kot priče so navedeni na prvem mestu cerkveni dostojanstveniki Nikolaj Štrekelj, župnik na Igu; Klement, vikar v Moravčah; Jakob Globiz; Gregor Husič, kaplana škofi je Ljubljana, duhovniki škofi j Oglej in Ljubljana (Nicolao Stregkhel plebano in Igg, Clemente vicario in Morewitsch, Jacobo Globitzer, Gregorio Hussitz, ecclesie Laibacensis capellanis, Aquilegiensis et Laibacensis diocesis presbyteris), zatem pa posvetni veljaki Gašper Hrovat, mestni sodnik v Ljubljani; Štefan Gradčan; Jurij Piliator, Matija Črnovrh, meščani in mestni svetniki v Ljubljani (Caspare Crabato iudice, Stephano Gratzer, Georgio Piliatore, Mathia Tscherniuerch civilibus et con- sulatores Laibacensis). Listino je s svojim pečatom overovil Sigismund Lamberg, 16 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 483. 17 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187, op. 4; prev. N. G. 18 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 192–196; mišljen je odlomek: Et ultra prenominatos sive prescriptos libros sive prescripta volumina eciam quoscumque alios libros nostros sive volumina nostra parvos seu magnos ac parva seu magna quibuscumque nominibus intitulentur quos et que premittitur acquisivimus, scribi fecimus seu paravimus et ad nos iusto et legittimo titulo spectarunt et pertinerunt illis tantum modo exceptis qui seu que spectant et pertinet ad liberariam … 19 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 41 podpisal notar Andrej Rainall, duhovnik škofi je Ljubljana in javni notar s cesarskim pooblastilom, ter Peter Jankovič iz Vipave, duhovnik oglejske škofi je in javni notar s cesarskim pooblastilom.20 Število oseb, ki so sodelovale pri protokoliranju darilne listine, je neprimerno večje kot na reverzu. Reverz in darilna listina sta tudi (delna) bibliotečna kataloga, a ju v strogem pomenu besede ne bi smeli tako imenovati: Theodor Gottlieb je v uvodu k svoji, še vedno temeljni knjigi o srednjeveških knjižnicah namreč zapisal, da v zgodovinsko in literarnozgodovinsko obravnavo ne spadajo poročila o knjigah, ki ne posredujejo natančnih podatkov glede števila in tipa knjig (tem omejitvam pa ni sledil v leta 1915 objavljenem katalogu srednjeveških knjižnih katalogov v Spodnji Avstriji).21 Njegovo strogo, a znanstveno korektno in z viri podprto mnenje je popravil Paul Lehmann, rekoč, da smemo kot knjižnične kataloge upoštevati vse zapise o neki srednjeveški knjižnici, najsi predstavljajo celoto ali samo del.22 Upošteval je torej kar se da raznoliko gradivo, ki sporoča o knjigah: to so tako seznami posebej rokopisov in (tiskanih) knjig, popisi dragocenosti, kamor so knjige seveda sodile, oporoke in darilne listine, zapisi o izposoji in vračilu, naročila in računi, ev. imena vpletenih oseb, dokumenti o zastavljenih knjigah, seznami del, ki zaznamujejo opus nekega avtorja ali prepisovalca, zapisi o procesih pridobivanja oz. izposoje gradiva, tudi o nesrečah, ki so prizadejale knjižnico itd.23 Lehmann je torej pogled razširil prek robov knjižničnih katalogov (ki so namensko sestavljeni popisi in jih je veliko posebej od karolinškega časa dalje) na pričevanja v listinskem gradivu, na kratke in neformalne popise, ki jih najdemo tudi v pismih, na pripise v kronikah, koledarjih ali na notranji strani platnic.24 20 Navedeno po Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. 21 Gottlieb, Über mittelalterliche Bibliotheken, str. V–VI: »Ausgeschlossen sind aus diese Zusammenstellungen Notizen ganz allgemeiner Natur, welche weder die Zahl noch die Art der betreffenden Bücher bezeichnen, ferner Nachrichten, bei denen die Zahl der Bücher unter zwei herabsinkt … Ausgeschlossen sind ferner Verzeichnisse von Urkunden, Aufzählungen der Werke von einzelner Autoren (poudarila N. G.), welche mehr die specielle Literaturgeschichte, als die der Bibliotheken angehen …« 22 Lehmann, Mittelalaterliche Bibliothekskataloge, Bd. 1, str. V–VI. 23 Pogosto je naveden podatek o požaru, ki je leta 1364 prizadel kartuzijo Bistra: Anno domini M 364 cobustum fuit monasterium hic in Franicz vna cum libris et ceteris bonis monasterii quasi in toto. Kos, M. – Stelè, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 66; obširneje o rokopisih in knjižnici bistrške kartuzije gl. Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 393–401. 24 Takšen je seznam knjig, ki jih je freisinški škof Abraham podaril cerkvi na Otoku na Vrbskem jezeru; to je nalepek na notranji strani platnic, Orosius: Historiae contra accusatores temporum christianorum, München, Bayerische Staatsbibliothek, clm 6380, kjer je zapisano, da je Hieronimova knjiga napisana po škotsko: … liber Geronimi presbiteri scriptus Scotigenę … Gl. Kos, F., Gradivo II, str. 393, št. 504. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...42 Podatki o materialni naravi izposojenih in podarjenih knjig V srednjeveških dokumentih so zapisani tisti podatki, ki so jih zapisovalci šteli za pomembne; danes bi želeli, da bi jih bilo več. Zato se nekaj vprašanj postavi tudi pri branju teh dveh listin. Preberemo lahko, da gre za knjižne enote, … katerih na- slovi, imena in opisi so zapisani spodaj …. Naslovom del in imenom avtorjev včasih sledijo dopolnila, ki razkrijejo kakšno podrobnost o kakovosti in videzu knjig. Ta povedo, da je npr. delo natisnjeno, preberemo opredelitev pisne osnove, naletimo na besede o vezavi in knjižnem okrasu. V resnici gre za sporadična dopolnila in četudi se listini na videz ujemata in ugotovimo, da so knjižne enote zapisane v malone enakem zaporedju, pa se ob vzporejanju zapisov izkaže, da so vpisi toliko različni, da se nekateri podatki dopolnijo, kakšna posplošitev se razjasni in nekatera imena postanejo razumljiva. Vseeno je vsaj za zdaj marsikaj moralo ostati nerazjasnjeno. V strukturah tovrstnih zapisov je prevladujoča ureditev sledila vsebinski odličnosti (začenši z Biblijo), zgodovinskemu pomenu (npr. rokopis, ki je »potrdil« ustanovitev fundacije), zaporedje je izražalo pomen literature za opravila, naloge (kakor tukaj), lahko pa je opozarjalo na zunanjo imenitnost: odločitev je vselej temeljila na okoli- ščinah in razlogih. Tudi dodatki, ki povedo, da je delo paša za oči, ker je okrašeno s slikami (iluminirano, gl. št. 2, 2d in 31, 31d), ali da je nekaj posebnega (kakor npr. v Abrahamovem darilnem popisu dragocenosti za cerkev sv. Primoža in Felicijana na Otoku na Vrbskem jezeru, kjer je naveden rokopis v »škotski pisavi«25), so pomembni dodatki, ki zrcalijo tedanjo situacijo, v takem primeru čudenje nad izjemnim. Pri obeh Lambergovih listinah se najprej zastavi vprašanje glede razvidnosti rokopisnih in tiskanih del. Ni veliko enot, kjer nas dodane besede prepričajo, da so zares rokopisne. Ob št. 1d (in ne pri št. 1) piše, da je delo »pisano«, in pergameno littera almanica scriptum. Knjiga dekretalij je bila torej napisana v gotici. Št. 30d izrecno pravi, da je knjiga Tomaža Akvinskega napisana na osnovi velikega forma- ta: Item librum sancti Thome super secunda fi dei scriptum in carta regali. Pri št. 0d, ki jo navaja samo darilna listina, bi ob besedah, da gre za stare dekretalije na pergamentu in z majhnimi črkami (velikosti črk pri tiskih ne bi posebej poudarjali), pomislili na rokopisni izvod: za besedami librum decreti sive decretorum antiquum in pergamana cum parva littera … se najbrž skriva rokopisna kopija. Prav tako so nedvomno rokopisi vse tiste knjižne enote, katerih besedila do konca leta 1477 niso dočakale prvega natisa (npr. št. 52d in 53: … librum epistolarum Gasparini cum synonimis et certis regulis in poetria et faceciis Pogii in uno volumine ali dela Angela da Castro, št. 10, 10d itd. do 14, 14d itd.). Tudi če smemo domnevati za večino enot, da so bile dostopne kot tradicionalni rokopisi, se tega bolj zavemo, kadar so (vsaj ponekod) tiski izrecno navedeni. Na obeh listinah je ob osmih enotah zapisano, da gre za tiskana dela (št. 2, 2d, 27, 27d, 28, 28d, 29, 29d, 31, 31d, 32, 32d, 37, 37d, 48, 48d). Mogoče je bilo tiskanih del vendarle več, posebno zato, ker so bili tiski v primerjavi z rokopisi strokovno in 25 Vselej pa je najti oznako scotice scripta, ker je inzularna minuskula vzbujala občudovanje, predvsem pa je bila dokazilo starožitne tradicije, npr. ustanovitve samostana s strani predkarolinških misijonarjev. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 43 jezikovno zanesljivejši, saj so korektorji v tiskarnah prečesali besedilo in odpravili veliko napak. Zato bi na tiskane izvode najprej pomislili ob volumnih kanonskega prava, npr. pri Dekretalijah Gregorja IX. (št. 3, 3d), pri Liber sextus Decretalium Bonifacija VIII. in pri glosiranih Klementinah (št. 5, predvsem 5d). Večkrat je navedena pisna osnova, pergament ali papir. Ne čudi, da je perga- ment posebej poudarjen, saj je bil nekajkrat dražji od papirja in v drugi polovici 15. stoletja je bil dokazilo razkošja in premožnosti. Knjižnih enot na pergamentu je devet in so naslednje: št. 0d, 1, 1d, 2, 2d, 3, 4, 5, 5d, 31, 31d, 42, 42d, 53d, 54, le da sta edino enoti št. 2, 2d in 31, 31d posebej označeni kot tiska, torej prvotiska na pergamentu: stampatum in pergameno oz. in pergameno stampatum. Vendar to ne more biti vse, zlasti volumni z dekretalijami so ogromni in pred dostopnostjo natisnjenih so bile rokopisne verzije drage, obseg besedila je zahteval več mesecev nepretrganega pisanja.26 Omenjene so že bile tri knjige dekretalij, za katere sicer piše le to, da so v velikem formatu na pergamentu: librum decretalium Gregorii (št. 3, 3d), ki je nedvomno knjiga papeža Gregorja IX. Decretales cum glossa, 27nato librum Sexti (št. 4, 4d), ki je knjiga z razsodbami papeža Bonifacija VIII. Liber sextus Decretalium, 28 in librum Clementiarum omnes in pergameno cum suis glosis ordinariis (št. 5, 5d), oz. Klementine, kakor so standardno imenovali knjigo konstitucij papeža Klemna V. (pogosto Clementinarum constitutionum liber). 29 26 Ni mogoče ugotoviti, katero knjigo z dekretalijami, natisnjeno pred koncem leta 1477, si je Lamberg izposodil. Takrat sta v Mainzu Johannes Fust in Peter Schöffer poskrbela, da je bila ena petina naklade tako pomembnih del natisnjena na pergamentu, računajoč na nakup s strani visokih cerkvenih predstavnikov, ker je šlo pač za prominentno delo. Zapisan je splošen naslov in tak ne dovoljuje natančne opredelitve; seveda ni dokaza, da gre za Schöfferjevo izdajo oz. za Gratianove Dekretalije. Zgolj za informativni vtis navajam: Gratianus (de Clusio): Decretum (cum glossa ordinaria). Natis 13. avgusta 1472 pri Petru Schöfferju v Mainzu, natisnjen na pergamentu, šteje vsaj 414 listov (vsaj 828 strani), 490 x 330 mm. Gl. BSB-Ink G-254 – GW 11353: http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00036987/ (dostop: 22. 12. 2020). 27 Do konca leta 1477 je izšlo več izdaj; kot precej razširjeno in standardizirano izdajo navajam inkunabulo, ki jo hrani Nadškofi jski arhiv Maribor: Gregorius IX: Decretales (cum glossa): natis 23. novembra 1473 v tiskarni Petra Schöfferja v Mainzu ima vsaj 303 oštevilčene liste (vsaj 606 strani) in meri približno 500 x 345 mm; Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 303, str. 340. Gl. tudi Golob, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, R 155, kat. št. 21, str. 161–167. Prim.: BSB-Ink G-332 – GW 114551. http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00036697/ (dostop: 22. 12. 2020). 28 Bonifacius VIII: Liber sextus Decretalium; če vnovič uporabim za informacijo izvod iz Nadškofi jskega arhiva Maribor iz tiskarne Petra Schöfferja, ki ima v kolofonu natisnjen datum 5. april 1473, so podatki naslednji: knjiga meri 435 x 306 mm in ta izvod šteje 162 listov (324 strani); prim. Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 136, str. 120 in 314; Golob, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, NŠAL R 154, kat. št. 22, str. 168–171; BSB-Ink B-703 – GW 4853, http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00041274/. 29 Clemens V: Constitutiones, cum apparatu Johannis Andreae; mariborski izvod iz leta 1460 je natisnjen na pergamentu (R 11, v katalogu je napačen podatek, da gre za papir), izvod iz leta 1471 (R 158) pa na papirju. Navajam podatke samo za izdajo iz leta 1460: natisnjeno v Mainzu v tiskarni Johannesa Fusta in Petra Schöfferja, 25. junija 1460; mariborski izvod meri 486 x 348 mm in šteje 49 listov (98 strani); prim. Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 193, str. 132 in 325; Golob, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, NŠAL R 11, kat. št. 24, str. 175–179; BSB-Ink C-427 – GW 7077; https:// daten.digitale-sammlungen.de/004/bsb0044451/. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...44 Tiskan je tudi Balbijev Catholicon (št. 31, 31d), ki je obsežen latinski slovar in hkrati enciklopedija; kopiranje tega močno razširjenega priročnika je zahtevalo od prepisovalcev veliko znanja (!) in časa, prav zato je bilo to neliturgično delo natisnjeno zgodaj, že leta 1460 ali nekaj pozneje.30 Kot je iz reverza razvidno, si je Lamberg izposodil na pergamentu natisnjen in iluminiran izvod. K Balbijevi knjigi je kot osredotočena naravoslovna enciklopedija, nekakšen znanstveni pendant, spadalo izčrpno in v srednjem veku marsikod dostopno delo Jerneja Angleškega (Bartholomaeus Anglicus) De proprietatibus rerum. Na zadolžnici je zapisano, da gre za delo na pergamentu in uporabljen je variantni naslov librum Bartholomei de Naturis rerum (št. 53d in 54). Ker pa je bila ta enciklopedija do leta 1478 natisnjena samo enkrat,31 ni izključeno, da je bila v gornjegrajski knjižnici dostopna v prepisu, saj se je od ok. 1240 dalje po vsej Evropi ohranilo veliko rokopisnih izvodov tako v latinščini kot v francoskem prevodu.32 Prav gotovo je pomemben podatek, da je na tej žlahtni osnovi tudi liturgična knjiga beril item librum postille et sermonum de tempore in pergameno (št. 42, 42d), hkrati pa je treba priznati, da si zaradi mnogih rokopisnih in tiskanih izdaj ni mogoče predstavljati, za kateri izbor pridig in beril naj bi šlo. Zaradi kvalitetnega pisnega nosilca je morala biti knjiga odličnejša od drugih; seveda bi bil rokopis lahko iz starejših časov. V Kos-Steletovem katalogu ni naveden noben nekdanji gornjegrajski rokopis, ki bi vsebinsko ustrezal temu podatku. Papir, ki je bil od 13. stoletja dalje vse pogostejši nosilec zapisa, je v teh dveh dokumentih naveden večkrat, desetkrat v darilni listini, v reverzu pa le dvakrat (št. 6d, 7d, 17, 17d, 18, 18d, 28d, 37d, 39d, 41d, 43d, 54d). Zapisovalec je uporabil zvezo in papiro; kadar ni omenjen niti pergament niti papir, smemo domnevati, da je bil knjižni blok iz papirja. Samostalniku carta so ob posameznih enotah dodali pridevnik, ki usmerja k velikostnemu redu.33 Če piše, da je izvod Dekretalij papeža 30 Za vtis o obsežnosti Catholicona: prvi natis (med 1460 in 1472) šteje 372 listov (torej 744 strani) velikega formata, približno 400 x 290 mm; Digitale Bibliothek - Münchener Digita- lisierungszentrum (digitale-sammlungen.de) (dostop: 22. 12. 2020). – Narodna in univerzitetna knjižnica hrani dva prvotiska: Johannes Balbus: Catholicon: Ti 10592 iz Bistre, natisnjen 1470 v Strassburgu pri Adolfu Ruschu ima lastniški vpis: Anno Domini 1480 hunc librum, qui Catholicon dicitur, comparavit sex ducatibus Monasterio Vallis jocosae ordinis Carthusiensis venerabilis pater Dominus Augustinus Prior dieti monasterii. Drugi izvod, Ti 12457, natisnjen leta 1490 v Benetkah pri Hermannu Liechtensteinu, je iz knjižnice samostana v Stični. Gl. Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 71 in 72, str. 106 in 301. 31 Pred Lambergovo izposojo je knjigo leta 1471 ali 1472 natisnil edino kölnski tiskar Jan Veldener. O natančnih dimenzijah tega tiska nisem mogla dobiti podatkov, je pa v folio formatu in ima 284 listov. Primerjalni izvod: Düsseldorf, Universitäts- und Landesbibliothek; urn:nb- n:de:hbz:061:1-145937 (dostop: 18. 12. 2020). – Nekateri viri (tudi ISTC pod št. Ib00131000) navajajo kot tiskarja iz leta 1471 Johanna Schillinga, ki je bil – tako kot Veldener – nizozemskega rodu in je prav tako tiskal za Williama Caxtona. Tiskar te izdaje De proprietatibus rerum torej ostaja nekoliko skrivnosten. 32 Za primerjavo navajam kodeks: Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 2337: 14. stoletje, 305 x 220 mm, 23 vrstic, pisano v enem stolpcu, 292 folijev. Dodatni podatki: Handschriftencensus | Wien, Österr. Nationalbibl., Cod. 2337 (dostop: 12. 12. 2020). 33 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484), str. 188 pravi: »Auch unterschiedliche Papierqualitäten werden eigens in der Bücherliste erwähnt, Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 45 Klemna (št. 17, 17d) in papiro in forma medii actus in še celo, da je Catholicon (št. 31, 31d) prvotisk na pergamentu in forma carte regalis in pergameno stampatum itd., potem je pomen dodanih pridevnikov neizpodbiten. Formatov pri papirnih rokopisih ni mogoče natančno opredeliti, ker so pre- pisovalci dobivali papirje od različnih trgovcev, nemški in avstrijski papirni mlini pa niso sledili npr. italijanskim standardom,34 zato so mere različne. V oporo (!) so lahko dimenzije prvotiskov, ki so izšli do konca leta 1477, ker so prvotiski vsaj do 1490 sledili estetskim in velikostnim načelom, ki so se izoblikovala v rokopisnem procesu.35 Škof Lamberg je v času svojega študija lahko kupoval knjige tudi v univerzitetnem antikvariatu v Padovi, na Dunaju ali kje drugje, v času službovanja pa je poleg tovrstnega nakupa brez posebnih težav segel po knjigah, ki jih je bilo mogoče kupiti ali naročiti pri tiskarjih in knjigotržcih, ki so ponujali dela zlasti iz italijanskih in južnonemških tiskarn.36 Kakor piše v darilni listini, so bile podarjene (in pred tem izposojene knjige) v veliki meri še iz njegovih študijskih let, naročene (pri kopistu) itd.37 Ob dokumentirani terminologiji za papirne formate iz severnoitalijanskih mlinov nisem našla ustrezne opore za izraze, ki zaznamujejo velikostne rede, kakršne beremo v obeh listinah.38 Nekateri knjižnični katalogi iz 15. stoletja sem nämlich carta regalis, carta mediana, carta minor.« Vendar ne gre za kakovostne razrede, ampak za velikosti; gl. tudi Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 493–495; darilni dokument Sigismunda Lamberga je objavljen v prevodu in Volčjak praviloma uporablja sintagmo »v formatu regulare / arcalis / carta mediani« itd. 34 V Italiji so v 13. stoletju uvedli standardizirane papirne formate (Fabriano), ok. leta 1308 pa je papirni mlin v Bologni določil naslednje papirne formate: imperiale (500 x 740 mm), reale (450 x 620 mm, kar je verjetno carta regalis), mezzane (350 x 520 mm, torej carta mediana) in reçute (320 x 450 mm, mogoče carta minor). To so dobri usmerjevalni podatki, a ni nujno, da veljajo tudi za rokopise in tiske, ki si jih je izposodil škof Lamberg. Prim. Rückert (ur.), Ochsenkopf und Meerjungfrau. Wasserzeichen des Mittelalters, str. 12. Reprodukcija marmorne plošče z vrezanimi formati: Sösemann, Papierbewirtschaftung, Lexikon des gesamten Buchwesens, V, stp. 524–525. 35 Razlog je preprost: vzorčni rokopisi so tiskarjem ponujali podatke, kako najbolj funkcionalno oblikovati stran (kar je bilo odlična opora za tiskanje glosiranih besedili v dveh velikostnih redih, slovarjev – zaradi vstavljenih hebrejskih in grških črk – ter drugih tiskarsko obsežnejših in zahtevnejših volumnov – pomislimo na astronomske, matematične, medicinske knjige) in koliko papirja ali pergamenta bi potrebovali za načrtovano naklado. 36 Alfons Lhotsky v odlomku o nakupih knjig za biblioteko dunajske artistične fakultete (vpis v anale z dne 21. oktobra 1467) navaja prihod nekega veronskega knjigotržca, ki je ponujal zlasti natisnjena dela klasične književnosti, na zasedanju fakultetnega sveta 12. novembra 1474 pa so potrdili nakup različnih knjig, natisnjenih v Benetkah itd. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 167. Škof Lamberg, ki se je marsikdaj mudil na Dunaju, je nedvomno lahko uporabil podobno pot za nakupe, prav tako je ostal v stikih z osebnostmi v italijanskih cerkvenih in univerzitetnih krogih. 37 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484), str. 194–195, za odlomek latinskega izvirnika gl. op. 20; Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. 38 Za opredelitve velikosti knjig z reverza škofa Lamberga so slej ko prej relevantni strukturni podatki, ki so zajeti v podatkovni bazi Bavarske akademije znanosti (Mittelalterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz /MBK, gl. Library Catalogues: Bibliothekska- taloge - Badw.de) (dostop: 4. 1. 2021), ki pa ne navajajo teh oznak za dimenzije srednjeveških enot. Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs : Österreichische Akademie der Wissen- schaften : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...46 in tja navedejo, da so signature zapisane v rdeči oz. črni barvi in s tem nakažejo, ali so enote velikih ali majhnih dimenzij. V Lambergovem reverzu je najti izraze za vsaj šest osnovnih dimenzij: samo enkrat piše, da je volumen magnorum (št. 1) oz. magnum (št. 1d), sicer pa je med velikimi formati carta regalis (št. 3, 6, 6d, 7, 7d, 8, 8d, 9 [verjetno tudi št. 9d, ker je navedena carta predicta in se nanaša na predhodno enoto], 15, 15d, 21, 21d, 28, 28d, 29, 29d, 30, 30d, 31, 31d, 32, 32d). Prav tako je na reverzu le enkrat zapisan izraz carta regulare (št. 18, 18d), sledilo bi enajst enot v formatu carta mediana (št. 10, 10d, 11, 11d, 12, 12d, 13, 14, 14d, 22, 22d, 23, 23d, 25, 25d, 26, 26d, 33, 33d, 37, 37d)11, 12, 13, 14, 21, 22, 24, 25, 32, 36). Najbolj izmuzljive so dimenzije knjig manjšega formata, ki so in carta arcali (št. 27, 27d, 34, 34d, 36, 38, 38d, 39, 39d, 40, 40d, 41, 41d, 43, 43d, 44, 44d, 45, 45d, 46, 46d, 47, 47d, 48, 48d, 49, 49d, 50, 50d, 51, 53, 54d, 55d), in teh je 19 enot, a dimenzije niso napisane pri vseh. Še manjši sta bili dve enoti in carta minori (št. 16, 16d in 24, 24d), a med njimi niso mogle biti prevelike razlike, ker pri enoti št. 27 piše: stampatum in carta minori vel arcali. Kaj to pomeni v izmerjenih dimenzijah? Ko pri enoti št. 1 in 1d preberemo skoraj enak in precej obsežen zapis, da gre za knjigo dekretalij (unum librum dec- retorum magnorum in pergameno de loca almana ligatum in asseribus abductis pelle rubea), si ob jasni opredelitvi magnum oz. magnorum lahko predstavljamo, da je bila knjiga visoka najmanj 500 mm, zaradi pripombe littera almanica scriptum vemo, da gre za rokopis v gotici. Dvanajst knjig je imelo dimenzije regalis; za vtis si lahko pomagamo s podatki ob knjigi Nicolausa de Tudeschis – Panorminatana (št. 10, 10d) Glos- sae Clementinae, ki je bila natisnjena 21. januarja 1474 v Rimu – merila je 432 x 290 mm. 39 Carta regulare je velikost, zapisana samo ob enoti Michaela de Dalena Casus summariii Decretalium Sexti et Clementinarum (št. 18, 18d; ob št. 17, 17d je ob enakem naslovu zapisana velikost in forma medii arcus); v času pred Lambergovo izposojo je izšel samo en prvotisk de Dalenove knjige, 40 zato je mogoče, da je na listinah zapisan bodisi rokopisni ali tiskani izvod. Izraz carta mediana namiguje, da gre za format srednje velikosti; kot primer bi lahko služila knjiga s pridigami papeža Leona I.: v obeh dokumentih piše, da je knjiga natisnjena v tem formatu (št. 37, 37d). Ker so knjigo v 15. stoletju natisnili samo dvakrat, meri carta mediana približno 317 ali 324 mm v višino in ok. 223 v širino. 41 Navedenih je več enot v velikosti carta arcalis, pri dveh pa je jasno zabeleženo, da gre za natisnjeni knjigi. Za št. 48, 48d preberemo: librum intitulatum scrutinium scripturarum stampatum in carta arcali. To je delo Paulusa de Sancta Maria (= Paulus Burgensis, Pavel iz Burgosa), ki je do konca leta 1477 izšlo trikrat. Primerjati je mogoče dve izdaji, rimsko iz leta 39 ISTC ip00039000 tiskarja Johannesa Gensberga. 40 Köln: Petrus in Altis de Olpe, 18. december 1476, ISTC im00531900 in GW M23232; dosegljiv izvod v Düsseldorf, Universitäts- und Landesbibliothek sicer omogoča pregled vseh 268 strani, ne posreduje pa dimenzij. 41 Podatki o tem prvotisku so v ISTC il00128500 oz. ISTC il00129000; dimenzije listov so 317 x 223 mm oz. 324 x 220. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 47 1471, kjer meri knjižni blok 300 x 215 mm, in strasbourško iz leta 1474, kjer knjižni blok meri 300 x 200 mm. 42 Oznaka arcalis je najbližje formatu kvarta, se pa ne razlikuje od formata mediana. Pri enoti št. 27, 27d piše: item librum platearii stampatum in carta minori vel arcali. To je medicinski priročnik bodisi očeta Giovannija Platearija ali njegovega sina Mattea Platearija, ki sta bila člana pomembne družine v zgodovini salernitanske medicine. Najbrž gre za rokopis; v podatkovni bazi prvotiskov (Incunabula Short Title Catalogue, ki jo vzdržuje British Library) je navedena le ena izdaja, ki pa je iz leta 1497 43 in zato se zdi, da je napaka bodisi v Lambergovem reverzu ali pa – prav nasprotno – ta seznam izpričuje obstoj nekega tiska do konca leta 1477, kar bi bil svetovni unicum. Pozornosti vredna je tudi nestabilna opredelitev dimenzij: zapis pravzaprav izenačuje dva formata. Ob že omenjenih detajlih o okrasu (št. 2, 2d: miniatum sive illuminatum in št. 30, 30d: illuminatum) lahko v reverzu preberemo še nekaj omemb o knjižnih vezavah. Tudi teh podatkov je malo. Samo na darilni listi je pri enoti št. 0d zabe- leženo, da ima lesene platnice, ki so prevlečene z zelenim usnjem: …. Ligatum in asseribus obductis in viridi corio. Št. 1, 1d in 2, 2d sta imeli podobno vezavo, kakor lahko sklepamo iz besed in asseribus obductis pelle rubea, kar je pomenilo, da so lesene deščice prevlečene z usnjem karminaste barve. Podatek, da je knjiga vezana v žolto usnje – in asseribus obductis in coreo fl aveo, je zapisan pri dveh knjižnih enotah. Za št. 49d piše na darilni listini: Item librum hymnorum et sequenciarum cum suis exposicionibus in carta arcali ligatum asseribus obductis coreo fl aveo. In tega podatka na reverzu ni. Na reverzu je kot št. 50 naveden zbornik več besedil, ki ga na darilni listini ne najdemo: item librum Pronunciamentum de sanctis et tractatus de superstitionibus et pluribusque aliis in uno volumine in carta fracta arcali in asseribus obductis coreo fl aneo (sic!). Ali gre za napako pri vpisu ali ne, naj ostane odprto. Lesene platnice (a mogoče brez prevleke ali pa je bila struktura vezave zavarovana s polusnjenim prekritjem) je dobil tudi volumen glosiranih Klementin (št. 5d), na darilni listini pa lahko preberemo, da so imele vse knjige Angela de Castro podobno vezavo – pa ne vemo, kakšna naj bi sploh bila (št. 10d). Drugih relevantnih podatkov o materialnih kvalitetah izposojenega in podarjenega gradiva pa na listinah ni najti. 42 Paulus de Sancta Maria: Scrutinium scripturarum. Strassburg: Johann Mentelin, ok. 1474: BSB-Ink P-47 – GW M29974: https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00076968 (dostop: 7. 1. 2021). Mentelin je pred tem, najpozneje leta 1470, že izdal to delo in je izdaja iz leta 1474 samo vizualno izpopolnjena. Paulus de Sancta Maria: Scrutinium scripturarum. Rim: Ulrich Ha(h)n, ne pozneje kot april 1474: BSB-Ink P-46 – GW M29969: https://daten.digitale-sammlungen.de/ bsb00063823 (dostop: 7. 1. 2021). 43 Omenjena izdaja vsebuje krajša besedila več avtorjev (Johannes Serapion st., Serapion ml., Galen, Johannes Platearius, Matthaeus Platearius), natisnil je Bonetus Locatellus za Octaviana Scota, Benetke, 16. december 1497; istc iso00466000 in označena je velikost v formatu folija, čeprav primerek, ki ga hrani Bayerische Staatsbibliothek, meri samo 322 x 232 mm. BSB-Ink S-298 – GW M41687: http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00061068/ (dostop: 7. 1. 2021). N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...48 Dopolnila glede vsebin in avtorjev Tako na Lambergovi zadolžnici kot na darilni listini je vsakič zapisanih 55 knjižnih enot, od tega se jih 54 ponovi in vsakič je ena enota nova – torej je v celoti 56 vpisov. Ob tem naj ponovim znano dejstvo, da je bilo besedil precej več kot vpisanih enot, saj so tiste čase na sezname, kataloge ipd. povečini zapisali naslov oz. incipit samo prvega dela,44 spet drugje je naštetih več naslovov in z dodatkom in uno volumine je povedano, da je knjižna enota zbornik.45 Nekatera besedila so sicer kratka kot recimo pridige in berila oz. razmišljanja, vendar so v sebi zaokrožena sporočila in v eni knjigi jih je lahko veliko. Tako je že iz vpisov razvidno, da je bilo 14 sermonarijev in knjig z nabožnimi razmišljanji – koliko pa je v njih bilo vseh besedil, si ni mogoče predstavljati. Čeprav si zapisani naslovi ne sledijo v povsem trdni tematski shemi, je to manj pomembno od ugotovitve, da seznam »posreduje vpogled v duhovno življenje tega prvega ljubljanskega škofa«.46 P. Simoniti je, izhajajoč iz seznama izposojenih del, prispeval oris celote, kjer je poudaril tehtnost kanonskega prava, ki obsega polovico vseh enot, medtem ko druga polovica pripada teološkim delom, nekaj knjig tudi medicinskim priročnikom in de- lom z jezikovnimi in splošnoizobraževalnimi cilji. Posebej se je ustavil pri Epistolah Gasparina da Barzizza in Psevdo-Ciceronovih Synonima, ki tvorijo eno kataloško enoto s Facetijami Giovannija Poggija Bracciolinija. »Ta navidez drobni podatek je vreden poudarka, ker naj bi izposojene knjige služile predvsem praktični rabi škofo- ve pisarne, ki si je torej že prizadevala za humanistično latiniteto. Namembnost teh del potrjuje tudi neka sicer nedoločljiva Summa dictaminis epistolarum papalium: kot smo že in še bomo videli, se je ljubljanska škofi ja še dolgo pravdala z Oglejem glede jurisdikcije nad posameznimi farami. Intervencije v Rimu pa so po eni strani terjale dovolj vešče juriste, po drugi pa tudi spretne, retorično izobražene stiliste.«47 G. Bernhard, ki je analiziral Lambergovo darilno listino, je razširil predstavitev vsebin, dodal je vire, podatke o avtorjih in to je temeljna označitev večjega dela zapisanih knjig.48 Njegovim besedam ni kaj oporekati, nekaj posplošeno navede- nih detajlov pa je mogoče razjasniti, ker so medtem posamezne enote izstopile iz anonimnosti. Tudi on pričenja pri delih kanonskega prava (rimsko pravo ni zasto- pano), kar ne preseneča, saj je Sigismund Lamberg leta 1451 v Padovi doktoriral iz kanonskega prava in to je bil za opravljanje škofovske službe nedvomno pomem- ben izobrazbeni temelj. Ali je na zapisano zaporedje knjig vplivala tudi vizualna impresivnost, saj največji volumni vsebujejo papeške dekretalije, ni mogoče reči, vsekakor pa so bili za škofa in njegovo pisarno najpomembnejša pravna osnova. 44 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 51. 45 Zaradi vsebine izstopajoč primer sestavljene knjige iz vsaj štirih glavnih besedil je enota št. 47, 47d, ki našteva abecedno urejen slovar, knjigo Izidorja Seviljskega De summo bono oz. ravnanju pod božjim imenom, leposlovno delo o trojanski vojni (ki je najbrž izpod peresa Dictysa Cretensisa Historia Troiana ali včasih napačno navedeno delo Psevdo-Daresa Phrygiusa De excidio Troiae) ter Psevdo-Senekovo (ki je Martin iz Brage) delo o štirih glavnih krepostih. 46 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187. 47 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 52. 48 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188–190. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 49 Kadar naslov ni zapisan, je identifi kacijo možno samo predlagati. Zdi se, da št. 0d z opisom Unum librum decreti sive decretorum antiquum označuje tiste pravne tekste, ki jih še danes, po osmih stoletjih, označujemo kot jus antiquum. Gre za vsebine papeških odločitev od leta 33 do ok. 1150: torej bi bila ta enota zbirka pravnih določil, ki jih je v času papeža Gelazija I. (492–496) in do začetka 6. sto- letja sestavil Dyonisius Exiguus (ok. 470–540). To je njegova Collectio canonum Dionysianae, katere izvod je papež Hadrijan leta 774 podaril Karlu Velikemu ob njegovem prvem obisku Rima. Posledično je ta zbirka kanonskega prava postala podlaga za ureditev cerkveno-pravnih razmer v frankovski državi. Zbirko pravnih določil so pozneje nadaljevali v pisarni papeža Hadrijana I. in jo poznamo kot Collectio Dionysio-Hadriana. Ker si je Karel Veliki zastavil za politični cilj, da se predstavi kot zaščitnik latinske Cerkve, je ta zbirka kanonskih določil dobila status uradnega kodeksa v frankovski cerkvi. Temu zborniku so čez dobri dve stoletji dodali tudi zbirke razsodb, ki sta jih zbrala in uredila npr. Regino iz Prüma (842–915) in Burckhardt iz Wormsa (950–1025). To bi lahko bila osnova za misel, da so dekretalije zapisovali po časovnem zaporedju. Kot naslednjo knjigo, št. 1, 1d, alium librum decretorum magnum, bi si smeli predstavljati nadaljevanje, Gratianove († pred 1159) Dekrete. Sestavil jih je ok. 1140, ko je preuredil zbirko papeških dekretov od začetkov do sredine 12. stoletja. Ker so z uvedbo predmeta kanonskega prava na univerzi v Bologni cerkvenopravno tvarino poslej ločili od teologije, so Gratianovo delo zelo zgodaj opremili z glosami, med glosatorji pa je poleg najpogosteje citiranih (Bartho- lomaeus Brixiensis, 1200–1258, Johannes Wildeshausen resp. Teutonicus, ok. 1180–1252) najti Lambergovega vrstnika, Alessandra de Nevo (1419–1484), poznejšega profesorja kanonskega prava v Padovi. Vpis Item tertium librum decreti (št. 2, 2d) je prav tako splošen in tudi brez naslova, a glede na Lambergov študij bi ta, tretja knjiga, utegnila vsebovati papeške dekrete, ki jih poznamo kot nadaljevanje Gratiana do zgodnjega obdobja papeža Inocenca III. (1187–1210) z naslovom Compilatio tertia. Vrsto srednjeveških zbirk kanonskega prava zaključujejo tri dela. Najprej so sledile Dekretalije (št. 3, 3d) papeža Gregorja IX. (1145–1241), ki jih je med 1230 in 1234 sestavil učeni dominikanec Rajmond Penafortski (de Peñafort, po 1175–1275). Opravljeno delo je več kot zgolj seštevek starejših papeških odločitev; izpustil je vse dvomljive tekste in interpolacije, izločil dele, ki se niso ujemali z rdečo nitjo oz. duhom dekretalij, pojasnil je natančen pomen posameznih izrazov, starejša cerkvena stališča je razložil z okoliščinami itd.49 Ob koncu stoletja je papež Bonifacij VIII. (ok. 1235–1303) razglasil naslednjo knjigo, povečini imenovano Liber sextus (št. 4, 4d). To pravno zbirko zaključuje knjiga dekretalij papeža Klemna V. (1250–1314, št. 5, 5d), natančno zapisana kot librum clementinarum omnes in pergameno cum suis glosis ordinariis, torej že opremljena z razlagami enega največjih glosatorjev tega časa, Giovannija d‘Andreae (Johannes Andreae, 1270–1348).50 49 https://catholicism.enacademic.com/17091/papal_Decretals (dostop: 12. 1. 2021). 50 Klemen V. je umrl, preden je lahko objavil to delo; tako jih je objavil papež Janez XXII. leta 1317 pod naslovom Liber septimus Decretalium, ki vseeno nosi Klemnovo ime. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...50 Kot št. 6, 6d, 7, 7d in 8, 8d so zapisane tri knjižne enote, kjer so usmerjevalna opora glede avtorja komentarjev oz. razlag dekretalij opisi: … volumen cardina- lis … ali eiusdem cardinalis … Podatek, da gre za dela, ki jih je spisal kardinal, usmerja k dvema avtorjema, kardinalu Henriku de Segusia (de Susa ali Henricus Hostiensis) in fl orentinskemu kardinalu Franciscu de Zabarellu. Oba sta bila zna- menita kanonista, vendar gre v tem primeru najbrž za de Zabarella (ok. 1335–1417), katerega obsežno delo Commentaria in quinque libros decretalium je bilo v času Lambergovega študija eno novejših del, čislano v vatikanskem okolju in na koncilu v Konstanci; na seznamih so navedeni komentarji k drugemu, tretjemu in četrtemu delu dekretalij. Franciscus de Zabarella je delo pričel pisati po letu 1391, vsebine je predaval v Padovi in v razlage pravnih procesov vključeval primere iz tega mesta.51 Lamberg bi te vsebine utegnil poslušati pri Jacobu de Zocchisu, ki je nadaljeval Zabarellovo delo. – Starejši avtor, Henricus de Segusia (†1271), kardinal Ostije in Velletrija, je sestavil znameniti komentar k petim knjigam Dekretalij Gregorja IX. in k Summa super titulis decretalim, ki je bila temelj za razlage kanonskega prava in zato zelo razširjena. Peti del Summae je Tractatus de poenitentia et remissionibus, kar predstavlja št. 21, 21d na Lambergovih listinah. Kakor je G. Bernhard zapisal, je Jacobus de Zocchis de Ferraria (†1457) predaval v Padovi in ga je Lamberg utegnil poznati: 52 št. 9, 9d … librum Iacobi de Sociis super quarto decretalium … vsebuje teme, ki so logično nadaljevanje Zabarellovih razlag. Lambergov sodobnik je bil Angelo da Castro (†1485), od 1443 profesor v Padovi, pozneje pa je služboval tudi v Rimu.53 V seznamu je vpisanih kar pet knjižnih enot in vse so komentarji k dekretalijam. To so št. 10, 10d, 11, 11d, 12, 12d, 13, 13d in 14, 14d: … super prima parte primi decretalium et Panormitanum super Clementis …, … super secunda parte primi decretalium …, … super prima parte secundi decretalium …, … super secunda parte secundi decretalium … ter … super tercio, quarto et quinto libris decretalium cum certis repeticionibus in uno volumine …. Ubi eciam continentur casus iuris in quibusquis ipso facto sententiam excommunicacione incurrat decretalium sexti et clementinarum. Ali je bila enota št. 14, ki omenja ponavljanja (vsebin) nemara skripta ali osebni zapis predavanj, seveda ni mogoče reči, je pa glede na proces predavanj (razlaga – ponovitev – dialog študentov na določeno temo)54 to tudi mogoče. K taki misli prispeva tudi navedba Panormitanovega (Nicolaus de Tudeschis, 1386–1445) komentarja h Klementinam, ki so bile v jedru študija kanonskega prava (št. 10, 10d). Vsebina te knjige je bila v tedanjih cerkvenih razmerah pomembna, ker so zapisane predstavitve pravnih primerov, ki so bili zaradi kakršnihkoli okoliščin lahko razlog za ekskomunikacijo ter so dobile mesto v Šesti knjigi dekretalij in Klementinah. Pod št. 15, 15d je vpisana knjiga, ki je zbornik pravnih besedil oz. nasvetov, 51 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 283–285. 52 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188; Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 327–328. 53 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188; Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 333. 54 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 106. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 51 torej razlag procesov. Kot edini avtor je napisan Fridericus Petruccius de Senis (fl . 1320–1340), jurist po rodu iz Siene.55 Ob sporočenem naslovu librum consiliorum Friderici de Senis et aliorum doctorum in uno volumine bi si vsaj pri imenovanem avtorju smeli predstavljati, da gre za spis Quaestiones, responsa, consilia, collationes de iure canonico (z rubriciranim incipitom: Quaestiones disputatae, consilia reddita et consultationes),56 kar je nemara vplivalo na naslov Lambergove kataloške enote. Imena preostalih avtorjev in naslovi njihovih del žal niso opredeljivi. Zelo malo je znanega o avtorju dveh knjižnih enot s skoraj enakim naslovom: casus summarios decretalium sexti et clementinarum. To so št. 17, 17d in 18, 18d, obakrat je navedeno, da je knjiga napisana na papirju. Delo je pravzaprav priročnik, ki ga je sestavil Michael de Dalen in naslovi poglavij kažejo, da gre za nasvete, kako pravilno ravnati v nekaterih okoliščinah, ki jih mora obvladati škof; vsega skupaj je 43 sklopov. Kakor je razumeti besedilo, so si nasproti postavljene situacije, ki jih Klementine razlagajo nekoliko drugače kot starejše dekretalije. Michael de Dalen je v bio- in bibliografskih razvidih zapisan s skromnim podatkom, da je kot nemški kanonist deloval ok. 1476. Očitno je to edina časovna opora, ker je 18. decembra 1476 pri kölnskem tiskarju Petrus in Altis de Olpe (gl. op. 40) izšla knjiga Casus summarii Decretalium Sexti et Clementinarum.57 Težko je verjeti, da bi si Lamberg izposodil dva identična izvoda, nemara je šlo za rokopisno in tiskano verzijo, ker poznamo dovolj primerov, ko je rokopisni izvod povzetek celovite (tiskane) študije.58 Na reverzu ima enota 19 nejasen naslov in šele na darilni listini se ob vpisu … unum librum de contractibus cum diversus tractatibus in canonibus et primo beati Bernhardini per modum quadragesime de contractibus … razjasni, da gre za delo Bernardina Sienskega (1380–1444) Tractatus de contractibus et usuris, ki je razprava o fi nančnem poslovanju, o obrestih na posojila in oderuštvu. Ta razprava je bila zvezana skupaj z več tematsko sorodnimi besedili, ki pa jih ni mogoče opredeliti;59 izšla je tudi kot samostojen prvotisk. 60 Naslednji vpis … super toto titulo de usuris et contractibus (št. 20, 20d) je s to enoto tematsko povezan. 55 Primerjalni rokopis Fulda, Hochschul- und Landesbibliothek, sign. 100 D 39a, navaja ob njem kopico avtorjev, ki obravnavajo podobne pravne primere: Lapus de Castellione, Jo- hannes de Lignano, Guilelmus Bont, Aegidius Bellamera. Gl. http://hs-fulda.de. Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188. 56 V podatkovni bazi samo nemških rokopisnih zbirk je Fridericus de Senis kot avtor zapisan v 48 rokopisih, od tega jih ima 34 precej popolna besedila; navedeno delo z zapisanim naslovom je – vzeto kot primer – rokopis: Erfurt, Universitäts- und Forschungsbibliothek, UB Erfurt, Dep. Erf. CA. 20 209. 57 Primerjalni prvotisk: Darmstadt, Universitäts- und Landesbibliothek, http://tudigit.ulb. tu-darmstadt.de/show/inc-iv-573. Knjiga ima 134 listov oz. 268 strani. 58 Prim. knjižno enoto NUK, sign. Ti 4057–4061, kjer so ob natisnjenih pravnih besedilih privezani rokopisni izvlečki. Natančnejši podatki glede avtorjev, strani in porekla celote: Golob, Manuscripta et fragmenta. 2 , str. 184–193. 59 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 434. Primerjalna enota: Utrecht, University Library, F fol 94 94 (Rariora) dl 1-4; https://utrechtuni- versity.on.worldcat.org/oclc/901221795. 60 Bernardinus Senensis: De contractibus et usuris, Strassburg: apud Henricus Ariminensis (?), ne po 1474, folio, ISTC ib00345000. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...52 Ni povsem zanesljivo, če je pod št. 21, 21d – Tractatus super decretalem de penitenciis et remissionibus – vpisano delo dunajskega profesorja kanonskega prava; to je bil Henricus de Odendorp (ali Oldendorp, ok. 1350–1399), ki je k svojemu imenu pogosto pripisal de Colonia, od koder je bil doma. Vendar je bil leta 1385 rektor dunajske univerze, v Collegium ducale eden prvih članov in zelo vpliven; omenjeni spis je komentar in utemeljitev sklepov 4. lateranskega koncila (1214) glede obveznih letnih spovedi za oba spola.61 Pri enoti št. 22, 22d je na dokumentih mogoče prebrati imeni avtorjev, ki to nista: ne na reverzu zapisani Egidius Hostarius ne na darilni listini navedeni Egidius Foscari(us) nista napisala Ordo iudiciarius, ampak Aegidius Fuscurari- us (fl . 1252–1289).62 O njem sicer ne vemo rojstne letnice, a leta 1252 je že bil imenovan kot magister decretorum, bil je prvi civilni pravnik, ki je v Bologni predaval cerkveno pravo, bil je imenovan v Collegio de‘ Sapienti. Navedeno delo je bilo dokončano ok. 1260 in je pomembno kot vpogled v zgodovino rimskega in kanoničnega procesnega prava,63 v oporo pri pravnih postopkih so bili zapisi o različnih primerih iz procesnega prava, izrekov itd. Bil je učitelj enega največjih glosatorjev, Giovannija Andreae. Sestavljavci obeh listin so zapisali naslov traktata Ordo iudiciarium, v tem volumnu pa so še drugi in raznovrstni spisi. Pomembni pravni zborniki so bili zapisi z odločitvami rote, papeškega razso- dišča; Lambergu so bile na razpolago v dveh knjižnih enotah, in sicer kot decisiones antiquarum ter decisiones novarum (št. 25, 25d in 26, 26d). Ni nobenega zaznamka, ali je šlo za rokopisna volumna ali prvotiska, v drugi polovici 15. stoletja je bilo oboje mogoče. V vsakem primeru pa je velika verjetnost, da gre za besedila v re- dakciji Wilhelma Horborcha (†1384), člana papeške kurije in papeškega nuncija, ki so jih takrat šteli za edino veljavna. Od 1470 so bile v obtoku tudi natisnjene izdaje s komentarji mlajših pravnikov. Mimogrede, približno sočasen je rokopisni izvod sklepov rote, ki je ohranjen v Nadškofi jskem arhivu v Mariboru.64 Malo je znanega o Giovanniju Nicoloju de Milis, le to, da je bil iz Verone, doktor obojega prava in advokat v Rimu. 65 Repertorium iuris (št. 23, 23d in 24, 24d) je napisal ok. 1430–1440 in je obsežno delo z razlagami pravnih izrazov, ki se dopolnijo s pojasnili ob ustreznih pravnih primerih. 66 Ker je imel Sigismund 61 O avtorju gl. Schulte, von: Oldendorp, Heinrich von, str. 146 oz. https://www.deutsche- biographie.de/pnd12244342X.html. 62 Pravilno ime navaja Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188. Največ o njem sporoča Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, II, str. 139–143. 63 Wahrmund, Der Ordo iudiciarius des Aegidius de Fuscurariis. 3.1. 64 Golob, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, str. 76–78. – Tudi v prvotiskih je med komentatorji sklepov rote ob drugih pravnikih vedno nave- den Horborch. Prim.: Decisiones Rotae Romanae. Con: Decisiones antiquae. Comp: Guillelmus Gallici, Guillelmus Horbroch, Bonaguida Cremonensis. Decisiones novae. Comp: Guillellmus Horborch. Add: Jacobus de Camplo: Additiones. Romae: Ulrich Han et Simon Nicolai Chardella, 20. november 1472, ISTC No. Id00104000. 65 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 299–300; Bernhard, Die Biblio- theksschenkung, str. 188. 66 Primerjalni prvotisk: Johannes : Repertorium iuris. Romae: Georgius Lauer, 23. junij 1475; BSB-Ink M-388 – GW M23409; ISTC im00572000. Knjiga šteje 182 oštevilčenih Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 53 Lamberg to delo na razpolago v dveh knjižnih enotah, ki nista bili velikega formata (in carta mediana oz. in carta minori), se zdi, da gre za razdelitev Repertorija med dve rokopisni enoti, saj podatkovne baze navajajo eno samo de Milisovo delo. Z incipitom Absenti je označen prvi del Repertorija, 67 v nekaterih kolofonih piše, da ta ali ona knjiga vsebuje teme iz kanonskega in rimskega prava. De Milisovo delo je bilo strokovno dosti širše zastavljeno, kot je bil povsem praktičen pravni slovar (vocabularium iuris cum titulis legalibus), ki je prav tako anonimno delo, kot so tudi razprave o volitvah (cerkvenih dostojanstvenikov) in zatem »uporabne arenge«; vsa besedila so zbrana v eni knjižni enoti (št. 16, 16d). Sklop teoloških enot po navadi pričenja navedba Svetega pisma; Sigismund Lamberg ga je imel na voljo v tiskani verziji na papirju (št. 28, 28d). Zraven gredo neposredno razlagalna dela. Brez navedbe avtorja je v seznamu zapisana knjiga … Librum auctoritatum et excerptorum biblie triginta titulos secundum alphabetum … (št. 33, 33d). S takim incipitom (ki se praviloma nadaljuje z besedami … in concordantia decretorum et decretalium) je v obeh listinah zabeležena knjiga, katere avtor je bolonjski profesor Johannes Calderini (ok. 1300–1365).68 Izbor citatov iz Svetega pisma je služil kot opora v pisnih ali govorjenih nastopih: sklicevanje na biblične sentence je vplivalo na stališče o tehtnosti pravne utemeljitve.69 Naslednja enota, ki pojasnjuje težje razumljive besede v Bibliji, je Mammo- trectus (št. 50d in 51). Avtor je Giovanni Marchesini de Regio Lepidi (fl . druga polovica 13. stoletja), frančiškan in učitelj v samostanski šoli v Imoli, ki je bil aktiven v drugi polovici 13. stoletja. Knjiga je nastala med letoma 1279 in 1297, sega pa v besedišče od Geneze do konca Razodetja, nato sledijo razlage besed iz liturgičnih knjig, responzorijev, himen, legendarijev itd. Marchesini je v prologu pojasnil izbor naslova, izraza Mammotrectus namreč ne moremo enostavno pre- vesti. Beseda se opira na odlomek iz 1. pisma Korinčanom (3: 1-2) 70 in je aluzija na »božje mleko«. Knjiga je bila uspešnica, vsebuje vse tisto, kar so morali menihi znati po zaključenem noviciatu, je tako rekoč priročnik za razumevanje Biblije in folijev oz. 364 oštevilčenih strani (brez kazal in seznama popravkov) pri dimenzijah pribl. 400 x 289 mm. 67 Dodatek Absenti je tako rekoč razločevalna beseda, ker se prvo geslo de Milisovega Repertorija prične z besedami: Absenti fi lio …, česar ne poznamo pri drugih tovrstnih besedilih. 68 Npr. Vatikan, Biblioteca Apostolica Vaticana, Cod. pal. 675; Calderinijevo besedilo je na fol. 127r–225r. Ta rokopis iz palatinskega sklopa je mogoče dunajsko delo iz zadnje tretjine 15. stoletja. https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/bav_pal_lat_675 (dostop: 4. 1. 2021). 69 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 247–253; na str. 250 jasno zapiše, da ta spis nima za pravno znanost nobene vrednosti. Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188 pušča avtorstvo odprto. – Naj dodam, da gre za precej podobno pozicijo do velikih, avtoritativnih besedil, kot jo je negovala šola v karolinškem času, ko so do- besedno znanje antičnih in starokrščanskih misli šteli za presežno vrednost; Bernhard Bischoff navaja kot dobro dokumentiran primer prijavo Ermenricha, kandidata za pisanje prenovljene Vita Sancti Galli, ki je v predstavitvenem pismu naštel več kot ducat avtorjev in še več njihovih del: to je bila izkaznica, da obvlada literaturo, slovnico in stilistiko. Bischoff, Libraries and Schools in the Carolingian Revival of Learning, str. 93–114, navedena primerjava je na str. 107. 70 »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi …«, 1–2. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...54 uvod v njeno rabo v liturgiji.71 Poleg večjega števila ohranjenih rokopisov je izšlo vsaj 23 prvotiskov; Mammotrectus je znan v nekaj redakcijah in tako je povsem odprto vprašanje, katero je imel na razpolago škof Lamberg. Marchesinijevemu delu je bil privezan librum Luciani: to je latinski slovar, delo avguštinskega meniha po imenu Guillelmus Brito.72 Pantheologia sive Summa universae theologiae (št. 29, 29d) je izjemno obsežna teološka enciklopedija, ki jo je Lamberg imel v tiskani obliki. Avtor je dominikanec Rainerius de Pisis oz. Raynier de Rivalto (?–1351);73 v 15. stoletju so delo natisnili šestkrat, potem pa le še dvakrat. V resnici je to izjemno delo, izdaja iz leta 147374 in tudi ponatis iz leta 1474 štejeta 856 listov (1712 strani v dveh stolpcih, vsak po 57 vrstic), besedilo (s številnimi okrajšavami) pa obsega približno 1,350.000 besed.75 Če je to delo veljalo za priročnik za pridige,76 potem je bilo neizčrpno. Vsebine nekaterih enot zajemajo snov iz svetopisemskih knjig ali odlomkov, med katerimi je treba na prvem mestu omeniti razmišljanja Izidorja Seviljskega (ok. 560–636) pod naslovom De summo bono libri tres (št. 47, 47d s še tremi besedili). Izhodišče predstavlja 1. poglavje I. knjige z naslovom, da je Bog najvišje dobro, iz tega pa Izidor izpeljuje vse drugo, začenši z lepoto stvarjenja, z lepoto, ki je skrita v krstu, zakramentih itd., izteče pa se v predstavitvah dobrih del.77 Delo Sermones super Cantica canticorum Bernarda iz Clairvauxa (1090–1153, št. 40, 71 Knjigo je treba brati kot bogato informacijo o procesu šolanja v samostanih. Eden najzgodnejših rokopisov je dostopen na: www.textmanuscripts.com/medieval/marchesinus- regio-lepidi-mamotrectus (dostop: 7. 1. 2021). 72 Kot primer: Graz, Universitätsbibliothek, Ms 1316, gl. Kern: Die Handschriften der Universitätsbibliothek Graz, 2, str. 291, z zaključno formulo: Explicit Lucianus. Finitus est iste liber in die s. Elisabete anno dni 1375. Rokopis je majhnih dimenzij (200 x 150 mm), slovar obsega fol. 4r–122v. – Item Lucianus de exposicione verb(or)um: s signaturo K 5 je bila knjiga na policah kartuzijanskega samostana Aggsbach; Gottlieb: Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 607. – Iz knjižnice komende nemškega viteškega reda v Ljubljani je rokopis (sedaj Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 14.552), ki ima v incipitu zapisano Gui- lielmus Brito sive Lucianus O. S. Augustini: Vocabularium biblicum‘Diffi ciles studeo partes‘, kar je podatkovno natančen incipitarni naslov. Podobno govori tudi incipit kodeksa münchenske Universitätsbibliothek, quart. cod. 25: Expositio vocabulorum Bibliae. – Guillaume Breton (fl . 1250–1275) je bil glosator svetopisemskih knjig in je v veliki meri dopolnil Walahfrida Stra- bona, znan in za teologijo zaslužen mož, a v podatkovnih bazah ni bilo najti kakšnega drugega Bretonovega avtorskega dela. Gl. Reuter, Die lateinischen mittelalterlichen Handschriften der Universitätsbibliothek München: Quartreihe, str. 29–30. – Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188 je ob tej enoti pripisal ime Henricus de Ratisbona, z vprašajem. 73 Rhodes, Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, str. 238–241. 74 Reinerus de Pisis [ed. Jacobus Florentinus]: Pantheologia sive Summa universae the- ologiae. Nürnberg: Johann Sensenschmidt & Heinrich Kefer, 8. april 1473. ISTC IR00005000, bsb-Ink R.1 – GW M36929. 75 Rhodes, Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, str. 240. 76 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. Nürnberška izdaja – razdeljena v dva zvezka – je ohranjena v knjižnici frančiškanskega samostana Kamnik in v kapucinskem samo- stanu Škofja Loka, v samostanu Bistra so imeli augsburško izdajo iz leta 1474, enako v Novem mestu; v Stični so hranili beneški tisk iz leta 1486. Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 575–577, str. 223 in 380–381. 77 Veliko prvotiskov je to, sicer ne posebno dolgo besedilo, dodalo kot privez na konec Izidorjevih Etimologij. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 55 40d) se seveda opira na svetopisemsko Visoko pesem in je bistveno prispevala k razširitvi Marijinega čaščenja. Revelationes Birgite Švedske (ok. 1303–1373, št. 45, 45d) so odmaknjene od dobesednega naslona na Sveto pismo in so duhovna videnja avtorice. Gregor I. Veliki (ok. 540–604) se je – poleg tega, da je izpeljal vrsto reform – zapisal v zgodovino s svojimi komentarji k svetopisemskim vsebinam in vplivom na vzgojo v krščanskem duhu. Kakor lahko razumemo vpisa na obeh listinah, so bile v eni knjižni enoti njegove pridige (40 pridig k evangeljskim temam) in nagovori ter Dialogi, zapisani v starokrščanski tradiciji pogovora med učiteljem in učencem (št. 34, 34d: … librum sermonum et omeliarum patrum de tempore et de sanctis et dyalogorum beati Gregorii in uno volumine). Gregorjeve spise odlikuje »slogovna eleganca in poetična občutljivost«, 78 pogosto pride do izraza njegov občutek za dušnopastirsko delo, v Dialogih pa so predstavljena življenja in čudeži svetnikov iz Italije ter bistvo človekove nesmrtne duše. Kakor vsa njegova dela se tudi tukaj izkazuje avtorjeva poduhovljenost, ki je utemeljena v svetopisemskih besedilih. Na Lambergovi darilni listini je pod št. 30d natančnejša informacija o roko- pisnem volumnu z besedilom Tomaža (Akvinskega) … librum sancti Thome super secunda fi dei scriptum in carta regali, česar ne moremo prebrati na reverzu. Tukaj lahko predvidevamo, da gre za delo Tomaža Akvinskega (1225–1274) s celovitim naslovom Summa theologica, secunda secundae. Ta del Summae theologicae je nastal okoli 1272 in se ukvarja s človekovim odnosom do Boga, s krepostmi, ču- deži, življenjem in premišljevanjem. 79 Teh 189 Quaestiones so v srednjem veku prepisovali bodisi kot del celovite Summe theologice ali kot samostojno teološko delo; tej delitvi so sledili tudi prvotiski.80 Z nekaj pretiravanja je Rationale divinorum offi ciorum (št. 41, 41d) Guillauma Duranda (1230/1237–1296) označena za najpogosteje prepisano knjigo v poznem srednjem veku, ker je z interpretacijo cerkvene stavbe in sakralnega obredja vpli- vala na vseevropsko duhovnost po 1290.81 Opisi liturgičnih tradicij ob posameznih pokrajinah – zapisani zaradi težnje po poenotenju liturgije – dajo zgodovinsko natančen in z navedbami podprt pregled različnih liturgičnih postopkov do konca 13. stoletja. Durandus je bil odličen pravnik in je h kanonskemu, rimskemu in procesnemu pravu dodal še en pogled, to je ius liturgicum, 82 ki s svojo strukturo določil zaobjema celotno sfero liturgije, ne le maše. 78 Fiedrowicz, Gregor I., der Große, str. 259–262. 79 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189, predlaga naslov De rationibus fi dei. 80 Prav te Quaestiones hranijo v Nadškofi jskem arhivu Maribor, Ms 16; gl. Golob, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, str. 79–82. O notranjem, instinktivno sproženem dojemanju vere pri Tomažu Akvinskemu podaja dopolnilne vidike članek: Alfaro, Supernaturalitas fi dei iuxta S. Thomam, str. 501–542; no. 4, str. 731–787. https://www.jstor.org/stable/23572819; &: https://www.jstor.org/stable/23573132 (dostop: 22. 1. 2021). 81 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 144–156; Thibodeau, The Ratio- nale Divinorum Offi ciorum, str. XVII–XXVII. https://www.jstor.org/stable/10.7312/thib14180 (dostop: 11. 12. 2020). 82 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...56 V članku o Lambergovi darilni listini je Bernhard v uvodu k vsebinski oprede- litvi treh versko-političnih knjig zapisal naslednje: »V povezavi z izgonom Judov iz Notranje Avstrije v letih 1496/97 sta – ker gre za časovno ujemanje z darilno listino škofa Sigismunda – zanimivi dve temeljni deli za krščansko protijudovsko polemiko, ki ju je imel na razpolago kot zgodnja tiska, nemara celo prvotiska (!); to sta delo Alphonsa de Spina (Alfonso de Espina) Fortalitium fi dei contra iudaeos, sarracenos et alios christiane fi dei inimicos (1459/62, prvotisk Straßurg 1471), v katerem avtor zahteva izgon Judov in trde postopke proti konvertitom,op. 12 kakor tudi Paulusa iz Burgosa (ok. 1352–1435) Scrutinium scripturarum contra perfi diam Iudaeorum (prvotisk 1469/70).op.13« Kratek dodatek: Lambergov sodobnik Alfonso de Espina († ok. 1491) je sam bil konvertit iz judovske vere; delo Fortalitium fi dei (št. 32, 32d) je napisal ok. 1458 in je zato v tiskani obliki hitro doseglo javnost. Obe listini navajata, da je imel Lamberg pred sabo tiskano knjigo, bodisi strasbourško izdajo iz leta 1471 ali baselsko iz 1475.83 Starejši avtor, Pavel iz Burgosa (ok. 1351–1435),84 je bil prav tako judovskega rodu, priznan poznavalec Talmuda, ki je prestopil v krščanstvo. Knjiga je napisana kot dialog (med Savlom in Pavlom) in zato je pravilen naslov Dyalogus qui vocatur scrutinium scripturarum (št. 48, 48d), Lamberg je imel tiskan izvod. Takrat je bilo povsod dosti knjig s protijudovskimi vsebinami.85 Na obeh seznamih je še ena knjiga (št. 36, 36d), zbornik več spisov, ki izpostavlja verske nazore, neskladne s katoliškimi načeli: … librum qui continet certos errores hussitarum cum suis reprobacionibus et plures sermones synodales prout reperitur in registro libri eiusdem in uno volumine. Pri tej enoti ni naveden niti en avtor, listini pa navajata več vsebinsko povezanih sklopov: »… ki vsebuje določene husitske zmote in njihove zavrnitve ter številne sinodalne pridige in še več«.86 V prvi polovici 15. stoletja je bilo napisanih veliko del, ki so obravnavala husitstvo z različnih vidikov,87 pri tej enoti pa se na podlagi zapisanega naslova zdi, da gre za večstransko refl eksijo o razpravi, ki je potekala na koncilu v Konstanci. Besedilo je v jedru prav gotovo teološko, zaradi poudarjanja argumentov proti husitom in navajanja sinodalnih sklepov pa se zdi, da ima tudi nekatere lastnosti zgodovinskega dela. Med avtorji, ki so bili udeleženi v teoloških razpravah, obravnavanih v navedeni knjižni enoti in so povezani z dunajskim okoljem, izstopata Nikolaj iz Dinkelsbühla in njegov učenec Tomaž Ebendorfer oz. T. iz Haselbacha. Glede na skladnost naslovov se zdi, da je ta traktat, zapisan na Lambergovih listinah, delo Nikolaja iz Dinkelsbühla (ok. 1360–1433). Njegov Tractatus contra errores Hussitarum ima podnaslov Auctoritates edite et per concilium Constanciense approbate, quod laycis non communicent sub duplici 83 Robinson, Alphonso de Spina. 84 Že omenjena knjiga, gl. op. 42. 85 Leta 1475 je v Mantovi (apud Johannes Schallus) izšla še ena izdaja knjige Pavla iz Burgosa, ki je bila dostopna skupaj z besedilom Rabbi Samuel: Epistola contra Judaeorum errores. ISTC ip00204000. 86 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 494. 87 Ustrezna podlaga o tem vprašanju je seznam več sto neznanih in po imenih navedenih avtorjev z razpravami (ali poslanicami in pismi), ki se dotikajo vprašanja husitstva. Številni spisi se prično s preprosto formulo Contra errores Hussitarum, vsaka enota je podprta s seznamom evidentiranih rokopisov www.antihus.eu/search.php (dostop: 22. 1. 2021). Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 57 specie … Konča se z: … Tractatus responsivus editus in concilio Constanciensi.88 Še vedno je ohranjenih vsaj 21 rokopisnih kopij. Tomaž Ebendorfer oz. Tomaž iz Haselbacha (1388–1464) se je udeležil poznejšega baselskega koncila, vendar je bil cenjen strokovnjak za husitska vprašanja. Posebej je temu namenil daljši spis, s katerim zavrača husitska načela, vendar se naslov oz. incipit ne bliža vpisu v Lambergovih listinah.89 Sigismund Lamberg je kot član skupine svetovalcev ob cesarju Frideriku III. imel dosti razlogov, da je besedilo moral poznati. V širši krog stališč proti vsakovrstnim sovragom bi lahko uvrstili tudi knjiž- no enoto št. 50, ki pa je vpisana samo na reverzu med izposojenimi knjigami. Vsebina je takole zapisana: … librum Pronunciamentum de sanctis et tractatus de superstitionibus et pluribusque aliis in uno volumine … – Pod naslovom Pro- nunciamentum de sanctis je najti različna dela, v povezavi s svetimi osebami pa najpogosteje sezname molitev za pomoč. Traktat o vraževerju pravzaprav ni nič posebnega glede na čas, je pa po mojem védenju to edina referenca take teološke razprave pri nas: Nicolaus Magni de Jawor (ok. 1355–1435) je besedilo oprl na stavek iz Svetega pisma: Quoniam lumbi mei impleti sunt illusionibus et non est sanitas in carne mea (Ps. 37,8), ki pomeni, da so njegova nedra polna sramu in telo ni čisto.90 To delo je dokončal leta 1405 (kar pomeni, da je imel škof Lamberg pravzaprav novejši traktat); ker je bil avtor profesor v Pragi in tudi Heidelbergu, je imelo delo precejšnjo veljavo.91 Še vedno je ohranjenih veliko izvodov tega traktata, pogosto skupaj z drugimi teološkimi razlagami o pravi veri, pa o dobri smrti itd. Največ nejasnosti je pri tistih vpisih, ki imajo splošen naslov, da so v knjigi sermones in omeliae (npr. št. 42, 42d, 46, 46d). V zgodovinski črti so med tukaj nave- denimi knjigami najstarejše pridige papeža Leona I. Velikega (konec 4. stoletja–461), ki se je spopadal z izjemnimi političnimi in dogmatičnimi spori od nestorijanstva do vdorov preseljujočih se ljudstev in končno Atile. V procesu propadanja rimskega cesarstva mu je uspelo ohraniti enotno Cerkev. Viharni časi se zrcalijo v njegovih pridigah (št. 37, 37d),92 podobno tudi v poznejših pridigah in molitvah papeža Gre- gorja I. (št. 34, 34d). V obeh listinah je zapisano, da gre za tiskano knjigo, in ker so v 15. stoletju pridige papeža Leona I. izšle samo enkrat, leta 1470 v Rimu, je to dovolj natančen podatek o knjigi, ki jo je uporabljal škof Lamberg.93 Iz zgodnjega, 88 O vlogi Nikolaja iz Dinkelsbühla na dunajskem dvoru, univerzi in Melku gl. Aschbach, Geschichte der Wiener Universität. 89 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 4704: Thomas Ebendorfer de Hasel- bach: Refutatio articulorum cleri Pragensis et dissertationis pro communione sub utraque specie. Rokopis je iz sredine 15. stoletja. 90 Sedaj veljavni prevod Svetega pisma iz leta 1996 ne podaja tega vsebinskega akcenta. 91 Prim. rokopis: Jena, Thüringer Universitäts- und Landesbibliothek; fol. 292r–327r, zbornik več besedil, datiran 1456. urn:nbn:de:urmel-568592fd-d552-4f6a-9fa0-7cbc- 08245d0e1-00003070-5989. 92 D. Wyrwa: Leon I., der Große, v: Lexikon der antiken christlichen Literatur, Herder: Freiburg – Basel – Wien 1998,2 str. 390–392, citat str. 391. 93 Leon I, Pont. Max: Sermones. Ed. Johannes Andreas, episcopus de Aleria. Add: Johannes Andreas, episcopus de Aleria, Epistolae; Symbolum Nicaeum et Tesimonia quod Jesus semper verus sit deus et verus homo. Romae: apud Conradus Sweynheym & Arnoldus Pannartz, 1470 (post 21 sept.). Primerjalna enota: BSB-Ink L-98 – GW M17800; ISTC No.il00129000. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...58 patrističnega časa so morale biti pridige in molitve, označene kot librum sermonum et omeliarum patrum (št. 35, 35d), sicer pa avtorji po večini niso napisani. Izjema sta dve knjižni enoti pridig že omenjenega Tomaža Ebendorferja oz. iz Haselbacha, ki je bil sicer dobrih 30 let starejši od Lamberga, a sta se gibala v dunajskih dvornih, univerzitetnih in cerkvenih krogih. Na eni strani je Lamberg nedvomno cenil njegovo delo, hkrati pa je spise moral poznati zaradi diskusij v dunajskem okolju, sicer ne bi imel dveh knjig Ebendorferjevih pridig (v treh zvezkih). Te so urejene po letnem ciklu in po svetniškem zaporedju, tako da je imel v njih dosti opore za delo (št. 43, 43d: … duos libros sermonum de tempore hiemali et estivali Thome de Haselbach in št. 44, 44d: … librum sermonum de sanctiis dicti Thome de Haselbach …).94 Marsikateri volumen s pridigami so sestavljali spisi več avtorjev in v srednjeveških knjižnih katalogih praviloma niso napisana vsa imena, zato tudi tukajšnja sumarična popisa nista nič posebnega. Vsekakor pa so vprašljive nekatere okrajšave in ločila niso (po naših merilih) dosledno uporabljena. Najprej se ustavljam pri št. 38, 38d; vpis pravi: … librum quo continet certos sermones et tractatus cuius libri sermo primo est de verbo Domini secundus de corea et reformacione faciei et tractatus qui vocatur lumen confessorum et plures alii sermones et tractatus prout in registro ipsius libri continentur … Po uvodnem sklopu pridig je vpisan traktat o Božjem imenu; o tej temi je pisalo več avtorjev. Naslednji vpis pa je problematičen, tudi v objavljeni literaturi najdemo prevod: »… naslednji de Corree O preobrazbi obraza …«,95 ki odpira vprašanja spričo neponovljivosti tega vpisa. Mogoče bo k bodoči pojasnitvi tega dela prispeval moj dvom, da Correa sploh ni osebno ime, in, ali ni mogoče, da so z majuskulo zapi- sali samostalnik, saj pravopisno raba velike in male začetnice v nemškem govornem področju takrat še ni bila ustaljena. Ker v nobenem razvidu srednjeveških avtorjev ni najti pisca z imenom Choreus oz. Chorreus oz. Correus, bi si dovolila opozoriti, da je pridiga De corea oz. De chorea ali De chorrea znana v več oblikah in izpod peresa več avtorjev. Seveda govori o plesu, razbrzdanem, senzualnem in zapeljivem plesu, ki izvira iz poganskih (antičnih, dionizičnih) šeg. Treba je prebrati Pridigo o plesu, Sermo de corea, ki jo je napisal kot samostojno besedilo Nikolaj iz Dinkelsbühla.96 Negotovo ostaja, kaj pomeni neposredno pridružena besedna zveza de reformacione faciei; ki je zapisana kot sklepni del vpisa o drugi pridigi. Iz srednjeveške pridižne književnosti mi ni znan noben spis, ki bi govoril o preobrazbi obraza, jaz to razumem v dveh smislih: na eni strani kot spodbudo, kako se je (mogoče v povezavi z lascivnim plesom) moralno vzdigniti, se bodisi osebno ali skupinsko (redovno) preobraziti, a manjka podatkov, tako da se neposredna prepoznava delnega besedila, ki je naslovljeno reformacione 94 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. 95 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 494. Bernhard, Die Biblio- theksschenkung, str. 189, je zapisal: »Hier fi nden sich verschiedenes sermones de tempore et de sanctis, de verbo Domini, ein sermo de Chorea ….« 96 Prim.: Gießen, Universitätsbibliothek, Hs. 755, fol. 138v ss.; njegova pridiga proti plesu se pogosto pričenja z besedami: Chorrea est circulus cuius centrum est dybolus … npr. München, Universitätsbibliothek, quart. Ms 33. – Razširjena je tudi pridiga Konrada von Waldhausna De- testatio choreae z začetkom: Item notandum est quod detestata est chora propter eius malam originem; Weimar, Herzogin Anna Amalia Bibliothek, Oct 61: Theologische Sammelhandschrift. Permalink: http://www.manuscripta-mediaevalia.de/#I5 (dostop: 23. 1. 2021). Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 59 faciei, ni posrečila. V takem smislu bi to besedilo utegnilo biti vsebinsko kaj takega kot Gerardusa Zerbolda de Zutphania (fl . 1367–1398) De reformatione virium animae, ki je klicala k osebni preobrazbi97 in so jo še v 16. stoletju nekajkrat ponatisnili sku- paj s spisom Davida de Augusta (ok. 1200–1272) De exterioris et interioris hominis compositione.98 Zelo znan teolog Johannes Nider (1380–1438) je bolj ali manj v času koncila v Konstanci pozival k reformiranju samostanskih skupnosti,99 poznamo pa tudi precej anonimnih traktatov na temo osebne preobrazbe.100 In na drugi strani kot ta del vsebinskega sklopa o plesu se mi ob spominih na upodobitve rajanja zdi pov- sem sprejemljiva možnost, da so mislili na »olepšavo« ali »spreminjanje« obraza oz. videza101 ali na imenitnosti z venčki, tančicami itd., kar številne takratne upodobitve povezujejo s spakljivimi, pretiranimi plesnimi gibi, z nebrzdanim norenjem.102 Tako bi drugo pridigo … de corea et reformacione faciei brala kot pridigo proti ekscesivnemu videzu plesa in prav tako neprimernemu oblačenju in ličenju.103 V tej enoti se pojavi še naslov … tractatus qui vocatur lumen confessorum … Luč spovednikov: avtor je Andreas de Escobar (1348–1440);104 delo se prične 97 Basel, Universitätsbibliothek, B XI 15. Permalink: http://www.manuscripta-mediaevalia. de/dokumente/html/obj90542201,T. (dostop: 23. 1. 2021). 98 Wolfenbüttel, Herzog August Bibliothek, Cod. Guelf. 272 Helmst.: v rokopisu so ob Davidu de Augusta zastopani avtorji s podobnimi vsebinami (Matthaeus de Cracovia, Hugo de Folieto, Hugo de Sancto Victore itd.) 99 Npr. Bamberg, Staatsbibliothek Bamberg, Msc. Theol. 117 in 125, kjer ob Niderju obravnavajo dileme o spremembah pri redovih Jacobus Cartusiensis; ali iz Bamberga, Stadt- und Staatsbibliothek, Msc. Theol. 222: Conrad Mulneri de Nuremberga: Epistolae de reformatione monasteriorum; ali: Augsburg, Staats- und Stadtbibliothek, fol. Cod. 198: anon.: Pro reformatione ecclesiasticae disciplinae etc. 100 Aachen, Bibliothek der Stadt Aachen (Stadtbibliothek), Beis C 16: anon.: Tractatus de reformacione animae in homine quodam. 101 Prim. Georges, Karl Ernst: Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch, 1 – 2, Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1988 (ponatis izdaje iz 1913/1918). Geslo reformatio predstavi z obema načinoma, torej vizualno preobrazbo in moralno prenovo: »re- fōrmātio, ōnis, f. (reformo), I) die Umgestaltung, eig., in einen Esel, Apul. met. 3, 24 u. 11, 13. Epit. nov. 60. § 204. – bildl., die Verbesserung, morum, Sen. ep. 58, 26. – II) die Neugestaltung, Erneuerung, Augustin. serm. 125, 4. – III) etc.« 102 Obsežno poglavje o plesu naj strnem na vsebine, kot so zapeljivi prizori, tangencialno naslovljeni kot »Vitez in dama«, »Mavriski«, »Vrt ljubezni« itd. ter se spomnimo na grafi čne liste Mojstra E. S., Israhela van Meckenema in kiparske fantazije Erasma Grasserja. 103 Po zaključku tega prispevka se je oglasil Franz Lackner (Avstrijska akademija zna- nosti) s pripombo, da je v avstrijskih rokopisih pogosto najti traktat o plesih, ki ga je napisal Georgius Tudel de Giengen. Glede reformatione ali refecione faciei pa meni, da ta dodatek vsaj po naslovu spominja na Ovidovo De medicamine faciei, le da ni mogoče zanesljivo reči, ali je bila Ovidova pesem v navedenem času sploh znana v avstrijskih krogih. Kolegu Lacknerju sem za diskusijo in mnenja nadvse hvaležna. – Obe pregrehi (ples in lepšanje obraza oz.lišpanje) pa je najti upodobljeni na freski Svete nedelje iz Crngroba; letnica ok. 1460 bi ustrezala tudi času Lambergovega dušnopastirskega delovanja. Vsebini obeh pridig sem se posvetila na konferenci "Late Medieval and Early Modern Libraries" (Siena 19. - 22. marec 2022); članek še ni natisnjen. 104 Primerjalni rokopis: University of Pennsylvania, Kislak Center for Special Collections. Oversize Ms. Codex 1215. Lumen confessorum. https://openn.library.upenn.edu/Data/0002/html/ mscodex1215 (dostop: 23. 1. 2021). Po podatkih Manuscripta mediaevalia je ohranjenih vsaj 35 rokopisnih izvodov. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...60 z besedami Lumen confessorum vocatur hec doctrina omnibus penitentiariis, tako da je navedeno delo nesporno iz njegovega avtorskega opusa o spovedi.105 Podobno sestavljeno vsebino razkriva tudi naslov naslednje enote (št. 39, 39d): … alium librum de diversis sermonibus et tractatibus cuius in primo est sermo de ordine et dignitate sacerdotali deinde episcopali et evangelia per dominicas et de aliquibus sanctis et sermones de cruciata et plura alia prout in registro ipsius libri continetur … Ta enota je bila v resnici zbornik mnogih tekstov, tako da je bil bralcu v pomoč sestavljen register besedil, kazalo, kakršnega je mogoče najti v prenekateri knjigi. Navedene so »različne pridige in razprave«, med katerimi je najprej tista o duhovniškem redu in dostojanstvu vse do škofovskega (in ta vsebina je bila razširjena v mnogih različicah, posebej pogosto je najti psevdo-Avguštinovo besedilo), sledijo nedeljska berila iz evangelijev ter o nekaterih svetnikih, ki jim ni mogoče izslediti avtorja. Ob zapisu, da so v zborniku pridige o križarski vojni, se je treba ustaviti in vprašati, kaj je pravzaprav mišljeno. Z besedo cruciata je bilo mogoče označiti katerokoli križarsko vojno ali pohod proti heretikom,106 lahko pa je v tem primeru natisnjena bula papeža Pija II. proti Turkom ali pa njen rokopisni prepis, izpis ali komentar. 107 Na papeževi buli zapisana letnica 1463 sovpada s časom velikih turških vdorov, je pa tudi dokument Pijevega razmišljanja, da bi turškega sultana spreobrnil v krščanstvo, s tem odvrnil pretečo nevarnost in je več kot zanimivo branje.108 Pod vpisom (št. 49, 49d) … librum hymnorum et sequenciarum cum suis exposicionibus bi lahko bil rokopis (v žoltih platnicah) s slednicami in himnami. Kakor je ob zgledu primerjalnih rokopisov razumeti, je šlo za notni rokopis s podpisanim besedilom (cum exposicionibus).109 Na obeh listinah škofa Lamberga so zapisane še nekatere knjižne enote, ki obravnavajo profane vsebine.110 Najširše horizonte znanja v 13. stoletju zastopata enciklopediji Giovannija Balbija in Jerneja Angleškega (gl. seznam št. 31 in 53). Balbijeva knjiga – s pravilnejšim naslovom Summa grammaticalis quae vocatur 105 De Escobarjev Modus confi tendi je bil samo v 15. stoletju natisnjen približno stokrat. 106 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek hrani 6 rokopisnih zbornikov iz 15. stoletja, v katerih je tudi pridiga Johna Wycliffa De cruciata (Cod. 1337, 3929, 3930, 3933, 4527, 4536), ki je samo ena od 30 do 50 Wycliffovih pridig, kolikor jih je v vsakem volumnu. Nekateri rokopisi so bili sprva v češki lasti, v njih so tudi besedila Jana Husa in drugih kritičnih piscev. 107 Pius II, Pont. Max.: Bulla cruciata contra Turcos, Mainz: Johannes Fust & Petrus Schoeffer, post 22. Oct. 1463; digitaliziran izvod: Wolfenbüttel, Herzog-August Bibliothek, sign. M: Li 40 413.1, fol. 71r–75r. ISTC ip00655750. Permalink: http://digilib.hab.de/inkunabeln/ li-4f-413-1-1/start.htm; obstaja tudi različica z lesorezno ilustracijo kot naslovnico. Približno istočasno je bila natisnjena še nemška različica: Pius II, Pont. Max..: Bulla cruciata contra Turcos »Ezechielis prophetae«. Bul zu Dutsch widder die snoden ungleubigen Turcken, Mainz: Johannes Fust & Petrus Schoeffer, post 22. Oct. 1463; ISTC ip00655800; ohranila sta se samo dva izvoda (Karlsruhe, Machester), ki pa nista digitalno dostopna. 108 Štih, 2016, str. 231–233. 109 Prim. München, Bayerische Staatsbibliothek, clm 5023: Manuale hymnorum, sequentiarum et aliorum in ecclesia et extra per annum cantandorum cum notis musicis etc., Benediktbeuern 1495. Dostop do digitaliziranega rokopisa: digitale-sammlungen.de (dostop: 23. 1. 2021). 110 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189: Bernhard je uporabil izraz »območje sedmih svobodnih veščin«, str. 189. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 61 Catholicon (št. 31, 31d) je morala biti kar razkošna knjiga: prvotisk na pergamen- tu, ki je bil deležen slikarskega okrasa, kakor je že zapisano. Giovanni Balbi († 1298) je vključil obsežna poglavja, ki se nanašajo na slovnico, pravopis, retoriko, etimologijo itd., kar je bilo v njegovem času odlično sprejeto. – Jernej Angleški (Bartholomaeus Anglicus, † 1272) je enciklopedično knjigo De proprietatibus rerum napisal kot učni pripomoček za svoje študente v Magdeburgu. Pomembna je tudi kot primer znanstvenega dela, ki vestno navaja vse avtorje, katerih dela je upošteval in se nanje oprl; tako lahko dobimo tudi vpogled v literaturo, ki je bila sredi 13. stoletja na razpolago njemu in marsikateremu drugemu učenjaku.111 P. Simoniti je opozoril, da nekatere izposojene knjige govorijo o prizadevanjih za izpiljeno latinščino v škofovi pisarni,112 čemur so poleg Catholicona stregle še nekatere druge knjige. Jezikovnemu znanju je bil namenjen že omenjeni slovar, sestavljen po abecednem redu (št. 47, 47d) in prav tako t. i. vocabularium Luciani (gl. št. 50d in 51), sicer pa je vtis, da so preostale enote nejasne, mogoče nekoliko popraviti. V obeh listinah je zapisano, da sta v eno enoto zvezani dve različni besedili, »neka nedoločljiva« Summa dictaminis epistolarum papalium et Petrum Plesensem in uno volumine (št. 51d, 52). Prvo in obsežno delo ima v celoti naslov Summa dictaminis, sive summa epistolandi, avtor je kardinal Tommaso da Capua (pred 1185–1239 ali 1243).113 Služil je pod štirimi papeži in je iz izkušenj v papeški pisarni nastalo navedeno delo, ki velja za eno pomembnih referenc o razvoju in postopkih v srednjeveški diplomaciji. Nedvomno je bila ta zbirka papeških dopisov in odgovorov dobrodošla opora v škofovi pisarni. Ni presenetljivo, da je bilo v isti knjižni enoti tudi več epistol Petra iz Bloisa (Pierre de Blois, Petrus Blesensis, ok. 1130–ok. 1211). Visoki teolog, tudi pesnik, je slovel po izbrušenem slogu svojih pisem tako glede jezikovne stilistike kot teološke argumentacije.114 Na listinah bi pod št. 47 in 47d prebrali – ob že omenjenem slovarju in Izi- dorjevem razmišljanju o (Božjem) dobru – tudi naslov dela Naturalia et moralia Senece de quatuor virtutibus. Najbolje je povzeti besede P. Simonitija, da je bil Psevdo-Seneka v srednjem veku pogosto navajana avtoriteta, v resnici pa je delo o štirih krepostih napisal Martin iz Brage (ok. 520–580). 115 Delo Formula vitae honestae resp. De differentiis quatuor virtutum vitae honestae je namenil Miru, kralju Svevov.116 Besedilo ni posebno dolgo, je neposreden nagovor in obsega le nekaj listov,117 a je strnjeno predstavljeno bistvo kardinalnih krščanskih kreposti in je zgleden primer epistole, pravzaprav literarnega dela v odlični latinščini. – Pod 111 Seznam starejših avtorjev, ki jih je neposredno uporabil, je analitično predstavljen v: Steele – Morris, Mediaeval Lore from Bartholomaeus Anglicus, str. 173–180. Prim. Mediæval lore from Bartholomaeus Anglicus : Internet Archive (dostop: 11. 1. 2021). 112 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 52. 113 Prim.: Pariz, Bibliothèque Nationale, Lat. 8604; http://archivesetmanuscrits.bnf.fr/ ark:/12148/cc67897n (dostop: 12. 1. 2021). 114 Njegova pisma so zbrana v PL 207. 115 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 39. 116 Incipt libellus martini episcopi ad mironem regem gallicie. 117 V celoti dostopno na: www.thelatinlibrary.com/martinbraga/formula.shtml (dostop: 17. 1. 2021). N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...62 istimi platnicami je bila še priljubljena predelava Iliade, znana kot Historia Troi- ana; Guido delle Colonne (ok. 1210–po 1287) je v prozo presadil starofrancoski verzni roman, ki ga je napisal Benoît de Sainte-Maure. Prav gotovo je bilo dosti plemiških knjižnic, ki so tudi premogle to delo.118 Še dve slovnično-stilistični deli, zvezani v eni knjigi skupaj s Facetijami Poggija Bracciolinija (št. 52d, 53), podčrtujeta Lambergovo zavzetost za odlično jezikovno znanje in obvladovanje strukture pisanja (gl. str. xxx). Vplivni italijanski humanist Gasparinus da Barzizza (ali de Bergamo, ok. 1360–1431), ki je bil med drugim profesor na padovanski univerzi in v stikih s posvetno in cerkveno aristokracijo, je podobno – kot prenekateri italijanski humanist – stikal za starejšimi rokopisi in leta 1421 v Lodiju odkril več Cicerovih del, ki jih je objavil s svojo kritično opredelitvijo. To je odmevalo v njegovih delih, kjer je – predvsem z Liber epistolarum – pred- stavil ideal odlične latinščine. 119 Avtor Psevdo-Cicerovih Synonyma ni nesporno identifi ciran, vendar so delo že v 15. stoletju natisnili s takim, zasilnim avtorskim imenom.120 Knjižna enota, mogoče rokopisni izvod ali sestavljenka iz različnih tiskov, je imela privezane tudi Facetiae izpod peresa Giovannija Francesca Poggija Bracciolinija (1380–1459), tako da so znotraj Lambergovih dokumentov vsa tri besedila kulminacija mojstrskega obvladovanja latinščine.121 – V tej knjižni enoti je bilo tudi delo neimenovanega avtorja, označeno s … certis regulis in poetria. G. Bernhard utemeljeno predlaga kot avtorja Galfreda Angleškega oz. avtorja Go- defrida/Galfreda de Vinosalvo (fl . konec 12. stoletja).122 Njegovo najpomembnejše delo, Poetria nova, je v 2000 heksametrih zapisan »priročnik« za pesnjenje, sicer pa je ohranjeno v številnih rokopisih in je pogosto eno od besedil v zbornikih s pesniškimi ali slovničarskimi spisi. Na obeh listinah so navedene še tri knjižne enote, ki so nedvomno bile medi- cinski priročniki. O knjigi pod št. 27, 27d sem že omenila, da je vprašljiva veljav- 118 O kulturni vlogi in presaditvi grškega epa v sočasno viteško okolje gl.: Buchthal, Historia Troiana. 119 Baxandall, Giotto and the Orators: Knjiga, ki je polna primerov zavedanja izrazne moči jezika (literarne retorike), vsebuje tudi razmisleke, kako doseči popolnost, s kakšnim pedagoškim postopkom vliti znanje. V odlomku o Barzizzu pravi: »Kot vzore bi mu (tj. mladeniču, ki se uči latinščine) dal nekaj slovitih pisem …« (exempla aliquarum illustrium epistolarum tradidissem …), str. 65. 120 Italijanski humanisti so se zavedali, da daje klasična latinščina drugačno jezikovno izkušnjo od njihovega dotedanjega znanja latinščine (ki je bila poenostavljena in formalno usmerjena v sholastični diskurz), zato so nejasnosti poskušali pojasniti tudi z objavami, npr. Bartolomeo Fazio: De differentia verborum latinorum, ali Psevdo-Cicero: Synonima. Podrobneje in s številnimi primeri: Baxandall, Giotto and the Orators, str. 8 dalje. 121 Nemara je opozorilo neupravičeno zapisano, a velja si priklicati v spomin, da je bila v lasti bližnjega ljubljanskega frančiškanskega samostana knjiga Lorenza Valla Elegantiae linguae latinae iz leta 1483 (ki so jo morali leta 1744 prevezati). V Gspan – Badalićevem katalogu piše, da provenienca ni razvidna, kar ne izključuje zgodnjega lastništva, saj so v samostanu imeli veliko prvotiskov in škof Lamberg bi jo utegnil uporabljati. – Še dva prvotiska Vallovega dela sta se ohranila in, čeprav sta iz let 1492/1493 in 1496, je en izvod pripadal ljubljanski škofi ji, drugi pa je bil s podpisom Janeza Krstnika Seebacha vpisan v gornjegrajski katalog. Gspan – Badalić, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 683, 684, 685 in str. 394. 122 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 190. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 63 nost oznake librum platearii stampatum, ker so znani prvotiski šele iz poznega 15. stoletja (str. 47). Odprti naslov tudi ne dovoljuje natančnejše opredelitve in avtor tega dela bi bil lahko oče Giovanni (fl . 1090–1120) ali sin Matteo Plateari (†1161). Kot avtor dela Practica brevis in De simplicium medicinarum virtutibus je Giovan- nijeva knjiga s sistematično navedenimi boleznimi uživala velik ugled. Matteo pa je slovel kot avtor knjige Circa instans, ki je dopolnjeni prevod Dioskuridove De materia medica, starogrške knjige o zeliščih, pripravi zdravil, strupih itd. Marsi- katera poznejša zeliščarica je odvod od tega Platearijevega zbornika o zdravilih. Odprto ostaja, katero knjigo si je izposodil Sigismund Lamberg. Pod št. 54d in 55 je navedeno, da gre za praktično medicinsko delo (Cyrurgia oz. Chirugia?), avtor pa je Wilhelmus de Placentia, torej Guglielmo da Piacenza ali da Saliceto, če je ime povezano z njegovim rojstnim krajem (13. stoletje). Rokopisov tega eno lego ali dve obsegajočega besedila ni kaj prida ohranjenih oz. so delni privezi.123 Praktični rabi – tako tudi poudarja naslov – je bilo namenjeno anonimno delo, zapisano pod št. 55d, 56: … librum medicinalem de simplicibus et compositionibus et pluribus medicinalibus …, kar bi lahko bila tudi knjiga izvlečkov in prepisov iz različnih medicinskih oz. zdravilskih knjig.124 Dokončnega seznama avtorjev, zastopanih v Lambergovih listinah, ni mo- goče sestaviti, čeprav se je od prvotno zapisanih 24 oz. 25 imen njihovo število spremenilo in govorimo lahko o vsaj 46 nesporno identifi ciranih avtorjih. Prav gotovo zapusti globok vtis zbirka tehtnih volumnov z vsebinami kanonskega prava, dekretalij, slovarskih priročnikov za to področje, volumnov z zapisi papeškega razsodišča, cerkvenopravnega priročnika za škofa itd. Precej je del avtorjev, ki jih lahko glede na življenje in čas delovanja uvrstimo v starejša obdobja, recimo v čas pred sredino 14. stoletja, ko je kuga zarezala v strukture delovanja in mišljenja. Če sledimo približnemu kronološkemu zaporedju, bi bili med avtorji iz stoletij do 1350 zapisani:125 papeža Leon I. in Gregor Veliki, Martin iz Brage, Dyonisius Exiguus, Izidor Seviljski, Pierre de Blois, Bernard iz Clairvauxa, Gratian, Giovanni in Matteo Platearius, Galfredo da Vinosalvo, Guglielmo da Saliceto da Piacenza, papež Gregor IX., Jernej Angleški, Tomaž Akvinski, Tommaso da Capua, Rajmond Penafortski, Giovanni Balbi, papež Bonifacij VIII., Henricus de Segusia, Tomaž Akvinski, Guido delle Colonne, Guglielmus Durandus, Aegidius Fuscurarius, Giovanni Calderini, Giovanni Marchesini, Rainierus de Pisis, papež Klemen V. in Fridericus Petruccius de Senis. Seznam avtorjev, ki so bili nekaj desetletij starejši od Lamberga ali kar njegovi vrstniki, ni dosti krajši. Najprej imenujmo glosatorja Giovannija d‘Andrea, ki je umrl v času kuge, sledijo pa Henricus de Odendorp, Franciscus de Zabarella, Nikolaj iz 123 Prim. Dresden, Sächsische Landesbibliothek (Staats- und Universitätsbibliothek), Mscr. Dresd.C.309.: Magistri Wilhelmi de Placencia: Simplicia resp. Guilelmus de Saliceto. 24. fol. Gl. Schnorr von Carolsfeld, Katalog der Handschriften der Sächsischen Landesbibliothek zu Dresden, str. 235. Urn:nbn:de:bsz: 14-db-id2753551872 (dostop: 17. 1. 2021). 124 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 190. 125 Papeži Gregor IX., Bonifacij VIII. in Klemen V. so bili nedvomno osebe, ki so stale za procesom urejanja dekretalij, a obseg njihovega avtorskega prispevka se strne na utemeljitve, zapisane v spremnih epistolah in predgovorih. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...64 Dinkelsbühla,126 Paulus de Burgos, Andreas de Escobar, Giovanni Nicolò de Milis, Bernardin Sienski, Nicolò de Tudeschis, im. Panormitanus, potem pa sledijo avtorji, ki jih je ali bi jih Sigismund Lamberg utegnil osebno poznati: Jacobus de Zocchis de Ferrarria, Tomaž Ebendorfer oz. Tomaž iz Haselbacha, Michael van Dalen, Angelus de Castro, Alfonso de Spina in nemara – kot glosator – tudi Alessandro de Nevo, Lambergov vrstnik iz Padove. 127 Gasparina de Barzizza in Giovannija Poggija Bracciolinija pa je najbrž poznal le po slovesu. Zadolžnica za izposojene knjige in poznejša listina za podarjene kažeta, da je bil izbor pretehtan, na prvem mestu so seveda besedila, ki jih je potreboval pri škofovskih nalogah in vseh drugih uradnih zadolžitvah, ki jih je imel na dvoru Friderika III. Navedena dela se niso omejila samo na ključna dela kanonskega prava, na dekretalije od pred-Gracijanovih edicij, ampak so odprle horizonte z moderno kanonistiko (Zabarella, de Zocchis, de Castro, Panormitanus, de Dalen) in izbranimi temami iz kanonskega prava (de Oldendorp, Calderini itd.). Zbirke starejših in novejših razsodb papeškega sodišča (rota) so mu bile v oporo pri od- ločitvah, prav tako vpogled v diplomatske poslanice (T. da Capua), kjer je bilo ob pravnih primerih najti primere izbrušenega sloga v uradnem dopisovanju. Simoniti je opozoril, da ni malo del, ki izražajo prizadevanja za dosego slogovno odlične latinščine (Pierre de Blois, G. da Vinosalvo itd. in moderna dela, ki izražajo odnos humanistov do klasične latinščine, torej knjiga z besedili Gasparina de Barzizza, Psevdo-Ciceronovimi Synonima in tekstom Giovannija Poggija Bracciolinija). Vendar je bilo jezikovno znanje mogoče črpati tudi iz del velikih teologov (papeža Leon in Gregor sta užila šolo v duhu poznoantičnega patricijskega okolja), a slogovnim ciljem je bilo namenjenih tudi lepo število jezikovnih in splošno izobraževalnih priročnikov, slovarjev in enciklopedij, besedil, mimo katerih pri delu ni mogel. Zdi se, da je kar ena tretjina besedil izpod peres Lambergovih sodobnikov, kar pomeni, da je dobro poznal pravne in cerkveno-politične tekste (proti heretikom128). Tudi drugi aktualni spisi so naraven odsev razpoloženja v Rimskokatoliški cerkvi, recimo knjiga Bernardina Sienskega o moralnih plateh fi nančnega poslovanja. Če pomislimo, kako so na intelektualni preobrat in ciceronianizem vplivala odkritja grško-rimskih besedil, ki so jih v času koncila v Konstanci italijanski zgodnji humanisti izbrskali iz karolinških rokopisov v italijanskih, švicarskih in nemških samostanih, potem rokopisni izvodi takih del v Lambergovi knjižnici pričajo o njegovi vključenosti v zgodnji val humanizma v Avstriji. 126 Kodeks, v katerem so tudi pridige Nikolaja iz Dinkelsbühla, je ok. 1435 v ljubljanski komendi nemškega viteškega reda prepisal Johannes Prutenus Morgenpesser. 127 Ni nesporno, ali bi smeli mednje uvrstiti tudi Eneja Silvija Piccolominija, papeža Pija II., čeprav je bil Lambergov prijatelj ali vsaj dobri znanec; ni mogoče trditi, da je za odprtim naslovom De cruciata v resnici zgolj in samo papeževa poslanica. 128 Ne smemo pozabiti, da je Nikolaj iz Dinkelsbühla vodil – asistiral mu je Petrus von Pulka(u) – delegacijo dunajske univerze na koncilu v Konstanci in da je bil eden najostrejših nasprotnikov husitskih idej. Med drugim sta oba skupaj obtožila tretjega profesorja, Hieronima iz Prage, svojega kolega na dunajski Teološki fakulteti, da simpatizira s husiti. Bernard, Jerome of Prague, str. 6–7. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 65 Nekaj dodatkov o gornjegrajskih rokopisih Seznam izposojenih knjig sporoča le o nekaterih vsebinah, ki jih je Sigi- smund Lamberg potreboval pri škofovskih obveznostih. Vsaj te je lahko prenesel iz kapiteljske knjižnice v svoje delovne prostore, verjetno si je lahko pomagal tudi z literaturo, ki jo je bilo mogoče najti v ljubljanskih knjižnicah. S tem mislim na tedanje samostane v Ljubljani, spomniti se velja na bližnji avguštinski samostan, saj je bil red zapisan študijskemu delu, živahno delovanje je dokumentirano v okolju nemškega viteškega reda, poleg tega so v mestu imeli svoje hiše samostani iz Gornjega Grada, Stične, Bistre in Kostanjevice, katerih predstojniki so prebivali tako rekoč nekaj minut vstran od stolnice. Kot ljubljanski škof, ki je izšel iz doma- čega plemstva, ni bil tujec med enakorodnimi, vsaj informacije o knjigah so lahko krožile. Izposojene knjige so zgolj jedro literarne bere, a v rokopisih in prvotiskih drugih cerkvenih ustanov in zasebnih knjižnic je lahko našel še druge vsebine. Naj k sporočenim knjižnim naslovom dodam še tri opozorila, drobce, ki dopolnjujejo vtis o gornjegrajski knjižnici. V monografskem popisu srednjeve- ških rokopisov v Sloveniji lahko preberemo besede Milka Kosa, da »o biblioteki gornjegrajskega benediktinskega samostana, kateri je bil ustanovljen pred l. 1140, l. 1463 vtelešen novi ljubljanski škofi ji, a l. 1473 zatrt, nam ni znanega skoraj ni- česar. Zdi pa se, da ni bilo število rokopisov v nekdanji opatiji neznatno. Sklepam to iz ohranjenega zapisnika kodeksov, katere je l. 1439 benediktinski samostan v Melku na Avstrijskem poslal gornjegrajskemu samostanu … Prejkone so večino teh rokopisov uničili in raznesli ob priliki velike plenitve samostanskega imetja l. 1463, za časa predaje samostana ljubljanski škofi ji …«129 Mišljen je vdor oko- liških prebivalcev v samostan (18. marca 1463), ki so ga izropali.130 Danes ni več mogoče natančneje opredeliti, koliko arhivskega in knjižnega gradiva je takrat in v naslednjih letih izginilo V Nadškofi jskem arhivu v Ljubljani je shranjenih večje število arhivalij, od katerih so posebej pomembne tiste iz zgodnjih let ljubljanske škofi je,131 glede knjig je sicer mogoče dodati nekaj detajlov, a to nikakor ne pomeni, da smemo na tej podlagi govoriti o obsegu gornjegrajske knjižnice v 15. stoletju. Pri enotah, v katere se je podpisal Janez Krstnik Seebach, je potrebna previdnost, ker je bil strasten bibliofi l in je kupoval več stoletij stare knjige ter se podpisoval tudi v očetove; katalog, ki ga je sestavil leta 1655 Filip Terpin, pa za fond Lambergovega časa ne posreduje nespornih podatkov.132 V Narodni in univerzitetni knjižnici je shranjenih več rokopisov, ki so (kakor je zapisano v Kos – Steletovem katalogu, v VI. razdelku, naslovljenem »Gornje- 129 Kos - Stelè, str. 88. Navedeni sta obe deli, iz katerih je črpal podatke, to sta Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, str. 200; ter Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 142–147. 130 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 16. 131 Volčjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 20–21. 132 Simoniti, Med knjigami str. 271–272. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...66 grajski rokopisi«), prešli v licejsko knjižnico iz samostanske knjižnice. 133 To je šest enot, danes NUK, Ms 23, 49, 51, 65, 75 in 78. Iz kataloga izvemo nekaj o njihovih vsebinah in kratka oznaka (kjer dodajam popravke k razvidu vsebin) je naslednja: signaturo Ms 23 nosi pergamentni rokopis iz 14. stoletja, v katerem so zvečine naravoslovne vsebine. Ms 49 vsebuje komentar Narcissa de Berching k Tretji knjigi Sentenc Petra Lombarda, je delo poznega 15. stoletja, rokopis pa je bil v lasti Janeza Krstnika Seebacha. Ms 51 je iz časa ok. 1466 s prepisom Boetijeve Tolažbe fi lozofi je, ki ji sledi Psevdo-Boetijeva razprava De disciplina scholarium. Ms 65 je tako kot Ms 49 južnonemško delo, le da gre za komentar Nikolaja von Dinkelsbühla k Četrti knjigi Sentenc Petra Lombarda in še nekaj njegovih pridig. Ms 75 je zbornik različnih vsebin od kanonskopravnih vprašanj do Izidorja iz Sevilje, Ms 78 pa je slovar Henrika iz Regensburga, »imenovan Lucianus«.134 Iz gornjegrajske knjižnice je NUK, Ms 6 z Lathcenovo Eklogo Moralij o Jobu: ista roka, ki je v ta rokopis zapisala signaturo Codex N.(umer)us I. (fol. Iv), je napisala signaturo tudi v rokopis Dunaj, ÖNB, Cod. 329, ki ga je Wolfgang Lazius prinesel iz Gornjega Grada. Rokopisi NUK, Ms 6, ÖNB, Cod. 329, 330 in 358 so bržkone darilo oglejskega patriarha(ta) novemu samostanu. Nekaj naslednjih enot pa predstavljajo rokopisi, ki so bili Lambergova last in so se iz Gornjega Grada vrnili v Ljubljano, potem pa so prešli v zasebno knjižnico Zaulijev in jih je Suzana Zauli podarila cister- cijanskemu samostanu Stična.135 To so trije volumni Zabarellijeve razlage dekretalij (v seznamu obeh listin št. 6, 7 in 9), pri čemer je na koncu Ms 54/II podpis Sig(is) mund Lomb(er)ger, O paciencia. Dodati moramo NUK Ms 55 z de Zocchisovim komentarjem k Dekretalijam papeža Gregorja IX. (seznam št. 9) in Ms 152 s spisi Bernardina Sienskega. To je nov pogled na gornjegrajski fond, ki se je – tako kot vse knjižnice – sčasoma spreminjal, a dobro je vedeti, da se niso porazgubili prav vsi Lambergovi rokopisi. Italijanski volumni so krasna, tako rekoč nedotaknjena dela, a to tudi pomeni, da v njih ni Lambergovih glos. V celotnem sklopu gornjegrajskih kodeksov je v Ljubljani deset enot oz. dvanajst kodeksov, na Dunaju pa trije. V Gottliebovi monografi ji o srednjeveških bibliotečnih katalogih iz Spodnje Avstrije136 je uvodoma zapisano, da je proti koncu kodeksa Cod. 710 (olim N 3) iz Melka napisan seznam knjig, ki so jih poslali v Gornji Grad: Materia librorum, quod misi ad mon(asterium) Sancte Marie in Obernburg anno tricesimonono. 137 Seznam je na fol. 270r–272r, navaja pa 23 kodeksov; precej natančno so zapisane 133 Kos – Stele, Srednjeveški rokopisi, str. 88–95. – Pomembna spoznanja o gornjegrajski knjižnici je najti v Simonitijevi analizi starejših knjižnih enot, v kritični primerjavi seznama knjig oz. kataloga, ki ga je dal leta 1655 sestaviti tedanji generalni vikar ljubljanske škofi je Filip Terpin; gl. NŠAL, fasc. 96/14. Simoniti, Med knjigami, str. 272. 134 Ta enota ni identična s št. 50d, na seznamu je poleg oznake za slovar še dodano besedilo Nicolausa de Jawor in Marchesinijev Mammotrectus. 135 Za zgodovino rokopisov od sredine 16. stoletja dalje gl. Kos – Stele, Srednjeveški rokopisi, str. 36–37, 38–39 in 47 –51. 136 Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 142–147. 137 Gottlieb v uvodni predstavitvi Cod. 710 in zgodovini stikov med Melkom in Gornjim Gradom zapiše tudi podatek, da je Johann de Obernpering leta 1436 v Melku položil profeso, ki je domnevno identičen s prepisovalcem kodeksa Johannom /Janezom iz Obernburga/ Gornjega Grada; Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 143. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 67 vsebine, z izjemo nekaj zaključnih notic, da je rokopis iz pergamenta ali papirja,138 ni nobenih drugih omemb glede materialnih danosti. Na seznamu so številna dela, ki jih je napisal Nikolaj iz Dinkelsbühla (ki je umrl leta 1433, sicer pa vrsto let živel v Melku), poudariti je treba več del Petra Lombarda (Libri quattuor Sententiarum in posebej Quaestiones Sententiarum) in njegovega učitelja Bernarda iz Clairvauxa; največ je pridižnih besedil. Zaradi značaja vsebin se nehote porajajo vprašanja o vključenosti gornjegrajskega samostana v proces, znanega kot reforma iz Melka. Kratka oznaka vsebin je naslednja: 1. vprašanja o Prvi knjigi Sentenc (Petra Lombarda), traktat J. Gersona in traktat o 7 kanoničnih urah; 2. o Drugi knjigi Sentenc, pridige za postni čas; pridiga o Jezusovem pasijonu, izreki Tomaža Akvinskega; 3. približno petdeset pridig; 4. o vseh štirih knjigah Sentenc; 5. številne pridige, epistola Heinricha de Hassia o zrenju človeka na Boga; 6. različni traktati, pridiga Bernarda iz Clairvauxa, naslovljena na menihe v Clunyju; 7. pridiga Nikolaja iz Dinkelsbühla o Kristusovem prihodu (»dolga 32 folijev«), nedeljske pridige za vse leto, pridige o Kristusovem telesu; 8. traktat za in proti štirim poglavitnim stališčem husitov, traktat o spoznavanju sveta, pridige Johannesa Gewcza, Henricha de Hassia, o dovoljenem izkopu, o vrnitvi odtujenih dobrin, o dobrih lastnostih igre in zabave; 9. postila o Knjigi Modrosti Roberta Holkota iz Anglije (multorum profunda), 10. dieta salutis (sv. Bonaventure) ter summa viciorum (Guillauma Peyraulta); 11. Jernej Angleški, enciklopedija o naravi, Bonaventura o noviciatu, Johannes Gerson o polucijah; 12. o čudežih, o abecedi; 13. štirideset homilij Gregorja Velikega, »lep traktat« o duši in njenih zmožnostih; 14. pravila sv. Avguština v nemščini, nato latinska različica in razlaga, večerni psalmi v nemščini; 15. postile Aleksandra iz Hallesa o Janezovem evangeliju (na pergamentu), postile Nikolaja iz Lyre o Lukovem evangeliju (na papirju); 16. Izidor Seviljski De summo bono; o postu benediktinskih bratov, homilije Nikolaja iz Dinkelsbühla, Johannesa Palomarja, Johannesa Gersona, Casparja de Mayselsteina totum in papiro et optimo correctum; 17. dobesedna razlaga psaltra, Avrelij Avguštin o zrcalu greha, o čistosti žensk, Evzebijeva epistola o smrti sv. Hieronima, Huga de Folieto De claustro animae, Avguštin o Magnifi cat, Bernard o Marijinem vnebovzetju in Kristusovem trpljenju, verzifi cirano besedilo o Štirih knjigah Sentenc; 18. o Visoki pesmi, o tej temi tudi Orozij in Honorij, o petih Mojzesovih knjigah; 19. »dobra postila« o Eklezijastu; 20. razlaga Razodetja; 21. trije traktati Alberta Velikega, o govoru in molku, o tolažbi in nasvetu; 22. o čudežih svetnikov, o pomembnosti maše, pridige po letnem in svetniškem ciklu, metrična suma Raymunda,139 o avtoritetah pravoslavne Cerkve; 23. Soliloquia Avrelija Avguština in kratke molitve. Še tretji dodatek: ko je Wolfgang Lazius v sredini 16. stoletja zaradi karto- grafskega dela ter zbiranja zgodovinskega gradiva potoval tudi po Kranjski in južni Štajerski,140 je obiskal številne samostane. Tako je v Gornjem Gradu pridobil vsaj tri rokopise, kar sem že omenila. Vsi so dobili prostor v tedanji dunajski Dvorni 138 Enote od št. 18 do 23 so v celoti na pergamentu. 139 Verjetno ne gre za verzifi cirano Summo Rajmonda Penafortskega, ampak za delo iz zgodnjega 15. stoletja: Fr. Adam O.P.: Summula metrica de Summa Raymundi. 140 Trenkler, Wolfgang Lazius. Humanist und Büchersammler, str. 186–203; za potovanja po Štajerski, posebej do Gornjega Grada in Žičke kartuzije v letu 1549 gl. str. 199. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...68 biblioteki (in tudi četrti je iz Gornjega Grada, le da ni jasno, od kdaj);141 odselitev na Dunaj se ni zgodila le zato, ker so iz 10. in 11. stoletja, ampak predvsem zato, ker vsebujejo besedila, ki so redka ali sploh enkratna. V Cod. 329 je poleg različnih svetniških življenj Evgipijevo besedilo o življenju sv. Severina; 142 v Cod. 330 je redko znan Passio sancti Caesarii martyris, tudi Cod. 358 je v jedru legendarij, Cod. 373 pa je bil zanimiv zaradi zgodovinskih dokumentov, ki so zbrani pod naslovom Annales Mellicenses, Cremifaenses, Lambacenses, 1177–1348 in so bili pomembno delo v monastični historiografi ji avstrijskih dežel. Ker pa so navedeni rokopisi bili v gornjegrajski knjižnici tudi po dramatičnem vdoru okolišnjih prebivalcev in pred Laziusovim obiskom, jih je lahko poznal tudi škof Lamberg. * * * * * Čeprav je življenjska pot Sigismunda pl. Lamberga (ok. 1420–1488) kar dobro dokumentirana,143 naj na kratko obnovim: leta 1433 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je končal študij na artistični fakulteti. Po nekaj letih službovanja kot župnik v Šmartinu pri Kranju je odšel leta 1446 študirat v Padovo in bil leta 1451 promoviran za doktorja cerkvenega prava. Padovanski doktorat iz kanonistike in sloves sposobnega moža sta mu odprla vrata na dunajski dvor. Postal je dvorni kaplan cesarja Friderika III. in cesarjev miloščinar, bil je v najožjem krogu cesar- jevih zaupnikov, kot svetnik in prisednik sodišča je prebil precej časa na Dunaju ali v Dunajskem Novem mestu, kjer je bil po večini nastanjen Friderikov dvor.144 Ugled si je pridobil na mnogih področjih, pri čemer njegova pastoralna dejavnost seveda izstopa, bil pa je tudi papeški komisar za križarsko vojno proti Turkom itd. Po eni plati je bil povezan s cesarjem Friderikom III. in po drugi je prijateljeval z Enejem Silvijem Piccolominijem, dokler je ta še bil na dunajskem dvoru in preden je bil izvoljen za papeža. Ko so vsesplošne politične razmere narekovale ustano- vitev ljubljanske škofi je, sta se oba, cesar in papež, zedinila, da je za prvega škofa primerno imenovati Sigismunda pl. Lamberga; listina o njegovi potrditvi je bila izstavljena 6. junija 1463. 145 Ta uvod bi bil sicer odveč, če se ne bi njegovo delo zrcalilo tudi v naslovih navedenih knjig. Potem ko je Friderik III. v nasprotju s svojim očetom, ki je dajal prednost izbrancem iz dunajskega, spodnjeavstrijskega prostora, med svetovalce in diplo- mate povabil osebe iz notranjeavstrijskih dežel, so se ob Lambergu v ožjem krogu 141 Gl. Tabulae codicum manu scriptorum … Vol. I: Cod. 1-2000, Wien 1864. Za temeljne vsebinske podatke gl.: Cod. 329 – str. 46, Cod. 330 – str. 47, Cod. 358 – str. 53, Cod. 373 – str. 57. Literatura o vsakem rokopisu je dosegljiva na spletni strani https://manuscripta.at. 142 Wagendorfer, Ambrosius von Heiligenkreuz als Leser der Vita Severini, str. 42–48. 143 O njegovem življenju in delu obstaja obsežna bibliografi ja; naslanjam se na besedilo: Dolinar, »Odličnejše mesto« Ljubljana, zlasti str. 25 dalje. 144 Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 472–474, 553, 591 dalje, 801–804. 145 Vse listine, povezane z ustanovitvijo ljubljanske škofi je in imenovanjem Sigismunda za prvega škofa, so dostopne v članku: Dolinar, »Odličnejše mesto« Ljubljana, Dolinar – Golob, Odlično mesto ljubljansko, str. 11–39. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 69 uveljavili nekateri intelektualci iz naših krajev. Tako na dunajskem dvoru kot na univerzi so imeli tehtno vlogo; kljub večjemu številu Lambergovih vrstnikov146 naj se omejim na tri, in sicer zaradi ohranjenih knjig, ki so jih podarili bodisi knjižnici Artistične fakultete ali knjižnici Collegiuma Ducale.147 Brikcij Preprost (pred 1450–11505) je bil nekajkrat dekan na Artistični in pozneje Teološki fakulteti, rektor itd., svoja predavanja je pričel z vsebinami iz Aristotelovih del (od leta 1469 dalje), poznejša tema je bila rhetorica nova, torej je bil v osredju Cicero. Lhotsky je njegovo delovno pot označil kot zaporedje dejanj, ki so zaznamovala humanizem na dunajski artistični fakulteti.148 Ne da bi se posebej poglobila v rokopise in prvotiske s podpisom Brikcija Preprosta (kar je edini nesporni dokaz njegove posesti), je med vídenimi enotami en rokopis s 44 sholastičnimi in teološkimi besedili (Cod. 4659), en prvotisk s Panormitanovimi komentarji h Klementinam (Ink. 2.F.26), trije rokopisi z deli starih in novih avtorjev o slovnici, retoriki, epistolografi ji (Cod. 3202, 3250 in 4991),149 pet enot pa je osredotočenih predvsem na Cicerova, Aristotelova dela in spise, ki so komentarji k njim (Cod. 3147, Cod. ser. nova 39.086, Ink. 4.F.17, Ink. 3.C.9, In. 6.A.9).150 V primerjavi z Lambergovim knjižnim popisom se naslovi del iz Preprostove knjižnice kažejo kot pomensko vzporeden sklop, kjer imajo prvo besedo knjige, ki so opora pri delu. Tomaž Prelokar (Thomas de Cilia, Thomas Berlower ali Perlower ali Prelager; ok. 1430–1496) je postal Maksimilijanov učitelj potem, ko je ta že obvladal abe- cedo in ga je pričel učiti latinščino. Magister Thomas de Cilia je leta 1471 podaril svojemu – takrat komaj dvanajstletnemu – učencu Maksimilijanu dva rokopisa (Cod. 3210 in 3462) z deli Terencija, Ovida, Petrarke, z nekaj Piccolominijevimi (Pijevimi) epistolami, Cicerovimi pismi itd.151 Magistrski naziv je dosegel leta 1451, a pot ga ni vodila med univerzitetne profesorje, ampak v diplomacijo, k političnim nalogam, postal je stolnični prošt in škof v Konstanzi.152 146 Za razumevanje časa ter duhovnih in političnih razmer je Simonitijeva knjiga prvovrstna študija; pomemben je tudi natančen seznam študentov in odličnikov iz naših krajev na dunajski univerzi. Gl. Simoniti, Humanizem na Slovenskem (Dunajski bakalavriji in magistri artium 1447–1550), str. 245 dalje. 147 Vsi trije, Preprost, Prelokar in Perger, so izčrpno predstavljeni v navedeni Simonitijevi knjigi. 148 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 169 dalje. 149 Starejšim avtorjem pripadajo npr. izvlečki iz Gramatike Aelija Donata, Servijeva razprava o zlogih, Doctrinale puerorum Alexandra de Villa Dei, med novejšimi pa so trije teksti o gramatiki Nicoloja Perottija, poleg tega še spisi Gasparina da Barzizza, Psevdo-Cicera, Poggija Bracciolinija, Francesca Aretina, pa 17 spisov o retoriki itd. Podrobneje: Golob, Magister Brikcij Preprost de Cilia in njegove knjige (v tisku, Zbornik za umetnostno zgodovino). 150 Brikcij Preprost je bil tudi kustos Burse Ramung, ki ji je zapustil številne knjige, a so se menda številne enote porazgubile. Seznam knjig, ki obsega več kot sto naslovov, je: Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 498–502. 151 Obe posvetili, ki sta lastnoročni, Maksimilijanovi, sta reproducirani v: Luger, Eine Erziehung, str. 41. 152 Lhotsky obžaluje, da za tako odličnim humanistom niso ostali lastnoročni spisi, o njegovih političnih poteh pa več Heinig. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497; o politični karieri Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 339, 382–383, 412, 438, 488, 506, 538–539, 592–598, 713, 729, 765–770, 898, 910 dalje. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...70 Bernard Perger (tudi Pergerl, 1440–1501) je bil mož mnogih znanj, verjetno je študiral astronomijo in matematiko še pri Georgu v. Peuerbachu, pa tudi me- dicino in pravo, vendar je bil predvsem človek Artistične fakultete. Z njegovim podaritvenim kolofonom sta zaznamovana dva rokopisa v grščini, 153 še vedno pa sapo jemlje razkošni rokopis s koledarjem in razlagami zvezdnih vplivov (na koncu je celo volvela), ki ga je leta 1484 posvetil Frideriku III. 154 Perger je blažil napetosti med univerzo in cesarjem, pripadla mu je čast sestaviti oratio in funere za Friderikom III. in prav tako čast pred stolnico sv. Štefana s slavnostnim na- govorom pozdraviti novega cesarja Maksimilijana. 155 Perger je bil zaradi znanja grščine »popolni humanist«, sicer pa je prav on ustregel potrebi, da bi za »času primerno latinsko znanje«156 pripravil slovnico: poznal je delo Niccoloja Perottija Rudimenta grammatices (Viterbo 1468), zares moderno slovnično delo, ki ga je preoblikoval za potrebe nemško govoreče javnosti. Njegova Grammatica nova je izšla že pred letom 1481 in potem vsako naslednje leto pri najrazličnejših tiskarjih, torej je bila prava uspešnica.157 Ne Dunaj ne Dunajsko Novo mesto nista bila tako velika kraja, da se Lamberg ne bi mogel poznati z Brikcijem Preprostom, Tomažem Prelokarjem in Bernardom Pergerjem, res pa nimam pred seboj nobenega dokumenta, ki bi potrjeval stike med njimi.158 Njihovim tukaj navedenim knjigam – ki nedvomno niso vse, kar so jih premogli – je vsaj delno mogoče slediti zaradi ekslibrisov, specifi čne pisave, ki pride do izraza v prvoosebnih trenutkih, ko so med študijem spontano zapisali glose in komentarje, ob drugi priložnosti pa zgodovinske notice in posvetila; ek- slibrisi so praviloma nekoliko oblikovani in zatorej podrejeni kinetiki roke v tej manj vsakdanji nalogi. Prav zato je pri listanju njihovega nekdanjega čtiva posebej razveseljivo, da je v njih toliko lastnoročnih sledov in ti bi imeli še tehtnejšo vlogo, če bi jih z analitično primerjavo postavili ob bok besedilu, ki ga glosirajo: roka vedečnega bralca. Lamberg je bil prav gotovo seznanjen tudi z vsebinami knjig, ki jih je pose- dovala Artistična fakulteta. V 15. stoletju se je knjižnica sprva povečevala z darili znamenitih učenjakov, visokih mestnih uradnikov in cerkvenih odličnikov, recimo 153 Suppl. Gr. 73 vsebuje besedila Basilija Caesarensisa, Gennadija in Leonarda Brunija; Suppl. Gr. 84 pa Isokratesa, Hesioda, Julija Polluxa, Aristotela, Mitridata itd. 154 Cod. 2683. 155 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 173 dalje. 156 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 174. 157 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 174, pravi, da je najprej izšla v Padovi, leta 1482, vendar ISTC navaja starejši podatek, da je bil učbenik natisnjen pred (!) letom 1481 v Benetkah: Leonardus Wild; ISTC ip00278000. Na izvodu, ki ga hrani Bayerische Staatsbibliotek, BSB-Ink P-193, je njegov podpis: Bernardus Berger. – O njegovi vlogi visokega dvornega uradnika gl. Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 137–140, 207, 344, 485, 539–541, 576–579, 727–729, 994. 158 V naslednjih objavah bom tej vsebini namenila več pozornosti (prim. Simoniti, Huma- nizem na Slovenskem, str. 133 dalje), mdr. tudi njegovim dosežkom v naravoslovju, področju, kjer je užival velik ugled (o tem Faustmann – Luger, Humanust und Naturwissenschaftler? Bernhard Perger zwischen Kanzleihumanismus, griechischer Philologie und dem Erbe Georgs von Peuerbach, Wissenschaft und Kultur an der Zeitwende, Wien 2012). Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 71 od 1411 dalje, ko je freisinški škof Berthold von Wehing svojo osebno knjižnico zapustil univerzi, za njim Petrus von Pulka(u) itd. Z leti se je značaj knjižnice spreminjal159 in po že omenjenem obisku veronskega knjigotržca v letu 1467 je prišlo do bistvenega preokreta, saj je artistična fakulteta takrat nakupila vsaj 32 del z vsebinami antičnih in sodobnih italijanskih avtorjev. Na tem seznamu je tudi Historia Troiana, različna dela Gasparina da Barzizza 160 (ki so na Lambergovih listinah), vtis pa je, da je bila od tega časa dalje med dunajsko univerzitetno skup- nostjo pozornost dosti bolj namenjena grško-rimski znanosti in literaturi kot poprej.161 Zapisniki Artistične fakultete, ki natančno navajajo dotok knjižnih del, kažejo, da so poslej med darovi in zapuščinami skoraj dosledno vpisani tudi naslovi antičnih del in da je sploh več beletrističnih vsebin. 162 Druga pravna in teološka dela av- strijskih in nemških avtorjev, prav tako slovarje in enciklopedije, ki so zapisani na Lambergovih listinah, navajajo številni zapuščinski dokumenti in zapisi o nakupih in predstavljajo železni repertoar v knjižnicah oseb, ki so imele pravne in teološke naloge. Nedvomno je bilo veliko tudi knjig, narejenih v nemških tiskarnah,163 dasi tega ne imenujejo posebej, saj je to bila utečena navada. Knjižni naslovi, zapisani na obeh listinah, malone v celoti izpričujejo delovno osnovo, medtem ko o zaseb- nem beletrističnem, znanstvenem in fi lozofskem zanimanju škofa Sigismunda pl. Lamberga govori le nekaj enot. In seveda ni najti knjig, ki jih je odpiral v trenutkih osebne pobožnosti ali pa so bile osebno povezane z zgodovino njegove rodbine. Lamberg je lahko v dunajskih knjižnicah našel malone vse strokovne, teološke in kanonistične spise, ki jih je želel prebrati, z utečeno prepisovalsko prakso po sistemu pecij pa je lahko naglo ustregel svojim željam in potrebam.164 Tako kot se je za stotinami knjig Artistične fakultete ohranilo samo precej dokumentov z naslovi in imeni avtorjev, so preminile tudi Lambergove knjige. Brez obeh dokumentov, reverza in darilne listine, pa še tega ne bi vedeli. 159 Wagendorfer v analizi dunajskih univerzitetnih dokumentov predstavlja, kako je Dunaj v sredini 15. stoletja postajal odprt za humanistične tokove in je vsrkal bolj kot drugi kraji se- verno od Alp vsebine in oblike (tudi s pisavo, literarnimi zvrstmi itd.) humanističnih postulatov; omenjene tri profesorje, Preprosta, Pergerja in Prelokarja, ocenjuje kot slovensko oz. kranjsko trojico, ki je tvorila jedro humanistične misli na Dunaju. Wagendorfer, Universitätsakten anders gelesen, str. 203. 160 Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 482. 161 Vpis, datiran 17. julij 1470, da so za fakulteto kupili nezvezani, v seksternije zloženi deli Tita Livija in Aula Gelija za 23 fl orintov (… fuerunt empti pro facultate Titus Livius et Aulus Gelius disligati in sexternis …) govori o zavzetem kupovanju vsega, česar knjižnica še ni premogla. Citat: Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 483. 162 Sumarična predstavitev knjižnih daril ter o Pergerju in Preprostu: Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 166 dalje. 163 Dunajskemu tiskarju Johannu Winterburgu sledimo šele od 1492 dalje, med zgodnjimi tiski pa je Pergerjev Oratio in funere Friderici III imperatoris Viennae habita (po 8. decembru 1493; ISTC ip00284000). 164 Omenjeni rokopis Cod. 2683, v novejših inventarjih kratko imenovan Kalender für Kaiser Friedrich III., je opredeljen kot Pergerjev avtograf! Gl. Handschriftencensus I Wien Österr, Nationalbibibl., Cod. 2683. Kot prepisovalec enega od besedil v Cod. 3147 za Brikcija Preprosta (M. Tullio Cicero: De inventione rhetorica libri II.) se je podpisal Gregor iz Ljubljane: Actum Wyenne per Gregory de Laybaco manus Anno dm. 1469. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...72 Se zn am iz po so je ni h kn jig , 2 2. ja nu ar 1 47 8, in se zn am p od ar je ni h kn jig , 1 6. m ar ec 1 48 4. Št . re ve rz da ril na li sti na av to rji in d ela 0d Un um li br um d ec re ti siv e d ec re to ru m an tiq uu m in pe rg am an a c um p ar va li tte ra li ga tu m in as se rib us ob du cti s i n vi rid i c or io Ju s a nt iq uu m (C ol lec tio D io ny sio -H ad ria na ) 1 un um li br um d ec re to ru m m ag no ru m in p er ga m en o de lo ca al m an a l ig atu m in as se rib us ab du cti s p ell e ru be a 1d Ite m al iu m li br um d ec re to ru m m ag nu m in pe rg am en o lit ter a a lm an ica sc rip tu m et iam li ga tu m in as se rib us o bd uc tis ru be o co rio De cr etu m Gr at ia ni (C on co rd ia d isc or da nt iu m ca no nu m re sp . C on co rd an tia d isc or da nt iu m ca no nu m) 2 ali um li br um d ec re to ru m n ov um st am pa tu m in pe rg am en o et m in atu m si ve il lu m in atu m et iam lig atu m in as se rib us ab du cti s p ell e r ub ea 2d Ite m te rti um li br um d ec re ti siv e d ec re to ru m n ov um sta m pa tu m in p er ga m en o ac m in iat um et li ga tu m in as se rib us et ce ter a r ub eo co rio o bd uc tis Co mp ila tio te rti a (= D ec re ta les In no ce nt ii pa pa e) 3 Ite m li br um d ec re tal iu m G re go rii in p er ga m en o eti am in as se rib us li ga tu m in fo rm a c ar te re ga lis 3d Ite m li br um d ec re tal iu m G re go rii De cr eta les G re go rii IX 4 ite m li br um S ex ti in p er ga m en o 4d Ite m li br um se xt i Li be r s ex tu s d ec re ta liu m Bo ni fa tii V III 5 ite m li br um C lem en tia ru m in p er ga m en o 5d Ite m li br um cl em en tin ar um o m ne s i n pe rg am en o cu m su is gl os is or di na rii s e t l ig atu s i n as se rib us Co ns tit ut io ne s C lem en tis V (C lem en tin ae ) 6 ite m ca rd in ale s s up er p rim a p ar te se cu nd i de cr eta liu m in ca rta re ga li 6d Ite m li br um si ve v ol um en ca rd in ali s s up er p rim a pa rte se cu nd i d ec re tal iu m in ca rta re ga li in p ap iro Fr an cis cu s d e Z ab ar ell a: Co mm en ta ria in q ui nq ue lib ro s d ec re ta liu m (p ar s p rim a) 7 ite m ca rd in ale s s up er te rti o de cr eta liu m in ca rta re ga li 7d Ite m li br um ei us de m ca rd in ali s s up er te rti o de cr eta liu m ec iam in ca rta re ga li et in p ap iro F. d e Z ab ar ell a: Co mm en ta ria in q ui nq ue li br os de cr eta liu m (te rti a pa rs ) 8 Ite m ca rd in ale m su pe r q ua rto d ec re tal iu m et iam in ca rta re ga lis 8d Ite m ei us de m ca rd in ali s v ol um en su pe r q ua rto de cr eta liu m cu m ca sib us in ter m in is de cr eta liu m ec iam in ca rta re ga li su pr ad ict a F. d e Z ab ar ell a: Co mm en ta ria in q ui nq ue li br os de cr eta liu m (q ua rta p ar s) Pr ilo ga : S ez na m iz po so je ni h kn jig , 2 2. ja nu ar 1 47 8, in se zn am p od ar je ni h kn jig , 1 6. m ar ec 1 48 4. Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 73 9 ite m Ja co bu m d e S oc tis su pe r q ua rto d ec re tal iu m eti am in ca rta re ga li 9d Ite m li br um Ia co bi d e S oc iis su pe r q ua rto de cr eta liu m ec iam in ca rta p re di cta Ja co bu s d e Z oc ch is de F er ra ria : C om me nt ar iu s i n qu ar tu m lib ru m De cr eta liu m 10 ite m A ng elu m d e c as tro su pe r p rim a p ar te pr im i de cr eta liu m et p an or m ita nu m su pe r c lem en tin es et ali is in u no v ol um in e d e c ar ta m ed ian a 10 d Ite m v ol um en A ng eli d e C as tro su pe r p rim a p ar te pr im i d ec re tal iu m et p an er m ita nu m su pe r c lem en tis et ali is sim ile li ga tis in ca rta m ed ian a An ge lu s d e C as tro : Co mm en ta riu s i n de cr eta les : p ar s p rim a in pr im i d ec re ta liu m & P an or m ita nu s ( Ni co lau s d e Tu de sc hi s): L ec tu ra in C lem en tin as 11 ite m A ng elu m d e c as tro su pe r s ec un da p ar te pr im i de cr eta liu m in ca rta m ed ian a 11 d Ite m A ng elu m d e C as tro su pe r s ec un da p ar te pr im i de cr eta liu m in ca rta m ed ian a An ge lu s d e C as tro : Co mm en ta riu s i n de cr eta les : p ar s s ec un da in p rim i de cr eta liu m 12 ite m A ng elu m d e c as tro su pe r p rim a p ar te se cu nd i de cr eta liu m in ca rta m ed ian a 12 d Ite m A ng elu m d e C as tro su pe r p rim a p ar te se cu nd i de cr eta liu m in ca rta m ed ian a An ge lu s d e C as tro : Co mm en ta riu s i n de cr eta les : p ar s p rim a se cu nd i de cr eta liu m 13 ite m A ng elu m d e c as tro su pe r s ec un da p ar te se cu nd i de cr eta liu m et iam in ca rta m ed ian a 13 d Ite m A ng elu m d e C as tro su pe r s ec un da p ar te se cu nd i d ec re tal iu m An ge lu s d e C as tro : Co mm en ta riu s i n de cr eta les : p ar s s ec un da se cu nd i de cr eta liu m 14 Ite m A ng elu m d e c as tro su pe r t er tio , q ua rto et q ui nt o lib ris d ec re tal iu m cu m te rti o re pe tit io ni bu s i n un o vo lu m in e i n ca rta m ed ian a 14 d Ite m A ng elu m d e C as tro su pe r t er cio , q ua rto et qu in to li br is de cr eta liu m cu m ce rti s r ep eti cio ni bu s in u no v ol um in e i n ca rta m ed ian a u bi ec iam co nt in en tu r c as us iu ris in q ui bu sq ui s i ps o fa cto se nt en tia m ex co m m un ica cio ne in cu rra t d ec re tal iu m se xt i e t c lem en tin ar um An ge lu s d e C as tro : C om me nt ar iu s s up er te rc io , qu ar to et q ui nt o lib ris d ec re ta liu m 15 Ite m co ns ili a F rid er ici d e S em ni s e t a lio ru m do cto ru m in u no v ol um in e d e c ar ta re ga li 15 d Ite m li br um co ns ili or um F rid er ici d e S en is et ali or um d oc to ru m in u no v ol um in e i n ca rta re ga li Fr id er icu s P etr uc ciu s d e S en is: Q ua es tio ne s, re sp on sa , c on sil ia , c ol la tio ne s d e i ur e c an on ico 16 Ite m v oc ab ul or um iu ris cu m ti tu lis le ga lib us et tra cta tu m d e e lec tio ne cu m u til ib us ar en gi s i n un o vo lu m in e i n ca rta m in or i 16 d Ite m v oc ab ul ar iu m iu ris cu m ti tu lis le ga lib us et tra cta tu m d e e lec tio ne cu m al iq ui bu s u til ib us ar en gi s i n un o vo lu m in e i n ca rta m in or i – 17 Ite m ca su s S um m ar io s d ec re tal iu m S ex ti et Cl em en tia ru m in p ap iro in fo rm a m ed ii ac tu s 17 d Ite m ca su s s um m ar io s d ec re tal iu m se xt i e t cle m en tin ar um in fo rm a m ed ii ar cu s i n pa pi ro M ich ae l d e D ale n: C as us su mm ar ii De cr eta liu m Se xti et C lem en tin ar um N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...74 18 ite m ca su s S um m ar io s d ec re tal iu m S ex ti et Cl em en tia ru m cu m su m m a d ec re ti in p ap iro in fo rm a re gu lar e 18 d Ite m ca su s s um ar io s d ec re tal iu m se xt i e t cle m en tin ar um cu m su m m a d ec re ti in p ap iro in fo rm a r eg ul ar e M ich ae l d e D ale n: C as us su mm ar ii De cr eta liu m Se xti et C lem en tin ar um 19 Ite m u nu m li br um d e c on tra cti bu s c um d iv er sis tra cta tib us in ca no ni bu s e t p rim o be ati B er na rd i p er m od um q ua dr ag es im e d e c on tra cti bu s 19 d Ite m u nu m li br um d e c on tra cti bu s c um d iv er sis tra cta tib us in ca no ni bu s e t p rim o be ati B er nh ar di ni pe r m od um q ua dr ag es im e d e c on tra cti bu s Be rn ar di nu s S en en sis : D e c on tra cti bu s e t u su ris et c. 20 Ite m su pe r t ot o tit ul o de u su ris et co nt ra cti bu s 20 d Ite m su pe r t ot o tit ul o de u su ris et co nt ra cti bu s Be rn ar di nu s S en en sis (? ) 21 ite m d e p en ite nt iis et re m iss io ni bu s, su pe r c on ve rsi s om ni bu s u tri us qu e s ex us et al iis q ua m p lu rib us in ca rta re ga li 21 d Ite m d e p en ite nc iis et re m iss io ni bu s s up er ca pi tu lo om ni s u tri us qu e s ex us et al iis q ua m p lu rib us in ca rta re ga li He nr icu s d e O de nd or p: T ra cta tu s s up er d ec re ta lem de p en ite nc iis et re mi ss io ni bu s ( ?) 22 ite m u nu m li br um cu m m ul tis et d iv er sis tr ac tat ib us in q uo p rim us tr ac tat us es t d e o rd in e i ud ici ar io E gi di i Ho sta ri in ca rta m ed ian a 22 d Ite m u nu m li br um cu m m ul tis et d iv er sis tr ac tat ib us in q uo p rim us tr ac tat us es t d e o rd in e i ud ici ar i E gi di i Fo sc ar i i n ca rta m ed ian a Ae gi di us F us cu ra riu s: Or do iu di cia riu s e tc. 23 ite m re po rto riu m M ili s a lia s a bs en ti in le gi bu s i n ca rta m ed ian a 23 d Ite m re po rto riu m m ili s a lia s a bs en ti in le gi bu s i n ca rta m ed ian a Gi ov an ni N ico lò d e M ili s: Re pe rto riu m iu ris in leg ib us 24 ite m re po rto riu m M ili s i n ca no ni bu s i n ca rta m in or i 24 d Ite m R ep or to riu m m ili s i n ca no ni bu s i n ca rta m in or i Gi ov an ni N ico lò d e M ili s: Re pe rto riu m iu ris in ca no ni bu s 25 ite m li br um d ec isi on um R ot e a nt iq ue in ca rta m ed ian a 25 d Ite m li br um d ec isi on um an tiq ua ru m ro te in ca rta m ed ian a De cis io ne s R ot ae R om an ae ; D ec isi on es an tiq ua e 26 ite m li br um d ec isi on um R ot e n ov ar um in ca rta m ed ian a 26 d Ite m li br um d ec isi on um n ov ar um ro te in ca rta m ed ian a D ec isi on es R ot ae R om an ae ; D ec isi on es n ov ae 27 ite m li br um p lat ea rii st am pa tu m in ca rta m in or i v el ar ca li 27 d Ite m li br um p lat ea rii st am pa tu m in ca rta ar ca li Gi ov an ni (? ) / M att eo (? ) P lat ea riu s: ne op re de lje no zd ra vi lsk o oz . m ed ici ns ko d elo 28 ite m li br um B ib lie st am pa tu m in ca rta re ga li 28 d Ite m li br um b ib lie st am pa tu m in ca rta re ga li in pa pi ro Sv eto p ism o 29 ite m su m am R ey ne ry in th eo lo gi a s tam pa tu m in ca rta re ga li 29 d Ite m li br um su m m e R ey ne rii su pe r t he ol og ia sta m pa tu m in ca rta re ga li Ra in er iu s d e P isi s ( R. d e R iv alt o) : P an th eo lo gi a siv e S um ma u ni ve rs ae th eo lo gi ae Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 75 30 Ite m se cu nd am se cu nd e s an cti (? ) T ho m e s cr ip tam in ca rta re ga li 30 d Ite m li br um sa nc ti Th om e s up er se cu nd a f i d ei sc rip tu m in ca rta re ga li Th om as A qu in as : S um ma th eo lo gi ca , s ec un da se cu nd ae 31 ite m ca th ol ico n in ca rta re ga li in p er ga m en o sta m pa tu m et il lu m in atu m 31 d Ite m li br um ca th ol ico n in fo rm a c ar te re ga lis in p er ga m en o sta m pa tu m et m in iat um si ve ill um in atu m G io va nn i B alb i: Su mm a gr am ma tic al is qu ae vo ca tu r C at ho lic on 32 ite m li br um F or tal icu m fi d ei sta m pa tu m in ca rta re ga li 32 d Ite m li br um in tit ul atu m fo rta lic iu m fi d ei sta m pa tu m in ca rta re ga li Al ph on su s d e S pi na (A lfo ns o de E sp in a) Fo rta lit iu m fi de i c on tra iu da eo s, sa rr ac en os et a lio s ch ris tia ne fi d ei in im ico s 33 ite m li br um au cto rit atu m et ex ce rp tar um B ib lie iu xt a tit ul os se cu nd um al ph ab etu m in ca rta m ed ian a 33 d Ite m li br um au cto rit atu m et ex ce rp to ru m b ib lie tri gi nt a t itu lo s s ec un du m al ph ab etu m in ca rta m ed ian a Jo ha nn es C ald er in i: Li br um a uc to rit at um et ex ce rp to ru m bi bl ie tri gi nt a tit ul os se cu nd um al ph ab etu m 34 ite m li br um se rm on um et o m eli ar um p atr um d e tem po re et d e s an cti s e t d ya lo go ru m B ea ti Gr eg or ij in u no v ol um in e i n ca rta ar ca li 34 d Ite m li br um se rm on um et o m eli ar um p atr um d e tem po re et d e s an cti s e t d ya lo go ru m b ea ti Gr eg or ii in u no v ol um in e i n ca rta ar ca li v. a.: S er mo ne s v ar ia e; v. a. : O me lia e d e t em po re et de sa nc tis ; G re go riu s M ag nu s: Di al og or um li br i qu at tu or 35 it em al iu m li br um se rm on um et o m eli ar um p atr um 35 d Ite m al iu m li br um se rm on um et o m eli ar um p atr um v. a.: Se rm on es et o me lia e 36 ite m li br um q ui co nt in et ce rto s e rro re s H us sit ar um et re pr ob ac io ne s e or un de m et p lu re s s er m on es sy no da les et p lu ra p ro ut re pe rit ur in re gi str o ip siu s lib ri in u no v ol um in e i n ca rta ar ca li 36 d Ite m li br um q ui co nt in et ce rto s e rro re s h us sit ar um cu m su is re pr ob ac io ni bu s e t p lu re s s er m on es sy no da les p ro ut re pe rit ur in re gi str o lib ri eiu sd em in un o vo lu m in e Ni co lau s v on D in ke lsb üh l: Tr ac ta tu s c on tra er ro re s Hu ss ita ru m & A uc to rit at es ed ite et p er co nc ili um Co ns ta nc ien se a pp ro ba te; v .a: S er mo ne s s yn od al es etc . 37 ite m se rm on es B ea ti Le on is pa pe st am pa tas in ca rta m ed ian a 37 d Ite m li br um se rm on um b ea ti Le on is pa pe sta m pa tu m in ca rta m ed ian a i n pa pi ro Le on I, P on t. M ax .: Se rm on es 38 Ite m li br um q ui co nt in et ce rto s s er m on es et tra cta tu s c ui us li br i s er m o pr im us es t d e v er bo do m in i s ec un du s d e C or re a e t r ef or m ati on e f ac iei et tra cta tu s q ui v oc atu r l um en co nf es so ru m et p lu re s ali i s er m on es et tr ac tat us p ro ut in re gi str o ip siu s l ib ri co nt in etu r i n ca rta ar ca li 38 d Ite m li br um q uo co nt in et ce rto s s er m on es et tra cta tu s c ui us li br i s er m o pr im o es t d e v er bo Do m in i s ec un du s d e C or ea et re fo rm ac io ne fa cie i e t tra cta tu s q ui v oc atu r l um en co nf es so ru m et p lu re s ali i s er m on es et tr ac tat us p ro ut in re gi str o ip siu s lib ri co nt in en tu r i n ca rta ar ca li v. a. ; N ico lau s v on D in ke lsb üh l ( ?) : D e c or ea et re fo rm ac io ne fa cie i; An dr ea s d e E sc ob ar : L um en co nf es so ru m N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...76 39 ite m li br um d e d iv er sis se rm on ib us et tr ac tat ib us cu iu s i n pr in cip io es t s er m o pr im us d e o rd in e e t di gn ita te sa ce rd ot ali d ein de ep ist ul ae et ev an ge lia pe r d om in ica s e t d e a liq ui bu s s an cti s e t s er m on es de cr uc iat a e t p lu ra al ia pr ou t i n re gi str o ip siu s co nt in etu r i n ca rta ar ca li 39 d Ite m al iu m li br um d e d iv er sis se rm on ib us et tra cta tib us cu iu s i n pr im o es t s er m o de o rd in e e t di gn ita te sa ce rd ot ali d ein de ep isc op ali et ev an ge lia pe r d om in ica s e t d e a liq ui bu s s an cti s e t s er m on es de cr uc iat a e t p lu ra al ia pr ou t i n re gi str o ip siu s l ib ri co nt in etu r i n ca rta ar ca li in p ap iro v. a. ; P se vd o- Av gu šti n (? ): Se rm o de o rd in e e t di gn ita te sa ce rd ot al i; Pi us II , P on t. M ax . ( ?) : B ul la cr uc ia ta co nt ra T ur co s, etc . 40 ite m li br um B ea ti Be rn ha rd i s up er ca nt ica ca nt ico ru m in ca rta ar ca li 40 d Ite m li br um b ea ti Be rn ha rd i s up er ca nt ica ca nt ico ru m in ca rta ar ca li Be rn ar du s C lar ae va lle ns is: S er mo ne s s up er C an tic a ca nt ico ru m 41 ite m li br um R ati on ale s d iv in or um in ca rta ar ca li 41 d Ite m li br um ra cio na lis d iv in or um in ca rta ar ca li in pa pi ro Gu ili elm us D ur an du s: Ra tio na le di vin or um of fi cio ru m 42 ite m li br um p os til le et se rm on um d e t em po re in pe rg am en o 42 d Ite m li br um p os til le et se rm on um d e t em po re in pe rg am en o v. a. : P os til le et se rm on es d e t em po re 43 du os li br os T ho m e d e H as elp ac h Se rm on um d e tem po re in ca rta ar ca li 43 d Ite m d uo s l ib ro s s er m on um d e t em po re h iem ali et es tiv ali T ho m e d e H as elb ac h in p ap iro in ca rta ar ca li Th om as E be nd or fe r d e H as elb ac h: S er mo ne s d e tem po re 44 ite m li br um se rm on um H as elp ac h de S an cti s i n ca rta ar ca li 44 d Ite m li br um se rm on um d e s an cti s d ict i T ho m e d e Ha se lb ac h in ca rta ar ca li Th om as E be nd or fe r d e H as elb ac h: S er mo ne s d e sa nc tis 45 ite m li br um ce les tu m re ve lac io nu m B ea te Br yi gi te in ca rta ar ca li 45 d Ite m li br um ce les tiu m re ve lac io nu m b ea te By rg ite on ca rta ar ca li Bi rg itt a, S. : R ev ela tio ne s 46 ite m li br um S er m on um d e t em po re p er ci rc ul os an ni in ca rta ar ca li 46 d Ite m li br um q uo ru nd am se rm on um d e t em po re p er cir cu lu m an ni in ca rta ar ca li v. a. : L ib er se rm on um d e t em po re p er ci rc ul os a nn i 47 ite m v oc ab ul ar um se cu nd um al ph ab etu m , Y ss id or us de su m m o bo no , h ys to ria m T ro ian am , N atu ra lia et m or ali a S en ec e d e q ua tu or v irt ut ib us ca rd in ali bu s i n un o vo lu m in e i n ca rta ar ca li 47 d Ite m q ue nd am li br um in u no co nt in etu r vo ca bu lar iu m se cu nd um al ph ab etu m , Y sid or us de su m m o bo no , h ys to ria T ro ya na et n atu ra lia et m or ali a S en ec e i n un o vo lu m in e i n ca rta ar ca li n. n .: Vo ca bu la riu m; Is id or us H isp ale ns is: D e su mm o bo no ; G ui do d ell e C ol on ne : H ist or ia Tr oi an a; M ar tin us B ra ca re ns is: F or mu la vi ta e ho ne sta e r es p. D e d iff er en tii s q ua tu or vi rtu tu m vit ae ho ne sta e Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 77 48 ite m li br um in tit ul atu m sc ru tin iu m sc rip tu ra ru m sta m pa tu m in ca rta ar ca li 48 d Ite m li br um q uo in tit ul atu r s cr ut in iu m sc rip tu ra ru m sta m pa tu m in ca rta ar ca li Pa ul us d e S an cta M ar ia (P au lu s B ur ge ns is) : Sc ru tin iu m sc rip tu ra ru m co nt ra p er fi di am Iu da eo ru m 49 ite m li br um Y m pn or um et se qu en tia ru m cu m su is ex po sit io ni bu s i n ca rta ar ca li 49 d Ite m li br um h ym no ru m et se qu en cia ru m cu m su is ex po sic io ni bu s i n ca rta ar ca li lig atu m as se rib us ob du cti s c or eo fl av eo n. n .: Li be r h ym no ru m et se qu en tia ru m 50 ite m li br um P ro nu nc iam en tu m d e s an cti s e t t ra cta tu s de su pe rst iti on ib us et p lu rib us qu e a lii s i n un o vo lu m in e i n ca rta fr ac ta ar ca li in as se rib us o bd uc tis co re o fl an eo 50 d Ite m li br um L uc ian i e t M am ot re cti su pe r b ib lia in ca rta ar ca li 50 : v . a .; Ni co lau s M ag ni d e J aw or : T ra cta tu s d e su pe rs tic io ni bu s e tc. 50 d: G ui lle lm us B rit o: V oc ab ul ar iu m bi bl icu m (li br um L uc ia ni ); Gi ov an ni M ar ch es in i d e R eg io Le pi di : M am ot re ctu s 51 Ite m li br um L uc ian i e t M am m ot re cti su pe r b ib lia in ca rta ar ca li 51 d Ite m li br um su m m e d ict am in is ep ist ol ar um pa pa liu m et P etr um P les en se m in u no v ol um in e 51 : g l. 50 d 51 d: T om m as o da C ap ua : S um ma d ict am in is, si ve su mm a ep ist ol an di ; P etr us B les en sis : E pi sto la e 52 ite m li br um S um m e d ict am in is ep ist ol ar um p ap ali um et Pe tru m P les en se m in u no v ol um in e 52 d Ite m li br um ep ist ol ar um G as pa rin i c um sy no ni m is et ce rti s r eg ul is in p oe tri a e t f ac ec iis P og ii in u no vo lu m in e 52 : g l. 51 d 52 d: G as pa rin us d a B ar ziz za : E pi sto la ru m lib er ; Ps ev do -C ice ro : S yn on ym a; Gi an F ra nc es co P og gi o Br ac cio lin i; Li be r Fa ce tia ru m 53 ite m li br um ep ist ol ar um C as pa rin i c um sy no ni m is et ce rti s r eg ul is in p oe tic a e t f ac eti is Po gi i i n un o vo lu m in e i n ca rta fr ac ta ar ca li 53 d Ite m li br um B ar th ol om ei de n atu ris re ru m in pe rg am en o 53 : g l. 52 d 53 d: B ar th ol om ae us A ng lic us : D e p ro pr iet at ib us re ru m 54 ite m li br um B ar th ol om ei de N atu ris re ru m in pe rg am en o 54 d Ite m li br um p ra cti ce W ilh elm i d e P lac en tia in m ed ici ni s i n ca rta ar ca li in p ap iro 54 : g l. 53 d 54 d: G ug lie lm o da P iac en za : C yr ur gi a (? ) 55 ite m li br um p ra cti ce W ilh elm i d e p lac en ta/ pl ac en tis in m ed ici ni s 55 d Ite m li br um m ed ici na lem d e s im pl ici bu s e t co m po sti on ib us et p lu rib us p ra cti cis m ed ici na lib us eti am in ca rta ar ca li in p ap iro 55 : g l. 54 d 55 d: n . n . 56 ite m li br um m ed ici na lem d e s im pl ici bu s e t co m po sti s e t p lu rib us p ra cti cis m ed ici na lib us 56 d 56 : g l. 55 d N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...78 Viri in literatura Arhivski viri Nadškofi jski arhiv Ljubljana NŠAL 101, št. 456 NŠAL 101, št. 468 Spletni viri Alfaro, Juan, Supernaturalitas fi dei iuxta S. Thomam: I. Functio ‚Luminis fi dei‘ & II. Functio ‚Interioris instinctus‘, Gregorianum, 1963, vol. 44, no. 3, str. 501–542; no. 4, str. 731–787. https://www.jstor.org/stable/23572819; &: https://www.jstor.org/stable/23573132 (dostop: 22. 1. 2021). Bernard, Paul P., Jerome of Prague, Austria and the Hussites. Church History, vol. 27, No. 1 (March 1958), str. 3–22. (https://www.jstor. Org/stable/3161330, dostop: 12. 2. 2021). http://archivesetmanuscrits.bnf.fr/ark:/12148/cc67897n (dostop: 12. 1. 2021). http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00041274/ (dostop: 4. 1. 2021). http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00061068 (dostop: 7. 1. 2021). http://digilib.hab.de/inkunabeln/li-4f-413-1-1/start.htm (dostop: 4. 2. 2021). http://tudigit.ulb.tu-darmstadt.de/show/inc-iv-573. (dostop: 7. 2. 2021). http://www.deutsche-biographie.de/pnd12244342X.html (dostop: 16. 12. 2020). http://www.manuscripta-mediaevalia.de/#I5 (dostop: 23. 1. 2021). http://www.manuscripta-mediaevalia.de/dokumente/html/obj90542201,T. (dostop: 23. 1. 2021). https://catholicism.enacademic.com/17091/papal_Decretals (dostop: 12. 1. 2021). https://daten.digitale-sammlungen.de/004/bsb0044451/. (dostop: 7. 1. 2021). https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00063823 (dostop: 7. 12. 2020). https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00076968 (dostop: 8. 12. 2020). https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/bav_pal_lat_675. (dostop: 24. 1. 2021). https://manuscripta.at https://openn.library.upenn.edu/Data/0002/html/mscodex1215 (dostop: 23. 1. 2021). https://pre1600ms.beinecke.library.yale.edu/docs/ms916 (dostop: 15. 1. 2021). https://utrechtuniversity.on.worldcat.org/oclc/901221795. (dostop: 11. 12. 2020). Mediæval lore from Bartholomaeus Anglicus : Bartholomaeus, Anglicus, 13th cent : Free Down- load, Borrow, and Streaming : Internet Archive (dostop: 11. 1. 2021). Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs : Österreichische Akademie der Wissenschaften : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive. Robinson, P., Alphonso de Spina, The Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company. http://www.newadvent.org/cathen/14216a (dostop: 21. 1. 2021). Schnorr von Carolsfeld, Franz, Katalog der Handschriften der Sächsischen Landesbibliothek zu Dresden, enthaltend die Abtheilungen Mscr. Dresd. A-D und F-H. Dresden: Sächsische Landesbibliothek, 19792. Urn:nbn:de:bsz: 14-db-id2753551872 (dostop: 17. 1. 3032). Thibodeau, Timothy M., The Rationale Divinorum Offi ciorum of William Durand of Mende. A New Translation of the Prologue and Book One. New York: Columbia University Press, 2007. https://www.jstor.org/stable/10.7312/thib14180 (dostop: 11. 12. 2020). www.antihus.eu/search.php (dostop: 22. 1. 2021). www.textmanuscripts.com/medieval/marchesinus-regio-lepidi-mamotrectus. (dostop: 12. 1. 2021). www.thelatinlibrary.com/martinbraga/formula.shtml. (dostop: 17. 1. 2021). Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 79 Literatura Aschbach, Joseph, Geschichte der Wiener Universität im ersten Jahrhundert ihres Bestehens. Wien: Akademie der Wissenschaften, 19652. Baxandall, Michael, Giotto and the orators. Humanist observers of painting in Italy and the discovery of pictorial composition 1350–1450. Oxford, Oxford – Warburg Studies, 19712. Bernhard, Günther, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484). Ein Beitrag zum Humanismus in Innenösterreich. Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur.: Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 187–196. Bernhard, Günther, K arhivu in knjižnici v Gornjem Gradu. Documenta patriarchalia res ge- stas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Stični in Gornjem Gradu (1120–1251). Patriarcheurkunden von Aquileia für Slowenien und die Urkunden der Klöster Sittich und Oberburg (1120–1251). Wien/ Dunaj – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches Wissenschaftsinstitut & Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str.152–160. Bischoff, Bernhard, Libraries and Schools in the Carolingian Revival of Learning, Manuscripts and Libraries in the Age of Charlemagne, Cambridge: University Press, 1994, str. 93–114. Buchthal, Hugo, Historia Troiana. Studies in the History of Mediaeval Secular Illustration. London: The Warburg Institute & University of London, 1971. Dolinar, France Martin – Golob, Nataša, Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488. . Dolinar, France Martin, »Odličnejše mesto« Ljubljana in njen prvi škof Sigismund grof Lamberg (* 1420, škof 1463–1488), Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488. , str. 11–38. Fiedrowicz, Michael, Gregor I., der Große, Lexikon der antiken christlichen Literatur, Freiburg – Basel – Wien: Herder, 1998,2 str. 259–262. Georges, Karl Ernst: Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch, 1–2. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 19882. Golob, Nataša, Manuscripta et fragmenta. 2: Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Na- rodna in univerzitetna knjižnica – Samostojni fragmenti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Narodna in univerzitetna knjižnica, 2021. Golob, Nataša, Srednjeveške in renesančne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor. Maribor: Evropski kulturni in tehnološki center, 2012. Gottlieb, Theodor, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs. 1. Niederösterreich. Wien: Adolf Holzhausen, K.u.k. Hof- und Universitätsbuchdrucker, 1915. Gottlieb, Theodor, Über mittelalterliche Bibliotheken. Leipzig: Otto Harrassowitz, 1890. Gspan, Alfonz – Badalić, Josip, Inkunabule v Sloveniji / Incunabula quae in Slovenia asservantur. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1957. Heinig, Paul-Joachim, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik. Köln – Weimar – Wien: Böhlau, 1997. Kern, Anton, Die Handschriften der Universitätsbibliothek Graz, 2. Wien: Die österreichische Staatsdruckerei, 1956. Kos, France, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I. Ljubljana: Leonova družba, 1906. Kos, Milko, Francè Stelè: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji / Codices aetatis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur. Ljubljana: Umetnostnozgodovinsko društvo, 1931. Lehmann, Paul, Mittelalaterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz, Bd. 1: Die Bistümer Konstanz und Chur. München: C. H. Beck, 19692. Lhotsky, Alfons, Die Wiener Artistenfakultät 1365 - 1497. Festgabe der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften zur 600-Jahrfeier der Universität Wien. Graz – Wien – Köln: Hermann Böhlaus Nachf., 1965. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...80 Luger, Daniel, Eine Erziehung im Geist des Humanismus? Johannes Hinderbach und die Lehrer des jungen Maximilian. Kaiser Maximilian I. Ein großer Habsburger (ed. Katharina Kaska). Salzburg – Wien: Residenz Verlag, 2019, str. 36–45. Mlinarič, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina, 2001. Orožen, Ignacij, Das Benediktiner-Stift Oberburg. Marburg: Selbstverlag, 1876. Reuter, Marianne: Die lateinischen mittelalterlichen Handschriften der Universitätsbibliothek München: Die Handschriften aus der Quartreihe. Wiesbaden: Harrassowitz, 2000. Rhodes, Dennis E., Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, British Library Journal, 1996, str. 238–241. Rückert, Peter (ur.), Ochsenkopf und Meerjungfrau. Wasserzeichen des Mittelalters, Stuttgart: Harrasowitz – Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2006. Schulte, Johann Friedrich von, Oldendorp, Heinrich von, Allgemeine Deutsche Biographie 24, 1887. Schulte, Johann Friedrich von: Die Geschichte der Quellen un Literatur des Canonischen Rechts von Gratian bis auf Papst Gregor IX. II. Die Geschichte der Quellen und Literatur von Papst Gregor IX. Bis zum Concil von Trient. Stuttgart: Akademische Druckerei, 1877. Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do sredine XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Primož, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica, 2007, str. 271-315. Sösemann, B., Papierbewirtschaftung, v: Lexikon des gesamten Buchwesens, Stuttgart 1999 2, V, 524–525. Steele, Robert with Preface by William Morris: Mediaeval Lore from Bartholomaeus Anglicus. London: Clatto and Windus – Boston: John W. Luce and Co., 1907. Štih, Peter, Od 6. do konca 15. stoletja. Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Založba Mo- drijan, 2016, str. 34-219. Tabulae codicum manu scriptorum, praeter graecos et orientales in Bibliotheca Palatina Vin- dobonensi asservatorum, Edidit Academia Caesarea Vindobonensis. Vol. I: Cod. 1-2000. Wien: Venum dat Caroli Geroldi Filivs, 1864. Trenkler, Ernst, Wolfgang Lazius. Humanist und Büchersammler, Biblos 27/1978, str. 186–203. v. a., Mittelalterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz /MBK v.a., Library Catalogues: Bibliothekskataloge – Badw.de. Volčjak, Jure, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500. Ljubljana: Nadškofi ja, 2020. Wagendorfer, Martin, Ambrosius von Heiligenkreuz als Leser der Vita Severini. Ein Beitrag zur Rezepzionsgeschichte des Eugippius, Ars et humanitas: Manu propria (ur. Nataša Golob) VIII/2, 2014, str. 42–48. Wagendorfer, Martin, Universitätsakten anders gelesen. Kulturtransfer, Transformation und die Humanistica nördlich der Alpen. Change in Medieval and Renaissance Scripts and Manuscripts. Proceedings of the 19th Colloquium of the Comité international de paléo- graphie latine (Berlin, 16 – 18 September, 2015) (ur. Martin Schubert – Eef Overgaauw), Turnhout 2019, str. 197–238. Wahrmund, Ludwig, Der Ordo iudiciarius des Aegidius de Fuscurariis. Quellen zur Geschichte des rōmisch-kanonischen Prozesses im Mittelalter 3.1. Aalen : Scientia Verlag, 1962.2) Wyrwa, D., Leon I., der Große, Lexikon der antiken christlichen Literatur, Freiburg – Basel – Wien: Herder, 1998,2 str. 390–392. Žnidaršič Golec, Lilijana, Die Domherren von Laibach (Ljubljana) – Träger des Humanismus innerhalb und Ausserhalb der Laibacher Diözese / Ljubljanski kanoniki – nosilci huma- nizma znotraj in zunaj ljubljanske škofi je, Tu felix Europa. Der Humanismus bei den Zgodovinski časopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 81 Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäischen Raum / Humanizem pri Slovencih in njegovo izžarevanje v srednjeevropski prostor (ur. Vincenc Rajšp, Feliks J. Bister, Miroslav Polzer). Wien – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut – Založba ZRC SAZU, 2011, str. 85–108. S U M M A RY Sigismund of Lamberg, the First Bishop of Ljubljana: A Borrower’s Note from 1478 and a Deed of Donation from 1484 Nataša Golob Sigismund of Lamberg was elevated to the episcopate of Ljubljana on 6 June 1463; almost fi fteen years later, on 22 January 1478, he borrowed 55 books from the Ljubljana Chapter and six years later, on 16 March 1484, he donated them to the Cathedral Chapter. Both documents are preserved and contain the titles of manuscripts and printed books. The titles of 54 items on the borrower’s note are repeated in the deed of donation, yet each list contains one extra item, thus totalling 56 titles. The document of donation clearly says that along with his episcopal insignia he gives “all of his 55 books and writings” to the cathedral chapter, excluding books from his monastery’s library in Gornji Grad (Obernburg) and his liturgical books. As Lamberg speaks specifi cally about “his” books, it can be gathered that these are mostly books he collected during his studies in Padua and during the periods when he worked in Vienna as a court chaplain or court councillor. In both cities he certainly could buy and commission books that he required or wanted for his tasks; additionally, he could profi t from several richly stocked libraries in Ljubljana and Carniola. Both documents contain valuable data on the books’ content and a few details about their material characteristics. Nine items were written on parchment and a few particularly extensive canonical compendia and encyclopaedias were printed. Adjectives used to refer to the books’ size are hard to be defi ned – e.g. arta regularis, arcalis, mediana, minori etc. – because they do not appear in contemporaneous Austrian book catalogues. The most valuable data refer to their content: both documents lack many names of authors and, inter alia, the paper at hand aims to identify the authors and books that were often refer- red to in general terms. Sigismund of Lamberg obtained his doctor’s degree in canon law in Padua; for his episcopal offi ce and otherwise he required solid support in the published papal adjudications and in the related documents. Therefore, one can justifi ably assume that he had at his disposal all of the collections of decretals from Collectio Dionysio-Hadriana to the most recent glossed Clementines. This set is joined by commentaries on papal decrees, e.g. writings by Henricus de Segusio and Francesco de Zabarella, as well as Panormitanus’ (Nicolaus de Tudeschis) commentaries on the Clementines. Among the most recent authors of canon law are Lamberg’s contemporaries, whom he might have known in person, e.g. Jacobus de Zocchis de Ferraria or Angelo da Castro, both of whom taught at the University of Padua. Treatises from the German-speaking area were not as numerous (exceptions are texts by Henricus de Odendorp and his contemporary Michael de Dalen). Almost half of the titles are different studies and commen- taries of canon law. They are accompanied by writings relating to legal proceedings (e.g. Ordo iudiciarius by Aegidius Fuscurarius). – Books with lexical and linguistic content are bridged by dictionaries (e.g. Repertorium iuris with explanations of legal terms compiled by Giovanni Nicolò de Milis; Giovanni Calderini’s book with explanations of rare biblical terms is on the N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ...82 list as well, as is Giovanni Marchesini’s famous Mammotrectus; he also had Guillelmo Brito’s dictionary Librum Luciani). Rainerius de Pisis’ extensive encyclopaedia Pantheologia is listed as well, as is Bartholomaeus Anglicus’ encyclopedia De proprietatibus rerum. – Theological texts that drew upon Biblical books (Isidore of Seville, Gregory the Great, Thomas Aquinas, etc.) were complemented by Guglielmo Durando’s Rationale divinorum offi ciorum about the symbolism of sacral architecture and objects, as well as Christian liturgy. Additionally, two books with a hostile disposition towards Jews and converts are included. Namely, Fortalitium fi dei contra iudaeos, sarracenos et alios christiane fi dei inimicos by Alphonso de Spina and Scrutinium scripturarum contra perfi diam Iudaeorum by Paulus of Burgos. Due to the heated atmosphere of Hussite controversies, Lamberg’s library contained a book whose author is not mentioned. However, its title librum qui continet certos errores hussitarum cum suis reprobacionibus… indicates that this was a then-current ecclesiastical and political guideline that might have been written by Nicholas of Dinkelsbühl, a theological reformer, working at Melk and the University of Vienna. A few books cannot be defi ned in detail. Books, containing sermons and homilies numbered several short texts and may have supported Lamberg’s pastoral work. Renowned authors include Popes Gregory I and Leo I, a compendium of patristic sermons is represented by librum sermonum et omeliarum patrum; however, the bulk of the books were written by contemporary authors (e.g. Thomas Ebendorfer). P. Simoniti, who was the fi rst author, describing the document on borrowed books, highli- ghted books with linguistic and general educational goals. He stressed the presence of Gasparino da Barzizza’s Epistolae and Pseudo-Cicero’s Synonima; they are bound together with Giovanni Poggio Bracciolini’s Facetiae and a with text … certis regulis in poetria, which was probably written by Godefridus/Galfridus de Vinosalvo from the end of the 12th century. All this refl ects the efforts of the bishop’s offi ce to reach a high level of stylistically honed humanist Latinity. A complete list of authors, quoted on Lamberg’s documents cannot be carried together; however, at least 46 authors are identifi ed, a mere 16 of whom were slightly older than him or belonged to his generation. Both documents indicate that the selection was thought out, with a prominent emphasis on content required for his work. At the same time, there is an abundance of titles intended for broad and in-depth education and those expressing the efforts for the styli- stic excellence of Latin, which speaks about the profound humanist’s interest in the classical language. As known, the intellectual change and Ciceronianism were impacted by the discovery of Greek and Roman texts that were dug up by early Italian humanists from Carolingian ma- nuscripts in Italian, Swiss a nd German monasteries in the period of the Council of Constance. Manuscript copies of such writings in Lamberg’s library attest to his inclusion in the early wave of humanism in Austria. The article is concluded by two additional pieces of information. The fi rst one refers to the data on medieval manuscripts in the Benedictine monastery at Gornji Grad, which was part of the mensa of the Bishopric of Ljubljana. The second piece of information refers to Lamberg’s contemporaries in Vienna, Briccius Preprost, Tomaž Prelokar (Thomas de Cillia), and Bernard Perger, deans at the University of Vienna, diplomats and church dignitaries. They are regarded as a “Slovene” or “south Styrian” triad that formed the core of early humanism in Vienna and left the bulk of their books to the Artist Faculty.